Vesel dan okupatorja!

Danes slovenska postkomunistična država praznuje t.i. Dan upora proti okupatorju. Zato je nujno, da se za hip ozremo k temu prazniku in pomislimo zakaj je celo desna stran slovenske družbe navdušena nad tem praznikom.

Problem je zelo globok, a na tem mestu ne bomo zahajali v tisto globino, kamor bi se vendarle morali podati, da bi lahko pravilno razumeli celotno resničnost tega problema. Povedali bomo le, da je srž problema v indoktrinaciji. V tisti povsem iracionalni, kontradiktorni indoktrinaciji, s aktero smo bili dolga leta napajani in s katero bomo napajani še dolga leta v prihodnosti. Gre za fenomen v katerem so štiri leta neke okupacije postala zgodovinski vek, na katerem temelji malodane celoten svet. Vse bazira le na tistih štirih letih okupacije in vsak upore tej okupaciji, je mit v izvornem pomenu te besede. O čem sploh tu govorimo bi se dalo najbolje izraziti z naslovom članka na nacionalni radioteleviziji: April 1941: začetek konca okupacije. Ta naslov so po nekaj urah zamenjali z bolj primernim naslovom, ampak nam lahko vseeno služi, da pogledamo in pojasnimo tisto bazično mentaliteto slovenskega človeka v odnosu do druge svetovne vojne. Ta naslov je kontradikcija sam po sebi, je podobno, kot če bi nekaj minut po polnoči določenega dne rekli: začetek konca dne. Gre za popolno neumnost a daje slutiti nekaj več.

Daje nam slutiti, da v resnici slovenski človek ne razume okupacije in protiokupatorske borbe (beri revolucije) kot nekaj, kar je to bilo samo po sebi, temveč jo razume kot nekaj, kar je to izražalo. Razume jo prav tako, kot pravi naslov: začetek konca okupacije. Vendar v smislu, da obstaja svet pred organizacijo partizanskih milic in svet po njej. Zato je april 1941 takšna ločnica. Ker partizani niso odpravili samo okupacije temveč stari red, ki je bival v naši deželi vse do konca vojne. In zato je naslov, ki pravi: začetek konca okupacije, tako iskren. Ker jasno kaže na samo umevanje druge svetovne vojne. Okupacija zanj ni le neka posledica vojne, kapitulacije države, temveč je tista baza, tisti piedestal na katerem more vstati novi red. In ki je vstal in odpravil s starim redom.

Zato je april 1941, ker je bil uspešen, začetek konca starega reda in zora novega reda. Zato trobente in zato prapori.

Druga stvar, ki dokončno zavede slovenskega človeka pa je odsotnost racionalnega pogleda na ta trenutek v zgodovini, s strani desnice. Tam pa imamo predsednika največje "desne" stranke, ki pravi: "Boj proti okupatorju je častno dejanje." Boj proti okupatorju je častno dejanje pika. On sprejme in uvede to svojo trditev v diskurz kot dogmo, kot resnico samo po sebi, ki ne potrebuje utemeljitev, ki ne potrebuje pogojev in ne potrebuje disklejmerjev. Tu se pokaže njegova indoktrinarnost. Kajti boj proti okupatorju ni častno dejanje samo po sebi. Iracionalno, gledano skozi prizmo slovenskega boljševizma, je častno dejanje. Ker za komuniste pač ni bilo važno koliko ljudi je končalo v taboriščih in koliko ljudi je bilo postreljenih, dokler so se oni sami upirali okupatorju. In izjava, da je boj proti okupatorju častno dejanje, podobno kot komunisti, izpričuje, da je bilo vseeno, če je nek "borec proti okupatorju" iz zasede ustrelil enega nemca, nemci pa so v represalijah postrelili deset slovencev, ker boj proti okupatorju je častno dejanje.

Boj proti okupatorju ni častno dejanje samo po sebi, teveč ima potencial da postane častno dejanje, vkolikor se dejansko bori proti okupatorju in ne povzroča žrtev med civilisti. Italijani pa so bili denimo znani po svojih represalijah. Kar je janez Stanovnik enkrat sam povedal, a je pozabil omeniti zakaj je do represalij prihajalo. Vendar tudi če bi omenil bi najbrž ostal prepričan, da je boj proti okupatorju častno dejanje nomatterwhat. In povsem isto počne predsednik največje desne stranke s svojo trditvijo. Pred časom sem na twitterju zapisal trditev v smislu: dokler bosta Janez Janša in Aleš Hojs priznavala NOB, ne bosta relevantna. In Janša me je blokiral. Čeprav je bila moja trditev povsem upravičena, medtem ko je Janša napisal, da je boj proti okupatorju častno dejanje samo po sebi, je Hojs trdil, da so nas partizani rešili enega totalitarizma ( sicer v korist drugega). a kot smo videli ni resnična ne Janševa izjava, ne Hojsova. Saj nas partizani de-facto niso osvobodili. Nemčija ni kapitulirala zaradi jugoslovanskih partizanov, niti se niso nemci umikali pred partizani. Vojna je bila izgubljena in vojska se je vračala domov. Povsem isto, kot se je leta 1943 vračala domov italijanska vojska.

Zato je trditev kogarkoli, da so nas partizani osvobodili okupatorja v svojem bistvu iracionalna. In danes praznuje naša država ravno to iracionalnost, to zmoto, da so nas partizani osvobodili. Poglejmo za hip kaj ta trditev sploh pravi. Pred časom je bila na nacionalni televiziji oddaja na temo teh dogodkov in voditeljica je zastavila dr. Drobniču vprašanje, kaj bi bilo, če partizanov nikoli ne bi bilo. In Drobnič je odvrnil, da bi bilo tisoče Slovencev še živih, in voditeljica je odvrnila, ampak oni ne bi bili Slovenci. Poglejmo to trditev torej podrobneje. Vzpostavimo hipotetično situacijo, ko fašistične države napadejo kraljevino Jugoslavijo, a se partizani ne ustanovijo, še več, ne organizira se noben protiokupatorski boj. Preskočimo do maja 1945 in se vprašajmo, kaj bi bilo torej v takšni situaciji. Nemčija bi kapitulirala, kaj bi se zgodilo s Slovenijo? Če vzamemo v obzir besede voditeljice, potem moramo sklepati, da bi torej Nemčija, Tretji rajh kapituliral, ampak pri nas v Sloveniji pa bi nemci še kar naprej veselo vladali. Čeprav bi bil nacizem premagan, pa bi po tej logiki, nacizem pri nas še kar cvetel. Primerjajmo to situacijo s situacijo leta 1943, ko je Italija kapitulirala in se vprašajmo, zakaj fašisti niso ostali v Sloveniji, če pa jih od tu partizani niso pregnali.

Ampak to je blišč tega mita o boju proti okupatorju, te komunistične dogmatike, ki ji nasedajo še celo desni politiki. V reviji Ognjišče je pred leti pisalo, da "politika čakanja" ni bila primerna taktika. Mar res, se vprašajmo. Kaj bi se pa odvilo drugače, če bi se ves narod odločil, da čaka? Ja, zgodilo bi se nekaj: izognili bi se okupatorjevim represalijam, izognili bi se tisočem pobitih ljudi in iz vojne bi izšli s slabim spominom na tuje besede.

A če bi se to zgodilo, pač April 1941 ne bi bil začetek konca okupacije, ker bi se po vojni enostavno obnovilo stanje izpred vojne in revolucija bi bila neuspešna.

Za konec še nekaj citatov na to temo:

"Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)
 
 "Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)
 
 "Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)
 
"Popoln poraz partizanov je maja 1945 preprečil prihod Jugoslovanske armade." (Drobnič, 2005)

"Bolj poučeni so za prave namere komunistov vedeli že prej. Že leta 1938 so komunisti oznanjali nujnost "narodno osvobodilnega boja". Seveda ni šlo za boj proti okupatorju, saj še ni bilo niti vojne, kaj šele okupacije, ampak za ljudsko osvobodilni boj, za razredno revolucijo." (Drobnič, 2005)

In še zanimiv blog Agitatorja, od katerega sem si sposodil tudi naslov za ta blog:

Vesel dan okupatorja (Agitator, 28.4.2012)

"Narodno osvobodilni boj je ustvaril svobodno in neodvisno Slovenijo. Saj je samostojna in neodvisna postala že leta 1945.
Čakaj, nekaj ne bo prav. Vojna za neodvisnost in totalno državno svobodo se je odvila leta 1991. Torej, gre za nesporazum.
Dobro, gremo od začetka. Krek in druščina zahtevajo odcepitev od Avstroogrske monarhije, to jim uspe in Korošec se zazvema za državo slovencev, hrvatov in srbov. Načrte mu prekriža kraljevina srbija, ki v ranljivosti novo nastalih državic, uvidi priložnost za velesrbijo. Že smo pri kraljevini jugoslaviji. Kralj vse bolj teži k srbski nadvladi. Podpis zaveze, da Jugoslavija ostane nevtralna v vojni. Puč in s tem povezana nestabilnost. Profašistične države mimogrede napadejo Jugoslavijo. Okupacija!
(Postanimo tu bolj pozorni.)
Okupacija jugoslavije se konča s kapitulacijo Nemčije. Ko sovjeti pritiskajo prek srbije na sever in je večji del Italije pod angleži, se nemci začno umikati proti Nemčiji. Partizani, veseljaki tečejo za njimi, jih po možnosti ovirajo pri umiku in povzročajo nepotrebne žrtve. Partizani prevzamejo oblast. Aha, tukaj je torej ta kritična točka. Kaj se je zgodilo potem, ko je partizanska vojska prevzela oblast v Sloveniji. Je zahtevala avtonomijo in samostojnost? Ne? Pahnila nas je v totalitarni režim komunistične partije in ta režim vzdrževala. Partizani nimajo z osamosvojitvijo (beri osvoboditvijo izpod komunističnoazijatske dikature) nič. En velik prazen nič. Partizani so osamosvojitev onemogočali in jo karseda zavirali.
Če komunizem, ki so ga vzpostavili partizani, ne bi slabel in se rušil sam vase, bi še sedaj ne imeli svobodne in samostojne države. Partizani niso bili nikakršni osvoboditelji, pač pa politične milice komunistične partije.
Ta tako opevani upor proti okupatorju naj bi bil največje dejanje slovencev v zgodovini!
Oh, gotovo je okupator vladal temu narodu stotine let, da je to dejanje tako junaško. Ne?
Ne! Pičlih pet let je okupator zasedal Slovenijo. Pičlih pet let, ki bi minila brez vsakakršnih žrtev, če ne bi politične milice komunistične partije, pahnile slovenski narod v državljansko vojno in terjale grozne represalije s strani okupatorja.
"Okupator izseljeval cele vasi, prizanesel ni niti otrokom..." se glasi naslov enega članka s tega portala.
Zapomnite se moje besede: Kaj vse bi dali ljudje dolenjske in notranjske, da bi jih partizani samo izselili.
Vendar njih partizani niso izselili, njih so partizani mučili, umorili in pometali v kraška brezna. In ne govorim po vojni, pač pa med vojno, med okupacijo. In takšen je bil ta sveti boj proti okupatorju. Bil je politični obračun s konkurenco. Vsejati strah, likvidirati glavnino opozicije, prevzeti oblast.
RAJŠI GOVORIM NEMŠKO IN OHRANIM ŽIVLJENJE
KAKOR, DA SLOVENSKO PROSIM MILOSTI PRED KRAŠKIM BREZNOM.
RAJŠI SEM OD TUJCA IZSELJEN V SRBIJO
KAKOR, DA ME SLOVENEC USTRELI V TILNIK.
RAJŠI SE V SRBIJI SREČAM S SORODNIKOM
KAKOR, DA PO KRAŠKIH BREZNIH IŠČEM KOSTI SORODNIKOV. Vesel dan okupatorja!"

Vesel dan okupatorja!
-NeoDomobranec

Praznik slovenske tradicije

Danes je obletnica domobranske prisege iz leta 1944. In čeprav, jo mnogi prikazujejo, kot legalen razlog za pokol, drugi pa o njej nočejo govoriti, ker se je sramujejo, pa moramo mi vse vedeti, da je šlo v samem bistvu za domobransko prisego. Prisega je povsem jasno izpovedala, a se domobranci borijo proti komunistom in njihovim podrepnikom, ki so v luciferijanskem sovraštvu do slovenske tradicije, same sebe prodali azijatskemu boljševizmu, ki so ga vodili ruski komunisti in prostozidarji na zahodu. Zato prisega ni sramota niti ni neka izsiljena sramota, pač pa svetel žarek brezkompromisne predanosti slovenskega ljudstva svoji tisočletni tradiciji.

