V članku namreč presoja ali so partizani in domobranci upravičeno vodili svoj boj preko treh pogojev svetega Tomaža Akvinca. Pri tem skuša reševati to vprašanje iz neke distance in po svojih najboljših močeh zameša že tako motno vodo.
Zakaj? Poglejmo si kar sam konec članka, kjer v opombah pravi sledeče:
"Julija 2011 sem za isti tednik napisal sestavek o partizanih in domobrancih. Zapisal sem, da so oboji imeli prav, ko so branili sebe in dom: eni pred okupatorjem, drugi pred revolucionarnim nasiljem; oboji pa tudi svojo zmoto: eni zaradi revolucije, drugi zaradi vojaškega sodelovanja z okupatorjem."
Tu takoj vidimo kontradikcijo. Kako so se lahko partizani branili pred okupatorjem, domobranci pa pred partizani s pomočjo okupatorja? Mar ne gre za ljudi istega naroda? Če so se partizani branili pred okupatorjem, bi bilo logično pričakovati, da bi se morali braniti pred okupatorjem tudi domobranci, saj so bili oboji pripadniki istega naroda na istem ozemlju. Tu pozabi avtor omeniti, da so se morali partizani braniti pred okupatorjem šele potem, ko so okupatorja napadli. Ko je bil okupator napaden z njihove strani, je udaril nazaj in tedaj so se morali partizani braniti pred njim.
Tudi ni res, da so oboji "branili sebe in dom". Partizani so morali, kot rečeno sebe braniti, šele po začetku upiranja okupatorju, doma pa niso niti najmanj branili, ker so kot gverila tičali v gozdu.
Treba je povedati, da so okuptaroji posebej po Ljubljanski pokrajini s Slovenci ravnali večinoma zelo korektno, kar se je odrazilo v navdušenem sprejemanju Graziolija po slovenskih vaseh. Do zaostrovanja odnosov je prišlo šele po uporu, ko so Italijanske zasedbene oblasti odreagirale s hudimi represalijami nad slovenskimi ljudmi. Vendar kdo nosi krivdo za te represalije?
Tudi dalje se ne moremo strinjati z avtorjevo poenostavitvijo definiranja pravičnega razloga v vprašanju partizanskega upora proti okupatorju. Tu se vidi, da avtor še ni opravil refleksije. Je upor proti okupatorju res pravičen že kar sam po sebi in ne potrebuje nobenih pogojev? Ne, ni. Partizanski upor proti okupatorju ni bil nujen glede na razmere, ni bil sprožen s strani "legitimne avtoritete", ki bi bila lahko zgolj in samo begunska vlada ali poveljstvo kraljeve vojske v domovini in ni imelo nobene pravice do upora proti okupatorju1.
Zakaj pa avtor vseeno pritrdi "pravičnemu razlogu" partizanskega upiranja okupatorju, ki je zakuhalo nepopravljive represalije in končno sprožilo državljansko vojno, pa lahko le ugibamo.
Prav tako zmoti avtorjevo vsiljevanje dileme o "gverilski vojni", ki je tam prav očitno zaradi partizanskega vprašanja. Tu se zdi sklicevanje na Akvinca povsem neprimerno. Pri njem gre za sekundarno vprašanje ali lahko neka stran, ki mora primarno izpolnjevati omenjene pogoje, uporablja zasedo. A pri partizanih ne gre zgolj za to, da so napadli iz zasede, temveč, da so v celoti bili gverila, kar pomeni, da sploh niso izpolnjevali pogojev, ki jih mora izpolnjevati vojska, da bi jo mogli smatrati za vojsko. Pri takem vojskovanju gre v prvi vrsti za to, da izkoriščajo prebivalstvo za svoj živi ščit oz. se nočejo jasno diferencirati od prebivalstva. Iz tega razloga so jasne represalije, ki so jih takšne gverilske akcije nakopale za civilno prebivalstvo. Vprašanje, ki se poraja je: ali je sploh mogoče povezovati Akvinčevo razlago "napada iz zasede" z gverilskim bojevanjem partizanov.
Dalje meša avtor meglo, ko se sprašuje o upravičeni avtoriteti za vojno v oziru na domobrance. Tu je nujno opozoriti, da napak imenuje proti-partizansko stran kot "domobrance", saj gre v resnici za proti-revolucionarne sile, ki so zagotavljale red in mir na domačem ozemlju. Vojna ni bila začeta z njihove strani, ampak je bila sprva zgolj obrambna reakcija na neposredno nevarnost partizanskih napadov, kar je dovolj jasno tudi v organizaciji statičnih Vaških straž (VS), ki so jih Italijani poimenovali kot MVAC oz. protikomunistične prostovljne policiste. Njihova naloga je bila varovanje vasi. Po italijanski izdaji pa so se te VS reorganizirale v Slovensko domobranstvo, ki pa so imele začetkoma zelo podobno statično funkcijo. Spomnimo se na Balantiča in domobransko postojanko v Grahovem.
