Spopad

V zadnjem času smo priča intenzivnemu boju na desnici. Ta boj je bil več kot dobrodošel, razgalil je ideološke napetosti, ki so do nedavnega zgolj tlele pod površjem.
Gotovo daleč najbolj zanimiv je bil Vrtovčev komentar pred kongresom NSi. V njem zelo precizno oriše odnose in razmerja domače mainstream desnice in pokaže kakšna je dejanska politika NSi in kakšna je politika SDS. Gre za daleč najboljši politični manifest mainstream desnice, posebej zanimivi v njem pa so nekateri zaključki, ki so identični tistim, ki smo jih potegnili pri projektu NeoDomobranec že pred nekaj meseci.
Eden takšnih zaključkov je, navajam: "Ob tem se vedno bolj dozdeva, da ta psihološki zid med Kučanom in Janšo nujno potrebujeta tako en del desnega pola, kot en del levice... Psihološki zid med Janšo in Kučanom sicer napaja oba, oba ohranja..."
Na tem blogu pa sem že osmega avgustav zapisu, imenovanem NSi: v čem je problem?, zapisal:"Ampak ta teza je nepravilna in je lahko le produkt ljudi, ki Kučana potrebujejo za svoj antipol, da bi sploh lahko obstajali. In Kučan dejansko postaja za janšiste Darth Vader, Morgoth, tisto zlo, ki ga mora Luke Skywalker ali Beren premagati, da bi sploh imel svoj smisel. Da bi njegovo delovanje sploh bilo upravičeno. Janša potrebuje Kučana in do neke mere Kučan potrebuje Janšo."
To je postalo do neke mere evidentno, saj tudi kot sem dokazal v blogu: Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem, v primeru SDS ne gre za dejanski antikomunizem pač pa za nekaj, kar bi se še najbolje dalo poimenovati "antikučanizem". SDS in krogi, ki imajo svoj center pri Janši, vse presojajo skozi prizmo Kučan - Janša.
Vrtovec dobro in primerno pokaže na evolucijo stranke SDS in njeno tavanje z leve na desno.
Najbolj neprecenljivo pa je njegovo videnje poslanstva in ideološke vsebine stranke NSi. Ker pa tu parkrat uporabi tudi zanimivo besedno zvezo "vrednostni sistem". A nedefiniranje tega sistema prav kričeče kaže na votlost in praznino tega sistema, ki ga ni. Seveda se na tem mestu sklicujem na politično metafiziko. Vrednostni sistem je zgolj privesek na tisti jedrnati manifest stranke:
"Krščanski demokrati in potem NSi smo se vedno opredeljevali kot desnosredinska stranka, predvsem zaradi našega odnosa do ekonomije in gospodarstva ter vrednot."
"Ponavljam, NSi se pozicionira kot desnosredinska stranka izključno zaradi našega odnosa do gospodarstva in vrednostnega sistema, identično torej, kot ostale krščansko demokratske stranke v razvitih in uspešnih demokracijah. Ekonomija naj vodi politiko in ne obratno."
"NSi je desna! Ne zaradi odnosa do Janše, ampak zaradi odnosa do ekonomije in zavzemanja za temeljne, obče vrednote. "

S tem Vrtovec razgali resnično nrav mainstream desnice oz. tistega, kar se od mainstream desnice pričakuje.
Moja hipoteza je, da gre za naravni politični razvoj desno-leve politike, saj morata med seboj ohranjati napetost, da se ne bi stalili druga v drugo in izgubili svojo psevdoidentiteto. Namreč s tem, ko leva in desna opcija posvajata oz. strastno branita duh ameriške in francoske revolucije, postajata isto, kar se vedno bolj kaže. Med njima ni nobene resnične politične različnosti. To je ta fenomen "svobode", ki ga sicer na videz obe opciji razumeta po svoje, ena glede na odnos države do posameznika, druga pa glede posameznika kot takšnega, a v samem bistvu gre za popolnoma isto. Svoboda in človekove pravice, ki iz nje izhajajo, končno popolnoma uničujejo vsakakršno različnost med levo in desno opcijo. Kar je tudi dejansko bistvo demokracije, kot sistema, ki se ne razlikuje od drugih avtoritarnih sistemov, saj demokracija dejansko predpiše povsem enak seznam dovoljenega od nedovoljenega, zaželjenega od nezaželjenega. Tudi "sistem" parlamenta deluje po natanko istih zakonitostih kot v avtoritarnih režimih, saj morajo stranke, ki se hočejo potegovati za parlament prisegati in izkazovati svojo demokratičnost, v nasprotnem primeru so sankcionirane. Kakor hipotetični totalitarni režim sankcionira "demokratične vzgibe", tako demokracija sankcionira "nedemokratične vzgibe". Demokracija deluje po povsem istih principih kot sleherni totalitarni režim. Čeprav je to evidentno se na prvi pogled sliši precej neargumentirano, zato potencialnega bralca naprošam, da se resnično poglobi v to trditev in skuša najti tisto bistveno, kar razlikuje liberalno demokracijo zahodnega tipa od totalitarnih režimov. (Poglobljeno argumentacijo bom sicer pripravil v prihodnosti).
No in ta "istorodnost" leve in desne opcije je naposled vodila v iskanje identitete prek ekonomskih teorij. To je rezultiralo v temu, da se desničarja od nedesničarja loči po tem ali je za svobodnotržno gospodarstvo ali pa ni in po tem ali meni, da mora država regulirati ekonomijo ali ne. Seveda so potem po tej logiki vsi tisti sistemi iz preteklosti, ki smo jih razumeli kot desne, bili v bistvu levi, saj niso podpirali svobodnotržnega gospodarstva, so bili proti kapitalizmu in so podpirali idejo državnih firm. Povedano drugače, po logiki demokracijske levo-desne delitve, je bil Engelbert Dollfuss levičar.
 
 
-NeoDomobranec

Osnovno branje

 Tu so povezave do najbolj bazičnih in najbolj pomembnih razmišljanj s tega bloga
 
1.  Kolaboracija, izdaja in prisega  Prava vprašanja in iskanje pravih odgovorov o državljanski vojni na slovenskem.
2. Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem Iskanje odgovorov na pereča vprašanja desnice in komunistične politične kontinuitete
3. Belogardisti Na kratko o "beli gardi"
4. Kocbekov sindrom O slovenskem Trockem in o političnem mitu komunističnega disidenstva

Manjkajoči člen

V čem se NSi in SDS razlikujeta med seboj in od evropske desnice?

Ko smo brali zadnje žurnalistične prispevke o stranki NSi, nas ni toliko presenetilo stališče enega vodilnih v stranki o Janši, kakor nas je presenetilo stališče tega istega človeka glede prihodnosti stranke, ki je navidez dobila dve možni poti. Rekel je, da si želijo moderne krščansko-demokratske opcije po zgledu Nemčije in Nizozemske.
Namreč, kaj si kdomisli o nekem (političnem) zaporniku gotovo še ne definira njegove politične usmerjenosti, medtem, ko je v drugem primeru povedano vse tisto, kar smo že zdavnaj z zaskrbljenostjo gledali in na kar smo v zadnjem času vse bolj opozarjali. In ta jasna izpoved politične orientacije te stranke, nas je dokončno prepričala, da imamo prav.
V blogu "Nova Slovenija - v čem je problem?" sem že avgusta povsem natančno ocenil zakaj se v sami stranki in okoli nje pojavljajo pojavi, ob katerih smo lahko do neke mere zaskrbljeni. Moja glavna teza je bila, da ti pojavi niso plod "kučanizacije" ali čiste "komunistizacije", pač pa da gre pri celi stvari za naravno evolucijo stranke po zgledu tujih "desnih" strank. "...NSi ni nikakršen fenomen... postaja tisto, kar je CDU v Nemčiji."
Torej NSi postaja dejansko nova evropsko-desna stranka, čista kopija, če ne samo-satelit, strank kakršne so nemška CDU ali britanska CP. In s tem, ko to trdim sem rešil tudi že vprašanje, kaj pa njen odnos do nedokončane oz. neuspele tranzicije iz komunizma v demokracijo.
Pri nas naši mainstream desničarji velikokrat trdijo, da so vrednote slovenskega postkomunističnega živžava nekaj radikalno drugega od vrednot Evrope. Seveda tu moramo vsi postati previdni. Ker vkolikor ta vzvišen sistem vrednot neke svobode in demokratičnosti vzpostavimo le zato, da bi nam to postal nek ideal naše politične aktivnosti, potem se strinjam, da smemo trditi, da se sistema med seboj razlikujeta. Če pa jemljemo evropo in zahodno politiko realno, potem se pač ne morem strinjati, da se sistema kjerkoli razlikujeta. Gledano realno in z distanco, lahko brez težav ugotovimo, da sta si sistema popolnoma podobna. Evrope ne zanima, kako se je končala tranzicija, kje so naplavnine ex-sistema, evropo zanima učinkovitost gospodarstva in Trg. Poenostavljeno povedano: Evrope ne zanima ali na sodiščih sodijo bivši komunisti, Evropo zanima zakaj so sodni zaostanki.
A tu smo se že preveč oddaljili od bistva. Bistveno je uvideti to, da se NSi vedno bolj približuje tipu stranke, ki jo ne zanima če sodeluje s hudičem, vkolikor bo s hudičem uspela uresničiti svoj model neprestanega "spodbujanja" gospodarstva ali kakšne podobne mantre materialistov. Kakor se CDU v Nemčiji spogleduje s socialisti, liberalci in ostalimi levičarskimi strankami, tako se NSi pri nas spogleduje z demokratkomunisti in celo neokomunisti v zadnjem času. Če hočete najti odgovore na vsa vaša vprašanja o NSi, se obrnite v Britanijo h Conservative Party in v Nemčijo h Christlich Demokratische Union.
In nikar me ne prepričujte, da so nemški socialisti ali nemški liberalci nekaj drugega od slovenskih socialistov ali liberalcev. Ločuje jih le to, da so naši že imeli možnost privedbe svoje ideologije do skrajnega konca, medtem ko nemški take priložnosti še niso imeli. Gledano ideološko se ne razlikujejo v prav ničemer. Če bi na tem mestu izpostavili problem "svobode" in "demokracije", potem gotovo do neke mere izgleda, da se struji razlikujeta, a je takšen le videz. Kdor namreč v komunizmu vidi le nevarnost za demokracijo in "svobodo", takšen človek dejansko ne dojema ideološke vsebine komunizma.


Votlost in samodestruktivnost politike 
 
NSi, torej arhivi, tranzicija, ki je ni bilo in Janša, ne zanimajo iz enostavnega razloga, ker tudi evropske desnice to ne zanima. Tu pa končno trčimo še ob SDS in ugotovimo, da niti SDS to ne zanima. SDS se teh problemov loteva iz razlogov preračunljivosti, ne pa zaradi svoje ideološke prepričanosti. Pustimo to za hip in se ustavimo ob nedavnem "posvetu" stranke SDS in komentarjih cenjenega Gorenaka ter se poizkusimo za konec soočiti s paradoksom desnice in politike nasploh.
Gorenak je menda v svojem blogu zapisal, da je sicer prav, da se stranka toliko ukvarja s svojim predsednikom in njegovo usodo, a bo morala prej ali slej začeti razmišljati širše, saj se lotevanje določenih tem ne obrestuje v širokem bazenu volivcev in da bodo morali začeti razmišljati o tem, kaj je dobro za državljane, oz. kaj si državljani želijo.
 Vendar tu je že nastopila bistvena napaka oz. glavni argument za mojo tezo, da gre stranki SDS za ideološko preračunljivost in ne za ideološko nrav. Se pravi, po Gorenakovih besedah, (ki jih povzemam po povzetem), se mora stranka odreči svojim "hipotetičnim" nazorom v želji, da bi osvojila večje število volivcev. Otresti se mora določenih tem in se jih ne več dotikati, da bi lahko pridobila čim več volivcev. Dobro, kdo bo rekel pri takšni argumentaciji, da sem naiven, ko sploh dajem to pod vprašaj, politika je "itak" en sam kompromis, ena sama kalkulacija. Prav, pa se strinjajmo za hip. A če je takšna resnica in če vsaka "mainstream" stranka lahko uspe le tako, da kalkulira in sklepa kompromise, potem je moja teza, da se SDS loteva določenih tem, le iz preračunljivosti in ni dejansko ideološko opredeljena zoper ali za določene pojave in teme, s katerimi se v narodu soočamo, pravilna.
In zopet se je zabrisala razlika med SDS in NSi. Drugi glavni "hint", ki kaže na politično evolucijo in sorodnost SDS ter NSi (pa tudi na uvid, da je NSi postala mali SDS), pa je vztrajno zatrjevanje SDS, da ni mogla ničesar spremeniti, ko je bila na oblasti, zaradi DeSUS in ostalih koalicijskih partnerjev. Dobro, razumemo, vse lepo in prav, mainstream politika je težka, potrebni so kompromisi, vendar pa tudi to kaže na dejstvo, da SDS nima nič več ideološko protikomunistične vsebine v sebi, kot NSi. V nasprotnem primeru kompromisov ne bi bilo. Če me kdo zopet smatra za naivneža in v mojih besedah vidi naivnost, naj poudarim, da me na tem mestu zanima le domnevna "ideološka vsebina" ali pa vsaj "ideološki antikomunizem".
Tretja točka pa je politična mantra "kaj je dobro za ljudi". Gorenak, kot mnogi drugi, nekritično ponavljajo, da je politika nekaj, kar je v dobro ljudi, oz. da mora politika prisluhniti ljudstvu in iskati tisto, kar je dobro za ljudi.
A politika to v resnici ni. Ne, da politika to ni, četudi bi morala biti, temveč da bistvo politike ni iskanje tistega kar je dobro za ljudstvo, temveč želja in volja po urejanju družbe na način, ki ga mi vidimo kot ustreznega. Za politiko, ki jo razumimo kot tisto, kar je v nas samih, ni pomembno kaj si želi večina, ali kaj je dobro in kaj slabo. Politika je zgolj preslikava naše politične usmerjenosti v strukturo, ki naj spreminja družbo v takšno podobo in urejenost, kakršno si mi zamišljamo. Seveda se politika opazuje tudi skozi prizmo, kaj je dobro in kaj slabo, da bi svoj politični sistem lažje utemeljevali, a tudi to izvra iz naše percepcije tega kaj je dobro in kaj slabo. Politično strukturo, ki je ne žene ogenj določene ideologije, lahko poganja torej le čista volja do moči. Sla po oblasti zavoljo oblasti same. Takšni politični strukturi ni pomembno kakšna je ideologija, žene jo le obljubljena oblast. Naj poudarim, da mora nujno biti glavna naloga vsake politike oblast, vendar mora biti oblast  sredstvo za realizacijo tiste ureditve družbe, kakor si je želimo.
Da sklenem, za določeno politiko ne sme biti pomembno kaj je dobro za ljudstvo, temveč, kaj si mi mislimo, da je dobro za ljudstvo. Politika, ki to načelo opusti, bodisi zaradi strahu, bodisi zaradi politične korektnosti, ki bi takšno načelo prepovedovala, postane izčrpana, naveličana in sama sebi v namen. Kakor ji je oblast privlačna le zaradi oblasti, tako tudi sama postane politika, da bi bila politika. Iskanje Tistega, kar je dobro za ljudstvo, pa je prikriti in resnični populizem, ki se od tistega obsojanega populizma razlikuje v tem, da se na populistične mantre ne navezuje zaradi svoje ideološke vsebine, pač pa praznine.
Gotovo Gorenak ni želel reči tega, a vendar je to evidentno. Na tem mestu bo kdo pomislil, da se na stranko SDS spravljam iz razlogov sovraštva, a  se ne. Če je že kakšen drug razlog, razen čistega teoriziranja, potem je to ljubezen do te stranke. Ta politika postmoderne liberaldemokratične dobe, ki je postala nekakšen nadomestek za tisto surovo (raw) ljudsko politiko, je gotovo nujno izčrpana že sama po sebi tako na levi kot na desni. Da se lotevam tu SDS je zgolj želja, da bi SDS iz tega cikla izstopila, obenem pa dokazujem, da si je mainstream levo-desna politika popolnoma sorodna, NSi in SDS pa sta praktično ista stranka.
 