Medtem, ko so zahodni voditelji, kakršen je Churchill ali Roosevelt ali De Gaulle, kadili cigare in pili šampanjec z ruskimi komunisti, zgolj zato, da so ohranjali svoje imperialistične in kapitalistične interese, so se domobranci brezkompromisno borili za bit in bistvo naroda. Medtem, ko je Churchill s Stalinom razkosaval evropo in jo na koncu polovico predal komunistom, so domobranci zavrnili novi red v katerem se uničuje narodova tradicija in se borili, ne zase, ker niso imeli nobenih političnih ciljev, pač pa zgolj kot spontana reakcija na, narodu tujo, zločinsko ideologijo, ki je tudi prek pesnikov in celo nekaterih župnikov skušala spremeniti slovenskega človeka.

Tudi, če so domobranci tedaj morda razumeli prisego, kot neko vsiljeno sramoto, kakor zatrjujejo nekateri, nam idejno sorodni, ljudje, pa danes, ta dan, tu in zdaj, prisega ni sramota, pač pa čast. Ob njej se je namreč pokazala izprijenost modernega človeka, modernega intelektualca, modernega prosvetljenca, individualista, liberalnega katoličana. Zakaj? Zato, ker obstajajo v narodu ljudje, ki menijo, da ta prisega moralno in faktično opravičuje pokol tisočev ljudi, je pravzaprav prisega postala nekaj, kar njihovo prosvetljenost negira in jih dela za zločince in neopoganske malikovalce. Razgalja njihovo iracionalnost in brez sramu kaže na njihovo izprijenost.

Domobranska prisega je trn v peti zahodnega demokratičarstva, ki je perverzno, ne le sodelovalo s komunisti, pač pa tudi omogočilo uspeh komunističnih revolucij in ne pozabimo na prodano vzhodno evropo! Domobranska prisega je trn v peti teh, ki se dobro zavedajo, da so prav oni sami krivi za komunistično nasilje v prav vseh sovjetskih in drugih komunističnih republikah. Oni so s krvjo tlakovali komunistom tiranijo v vzhodni evropi. Oni so krivi za vsako žrtev, ki je bila ubita, ali pa je od lakote in izčrpanosti umrla nekje v taborišču. Svoj krvavi teater pa so najprej kronali prav z vrnitvijo slovenskega domobranstva, ki je, zaradi slovenskih dobronamernih in poštenih demokratov, računalo na pomoč "demokratične!" evrope. A je ni dobilo! Zato, ker so bili zahodni "demokrati" že tedaj prodani buržoaznemu kapitalističnemu prostozidarstvu, ki je zidalo nov svet, a preden ga je uspelo sezidati je moralo obračunati z ostanki starega sveta. To pa je zanj storil komunizem na vzhodu in liberalizem na zahodu. Zato ni sramote v prisegi slovenskega domobranstva, je pa velika sramota za zahodne demokrate v njej, ker kaže, na vso izprijenost zahodnega demokratičarstva, ki je zaradi želj po ohranitvi svojega imperializma in kapitalizma, prodal vzhodno evropo.
 
Še na naši strani so ljudje, ki radi prepričujejo druge, da se je druga svetovna vojna končala, ko je padel komunizem in je "demokratična evropa" premagala še zadnji "totalitarizem". Pa vemo, da to ni res, zahodni demokrati so omogočili uspeh komunizma, mu prodali pol evrope in so neposredni krivci za sleherno žrtev pod komunističnimi sistemi. Hinavščina je govoriti o podobnosti komunizma in fašizma, obenem pa zamolčati, kdo je na koščke papirja risal podobo povojne evrope, hinavščina. Ne bojmo se več demokratov, posebej pa, ne zaupajmo več zahodnim demokratom.

Zato ne smemo dovoliti buržujskim intelektualcem in topoglavim akademikom, da bi sodili o prisegi.
Glede prisege sicer priporočam tudi branje dr. Drobničevih del ali mojega bloga z naslovom: Kolaboracija, izdaja in prisega, ali ogled mojega videoposnetka z naslovom: Domobranska prisega: resnica 8 točk, kjer je tudi povzeta Drobničeva razlaga.

Bog živi slovensko domobranstvo!

 
-NeoDomobranec

Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija ob nekem paradoksu

Katoliški (psevdo)tradicionalizem

"Da, najžalostnejša resnica naših dni je, da se katoličani, ki se imenujejo in hočejo biti in veljati kot katoličani, uče spoznavati svojo cerkev in njeno zgodovino pri najhujših nasprotnikih in da jim često za ta pouk že zadoščajo blatni feljtoni židovsko-liberalnih časnikov."
Janez Ev. Krek, 1892

Najbrž bi morali na ta prihajajoči fenomen, ta paradoks, opozoriti že pred časom, še tedaj, ko se ga je le vohalo v zraku in tako bi se izognili temu, da se je, ko je naposled prišel, predstavil kot nekaj relevantnega. Ne bi se mogel predstavljati, da je nekaj, kar sploh ni. Ampak na to tedaj nismo opozorili in tudi, če bi, le kdo bi slišal?

Kaj pa je ta paradoks, ta fenomen? To je nekaj, na kar sem posredno opozoril že pred časom v blogu z naslovom: Kaj bodo rešili američani. Tam sem se spraševal o naravi nastajanja interkatoliške reakcije, ki bi posledično lahko vodila v rekonkvisto. Za problem sem tedaj navedel američane, ki so, če niso povsem očiščeni vsake sledi amerikanizma, lahko nekaj, kar ne bo nikoli postavilo svete Cerkve na tisto mesto, kjer je nekoč bila. Vendar pa bi moral tedaj omeniti tudi drug problem, ta pa je, neki psevdotradicionalizem, ki ga še pred nekaj leti ne bi nihče pričakoval, sedaj pa je s kontraefektom papežovanja prvega Frančiška, od nekje silovito planil na površje.

Ti psevdotradicionalisti so povsem nov pojav, vsaj v tej obliki, ki so jo privzeli sedaj. Gre za neko strujo, ki je sestavljena iz sicer zelo različnih posameznikov in skupin, a tisto, kar jih povezuje, je prepričanje, da so tradicionalisti. Da ne bi prišlo do nesporazuma, moramo še enkrat opozoriti, da tu govorimo o katoličanih, torej o tradicionalizmu znotraj katolištva. Ta struja teh psevdotradicionalistov se skuša predstavljati kot neki pravomoderni tradicionalizem. Pravomoderni v smislu, da združujejo postmoderne nazore katoliške postkoncilske cerkve z načelno pravovernostjo v dveh vidikih in sicer, prvič, ne odrečejo se (hipotetični) tradiciji katoliške Cerkve in drugič, ne odrečejo se kontradikcijam drugega vatikanskega koncila, ter skušajo posledice omenjenega koncila relativizirati. To izgleda tako, da so prepričani, da je bil 2VK nekaj drugega, kot tisto, kar so iz njega potegnili ljudje nasplošno, obenem pa spregledajo, da je vseeno, ne glede na to, koliko je 2VK nekaj formalno spremenil, vendarle faktično spremenil marsikaj.

Včasih pa se pojavijo celo ljudje, ki trdijo, da so tradicionalisti (beri: psevdotradicionalisti), a svojega tradicionalizma nimajo ne na ustih ne v srcu. Zanje je posebej težko utemeljiti zakaj niso tradicionalisti, če pa se, razen tega, da se poimenujejo za tradicionaliste, sploh ne izpričujejo za tradicionaliste. To je posebna skupina ljudi, znotraj te psevdotradicionalistične struje, ki svoj domnevni tradicionalizem ne razumejo kot vračanje v predmoderno tradicijo svete Cerkve, pač pa kot nekaj modernega, kot nekaj, kar naj bi katolištvo (v tej postkoncilski obliki) bilo že samo po sebi. Biti katoličan, tako pomeni biti tradicionalist. Seveda tu se pojavi bistveno vprašanje, čemu se potem sploh imenovati tradicionalist, če pa je že vsaka oblika katolištva tradicionalistična. Odgovor bi bil najbrž bodisi, da oni razumejo katolištvo, kot (paradoksno) tradicionalno podreligijo (subreligion) določene dežele oz. naroda, ki torej ne biva več samo po sebi, temveč le še kot podzavest naroda, katoličane, ki pa faktično izpričujejo svojo religioznost, pa imenujejo za tradicionaliste, bodisi pa oni, kar je verjetneje, svoj tradicionalizem sploh ne razumejo v nobeni znani obliki. Ampak ostanimo pozorni na to vprašanje pri naslednjem odstavku.

Da bi se vse še bolj zakompliciralo, smo nedavno dobili papeža Frančiška, ki je postavil novo umevanje tradicionalizma in tradicionalizem razširil na vse mogoče konce. Če smo imeli prej zmerne in skrajne tradicionaliste, od katerih je bila prva struja povsem zadovoljna, če ji je Cerkev dovolila obhajati staro mašo, druga pa se je razumela, kot ogledalo, ki ga mora neprestano nastavljati Cerkvi, da bi z obraza sprala ličila modernizma, liberalizma in masonizma, obenem pa je ohranjala ogledalo dovolj proč, da se ne bi ličila razmazala po njem, smo sedaj s Frančiškom dobili cel spekter tradicionalizma. Od domnevnih tradicionalistov, ki nimajo nobenega problema kritizirati srednjeveške papeže in jih omalovaževati v pravi ateistični maniri, ob Frančišku pa zahtevajo popolno predanost in popolno odsotnost vsake kritike, do tradicionalistov, ki poveličujejo 2VK, postkoncilsko mašo in kitare v cerkvah, so pa nasprotniki splava in sodomitskih porok ter si upajo obregniti celo ob Frančiška. Morda se ravno tu skriva odgovor na vprašanje iz prejšnjega odstavka. Gotovo pa bi bilo nepravično, da bi izpustili na tem mestu še prejšnjega papeža, torej Benedikta XVI. in ne bi opozorili na neko skupino tradicionalistov, iz prej omenjenega spektra psevdotradicionalistov, ki se je v pravoverni maniri paradoksa o mrtvem poetu (ali slikarju), začela zgrinjati okrog tega (še živega!) papeža in se identificirati za neke tradicionaliste tipa Ratzinger. Čeprav teh ljudi prej ni bilo na spregled in ni bilo nikjer videti, da bi obstajal kakšen resen fan-club papeža Benedikta XVI, pa se sedaj predstavljajo, za njegove die-hard-fan-e in se imajo za tradcionaliste. Njihova glavna teza je, da je bil papež Benedikt XVI tradicionalist in popolno nasprotje celo Janeza Pavla II, če ne le Frančiška. Vendar pa je to popačena resnica. Čeprav je bil Benedikt XVI, res nekoliko bolj naklonjen tradicionalizmu in ga ni preganjal z vilami in baklami, pa bi bilo sila težko trditi, da je on sam tradicionalist. On je videl propadanje katoliške Cerkve zaradi 2VK, ni pa na ta vprašanja nikdar odgovoril dovolj jasno.

Čas, ki ga (ne) ustvarjamo. Refleksija ob katoliški (ne)zavesti postkoncilskih generacij

In po tem dolgem uvodu, smo naposled prišli do tistega, o čemer želimo zares govoriti v tem zapisu. In to je nek blog avtorice Katolibanke na spletni strani Kritike konservativne. Zmotilo me ne bi njeno osladno degradiranje določenih družbenih vprašanj, na subjektivne izkušnje nekih oseb, celo družinskih članov, ali njeno nerazumevanje fašizma ali njeno malikovanje jezika, zmotila me je njena eksplicitna trditev, da je sama tradicionalistka. Seveda, v času, ko smemo in moramo dovoliti ljudem, da se imajo za drevesa, živali in vesoljska bitja, moram jasno poudariti, da ne nasprotujem temu, da se avtorica sama sebe umeva kot tradicionalistko, želim pa le nakratko pokukati v njen zapis in pogledati, zakaj natanko je ona tradicionalistka. Če nam bo uspelo, bomo na koncu uvideli, v katero skupino psevdotradcionalističnega spektra spada ta avtorica.

