V čem se NSi in SDS razlikujeta med seboj in od evropske desnice?
Ko smo brali zadnje žurnalistične prispevke o stranki NSi, nas ni toliko presenetilo stališče enega vodilnih v stranki o Janši, kakor nas je presenetilo stališče tega istega človeka glede prihodnosti stranke, ki je navidez dobila dve možni poti. Rekel je, da si želijo moderne krščansko-demokratske opcije po zgledu Nemčije in Nizozemske.
Namreč, kaj si kdomisli o nekem (političnem) zaporniku gotovo še ne definira njegove politične usmerjenosti, medtem, ko je v drugem primeru povedano vse tisto, kar smo že zdavnaj z zaskrbljenostjo gledali in na kar smo v zadnjem času vse bolj opozarjali. In ta jasna izpoved politične orientacije te stranke, nas je dokončno prepričala, da imamo prav.
V blogu "Nova Slovenija - v čem je problem?" sem že avgusta povsem natančno ocenil zakaj se v sami stranki in okoli nje pojavljajo pojavi, ob katerih smo lahko do neke mere zaskrbljeni. Moja glavna teza je bila, da ti pojavi niso plod "kučanizacije" ali čiste "komunistizacije", pač pa da gre pri celi stvari za naravno evolucijo stranke po zgledu tujih "desnih" strank. "...NSi ni nikakršen fenomen... postaja tisto, kar je CDU v Nemčiji."
Torej NSi postaja dejansko nova evropsko-desna stranka, čista kopija, če ne samo-satelit, strank kakršne so nemška CDU ali britanska CP. In s tem, ko to trdim sem rešil tudi že vprašanje, kaj pa njen odnos do nedokončane oz. neuspele tranzicije iz komunizma v demokracijo.
Pri nas naši mainstream desničarji velikokrat trdijo, da so vrednote slovenskega postkomunističnega živžava nekaj radikalno drugega od vrednot Evrope. Seveda tu moramo vsi postati previdni. Ker vkolikor ta vzvišen sistem vrednot neke svobode in demokratičnosti vzpostavimo le zato, da bi nam to postal nek ideal naše politične aktivnosti, potem se strinjam, da smemo trditi, da se sistema med seboj razlikujeta. Če pa jemljemo evropo in zahodno politiko realno, potem se pač ne morem strinjati, da se sistema kjerkoli razlikujeta. Gledano realno in z distanco, lahko brez težav ugotovimo, da sta si sistema popolnoma podobna. Evrope ne zanima, kako se je končala tranzicija, kje so naplavnine ex-sistema, evropo zanima učinkovitost gospodarstva in Trg. Poenostavljeno povedano: Evrope ne zanima ali na sodiščih sodijo bivši komunisti, Evropo zanima zakaj so sodni zaostanki.
A tu smo se že preveč oddaljili od bistva. Bistveno je uvideti to, da se NSi vedno bolj približuje tipu stranke, ki jo ne zanima če sodeluje s hudičem, vkolikor bo s hudičem uspela uresničiti svoj model neprestanega "spodbujanja" gospodarstva ali kakšne podobne mantre materialistov. Kakor se CDU v Nemčiji spogleduje s socialisti, liberalci in ostalimi levičarskimi strankami, tako se NSi pri nas spogleduje z demokratkomunisti in celo neokomunisti v zadnjem času. Če hočete najti odgovore na vsa vaša vprašanja o NSi, se obrnite v Britanijo h Conservative Party in v Nemčijo h Christlich Demokratische Union.
In nikar me ne prepričujte, da so nemški socialisti ali nemški liberalci nekaj drugega od slovenskih socialistov ali liberalcev. Ločuje jih le to, da so naši že imeli možnost privedbe svoje ideologije do skrajnega konca, medtem ko nemški take priložnosti še niso imeli. Gledano ideološko se ne razlikujejo v prav ničemer. Če bi na tem mestu izpostavili problem "svobode" in "demokracije", potem gotovo do neke mere izgleda, da se struji razlikujeta, a je takšen le videz. Kdor namreč v komunizmu vidi le nevarnost za demokracijo in "svobodo", takšen človek dejansko ne dojema ideološke vsebine komunizma.
Votlost in samodestruktivnost politike
NSi, torej arhivi, tranzicija, ki je ni bilo in Janša, ne zanimajo iz enostavnega razloga, ker tudi evropske desnice to ne zanima. Tu pa končno trčimo še ob SDS in ugotovimo, da niti SDS to ne zanima. SDS se teh problemov loteva iz razlogov preračunljivosti, ne pa zaradi svoje ideološke prepričanosti. Pustimo to za hip in se ustavimo ob nedavnem "posvetu" stranke SDS in komentarjih cenjenega Gorenaka ter se poizkusimo za konec soočiti s paradoksom desnice in politike nasploh.
Gorenak je menda v svojem blogu zapisal, da je sicer prav, da se stranka toliko ukvarja s svojim predsednikom in njegovo usodo, a bo morala prej ali slej začeti razmišljati širše, saj se lotevanje določenih tem ne obrestuje v širokem bazenu volivcev in da bodo morali začeti razmišljati o tem, kaj je dobro za državljane, oz. kaj si državljani želijo.
Vendar tu je že nastopila bistvena napaka oz. glavni argument za mojo tezo, da gre stranki SDS za ideološko preračunljivost in ne za ideološko nrav. Se pravi, po Gorenakovih besedah, (ki jih povzemam po povzetem), se mora stranka odreči svojim "hipotetičnim" nazorom v želji, da bi osvojila večje število volivcev. Otresti se mora določenih tem in se jih ne več dotikati, da bi lahko pridobila čim več volivcev. Dobro, kdo bo rekel pri takšni argumentaciji, da sem naiven, ko sploh dajem to pod vprašaj, politika je "itak" en sam kompromis, ena sama kalkulacija. Prav, pa se strinjajmo za hip. A če je takšna resnica in če vsaka "mainstream" stranka lahko uspe le tako, da kalkulira in sklepa kompromise, potem je moja teza, da se SDS loteva določenih tem, le iz preračunljivosti in ni dejansko ideološko opredeljena zoper ali za določene pojave in teme, s katerimi se v narodu soočamo, pravilna.
In zopet se je zabrisala razlika med SDS in NSi. Drugi glavni "hint", ki kaže na politično evolucijo in sorodnost SDS ter NSi (pa tudi na uvid, da je NSi postala mali SDS), pa je vztrajno zatrjevanje SDS, da ni mogla ničesar spremeniti, ko je bila na oblasti, zaradi DeSUS in ostalih koalicijskih partnerjev. Dobro, razumemo, vse lepo in prav, mainstream politika je težka, potrebni so kompromisi, vendar pa tudi to kaže na dejstvo, da SDS nima nič več ideološko protikomunistične vsebine v sebi, kot NSi. V nasprotnem primeru kompromisov ne bi bilo. Če me kdo zopet smatra za naivneža in v mojih besedah vidi naivnost, naj poudarim, da me na tem mestu zanima le domnevna "ideološka vsebina" ali pa vsaj "ideološki antikomunizem".