 
Čaščenje Trga

Ker pa se stranke in politika nasploh, ne upira takšnemu relativizmu, smo se prisiljeni soočiti s poslednjim paradoksom politike, ki je v tem, da se je politika sama degradirala v podsistem državnega in tržnega gospodarstva. Politika se je razdelila v dve smeri, ki dejansko nista več levo-desni sistem vrednot, pač pa mehki socializem - mehki kapitalizem, oba pa sta pokorna nekemu metafizičnemu Trgu.
Vsa politična vojna se bije okrog Trga (prav ste opazili, trg pišem z veliko začetnico), ki je politiko tako prevzel, da more politika obstajati le, ko zavzame določeno stališče do njega. Tako imamo socialiste oz. komuniste, ki razumejo politiko le v vlogi zaščitnice nekega, zopet metafizičnega, proletariata in kapitaliste, ki politiko razumejo kot zaščitnico Trga, da bi mogel ta delovati "svobodno". Religija svobodnega Trga nam pravi, da vkolikor državo umaknemo iz gospodarstva in omogočimo Trgu svobodno samoregulacijo, bodo vse težave izginile. Ob tem pa pravzaprav negirajo politiko samo, saj jo s tem delajo za impotenten sistem. Krčenje države in umik države iz gospodarstva pomeni somrak politike.
Kot lahko vidimo gre v obeh primerih za zelo materialistična sistema, ki se, če smo se že iz zgodovine kaj naučili, drug drugega omogočata. Kapitalizem in socializem sta direktna produkta drug drugega. Oba tudi namreč omogočata t.i. liberalno demokracijo, ali, kot jo imenujejo sami, demokracijo. Desnica je privolila v liberalno demokracijo in tako predala boj zmagovalni levici, katere cilj je prav ta liberalna demokracija, ki je končni produkt tiste revolucije, ki traja že najmanj od francoske revolucije dalje.


Rožman vs. Oman vs. Možina
 
Tako smo lahko nedavno brali osupljive besede Omana, ki je rekel, da se moramo slovenski kristjani, predvsem pa Cerkev, sprijazniti s tem, da je družba urejena po načelih liberalne demokracije in da moramo na podlagi tega uvida tudi operirati. Ta hotena in zahtevana resignacija je tista glavna bolezen desnice. Desnice, ki se v ničemer več ne razlikuje od levice.
Postala je direktno nasprotje tiste desnice o kateri je govoril Rožman: boriti se, da bi Jezus Kristus gospodoval ne le v posameznikih, temveč tudi v družinah in državah. (Rožman, 1943). Ta moderna mainstream desnica pa je produkt protestantizacije katoliškega laištva in katoliške politike v totalno samosekularizacijo. V srdito ločevanje verskega, ki naj ostane zasebno in političnega, ki se mora pokoravati liberalcemokraciji.
Mar ne vidimo paničnega pojasnjevanja slovenskih katoličanov čemu je kapitalizem in svobodno tržno gospodarstvo tako superiorno? Mar ne vidimo tega divjega zatekanja  k protestantskim državam po utemeljevanje svobode, krčenja države in gospostva Trga?
Zato se sliši klic Jožeta Možine o zavzemanju za "krščanske vrednote" toliko bolj smešna. Zanj so "krščanske vrednote" našega naroda očitno "svobodna država" in ne krščanska država. Zanj krščanska skupnost "molči", ker se enoglasno ne zavzame za (političnega) zapornika Janšo. So to krščanske vrednote? Je to res molk? Kje pa so bili ti kristjani, ko se je sprejemala slovenska ustava? Kje so bili, ko se je sistem vrednot komunistične revolucije nekritično prenašal v "demokracijo". Ne potrebujemo demokracije, potrebujemo katoliško državo, ali pa nismo katoličani in bo naš molk trajal ne glede kakšna stališča bomo zavzemali do političnih zapornikov ali nekdanjih komunistov. Katoličani nismo iskalci ali zaščitniki "Svobode", pač pa realizacije katoliškega nauka v družbi.
 
  
 Manjkajoči člen

To nas naposled pripelje do vprašanja manjkajočega člena. Tistega člena, ki ne bi pristal na tezo, da liberalna demokracija zahoda in vzhoda (katerima sicer dopuščam, da se ena od druge razlikujeta v kakšnem odtenku), nima alternative. Do tistega manjkajočega člena, ki se ne bi pokoraval diktaturi liberalne demokracije in bi ga gnala ideološka brezkompromisnost.
Sistem, ki ne bi bil desen le po imenu ali vprašanju iz katere strani opazuje trg, temveč ki bi bil dejansko desen, kontrarevolucionaren in načelen. Militarizacija politike po zgledu korporativističnih gibanj in sistemov.



NeoDomobranec

Antikomunizem vs. Liberalni antikomunizem

Ko opazujemo politično krajino naše slovenske postkomunistične družbe, moramo nujno opaziti, da so nekateri pojavi odraz precejšnje zmede, tako na levi kot na desni. A če razumemo levico pravilno, potem se ne moremo čuditi, da je temu tako (zmeda je konec koncev identiteta levice), čudimo pa se desni strani, ki je zašla v zmedo.

 

 Antikomunizem + liberalni antikomunizem

 
Nas na tem mestu najbolj zanima vprašanje antikomunizma, vprašanjem o demokraciji, svobodi in trgu, se bomo poizkušali izogibati. In sicer kaj je pravzaprav s slovenskim antikomunizmom in ali ta antikomunizem zajema kontrarevolucionarna gibanja na slovenskem.
   
Kdor meni, da je antikomunizem pri nas nekaj, kar povezuje desnico in nas dela načelno enotne, se na žalost moti. Tak človek je spregledal, da je nasprotovanje komunizmu lahko različno. Na eni strani imamo namreč kontinuitetno kontrarevolucijo in na drugi strani imamo komunistično disidentstvo, to je, ljudi, ki so svoj antikomunizem doživeli kot osebno izkušnjo. Zanje namreč velja, da so to "spreobrnjeni" ex-komunisti, ki so uvideli zmoto, celo perverznost, komunizma in so postali njegovi goreči nasprotniki, to pa se je zgodilo, praviloma, šele po dogodku, ki se je tikal njih samih. So produkt komunizma, nekakšna intelektualna rezistenca, kakor bomo videli v nadaljevanju.
Medtem pa imamo na drugi strani antikomuniste, ki svoj antikomunizem črpajo iz tradicije, ki je bodisi tradicija kontrarevolucije, bodisi tradicija predvojne katoliške Slovenije, ki pa je rodila kontrarevolucijo. Njihov antikomunizem ne rase iz subjektivne izkušnje pač pa iz ideološke neskladnosti z njihovo, v tradiciji zakoreninjeno, identiteto.
    
Tako pridemo do dveh oblik antikomunizma v kateri gre na eni strani za klasični antikomunizem in na drugi strani za liberalni antikomunizem.
   
Liberalni antikomunisti so ti, ki so produkt komunizma. Ljudje, ki so se uprli komunizmu iz razlogov, ki so bili v tem, da je okostnela struktura komunizma postala premalo liberalna za duha intelektualne mladine. Iz te mladine so izšli antikomunisti, vkolikor niso zapadli nazaj v kulturni komunizem, kasneje v življenju. To so ljudje, ki so prišli v konflikt s partijo iz naprednjaških razlogov. In to so ljudje, ki so se proti komunizmu obrnili zaradi njegove zločinske identitete. Tu pa postane zanimivo, kakor bomo videli dalje.
    
Antikomunisti pa so ljudje, katerih antikomunizem bazira na, na videz, bolj iracionalnih vzgibih, ker ne terjajo toliko samorefleksije, a je njihov antikomunizem v resnici načelnejši in neoportunističen. To so ljudje, ki so dejanska ali moralna kontinuiteta predvojnega katoliško-družbenega življenja ali nazorske identitete. Njihov antikomunizem bazira na objektivnem. Bazira na narodovi identiteti in predvsem na katoliškem nauku.
    
Ti dve frakciji antikomunizma sta na videz neločljivi, sta prepleteni med seboj in pogosto sploh ne nastopi težava. Seveda, dokler ne zakopljemo globlje in se vprašamo, kakšna pa je ideološka opredeljenost posameznika?
 

 

Ideološka neskladnost antikomunizma in liberalnega antikomunizma

Nobene težave ni, ko vsi opozarjamo na zločine komunizma, na perverznost komunizma, na disfunkcionalnost komunizma. Težava nastopi, ko se vprašamo, kaj pa domobranci, kaj pa NOB, kaj pa liberalizem?
   
Najenostavneje to ponazorimo, če povemo, da antikomunizem Drobniča ni enak antikomunizmu Dežmana. Čeprav je neprijetno govoriti o osebah, pa je vendar nujno, da uvidimo za kaj sploh gre, ko se poglabljamo v problem: liberalni antikomunizem vs. antikomunizem.
   
Razlika med njima ni površinska ali zgolj vprašanje "izgubljenega sina" ali vprašanje preteklosti. Razlika med njima je načelna in ju diametralno ločuje. Šele ko dobimo njiju dva pred svoje oči, lahko razumemo, kako dejanski je ta problem in zakaj je slovenski antikomunizem obsojen na neuspeh.
In tu ne gre za vprašanje iz kje prihaja Dežman in iz kje Drobnič. Gre za vprašanje njunih nazorov.
Na eni strani imamo torej človeka, ki se v Sloveniji najbolj trudi in največ naporov vlaga v "raziskovanje" povojnih pobojev. No, vsaj zdi se. Potomec komunistov, tudi sam komunist, urednik revije Borec in raziskovalec povojnih pobojev, liberalni antikomunist. Na drugi strani pa Drobnič, mladoletni domobranec, nekdanji predsednik NSZ, aktivni borec za popravo krivic komunizma in odličen ter prodoren pisec najodličnejših sestavkov o medvojnem in povojnem obdobju.
   
Rekli bi, dobro, dva antikomunista, vsak z drugačnim ozadjem, a sklepčna pri isti stvari. Ne. Njuna nazorska stališča so diametralno nasprotna. In tu je problem liberalnega antikomunizma.
   
To, da je nekdo proti komunizmu, še ne pomeni, da je za kontrarevolucijo. In prav je tako. Namreč velikokrat vidim predvsem na spletu ljudi, ki so očitni liberalci ali neki potomci komunistov in se med svojim napadanjem komunizma želijo identificirati s protipartizanskimi odredi in tradicijo, ki jih je rodila, to pa je zmotno in škodi. Saj se takšni ljudje zgolj osmešijo in prej ali slej postanejo relativisti. Problem je globlji kot se zdi na prvi pogled. Kdor jemlje komunizem, in liberalni antikomunisti ga jemljejo, kot problem antidemokracije, problem totalitarizma, ne bo nikdar prišel do dna problemu, ki se je manifestiral med drugo svetovno vojno. Kdor gleda na tedanje dogodke skozi prizmo sedanje družbeno-politično-socialne percepcije sveta ali celo iz liberalne perspektive, ne bo nikoli razumel srži problema.
   
Kdor ni sposoben videti: "očetje liberalci, sinovi komunisti", ne bo nikoli razumel, da komunizem ni problem v vprašanju svobode. Tak človek bo namreč menil, da so se protipartizanski odredi na slovenskem borili proti komunizmu iz ljubezni do demokracije, svobodnega trga, svobode govora... Ampak kdaj pa je imel slovenski čovek takšno demokracijo, takšen svobodni trg, takšno svobodo govora? Pod jugoslovanskim kraljem? Pod avstrijskim cesarjem? Tak človek ne bo nikoli razumel, da se cikel ponavlja in da za "očetje liberalci, sinovi komunisti" pride "očetje komunisti, sinovi liberalci" in potem spet "očetje liberalci, sinovi komunisti".
    