Avtorica začne, kot rečeno, s povsem subjektivnim pisanjem o njeni babici, ki je bila svetniška, torej, da se ne bi zdelo, da je moja trditev poizkus smešenja avtorice ali njene babice, naj pojasnim, da je imela torej vse lastnosti svetnika, oz tistega, kar dandanašnji razumemo, kot svetnika. Potem piše o Ratzingerjevi izvolitvi za papeža in ga implicitno skuša predstaviti kot tradicionalista, a obenem opozori, da je bil mladi Ratzinger nasprotnik "stare dogmatike". Čeprav se s tem ne bi strinjal in bi bila tu nujno potrebna utemeljitev takšne trditve, pa me je zmotila bolj neka druga stvar in sicer trditev, da to, se pravi nasprotovanje "stari dogmatiki", izpričuje Ratzingerjevo branje Guardinija. Zakaj naj bibil Guardini nasprotnik "stare dogmatike"? Um, ki je skušal katoliško zavest prignati do skrajnih konecv, ki je razumel Kristusa v vsej njegovi resnosti in ki je nekje zapisal, da na besedah Kristusa "ni nič pravljičnega" in da nastop novega veka ne pomeni, da je ta doba boljša od prejšnje temveč, da je zanjo enostavno "prišel čas". Kako je torej lahko Guardini čtivo, ki bo opremilo človeka za nasprotovanje "stari dogmatiki"? Celo Ratzinger sam v enem svojih intervjujev pravi za Guardinija, da je ta neizprosen do (modernega) človeka.

Potem pa avtorica izreče srž svojega zapisa:

"Vendar je zmogel inspiracije, ki jih je prejel heterodoksnih mislecev od Kierkegaarda do Hermanna Hesseja, integrirati v katoliško tradicijo."

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

Kaj s to oznako: "tradicija", avtorica zaznamuje, ne moremo vedeti, ker nam tega ne pojasni.In tudi, ko beremo dalje, tega ne moremo razbrati. A če se osredotočimo na njene naslednje besede, lahko razberemo celo nekaj drugega.

"Marsikomu se bo zdelo pretirano reči »mnogi«. Ja, mnogi. V primerjavi s tistimi, ki od nje bežijo, vsekakor. Danes, za razliko od časov moje stare mame, takih, ki bi od tradicionalnega katolištva bežali, tako rekoč ni. Ker tega tradicionalnega katolištva ni več kot sklenjene družbene strukture. Zato tradicija počasi, a vztrajno dobiva nazaj svoj stari šarm, zlasti na naših, globoko sekulariziranih zemljepisnih širinah. Toda pri tem smo v nevarnosti, da pozabimo, zakaj so se ji tedaj, ko je bila živa kot vseobsegajoča družbena formacija, mnoge, morda celo najboljše duše uprle."

Njen domnevni tradicionalizem na koncu ne postane nič drugega kot poizkus nasprotovanja katoliški tradiciji, ki bi imela ne le vsebine, pač pa tudi formo. Kot bomo videli v nadaljevanju, avtorica stori vse, da bi implicitno, nekje pa tudi eksplicitno, obsodila in zavrnila vsakakršno obliko javnega katolicizma v smislu urejene katoliške skupnosti ali katoliške države, faktične ali zgolj idejne. Njena percepcija katolištva ali katolicizma (kakor koli že hočete to imenovati) je bistveno postmoderna in je zato v direktnem nasprotju s tradicionalizmom. Naravnost smešno je, da nas je želela avtorica še dve vrstici nazaj prepričati, da je tradicionalistka, ali da se vrača "k tej tradiciji". Kakšni tradiciji neki? V čem je tradicija?

Na eni strani imamo njeno vehementno trditev, da se vrača k tradiciji, po drugi strani, pa večji del zapisa, ki naj bi kronal to njeno (neutemeljeno) trditev, posveti temu, da skuša prepričati bralca, da je tradicionalno katolištvo neprimerno in napačno.

Preden pa se posvetimo tem trditvam, se moramo pa vseeno, v maniri te strani na kateri smo, ustaviti ob njeni "mimogrede" izrečeni trditvi, ki pravi:

"Moja stara mama je bila denimo rojena v času, ko je fašistična oblast preganjala njen materni jezik..."

"Živela je pod dvema papežema, ki sta javno podprala diktatorja, ki je krvavo zatiral njeno ljudstvo."

Kdaj natanko je Benito Mussolini "krvavo zatiral" primorsko ljudstvo? Kako je mogoče, da neka intelektualka, ki je tako zelo prosvetljena in vidi prek vse navlake ljudske zaslepljenosti klerikalizma in v svoji klimatizirani sobani piše tako prodorne članke, izreče takšno trditev, ne da bi premogla vsaj malo refleksije, vsaj malo poštenega kritičnega premisleka, ki se ne bi zapletal v ideološko topoglavost študentskega proletariata? Je bila usmrtitev primorskih teroristov, ki so požigali italijanske vrtce in šole, krvavo zatiranje?

Osredotočimo se raje na njeno nadaljne pisanje. Posebno zanimivo je njeno anti-tradicionalistično in postmodernistično dojemanje katoliškega družbenega udejstvovanja in njeno striktno zavračanje "klerofašizma", ne da bi sploh utemeljila, zakaj je klerofašizem v nasprotju s katolištvom in katoliškim naukom, ali zakaj je klerofašizem sploh slab.Morda se ti dve vprašanji zdita smešni ali neumestni, ali celo neumni. Vendar bodimo iskreni in se vprašajmo, je avtoričino odklanjanje fašizma in političnega katolicizma, res kaj več od zgolj pop-kulturnega "konformizma", besede, ki jo tudi sama tolikokrat uporabi. Mar za njenim vehementnim obsojanjem slehernega političnega javljanja kleriškega ali laiškega katolištva, kakšen intelektualni uvid, ali pa je to zgolj nekaj, kar čutimo v zraku? Če bi za tem stal kakšen uvid ali neka utemeljitev, ki bi presegala liberalistično protikatoliško razumevanje ločitve Cerkve od države, potem bi nam to najbrž predstavila, a nam ne. Klerofašizem je slab, ker je slab. To je vsa utemeljitev, ki jo premore. In niti ta ni navedena eksplicitno. Že samo dejstvo, da lahko vključim besedo klerofašizem v neko besedilo, naj bi izpričevalo, v kakšnem kontekstu govorim o njej. Zanimivo, tu se pojavi fenomen, ko beseda določa kontekst stavka oz. besedila.

Poseben paradoks predstavlja tudi njena trditev, da je bistvo katolištva nekaj notranjega. Nekaj, kar lahko začuti le ženica, ki tiho moli in daje zgled, ne da bi učila z besedami. Tu pustimo vprašanje, koliko daleč je avtorica, domnevna tradicionalistka, od tega, da postane protestantka in naposled uvidi, da za ta notranji stik z Bogom, ne potrebuješ ne papeža ne Cerkve, niti hierarhije, ki jo nekoliko prej omenja, in se raje vprašajmo, kaj pa tradicija? So bili torej vsi papeži, do koncilskih in postkoncliskih modernistov, neumni? In tu se pojavi pravo bistvo katoliške tradicije. Kako razumemo tradicijo. Tradicionalizem ni to h kakšni maši greš, ali pa kako prejmeš obhajilo, ali kaj imajo med mašo na glavi ženske, pač pa odgovor na vprašanje, kako gledaš na tradicijo katoliške Cerkve. Človek, ki v korist modernega prosvetljenstva podira domino za domino katoliške tradicije in naukov papežev in cerkvenih učiteljev in svetnikov, pač ne more biti tradicionalist. Človek, ki zavrača trud vernih katoličanov, da bi si pridobili nazaj, kar jim je vzel ,Cerkvi sovražen, liberalizem in napore, da bi zgradili katoliške države, v katerih bi katoličani lahko šolali svoje otroke po katoliških naukih in kjer bi država stala na katoliški osnovi, ne more biti tradicionalist. Njegovo vzvišeno preziranje katoliške tradicije skozi lečo postmodernega akademizma, je v direktnem nasprotju s katerimkoli tradicionalizmom.

"Vedno so obstajali ljudje, kot je bila moja stara mama, ki so s tihim in vztrajnim pričevanjem svoje vere kazali na resnico, da bistva krščanstva, kot ga razume Katoliška cerkev, ne gre iskati v njenih najbolj pozunanjenih svetnih manifestacijah. Toda škoda je bila narejena in stara, klerikalna Cerkev, se je od nas poslovila z dvoumno dediščino, na katero nas vedno znova opozarjajo naši neverni sosedje – in nas bodo do konca časov."

Skoraj na koncu pa nam da avtorica vendarle slutiti, kaj misli s svojim domnevnim "tradicionalizmom", ko pravi:

"Toda one so svojo intimno vero, na katero so se opirale v svojem krščanskem življenju, črpale ravno iz te tradicije. Iz iste doktrinarne jasnosti in moralne nedvoumnosti, torej, ki je služila kot izgovor za klerikalizem in politične manipulacije vere."

Seveda se tu pojavi ista stvar, kot prej, ko beseda sama po sebi definira kontekst. Vendar pa nam prej pojasni, da s tradicijo misli "doktrinarno jasnost in moralno nedvoumnost". Tu pa takoj prepreči vsak svoj potencialni uvid, da doktrinarna jasnost in moralna nedvoumnost vedno nujno vodita prav v klerikalizem, ki pa ga ona diskvalificira brez argumenta zgolj s tem, da besedo navede, v prej omenjeni maniri, kjer beseda določi kontekst. Prav tako zanemari dejstvo, da časa, ki ga omenja nekoliko kasneje in v katerem so živeli prvi kristjani, katolištvo ni sprejelo ali se mu prilagodilo, pač pa ga je premagalo in vzpostavilo svoj katoliški imperij. Zato zgolj dejstvo, da smo v postmodernem času, kjer že dihamo zrak poslednjih časov, ne pomeni, da se mu moramo pokoravati ali se mu prilagajati.

"Sveta, v katerem tako kot ob zori krščanstva živimo drug ob drugem s pogani in drugoverci, sredi kaotičnega, neizmerno vitalnega, fascinantnega in grozljivega univerzalnega imperija, ki je današnja globalizirana družba."

Nadalje avtorica brez zadrege priznava, da je sekularizem po njenem mnenju ustrezna rešitev modernega sveta, s čimer še dokončno dokaže, da ni tradicionalistična, da se ne vrača k tradiciji in da je njena tradicija zgolj nekaj s čimer lahko operira na posebno prefinjen način, da omalovažuje tradicijo s svojimi liberalističnimi pogledi. Da bi bila kontradikcija dopolnjena, pa na koncu zapiše, da se ne strinja z naukom Cerkve na področju, ja, uganili ste, spolnosti.

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

Zakaj, časa ne ustvarjamo?

Načeloma ji ne bi smel ugovarjati, zgolj zato, ker je vsak ugovor nesmiseln, s tem, ko je načela debato o modernosti katekizma in njegovih zahtev, je dokončno in nepreklicno odstopila od vsake vsaj približne tradicije. Da pa bi nekoliko šaljivo orisal njen problem s katekizmom, naj povem naslednji primer. Policija sčasoma ugotovi, da se velika večina prometnih udeležencev ne drži omejitev hitrosti in njen zaključek je sledeč: Prometni predpisi so jasni, toda prometna realnost prometnih udeležencev se ne sklada z njimi. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njimi. In rešitev, ki jo implicitno predlaga Katolibanka? Spremenimo prometne predpise in zvišajmo dovoljeno hitrost skozi naselja na 90 km/h. Seveda bi me prosvetljena intelektualka brž popravila, da katekizem je katekizem, prometni predpisi pa varujejo življenja ljudi. A tudi tako bi dokazala, da svoje vere ne jemlje tradicionalno!

Spomniti pa se moramo, da je avtorica še nekoliko prej zatrjevala, da je tradicija = doktrinalna jasnost in moralna nedvoumnost. Torej, če ne zdrži niti to, ko se ona vrača v tradicijo, kaj sploh zdrži? Skratka, ona ni ne tradicionalistka, niti se ne vrača v tradicijo, kot je na začetku zapisala. Ona je povsem navadna predstavnica zblaznelega katoliškega ljudstva, ki je izgubilo občutek za realnost, ko mu je Cerkev odrekla tisto vodstvo, ki mu ga je vedno zagotavljala. S tem je vnesla v katoliški diskurz katoliški liberalizem, ki jemlje tisto, kar mu ustreza in naravnost napada in blati tisto, kar mu ne ustreza. Problem pa tu ni. Sčasoma smo se navadili, da smo kjer smo, da je Cerkev zaradi 2VK v globoki krizi, najbolj podobni protestanski reformaciji ali arijanski krizi. Zato bi šel zapis Katolibanke mimo, ne da bi se zanj sploh zmenili, če ne bi na začetku svojega zapisa trdila, da je tradicionalistka in s tem vnesla nepotrebno zmedo v terminologijo, ki je že tako povsem neustrezna. Da ona ni tradicionalistka, ni potrebno posebej dokazovati, dovolj je že, da preberemo le nekaj stavkov tega istega zapisa, kjer trdi, da se vrača v tradicijo.

