Prav je, da večkrat ponovimo in priznamo, da je dvajseti april praznik resnične narodove biti, resničnega narodovega bistva. Kajti obenem z zaprisego slovenske narodne vojske, namreč Slovenskega domobranstva, se je tega dne, leta 1944 razobesila v Ljubljani tudi slovenska narodna trobojnica. Ta dva dogodka sredi okupirane domovine, sredi majhne dežele , ki je vojna ni zaobšla in ki je bila prizorišče najgrše, najpodlejše in zverinske komunistične revolucije, sta manifestirala tisto, kar je bilo resnično narodno. Kar je vedno bilo in kar vedno bo narodno.
Včasih ne razumemo dobro teh dveh dogodkov in mnogi ju relativizirajo in trivializirajo iz vseh mogočih strani. To počnejo namreč zato, ker njim pomeni več nekaj zunaj-narodnega, kakor pa tisto resnično notranje-narodno. Zato se trudijo na vse pretege vsako stvar postaviti v nek širši kontekst, nek kontekst popačene avanturistične zgodovine. Njim ni dovolj, da narod je in, da je slovenski. Ne, oni hočejo, da narod in vsako narodno dejanje nekaj pomeni zunaj naroda, v kontekstu nekih fantastičnih zgodovinskih mitologij. Zato se ne bodo nikoli sprijaznili z veličino teh dveh dogodkov, namreč zaprisege in narodne zastave. Oni pač postavljajo vrednost naroda zunaj naroda in presojajo kvalitativno narod zgolj iz vidika, koliko služi nekim zunaj-narodnim interesom.
Vsemu temu je namreč slovenska kontrarevolucija najpristnejši antipod. Kajti narava kontrarevolucije je takšna, da nastane kot reakcija na revolucijo in s tem malodane nehote manifestira vse, kar je resnično pristno narodno, kar je resnično ogroženo. Zato bistvo kontrarevolucije presega neke zunanje izraze in je v resnici duhovno. Zato se ob tem prazniku zopet opomnimo: napnimo svoje fizične in psihične moči in odkrijmo vendar, kaj je zares narodno. Pojdimo prek estetike do bistva.
Recite kar hočete, obračajte, kakor želite obrniti, vendar resnica
je, da fascinacija z estetiko nastopi v časih propadanja in gnilobe.
Posebej se zdi, da opažamo to danes, ko se zatekamo v izdelovanje in
požiranje estetike in estetičnih doživetij, kakor vampirji, ki srkamo
vase te podobe izgubljenega raja. Posebej ženske, primarno dekleta, so
žrtve fascinacije s tem, čemur pravijo "estetika". Filtri, zamolkle,
pastelne barve, s katerimi prebarvajo svoje fotografije in jih objavijo
na socialnih omrežjih, naj bi gledalca in požiralca teh vsebin navdale s
"cozy vibes", z udobnostjo, domačnostjo, prijetnostjo. In čeprav to
tudi dejansko v človeku sprožijo, si človek ne more kaj, da ga ne bi
zadela globoka refleksija. Mar smo padli res tako globoko v brezno
čustvene, življenjske in sploh bivanjske navideznosti, da se drug pred
drugim pretvarjamo, da smo nekaj, kar nismo in potem žremo slike
razvidne neresničnosti izgubljenega raja.
Kajti to,
čemur pravijo instagram estetičarke "estetika", ko z zamolklimi,
meglenimi pastelnimi barvami utopijo slike svojega banalnega življenja
in jih pokažejo prijateljicam in sledilcem, je nekaj na las podobnega
temu, s čimer je okužen t.i. tradicionalizem. Bizarna
neresničnost in zasanjanost slik, citatov, fotografij, romaticistično
zaklinjanje o "uporu modernemu svetu", pohabljena fascinacija z
monarhijo in neslavno poginulo preteklostjo, jih dela nekaj podobnega
onim estetičarkam, s to razliko seveda, da so sami veliko bolj žalostne
kreature, od instagram deklet. Njihov svetovni nazor je konec koncev
zgrajen na navidezni estetiki, na mrtvi podobi preteklosti, ki se ji
nočejo odreči in srkajo vase to navideznost, mrtvost podob in zunanje
lepote.
Prav podobno velja za mladinsko desnico, ki je
zdaj že nekoliko zamrla, a je še pred letom ali dvema veliko naporov
posvečala estetiki svojega gibanja, ki ni zares bilo gibanje, marveč
estetika sama. Nič resnične notranje moči, marveč zunanje podobe,
deklet, narave in arhitekture. Fotografije in slike, patetična glasba in
samo čutne podobe, ki naj bi v sitemu Evropejcu zbudile željo po boju
za obstanek. A boj za obstanek se ne vrši zaradi podob in estetike. To
je izgubljena bitka, izgubljena vojna sploh. Vanitast vanitatum, omnia vanitas.
Čas je za ustvarjanje, ki je plod truda, trpljenja, dela in boja.
Živelo Slovensko domobranstvo!
Živel Prezident Leon Rupnik
Ave Christus Rex!