A liberalni antikomunisti delajo ravno to napako. Ne vidijo, da so sami logičen produkt komunizma in da je njihovo logično nasledstvo komunizem, pa najsi bo to neoindustrialni komunizem ali kulturni marksizem. Najbrž je na tem mestu pretirano iti v smer prepričevanja ljudi, da je demokracija in diktatura poljubnosti ter manjišinizma, pot, ki je ne le tuja Slovencu in katoličanu, pač pa je faktično neposreden produkt istih nazorov in sil, ki so rodile komunizem. Ostanimo torej le pri tem, da trdimo, da je nemogoče presojati tedanje dogodke, odločitve in nazore, skozi prizmo dandanašnjega splošnega relativizma liberaldemokracije. Takrat po Sloveniji še niso strašili ideološki potomci puritancev, takrat se po politične zglede nismo obračali v ameriko.
   
Jasno torej je, da se liberalni antikomunizem rodi iz komunizma, pri čemer uvidi, da je matični komunizem postal pre"konservativen". Izčrpala se je avanturističnost socialno-družbene revolucije in "sinovi liberalci" se začnejo vpraševati o "svobodi". Svoboda je tista magična beseda, ki naposled pripelje do stičišča komunizma in liberalizma. Komunizem, ki ponuja osvoboditev kolektiva = proletariata in na drugi strani liberaldemokracija, ki ponuja osvoboditev subjekta. Kakor postane proletariat svoboden, ko začne svojo diktaturo (pustimo sedaj ob strani, koliko so bili delavci dejansko vladajoči sloj), tako postane subjekt svoboden, ko mu država garantira poljubnost. Iz religiozne zasnove liberaldemokracije postane naposled demokracija paradoks. Sistem v katerem naj bi vladala večina postane sistem v katerem dejansko vlada manjšina. Rodi se diktatura manjšinizma, diktatura politične korektnosti, v kateri se kolektivno sprejme iracionalno formulo: večina= zatiranje. "Sinovi liberalci" se torej proti komunizmu obrnejo iz vzgonov svobode, poljubnosti in politične korektnosti. Njihov antikomunizem bazira na proti-totalitarnosti in pro-demokratičnosti. A s tem se njihove bazične vrednostne strukture ne spreminjajo. Pojavi se le vprašanje večje svobode posameznika, ne pa tudi ideološka vsebina, ta ostane ista.
    
Liberalni antikomunizem je torej nekaj popolnoma drugega od antikomunizma kot takšnega. Liberalni antikomunisti so v ideološkem nasprotju predvsem z antikomunistično kontinuiteto in ne toliko v nasprotju s komunisti. Saj so oni do komunistov nasprotni zgolj v vprašanju nasilja in diktature.

Antikomunizem - liberalni antikomunizem

Seveda moramo ostati pozorni, da razumemo slovensko kontrarevolucijo kot čisto narodovo reakcijo in da tako tudi razumemo, da je bila kontrarevolucija po naravni zakonitosti vseh revolucij, spontana, saj vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo, s čimer gotovo sama tudi računa. Zato je jasno, da so kontrarevolucionarni odredi bili primarno, povsem spontan odpor zoper partizansko nasilje in da je antikomunizem kot nazorska nota šele sekundarnega pomena. A na tem mestu se vendarle dotikamo sistematičnega antikomunizma, čeprav s tem nočemo trditi, da ni šlo v prvi vrsti za odpor proti nasilju, to je namreč fakt. Toda tokrat se soočamo s komunistično opozicijo in moramo razumeti, da so si jo za svojo smrtno sovražnico naredili komunisti sami, kar je zopet, gledano politično-socialno, povsem logično. S tem tudi do neke mere razrešimo vprašanje zakaj so partizani sploh napadli katoliško kmetstvo in meščanstvo. Ta faktična nezmožnost sobivanja starega reda slovenske katoliške tradicije z novim redom komunizma je jedro konflikta med komunizmom in antikomunizmom. In sploh ni važno v katerem času in na katerem kraju pride do njega. Ta dva reda se drug drugega izključujeta, saj komunizem stari red odpravlja (že po zasnovi marksistične ideologije), stari red, pa to razume in se pred komunizmom brani. V prvi vrsti nikakor ne gre, kakor nas želijo dandanašnji prepričati nekateri psevdopolitiki in univerzitetni profesorji, za ekonomski konflikt, temveč gre za konflikt glede načina urejanja družbe. Ne gre za urejanje gospodarstva, temveč družbe.
   
Antikomunizem je torej naravna in spontana reakcija na komunizem, ki želi ohraniti določen družbeni red, v oziru na neko "pojavljanje" (appearing) komunizma. To "pojavljanje" je lahko zelo različno v jakosti. Medtem pa je liberalni antikomunizem akcija, ki želi preoblikovati komunizem v nekaj novega, ponavadi v demokratično družbo, pri čemer navadno ne ukinja socialno-družbenih vrednot komunizma in je kot takšen, liberalni antikomunizem, mutirana kontinuiteta komunizma.

Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem +/- demokratkomunizem

Zmeda desnice je torej v tem, da so liberalni antikomunisti v iskanju svoje identitete zašli v svoje bistveno protislovje in pristali na desni strani politično-družbene sfere. Tja so bili pahnjeni zaradi poizkusa ideološke utemeljitve svojega antikomunizma in dokončne diferenciacije s komunizmom. Zato imamo potem antikomuniste, ki se z demokratkomunisti pregovarjajo kdo je bil koliko časa v partiji. Skratka, komunizem rodi dve frakciji: demokratkomuniste in liberalne antikomuniste, oboji se soočijo s propadom komunizma in sprva reagirajo enako. Oboji začnejo poudarjati pomen človekovih pravic in svobode posameznika, potem pa se razidejo. Eni postanejo ideološka kontinuiteta komunizma, drugi pa skušajo najti identiteto, ki bo docela različna tisti komunistični. Bazično pa so oboji isti, saj se težko razlikujejo med seboj. Še posebej liberalni antikomunisti imajo precej težav s svojo identiteto.
    
Tako torej desno stran sestavljajo liberalni antikomunisti, ki so precej podobni levi strani, ki jo zasedajo demokratkomunisti. Antikomunisti pa so pahnjeni v podrejeni položaj, saj liberalni antikomunisti zasedejo glavne pozicije na desni. Kar je do neke mere gotovo logično, če upoštevamo, da se komunizem od fašizma in ostalih avtoritarnih režimov razlikuje v tem, da bolje preprede civilno družbo in je torej zamenjava komunističnega režima nekaj popolnoma drugega kot zamenjava fašističnega režima. Logično je pa tudi iz tega pogleda, da je komunistični režim trajal dovolj dolgo, da je bila prava opozicija povsem zatrta in je vse kar je ostalo le komunistično disidentstvo. Ex-komunisti, ki so zašli v konflikt s svojo matico, partijo, in pristali v zaporu, potem pa postali liberalni antikomunisti in postali "desna" opozicija komunizmu ali postkomunizmu demokratkomunistov.

Problem desnice je širši

Ta "raznorodnost" antikomunizma in liberalnega antikomunizma je torej glavna paraliza slovenske desnice, saj je zaradi tega slovenska desnica ideološko neenotna. Vendar pa to ni edini problem, saj defektnost desnice v Sloveniji ni svetovni fenomen.
      
Drugi glavni problem desnice, ki ni le slovenski, pač pa svetovni, je problem popolne sekularizacije desnice oz. problem močne sorodnosti z levico. Povedano drugače, desna družbeno-politično-socialna sfera izhaja iz istega sistema vrednot kot leva. Iz sistema vrednot francoske revolucije in razsvetljenstva. Radikalna posvojitev teh vrednot, ki vodi v popolno liberalno, sekularno družbo ima torej isto filozofsko vsebino, katere produkt je lahko le dekadenca. Dekadenca, ki bo presegla dekadenco izumrle grške kulture.
    
Medtem, ko se politične stranke pregovarjajo o gospodarskih ukrepih, privatizaciji in izključevanju države iz gospodarstva, nam sile, ki so, sicer ideološko sorodne s komunizmom, a mnogo hujše, prevzemajo ključne sfere družbe: izobraževanje, medije in kulturo. Politični boj se vedno vrši ravno v teh sferah. Za družbo kot organiziran sistem, je praktično nepomembno ali bo država upravljala neke firme, ali jih bo prodala. Družba se ne oblikuje v gospodarstvu.
    
Na tem mestu celo dopuščam možnost, da je možna desnica, ki bi temeljila na libertarskih idealih svobode in da to ni le prikazen destruktivnega liberalizma, a eno je vendar gotovo, takšna desnica je ideološko defektna. Kdor se slepi, da je mogoče, da je družba od političnega menedžmenta neodvisna, samo prepušča družbeni menedžment levici.
    
Desnica kakršno poznamo danes in v katero sta vključena tako (do neke mere) antikomunizem, kot liberalni antikomunizem ima svoje poreklo v protestantizmu in kasneje v ameriškem libertarizmu, ki pa je evropski katoliški tradiciji (desnici) popolnoma tuj.

Rešitve ni ali "paradoks petarde"

Seveda gre tu le za teoriziranje in s tem, ko opazujemo spremembe in uvidimo odklone ter kontradikcije, ne želimo nič drugega kot samorefleksijo vzvišene kaste desničarskih intelektualcev, ki toliko in toliko časa porabijo, da prepričujejo ljudi o vzvišenosti in posvečenosti svobodnega trga (medtem, ko sami omejujejo taisti "svobodni" trg. Kako naj poimenujemo ta paradoks? Paradoks petarde?), obenem pa nalašč ali zgolj iz naivnosti omogočajo popolni liberalni socialno-družbeni menedžment velike liberalne revolucije.



- NeoDomobranec

Problem: NeoDomobranec

Za misli v tem blogu ni ne primeren čas ne primeren prostor. Zapisi izpričujejo stanje, ki je diametralno nasprotno politično-družbenem stanju sedanjosti in se kot taki sami sebe negirajo, saj iz njih seva nekaj čemur lahko enostavno rečemo "neprimerno".

Projekt se je namreč osredotočil na percepcijo družbe skozi prizmo totalnosti in radikalnosti. Razmišljanje naj bi vodila pristna krščansko-ljudska brezkompromisnost, ki bi skušala iskati kontinuiteto s predvojno radikalizacijo. In ravno to, ta upor splošnemu relativizmu, (seveda je že na tem mestu nujno pojasniti, da se z oznako "relativizem" ne osredotočam ozko na radikalni relativizem v slogu "dva in dva je pet", pač pa na tisti splošni relativizem, ki vlada tako med liberalci, kot tudi predvsem na desni strani družbe, na relativizem, ki je produkt indiferenciacije religij, ki jo je od prostozidarjev, na žalost, posvojila Cerkev. Seveda bi se bilo tu nujno poglobiti v dandanašnji desni svetovni nazor in jasno izluščiti ta relativizem, da bi se jasneje videl. A če se slučajno strinjamo pri tezi, da je religija podlaga vsake kulture in da brez religije ni kulture (ateizem = najnovejša krščanska shizma (Aurini)), potem nam mora biti vendarle jasno, da ko smo privolili v radikalni ekumenizem, smo dokončno postali relativistična družba.), kot vodilna ideologija, ki pokriva vsako drugo ideologijo, dela iz vsake druge ideologije/nazora, ki se ne pokorava relativistični percepciji, videz marginalnosti, celo smešnosti. Ljudje, ki ne smejo več verjeti, da imajo prav, pa ne le prav, temveč absolutni prav, niso sposobni dojemati stvari kot absolutne in niso sposobni več videti "reda", ki sme in mora zajeti sleherni gib človekovega življenja. Še več, takšni ljudje, se bojijo, ne le teh, ki menijo, da imajo prav, pač pa tudi teh, ki svoj prav zagovarjajo že zavoljo tega, da bi ne zapadli v mrak, temo. Tu je seveda tudi vprašljiva človekova zmožnost verovanja in religioznega izkustva, saj relativizem človeka, ki svoje religioznosti ne dojema kot absolutnosti, nujno pripelje do tega, da jo jemlje kot neko okultno izkustvo sile, do katere je mogoče dostopati z več različnimi načini, ali pa niti to, temveč postane kulturni kristjan. Gotovo gre tu iskati razlog za mrk krščanstva, strah pred katakombami in upravičevanju obstoja krščanstva skozi karitativne in druge antropocentrične dejavnosti. Seveda gre tu le za hipotezo.

Tako postane vsak nazor, ki bi jasno izpričeval vero v svoj prav, smešen. Jasno je seveda tudi, da religioznost ateizma in znanost temelji ravno na tem, da brez zadržkov trdi, da ve absolutno in zadnjo resnico. In ravno relativizem ju dela za absolutna s tem, ko dokazuje, da se imata za relativna. (Na tem mestu naj opozorim, da o ateizmu govorim kot o sleherni sekularnosti.)

Ker kaj pa razlikuje osebo, ki veruje, da so v drevesu duhovi umrlih prednikov, od osebe, ki veruje, da se vesolje širi? Sofisticiranost? Več literature? Boljši teleskop?

Do zlaganega relativizma pridemo na zelo enostaven način. Namreč, začeti moramo javno oporekati zanstvenim dogmam. Tu boste naleteli na odpor, ki bo neprimerljiv klišejastemu mitu o srednjeveških kurjačih. Na koncu postane razvidno, da je relativizem končna absolutnost.

Za karikaturo, veste kaj je največji dosežek modernega izobraževalnega procesa? Da je otrok sposoben reči, da v bistvu nima nihče prav. To je glavni dosežek in četudi se morda zdi komu to smešno, bo po krajšem poglobljenem vpogledu v stanje izobraževalnih ustanov in otrok/mladine, uvidel, da je to čista resnica. In tu je razlog zakaj se mladina utaplja v brezciljnosti. 