Zanimiva je njena trditev:

"Morda se nam ob pogledu nazaj kdaj pa kdaj zazdi, da smo za vedno izgubili tisto skladnost med prepričanjem in življenjem, ki je še vedno zaznamovalo izkušnjo naših starih mater. A mislim, da se motimo. Trenje med svetniškim idealom in posvetno realnostjo, med notranjim in zunanjim, med deklarativnim in dejanskim je bil vedno prisotno. Danes nič bolj kot v srednjem veku – morda je danes kvečjemu manjše, glede na brutalne prakse preteklosti."

Zgolj zato, ker bi ji svetoval branje Guardinija in potem nov premislek o tem trenju.

Paradoks pa se pojavi tudi pri samem naslovu njenega članka in sicer, ko pravi: Čas, ki ga ustvarjamo. Vendar po njenem zavračanju katolicizma, klerikalizma, klerofašizma in odprtega podpiranja sekularizma, katoličani ne le, da časa ne ustvarjamo, pač pa ga ne smemo ustvarjati. Še več, ustvarjati čas, torej zgodovino, bi bilo po avtoričinem mnenju nekatoliško!


Na koncu tega svojega komentarja na njen članek, sem naposled le podvomil, če se je ona sploh kjerkoli deklarirala za tradicionalistko, ali pa sem, zaradi pomanjkanja intelekta, to le napačno razbral  iz njenega dela, ki je v samem bistvu kritika vračanja v tradicijo. Če je slednje resnično, potem smo lahko vendarle pomirjeni. Katoliških liberalcev, katoliških mlačnežev, ki s svojim satanističnim sklicevanjem na neposrečene renesančne humaniste in moderne nesmisle, preprečujo katoliško družbeno udejstvovanje, je kot peska na obali.

Tako tudi vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku o tem, v katero skupino psevdotradicije spada avtorica, pravzaprav nima odgovora. Primerjajmo torej spodnji trditvi iz istega zapisa:

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

-NeoDomobranec

Savdska Arabija, reši nas!

Sveta Rusija, reši nas!

Eden najbolj perečih problemov v zadnjem času postaja odnos do Rusije in dojemanja njene usmerjenosti.

Čeprav tu sploh ne bi smelo biti polemike, saj nas je gotovo zgodovina naučila vsaj to, da Rusi vedno stopijo ob stran angležem, amerikancem in francozom, kot se je to zgodilo tako v prvi svetovni vojni, kot v drugi. Ampak sedaj nas želijo po neki nadvse čudni logiki določeni ljudje prepričati, da je moderna Rusija prava opozicija moderni dekadenci zahoda, ki se širi po svetu kot kuga in da je Putin človek, ki bo odrešil svet.

Dokler so te nebuloze streljali le ameriški libertarci, za katere se je izkazalo, da so postali ruska peta kolona v ZDA, smo si še mislil svoje, ko pa so s tem začeli še francoski nacionalisti, evropski nacionalisti in celo slovenski katoličani, smo se vendar morali ustaviti in premisliti celotno zadevo.

Vprašanja so se kar vrstila. Zakaj naj bi bila Rusija opozicija dekadenci zahoda? Zakaj jo podpirajo (psevdo) tradicionalistične sile? Kako je mogoče, da jo podpirajo celo neonacionalsocialistične grupacije? Zakaj jo podpira devtdeset odstotkov evropskih nacionalistov? V čem katoličani vidijo Rusijo kot svojo zaveznico? Zakaj Le Pen podpira ukrajinske teroristične separatiste? Zakaj ameriški libertarci tulijo, da je treba pustiti ruskega "medveda" pri miru in ne drezati vanj?

Vprašanja so bila preenostavna, da bi se dalo nanje smiselno odgovoriti. Izgledalo je kot, da gre le za kolektivno neumnost. Vendar pa se je to nadaljevalo.

Slovenski katoličani in Putinova Rusija

Oglejmo si najprej slovenske katoličan, ker je to za nas najbolj zanimivo. Ni treba veliko naporov vložiti v vprašanje zakaj so določeni slovenski katoličani podprli Rusijo. Njihove namere so sicer dobronamerne a popolnoma napačne.
 
Čeprav gre za enostavne reči, je potrebno veliko razlage. Slovenskim katoličanom se je putinova rusija prikupila zaradi Putinove naklonjenosti ruski pravoslavni cerkvi. Vendar pa so oni tu spregledali dejstvo, da je ruska pravoslavna cerkev ruska. Gre za zelo nacionalno orientirano cerkev, ki lahko zelo dobro služi v korist Putinove politike prikritega nacionalizma. Shizmatično rusko pravoslavno cerkev je nemogoče primerjati s Katoliško Cerkvijo. Saj je slednja nenacionalna in tako ni v rokah nobenega diktatorja, kvečjemu se diktator lahko pokori Cerkvi. A tu smo že pri drugi srži, ki je povzročila, da so slovenski katoličani moralno podprli Putina. Ta srž pa je v tem, da je kaj takšnega mogoče le zaradi heretične indiferenciacije religij oz. napačnega ekumenizma. Ker so razumeli rusko pravoslavno cerkev kot nekaj enakega Katoliški Cerkvi, so videli v Putinovi podpori ruski pravoslavni cerkvi podporo celotnemu krščanstvu. Čeprav bi morali vedeti, da gre za eno samo pravo religijo in kup nepravih religij. Zanemarili so tudi konflikte med rusko pravoslavno cerkvijo in ukrajinsko pravoslavno cerkvijo. Prav tako so zanemarili dejstvo, da je komunistični sistem v Rusiji, kot legitimno cerkev priznaval le rusko pravoslavno cerkev t.j. Moskovski patriarhat. Ravno v Ukrajini so bile začasa sovjetske okupacije striktne sankcije zoper denimo ukrajinko UAPC cerkev, ki je režim ni priznaval. Podobno se je dogajalo v Bolgariji, kjer so komunisti preganjali katoličane, niso pa preganjali pravoslavcev, ki so se brez težav (po prvotnem konfliktu med ateističnim komunizmom in "religioznim" pravoslavstvom) prilagodili režimu.

Naslednja glavna reč zakaj so določeni slovenski katoličani videli v Putinu odrešenika, pa je njegov odnos do sodomitov in sodomitske propagande, ki jo je Putin omejil. Ampak na tem mestu so slovenski katoličani padli v kontradikcijo. S tem, ko so nomatterwhat podprli Putina v njegovi politiki do sodomitov, so obenem podprli tudi Stalina in precejšen del komunizma, ki je tudi sankcioniral sodomite. Namesto, da bi vztrajali v lastnem prizadevanju zoper dekadenco in sodomitsko indoktrinacijo, so se obrnili v Rusijo k nekim komunistom po zgled. Borba zoper sodomitsko indoktrinacijo ne potrebuje  Rusije, kot ne potrebuje Savdske Arabije. Borba proti sodomitski indoktrinaciji mora izvirati iz tradicije našega naroda. Če torej smatramo Rusijo kot zadnjo trdnjavo pred liberalno revolucijo in splošno dekadenco zahodne kulture, moramo kot takšno smatrati tudi Savdsko Arabijo. To pa je norost, vendar isto velja za Rusijo.

Tretja stvar, ki nakazuje neumnost slovenskih katoličanov, ki so se opredelili za Putinovo Rusijo pa je njihovo namerno zanemarjanje dejstva, da Rusi nikdar niso presekali s komunizmom in nikdar ne bodo in tudi dejstvo, da je Rusija vendarle še vedno ena najbolj sekulariziranih držav, ki se morda res bori zoper sodomite, ne bori pa se zoper pornografijo in druge oblike izprijenosti, ki cvetijo v Rusiji. Rusija še vedno skrbno neguje komunistično ikonografijo. Vojska uporablja peterokrake rdeče zvezde kot svoje simbole, Leninov mavzolej je še vedno negovan kot punčica očesa, spomeniki leninov in drugih komunističnih neumnosti stojijo širom Rusije. Ob zadnjih ruskih vmešavanjih v Ukrajino so teroristični separatisti korakali z ikono Kristusa v eni roki in s proletarsko rdečo zastavo v drugi. Ko je Putin obiskal Krim se je za njim na zaslonu bleščala rdeča komunistična zvezda. Ko so Ukrajinci začeli sesuvati spomenike leninov in druge komunistične navlake, je Rusija protestirala.

Evropski neonacisti in Putinova Rusija

Posebno zabaven primer pa so evropski neonacisti oz. neonacionalsocialisti. Tu gre za posrečeno reč, ki je veliko bolj nesmiselna kot je problem v prejšnjem primeru. Namreč evropski neonacisti, ki jih tudi v Rusiji ne primanjkuje so podprli Rusijo v tisti amerikanistični ideji o nekih židovskih zarotah, rotschildih in sorosih. Tu se morda celo poraja dvom, da sta za to kontradikcijo stale predvsem neonacistične grupacije iz Rusije in predvsem Srbije.

Vendar v čem je kontradikcija? V tem, da Rusija neprestano napada Ukrajino z oznakami fašisti in nacisti. In v tem se ne moti stoodstotno. V Ukrajini je dejansko ukrajinska rekonkvista uspela le zaradi Desnega sektorja, ki je uspešno izvedel prvo fazo in pognal Janukoviča v beg. Brez Desnega sektorja, bi bila Ukrajina tudi danes le še ena od ruskih podložnic. Desni sektor, ki se je vedno kazal z neonacistično (seveda, če želite to tako imenovati) simboliko in ni nikdar skrival, da mu je komunizem mrzek. Zaradi Desnega sektorja so začeli padati komunistični spomeniki in zaradi Desnega sektorja so gorele komunistične zastave. V Ukrajini pa je nastal tudi prvi uradni prostovoljni bataljon Azov, ki je imel kot svoj uradni znak tudi kljukasti križ, sicer v nekoliko spremenjeni neopoganski različici, ki pa so jo že dolgo let forsirali ravno evropski neonacisti.

Kako si torej lahko razlagamo, da so se ob teh dveh stanjih, evropski neonacisti odločili, da podprejo komunistično Rusijo? Popolna neumnost.

Evropski nacionalisti, kot otroci moderne

Težje je vprašanje zakaj so Putina podprli "zmerni skrajni desničarji" oz. evropski nacionalisti z Le Penom na čelu (o ameriških libertarcih niti ne bomo razpravljali, ker ne le da so ruska peta kolona, pač pa so celo neke vrste neohipiji). Po premisleku pridemo do zaključka, da gre najbrž za nekaj podobnega kot je v primeru slovenskih katoličanov.

Res pa je tudi nekaj drugega. Evropska desnica, tudi tista, ki na določenih segmentih rada zavije bolj radikalno desno, je tako zelo izčrpana, ker je izdala svojo katoliško tradicijo, da se mora obračati h komunistom v Rusijo in kam se bo obrnila naslednjič v Kitajsko? Kaj pa v Savdsko Arabijo?

Namesto, da bi gradila na tradiciji velikih evropskih kraljev, gradi na sekularizaciji, svobodi izražanja in ostalih neumnostih razsvetljenstva in francoske revolucije.


-NeoDomobranec

Demokratična stran?

V zadnji številki Zaveze sta zelo zanimiva dva članka, in sicer Riharjev članek "Biti sokriv je huje kot biti avtor" in Ogrinov članek "V času besov". Oba članka se ukvarjata s precej podobno tematiko in kar je še pomembneje, oba delata iste napake v razmišljanju in izdelavi zaključkov. Zanimivo je, da Ogrin piše o predvojni "demokratični strani", ki ni uspela prepoznati znakov časa oz. besov, kakor on to imenuje po Stanovniku, ne da bi ob tem uvidel, da on sam, z načinom razmišljanja, sodi ravno med te, ki ponavljajo iste napake predvojnega "demokratičnega" tabora.

Pomembno se zdi vprašati, v kolikšni meri, sploh lahko govorimo o demokraciji ali o demokratičnem. Gre le za termin, ki naj določene politične struje diferencira od komunistov, ki so prevzeli oblast in ukinili vsakakršno obliko demokracije, ali pa gre za trditev, da so bile "demokratične" politične sile, tisto kar dandanes zaznamujemo z demokratičnim. Sam se z zadnjim ne bi strinjal in če torej velja le prvo, je takšno poimenovanje popolnoma neustrezno. Seveda obstaja še tretja možnost, ki je v tem, da oznake "demokratični" pač ne smemo razumeti isto kot totalitarno liberal-demokracijo, a bi s tem zašli v zmedo.