Tretja točka pa je politična mantra "kaj je dobro za ljudi". Gorenak, kot mnogi drugi, nekritično ponavljajo, da je politika nekaj, kar je v dobro ljudi, oz. da mora politika prisluhniti ljudstvu in iskati tisto, kar je dobro za ljudi.
A politika to v resnici ni. Ne, da politika to ni, četudi bi morala biti, temveč da bistvo politike ni iskanje tistega kar je dobro za ljudstvo, temveč želja in volja po urejanju družbe na način, ki ga mi vidimo kot ustreznega. Za politiko, ki jo razumimo kot tisto, kar je v nas samih, ni pomembno kaj si želi večina, ali kaj je dobro in kaj slabo. Politika je zgolj preslikava naše politične usmerjenosti v strukturo, ki naj spreminja družbo v takšno podobo in urejenost, kakršno si mi zamišljamo. Seveda se politika opazuje tudi skozi prizmo, kaj je dobro in kaj slabo, da bi svoj politični sistem lažje utemeljevali, a tudi to izvra iz naše percepcije tega kaj je dobro in kaj slabo. Politično strukturo, ki je ne žene ogenj določene ideologije, lahko poganja torej le čista volja do moči. Sla po oblasti zavoljo oblasti same. Takšni politični strukturi ni pomembno kakšna je ideologija, žene jo le obljubljena oblast. Naj poudarim, da mora nujno biti glavna naloga vsake politike oblast, vendar mora biti oblast sredstvo za realizacijo tiste ureditve družbe, kakor si je želimo.
Da sklenem, za določeno politiko ne sme biti pomembno kaj je dobro za ljudstvo, temveč, kaj si mi mislimo, da je dobro za ljudstvo. Politika, ki to načelo opusti, bodisi zaradi strahu, bodisi zaradi politične korektnosti, ki bi takšno načelo prepovedovala, postane izčrpana, naveličana in sama sebi v namen. Kakor ji je oblast privlačna le zaradi oblasti, tako tudi sama postane politika, da bi bila politika. Iskanje Tistega, kar je dobro za ljudstvo, pa je prikriti in resnični populizem, ki se od tistega obsojanega populizma razlikuje v tem, da se na populistične mantre ne navezuje zaradi svoje ideološke vsebine, pač pa praznine.
Gotovo Gorenak ni želel reči tega, a vendar je to evidentno. Na tem mestu bo kdo pomislil, da se na stranko SDS spravljam iz razlogov sovraštva, a se ne. Če je že kakšen drug razlog, razen čistega teoriziranja, potem je to ljubezen do te stranke. Ta politika postmoderne liberaldemokratične dobe, ki je postala nekakšen nadomestek za tisto surovo (raw) ljudsko politiko, je gotovo nujno izčrpana že sama po sebi tako na levi kot na desni. Da se lotevam tu SDS je zgolj želja, da bi SDS iz tega cikla izstopila, obenem pa dokazujem, da si je mainstream levo-desna politika popolnoma sorodna, NSi in SDS pa sta praktično ista stranka.
Čaščenje Trga
Ker pa se stranke in politika nasploh, ne upira takšnemu relativizmu, smo se prisiljeni soočiti s poslednjim paradoksom politike, ki je v tem, da se je politika sama degradirala v podsistem državnega in tržnega gospodarstva. Politika se je razdelila v dve smeri, ki dejansko nista več levo-desni sistem vrednot, pač pa mehki socializem - mehki kapitalizem, oba pa sta pokorna nekemu metafizičnemu Trgu.
Vsa politična vojna se bije okrog Trga (prav ste opazili, trg pišem z veliko začetnico), ki je politiko tako prevzel, da more politika obstajati le, ko zavzame določeno stališče do njega. Tako imamo socialiste oz. komuniste, ki razumejo politiko le v vlogi zaščitnice nekega, zopet metafizičnega, proletariata in kapitaliste, ki politiko razumejo kot zaščitnico Trga, da bi mogel ta delovati "svobodno". Religija svobodnega Trga nam pravi, da vkolikor državo umaknemo iz gospodarstva in omogočimo Trgu svobodno samoregulacijo, bodo vse težave izginile. Ob tem pa pravzaprav negirajo politiko samo, saj jo s tem delajo za impotenten sistem. Krčenje države in umik države iz gospodarstva pomeni somrak politike.
Kot lahko vidimo gre v obeh primerih za zelo materialistična sistema, ki se, če smo se že iz zgodovine kaj naučili, drug drugega omogočata. Kapitalizem in socializem sta direktna produkta drug drugega. Oba tudi namreč omogočata t.i. liberalno demokracijo, ali, kot jo imenujejo sami, demokracijo. Desnica je privolila v liberalno demokracijo in tako predala boj zmagovalni levici, katere cilj je prav ta liberalna demokracija, ki je končni produkt tiste revolucije, ki traja že najmanj od francoske revolucije dalje.
Rožman vs. Oman vs. Možina
Tako smo lahko nedavno brali osupljive besede Omana, ki je rekel, da se moramo slovenski kristjani, predvsem pa Cerkev, sprijazniti s tem, da je družba urejena po načelih liberalne demokracije in da moramo na podlagi tega uvida tudi operirati. Ta hotena in zahtevana resignacija je tista glavna bolezen desnice. Desnice, ki se v ničemer več ne razlikuje od levice.
Postala je direktno nasprotje tiste desnice o kateri je govoril Rožman: boriti se, da bi Jezus Kristus gospodoval ne le v posameznikih, temveč tudi v družinah in državah. (Rožman, 1943). Ta moderna mainstream desnica pa je produkt protestantizacije katoliškega laištva in katoliške politike v totalno samosekularizacijo. V srdito ločevanje verskega, ki naj ostane zasebno in političnega, ki se mora pokoravati liberalcemokraciji.
Mar ne vidimo paničnega pojasnjevanja slovenskih katoličanov čemu je kapitalizem in svobodno tržno gospodarstvo tako superiorno? Mar ne vidimo tega divjega zatekanja k protestantskim državam po utemeljevanje svobode, krčenja države in gospostva Trga?