In zato je naravnost eksotično govoriti o totalnosti, radikalnosti. Ker tudi denimo "radikalni" oz. "skrajni" desničarji, kakor jih žurnalisti označujejo, so radikalni le na določenih segmentih in posledično niso totalni. Oni so radikalni nasprotniki ilegalnega (poudarjam ilegalnega) priseljevanja, niso pa radikalni zagovorniki, denimo tradicije naroda. Bodimo pošteni, "skrajno desni" Slovenec, ki ne bi bil katoličan, ne more obstajati. (Tu spet potrebujemo pojasnilo in sicer, da s tem ko govorimo o skrajno desnem katoliškem slovencu, ne govorimo o religiji kot zunanjem dejavniku, ki bi, še posebej po 2.V.K. pomenila negacijo človekove politične radikalnosti, pač pa govorimo o dejavniku, ki rodi "skrajno desničarstvo", ki po katoliško zradikalizira človeka v propagandni subjekt. (Podopomba: krščanstvo, ki bi človeku ločevalo religiozno od političnega in ne bi šlo na totalnost, je kratkomalo shizma, še najbolj podobna protestantski.))

Tu se nujno javi vprašanje, je torej smiselno pisati neke bloge, ki se tako razlikujejo od povprečja, da izgledajo že smešni? Gotovo.

Ta zapis je bolj samorefleksija kot kaj drugega. Čeprav se na prvi pogled sicer ne zdi, pa ima ta blog kar nekaj obiskovalcev. Morda to ni razvidno zaradi nekomentiranja, a pravzaprav to neizmerno cenim, saj po pravici povedano komentarji ne doprinesejo k ničemer. Pogrešam pa (in spodbujam), da bi kdo napisal svoj blog in polemiziral o kateri izmed tez.

Zbogom, NeoDomobranec

Ostanimo čuječi

Kot že neštetokrat do sedaj, smo slovenski katoličani spet pristali v situaciji  v kateri smo osamljeni od matične Cerkve zaradi sekulariziranega protikatoliškega medijskega prostora mainstream medijev in zaradi faktične nesposobnosti katoliških medijev. Ta de-facto nesposobnost je morda povsem praktične narave. Vendar pa smo na mestu na katerem o zadevah znotraj Cerkve izvemo iz tretje roke, ki pa je popolnoma nezanesljiva in celo nalašč zavajujoča.
Zato moramo biti zelo previdni in pozorni ter se predvsem zanašati na tuje, predvsem ameriške katoliško-tradicionalistične medije, ki so na to sinodo odšli v Vatikan in nam od tam, izključno zaradi tega dogodka, poročajo.
Še posebej kar se tiče poročila, ki ga je sinoda izdala, je pomembno vedeti, da ne gre za nobena obvezujoča načela svete Cerkve, pač pa je zgolj nek povzetek, ki nikakor NI nikakršno uradno stališče svete Cerkve. Je samo poročilo.
Nujno je, da molimo za sveto Cerkev, predvsem pa se ne zanašamo na poročanje medijev, ki določena stališča posameznih škofov ali kardinalov prodajajo kot stališča Cerkve, četudi so v direktni kontradikciji z naukom Cerkve. Nevarnost je, da bi padli v ta medijski kaos v katerem želijo prostozidarji in liberalci spreminjati nauk Cerkve, ne da bi se nauk sploh speremenil, kar smo že videli z drugim vatikanskim koncilom, kjer se je Cerkev spremenila v nekaj, kar sploh ni zapisano v dokumentih samega koncila. Zato govorim o "spreminjanju nauka, ne da bi spremenili nauk", kar se je dejansko že dogodilo.
Zato priporočam spremljanje predvsem churchmilitant.tv. Kdor pa ne zmore tega, naj se ne vznemirja nad kakršnimikoli poročili, ki prihajajo iz Vatikana. Nauk se ne spreminja!

- NeoDomobranec

Buržujska naveličanost

Problematika, katere se vedno znova lotevam, je problem desnice, ki prevladuje dandanes na našem desnem polu in ki celo ogroža samo desnico ter nas vedno bolj sili, da bi se v maniri relativistične raje, zatekli v neko tretjo smer in prepustili levo-desno sfero tem, ki so jo ugrabili.
A to bi bila velika in usodna napaka. S tem, ko bi se strinjali, da je desnica tisto, s čimer se ne moremo poistovetiti, bi ogrozili svoj politično ideološki prostor. Zato moramo priti do zaključka, da je razlog temu, da se ne moremo poistovetiti z mainstream desnico v tem, da ta mainstream desnica sploh ni desna. Ta zaključek ne bi smel nikomur delati preglavic, saj se že sam mainstream desnica opredeljuje za sredinsko desno in se velikokrat boji opredeliti za dejansko desno, čeprav pa obenem brezkompromisno zaseda desne pozicije in iz desne sfere izriva ljudi, ki bi lahko imeli načelne desne poglede.
Tudi boj med levico in desnico postaja vse bolj utrujen, pa ne le zaradi diktature relativizma, ki s svojo proletarsko mentaliteto pravi, da "so vsi isti", pač pa zaradi dejanske enotnosti v devetdesetih odstotkih pogledov. Še več, zdi se, da sta se leva in "desna" opcija ujeli v nek cikel obračanja, v katerem na določen čas prevzameta vlogo druga druge in operirata dalje. Celo komunistični krik, da za vsem stoji kapital bi lahko v tem primeru postal relevanten, le da za vsem ne stoji kapital, pač pa oportuni materialisti, ki so iz politike naredili le podsistem ekonomskim politikam. Tako imamo na eni strani več kapitalizma in malo manj socializma in na drugi strani več socializma in malo manj kapitalizma. Politika je postala preračunljiva in znotraj sebe votla. Kriki o premagovanju ideoloških delitev pa stalnica, ki sta jo posvojili obe opciji.
A vse to kaže na zaključek, ki se bo zdel tako zelo plehek in neumen, da bi me lahko kdo brez težav označil za "desnega združenega levičarja", ker je tudi ta stranka ravno vdrla v parlament po nenehnem zatrjevanju, da nobena leva stranka ni prava levica. Vendar pa lahko vsak pozoren bralec opazi temeljno razliko med mojimi argumenti in argumenti ZL, ki je v tem, da ZL radikalizira umevanje politike kot sistema podvrženega kapitalu, kar se sliši kot paradoks, četudi je resnično, politika je podvržena kapitalu, po njihovem umevanju, tako, da se mora nujno boriti z njim in ga karseda regulirati, z drugo besedo, politika lahko obstaja le zato, da ljudstvo brani pred kapitalom, medtem, ko sam trdim, da naša mainstream desnica ni desnica ravno zato, ker je njena politika usmerjena le v (ne)reguliranje gospodarstva, ne pa tudi v (ne)reguliranje družbe. Se pravi, moj argument je, da naša mainstream desnica ni desnica, kar pa lahko pripišemo spet uspehu velike liberalne revolucije, ki je ustvarila neko psevdorealnost, ki nujno določa tudi naše oblikovanje misli in teh kodiranje v besede.
To je prvo in od tod izvira tudi vse drugo, kar mori desnico. Drugo je to, da je desnico prevzela neka materialistična večina buržujev, ki dosledno sledijo miselnosti, da je politika nepotrebna. Na eni strani imamo namreč trditev, da mora država ustvarjati delovna mesta, na drugi strani pa trditev, da potrebujemo manj države. Se pravi, da vsa ta polemika okrog tega, kako se lotiti gospodarstva temelji na tem, da naj gospodarstvo dela samo brez države, vse kar lahko država naredi je to, da ga pusti pri miru in mu niža davke. Edina druga naloga je izplačevanje iz socialnih transferjev, ki pa naj bo čim manjše. Desna politika temelji torej na tem, da skuša doseči stanje v katerem sama ne bo več potrebna. Do dosega tega stanja pa upa, da bo nekje na pol poti z njo vštric stopila še njena opozicija. Skratka, vse naj deluje tako kot hoče trg in kakor regulirajo neke naddržavne institucije, mi pa bomo v svojih klimatiziranih sobanah skrbeli za to, da bodo bili vsi prijazni med seboj. Prijaznost, prijaznost, prijaznost!
Gre za neko buržujsko naveličanost, materialistično utapljanje v komfortu, ki smo mu na desnici priča le zato, ker je desnica postala po polstoletni komunistični diktaturi, popolnoma laična in ne vidi več prek materije.
Na tem mestu se bom navezal na nek članek/zapis s Kritike konservativne, avtorja Barbarosse, ki precej dobro pokaže na vso izčrpanost in brezciljnost desnice in tega, kar dandanes pojmujemo kot konservativizem.
Celoten zapis je paradoks, ampak tega pisec sploh ne vidi, ker je tako ujet v tej mlačnosti v tej radikalni naveličanosti in relativizmu. Ker ko je človek tako zelo bombardiran, z raznimi človekovimi pravicami in svoboščinami, postane nujno relativist s tem, da skuša iskati neko nadvrednoto, ki bo končno zajela vse kar je dobrega na tem svetu in bo obenem ostala politično korektna, dala pa bo tudi nekaj, kar se bo na prvi pogled zdelo kot dober argument zoper navidezno opozicijo. Ta vrednota, smešno, postane svoboda. Svoboda človeka, ki pa je zanimivo, pra- ali nadvrednota tako levice kot desnice, njun boj ostaja le na tem, kdo more človeku ponuditi več svobode in kako se desna svoboda razlikuje od leve. Desničarji ponavadi v to zmešnjavo povlečejo še krščansko vero in celo Kristusa, kar bomo videli v nadaljevanju.
Če povzamem zapis na kratko, ker je tudi kratek, gre za poudarjanje superiornosti konservativizma nad vsemi ostalimi političnimi percepcijami, pri čemer oriše sedem demonov, ki so nasprotni temu, kar ima on za konservativizem. Ti demoni so: utopije, potrošništvo, hedonizem, socializem, ideologije, militarizem in pacifizem.
Kot rečeno je zapis protislovje, ker skuša na nek način povedati, da se ima za krščanskega konservativca, po drugi strani pa piše: "Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika." Ampak, saj je tudi krščanstvo, naj povem bolj jasno, katolištvo ali katolicizem, ideologija in ta ideologija ne pristaja na kompromise in ne oblikuje človeka le na njegovem duhovnem ali zasebnem področju, pač pa direktno po cerkvenem nauku terja od nas, da ustvarjamo katoliško družbo. Ker, vse stvarstvo, tudi družba, ki spada v to kategorijo, mora biti usmerjena k Bogu, ne sama nase. Tako družba ne more in ne sme biti ateistična. Tu grobo citiram škofa Schneiderja. Ne more obstajati ateistična vlada, to je proti načrtu Boga kot stvarnika. to pa nikakor ne pomeni netolerantnosti, kar je sploh nesmiselno pojasnejvati, a vendar je v današnjih razmerah nujno.
Tu moramo postati pozorni, namreč, zakaj imamo od nekod umevanje, da mora desničar priznavati državo, ki je tako ozka in majhna, ter družbo in trg, ki se samoregulirata? To je amerikanistična percepcija, ki pa izvira neposredno od angleških protestantov, predvsem puritancev. Protestanti so znani po tem, da striktno ločujejo zasebno življenje od tistega, denimo, službenega. ker naj bi bil Bog stvar posameznika. Tudi njihova percepcija o določenosti in o načinu zveličanja, ki je zgolj vprašanje sprejetja Kristusa za svojega zveličarja, se radikalno razlikuje od naše in zato neposredno in tako različno vpliva na pogled vloge države in gospodarstva. Tudi pri amerikanistični ločitvi "cerkve" od države, gre predvsem za vprašanje razdrobljenosti protestantskih cerkva. Medtem ko Kristus ne le pravi, da dajte Bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega, temveč tudi pravi, da je oblast dana ravno temu cesarju in nižjim vladarjem, kot je Pilat, s strani Boga. (Zanimivo je brati odlomek o "cesarju kar je cesarjevega" tudi iz vidika naše državljanske vojne, pri čemer moramo biti pozorni, da je bila cesarjeva oblast v bistvu okupacijska, kar je še en razlog več za dvom v upravičenost boja proti okupatorju. Kajti Kristus na tem mestu postavi Boga kot pogoj za spoštovanje okupacijske oblasti, se pravi, vkolikor okupator spoštuje verske navade, to odtehta nesuverenost)
Glavni nesmisel pa je gotovo to, da avtor govori o nepopolnosti in grešnosti človeške družbe in s tem direktno utemeljuje zakaj država ne bi smela imeti večje oblasti nad ljudmi. Pravi zaključek bi namreč bil, da ravno zato, družba, človek, potrebuje čimveč regulacije in čim močnejšo državo. Zato potrebuje monarhijo ali diktaturo. Ker ravno svoboda kvari, ne pa obratno.
Ampak ravno takšen je pogled povprečenega mainstream desničarja. Tako kontradiktoren. Je pogled poln naveličanosti in hlinjene "zdrave pameti". Zdrava pamet, če bi jo res posedovali, bi nam govorila, da je ravno svoboda za človeka pogubna. Bog ni demokrat.
Če se tu navežem na rekonkvisto, kot pojem, ki sem ga uvedel v nekaj prejšnjih blogov, da bi z njim lahko enostavno zajel, kaj je glavna naloga posameznika. Torej, glavna naloga na tem mestu je rekonkvista desnice v smislu zavračanja pomehkuženosti, naveličanosti in relativizma in vnašanja načelnosti, radikalizacije in totalnosti. Seveda pa je pred tem nujna rekonkvista nas samih.

NeoDomobranec

Zakaj rekonkvista in zakaj reakcija

 Opozorilo: Naslednje besedilo je povsem teoretične narave.