Rihar govori o slovenski postkomunistični "demokratični strani", a s tem že naredi svojo prvo napako. Če se nismo sposobni niti več politično pozicionirati drugače, kot tako, da se imenujemo demokrate ali zgolj ne-komuniste, potem to kaže na tisto votlost naše političnosti in družbenosti, ki je razlog vsemu tistemu o čemer avtor govori v nadaljevanju svojega članka. Je res dovolj, da se opredelimo za demokratično stran v času dikatutre liberalne demokracije, v katerem je blišč demokracije končno pokazal svoj obraz, ki ga je nekoč, v staroveški Grčiji za hip že pokazal?

Avtor nadalje govori o dveh velikih problemih današnje družbe, na katera opozarjam tudi sam. Na splav in posvajanje homoseksualcev in s tem povezano homoseksualno indoktrinacijo. Ta dva problema sta sila globoka, vendar! Vendar, mar nista produkt ravno demokracije? Liberalne demokracije in splošnega liberalizma? In drugo vprašanje za avtorja, ki v svojem članku piše tudi, da bi moralo slovensko volilno telo, končno dati večino demokratični strani, kdo pa je sprejemal slovensko ustavo? Ravno pred nekaj blogi sem opozoril na odlično razmišljanje Štrbenka o sprejemanju ustave s škodljivima členoma. Kaj se je od tedaj spremenilo? Napačno bi bilo tudi jemati uzakonitev splava kot pojav iz komunizma, saj je zahod uzakonjal isto, pa ni bil deležen komunizma. To bi nam vendarle moralo že nakazati, da problem ni v relaciji komunizem - demokracija, temveč nekje drugje.

Posebej smešna se zdi trditev, ki pravi:

"Če bi od začetka, od leta devetdeset sledili zahtevam, ki jih pred nas postavlja demokracija in pri tem upoštevali le nekaj bistvenih vrednostnih točk, kot jih navaja krščanski (družbeni) nauk, se ne bi bilo treba ogorčeno zbirati na ljubljanski trgih, pač pa bi politika v svojem izvornem pomenu dobila možnost, da zgledno uredi življenje v naši skupnosti."

Ampak ravno zato, se je treba zbirati po slovenskih trgih, ker smo sledili zahtevam demokracije. Pri nas, pravijo, je demokracija še mlada. Pa poglejmo v države, ki niso zašle v komunistično ribo in tam bivale. Je morda tam splav prepovedan? Ne ni. Demokracija je po svojem bistvu, sistem, ki legalizira manjšinizem, prevlado manjšine, s tem, ko skuša dajati vtis, da večina odloča o slehernem vprašanju. Demokracija nima biti. Demokracija ne obstaja. Imamo le nek večstrankarski sistem, v katerem pa so stranke, ki se morajo pokoravati nekemu sistemu "vrednot" francoske revolucije in razsvetljenstva. Tu pa je tisto protikrščansko bistvo demokracije, ki nujno rezultira v dekadenci. Seveda, strinjam se, da gre za šibak sistem. Vendar gre za šibak sistem, ki ga bodisi požre totalitarizem (in vprašanje je le, če je ta totalitarizem nravno upravičen), bodisi podleže dekadenci.

Kdo pa forsira afriške države v legalizacijo nenaravnih spolnih usmerjenosti? Kdo forsira kontracepcijo in splav v afriške države, ki se s prsti še držijo zidu nravnega reda? Demokratični zahod. In tu ne gre za neke zlobce, ki lutkarijo z neprofitnimi organizacijami, temveč za duha, ki veje iz demokracije. Gre za "zahteve, ki jih pred njih postavlja demokracija". Pa se po Afriki obrnimo še k Sloveniji. Kdo je odstavil ministra Drobniča?

Predvojna politika ni videla znake časov, a še manj te znake vidijo današnji intelektualci in politika, to je demokratični politiki in demokratični intelektualci. Izgubljena je bitka za politiko, ki bazira na "demokratičnih idealih". Če bi pri takšni politiki, kot je današnja "demokratična" politika, prišlo do revolucije, sploh ne bi bilo državljanske vojne, ker ne bi bilo nikogar, ki bi se uprl revolucionarjem. In niti nikogar ni, ki bi se uprl revoluciji 2.0 tu in zdaj. Zakaj je ta bitka faktično izgubljena, je drugo vprašanje. Zaradi tega, ker je bila politika "demokratična" namesto, da bi bila desna, konservativna, tradicionalistična? Zato ker se je obračala na zahod po zglede, namesto, da bi se obrnila v lastno preteklost in iz tradicije črpala svoje bistvo?

Jaz razumem, zakaj avtor govori o "demokratičnem". Gre za neko tradicijo slovenske buržoazije, ki je skušala hoditi med buržujskim sekularizmom na eni strani in krščanskimi vrednotami na drugi strani, oboje pa je ovijala v celofan konservativnega liberalizma in slovenstva. Ampak, Slovenija je videla preveč, da bi se še vedno slepila, da gre za vprašanje relacije komunizem - demokracija, vzhod - zahod. Mi ne potrebujemo demokratičnih sil, svobodoljubov in svobodotržcev. Mi potrebujemo radikalizacijo krščanskih načel, potrebujemo ljudsko konservativno politiko. Potrebujemo novo ločitev duhov. Ne pa demokratičnosti.
 
Glavni ključ, s katerim si avtor lahko pomaga iz zmede, je uvid kontradikcije v njegovem pisanju, in sicer ko na eni strani svari pred legalnim pobijanjem nerojenih otrok in homoseksualnimi iznajdbami, po drugi strani, pa trdi, da se to dogaja le zato, ker naj bi to izvajalo boljševiško nasilje "v zasilni demokratični preobleki", ki napada Evropo in demokracijo. Ob tem pravi, da se drži za roke z zahodnim levičarstvom. Vendar, mar niso zahodni levičarji otroci in očetje demokracije? Kaj pa zahodni desničarji, kaj naredijo oni, da bi premagali splav in spolno izprijenost?

Zanimivo bi bilo tudi vprašati, če se v Sloveniji delimo na demokrate in nedemokrate. Kaj pa v Evropi, se tam delijo po istem principu? Ali pa je treba tam deliti demokrate na leve in desne in če je tako, sta potem ta dva elementa, proevropski desni demokrat in proveropski levi demokrat, prisotna tudi v tem, kar avtor v Sloveniji imenuje za "demokratično"? In če je temu tako, v čem se razlikuje slovenski proevropski levi demokrat od evropskega levičarja, ki ga avtor obsodi? Tu jaz vidim tisto osnovno zmedo, ki nastane ob tem, ko skušamo imenovati nek svetovni nazor, enostavno demokratični.

Ne more biti dovolj, da te znake časov jemljemo le kot vprašanje naše totalitarne preteklosti, če pa smo priča zdrsu v dekadenco po vsem zahodu. Ne moremo se imenovati enostavno demokrate, le zato, da bi se diferencirali od neokomunistov, ker s tem pademo v isto kategorijo z zahodnimi demokrati, ki širijo dekadenco po celem svetu, tako desni, kot levi.

Sedaj ni čas za buržujsko leporečenje kapitalističnih konservativnih liberalcev. Sedaj je čas za brezkompromisnost ljudske krščanske reakcije in radikalizacijo politike.


-NeoDomobranec

Za kulturo resnice

Zdi se mi primerno, da opozorim na odličen sestavek dr. Antona Drobniča, ki je odziv na šest točk, ki jih je pred približno šestimi leti postavil Janez Janša kot predsednik SDS. Tudi Drobničeva polemika sega nazaj v leto 2009 in sicer v april tistega leta.

Po odkritju grozljivega morišča v Hudi jami je bil v internetnem portalu SDS 16. marca 2009 objavljen članek "Kultura življenja namesto kulture smrti", pod katerim je podpisan Janez Janša. Gre za obširen prikaz dogodkov med revolucijo in po njej in za predloge, kako doseči narodno spravo. Natančne analize tega članka in v njem izraženih pogledov na črni čas naše zgodovine, še nismo napravili, smo pa na raznih sestankih že opozorili na nekatere takoj vidne slabosti in nesprejemljiva oblikovanja. Naj tukaj za ilustracijo omenim samo nekatere.

Janez Janša predlaga, da državni zbor ugotovi nekatera preprosta dejstva. Prvo preprosto dejstvo naj bi bilo, da je okuacija podlaga vsega zla. Seveda, podlaga skoraj zagotov je, ker brez okupacije boljševiška revolucija najbrž ne bi bila mogoča. Zapisano pa je preveč preprosto, kot da je okupacija tudi vzrok vsega zla. To pa seveda ne drži, kar dokazuje dejstvo, da so bile okupirane skoraj vse evropske države, prava boljševiška revolucija pa je že od začetka okupacije tekla samo v Sloveniji. Okupacija je torej podlaga, vendar pa ne tudi vzrok vsega zla. Zlo je povzročila komunistična partija z revolucijo, ki je okupacijo izkoristila tako, kot vlomilci izkoristijo nočno temo. Vendar noč ni vzrok za vlom in nastalo škodo, za škodo so odgovorni vlomilci.

Druga zapisana preprosta resnica je ugotovitev, da je kolaboracija bila zavržno dejanje. Kolaboracija ali [po] slovensko sodelovanje samo po sebi ni niti dobro niti slabo dejanje, je moralno in pravno indiferentno dejanje. Pravna in moralna kvalifikacija sodelovanja je odvisna zlasti od tega, s kom sodeluješ in pri čem sodeluješ: pri dobrem ali pri slabem dejanju. Trditev, da je kolaboracija zavržno dejanje, je zato preveč preprosta. Spričo dejstva, da pri nas z besedo kolaboracija že 65 let imenujejo odpor proti komunističnemu nasilju, pa ta "preprosta resnica" sploh ni resnica, ampak grda boljševiška laž in prevara.

Tudi nekatere druge predloge bi bilo treba bolje premisliti. Tako ob na videz prijaznem predlogu, naj se na glavnem trgu v Ljubljani postavi spomenik vsem mrtvim Slovenecem s preprostim napisom "Vsem mrtvim", manjka misel, da bi to bilo storjeno "na podlagi" 4000 partizanskih spomenikov, ki niso anonimni, ampak z rdečo zvezdo in s temu ustreznimi napisi že 65 let bijejo v srca in možgane, na drugi strani pa z enim "domobranskim" spomenikom na najbolj skritem in oddaljenem kraju v Bukovžlaku sredi jezera gnojnice in gore odpadkov brez vsakega napisa ali oznake. Komu bi torej služila predlaga anonimnost spomenika v Ljubljani? Zakaj takšen spomenik ugaja Milanu Kučanu, Spomenki Hribar, predsedniku DZ Gantarju?

Zadnji dogodki po odkritju Hude jame kažejo, da ni zadosten niti Janšev predlog, naj se zakonsko prepove poveličevanje in opravičevanje zločina. Še bolj sporno in nevarno kot poveličevanje zločina je namreč poveličevanje zločincev. To nam je prav vzadnjih dneh pokazal kar sam predsednik republike Danilo Turk. Predsednik zločina v hudi jami ni poveličeval, to temo je označil za drugorazredno, karkoli že to pomeni. Hude jame niti ni obiskal, kot je obiskal morišče v Srebrenici in številne partizanske kraje in slovesnosti. Zločina torej niti tako niti drugače ni poveličal. Poveličal pa je zločince, predvsem tistega, ki je prvi odgovoren tako za ogabni zločin v Hudi jami, kot za tisoče  zločinovna tisoč moriščih od Krimske jame leta 1941 naprej, celo za tisoče zločinov nad svojimi tovariši od Stalinove Moskve do Golega otoka. V času žive groze ob Hudi jami je v pogovoru za STA javno poveličal idejnega, vojaškega in političnega voditelja vseh jugoslovanskih morilcev Josipa Broza z zanosnimi besedami: "Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod."

Zelo pomembno se je ustaviti ob Drobničevem komentarju glede kolaboracija, sam sem že večkrat pisal o tem problemu in bom še v naslednje, saj gre za kompleksno temo, ki postaja jasnejša z vsakim novim letom, če ne mesecem. Do nje postopati z relativističnim pristopom ali pristopom, ki ne upošteva konteksta časov, niti ne jemlje v ozir tudi celotne slike, je najmanj neumno. Ampak, kot rečeno, tema je kompleksna, ne toliko zaradi same obravnavane stvari, kot zaradi pohabljenega jezika in razuma intelektualcev.