Zato se sliši klic Jožeta Možine o zavzemanju za "krščanske vrednote" toliko bolj smešna. Zanj so "krščanske vrednote" našega naroda očitno "svobodna država" in ne krščanska država. Zanj krščanska skupnost "molči", ker se enoglasno ne zavzame za (političnega) zapornika Janšo. So to krščanske vrednote? Je to res molk? Kje pa so bili ti kristjani, ko se je sprejemala slovenska ustava? Kje so bili, ko se je sistem vrednot komunistične revolucije nekritično prenašal v "demokracijo". Ne potrebujemo demokracije, potrebujemo katoliško državo, ali pa nismo katoličani in bo naš molk trajal ne glede kakšna stališča bomo zavzemali do političnih zapornikov ali nekdanjih komunistov. Katoličani nismo iskalci ali zaščitniki "Svobode", pač pa realizacije katoliškega nauka v družbi.
Manjkajoči člen
To nas naposled pripelje do vprašanja manjkajočega člena. Tistega člena, ki ne bi pristal na tezo, da liberalna demokracija zahoda in vzhoda (katerima sicer dopuščam, da se ena od druge razlikujeta v kakšnem odtenku), nima alternative. Do tistega manjkajočega člena, ki se ne bi pokoraval diktaturi liberalne demokracije in bi ga gnala ideološka brezkompromisnost.
Sistem, ki ne bi bil desen le po imenu ali vprašanju iz katere strani opazuje trg, temveč ki bi bil dejansko desen, kontrarevolucionaren in načelen. Militarizacija politike po zgledu korporativističnih gibanj in sistemov.
NeoDomobranec
torek, 25. november 2014
sreda, 12. november 2014
Antikomunizem vs. Liberalni antikomunizem
Ko opazujemo politično krajino naše slovenske postkomunistične družbe, moramo nujno opaziti, da so nekateri pojavi odraz precejšnje zmede, tako na levi kot na desni. A če razumemo levico pravilno, potem se ne moremo čuditi, da je temu tako (zmeda je konec koncev identiteta levice), čudimo pa se desni strani, ki je zašla v zmedo.
Nas na tem mestu najbolj zanima vprašanje antikomunizma, vprašanjem o demokraciji, svobodi in trgu, se bomo poizkušali izogibati. In sicer kaj je pravzaprav s slovenskim antikomunizmom in ali ta antikomunizem zajema kontrarevolucionarna gibanja na slovenskem.
Kdor meni, da je antikomunizem pri nas nekaj, kar povezuje desnico in nas dela načelno enotne, se na žalost moti. Tak človek je spregledal, da je nasprotovanje komunizmu lahko različno. Na eni strani imamo namreč kontinuitetno kontrarevolucijo in na drugi strani imamo komunistično disidentstvo, to je, ljudi, ki so svoj antikomunizem doživeli kot osebno izkušnjo. Zanje namreč velja, da so to "spreobrnjeni" ex-komunisti, ki so uvideli zmoto, celo perverznost, komunizma in so postali njegovi goreči nasprotniki, to pa se je zgodilo, praviloma, šele po dogodku, ki se je tikal njih samih. So produkt komunizma, nekakšna intelektualna rezistenca, kakor bomo videli v nadaljevanju.
Medtem pa imamo na drugi strani antikomuniste, ki svoj antikomunizem črpajo iz tradicije, ki je bodisi tradicija kontrarevolucije, bodisi tradicija predvojne katoliške Slovenije, ki pa je rodila kontrarevolucijo. Njihov antikomunizem ne rase iz subjektivne izkušnje pač pa iz ideološke neskladnosti z njihovo, v tradiciji zakoreninjeno, identiteto.
Tako pridemo do dveh oblik antikomunizma v kateri gre na eni strani za klasični antikomunizem in na drugi strani za liberalni antikomunizem.
Liberalni antikomunisti so ti, ki so produkt komunizma. Ljudje, ki so se uprli komunizmu iz razlogov, ki so bili v tem, da je okostnela struktura komunizma postala premalo liberalna za duha intelektualne mladine. Iz te mladine so izšli antikomunisti, vkolikor niso zapadli nazaj v kulturni komunizem, kasneje v življenju. To so ljudje, ki so prišli v konflikt s partijo iz naprednjaških razlogov. In to so ljudje, ki so se proti komunizmu obrnili zaradi njegove zločinske identitete. Tu pa postane zanimivo, kakor bomo videli dalje.
Antikomunisti pa so ljudje, katerih antikomunizem bazira na, na videz, bolj iracionalnih vzgibih, ker ne terjajo toliko samorefleksije, a je njihov antikomunizem v resnici načelnejši in neoportunističen. To so ljudje, ki so dejanska ali moralna kontinuiteta predvojnega katoliško-družbenega življenja ali nazorske identitete. Njihov antikomunizem bazira na objektivnem. Bazira na narodovi identiteti in predvsem na katoliškem nauku.
Ti dve frakciji antikomunizma sta na videz neločljivi, sta prepleteni med seboj in pogosto sploh ne nastopi težava. Seveda, dokler ne zakopljemo globlje in se vprašamo, kakšna pa je ideološka opredeljenost posameznika?
Nobene težave ni, ko vsi opozarjamo na zločine komunizma, na perverznost komunizma, na disfunkcionalnost komunizma. Težava nastopi, ko se vprašamo, kaj pa domobranci, kaj pa NOB, kaj pa liberalizem?
Najenostavneje to ponazorimo, če povemo, da antikomunizem Drobniča ni enak antikomunizmu Dežmana. Čeprav je neprijetno govoriti o osebah, pa je vendar nujno, da uvidimo za kaj sploh gre, ko se poglabljamo v problem: liberalni antikomunizem vs. antikomunizem.
Razlika med njima ni površinska ali zgolj vprašanje "izgubljenega sina" ali vprašanje preteklosti. Razlika med njima je načelna in ju diametralno ločuje. Šele ko dobimo njiju dva pred svoje oči, lahko razumemo, kako dejanski je ta problem in zakaj je slovenski antikomunizem obsojen na neuspeh.
In tu ne gre za vprašanje iz kje prihaja Dežman in iz kje Drobnič. Gre za vprašanje njunih nazorov.
Na eni strani imamo torej človeka, ki se v Sloveniji najbolj trudi in največ naporov vlaga v "raziskovanje" povojnih pobojev. No, vsaj zdi se. Potomec komunistov, tudi sam komunist, urednik revije Borec in raziskovalec povojnih pobojev, liberalni antikomunist. Na drugi strani pa Drobnič, mladoletni domobranec, nekdanji predsednik NSZ, aktivni borec za popravo krivic komunizma in odličen ter prodoren pisec najodličnejših sestavkov o medvojnem in povojnem obdobju.
Rekli bi, dobro, dva antikomunista, vsak z drugačnim ozadjem, a sklepčna pri isti stvari. Ne. Njuna nazorska stališča so diametralno nasprotna. In tu je problem liberalnega antikomunizma.