Sam sem že spisal blog na temo Evropske rekonkviste, kjer pa sem se predvsem osredotočil na vprašanje, ali je rekonkvista pri nas v Sloveniji sploh mogoča. Omenil sem nekaj o sami rekonkvisti a gotovo premalo. Da sem se sedaj k temu vrnil me je spodbudilo kar precej stvari.
Najprej moram omeniti, da si je ta blog ogledalo kar nekaj ljudi predvsem zaradi napačne interpretacije mojega zadnjega bloga imenovanega "Kdo zares uničuje jezik". Bralec/i so napačno razumeli mojo poanto in bistvo, kar pa je pokazalo na večjo razsežnost. In čeprav sem bil v dvomu, če je pisanje česarkoli dalje, sploh smiselno in četudi se zdi ta samorefleksija tu nesmiselna in nebistvena, pa se bo pokazalo, da je vse to prepletno, če le pogledamo pravilno na celo stvar.
Rekonkviste ne bomo mogli nikoli prav razumeti, če je ne povežemo z "reakcijo" in kontrarevolucijo. Poenostavimo, rekonkvista je reakcija in kontrarevolucija.
Da pa bi se sploh lahko opredelili za rekonkvisto, moramo najprej sprejeti dejstvo, da je levica zmagala. In ko govorim o levici, mislim na najširše kar lahko s tem pojmom zajamemo. To je fakt. In če hočemo razumeti zmago levice, moramo upoštevati drugo svetovno vojno.
Druga svetovna vojna je bila največja prelomna točka po letu 1789. Druga svetovna vojna se je začela ravno zaradi leta 1789. In sedaj bi šli lahko nazaj in rekli, da je 1789 produkt leta 1717, ta pa je produkt leta 1517. Ampak tu bi se že preveč zapletali in zadevo bi preveč razširili. Tako, da ostanimo pri letu 1789, kot začetku nove dobe, kot začetku moderne. V drugi svetovni vojni ni šlo za imperializem, za rasne konflikte, za spopad totalitarizmov z demokracijo ali pa kakšno podobno zadevo iz šolskih učbenikov. V drugi svetovni vojni je šlo za spopad dveh redov. Stari red proti novemu redu, protimoderna proti moderni, kontrarevolucija proti revoluciji. Zato moramo tudi vznikanje fašističnih gibanj in sistemov razumeti iz te perspektive. Tega pa na žalost že ne moremo iz povsem praktičnega razloga, zato, ker se o tem ne moremo sporazumeti, ne da pred tem uskladimo definicije izrazov s katerimi hočemo operirati. Zato tu naletimo na reakcijo. Torej pustimo za hip tako reakcijo kot rekonkvisto in se osredotočimo na predpogoj za rekonkvisto.
Če se sploh želimo pogovarjati o rekonkvisti se moramo spet vrniti na iztočišče, ki pravi, da je levica zmagala. Tu pride pa do reakcije. Do počasnega ugotavljanja, da ni vse tako kot izgleda, da je jezik deformiran in da je videz demokratičnosti, svobodnega izražanja in poljubnosti krinka za resnični totalitarizem, ki sega prek meja politike in gospodarstva. Za totalitarizem, ki gnezdi znotraj nas, s tem ko smo hote ali nehote pahnjeni v permanentno indoktrinacijo. Šele, ko se ta uvid zgodi v nas, ko se zazremo v svet okrog nas, ki je zgrajen iz protislovij in ki je v samem bistvu prazna lupina besed, ki nič ne pomenijo, smo na tem, da vstopimo v reakcijo. V zavračanje te intenzivne indoktrinacije. V odkrit spopad z njo in njenimi zankami.
In tu smo pri fašizmu. Fašizem je gospodarsko politični sistem. Je samo to. Fašizem ni "je enako" agresija. Fašizem ni "je enako" teror. Fašizem ni "je enako" rasizem. Fašizem je gospodarsko politični sistem in nič drugega. Fašizem ne temelji na rasi, ne temelji na narodu, ne temelji na jeziku. Fašizem kot fašizem je samo gospodarski sistem korporativizma, ki se je sicer začel v Italiji in od tam izvira tudi ime, ni pa fašizem nič drugega kot to. Gospodarski, politični, družbeni sistem. Je ideologija, ki pa spet ni nič drugega kot zavzemanje za izgradnjo takšnega sistema.
Ampak, kdaj ste nazadnje v pogovoru ali v svojih mislih pomislili na takšen fašizem?  Fašizem je postal nadpomenka za vse s čemer se ne strinjamo. Fašizem to, fašizem ono. Celo komunizem je postal levi fašizem, kot sem že pokazal v prejšnjem blogu. Fašizem je postal nadpomenka za tiranijo. že moj strah pred tem, da bi me zaradi mojega racionalnega pogleda na fašizem, označil za fašista in moj spontan obrambni mehanizem, da želim poudariti, da nisem fašist in da ne agitiram za fašizem, kaže na vso razsežnost in globino problema indoktrinacije. (Seveda se potem jezik tudi tako uniči, da ljudje prenehajo razmišljati o pomenu besed in jih uporabljajo kar tako vsepovprek. Kako bi drugače lahko razumeli cenjenega gospoda Primca, ki je zatrdil, da je kulturna revolucija revolucija, ki se izvaja na kulturen način? Tu namreč ne moremo biti povsem gotovi za kaj gre. Gre za indoktrinacijo z vidika, da se revolucija sprejema kot nekaj pozitivnega, ali pa gre za popolno vodenenje besed v smislu, da lahko vsako besedo definiraš glede na posamezen primer, ker besede nimajo več objektivnega pomena? Reakcija seveda to razreši, ker zahteva totalnost, radikalnost in s tem objektivnost.)
In fašizem ni edini problem, problem je veliko širši in zajema najgloblje človekovo umevanje. Gre za popolno zmago levice in šele, ko zares dojamemo in se soočimo s tem dejstvom, da je levica zmagala, da je kreirala neko psevdorealnost v katero smo zajeti prav vsi, lahko postanemo reakcionarji. Vkolikor tega dejstva ne sprejmemo in celo menimo, da je desnica dokaj močna v evropi in da evropi vlada desna EPP, toliko časa ni mogoče, da bi postali  reakcionarji.
Živimo v tej psevdorealnosti, ki jo kreira levica predvsem skozi izobraževanje in medije. Uvid tega je lahko le najbolj radikalen, ali ga pa ni. Ta radikalnost, ta totalnost, ki naj nas naposled privede do reakcije, more in mora zamajati naš pogled na svet, zato je ta reakcija navidez tako težka in zato daje videz osamljenosti in izoliranosti.
Vrnimo se sedaj zopet k drugi svetovni vojni. Kot sem že nakazal je bila druga svetovna vojna spopad dveh redov, novega in starega, pri čemer je bilo vznikanje fašističnih gibanj po evropi prva organizirana reakcija, ki je vodila v organizirano kontrarevolucijo. Tu je prišlo do spopada med revolucijo in kontrarevolucijo pri čimer je bila kontrarevolucija popolnoma poražena in svet se je dokončno zavrtel v smer velike liberalne revolucije. Tu je glavna poanta, da je levica zmagala, ker je bila druga svetovna vojna zadnji veliki upor tej revoluciji. Znaki, da je šlo dejansko za spopad dveh najbolj nasprotnih nazorov, redov, so mnogoteri. Najbolj bode v oči popolna eliminacija nasprotnika, demonizacija nasprotnika in stigmatizacija vsakogar, ki bi si upal zastaviti nepravo vprašanje. Nikdar poprej ni bila nasprotna stran tako močno eliminirana. Zanimivo je opazovati razvoj zavezniške propagande, ki je skozi leta postajala vse bolj futuristična in nenavadna. Pri tem je posebej smešno dejstvo, da se nemškim fašistom pripisuje močno propagando, medtem ko je bila dejansko najmočnejša, najintenzivnejša propaganda ustvarjana na zavezniški strani. Poglejte si samo neštete film-noir-e, pozorni bodite, da ni nikjer omembeo o nobeni rasi ali iztrebljanju, vse to pride šele veliko pozneje po vojni. Tu mestu mnogi propagando pripisujejo židom in sanjarijo o nekem zionizmu, ki krmili celoten svet. A resnica je zgolj v tem, da so židje res v Hollywoodu precej doma, a so bili židje tudi častniki nemške fašistične vojske. Židje imajo pri tem minimalno vlogo, imajo jo pač le tisti židje, ki so se vpregli v veliko liberalno revolucijo, ampak kot na tisoče posameznikov iz drugih narodov, evropskih in neevropskih, nemških in nenemških, slovenskih in neslovenskih. Na tem mestu je usodno iti v debato o holokavstu, zato ker je skorajda zagotovljeno, da se bo ta napačno interpretirala in je morda celo mogoče, da bi bil kazensko preganjan že zaradi dvoma ali vprašanj, obenem pa nočem zaiti v polje muslimaniziranega revizionizma ali psevdoneonacizma. Šel bom le tako daleč, da bom trdil, da če je fašizem res dal podlago za etnično nasilje, se je to etnično nasilje na fašizem navesilo in ne obratno. Težko je dandanašnji reči, "Sem fašist, nisem pa rasist.", ravno iz indoktrinacije in psevdorealnosti o kateri sem prej govoril. Zmožnost izreči to trditev, ali jo vsaj registrirati pa je tista reakcija. Paolo Di Canio, znani nogometaš in nogometni trener je izrekel ravno ta stavek.
Druga stvar, ki jasno nakazuje, da je  šlo dejansko za spopad dveh redov je Drugi vatikanski koncil, ki se je zaključil nekako dvajset let po vojni. To je tista prelomnica, ki je naznanila dokončno prevlado liberalne revolucije. Trdnjava, ki se je najdlje upirala, je do neke mere padla. Smiselno je trditi, da drugega vatikanskega koncila nikdar ne bi bilo, če ne bi zavezniki zmagali. Če ne bi zmagala liberalna revolucija.
Tako imamo torej od leta 1945 neko psevdorealnost, ki ni le zunaj nas, temveč znotraj nas samih. Mar se ne zalotimo, kako težko je kdaj kodirati svoje misli v primerne kode, besede,  da bi pravilno govorile tisto kar mislimo.
Uvid tega, tisti radikalni uvid, pa pripelje do reakcije. Ko uvidimo krhkost in izprijenost sistema, ki vlada okrog nas. Popoln kaos. Prevrednotenje in redefiniranost.
Reakcija privede do kontrarevolucije, oboje skupaj pa privede do rekonkviste. Zahteve po vrnitvi v stanje pred revolucijo oz. v obnovljeno stanje, ki ga prinese kontrarevolucija.
Ta proces pa je težaven in obsojen na neuspeh. Cilj je nedosegljiv zato se moramo osredotočiti na pot. Z nekakšno popolno obratnostjo in nasprotnostjo komunistični metafiziki pridemo do precej dobrega načela, ki pravi: "pot opravičuje cilj". V samem bistvu gre za nazor, da je mogoče upravičiti neko stvar le, če do nje pridemo na način, ki posvečuje to stvar. V tem nazoru ni pomembno, če bomo do cilja sploh kdaj prišli, če bomo zmogli uresničiti, kar smo si zastavili, pomembno je le kako hodimo proti temu cilju. Je cilj res upravičen? Ta percepcija pa zahteva popolno radikalizacijo načel, ker ni več pomemben cilj in ni bližnjic do njega, se osredotočimo le na pot, ki pa je zaradi te nepreračunljivosti in brezkompromisnosti tako totalna. Gre za politično in družbeno posnemanje Kristusovega nauka in nauka Cerkve, ki poudarja, da je življenje pot do zveličanja, da si skozi življenje, ki mora biti v skladu s svetovnim redom v Kristusu zaslužimo zveličanje.
Tako je tudi ta kontrarevolucija pot, ki opravičuje cilj, rekonkvisto.
Če hočemo, da rekonkvista uspe, se moramo osredotočiti na liberalce znotraj naših vrst. Na liberalna prepričanja znotraj nas samih, na liberalce znotraj naših struktur. Proti tem se velja boriti, če hočemo uspeti v borbi zoper veliko liberalno revolucijo. Ta boj mora temeljiti na razločevanju in ločitvi duhov, na radikalnosti in totalnosti, ki naposled privede do prečiščenja. Temeljiti mora na tradiciji, na katoliški veri in posameznih nacionalnih osnovah.
Na tem mestu velja opozoriti na rekonkvisto, ki jo marsikdo razume le kot nek boj proti priseljencem. O tem pišem predvsem zato, ker sem videl na spletu nek letak "Evropske akcije", ki se bori za "svobodno evropo" in govori o rekonkvisti. Tu moramo biti zopet pozorni na prej omenjeno reakcijo. Ker brez posebnega truda lahko uvidimo, da gre pri tej zadevi ljudi, ki so produkt liberalne revolucije in niso reakcionarji niti niso kontrarevolucionarji. So pravzaprav ravno nasprotno. Preden pregledamo njihova stališča se moramo nujno ustaviti pri t.i. skrajni desnici v evropi oz. neonacizmu ali nacionalizmu. Ta skrajna desnica, ki naj bi bila radikalnejša alternativa zmerni desnici, je pravzaprav ravno toliko psevdodesna, če ne še bolj, kot zmerna desnica. Skrajna desnica, kot jo lahko vidimo dandanašnji, je v samem bistvu produkt levičarske indoktrinacije. Če za hip prisluhnete kateremu od mladih "skrajnih desničarjev", boste slišali, da se oni proti priseljencem borijo zato, ker branijo tiste osnovne evropske vrednote, kot so svoboda govora, svoboda tega, svoboda onega. Tu pa so naredili že ključno in usodno napako. Oni branijo duh 1789, kar pa ni in ne more biti evropska rekonkvista. Oni branijo dekadenco. Zato lahko gledamo britance, ki hodijo protesitrat proti "šeriatskim milicam", ki napadajo ljudi in jim branijo alkohol, prostitucijo in igre na srečo. Da ponovim, britanski skrajni desničarji protestirajo proti šeriatskim milicam le zato, ker te napadajo alkohol, prostitucijo in igre na srečo. Oni ne branijo evropske tradicije, oni branijo liberalno revolucijo. In tu je usodna napaka, to ni rekonkvista.
Sedaj pa se vrnimo k Evropski akciji. Ime je nespretno izbrano. Ti ljudje, ki se sklicujejo na "rekonkvisto" govorijo le o pogromu neevropskih narodov na evropo. Kar je neumnost. Treba je pogledati, kdo omogoča uničenje evrope in uvideti, da je priseljevanje le posledica dekadence. Normalno, da se priseljujejo ljudje iz vsepovsod, če imamo pa pri nas v ustavi zapisano pravico do umora otroka in se kontracepcija deli okrog na stroške vseh. S tem imajo naši ljudje vse manj otrok in več kot dovolj prostora je za priseljence.
Potem pišejo o izraelskem lobiju, ki da obvladuje ameriko. Medtem, ko na tisoče muslimanov vsak mesec pride v evropo se oni še vedno oklepajo zarot o židih in sionizmu. Tu je spet tista indoktrinacija. Misel, da je Hitler pregnal žide iz Nemčije zato, ker je mislil, da so manjvredna rasa. Hitler je žide pregnal iz nemčije, ker jih je bilo tam skoraj toliko, kot je danes muslimanov. Za tem ni nobene posebne teorije, gre zgolj za reakcijo.
Seveda ne gre nič mimo brez "NWO". Ta nesmiselna teorija, ki pravi, da skušajo neke firme in neki Rotschildi in Izrael vzpostaviti nek nov svetovni red, medtem, ko je liberalna revolucija že dosegla svoj vrhunec, je samo za resnično brezupne "liberty" manijake. In tu je glavni paradoks. Ta evropska akcija obtožuje ameriko, da je kriva za vse kar je slabega v evropi, medtem, pa zahteva svobodo govora in manj države, kar je pa čisto ameriški produkt.
Da bi svojo neumnost še podkrepili, se obesijo na Rusijo in zahtevajo tesnejše sodelovanje z njo, kar pa dokončno pokaže, da ne mislijo resno, ko govorijo o rekonkvisti. Rusija ni antipol zahodu, gre za dve plati istega kovanca, kar bi moralo biti do sedaj že razvidno, glede na to, da smo videli tako prvo svetovno vojno, kot drugo svetovno vojno in čeprav sta bila v prvem in drugem primeru v Rusiji dva zelo različna politična sistema, je Rusija vedno stala ob strani liberalnemu zahodu in seveda obratno. Rusija in z njo vse njene zaveznice so navidezni pol  zahodu, razlika med njima je le v tem, da skušata paralizirati svetovno dogajanje, da se ne bi vzpostavil tretji blok, ki bil dejanska opozicija tako Rusiji kot zahodu. Rusija in zahod sta podvržena dekadenci velike liberalne revolucije.
Zato se moramo vedno odločati zase, ne med dvema blokoma, temveč za lastna načela, ki morajo biti neodvisna od obeh blokov.
Pomemben korak v reakciji pa je gotovo spopad z "mainstream" desnico po svetu in doma. Da bi jo lahko pravilno razumeli in spoznali moramo najprej ugotoviti, da desnica ni desnica in da nima veze kdo ima kapital v rokah in kdo ga nima, pomembna so načela in urejanje družbe, ne pa trga.
Velika liberalna revolucija je skozi kreacijo svoje psevdorealnosti ustvarila tudi desnico, ki je njej po godu in je v bistvu levica, ki se v določenih pogledih razlikuje od matične levice, zato, da bi se lahko krmilil materializem iz dveh koncev. Na eni strani socialisti, levičarji na drugi strani kapitalisti, desničarji. Tu mora nujno priti do reakcije. Kapitalizem vs. socializem, odnos do trga in vloge države, nikoli ne more definirati in determinirati ali je nekdo levičar ali je desničar. To je prvo. Politika je urejanje družbe in potem tudi gospodarstva. Politika ni podvržena gospodarstvu, temveč obratno. Drugo kot drugo, pa pride potem do reakcije v našem umevanju države, politike, družbe in trga. Tu je tista glavna reakcija, s tem, da upoštevamo zgornjo reakcijo, uvid, da politika ni v službi trga in ekonomije. Na tem mestu pride šele do pravega oblikovanja lastnih načel, ko smo osvobojeni frankfurtskega marksizma in amerikanizma.
Tu lahko končno pogledamo v našo preteklost in vidimo, če je desničarska politika današnjih dni, sploh skladna s politiko našega naroda. Smo res za manj države in popolnoma odprt trg? Ne, vse to je uvožena ideologija ameriških postpuritancev, protestantskih revolucionarjev. Kapitalizem je izum protestantizma in je katoličanu tuj. Nikakor ni res, da je kapitalizem najboljši izum za kolesom in da ga je izumilo krščanstvo, tudi katolištvo, kakor je pisalo v neki knjigi, ki jo je propagiral cenjeni dr. Šturm. Nikakor! Kapitalizem in socializem sta dve plati istega kovanca, ki je materializem. Oba sta katolištvu tuja, še posebej sta tuja slovenskemu človeku. Cerkev je svarila pred obema, ker je videla, da se drug drugega omogočata in nista v skladu s Kristusovim naukom. Zato je Cerkev ponudila alternativo: krščanski solidarizem = korporativizem, ki se je potem odražal v marsikaterem programu fašističnih gibanj. Ta sistem potem temelji na nekakšni srednji poti. Močna država in sobivanje vseh družbenih razredov, ki drug drugega podpirajo. Država regulira trg in družbo.
Noben katoličan ne more resnično verjeti, da je lahko trg tisto nedotakljivo, ki avtomatično služi v dobro človeku. Katoličani z razliko od protestantov, svojo vero živimo ne le v zasebnem življenju, pač pa tudi v družbenem in političnem. Odmik od tega načela pomeni protestantizacijo, kar na žalost lahko dandanašnji vidimo v najvišjih vrhovih katoliške Cerkve. Katoliška država ni utopija niti ni v nasprotju s katoliškim naukom, niti ni prevlada Cerkve nad državo. Katoliška država je uresničevanje katoliškega nauka v družbi. Tudi škof A. Schneider poudarja, da je takšna država realnost in da ne pomeni netolerantnosti.
Potrebujemo močno državo z regulacijo trga in družbe. Človekova padla narava, človeka nujno obsoja na propad, če se ne oklena nauka Cerkve. Le ta nauk lahko obnovi in ohranja družbo kot dobro. Diktatura ali totalitarizem nista nujno slaba in nista v nasprotju s katoliškim naukom, vkolikor izvajata ta nauk (na tem mestu naj opozorim na twit neke osebe, ki jo je retwital tudi znani politik iz desnice, ki je šel nekako takole: "ne govorite o boju za svobodo pod rdečo zvezdo, po vojni smo bili pahnjeni iz enega totalitarizma v drugega". To je že resnica, vendar pa moramo iti dlje nazaj, pred tem smo bili pa pahnjeni iz enega totalitarizma v drugega in tako "nazaj". Kdaj pa naj bi imeli tisto demokracijo, o kateri sanjajo naši politiki. Imeli smo monarhijo in diktaturo strank, vse je v svojem bistvu v odločnem nasprotju z demokracijo, kakršno razumemo dandanašnji. In tu je moj argument, da je demokracija sistem, ki je slovencu kot katoličanu tuj in je predvsem ta skorajšnji anarhokapitalizem in vse oblike mehkega libertarizma amerikanizem, nespretno uvožen v Slovenijo in tu prodajan kot "desničarski". Tako socializem kot ta kapitalizem, ki je postal politika in krmili politiko, sta slovencu tuja). Medtem, ko pa je demokracija skoraj vedno slaba. Le poglejmo si našo demokracijo, ki jo naši spevdodesničarji tako opevajo, ta demokracija je čisto orodje komunistov. Država, ki ima v ustavi zapisano pravico do umora otrok in ki ni sposobna pokopati mrtvih. Demokracija je krvavi sistem. Vsaj v tolikšni meri, kot sleherna diktatura. In tu pride spet do reakcije, ko uvidimo, da je za demokracijo pomembnejša svoboda posameznika, do izražanja, kot pa pravica do življenja nebogljenih. Velikokrat poslušamo, kako da je Hitler pobijal invalide in prizadete ljudi, ob tem pa nihče ne pomisli, koliko prizadetih ljudi je pobito vsak dan s splavi tu in zdaj. Tu pride do reakcije, ob tem uvidu te izprijene hinavščine. Kot tista hipoteza nekih zgodovinarjev, ki pravi, da je hotel Hitler sterilizirati vse slovane, tudi Slovence. Tisto bi bila vsiljena, kaj pa ta prostovoljna kastracija in sterilizacija v današnjih dneh? Sedaj ne bo potrebnega nobenega Hitlerja. A kdor ne vstopi v to reakcijo, do tega uvida ne pride. Ne pride do uvida te pokvarjene hinavščine.
Demokracija je čisto navadni totalitarizem, ki se od ostalih totalitarizmov razlikuje le v tem, da skriva svojo resnično naravo skozi prefinjene trike in slike. Demokracija, ki naj bi bila v svojem bistvu volja večina je v bistvu diktatura manjšinizma. Vsaka manjšina lahka dominira nad večino iz nekega dobro sprejetega razloga, ki pravi, da mora biti manjšina priviligirana, ker je manjšina. Obenem pa je demokracija diktatura trga in diktatura razvrata. Demokracija vodi v dekadenco.
Zato rekonkvista zahteva najprej reakcijo, ki pa se more zgoditi le prek radikalizacije, totalnosti, o kakršni je govoril nadškof Rožman.
Rekonkvista najprej zajame nas same, ko dobimo nazaj svoje umevanje, ki se nič več ne podreja obrazcem liberalne revolucije. Skozi dolgotrajen proces začnemo končno gledati skozi meglo, prek pregrad, ki so jih postavili revolucionarji in v nas začne poganjati kontrarevolucija.
 