Jaz pa bi opozoril še na eno Janševo točko, in sicer na trditev, da je bil upor proti okupatorju častno dejanje. Ta trditev ne upošteva v celoti, da upor proti okupatorju ne more biti zgolj samo po sebi častno dejanje. Če se je namreč nekdo uprl okupatorju, tako da je napadel nekaj okupatorskih vojakov in s tem izzval gnev okupatorja na način, da je okupator postrelil toliko in toliko talcev, ter toliko in toliko talcev odvedel v taborišče, to ne pomeni, da je njegovo dejanje častno. Zato ne more obstajati enostavna kategorija: "Upor okupatorju je častno dejanje.", kakršno predlaga Janša. Upor okupatorju je častno dejanje, kadar se vrši racionalno in ne ogroža neposredno prebivalstva ali lastnine prebivalstva.

-NeoDomobranec

Alternativna desnica

V ameriki se je predvsem na internetnemu polju političnega komentatorstva pojavlja t.i. "alternative right" oz. alternativna desnica. Ker zajema nekatera področja, ki so (navidez) podobna našim in tako pri njih kot pri nas zasledimo pojem reakcije, se moramo nujno soočiti s to alternativno desnico in pogledati, kaj ta desnica prinaša takega, kar naj bi spremenilo podobo trenutne mainstream desnice in politike nasploh.

Terminologija, ki jo alternativna desnica uporablja se na prvi pogled zdi zelo zanimiva in pomislili bi, da gre v resnici za retrogradno desnico, ki se bori proti liberalizmu, ki je okužil mainstream desnico. A že po malce globljem vpogledu, uvidimo, da gre za paradoksalnost, nenačelnost in defektnost tega pojava.

Verjeli ali ne, njihov glavni fokus, vsaj v zadnjem času, je vprašanje feminizma in t.i. imenovanih "moških pravic" (men's rights). Še zdaleč nisem strokovnjak za ta fenomen, a ker se najbrž vsi zavedamo, da gre za faktično neumnost, lahko približno povemo, za kaj gre. Gre za prepričanje, da so moški vse bolj prikrajšani, da živimo v dobi, v kateri prevladujejo ženske, ki moške malodane zatirajo, izkoriščajo in celo maltretirajo. Glavni fokus tega prepričanja pa je tudi ideja "moderne ženske", ki naj bi bila iracionalno, perverzno in manipulativno bitje. To teorijo naj bi podpirala statistika ločitev, ki je po mnenju teh ideologov, izključno krivda žensk.

Ta alternativna desnica vlaga strašne napore v dolge verbalne bitke s feminist(kam)i, ki zanje predstavljajo pra ali nad sovražnika številka ena. Napore pa vlagajo še v t.i. "pickup art" se pravi nekaj kar bi v slovenščino prevedli najbrž kot "umetništvo osvajanja", ki temelji na popolnoma animalističnem ali če hočete evolucionističnem dojemanju vloge ženske in moškega. Za to neposrečeno in sila absurdno idejo se potem skriva še kup do potankosti izdelanih a popolnoma nesmiselnih teorij o ženski, moškem in o različnih razredih moških.

Sicer je vsaj ta "pickup art" dokaj rezerviran za severno ameriko in je de-facto odnosen le na severno ameriško družbo, predvsem na "nočno življenje" urbanega okolja, saj postane očitno že po kratkem pregledu pickup terminologije, da gre predvsem za "pickup" žensk v nočnih klubih, barih in lokalih, ki pa so faktično tam ravno zaradi tega. Tako, da je ta pickup art zadeva v bistvu kontradikcija in se nanaša le na neko določeno, dokaj ozko populacijo ljudi, ki se na določenih krajih zbirajo zaradi istih razlogov. "Art" v celi zadevi tako postane minimalističen.

A kljub tem percepcijam, se javlja miselnost, da je vežbanje v manipulacijah z ženskami in faktično sprejemanje dekadentne seksualne miselnosti, nekaj kar je desno. Sicer alternativno desno, a še vedno bolj desno od mainstream desnice, ki plava na vrednotah liberalizma in razsvetljenstva. To pa je popolnoma napačno.

Sprejemanje uvida, da se je kultura in družba spremenila do te mere, da so ženske prisiljene v spreminjanje svoje narave in prilagajanje temu uvidu, pač ne more biti nikakršna desnica. Ne mainstream, ne alternativna, kaj šele retrogradna. Desnica, ki bi bila faktična desnica, bi te pojave zahodne dekadence, zavračala in se proti njim borila, najprej z uporom in hojo proti toku in drugič s spreminjanjem družbe, ne pa prilagajanju družbi ali celo spreminjanju lastnih političnih nazorov zavoljo nekega trenutnega uspeha na nekem trivialnem področju.

Sprejemanje "men's rights" aktivizma, radikalnega protifeminizma in "pickup art"-a je zgolj in samo prilagajanje določenim družbenim spremembam, ki so faktično napačne in destruktivne za družbo. In to ni nikakršna reakcija. To je asimilacija. Vendar pa lahko povsem jasno vidimo od kje prihaja ta percepcija in sicer iz amerikanizma, tj. kapitalizma in religioznega indiferencializma patetičnih svobodoljubov.

Ker ta alternativna desnica toliko časa posveti vprašanjem žensk, kot sprijenih bitij, se je treba vprašati ali je res kaj na tem. Je res kaj na tem, da prikazujejo ženske kot iracionalna bitja v suženjstvu lastnih emocij. Kot bitja, ki so inherentno slaba in šibka na slehernem področju svoje biti.

Ne. To že po naši krščanski veri ne vzdrži. Katoliška cerkev je proslavila mnogo odličnih žensk in dala ženski dostojanstvo, kakršno ji pripada. Že po Devici Mariji in po stotinah svetnic: plemkinj, redovnic in najbolj običajnih žensk. Ženska je ustvarjena po božjem načrtu in ima kakor moški svoje odlično mesto v redu stvari po Kristusu.

Kaj pa njene slabosti, na katere opozarja alternativna desnica? Na to vprašanje se je treba vprašati s protivprašanjem: kaj pa moški? Mar ni tudi moški v moderni in postmoderni dobi izgubil vso svoje dostojanstvo in odličnost. Mar ni padel še nižje od ženske v svoji moderni pojavi? Je.

Škof R. Williamson v eni svojih pridig problem moderne ženske pojasni zelo dobro. On pravi, da so bile ženske "podvržene" možu zgolj toliko časa, dokler je bil moški podvržen Bogu, kar je delalo sistem vzdržen v smislu, da je obstajal red, ki je usmerjal v dobro. Ko pa se je moški uprl Bogu in mu odrekel svojo pokornost, je sicer ženska še ostajala zvesta naravnemu redu stvari nekaj časa, dokler ni tudi ona odrekla svojo lojalnost moškemu, ki ni imel ničesar več nad seboj. Naravni red se ni podrl zaradi žensk, temveč zaradi moških in ne v smislu, da moški niso bili več moški, kakor nas želijo morda prepričati tudi na alternativni desnici, pač pa, da so moški izgubili svojo pokornost Bogu, ki je dajala podlago urejenosti tega sistema.

Problem alternativne desnice je torej v tem, da problema ne dojema v celoti in ne sproža resnične reakcije nanj, temveč se mu nevede prilagaja in ga s tem vzdržuje v njegovem obstoju. Namesto kontrarevolucije na to revolucijo, ki de-facto je revolucija, alternativna desnica odgovarja z asimilacijo.

Alternativna desnica je torej le še en od amerikanističnih pojavov, sicer tesno povezan z neoreakcijo, v bistvu pa se ga drži vonj nihilizma in dekadence. Že v startu je obsojen na neuspeh zaradi amerikanistične podlage, ki nima lastne zgodovine, ki bi črpala iz evropske predmoderne dobe, pač pa je otrok revolucije.

-NeoDomobranec

Ob poizkusih uničevanja zasebnega šolstva - pogled v preteklost - 2.del

Očetje liberalci, sinovi komunisti! Očetje komunisti, sinovi liberalci. Očetje liberalci, sinovi komunisti. Liberalizem je najstrašnejši nasprotnik naše katoliške tradicije, in nravi same našega slovenskega naroda. Cerkev ga ni zaman obsojala in pred njim opozarjala.

Sedaj so spet na pohodu, kdo ve pod kakšnim imenom nastopajo tokrat, socialni demokrati, novi levičarji, svobodoljubi, prosvetljenci. V bistvu pa izhajajo iz enega samega gnezda in svoje taktike spreminjajo, ne pa cilja, ki je uničenje katoliške cerkve in katoliškega ljudstva.

Poglejmo zopet nazaj v leto 1923 na peti katoliški shod v Ljubljani, kako so se borili Slovenci pred nami in posebno, na kakšen način in s kašnim zanosom so se borili proti tujim idejam liberalizma, sekularizma in indeferencializma.
 
Prof. I. Mazovec: O šolskem vprašanju,

"In to verno  slovensko ljudstvo pod vodstvom svoje svetne inteligence, predvsem pa naše slovenske duhovščine, ki je rešila slovenstvo poplave, ki bo tudi v bodočih decenijih v italijanskih in nemških šolah rešila za Jugoslavijo, kar se še rešiti da v tužnem Korotanu in ob sinji Adriji, - ta duhovščina, ki je v šolah vzgojila toliko plemenitih slovenskih značajev, to naše verno ljudstvo, ta svetna in duhovna inteligenca naj se sedaj ujedini in izenači z nekim meglenim "jugoslovenstvom", ki ga nikjer ni in ga v tej koncepciji, kot se nam ponuja, tudi nikoli ne bo, ker ga ne marajo ne Slovenci, ne Hrvatje, ne Srbi. Zato pa, gospoda svobodomisleci, roke proč od našega šolstva! Uredite si zase in za svoje otroke šolstvo, kot se vam zdi, mi si bomo pa zase uredili, kot mi hočemo.
Človek bi si mislil, da bodo naši nasprotniki s tem zadovoljni; toda, slavni zbor, naši nasprotniki niso tako svobodomiselni, da bi usvojili naš predlog: nje vodi le neko vprav infernalno slepo sovraštvo do vsega, kar je versko. To svoje sovraštvo bi radi vcepljali tudi v nežna srca naših katoliških otrok; obenem so pa še večkrat tako inkonsekventni, da istočasno, ko pišejo članke za laiško šolo, pošiljajo sinove in hčere v naše privatne verske šole... Že vedo, zakaj!
Slavni zbor! Mi priznavamo možnost, da se v poedinih privatnih šolah, ki jih upravljajo narodne manjšine, morebiti premalo goji ljubezen do naše lepe, s toliko krvi in trpljenja kupljene države. Mi zahtevamo, da naj se v vseh šolah kar najintenzivneje goji državljanska zavest; toda radi morebitnih nedostatkov v posameznih šolah kar vse privatno šolstvo, ki je posebno pri nas katolikih tako lepo razvito, kratkomalo obsoditi na smrt, gospoda moja, tako se ne gremo, tega mi Slovenci in Hrvatje ne pustimo. Rad bi spoznal tistega ministra, ki bi se hotel ovekovečiti s herostratskim činom in ukiniti naše slovenske Atene, našo prvo slovensko gimnazijo v Št. Vidu, ki nam jo je ustvaril naš dični vladika v svoji apostolski ljubezni do Slovencev ob svojih stroških in stroških svojih vdanih vernikov. Kdo bi si drznil ogrožati nam vse one neštevilne šole in zavode, ki jih je ustvarila neizčrpna krščanska Caritas."

Prof. J. Osana: O srednjih šolah,

"Šola je ustanova za pouk in vzgojo mladine. Ta ustanova je ali privatna ali državna, kakor že ali zasebnik ali pa država prevzame v svoje roke pouk in vzgojo mladine. Čim boljši in temeljitejši je pouk, čim popolnejša je vzgoja mladine, čim manj šablone je pri enem in pri drugem, tem boljša je šola, tem večji uspehi. Že samo iz enega razloga, iz razloga konkurence zahtevamo tudi za srednjo šolo, da ni samo državna: dovoljena mora biti tudi privatna srednja šola. Kajti nobena zasebna šola se ne bo ustanovila, nobena ne bo obstala, če ne bo imela namena ali če se ne bo na vsak način trudila doseči pri pouku in vzgoji mladine ne samo enakih, ampak celo boljših uspehov, nego jih dosega državna šola. Seveda nima zasebna šola nikdar samo tega edinega namena konkurence, ima vselej še kak drug namen in dokler ta ni v nesoglasju z državo, se mora upoštevati že zaradi principa svobode, da se državljan šola na tistem zavodu, kjer se sam hoče."