To, da je nekdo proti komunizmu, še ne pomeni, da je za kontrarevolucijo. In prav je tako. Namreč velikokrat vidim predvsem na spletu ljudi, ki so očitni liberalci ali neki potomci komunistov in se med svojim napadanjem komunizma želijo identificirati s protipartizanskimi odredi in tradicijo, ki jih je rodila, to pa je zmotno in škodi. Saj se takšni ljudje zgolj osmešijo in prej ali slej postanejo relativisti. Problem je globlji kot se zdi na prvi pogled. Kdor jemlje komunizem, in liberalni antikomunisti ga jemljejo, kot problem antidemokracije, problem totalitarizma, ne bo nikdar prišel do dna problemu, ki se je manifestiral med drugo svetovno vojno. Kdor gleda na tedanje dogodke skozi prizmo sedanje družbeno-politično-socialne percepcije sveta ali celo iz liberalne perspektive, ne bo nikoli razumel srži problema.
Kdor ni sposoben videti: "očetje liberalci, sinovi komunisti", ne bo nikoli razumel, da komunizem ni problem v vprašanju svobode. Tak človek bo namreč menil, da so se protipartizanski odredi na slovenskem borili proti komunizmu iz ljubezni do demokracije, svobodnega trga, svobode govora... Ampak kdaj pa je imel slovenski čovek takšno demokracijo, takšen svobodni trg, takšno svobodo govora? Pod jugoslovanskim kraljem? Pod avstrijskim cesarjem? Tak človek ne bo nikoli razumel, da se cikel ponavlja in da za "očetje liberalci, sinovi komunisti" pride "očetje komunisti, sinovi liberalci" in potem spet "očetje liberalci, sinovi komunisti".
A liberalni antikomunisti delajo ravno to napako. Ne vidijo, da so sami logičen produkt komunizma in da je njihovo logično nasledstvo komunizem, pa najsi bo to neoindustrialni komunizem ali kulturni marksizem. Najbrž je na tem mestu pretirano iti v smer prepričevanja ljudi, da je demokracija in diktatura poljubnosti ter manjišinizma, pot, ki je ne le tuja Slovencu in katoličanu, pač pa je faktično neposreden produkt istih nazorov in sil, ki so rodile komunizem. Ostanimo torej le pri tem, da trdimo, da je nemogoče presojati tedanje dogodke, odločitve in nazore, skozi prizmo dandanašnjega splošnega relativizma liberaldemokracije. Takrat po Sloveniji še niso strašili ideološki potomci puritancev, takrat se po politične zglede nismo obračali v ameriko.
Jasno torej je, da se liberalni antikomunizem rodi iz komunizma, pri čemer uvidi, da je matični komunizem postal pre"konservativen". Izčrpala se je avanturističnost socialno-družbene revolucije in "sinovi liberalci" se začnejo vpraševati o "svobodi". Svoboda je tista magična beseda, ki naposled pripelje do stičišča komunizma in liberalizma. Komunizem, ki ponuja osvoboditev kolektiva = proletariata in na drugi strani liberaldemokracija, ki ponuja osvoboditev subjekta. Kakor postane proletariat svoboden, ko začne svojo diktaturo (pustimo sedaj ob strani, koliko so bili delavci dejansko vladajoči sloj), tako postane subjekt svoboden, ko mu država garantira poljubnost. Iz religiozne zasnove liberaldemokracije postane naposled demokracija paradoks. Sistem v katerem naj bi vladala večina postane sistem v katerem dejansko vlada manjšina. Rodi se diktatura manjšinizma, diktatura politične korektnosti, v kateri se kolektivno sprejme iracionalno formulo: večina= zatiranje. "Sinovi liberalci" se torej proti komunizmu obrnejo iz vzgonov svobode, poljubnosti in politične korektnosti. Njihov antikomunizem bazira na proti-totalitarnosti in pro-demokratičnosti. A s tem se njihove bazične vrednostne strukture ne spreminjajo. Pojavi se le vprašanje večje svobode posameznika, ne pa tudi ideološka vsebina, ta ostane ista.
Liberalni antikomunizem je torej nekaj popolnoma drugega od antikomunizma kot takšnega. Liberalni antikomunisti so v ideološkem nasprotju predvsem z antikomunistično kontinuiteto in ne toliko v nasprotju s komunisti. Saj so oni do komunistov nasprotni zgolj v vprašanju nasilja in diktature.
Seveda moramo ostati pozorni, da razumemo slovensko kontrarevolucijo kot čisto narodovo reakcijo in da tako tudi razumemo, da je bila kontrarevolucija po naravni zakonitosti vseh revolucij, spontana, saj vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo, s čimer gotovo sama tudi računa. Zato je jasno, da so kontrarevolucionarni odredi bili primarno, povsem spontan odpor zoper partizansko nasilje in da je antikomunizem kot nazorska nota šele sekundarnega pomena. A na tem mestu se vendarle dotikamo sistematičnega antikomunizma, čeprav s tem nočemo trditi, da ni šlo v prvi vrsti za odpor proti nasilju, to je namreč fakt. Toda tokrat se soočamo s komunistično opozicijo in moramo razumeti, da so si jo za svojo smrtno sovražnico naredili komunisti sami, kar je zopet, gledano politično-socialno, povsem logično. S tem tudi do neke mere razrešimo vprašanje zakaj so partizani sploh napadli katoliško kmetstvo in meščanstvo. Ta faktična nezmožnost sobivanja starega reda slovenske katoliške tradicije z novim redom komunizma je jedro konflikta med komunizmom in antikomunizmom. In sploh ni važno v katerem času in na katerem kraju pride do njega. Ta dva reda se drug drugega izključujeta, saj komunizem stari red odpravlja (že po zasnovi marksistične ideologije), stari red, pa to razume in se pred komunizmom brani. V prvi vrsti nikakor ne gre, kakor nas želijo dandanašnji prepričati nekateri psevdopolitiki in univerzitetni profesorji, za ekonomski konflikt, temveč gre za konflikt glede načina urejanja družbe. Ne gre za urejanje gospodarstva, temveč družbe.
Antikomunizem je torej naravna in spontana reakcija na komunizem, ki želi ohraniti določen družbeni red, v oziru na neko "pojavljanje" (appearing) komunizma. To "pojavljanje" je lahko zelo različno v jakosti. Medtem pa je liberalni antikomunizem akcija, ki želi preoblikovati komunizem v nekaj novega, ponavadi v demokratično družbo, pri čemer navadno ne ukinja socialno-družbenih vrednot komunizma in je kot takšen, liberalni antikomunizem, mutirana kontinuiteta komunizma.
