Anglofilstvo oz. patološka obsedenostna fascinacija z Angleži oz. t.i. Britanci je bolezen, ki se že nekaj časa nahaja v našem narodu. Je nekaj identičnega vsem drugim obsedenostim z različnimi narodi. Tako boste v našem narodnem občestvu našli različne struje in znotraj teh struj posebne obsedenosti z določenimi narodi. Poleg tega anglofilstva je gotovo zelo prevalentna obsedenost z Rusi, ki tudi že dolgo parazitira znotraj določenega dela naših ljudi. Danes pa so tu tudi druge obsedenosti z narodi, kakršen je poljski, pa hrvaški, ameriški (psevdo-narod) pa celo nemški in izraelski.
A nedvomno ena najbolj gnilih fascinacij, takoj za rusofilstvom, je to anglofilstvo. In tako smo lahko pred kratkim naleteli na dve zelo očitni pojavni obliki tega bolezenskega stanja. Prvo je bilo poročanje o izgredih v Belfastu na Irskem, drugo pa poročanje in interakcije ob smrti nekega človeka poročenega z neko Angležinjo.
Pogosto boste namreč slišali, da gre na severnem irskem oz. celo v celi Irski za t.i. sektaško ali medversko nasilje med protestanti in katoličani. Res, prav natanko tako je artikulirano: nasilje med katoličani in protestanti; nasilje med katoliškim in protestantskim prebivalstvom. In človeku, ki se mu zdi ta artikulacija zanimiva, si gotovo pobliže ogleda vso stvar.
Vprašanje, ki se namreč poraja je v tem: ali so severnoirski ljudje res tako religiozni, da se tako nasilno ločujejo na dve verski frakciji, torej na katoličane in protestante? Ali so tako zagrizeni verski fanatiki, ker so doktrinalno tako različni? In tako boste kdaj ob priliki muslimanskega terorizma in nasilja, slišali opazko, da je versko nasilje tudi na severnem irskem, tam se napadajo protestanti in katoličani.
Seveda resnica je povsem drugačn in naravnost bizarna. To, da naši neodvisni, visoko kozmopolitski mediji, sestavljeni iz samih visoko šolanih intelektualk in intelektualcev poročajo o medverskem nasilju na severnem irskem ni nič drugega kot pojavna oblika gnilega bolezenskega anglofilstva. Resnica je, da Angleži ne priznavajo na severnem irskem narodne pravice Ircem in jih tretirajo kot Britance katoliške veroizpovedi.
Na severu Irske, tam kjer danes govorimo o "severni irski" se je namreč pred stoletji izvedla načrtna kolonizacija ozemelj s strani Angležev oz. Britancev. To je bila nasilna invazivna politika, ki je stremela k uničevanju irske identitete in kulture. Zato se je na sever Irske navleklo veliko Britancev. Irci, avtohtoni prebivalci, so ohranili svojo katoliško vero vsem težavam navkljub. Angleži pa so seveda bili in ostajajo protestantje. Zato v resnici ne gre za medversko nasilje na severnem irskem, marveč za medetnično nasilje oz. napetosti, katerih povzročitelji so Angleži kot zasedbena in kolonialistična sila.
Ker pa kot rečeno Angleži zanikajo Ircem na tistem področju nacionalno identiteto, jih reducirajo na "severnoirske Britance katoliške veroizpovedi". In ko pri nas novinarji kot pridni angleški mameluki kimajo in ponavljajo kakor papagaji to artikulacijo o "medverskem nasilju na severnem irskem", samo kažejo svojo okuženost z anglofilstvom. In ne le to, tudi oni sami kot zagrizeni anglofili odrekajo Ircem pravico do njihove narodne identitete in se postavljajo na stran angleških parazitov.
Podobno velja, ko je umrl t.i. princ Philip na angleškem. To je bil mož angleške kraljice. In naši novinarji in celo politiki so se klanjali temu popolnoma tujemu in nepomembnemu osebku na način, da so ga naslavljali s celotnim plemiškim naslovom, ki je v resnici relevanten le za Angleže same in njihovo kič-monarhijo. Šli so celo tako daleč, da so prenašali po televiziji pogreb tega estradnika. Prenašali so pogreb nekega popolnoma tujega soproga neke popolnoma tuje nominalne kraljice. Človek kar težko verjame, kako okužen je še naš narod s to ostudno boleznijo imenovano anglofilstvo.
Bog daj, da bi kmalu v prihodnosti, skupaj z umirajočim britanskim narodom, ki se vse bolj spreminja v večetničen ne-narod, umrlo tudi slovensko anglofilstvo.
"In res zadostuje samo odpreti in prelistati zvezke britanske zgodovine v zadnjih treh stoletjih, da se najde najpopolnejša zbirka hijen v človeški podobi. Če je kje dežela, ki zasluži slične pridevke, če je kje dežela, ki je izpustila z verige hijene po vseh kotih zemlje, da pijejo kri celih pokolenj, da se okoriščajo z vsemi bogastvi, da nakradejo vse zlato, je ta dežela Anglija." -Benito Mussolini, 1942
-NeoDomobranec