-NeoDomobranec

Ob poizkusih uničevanja zasebnega šolstva - pogled v preteklost - 1.del

Ob zadnjih napadih na katoliško zasebno šolstvo, se velja ozreti nazaj v preteklost in si ogledati, kako liberalci in sile, ki stojijo za njimi, ne morejo iz svoje kože. Preberimo si govor, ki ga je imel dr. Ivan Samsa leta 1923 na 5. katoliškem shodu v Ljubljani.
   
Dr. Ivan Samsa, 1923:

"Splošna načela.
Naloga katoliškega shoda je, vsemu našemu javnemu življenju začrtati in utrditi pot po večno veljavnih načelih katoliške vere. Če si hočemo po teh načelih urediti bodočnost, se moramo najprej ozreti v šolo. Kdor ima mladino ima bodočnost; kakršna je naša mladina, taka bo naša bodočnost.
Stojimo pred novim šolskim zakonom. Načrt za ta poskus so naredili za osnovne in srednje šole ljudje, ki niso upoštevali naših razmer in ne našega katoliškega vernega ljudstva. Ta načrt še ni zakon, a lahko postane čez noč. Zato je katoliški shod poklican, da glasno in nedvoumno ugotovi zahteve slovenskega ljudstva glede naših šol.
Podlaga šolskim resolucijam, ki smo jih sestavili s sodelovanjem zastopnikov "Slomškove zveze" in srednješolskih profesorjev, so sledeča načela:
1. Otroci so last staršev, starši bodo od njih odgovor dajali. Zato so starši odgovorni tudi za odgojo otrok. Zato morajo imeti starši pravico odločevati o vzgoji svojih otrok. Naše katoliško ljudstvo, ki je v veliki večini verno, zahteva versko vzgojo svojih otrok.
2. Namesto staršev pa vodi po božji zapovedi versko vzgojo v šoli katoliška cerkev, ki ji je njen ustanovitelj zapovedal: Pojdite in učite vse narode! Zato mora imeti cerkev pravico v šoli ne samo učiti verouk, ampak tudi voditi versko vzgojo, ker vsaka prava vzgoja - tudi narodna in državljanska - mora sloneti na verski podlagi. Cerkev ima pa tudi pravico čuvati, da pouk v ostalih predmetih ne nasprotuje verski vzgoji. To jasno določa cerkveni zakonik can. 1372, 2; can 1373, zlasti pa can. 1381, 1: Religiosa iuventutis institutio in scholis quibuslibet auctoritati et inspectioni Ecclesiae subiicitur. (Verska vzgoja mladine je v vseh šolah podvržena vodstvu in nadzorstvu cerkve.) § 2.: Ordinariis locorum ius et officium est vigilandi, ne in quibusvis scholis sui territorii quidquam contra fidem vel bonos  mores tradatur aut fiat. (Škofje posameznih škofij imajo pravico in dolžnost čuvati, da se v nobeni šoli njihove škofije ničesar ne poučuje in ne dela, kar bi bilo proti veri ali nravnosti.) - Cerkvena zapoved je jasna in katoliški shod se je mora držati.
3. Država ne sme imeti monopola na šole. Zato zahtevamo, da imajo zasebne šole, ki so pogosto boljše nego državne, iste pravice kot državne, če izpolnjujejo vse tiste zakonito določene predpise, ki jih država zahteva v državnih šolah.
To moramo zlasti odločno poudarjati nasproti načrtu novega šolskega zakona - za osnovno in srednjo šolo -, ki hoče zasebno šolstvo omejiti ali popolnoma uničiti. Vprašamo: zakaj in čemu? Ne moremo najti drugega vzroka nego kulturnobojne namene. Za zasebne šole zahtevamo popolno enakopravnost z državnimi v imenu svobode, v imenu pravičnosti in v imenu zdravega šolskega napredka."

Kot lahko vidimo, so bili slovenski katoličani že leta 1923 pred podobno situacijo kot smo danes, četudi so imeli tedaj neprimerno večjo moč, predvsem pa gorečnost, niti niso še okusili komunizma in je bilo zastrupljanje mladine z nekatoliškimi nazori še nekaj novega.

Precej podobno pa je napadanje zasebnih katoliških šol s strani liberalcev in komunistov, ki v satanski žeji uničujejo vse, kar še stoji pod križem. Mi se moramo proti temu boriti kar se le da in stremeti ne le h kompromisom s prostozidarskimi liberalci, pač pa k rekonkvisti naše dežele, ki jo katoliški nauk zgradil in je po pravici njegova in nikakor ni last sekularnih liberaldemokratskih perverznežev in dekadentnih buržujev.

Vrnimo se h koreninam. Oprimimo se misli naših katoliških velikanov iz preteklosti!

-NeoDomobranec

Revolucija 2.0 - Krivda slovenske desnice

Kontrarevolucija

Obstajanje katoličana, posebej njegovega političnega obstajanja, je neprestana kontrarevolucija. Katoličan je vedno postavljen pred dejstvo, da če hoče obdržati svoje bistvo, ponavadi pa tudi bit, se mora goreče braniti pred najrazličnejšimi revolucijami. Od tistih velikih revolucij pa do tistih majhnih, podlih revolucij.

Vendar, kaj se zgodi, ko katoličan opusti načelo svoje kontrarevolucionarnosti in pade pod okrilje patetičnega relativizma, strpnosti, indiferencializma ter dialoškosti? Revolucija zmaga, zmaga pa na način, ki se od tiste zmage, ko je kontrarevolucija poražena, razlikuje v tem, da je ta zmaga toliko bolj uničujoča za katoliško ljudstvo in narod. Če kontrarevolucija vztraja v borbi vse dokler ni poražena, potem njeno nasledstvo, duhovna an celo fizična kontinuiteta, živi dalje in se bori za iste ideale, čeprav ponavadi okrnjena. Ko pa kontrarevolucija, ali tisto, kar izgleda na prvi pogled kot kontrarevolucija preda bitko, postane orodje revolucije in le z veliko težav, predvsem pa po dolgem času, lahko iz nje vznikne nova kontrarevolucija, ki pa bo res faktična kontrarevolucija.

Mi, katoliško ljudstvo pa smo bili izdani in izigrani od teh, ki so se predstavljali kot kontrarevolucija oz. vsaj desnica. Dokazali so, da niso ne desnica kaj šele kontrarevolucija. Desne stranke, ki tvorijo ali so dlje tvorile slovensko mainstream desnico, so neposredno odgovorne, da se v naši, nekdaj katoliški deželi, uspešno vrši revolucija 2.0. Dokazale so, da so revolucionarne, nekatoliške in neslovenske. Za njimi stoji bodisi azijatski boljševizem, nemški marksizem ali pa amerikanistični kapitalizem in žido-materialistični kapital. Dokončno so dokazale svojo materialistično, protikatoliško nrav, ki jih žene, da iz naše dežele ustvarjajo nekaj, kar je še najbolj podobno socialističnemu materializmu, s to razliko, da nočejo socialističnega materializma, pač pa kapitalističnega.

Problem je več plasten in odkrivanje problema večkratno, a izkazalo se je, da je tisto, kar dandanes pojmujemo pod imenom desnica, nekaj kar je v direktnem nasprotju s slovensko tradicijo in katoliško nravjo našega naroda.

Revolucija 2.0

Problem lahko zaznamo že z vznikom slovenske samostojne države in začetki pojavljanja t.i. desnice. Tedaj se je pokazalo, da novonastal "demokratični" pol, ki naj bi presekal s komunizmom, ni nameraval presekati tudi s komunističnim družbeno-kulturnim ustrojem, temveč se je problema loteval le pri vprašanju gospodarstva in politike ter vladanja. Niso se prevprašale socialne, kulturne in vrednostne norme komunistične družbe, kaj šele, da bi kje zaznali sled prizadevanj po obnovi stanja izpred leta 1945. Čeprav bi bile zahteva po vrnitvi v stanje pred letom 1945 sicer logična, pa moramo vzeti v zakup, kar sem poudaril že v nekaj prejšnjih blogih, da dejansko nismo imeli opravka s protikomunizmom, pač pa z liberalnim protikomunizmom, ki se od klasičnega antikomunizma razlikuje v tem, da izhaja iz komunizma, ohranja vrednostni sistem komunizma, otrese pa se okostnelosti komunizma, kakršni sta denimo enostrankarska diktatura in nepraktični socializem, kot ustroj gospodarstva. Zoper svoje "očete" se liberalni antikomunizem bori le iz ljubezni do svobode izražanja, poljubnosti in uvida, da je komunizem izgubil svojo revolucionarnost.

Tu je pomembno, da vemo, da sta na tej točki ob kolapsu komunističnega režima, skupaj dve struji, ki obe izideta iz komunizma, namreč tako liberalni antikomunisti, kot liberalci oz. liberalni komunisti. Pomembno je, da se zavedamo, da še kako velja izrek: "očetje liberalci, sinovi komunisti", pa tudi "očetje komunisti, sinovi liberalci". Evidentno namreč je, da gre tu za faktično realnost in da so se od liberalcev rodili komunisti, da so se liberalci potem rodili iz komunistov in sedaj se spet komunisti rojevajo iz liberalcev. Komunizem 1941 se je rodil iz slovenskih protikatoliških in celo protislovenskih liberalcev, liberalci 1980 so se rodili iz okostnelega "prekonservativnega" komunizma, in komunisti 2013 so se rodili iz liberalizma. (...pa ne spremeni veliko na dejstvu, da je slovenski liberalizem večinsko podprl zgodovinski boljševiški atentat na civilizacijo - v kateri in od katere so tudi liberalci sami živeli. Stanovnik, 2009)

Vendar naj vas zopet opozorim, da tu govorimo o revoluciji 2.0 in ne o revoluciji kakršni smo bili že priča. Justin Stanovnik nas je že leta 1991 zapisal:

"Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno posebnostjo - in te ji ne bo zmanjkalo - nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo "prekrasni novi svet". Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja. V etabliranih zahodnih demokracijah komunizem očitno nima več nobenih političnih možnosti. Tudi v nekdanjih komunističnih državah ni verjetna restavracija komunizma v smislu povratka v enopartijski monizem. Mogoče pa je nekaj drugega: prav zaradi strukture v civilni sferi teh družb je možen ne samo ponovni vzpon nekdanje komunistične elite, ampak tudi njeno obnavljanje v smislu kadrovskega pomlajevanja. Vse se bo, kot rečeno, dogajalo v okviru formalne demokracije, beseda komunizem se seveda ne bo slišala, celo več, komunistična preteklost bo v ritalnih zaklinjanjih politične elite obsojana, obsojana bo tudi v elaboratih s področja tako imenovane znanosti."

in:

"Če bodo prišle zraven še srečne okoliščine, jim bo morda uspelo preprečiti neokomunizem v njegovih maksimalističnih aspiracijah. Prav gotovo pa jim ne bo uspelo preprečiti instinktivnega in globinskega sodelovanja stare in nove partijske elite z istorodnimi prvinami civilne družbe. V vsakem primeru bo to silna in mogočna zveza. Nevarna bo v vsakem primeru, ker se bo zaradi nje povratek v zgodovino bistveno zavlekel, ker ne bo mogoče izpeljati (ali bo mogoče samo polovično izpeljati) moralne obnove narodovega organizma, tako da bi lahko zaživeli v znamenju velike normalnosti. Preprečiti je ne bodo mogli predvsem zato, ker ta zveza za javnost ne bo registrirana, ker je za javnost sploh ne bo. Ker bo delovala v bistvu na konspirativen način. Če pa bo kdo to sodelovanje hotel razkriti, bo takoj in morda že vnaprej ustrahovan, kakor so bili nedavno že vnaprej ustrahovani tisti, ki so hoteli povedati, kaj je komunizem, kaj je tisto, kar so prenašali pol stoletja. Zanje se je iznašla beseda revanšizem, sedaj se bo našla kaka druga, a našla se bo, taka je duša teh ljudi."