Zmeda desnice je torej v tem, da so liberalni antikomunisti v iskanju svoje identitete zašli v svoje bistveno protislovje in pristali na desni strani politično-družbene sfere. Tja so bili pahnjeni zaradi poizkusa ideološke utemeljitve svojega antikomunizma in dokončne diferenciacije s komunizmom. Zato imamo potem antikomuniste, ki se z demokratkomunisti pregovarjajo kdo je bil koliko časa v partiji. Skratka, komunizem rodi dve frakciji: demokratkomuniste in liberalne antikomuniste, oboji se soočijo s propadom komunizma in sprva reagirajo enako. Oboji začnejo poudarjati pomen človekovih pravic in svobode posameznika, potem pa se razidejo. Eni postanejo ideološka kontinuiteta komunizma, drugi pa skušajo najti identiteto, ki bo docela različna tisti komunistični. Bazično pa so oboji isti, saj se težko razlikujejo med seboj. Še posebej liberalni antikomunisti imajo precej težav s svojo identiteto.
Tako torej desno stran sestavljajo liberalni antikomunisti, ki so precej podobni levi strani, ki jo zasedajo demokratkomunisti. Antikomunisti pa so pahnjeni v podrejeni položaj, saj liberalni antikomunisti zasedejo glavne pozicije na desni. Kar je do neke mere gotovo logično, če upoštevamo, da se komunizem od fašizma in ostalih avtoritarnih režimov razlikuje v tem, da bolje preprede civilno družbo in je torej zamenjava komunističnega režima nekaj popolnoma drugega kot zamenjava fašističnega režima. Logično je pa tudi iz tega pogleda, da je komunistični režim trajal dovolj dolgo, da je bila prava opozicija povsem zatrta in je vse kar je ostalo le komunistično disidentstvo. Ex-komunisti, ki so zašli v konflikt s svojo matico, partijo, in pristali v zaporu, potem pa postali liberalni antikomunisti in postali "desna" opozicija komunizmu ali postkomunizmu demokratkomunistov.
Ta "raznorodnost" antikomunizma in liberalnega antikomunizma je torej glavna paraliza slovenske desnice, saj je zaradi tega slovenska desnica ideološko neenotna. Vendar pa to ni edini problem, saj defektnost desnice v Sloveniji ni svetovni fenomen.
Drugi glavni problem desnice, ki ni le slovenski, pač pa svetovni, je problem popolne sekularizacije desnice oz. problem močne sorodnosti z levico. Povedano drugače, desna družbeno-politično-socialna sfera izhaja iz istega sistema vrednot kot leva. Iz sistema vrednot francoske revolucije in razsvetljenstva. Radikalna posvojitev teh vrednot, ki vodi v popolno liberalno, sekularno družbo ima torej isto filozofsko vsebino, katere produkt je lahko le dekadenca. Dekadenca, ki bo presegla dekadenco izumrle grške kulture.
Medtem, ko se politične stranke pregovarjajo o gospodarskih ukrepih, privatizaciji in izključevanju države iz gospodarstva, nam sile, ki so, sicer ideološko sorodne s komunizmom, a mnogo hujše, prevzemajo ključne sfere družbe: izobraževanje, medije in kulturo. Politični boj se vedno vrši ravno v teh sferah. Za družbo kot organiziran sistem, je praktično nepomembno ali bo država upravljala neke firme, ali jih bo prodala. Družba se ne oblikuje v gospodarstvu.
Na tem mestu celo dopuščam možnost, da je možna desnica, ki bi temeljila na libertarskih idealih svobode in da to ni le prikazen destruktivnega liberalizma, a eno je vendar gotovo, takšna desnica je ideološko defektna. Kdor se slepi, da je mogoče, da je družba od političnega menedžmenta neodvisna, samo prepušča družbeni menedžment levici.
Desnica kakršno poznamo danes in v katero sta vključena tako (do neke mere) antikomunizem, kot liberalni antikomunizem ima svoje poreklo v protestantizmu in kasneje v ameriškem libertarizmu, ki pa je evropski katoliški tradiciji (desnici) popolnoma tuj.
Seveda gre tu le za teoriziranje in s tem, ko opazujemo spremembe in uvidimo odklone ter kontradikcije, ne želimo nič drugega kot samorefleksijo vzvišene kaste desničarskih intelektualcev, ki toliko in toliko časa porabijo, da prepričujejo ljudi o vzvišenosti in posvečenosti svobodnega trga (medtem, ko sami omejujejo taisti "svobodni" trg. Kako naj poimenujemo ta paradoks? Paradoks petarde?), obenem pa nalašč ali zgolj iz naivnosti omogočajo popolni liberalni socialno-družbeni menedžment velike liberalne revolucije.
- NeoDomobranec
Antikomunizem + liberalni antikomunizem
Nas na tem mestu najbolj zanima vprašanje antikomunizma, vprašanjem o demokraciji, svobodi in trgu, se bomo poizkušali izogibati. In sicer kaj je pravzaprav s slovenskim antikomunizmom in ali ta antikomunizem zajema kontrarevolucionarna gibanja na slovenskem.
Kdor meni, da je antikomunizem pri nas nekaj, kar povezuje desnico in nas dela načelno enotne, se na žalost moti. Tak človek je spregledal, da je nasprotovanje komunizmu lahko različno. Na eni strani imamo namreč kontinuitetno kontrarevolucijo in na drugi strani imamo komunistično disidentstvo, to je, ljudi, ki so svoj antikomunizem doživeli kot osebno izkušnjo. Zanje namreč velja, da so to "spreobrnjeni" ex-komunisti, ki so uvideli zmoto, celo perverznost, komunizma in so postali njegovi goreči nasprotniki, to pa se je zgodilo, praviloma, šele po dogodku, ki se je tikal njih samih. So produkt komunizma, nekakšna intelektualna rezistenca, kakor bomo videli v nadaljevanju.
Medtem pa imamo na drugi strani antikomuniste, ki svoj antikomunizem črpajo iz tradicije, ki je bodisi tradicija kontrarevolucije, bodisi tradicija predvojne katoliške Slovenije, ki pa je rodila kontrarevolucijo. Njihov antikomunizem ne rase iz subjektivne izkušnje pač pa iz ideološke neskladnosti z njihovo, v tradiciji zakoreninjeno, identiteto.
Tako pridemo do dveh oblik antikomunizma v kateri gre na eni strani za klasični antikomunizem in na drugi strani za liberalni antikomunizem.
Liberalni antikomunisti so ti, ki so produkt komunizma. Ljudje, ki so se uprli komunizmu iz razlogov, ki so bili v tem, da je okostnela struktura komunizma postala premalo liberalna za duha intelektualne mladine. Iz te mladine so izšli antikomunisti, vkolikor niso zapadli nazaj v kulturni komunizem, kasneje v življenju. To so ljudje, ki so prišli v konflikt s partijo iz naprednjaških razlogov. In to so ljudje, ki so se proti komunizmu obrnili zaradi njegove zločinske identitete. Tu pa postane zanimivo, kakor bomo videli dalje.
