Dr. Drobnič je bil eden najpomembnejših osebnosti za kontinuiteto protirevolucionarne misli v Sloveniji.Čeprav pod vplivom domačega historičnega revizionizma, ki so ga dolga desetletja izvajali komunisti in njihovi miselni nasledniki, je ohranjal jasne misli in jasno besedo. Z razliko od raznoraznih "objektivnežev", je on dokazoval, znova in znova, da so bile protirevolucionarne sile najpozitivnejše javljanje slovenskega naroda med vojno.
Kot pravnik se je posebej dobro spoznal tudi na vprašanja iz mednarodnega prava, tu je treba predvsem poudariti njegovo obrambo domobranske prisege. Prav on je namreč pokazal, kako kdaj v javnosti in na najvišji akademični ravni zataji že osnovno branje. Njegova beseda je bila jasna, brez vsakega zatekanja k hlinjenim dilemam, zato ker je bil časten človek in velik Slovenec.
Žalostno pa je, da je moral dr. Drobnič, zdaj lahko rečemo skoraj natanko dve leti pred svojo smrtjo, prenašati še blatenje, ki ga je skonstruiral nek "raziskovalec", ki je bil tudi sam v preteklosti že, celo malo drugače, oblaten in bi zato človek pričakoval od njega več razumnosti. Temu "raziskovalcu" so se pridružili tudi nekateri drugi "desni" žurnalisti, ki se v svojem žurnalističnem delu veliko ne razlikujejo od komunistov in dr. Drobnič je bil obravnavan le še kot ena tarča topoglavih teorij zarote o udbi, murglah in podobnih neumnostih, ki jih producira izčrpana politika desnega kapitalizma, da se ji tako ni treba ukvarjati s pomembnimi temami, med katerimi je tudi ono vprašanje, ki se glasi: čemu vedno izgubi volitve.
A dr. Drobnič je videl paradoksalnost stanja v katerem ga neki včerajšnji komunisti ali današnji demokratarji, kličejo na zagovor. Komunisti so nam na koncu, ironično, ukradli še anti-komunizem in začeli obračunavati z nekdanjimi domobranci oz. ustanovitelji društva preživelih domobrancev in njihovih družin, Nova Slovenska Zaveza (NSZ).
V smrti dr. Drobniča lahko vidimo tudi prelomnico, v smislu, da prihaja tako NSZ kot protirevolucionarna misel v roke nove generacije (ali generacij). Generacije, ki ni nikoli videla in živela v stanju izpred vojne, temveč je morala iti skozi komunistične šole in skozi komunistično sliko sveta. To pa nas more siliti v nujno refleksijo.
Smo na prelomnici na kateri lahko bodisi nadaljujemo z delom, kakor so si ga zamislili ustanovitelji NSZ in še prej protikomunistična emigracija v tujini, ali pa končno radikaliziramo svoja stališča do te mere, da "gremo na totaliteto", kakor bi rekel škof Rožman. Danes pač lažje razumemo, da je slab tako komunizem, kot je slab model zahodne liberalne demokracije in zato potrebujemo nekaj tiste krščanske socialne in politične zagnanosti, kot smo jo poznali pred vojno v živem aktivnem katoliškem delovanju. Danes poznamo hibe in napake in zato se lahko lotevamo rekonstrukcije z veliko prednostjo, ki je naši očetje in dedje niso imeli. A to pomeni, da moramo prevprašati fundamente.
Dr. Drobnič je bil demokrat, krščanski demokrat starega predvojnega kova, a kar gledamo v onih, ki naj bi ga nasledili, je krščanska demokracija povojnega tipa. Vse bolj se zdi, da je takšna krščanska demokracija slaba in ne more zares zastopati interese katoličanov in kar je še pomembneje, vse prevečkrat jih tudi noče. Treba bo metapolitičnega delovanja, ki pa prej potrebuje resnih fundamentalnih refleksij, ne le o posamezniku, temveč o kolektivu, družbi, državi.
Dr. Drobnič je velikokrat zelo natančno seciral stanje pred vojno in med vojno. Na nas pa je, da ta njegov poduk uporabimo v lastnem gledanju na svet in ne tretiramo preteklosti le kot nečesa statičnega in kar potrebuje gledanje nazaj. Preteklost se ohranja z gledanjem naprej. S pripravo stanja za organičen razvoj življenja.
"Med sovražno okupacijo, ko so komunisti začeli surov boljševiški napad na slovenski narod kot nikjer drugje v okupirani Evropi, so slovenski katoličani bili sami. V smrtni stiski med več vzajemno učinkujočimi sovražniki so se zavestno in hrabro odločili za edini možni izhod. Sprejeli so vsiljeni boj in z besedo in orožjem častno branili svoje družine, svoje domove, svojo svobodo, in svojo civilizacijo, kakor je bilo najbolje mogoče v strašnih razmerah druge svetovne vojne. Njihovo jasno spoznanje, dejavna prisebnost in zavesten odpor v besedah in orožju proti zlu mednarodnega terorizma bo zgodovina priznala za odločilen prispevek slovenskih katoličanov k svobodi in prihodnosti svojega naroda. Bili so osamljeni, zato toliko bolj časten boj."-Dr. Anton Drobnič, 2005
-NeoDomobranec, 19.1.2018