Iz kje je izhajala njihova upravičena avtoriteta? Iz začasne zakonite oblasti okupatorja, kot tudi iz organov začasne domače uprave.
Najhujše blatenje protipartizanskih odredov pa se pojavi ob "Intentio recta", kjer avtor kot pomislek navaja: državljanska vojna, vojaško sodelovanje z okupatorjem in izpostavljanje civilnega prebivalstva. Zakaj se odloči za tako očitno revolucionarno retoriko lahko zopet le ugibamo.
Državljanske vojne protipartizanske sile niso zakuhale. Na sistematično nasilje se je bilo treba odzvati. Če pa avtor vidi krivdo v tem, da so se branile in s tem kreirale državljansko vojno, ker vsaka vojna potrebuje vsaj dve strani, potem se po njegovi logiki nihče ne bi smel upreti partizanskemu nasilju, da ne bi prišlo do državljanske vojne. Pustiti bi se morali pobiti, pa ne bi bilo državljanske vojne!
Sodelovanje z okupatorjem ni točka, ki bi jo avtor smel uvrščati med dileme ali negativne lastnosti. Sodelovanje z okupatorjem je nuja, če rečemo s Petrom Urbancem: sodelovanje z okupatorjem je, ne samo pravica nego dolžnost2. Okupatorjeva oblast je začasna zakonita oblast in ta je dolžna zagotoviti red na zasedenih območjih, prebivalci pa so dolžni vzdržati se nelegalnih dejanj. Poglejmo si okupacijo Julijske krajine po zaveznikih koncem druge svetovne vojne. Tam v uradnem razglasu beremo v 4. členu "Prestopki proti zavezniškim silam, kaznivi s smrtjo", preko dvajset možnih prestopkov. Med drugim: pomoč vojnemu ujetniku pri pobegu, pomoč pri izogibanju ujetništvu, posedovanje radio oddajnika, motenje delovanje vodovoda ali elektrovoda, itd. itd. Okupacija ni brezpravno stanje, niti ni prebivalstvo zavezano k upiranju okupatorju, zavezano pa je h korektnemu obnašanju do začasne oblasti.
Dalje, kar pa najbolj bode v oči, je "izpostavljanje civilnega prebivalstva". To je pa naravnost smešno. Partizani so izpostavili civilno prebivalstvo s svojim gverilskim načinom bojevanja, saj so to počeli načrtno in taktično, da bi izzvali represalije in razvneli nezadovoljstvo prebivalstva z okupatorjem, potem ko so videli, da ljudje sprejemajo novo začasno oblast brez večjih težav. Protipartizanske sile pa so imele en sam namen: vzpostavitev reda in to so morale početi na območjih, prepredenih s partizansko gverilo (ponovno velja opozoriti: gverila predvsem pomeni izkoriščanje prebivalstva za lasten boj kot npr. Hezbolah, ki namešča raketna izstrelišča med stanovanjske bloke, ali južnoameriške gverilske organizacije, ki živijo skupaj z vaščani odročnih vasi ipd.) in partizanskimi terenci.
Pri protirevolucionarnih silah torej ni šlo za nikakršno "izpostavljanje civilnega prebivalstva", saj se je ravno civilno prebivalstvo samo zbralo v Vaške straže, ne ker bi imelo neke politične interese, temveč ker je zahtevalo, da se ga ne vključuje v nek "upor proti okupatorju", tako, da se ropa in mori po vaseh, ki s tem niso imele nič opraviti.
Žalostno je prebirati takšen članek, ki naj bi gledal z distance in pravično na krvavo preteklo obdobje, v resnici pa le relativizira, da bi se s tem osvobodil resnice same in bi lahko sedel nekje na sredi.
1. "Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Dieter Blumenwitz, 2005)
2. "Neutemeljena je globalna obsodba kolaborantstva kot nekaj bistveno, načelno slabega. Nasprotno, sodelovanje z okupatorjem, v slučaju okupacije, ko je narod na milost in nemilost izpostavljen šikanam okupatorja, je, ne samo pravica nego dolžnost. Haaške konvencije to dejstvo upoštevajo in celo nakazujejo dolžnost okupatorja, da zaposli vso administracijo prejšnje države. Ne glede na konvencije, je logično, naravno in razumno, da pride do kolaboracije. Nihče ne bo sugeriral globalni odklon do sodelovanja, razen, ako gre za kake radikalna politična gibanja, ki pač gledajo na svoj cilj, ne glede na usodo naroda."
(Peter Urbanc, 1994)