Antikomunisti pa so ljudje, katerih antikomunizem bazira na, na videz, bolj iracionalnih vzgibih, ker ne terjajo toliko samorefleksije, a je njihov antikomunizem v resnici načelnejši in neoportunističen. To so ljudje, ki so dejanska ali moralna kontinuiteta predvojnega katoliško-družbenega življenja ali nazorske identitete. Njihov antikomunizem bazira na objektivnem. Bazira na narodovi identiteti in predvsem na katoliškem nauku.
Ti dve frakciji antikomunizma sta na videz neločljivi, sta prepleteni med seboj in pogosto sploh ne nastopi težava. Seveda, dokler ne zakopljemo globlje in se vprašamo, kakšna pa je ideološka opredeljenost posameznika?
Ideološka neskladnost antikomunizma in liberalnega antikomunizma
Nobene težave ni, ko vsi opozarjamo na zločine komunizma, na perverznost komunizma, na disfunkcionalnost komunizma. Težava nastopi, ko se vprašamo, kaj pa domobranci, kaj pa NOB, kaj pa liberalizem?
Najenostavneje to ponazorimo, če povemo, da antikomunizem Drobniča ni enak antikomunizmu Dežmana. Čeprav je neprijetno govoriti o osebah, pa je vendar nujno, da uvidimo za kaj sploh gre, ko se poglabljamo v problem: liberalni antikomunizem vs. antikomunizem.
Razlika med njima ni površinska ali zgolj vprašanje "izgubljenega sina" ali vprašanje preteklosti. Razlika med njima je načelna in ju diametralno ločuje. Šele ko dobimo njiju dva pred svoje oči, lahko razumemo, kako dejanski je ta problem in zakaj je slovenski antikomunizem obsojen na neuspeh.
In tu ne gre za vprašanje iz kje prihaja Dežman in iz kje Drobnič. Gre za vprašanje njunih nazorov.
Na eni strani imamo torej človeka, ki se v Sloveniji najbolj trudi in največ naporov vlaga v "raziskovanje" povojnih pobojev. No, vsaj zdi se. Potomec komunistov, tudi sam komunist, urednik revije Borec in raziskovalec povojnih pobojev, liberalni antikomunist. Na drugi strani pa Drobnič, mladoletni domobranec, nekdanji predsednik NSZ, aktivni borec za popravo krivic komunizma in odličen ter prodoren pisec najodličnejših sestavkov o medvojnem in povojnem obdobju.
Rekli bi, dobro, dva antikomunista, vsak z drugačnim ozadjem, a sklepčna pri isti stvari. Ne. Njuna nazorska stališča so diametralno nasprotna. In tu je problem liberalnega antikomunizma.
To, da je nekdo proti komunizmu, še ne pomeni, da je za kontrarevolucijo. In prav je tako. Namreč velikokrat vidim predvsem na spletu ljudi, ki so očitni liberalci ali neki potomci komunistov in se med svojim napadanjem komunizma želijo identificirati s protipartizanskimi odredi in tradicijo, ki jih je rodila, to pa je zmotno in škodi. Saj se takšni ljudje zgolj osmešijo in prej ali slej postanejo relativisti. Problem je globlji kot se zdi na prvi pogled. Kdor jemlje komunizem, in liberalni antikomunisti ga jemljejo, kot problem antidemokracije, problem totalitarizma, ne bo nikdar prišel do dna problemu, ki se je manifestiral med drugo svetovno vojno. Kdor gleda na tedanje dogodke skozi prizmo sedanje družbeno-politično-socialne percepcije sveta ali celo iz liberalne perspektive, ne bo nikoli razumel srži problema.
Kdor ni sposoben videti: "očetje liberalci, sinovi komunisti", ne bo nikoli razumel, da komunizem ni problem v vprašanju svobode. Tak človek bo namreč menil, da so se protipartizanski odredi na slovenskem borili proti komunizmu iz ljubezni do demokracije, svobodnega trga, svobode govora... Ampak kdaj pa je imel slovenski čovek takšno demokracijo, takšen svobodni trg, takšno svobodo govora? Pod jugoslovanskim kraljem? Pod avstrijskim cesarjem? Tak človek ne bo nikoli razumel, da se cikel ponavlja in da za "očetje liberalci, sinovi komunisti" pride "očetje komunisti, sinovi liberalci" in potem spet "očetje liberalci, sinovi komunisti".
A liberalni antikomunisti delajo ravno to napako. Ne vidijo, da so sami logičen produkt komunizma in da je njihovo logično nasledstvo komunizem, pa najsi bo to neoindustrialni komunizem ali kulturni marksizem. Najbrž je na tem mestu pretirano iti v smer prepričevanja ljudi, da je demokracija in diktatura poljubnosti ter manjišinizma, pot, ki je ne le tuja Slovencu in katoličanu, pač pa je faktično neposreden produkt istih nazorov in sil, ki so rodile komunizem. Ostanimo torej le pri tem, da trdimo, da je nemogoče presojati tedanje dogodke, odločitve in nazore, skozi prizmo dandanašnjega splošnega relativizma liberaldemokracije. Takrat po Sloveniji še niso strašili ideološki potomci puritancev, takrat se po politične zglede nismo obračali v ameriko.
Jasno torej je, da se liberalni antikomunizem rodi iz komunizma, pri čemer uvidi, da je matični komunizem postal pre"konservativen". Izčrpala se je avanturističnost socialno-družbene revolucije in "sinovi liberalci" se začnejo vpraševati o "svobodi". Svoboda je tista magična beseda, ki naposled pripelje do stičišča komunizma in liberalizma. Komunizem, ki ponuja osvoboditev kolektiva = proletariata in na drugi strani liberaldemokracija, ki ponuja osvoboditev subjekta. Kakor postane proletariat svoboden, ko začne svojo diktaturo (pustimo sedaj ob strani, koliko so bili delavci dejansko vladajoči sloj), tako postane subjekt svoboden, ko mu država garantira poljubnost. Iz religiozne zasnove liberaldemokracije postane naposled demokracija paradoks. Sistem v katerem naj bi vladala večina postane sistem v katerem dejansko vlada manjšina. Rodi se diktatura manjšinizma, diktatura politične korektnosti, v kateri se kolektivno sprejme iracionalno formulo: večina= zatiranje. "Sinovi liberalci" se torej proti komunizmu obrnejo iz vzgonov svobode, poljubnosti in politične korektnosti. Njihov antikomunizem bazira na proti-totalitarnosti in pro-demokratičnosti. A s tem se njihove bazične vrednostne strukture ne spreminjajo. Pojavi se le vprašanje večje svobode posameznika, ne pa tudi ideološka vsebina, ta ostane ista.