Naj ponovim, da je zgornje razmišljanje povsem teoretične narave, ki skuša iskati alternativna vprašanja in alternativne odgovore ob posameznih družbenih pojavih.
- NeoDomobranec

Kdo zares uničuje jezik

Ko sem, menda pred tremi leti, nekega mrzlega dopoldneva, stal sredi množice na kongresnem trgu v Ljubljani, na shodu, ki sem ga sam razumel kot kontrarevolucionaren, sta me med Janševim govorom in našim navdušenim ploskanjem, zmotili dve besedi, ki sta se od tistega trenutka zarezali v politično govorico naših domačih "mainstream" desničarjev. Ti dve besedi sta bili "levi fašizem".
   
Že takoj tedaj sem besedi sprejel z začudenjem in neodobravanjem a sem sam pri sebi pomislil, da obstaja za to jezikovno iznajdbo dober razlog. Ta razlog sem našel sam, nihče mi ga ni serviral in bil sem prepričan, da je ta razlog pravilen. Sam pri sebi sem si rekel, da gre tu najbrž za problem modernega jezika, ko beseda "komunizem" nikogar ne šokira in če hočemo pokazati na izprijenost komunizma, ga moramo nujno povezati s fašizmom, da bi liberalci lahko razumeli našo poanto. Rekel sem si, če bi Janša namesto besed "levi fašizem" uporabil besedo "komunizem", ne bi bil nihče šokiran in tako je bila torej ta nova besedna iznajdba nujno zlo.
    
Da ta razlog morda ni povsem pravi, se je pokazalo čez nekaj časa, ko sem si po senzacionalističnem, slabo narejenem dokumentarcu o "neonacistih", ogledal še pogovorno oddajo na isto temo, s poudarkom na ustvarjalcu dokumentarca, ki je bil hvaljen in češčen kakor mali minibog. In tam je voditeljica oddaje nehote opozorila na pomembno zadevo. Vprašala je, kaj pa levi fašisti, pod novicami se pojavljajo komentarji, da moramo narediti oddajo še o levih fašistih, je kaj na tem? In sogovorec je ležerno odgovoril, da je oznaka "levi fašizem", ime, ki so ga komunisti uporabljali za socialdemokrate v preteklosti, ko so menili, da so social demokrati preveč nerevolucionarni.
     
In to vprašanje voditeljice nam je pokazalo na dve reči. Prvič, da je "levi fašizem" komunistična iznajdba, čemur se ne gre čuditi. Klerofašizem, levi fašizem, kravatarski fašizem, blablafašizem, vse je fašizem. Za komuniste je vse fašizem. Drugič pa nam je pokazalo, da je ta jezikovna iznajdba spretno odmaknila pozornost z levičarskih skrajnih grupacij in ideologij. Namesto, da bi Janša govoril o komunistih, anarhistih, revolucionarjih in namesto, da bi komentarji pod novicami govorili o komunistih, antifašistih, skrajnih levičarjih, so govorili o levem fašizmu. In ti dve besedi sta se zataknili za zobe tako voditeljici, kot sogovorcu. Besede so še enkrat zameglile bistvo.
    
Tu sem torej opazil, da ti dve besedi nista tako nedolžni in da razlog za njuno iznajdbo le ni tako samoumeven, kot se je na prvi pogled zdelo.
   
Če pogledamo dandanašnji po psevdodesničarski sferi slovenske twito-blogo-facebook sfere lahko vsepovsod vidimo ravno ta defekt. Vidimo lahko denimo Putina s Hitlerjevimi brki, lahko vidimo, da je kljukasti križ je enako rdeča zvezda in podobno. Vse to uničuje že tako uničen jezik.
     
Besede s katerimi skušamo nekaj označiti dandanes, so pred sto leti pomenile nekaj čisto drugega. In ravno tu je eden od uspehov liberalne revolucije. Pohabljanje jezika skozi spreminjanje pomenov besedam. In tu je nevarnost za sleherni jezik, ne pa v slengu mladine ali nepravopisnosti raje v katero spadam sam. Ljudje, ki se nalašč skušako predstavljati kot jezikovni snobi, so kliše. Poizkušajo se distancirati od raje s tem, da sprejemajo neka umetna pravila jezika. Medtem, ko se imajo za varuhe jezika, so v resnici prav oni ti, ki spreminjajo jezik do nerazpoznavnosti.
    
Ko sem bil v šoli, mi je profesorica rekla, da naj besede "dasiravno" raje ne uporabljam v šolskih spisih, menda ima neko starinsko konotacijo alikajže, ne spomnim se več. Se pravi, da ti intelektualci izločajo besede in si izmišljujejo nove, obenem pa sam tok jezika in oblikovanje stavkov in fraz, prevajajo direktno iz angleščine. Slovenščina postaja prevedena angleščina. Da ponazorim, vsi poznamo pisatelja Tolkiena, on si je izmišljeval svoje jezike, da jih je vključil v svoje zgodbe. Isto se dandanes dogaja s slovenščino. Vedno bolj se kaže, da je slovenščina jezik, ki si ga sproti izmišljujemo. Na tem mestu bi kdo rekel, da je to morda naraven razvoj vsakega jezika. Dobro, potem pa vzemimo svetost temu jeziku in ga ne malikujmo. Poglejte si samo primorce. Toliko prelite krvi kontrarevolucionarjev s strani pratizanov v imenu naroda in jezika, takšno sovraštvo do italijanov in fašistov, pa se njihovo narečje skorajda ne razlikuje od italijanščine. Njihova slovenščina je nerazpoznavna.
    
