NASVETI ZA UPORABNIKE SPLETA
Ker se je veliko politično-družbenega udejstvovanja in
diskusije preselilo na internet pa moramo biti tudi pozorni kaj nam takšno
udejstvovanje v tkašnem prostoru prinaša in na kaj moramo biti pozorni.
Najprej se moramo zavedati, da je splet neke vrste kaotični
prostor na katerem je mogoče izražati katerokoli mnenje, pa če je to mnenje
pravilno ali nepravilno. Splet je nekako postal gojišče relativizma in ideje o več resnicah. Zato se moramo
zavedati, da je splet poln lukenj, napačnih informacij in dejanskih zavajanj.
Zato se moramo preden se lotimo diskusij na spletu najprej
dodobra izobraziti prek tradicionalnih medijev kakršen je knjiga in časopis.
Šele potem smo pripravljeni in pravilno oboroženi za debate na spletu, koder
nam bodo nasprotniki neprestano citirali razne »wikipedije« in podobne strani,
ki nad seboj sploh nimajo pravega urednika, kaj šele cenzorja. Na »wikipedijo«
je mogoče napisati mnogo kaj, zato se moramo zavedati, da wikipedija ne sme
postati naš primarni ali sekundarni vir obenem pa moramo ta vir kritično
ovrednotiti, ko nas kdo seznani z njim.
Za wikipedijo stojijo megalomanske korporacije, ki imajo
prav tako kot vsak drug medij svoj svetovni nazor, ki podpira le določene
politične, socialne in družbene struje. Vidimo lahko, da wikipedija postaja le
še en propagandni projekt liberalcev.
Ko se torej dodobra izobrazimo iz tradicionalnih virov smo
pripravljeni, da se udeležimo debat in pišemo lastne poglede in propagandna
besedila. A vseeno moramo ostati previdni. Najprej se moramo prepričati, da je
debata v kateri želimo sodelovati res korektna in teži k iskanju resnice ter
temelji na dejstvih. Če debata ni takšna in vidimo, da se ti, ki sodelujejo v
njej vse prevečkrat zatekajo v iracionalna ponavljanja enih in istih manter ter
so njihove trditve povsem nedosledne, moramo takšno debato zapustiti oz. se je
niti ne udeleževati. Če pišemo lastne poglede se moramo prepričati, da so naša
pisanja iskrena, temeljijo na dejstvih in primarno na zagovarjanju določenih
tez in hipotez, redko na nasprotovanju nasprotnikovemu pogledu, nikoli pa na
iracionalnem blatenju nasprotnika skozi šaljive izraze in čudaške pripombe. Za
pisanje propagandnih prispevkov pa velja, da naj so čimbolj pravilni, goreči,
iskreni in pošteni. Obenem pa naj nimajo nikogar, ki bi mogel nanje
odgovarjati, saj to ni smisel takšnega prispevka. Zato velja izklopiti možnost
komentiranja, povsem, ne le z odobritvijo.
Zdaj pa še o sami vsebini takšnega udejstvovanja na spletu.
Kaj in kako pišemo mora biti naša prva skrb. Vemo namreč, da obenem s
poveličevanjem strpnosti v zahodni družbi raste nestrpnost do pogledov, ki niso
liberalni ali relativistični. Zato moramo vedeti, da liberalci v boju s svojo
družbeno-socialno opozicijo uporabljajo tudi in predvsem represijo.
Določene »intelektualistične« struje pojmujejo »sovražni
govor na spletu« kot zatiranje vsake opozicije veliki socialno-družbeni
liberalni revoluciji. Da je temu res tako nam govorijo že odzivi tožilcev na
sovražni govor v tradicionalnih medijih, ko nočejo spraviti v proceduro
sovražnega govora do konservativcev in tradicionalistov, napihujejo pa domnevni
sovražni govor do manjšinistov. Da je zadeva na spletu ista, priča že dejstvo,
da je glavna organizacija za nadzor in iskanje sovražnega govora na spletu v
rokah fakultete za družbene vede v Ljubljani (FDV) in se imenuje Spletno Oko.
Nemogoče je verjeti, da bo organizacija, ki prihaja iz iste fakultete kot razna
skrajno levičarska in druga revolucionarna gibanja, ustrezno prepoznavala in ovajala
sovražni govor, ki prihaja s strani militantnih ateistov, »demokratičnih
socialnistov« in drugih marksističnih struj. Prav tako pa je nemogoče verjeti,
da se bo govor s strani njihove
opozicije obravnaval enako in po istih vatlih. Že ideja, da je Spletno Oko
nastalo na FDVju nam daje slutiti, da je v prvi vrsti nastalo zaradi
preganjanja nestrpnosti in domnevnega fašizma, ki ga »antifašisti« pač vidijo
povsod, že zato, da bi lahko opravičevali svoj obstoj, kot antifašisti.