Leta 2009, pa je še bolj jasno artikuliral, kar mi lahko na tem mestu imenujemo revolucija 2.0:

"Stari so z oplemenitenimi pokojninami, nonšalantno, kakor da se nikoli ni nič zgodilo, odšli na svoje ranče, mladi pa so se užaljeno odpovedali vetru izdajalske zgodovine in se izročili novim potisnim virom: denarju in drugim vzvodom moči zunaj formalne politike, začeli so pospešeno kolonizirati področje civilne družbe in se posvečati medijskem središčem in jih spreminjati v svoje agenture. Nova - "rokerska" - generacija boljševikov je naredila radikalen obrat, ki bi bil še malo prej stigmatiziran za revizijo. (Sedaj je pa ta beseda izgubila vsak pomen.) Namesto nekdanje ideologije, skrbno kodificirane in policijsko varovane, so postavili kult drugačnosti, različnosti in poljubnosti. "Vsi drugačni, vsi enakopravni!" Zaenkrat, ko so v podtoku javne zavesti še sledi nekdanjih kulturnih in etičnih norm, je "drugačnost" še nekoliko rangirana, ko pa bo dosegla popolnost nove ideologije, bo nasledstvena elita dosegla razkošje, o katerem je nekdanja lahko le sanjala: vsako še tako drugačno stvar bo lahko razglasila za enakopravno, za normalno in legitimno. Takšen je novi navdih: če hočeš imeti ljudi v šahu, forsiraj kaos."

Nova revolucija, revolucija 2.0 ki bi jo lahko imenovali velika liberalna revolucija, je revolucija, ki bazira na kulturnem marksizmu. Na protikatoliškosti, materializmu in obči perverznosti. Sedaj, ko smo za silo razumeli kaj ta revolucija je, se moramo vrniti nazaj k tezi, da je to revolucijo slovenska desnica posredno in ne posredno omogočila..

Osamosvojitev

Torej se zopet ustavimo na prehodu iz komunizma v demokracijo in si oglejmo to popolno odsotnost vsake kontrarevolucije ali pristnega protikomunizma v mainstream desnici ali v tistem, iz česar je mainstream desnica nastala. Zakaj so sile, ki se danes ali že tedaj opredeljujejo za "desne" pristale na ustavo, ki vsebuje 7. in 55. člen. Kako je mogoče, da se je sprejela ustava, ki nadaljuje s komunističnim vrednostnim sistemom, ali kakor je zapisal Stane Štrbenk:

"Izgovarjanje nobenega ne odvezuje krvide, kajti kdor se ni strinjal s takim ustavnim določilom, bi v skrajnem primeru lahko tudi odstopil ali glasoval proti."

Desnica ali protikomunisti, ki so vzniknili ob kolapsu komunističnega sistema, niso imeli namere odpraviti komunizem z  njegovim vrednostnim sistemom in vsemi njegovimi "pridobitvami".
Justin Stanovnik je leta 1992 zapisal:

"Gre za uveljavitev nove levice, ki naj bi dokončno rešila komunistično tradicijo in komunistično moštvo v demokratični politični red. To je današnji projekt, in kako skrit je, govori tudi dejstvo, da nam o njem prepovedujejo govoriti tako z leve kot z desne."

Kot rečeno, njihov antikomunizem je baziral le na najbolj bazičnih vprašanjih liberalne demokracije, kakršna sta svoboda izražanja in večstrankarski politični sistem.

Referendum

Naslednji problem naše mainstream desnice, ki nakazuje na vpetost v revolucionarnost novega časa, se je dovršil maja 2013, ko je vsa mainstream desnica, oportuno in zoper katoliško ljudstvo podprla spremembo referendumske zakonodaje. Zakaj je tako kratkovidno vzela ljudstvu moč, da se brani zoper komunistične in marksistične revolucionarje, ki želijo dokončno in za vedno dekatolizirati našo deželo in jo podvreči najbolj perverznim družbenim eksperimentom, ne vemo. Vemo pa, da je desnica vedela, kdo je denimo financiral kampanjo za družinski zakonik 2012 in je zato njena odgovornost toliko večja.

Težko razumemo, kako da mainstream desnica vlaga toliko naporov v neke majave ukrepe gospodarstva in se tako strastno bori zoper zadolževanje države in državno regulacijo gospodarstva, obenem pa pušča vrata na stežaj odprta marksistični in liberalistični kolonizaciji vseh segmentov slovenske družbe, predvsem pa kulture, šolstva in medijev.

NeoDomobranec je že leta 2011 opozarjal v enem svojih posnetkov na youtubeu o nevarnosti zametovanja referenduma in volje ljudi. Opozarjal je na poenostavljanje rezultatov in veličino te institucije. Sedaj pa smo zares pristali v situaciji, kjer je desnica prodala referendum, ta najvišji izraz demokracije, za neko fiskalno pravilo.

Volitve 2014

Kot tretja faza desne vpletenosti v revolucijo 2.0, pa so se izvršile volitve 2014, kjer je ne le bila desnica poražena, pač pa je levica dobila ustavno večino. Za ta poraz in to izdajo slovenskega ljudstva, je kriva izključno desnica sama. Ker je zagovarjala neko muhasto varčevalno politiko evropskih birokratov, še preden je vedela, kakšen bo kurs evropske politike. Potem, ker je zagovarjala postkomunistični sindikalistični sloveniji najbolj nezaželjene ukrepe, za katere je dobro vedela, da so prisrčni le tisti vzvišeni kasti ekonomistov, ki ne delajo drugega kot pišejo pikre kolumne in lajnajo ene in iste neumnosti, povzete po tujih modrecih. In se ni zavedala, da kapitalizem ni tuj le socialističnim nostalgikom, pač pa tudi katolištvu.

Izkup

In sedaj smo tik pred tem, da seštejemo vsoto teh treh točk: podpora komunistične moralne in etične kontinuitete, likvidacija referenduma in izgubljanje volitev. In ta vsota je na žalost najbolj dekadenten simptom vsake civilizacije v zatonu: pravice nekih posameznikov, ki se na podlagi neke drugačnosti deklarirajo kot enakopravni. Ob tem nihče ne pomisli, kako in po kakšni logiki so ti posamezniki postali družbeni razred in kako da, čeprav jih je bore malo ali nič, diktirajo politiko in s svojimi novimi nazori posiljujejo tradicijo naroda, ki je tisočleten.

Seveda je ob tem najbolj zanimivo dvoje, da v zakonodajo te nazore forsira samodeklarirana neokomunistična stranka in da so se dejansko izpolnile Stanovnikove napovedi o novem komunizmu, ki biva znotraj demokratične ureditve in katerega glavni cilj je kaos. Kaos in nova revolucija kot dokončna eliminacija  slovenske katoliške tradicije, ki je nrav našega naroda.

---

-NeoDomobranec

... ali Orban

V prejšnjem blogu sem postavil desnico pred dilemo Oman ali Orban, kot tisto bistveno dilemo, ki se ne tiče desnice le v odnosu do prihodnosti, pač pa samega bistva desnice. Ker četudi bo desnica stoodstotno obstajala tudi v prihodnosti, to ne pomeni, da bo bila tudi desna. Imela bo bit, izgubila bo bistvo. A ker njena bit ne more biti tudi bistvo, bo prevzela bistvo levice (vkolikor ga že ni).

Z Omanom sem predstavil ta klonilen pogled desnice, ki naj resignira in se degradira v podsistem gospodarstva, se pravi postane sama sebi v breme in nenujnost (neke vrste politična anksioznost, ki se bo posledično razvila iz tega nesmisla negiranja desničarske politike). Z Orbanom pa politično brezkompromisnost, ki se upre levičarski prevladi in desničarskemu relativizmu in skuša oblikovati svet tako, kar dejansko bistvo politike je, kakor si ga sama izvorno zamišlja in torej stremi k zmagi nad liberlano diktaturo.

Vendar pa sem že v samem blogu opozoril, da smo tu na drsečem terenu, ker Oman in Orban sta mi služila le kot neka strnjena primera oz. predstavi nekih izoliranih izjav teh dveh genijev.

Še kako se namreč zavedamo, da se Orban v zadnjem času vsebolj oddaljuje od tistega kar bi lahko predstavljal in celo od tistega, kar je še nedavno predstavljal. Tudi to je povsem razumljivo, kar bomo videli v nadaljevanju.

Moj glavni problem z Orbanom je njegovo približevanje Rusiji in bolj kot to, njegovo približevanje Kitajski. In ta problem, ki ga je sicer mogoče kratkoročno povsem dobro utemeljiti in teoretično povsem razumeti, mi naj služi predvsem kot ogledalo evropskih desničarjev in ameriških libertarcev, ki v Putinu vidijo odrešenika in zmagovalca nad liberalnim dekadentnim zahodom oz. najmanj glavno opozicijo  temu zahodu. In na tem mestu se niti ne bom spuščal, kako je mogoče, da vzvišeni ameriški libertarci moralno podpirajo Putina in pri priči ne zaidejo v kontradikcijo sami s seboj, temveč se bom usmeril ozko na to dejansko moralno podporo Putinu.

Spisal sem dolg zapis imenovan Remake zgodbe o dveh blokih, v katerih sem obdelal tudi to vprašanje, kako je vendar mogoče, da se konservativci in desničarji obračajo k Putinu kot odrešeniku naše liberalne diktature. In bolj kot odgovor na to vprašanje (ki je vse preabsurdno že, ko si ga postavimo) sem vzpostavil tezo, da gre za obnovitev t.i. hladne vojne oz. dvoblokovsko urejenega sveta. Pri čemer je moj argument v tem, da takšno stanje: vzpostavitev teh dveh blokov onemogoča rekonkvisto posamičnih narodov in restavracijo predmoderne družbe, kakor tudi počasno izgubljanje lastne absolutne identitete, saj se morajo države, skupine in ljudje odločati zgolj na relaciji vzhod - zahod. Obenem pa je zanimivo to, da gre v obeh blokih za dejansko isti izvor družbene naravnanosti.

In sedaj tu stoji Orban, človek, ki je do neke mere pomenil zoro desne nacionalno-tradicionalistične identitete, ki odprto sodeluje z Rusijo. In moje glavno vprašanje je bilo, kako je mogoče, da Orban kot domnevni tradicionalist in antikomunist, sodeluje z državo, ki ne le goji in neguje komunistično ikonografijo, pač pa je glavna zaveznica komunističnih držav, posebno Kitajske. In v odgovor sem dobil Orbanovo navezovanje stikov s samo Kitajsko. In na tem mestu je Orban postal irelevanten.

A to nam je pokazalo na nekaj več, pokazalo nam je na logičen razvoj slehernega posameznika, ki podpira Rusijo oz. v njej vidi pozitivno opozicijo liberalnemu zahodu. Poudarjal sem, ne zahod ne vzhod, ne Rusija ne Amerika, ne Kitajska ne Nemčija. Ne del komunističnega bloka, ne del liberalnega bloka, mi se moramo boriti za svojo državo, na svoji zemlji, kakršno mi hočemo, črpajoči iz naše krščanske tradicije. Vsakakršno določanje med blokoma je relativizem, ker ne prvi ne drugi blok, nista sorodna z nami in odločanje za enega ali drugega, pomeni relativiziranje in kompromitiranje naših nazorov. In izkazalo se je, da je temu res tako. Najprej Putinova Rusija (Putina je menda poveličal celo sam Solženicin) in sledila bo komunistična Kitajska.

Da se Orban skuša povezovati s Kitajsko in Rusijo, ter v njiju skupaj s Turčijo vidi pozitivne vzore za lastno politično obstajanje nasm sicer govori veliko. Dejanska resnica je, da če želi država dandanašnji sploh obstajati in imeti vsaj za silo delujočo ekonomijo, se mora povezati v eni ali drugi blok (ne da bi ob tem menili, da je ta blokovskost ekskluzivna) in da Orban lahko dejansko uveljavi svoje nazore le skozi podporo močnejših držav. Vendar pa nam to jasno izpoveduje dve stvari, prvič, da gre torej pri orbanu v prvi vrsti za vprašanje odnosa države do državljanov oz. strukture družbe in drugič, da verjame v ideološki indeferencializem, v katerem se lahko sicer neskladne ideologije brez težav podpirajo, svoje ideologije pa ohranjajo na lastnem ozemlju. Kako smiseln je ta nazor na dolgi rok, je težko reči, vendar pa je gotovo nekaj drugega in sicer, da se tako politika samorelativizira in je torej faktično avtoritarnost brez vsake vsebine.

Če ponazorim. Vzemimo, da pride v naši družbi dejansko do restavracije antiliberalne usmerjenosti in družbenega formiranja, ter da pride do katoliške rekonkviste, torej potem bi naša država stremela k povezovanju v neko restavracijo katoliškega imperija. Tu imamo vsebino in bistvo. medtem, ko je Orban v povezavi s komunistično Kitajsko nima.

Gotovo je povezovanje s Kitajsko praktično in morda celo nujno, a to ne pomeni, da je takšno povezovanje upravičeno gledano s politično-družbenega vidika. Orban je menda sam sebe v mladosti imenoval za liberalca in antikomunista in kar je posrečeno je to, da je uspel negirati obe usmeritvi.




-NeoDomobranec