Liberalni antikomunizem je torej nekaj popolnoma drugega od antikomunizma kot takšnega. Liberalni antikomunisti so v ideološkem nasprotju predvsem z antikomunistično kontinuiteto in ne toliko v nasprotju s komunisti. Saj so oni do komunistov nasprotni zgolj v vprašanju nasilja in diktature.
Antikomunizem - liberalni antikomunizem
Seveda moramo ostati pozorni, da razumemo slovensko kontrarevolucijo kot čisto narodovo reakcijo in da tako tudi razumemo, da je bila kontrarevolucija po naravni zakonitosti vseh revolucij, spontana, saj vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo, s čimer gotovo sama tudi računa. Zato je jasno, da so kontrarevolucionarni odredi bili primarno, povsem spontan odpor zoper partizansko nasilje in da je antikomunizem kot nazorska nota šele sekundarnega pomena. A na tem mestu se vendarle dotikamo sistematičnega antikomunizma, čeprav s tem nočemo trditi, da ni šlo v prvi vrsti za odpor proti nasilju, to je namreč fakt. Toda tokrat se soočamo s komunistično opozicijo in moramo razumeti, da so si jo za svojo smrtno sovražnico naredili komunisti sami, kar je zopet, gledano politično-socialno, povsem logično. S tem tudi do neke mere razrešimo vprašanje zakaj so partizani sploh napadli katoliško kmetstvo in meščanstvo. Ta faktična nezmožnost sobivanja starega reda slovenske katoliške tradicije z novim redom komunizma je jedro konflikta med komunizmom in antikomunizmom. In sploh ni važno v katerem času in na katerem kraju pride do njega. Ta dva reda se drug drugega izključujeta, saj komunizem stari red odpravlja (že po zasnovi marksistične ideologije), stari red, pa to razume in se pred komunizmom brani. V prvi vrsti nikakor ne gre, kakor nas želijo dandanašnji prepričati nekateri psevdopolitiki in univerzitetni profesorji, za ekonomski konflikt, temveč gre za konflikt glede načina urejanja družbe. Ne gre za urejanje gospodarstva, temveč družbe.
Antikomunizem je torej naravna in spontana reakcija na komunizem, ki želi ohraniti določen družbeni red, v oziru na neko "pojavljanje" (appearing) komunizma. To "pojavljanje" je lahko zelo različno v jakosti. Medtem pa je liberalni antikomunizem akcija, ki želi preoblikovati komunizem v nekaj novega, ponavadi v demokratično družbo, pri čemer navadno ne ukinja socialno-družbenih vrednot komunizma in je kot takšen, liberalni antikomunizem, mutirana kontinuiteta komunizma.
Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem +/- demokratkomunizem
Zmeda desnice je torej v tem, da so liberalni antikomunisti v iskanju svoje identitete zašli v svoje bistveno protislovje in pristali na desni strani politično-družbene sfere. Tja so bili pahnjeni zaradi poizkusa ideološke utemeljitve svojega antikomunizma in dokončne diferenciacije s komunizmom. Zato imamo potem antikomuniste, ki se z demokratkomunisti pregovarjajo kdo je bil koliko časa v partiji. Skratka, komunizem rodi dve frakciji: demokratkomuniste in liberalne antikomuniste, oboji se soočijo s propadom komunizma in sprva reagirajo enako. Oboji začnejo poudarjati pomen človekovih pravic in svobode posameznika, potem pa se razidejo. Eni postanejo ideološka kontinuiteta komunizma, drugi pa skušajo najti identiteto, ki bo docela različna tisti komunistični. Bazično pa so oboji isti, saj se težko razlikujejo med seboj. Še posebej liberalni antikomunisti imajo precej težav s svojo identiteto.
Tako torej desno stran sestavljajo liberalni antikomunisti, ki so precej podobni levi strani, ki jo zasedajo demokratkomunisti. Antikomunisti pa so pahnjeni v podrejeni položaj, saj liberalni antikomunisti zasedejo glavne pozicije na desni. Kar je do neke mere gotovo logično, če upoštevamo, da se komunizem od fašizma in ostalih avtoritarnih režimov razlikuje v tem, da bolje preprede civilno družbo in je torej zamenjava komunističnega režima nekaj popolnoma drugega kot zamenjava fašističnega režima. Logično je pa tudi iz tega pogleda, da je komunistični režim trajal dovolj dolgo, da je bila prava opozicija povsem zatrta in je vse kar je ostalo le komunistično disidentstvo. Ex-komunisti, ki so zašli v konflikt s svojo matico, partijo, in pristali v zaporu, potem pa postali liberalni antikomunisti in postali "desna" opozicija komunizmu ali postkomunizmu demokratkomunistov.
Problem desnice je širši
Ta "raznorodnost" antikomunizma in liberalnega antikomunizma je torej glavna paraliza slovenske desnice, saj je zaradi tega slovenska desnica ideološko neenotna. Vendar pa to ni edini problem, saj defektnost desnice v Sloveniji ni svetovni fenomen.
Drugi glavni problem desnice, ki ni le slovenski, pač pa svetovni, je problem popolne sekularizacije desnice oz. problem močne sorodnosti z levico. Povedano drugače, desna družbeno-politično-socialna sfera izhaja iz istega sistema vrednot kot leva. Iz sistema vrednot francoske revolucije in razsvetljenstva. Radikalna posvojitev teh vrednot, ki vodi v popolno liberalno, sekularno družbo ima torej isto filozofsko vsebino, katere produkt je lahko le dekadenca. Dekadenca, ki bo presegla dekadenco izumrle grške kulture.
Medtem, ko se politične stranke pregovarjajo o gospodarskih ukrepih, privatizaciji in izključevanju države iz gospodarstva, nam sile, ki so, sicer ideološko sorodne s komunizmom, a mnogo hujše, prevzemajo ključne sfere družbe: izobraževanje, medije in kulturo. Politični boj se vedno vrši ravno v teh sferah. Za družbo kot organiziran sistem, je praktično nepomembno ali bo država upravljala neke firme, ali jih bo prodala. Družba se ne oblikuje v gospodarstvu.
Na tem mestu celo dopuščam možnost, da je možna desnica, ki bi temeljila na libertarskih idealih svobode in da to ni le prikazen destruktivnega liberalizma, a eno je vendar gotovo, takšna desnica je ideološko defektna. Kdor se slepi, da je mogoče, da je družba od političnega menedžmenta neodvisna, samo prepušča družbeni menedžment levici.
Desnica kakršno poznamo danes in v katero sta vključena tako (do neke mere) antikomunizem, kot liberalni antikomunizem ima svoje poreklo v protestantizmu in kasneje v ameriškem libertarizmu, ki pa je evropski katoliški tradiciji (desnici) popolnoma tuj.