Nestrpnost pa oni tudi enostavno povezujejo le in izključno z manjšinami, ki so
v nasprotju s tradicijo določenega naroda in pa s ksenofobijo, ki jo vedno
megalomanizirajo do nemogočega.
To nam torej govori, da moramo biti pri udejstvovanju na
spletu zelo previdni. Splet je prepreden z različnimi vohunskimi programi in
agenti, ki skrbijo za izvedbo svoje socialno-družbene revolucije obenem pa so
tu zato, da bi onemogočali kakršnokoli opozicijo. Tako moramo torej preveriti
kaj je za njih »sovražni govor« in se mu izogibati, ker konec koncev se moramo
zavedati, da internet niso naša tla in da mi spadamo na zborovanja,
manifestacije, shode in pohode. Propaganda pa se veliko učinkoviteje vrši z
vsakim plakatom kot pa z interentnimi objavami.
Internet je že sam po sebi povsem nenasilen medij, saj ga
moramo nujno vklopiti, če mu hočemo biti izpostavljeni, obenem pa je tako
velik, da je majhna verjetnost, da bodo nas ali nekoga drugega določene stvari
sploh dosegle. Na drugi strani pa je propagandni plakat ali letak skrajno
nasilen medij, saj ga ljudje vidijo nehote in brez razlik.
Prav tako velja svetovati, da se je treba na speltu
udejstvovati prek strani, ki dovoljujejo gostitev lastnih profilov, recimo
youtube, facebook, blogspot, itd. ker je takšne strani praktično nemogoče
»sesuti«, medtem ko so spletne strani, ki jih vzpostavimo in kupimo sami, lahke
tarče izurjenih hackerjev z raznih fakultet, ki vlagajo tudi v takšen spletni
terorizem. Zavedati se namreč moramo, da se zanje revolucija v prvi vrsti
odvija prek spleta in da na spletu ne izbirajo sredstev.
Naslednji nasvet je, da se od strani na katerih naj bi
gostili s svojimi profili ne uporablja slovenskih strani, kakršne so mojforum,
MMCRtvslo, itd. ker imajo te strani slabšo zaščito obenem pa smo izpostavljeni
nadzoru liberalcev, ki lažje vplivajo na cenzuro določenih reči in nas lažje
obdolžijo sovražnega govora. S tujimi stranmi velikih korporacij pa je to
veliko težje že zato, ker med nami zeva prepad različnega jezika. Spraviti
določeno stvar s teh strani pa je brez privolitve same strani nemogoče. Ko so
med norijo o iskanju »novih obrazov« v politiki skrajni levičarji na youtube
spustili tajen posnetek seje vlade, je morala naša obveščevalna služba dolgo
časa in povsem vljudno prositi youtube, da je ta končno umaknil posnetke.
Opozoriti gre tudi na to, kako naj se besedila oblikuje.
Pozorni moramo biti, da v njih ne uporabljamo besednih zvez kakršne so: »čas
je…«, »morali bi…«, v povezavi z različnimi »vročimi mislimi«, saj se lahko to
smatra za »pozivanje« kar je pa dejansko lahko sovražni govor. Paziti moramo,
da v besedilih uporabljamo relativistično in individualistično besedno zvezo,
ki jo liberalci tako radi slišijo, mi pa se lahko z njo izognemo cenzuri ali še
čemu hujšemu: »moje mnenje je…«, »po mojem mišljenju…«, »meni se zdi«. Se
pravi, da v besedlih poudarjamo »svoje mnenje«, ki je torej po ustavi
dovoljeno.
Na internetu se vzdržite napovedovanj kakršnihkoli dejanj
ali »akcij«, če do dejanja ali akcije pride pa se o njih ne hvalite, ne
objavljajte slik o akciji. Pazite kako imate povezane račune elektronske pošte,
youtubea, facebooka. Imejte raje dva profila in veliko elektronskih pošt, ne
objavljajte slik sebe ali kakršnegakoli orožja, ne povezujte svojih profilov z
raznimi tujimi »white power« »Adolf Hitler« »skinhead« stranmi, ker so te
strani najbrž vabe za merjenje koncentracije ljudi, ki drugače mislijo in za
njihov nadzor. V brskalnik ne vpisujte raznih gesel za izdelavo bomb, orožja in
podobnega. Spletno »nedavno zgodovino« brišite redno. Po možnosti tudi redno
formatirajte računalnik. Pri povezovanju med seboj bodite zelo pozorni. Svoje
pogovore selite s strani na stran. Klasična pošta je veliko varnejša od
elektronske in pogovor iz oči v oči veliko boljši od vsake »klepet funkcije« na
spletu.
Na koncu zaključimo s tem, da je internet nam nekaj skrajno
tujega in ga je še najbolje le začasno uporabljati za deljenje različnega
materiala: videoposnetkov, glasbe, besedil in zapisov kaj več pa je že nesmiselno.
Bog Vas živi!
-NeoDomobranec