Kliše "jezikovnih snobov", ki so samo to, kliše. Namesto, da bi se ti snobi osredotočili na jezik, kot tisto prvenstveno, ne le komunikacijo, pač pa vsebinskost. Vsebina jezika je pomembnejša, kot recimo sama komunikacija.
    
Kdo nam torej zares uničuje jezik? Morda nihče, a gotovo je uničeno sporazumevanje s tem istim jezikom. Uničeno je dekodiranje tega jezika. Pred kratkim sem v pogovoru vzpostavil hipotezo, da imam lahko prav o čemer koli, le če pravilno definiram spremenljivke. Lahko trdim karkoli in vse. V jeziku ni več tistega objektivnega. Jezik, besede nimajo več objektivnega pomena. Mene je strah tega, ni me strah če bo počefurjena mladina začela čevljem govoriti cipele, ali če ne bo več zmožna uporabljati dvojine, ker bi me potemtakem moralo biti strah tudi izgiontja "dasiravno" in prihoda "zabojnika". Strah me je besed, za katere več ne vem kaj pomenijo, četudi so bile uporabljane že stoletja. Strah me je, da bom moral kmalu pred pogovorom s sogovornikom najprej definirati posamezne besede, da se bova sploh pravilno razumela. Da bova morala uskladiti definicije posameznih besed, da bi jih lahko funkcionalno uporabljala v pogovoru.
    
Jezik ne izginja zaradi lenobe mladine, površnosti, sms-anja, facebook-anja, globina jezika izginja predvsem zaradi preobremenjenosti otrok s tujimi jeziki. Povprečen otrok, mladostnik svojega materinega jezika ne more razviti do globin, če je že takoj v drugem alikdajže razredu, napaden z angleščino, potem z nemščino ali italijanščino, med odmori pa s poslovenščeno srbohrvaščino. Tako otrok ali mladostnik začne pri verbalnem izražanju iskati besedne kode za svoje misli, ki jih velikokrat prej najde v katerem od tujih jezikov, kot pa v svojem materinem.
    
Pa če se še nekoliko umaknemo od jezika. Paradoks Putina s hitlerjevimi brki je v tem, da se nekomu zdi bolj smiselno povezati Putina z nemškim Hitlerjem, ki je toliko žrtvoval za boj proti komunističnim rusom, kot pa z ruskim Stalinom, katerega Putin je direkten naslednik, pa če se to sliši še tako poenostavljeno. Kako je torej mogoče, da se zdi hujši prikaz zlobe s Hitlerjem, kot pa z desetinami milijonov žrtev komunizma? To je isti defekt kot "levi fašizem". Za zločine Zedonga ve le malokateri povprečen slovenec, tudi če bi vedel, se mu ti ne bi zdeli nič posebnega. Kako bi ga prepričali, da je Zedong vendarle zločinec brez primere? Tako, da ga povežemo s Hitlerjem. Pa čeprav Zedong stokrat presega Hitlerja, že če upoštevamo sovjetsko-liberalistične "fakte" o Hitlerju.
So torej uničevalci jezika naši psevdodesničarji s svojimi smešnimi iznajdbami o levem fašizmu in "fašisti, nacisti, komunisti vsi so isti"? Postkomunistični Slovenci so defekt tudi v tem, da so komunizem napadli ravno skozi to krilatico: "fašisti, nacisti, komunisti vsi so isti", pa čeprav so komunizem čutili na lastni koži dolga desetletja. Liberalni antikomunisti napadajo komunizem le skozi prizmo "vse je isto", zato je zanje ta idiotski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, zmaga. Zato moramo vedno znova prebirati, še posebej zdaj ob ukrajinski "krizi", kako sta si nemški fašizem in komunizem razkosala Poljsko po tajnem dogovoru, ne da bi se ob tem vprašali, zakaj pa velika sveta razsodnica Britanija ni torej napovedala vojne sovjetski zvezi, če jo je že Nemčiji. Pa moramo brati po forumih, da je komunistični socializem isti z nacionalnim socializmom, češ socializem je socializem, ne da bi enkrat v roke vzeli kakšno pametno knjigo in si prebrali kako je funkcioniralo fašistično gospodarstvo in kako komunistično. Iznajdbe psevdodesničarjev in psevdokatoličanov kakršna je "komufašisti ali levi fašisti" pa je v samem bistvu posmeh samemu sebi, saj se beseda "komufašisti" sliši precej podobno besedi "klerofašisti". In obe izvirata iz pohabljanja jezika.

-NeoDomobranec

Še ena o koncu časov

Večkrat hote ali nehote slišim razne razlage Razodetja in različne napovedi konca sveta in na določeni točki razlaganja razodetja se pojavi nesmiselna trditev mnogih ljudi, ki se s tem strastno ukvarjajo. Ta nesmiselna trditev pravi, da je "velika vlačuga", ki jo omenja Razodetje, pravzaprav Vatikan. To sem opazil že nekajkrat. Tako s strani nekaterih ateistov in krščanskih shizmatikov, kot s strani sedevakantistov in podobnih struj.
Da bi dokazal, da je takšna trditev nesmiselna, bom malce za šalo podal svojo razlago velike vlačuge in bom morda na ta način uspel pokazati, da teh reči ne gre tako zlahka razlagati.
Dobro. Ko v sedemnajstem poglavju Razodetja angel pravi: " "Pridi, da ti pokažem sodbo nad veliko vlačugo, ki sedi nad mnogimi vodami. Z njo so se vlačugali kralji zemlje, prebivalci zemlje pa so se upijanjali z vinom njenega vlačugarstva." ", ti "razlagalci" pravijo, da je tu mišljen moderni vatikan in ponavadi ob tem dajo za primer redne obiske vladarjev držav pri papežu. Ampak razložimo lahko tudi takole. Z vlačugo misli angel, moderno komunistično Kitajsko. Ko pravi, da so se z njo vlačugali kralji zemlje, misli na odprte trgovinske tokove posameznih držav, se pravi, trgovinske sporazume. Kar je naredilo Kitajsko za državo, ki ima na svojih tleh ogromen del svetovne proizvodnje, saj so v njo migrirale vse velike korporacije in je praktično vse "made in China". Ko pravi, da so se prebivalci zemlje upijanjali z vinom njenega vlačugarstva, pa hoče reči, da prebivalci zemlje dobijo iz nje praktično vse izdelke medtem, ko so zahodne države vse bolj storitveno usmerjene. Potem ko Razodetje pravi, da je ženska na zveri, veliko mesto Babilon, govori v prid moji teoriji tudi tretja vrstica osemnajstega poglavja: "ker so vsi narodi pili od vina njegovega pobesnelega vlačugarstva, kralji zemlje so se vlačugali z njim in trgovci zemlje so obogateli od njegovega silnega razkošja." kjer govori o trgovcih, kar ne sovpada s teorijo o Vatikanu kot vlačugi. In enajsta vrstica pravi po tistem, ko Razodetje govori o uničenju Babilona: "Tudi trgovci zemlje jokajo in žalujejo za njim, ker nihče ne kupuje več njihovega blaga..." in petnajsta vrstica: "Trgovci, ki prekupčujejo s tem blagom in ki so obogateli od tega mesta, bodo iz strahu pred njegovimi mukami stali od daleč, jokali in žalovali..." in devetnajsta vrstica: "Glavo so si potresli s prahom ter vpili, jokali in tožili, rekoč: "Gorje, gorje, veliko mesto, od katerega razkošja so obogateli vsi, ki so imeli ladje na morju, zakaj v eni uri je bilo vse opustošeno!" " in dvaindvajseta vrstica: "V tebi se ne bo našel več noben obrtnik kakršne koli stroke. V tebi se ne bo več slišal glas mlina." in triindvajseta: "Zakaj tvoji trgovci so bili velikaši zemlje..."
Naprej pravi: "Angel me je odnesel v puščavo. Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zveri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni in je imela sedem glav in deset rogov. Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva." Tu pravijo, da to spet pomeni vatikan, konkretno, kardinalski zbor. Medtem, ko v resnici škrlat in bager pomenita rdečo ikonografijo komunistične Kitajske.
Dalje: "Videl sem, da je ženska pijana od krvi svetih in od krvi Jezusovih pričevalcev." To najbrž oni povežejo z Rimom kot mestom mučencev. Vendar je takšna razlaga nesmiselna, ker ne razloži zakaj bi bila Cerkev pijana od krvi lastnih mučencev. Boljša razlaga bi bila, da to pomeni Kitajsko in številne misijonarje, ki so umrli tam. pomeni permanentno preganjanje katoliške cerkve na kitajskem.
"Sedem glav je sedem gora, na katerih sedi ženska. In je tudi sedem kraljev." Na tem mestu razlagajo, da to pomeni sedem rimskih gričev. Vendar je ta razlaga zopet nesmiselna. Bolj smiselna razlaga je, da to pomeni komunistično Kitajsko, bolj konkretno, komunistično partijo in  njenih sedem generalnih sekretarjev od Zedonga dalje. 1. Mao Zedong (1945-1976), 2.Hua Guofeng (1976-1981), 3.Hu Yaobang (1982-1987), 4. Zhao Ziyang (1987-1989), 5. Jiang Zemin (1989-2002), 6. Hu Jintao (2002-2012), 7. Xi Jinping (2012-). "Zver, ki je bila, a je ni, je hkrati osmi in eden izmed sedmih, a pojde v pogubo." Torej očitno napoveduje zadnjega generalnega sekretarja, ki bo zver.
"Deset rogov, ki si jih videl, je deset kraljev." ... "Ti so enodušni in izročajo svojo moč in svojo oblast zveri." Ta del niti ne vem kako razlagajo, vem pa, da moram jaz razložiti ta del v sklopu moje teorije. Torej teh deset kraljev pomeni kitajske zaveznice, ki jih je ravno tam okrog deset, ena gor, ena dol.


No, upam, da sem s to kratko razlago, ki mi ni vzela več od petnajstih minut branja Razodetja in iskanja po internetu, vzpostavil teorijo, ki je popolnoma enako relevantna tisti nesmiselni teoriji o Vatikanu. Še več, mislim celo, da je moja teorija, ki sem jo spisal v petnajstih minutah, relevantnejša, saj je bolj smiselna.
Seveda, ker zavračam teorije nekih ateistov in ufologov, ki si včasih vzamejo čas za raziskovanje Svetega pisma, to ne pomeni, da sem eden tistih neokatolikov, ki se tako zelo bojijo vsake razprave o Razodetju in poslednjih časih. Nikakor, vendar moramo vsako teorijo preverjati skozi prizmo katoliškega nauka in iskati teorije o poslednjih časih pri katoliških mislecih, posebno tistih predkoncilskih.

- NeoDomobranec

Ljuba moja Evropa

Ob imenovanju Alenke Bratušek za neko komisarko nekje v evropi, je zanimivo poslušati krike in vzklike domačih evrodesničarjev, teh, ki naj bi bili po neki definiciji neke univerze desničarji.
Sprva jih je imenovanje presenetilo, čudili so se kako, da youtube video, ki so ga pred letom ali več napravili in, ki je jasno prikazoval Bratuškovo kot predsednico vlade med prepevanjem komunističnih pesmi, ni zalegel v Evropi. A namesto, da bi se ob temu vprašanju zares ustavili in se skušali prebiti do odgovora, so se spravili samo še nad Bratuškovo, skušali so zavreči vprašanje, ki je vendarle veliko bolj pomembno, kaj je z evropo?
Možni sta dve rešitvi vprašanja o tem vprašanju. Prvič, morda gre za strah pred odgovorom, drugič, morda manjka intelekta.
Naši "desničarji", evrodesničarji, trgocentriki ali kakorkoli je že hočemo imenovati, so bili dolgo časa prepričani, da je evropa na naši strani, da je na naši strani EPP in da so naši domači levičarji (postkomunisti) nekaj povsem različnega od povprečne levičarske stranke v zahodni evropi. Dolgo so nas prepričevali, da so slovenski levičarji provincionalni neevropski levičarji, ki z levičarji v evropi nimajo ničesar skupnega.
Vendar pa oni ne vidijo, da je EPP in sleherna evropska aparatura kilometre oddaljena od naših domačih razmer. Da se dobra mati EPP za nas sploh ne zmeni. Oni tega ne vidijo v svoji iracionalni iluziji, da smo del neke domačne internacionale in v kateri tehtamo velik del. A če bi bilo to res, Bratuškova ne bi bila imenovana.
In že spet smo tam, pri opazovanju ponavljajočega. Zaslepljeni "desničarji", ki polagajo upe v zahod. Medtem, ko zahod podpira domače revolucionarje.
Samo pomislimo na nedavni "praznik spomina na vse žrtve totalitarnih režimov", ki ga v Sloveniji obhajamo kot nekakšen dan proti komunizmu. Ta "praznik" se obeležuje na isti dan kot je bil podpisan sporazum von Ribbentrop - Molotov. Kratkotrajni sporazum o nenapadanju. Ta sporazum naj bi dokazoval, da so vsi totalitarni režimi v bistvu isti, da izvirajo iz istega jedra in dajejo iste sadove. Vendar pa je to največja laž moderne evrope. Medtem, ko so zahodni "zavezniki" dolga leta sodelovali v komunistično-liberalistični okupaciji evrope in skupaj kadili cigare, je zanje nemški fašizem bolj primerljiv s komunizmom, kot oni sami. Medtem, ko so fašistične države krvavele, da bi ustavile napredovanje komunizma na zahod, ko je nebroj vojakov iz vseh fašističnih držav padal v boju proti komunizmu, naj bi kratek sporazum, ki je trajal manj kot leto dni, dajal večji dokaz za istovetnost fašizma s komunizmom, kot več let sodelovanja med zahodnimi zavezniki in komunističnimi silami širom evrope. Smrtni sovražnik komunizma naj bi postal relativno isto s komunizmom. O tej piškavi, relativistični percepciji sem že pisal. O relativizmu, ki pravi, da si lahko proti komunizmu le iz perspektive antitotalitarizma, sem že pisal. Zahod je omogočil komunizmu obstoj, tega ne bomo nikoli pozabili. Zahod je plačal komunistični rusiji s celotno vzhodno evropo, zahod je omogočil dokončno izvedbo revolucije v Sloveniji in zahod je pomoril nad petnajst tisoč neoboroženih vojakov slovenske narodne vojske.
Sporazum von Ribbentrop - Molotov je neprimerljiv z zahodnim odkritim sodelovanjem s komunisti. V nebo vipje tudi vprašanje zakaj Britanija ni napovedala vojne tudi sovjetski zvezi, ko je ta napadla in okupirala Poljsko? Zakaj je napovedala vojno le Nemčiji? Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov je sramota. Je orodje diktature relativizma. Je produkt pozabljanja in nenačelnosti.
In ravno tu vidimo naivnost slehernega "desničarja", ki tako strastno zagovarja evropo, evropske posege in evropske institucije. Tak desničar je bebec, ki kar kliče, da se mu ljudje začnejo posmehovati. Medtem, ko so leve stranke gradile na "evroskepticizmu" na zadnjih evropskih volitvah, so desne stranke branile ljubo mati Evropo. Na koncu je profitirala levica s svojim komisarjem.
Zahod je za katoliško slovensko ljudstvo prav takšen sovražnik, kot domači levičarji in komunisti ali kot tuji komunisti.
Slišal sem večkrat, da so slovenski levičarji fenomen, da so nekaj drugega, kot povprečni evropski levičar. A še do današnjega dne nisem našel dokaza tej trditvi.
Dokler se naši desničarji ne bodo spremenili do te mere, da bodo postali desničarji, bomo imeli še naprej takšne nerodne situacije. Medtem, ko imamo doma popolno restavracijo vsaj postkomunizma LDS , če ne restavracijo kulturnega komunizma, nas EU in EPP z Junckerjem na čelu nagradijo z levim komisarjem. "Desnica" pa ostaja slepa.