Rešitve ni ali "paradoks petarde"
Seveda gre tu le za teoriziranje in s tem, ko opazujemo spremembe in uvidimo odklone ter kontradikcije, ne želimo nič drugega kot samorefleksijo vzvišene kaste desničarskih intelektualcev, ki toliko in toliko časa porabijo, da prepričujejo ljudi o vzvišenosti in posvečenosti svobodnega trga (medtem, ko sami omejujejo taisti "svobodni" trg. Kako naj poimenujemo ta paradoks? Paradoks petarde?), obenem pa nalašč ali zgolj iz naivnosti omogočajo popolni liberalni socialno-družbeni menedžment velike liberalne revolucije.
- NeoDomobranec
petek, 7. november 2014
Problem: NeoDomobranec
Za misli v tem blogu ni ne primeren čas ne primeren prostor. Zapisi izpričujejo stanje, ki je diametralno nasprotno politično-družbenem stanju sedanjosti in se kot taki sami sebe negirajo, saj iz njih seva nekaj čemur lahko enostavno rečemo "neprimerno".
Projekt se je namreč osredotočil na percepcijo družbe skozi prizmo totalnosti in radikalnosti. Razmišljanje naj bi vodila pristna krščansko-ljudska brezkompromisnost, ki bi skušala iskati kontinuiteto s predvojno radikalizacijo. In ravno to, ta upor splošnemu relativizmu, (seveda je že na tem mestu nujno pojasniti, da se z oznako "relativizem" ne osredotočam ozko na radikalni relativizem v slogu "dva in dva je pet", pač pa na tisti splošni relativizem, ki vlada tako med liberalci, kot tudi predvsem na desni strani družbe, na relativizem, ki je produkt indiferenciacije religij, ki jo je od prostozidarjev, na žalost, posvojila Cerkev. Seveda bi se bilo tu nujno poglobiti v dandanašnji desni svetovni nazor in jasno izluščiti ta relativizem, da bi se jasneje videl. A če se slučajno strinjamo pri tezi, da je religija podlaga vsake kulture in da brez religije ni kulture (ateizem = najnovejša krščanska shizma (Aurini)), potem nam mora biti vendarle jasno, da ko smo privolili v radikalni ekumenizem, smo dokončno postali relativistična družba.), kot vodilna ideologija, ki pokriva vsako drugo ideologijo, dela iz vsake druge ideologije/nazora, ki se ne pokorava relativistični percepciji, videz marginalnosti, celo smešnosti. Ljudje, ki ne smejo več verjeti, da imajo prav, pa ne le prav, temveč absolutni prav, niso sposobni dojemati stvari kot absolutne in niso sposobni več videti "reda", ki sme in mora zajeti sleherni gib človekovega življenja. Še več, takšni ljudje, se bojijo, ne le teh, ki menijo, da imajo prav, pač pa tudi teh, ki svoj prav zagovarjajo že zavoljo tega, da bi ne zapadli v mrak, temo. Tu je seveda tudi vprašljiva človekova zmožnost verovanja in religioznega izkustva, saj relativizem človeka, ki svoje religioznosti ne dojema kot absolutnosti, nujno pripelje do tega, da jo jemlje kot neko okultno izkustvo sile, do katere je mogoče dostopati z več različnimi načini, ali pa niti to, temveč postane kulturni kristjan. Gotovo gre tu iskati razlog za mrk krščanstva, strah pred katakombami in upravičevanju obstoja krščanstva skozi karitativne in druge antropocentrične dejavnosti. Seveda gre tu le za hipotezo.
Tako postane vsak nazor, ki bi jasno izpričeval vero v svoj prav, smešen. Jasno je seveda tudi, da religioznost ateizma in znanost temelji ravno na tem, da brez zadržkov trdi, da ve absolutno in zadnjo resnico. In ravno relativizem ju dela za absolutna s tem, ko dokazuje, da se imata za relativna. (Na tem mestu naj opozorim, da o ateizmu govorim kot o sleherni sekularnosti.)
Ker kaj pa razlikuje osebo, ki veruje, da so v drevesu duhovi umrlih prednikov, od osebe, ki veruje, da se vesolje širi? Sofisticiranost? Več literature? Boljši teleskop?
Do zlaganega relativizma pridemo na zelo enostaven način. Namreč, začeti moramo javno oporekati zanstvenim dogmam. Tu boste naleteli na odpor, ki bo neprimerljiv klišejastemu mitu o srednjeveških kurjačih. Na koncu postane razvidno, da je relativizem končna absolutnost.
Za karikaturo, veste kaj je največji dosežek modernega izobraževalnega procesa? Da je otrok sposoben reči, da v bistvu nima nihče prav. To je glavni dosežek in četudi se morda zdi komu to smešno, bo po krajšem poglobljenem vpogledu v stanje izobraževalnih ustanov in otrok/mladine, uvidel, da je to čista resnica. In tu je razlog zakaj se mladina utaplja v brezciljnosti.
In zato je naravnost eksotično govoriti o totalnosti, radikalnosti. Ker tudi denimo "radikalni" oz. "skrajni" desničarji, kakor jih žurnalisti označujejo, so radikalni le na določenih segmentih in posledično niso totalni. Oni so radikalni nasprotniki ilegalnega (poudarjam ilegalnega) priseljevanja, niso pa radikalni zagovorniki, denimo tradicije naroda. Bodimo pošteni, "skrajno desni" Slovenec, ki ne bi bil katoličan, ne more obstajati. (Tu spet potrebujemo pojasnilo in sicer, da s tem ko govorimo o skrajno desnem katoliškem slovencu, ne govorimo o religiji kot zunanjem dejavniku, ki bi, še posebej po 2.V.K. pomenila negacijo človekove politične radikalnosti, pač pa govorimo o dejavniku, ki rodi "skrajno desničarstvo", ki po katoliško zradikalizira človeka v propagandni subjekt. (Podopomba: krščanstvo, ki bi človeku ločevalo religiozno od političnega in ne bi šlo na totalnost, je kratkomalo shizma, še najbolj podobna protestantski.))
Tu se nujno javi vprašanje, je torej smiselno pisati neke bloge, ki se tako razlikujejo od povprečja, da izgledajo že smešni? Gotovo.
Ta zapis je bolj samorefleksija kot kaj drugega. Čeprav se na prvi pogled sicer ne zdi, pa ima ta blog kar nekaj obiskovalcev. Morda to ni razvidno zaradi nekomentiranja, a pravzaprav to neizmerno cenim, saj po pravici povedano komentarji ne doprinesejo k ničemer. Pogrešam pa (in spodbujam), da bi kdo napisal svoj blog in polemiziral o kateri izmed tez.
Zbogom, NeoDomobranec
Naročite se na:
Objave (Atom)