 NeoDomobranec

"Remake" zgodbe o dveh blokih

Že nekaj mesecev lahko opazujemo dogajanje v Ukrajini. Bolj kot sama vojna, ali kakor naj bi že imenovali spopadanje s teroristi na vzhodu te države, nas je fascinirala Ukrajinska rekonkvista, ki je dajala upanje, da bo morda skozi leta nastala velika evropska rekonkvista, ki bo vzela našo celino nazaj iz rok komunistov in liberalcev, ki so jo vsa ta leta zastrupljali s svojo dekadentno politično korektnostjo in vsem drugim. Seveda se je kmalu izkazalo, da je bila ukrajinska rekonkvista izigrana od t.i. desnice, ki ni nič drugega kot tehnokratski kapitalizem in prostozidarski materializem. Ukrajinsko rekonkvisto je ta desnica dopuščala toliko časa, dokler ji ni utrla poti v parlament. Potem se je začel cikel istega. Fenomen materializma. Ko smo priča ujetosti v dekadentnem materializmu v dveh oblikah. Ruski in kitajski postkomunizem na eni strani in zahodni liberalizem na drugi strani. Dve plati istega materializma.
Ko poslušam ameriške libertarce lahko večkrat slišim o Rusiji kot opoziciji dekadentnem zahodu. A se vedno spomnim na tisto šalo o ruskem libertarcu. Jo poznate? Ne? Tudi jaz ne, zato, ker ne obstaja nič podobnega temu. Rusija je totalna država, v Rusiji država regulira vse. In ameriški libertarci niso nič drugega kot le smešni. V Putinu vidijo nekega odrešenika, figuro vsega tistega, kar je nasprotno zahodnemu pomehkuženstvu. Znani ameriški libertarci hodijo po ruskih propagandnih aparatih in hvalijo Rusijo. To samo kaže kako smo lahko v času interneta in popolne globalizacije, še vedno oddaljeni od resnice in dejanskosti. Naprej ne bi o ameriških libertarcih, ker so fenomen. Raje bi se, ker sem že pri libertarcih, dotaknil slovenskega libertarizma, karkoli naj bi to že bilo. Dotaknil pa se bom le ene figure, ki jo poznam, ki se opredeluje za libertarca. Gre za nek twitter profil, ki ga redno retwittajo nekateri znani "desničarji" pri nas. Imenuje se enostavno "libertarec". Kaj je posebnega na tem subjektu? Ne to, da skuša biti slovenski libertarec, kar je gotovo nesmiselno in tudi ne to, da uvaža v Slovenijo politični nazor, ki ne bi mogel biti slovencu bolj tuj. Posebno je to, da ta subjekt, tega nazora sploh nima in ga niti ne uvaža, ker če bi ga hotel uvažati, ga bi moral izpričevati. Ne, ta subjekt se nasprotno popolnoma v ničemer ne razlikuje od povprečnega evrodesničarja. Zanimivo je opazovati njegove twitte med vojno v Ukrajini ali med izraelskimi napadi na palestinske teroriste. Ta subjekt se je brez premisleka psotavil na eno stran, seveda na tisto proevropsko in potem je hvalil in opeval napade tiste strani. Ne, ničesar si ne izmišljujem. Seveda temu ne gre dajati prevelikega pomena, gre zgolj za neko neokomunistično strujo znotraj slovenije, ki se je skozi leta prelevila iz komunizma v kapitaliste. Tako je tudi ta subjekt gotovo le žrtev napačne interpretacije pomena libertarizma in je enostavno povezal libertarizem s kapitalizmom, brez, da bi s tem vzel še vse drugo. Paradoks slovenskega libertarca je najbrž tudi v tem, da takšen libertarec strastno podpira evropsko unijo in njene dekadentne muhe. Njemu se ne zdi omejevanje svobodnega trga, ko evropska unija prepove te in te žarnice in ta in ta sesalec. Ne, vse te regulacije mu niso problem. Zakaj? Zato, ker slovenski libertarec ne more obstajati. Druga smešna zadeva vsakega libertarca in svobodnega trga je v tem, da mu ne predstavlja problem svobodni trg, ki istočasno zapira delovna mesta na zahodu in plačuje delovno silo v komunistični Kitajski. To zanj ni problem, dokler je trg svoboden. Zato je kapitalizem in ta idiotska ideja, da trg ne potrebuje regulacije, tako zgrešena. Prvič, ker je reguliran in drugič, ker ravno ta trg uničuje domača gospodarstva v korist velikih korporacij. Na koncu pa imamo naše evrodesničarje, ki so v prvih vrstah, ko je treba nasprotovati zagarantiranemu dohodku posameznika.
Kapitalizem nas je privedel do tega, da imamo na eni strani propadajočo dekadentno civilizacijo "demokratov", ki forsirajo neke nove tehnologije, nove iznajdbe, da bi ohranjali svojo relevantnost, na drugi strani pa imamo totalitarne države, ki sedijo na naravnih bogastvih in imajo na svojih tleh vso svetovno proizvodnjo. Mi pa se še vedno slepimo, da potrebujemo kapitalizem in da je kapitalizem odrešenje človeštva. Kaj pa bomo ustvarjali? Ultra lahka letala? Telefonske igrice? Obleke za poslovneže? Drago žensko spodnje perilo? Doklej še?
S tem razmišljanjem smo že prišli do točke, s katere se jasno vidi, da v svetu vladata dva bloka. Na eni strani dekadenti liberaldemokrati na drugi strani komunisti in džihadisti. In mi smo ujetniki. Mi naj bi se odločali med tema dvema blokoma kakor v letih hladne vojne. Ko sta si komunizem in kapitalizem najprej pomagala, si celo omogočila obstoj, s tem ko sta uničila njuno nematereialistično alternativo, potem pa se je začela gledališka predstava, ki naj bi cel svet prepričala, da si stojita nasproti. S tem se je ustvarila nekakšna napetost, ko naj bi bil cel svet na robu nuklearne vojne, ta napetost pa je onemogočala vsakakršno opozicijo permanentni liberalni revoluciji na eni strani in permanentni komunistični revoluciji na drugi strani.
V isto vstopamo tudi dandanašnji, ko se nam skozi medije prikazuje, da sta vzhod in zahod nasprotji, ko neki francoski nacionalisti in ameriški libertaristi celo menijo, da je Putin edina rešitev pred liberalno diktaturo. Obenem pa ne vidijo, da so tudi sami produkt ravno te liberalne diktature in da je tudi Putin produkt splošnega relativizma in poneumljenja. Če vzamemo samo francoske nacionaliste, s tem pa se ozremo na celotno nacionalistično, "skrajnodesno" sferov Evropi. Brez težav vidimo, da so ta razna gibanja, združbe, stranke same v sebi karikature liberalne revolucije. Samo poslušajmo njih retoriko. Gre za najbolj levičarska in liberalna gibanja, ki jih je rodil umirajoči beli proletariat evrope. Otroci proletarcev, pa tudi buržujev, ki se ne bojijo valov priseljenstva, zato ker bi ti valovi uničevali tradicijo, vero, kulturo, narod njih držav, ne bojijo se za svoja delovna mesta, bojijo se, da bodo morali več vplačevati v socialne transferje.  Ti levičarji, ki jih mediji naglo označijo za neonaciste, skrajne desničarje in nacionaliste se zoper priseljence borijo z noto prodemokratičnosti, poljubne izbire. Ne bojijo se za svojo kulturo in vero, pač pa se bojijo dejstva, da bodo čez deset let morali vsi plesati, kakor bodo priseljenci žvižgali. In četudi je ta strah upravičen, je vendar nesmiselno pričakovati, da bodo ateistični, buržujsko-proletarski, materialistični nacionalisti ustavili liberalno revolucijo. So mentalni ujetniki tiste percepcije, proti kateri naj bi se borili. Relativizem ne more obroditi nobenih sadov, noben relativizem ni še nikdar obrodil sadov. Relativizem je zahodni strup. Relativizem je prapor liberalne revolucije. Samo totalnost lahko obrodi sadove, le totalnost je tista zmožnost, ki ni po godu liberalni revoluciji.
Totalnost pa manjka vsakomur, ki se opredeljuje za francoskega nacionalista, obenem pa vidi odrešitev za Francijo v ruskemu Putinu, ki še vedno forsira komunistično ikonografijo in je evidenten komunist. Putin je uspel zahodne zaslepljence prepričati, da je kontra-liberalen zaradi nekih mehkih zakonov o "homoseksualcih", v resnici pa nimamo nobenega dokaza, da je v resnici  kontraliberalen. Če je za nekoga dovolj, da Putin prepove "homoseksualistično" propagando, da bi putina sprejel za odrešenika , potem takšnemu človeku ni pomoči. Za tradicionalizem bi se morale boriti naše stranke v naših državah, za tradicionalizem, proti perverziji bi se morali boriti mi, ne pa nek Putin, ki je glavni zaveznik države z največ splavi na svetu. Države, ki zatira rimskokatoliško cerkev. Torej za povprečnega kristjana, ki podpira Putina prepoved perverzne propagande pomeni spregled, rusko-kitajskega zavezništva in gospodarsko-političnega omogočanja. Saj človek počasi izgubi besede ob takšnih idiotskih izpadih nekih psevdodesničarjev in psevdokatoličanov. Putin je prav takšno zlo kakršno je evropa. In s tem, ko kritiziram Putina istočasno kritiziram in zavračam zahodno dekadenco. Da se človek med zahodom in vzhodom ne more odločati je očitno. Odločanje za enega ali drugega bi bila norost. Kakor, da bi te likvidator vprašal ali želiš, da te ustreli v levo ali v desno sence. Že samo vprašanje bi v tebi vzbudilo najhujšo grozo, ki bi bila gotovo primerljiva tisti grozi pred smrtjo.
Kristjan ki meni, da je Putin prokrščanski, protradicionalističen in antiliberalističen ter antikomunističen je nor. Putin kot glavni zaveznik najbolj materialističnih in protikrščanskih držav sveta, je lahko samo sovražnik kristjanu, še posebej katoličanu.
Zato imamo res v svetu (spet) dva bloka, a je ta napetost med njima zgolj navidezna. Očitno je, da gre za prostozidarski način, da se paralizira človeštvo v prepričanju, da sta bloka tik pred nuklearno vojno, med tem ko stojijo isti prostozidarji za voditelji obeh blokov. Glavna prevara skuša biti v tem, da ne bi bilo razvidno, da je svet dodobra globalistično urejen. Med tem, ko obstaja napetost med dvema blokoma, počasi izginja identiteta posameznih narodov znotraj blokov in se pojavlja zgolj identiteta zahod-vzhod, kar je bilo tudi že videno. Isto velja za onemogočanje opozicije liberalni revoluciji v obeh blokih.
Očitno je, da do vojne med Rusijo (morda celo njenimi zaveznicami) in zahodom ne bo prišlo. Predstavo, kateri smo priča sedaj, smo že videli, gre za "remake" istega. Ukrajina pa bo najbrž počasi izgubljala del za delom, dokler se ji ne bo zdelo, da ima zaenkrat dovolj. Trobila bodo trobila, da je pač ljudstvo na tistih delih tako ali tako rusko, da so tega in tega leta, rusi dali tisti in tisti del Ukrajini, torej je v bistvu ruski. Ljudje pa bodo verjeli.
Konflikt v Ukrajini ni nič posebnega, nič novega. V tem konfliktu nima smisla zavzemati strani, ker gre za povsem isto. Vse je bilo že videno. Zahod je s svojim odprtim trgom obubožal samega sebe in postal odvisen od vzhodnih tiranov, ki seveda niso nič večji tirani od kartelne politike levo-"desnih" trgocentrikov.
Seveda, če se osredotočimo ozko na Ukrajino, potem seveda velja zahteva, da zahod in NATO ubrani Ukrajino pred Rusi, a to ne pomeni, da ne vidimo, da bo s tem Ukrajina dobila tudi cepivo liberalne revolucije, ki pa ga v krvi ukrajinskega naroda že tako ali tako ne primanjkuje. In Ukrajina je bila bolj obrnjena na vzhod kot na zahod, pa glej dekadenco.

-NeoDomobranec