nedelja, 17. avgust 2014

Kocbekov sindrom

Trinajstega avgusta nas je presenetil twit Odbora 2014 na Twitterju, kjer je odbor objavil sliko Toneta Kuntnerja, spodaj pa je pripisal: "Tone Kuntner vztrajnikom in vztrajnicam bere Kocbekove verze iz pesmi Lipicanci. #svobodaJJ". Ob tem smo osupnili.
Zdelo se nam je, da se za vsem skriva nekaj več in da smo imeli prav, ko smo trdili, da je prišlo do sabotaže parlamentarnih volitev s strani "desnice". Seveda nismo želeli špekulirati, ali je bila ta sabotaža dejansko hotena, ali pa je bila podzavestna, skupek nepremišljenih faktorjev, ki so rezultirali v tej sabotaži. A ta dogodek pred vrhovnim sodiščem nam je pokazal na večjo razsežnost tistega, kar smo slutili in videli na desnici ob zadnjih volitvah in pred ter po njih.
Zdi se, da ne gre toliko za neposredno sabotažo, ki bi bila hotena zavestno, temveč za nekakšno mentaliteto, ki je prizadeta zaradi določenih dogodkov in premikov v naši zgodovini. Težko pa je tudi pravilno začeti in končati razmišljanje o tem problemu, ki se šopiri na naši "desnici".
Eno je vendarle gotovo. Edvard Kocbek je vprašanje ob katerem pride najbolje do izraza politični nazor posameznika. Čeprav se morda sprva ne zdi, je Kocbek vendarle tista točka preloma na kateri bodisi stojiš ali padeš. Kako dojemaš Kocbeka je izraz tvoje politične usmerjenosti, tvojega območja vrednot in tvoje načelnosti.
Edvard Kocbek je že pred vojno postal disidentski katoličan, to pomeni, da je že pred vojno nasprotoval večinskemu katolicizmu (katolicizem uporabljam kot prevod "catholicism" in se s tem upiram percepciji, da je beseda "katolicizem" slabšalna ali, da nakazuje karkoli slabega) s svojim stališčem o španski državljanski vojni, kjer se je idejno postavil na stran komunistov in ostalih skrajnih levičarjev. Njegova izjava o vsaki hereziji kot junaštvu je dodobra razvnela strasti na slovenskem. Kocbek se je pozicioniral na skrajno levem polu. Njegov socializem ni bil nič drugega kot komunizem, le da je bil tako neumen (ne mislim zaslepljen, neumen je bil), da je mislil, da lahko ob materialističnem počelu socializma obstaja nek duhoven prostor buržoaznega krščanstva. Navzlic vsem dogodkom v Rusiji, Španiji, Mehiki, kjer se je preganjalo krščanstvo, pobijalo duhovnike, redovnike in redovnice, kjer se je požigalo sakralne objekte, je bil Kocbek tako predrzen, da je ostajal na strani komunizma in se v posmeh vsem žrtvam materialističnega socializma imenoval "krščanski socialist". Zavestno je vstopil v partijo in ostajal v izvršnem odboru OF, čeprav je vedel kaj počnejo partizani širom Slovenije, čeprav je vedel s kakšnim namenom je partija ustanovila VOS. Še več, ob likvidacijah dr. Natlačna in dr. Lamberta Ehrlicha je v svoj dnevnik zapisal:

"Ta tragična smrt pomeni, z drugimi likvidacijami vred, zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni, ne le pravične kazni za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice."

"To noč sem dobil določen občutek, da se je začela Slovenska vstaja."

Po vojni je bil funkcionar v komunistični diktatorski državi. Potem pa se je začel šele spraševati o pobojih nasprotnikov, tako kakor, da ne bi vedel kaj se je z njimi zgodilo. Očitna hinavščina nekoga, ki je sedel ves čas v samem vrhu sistema, ki je puščal kri Sloveniji med vojno in po vojni. Potem nastopi tu zgodba o neverjetnem trpljenju, ko je bil v hišnem priporu in je bil (poslušaj in piši) "nadzorovan". Seveda se malokdo vpraša, kako je mogoče, da je človek, ki naj bi bil osovražen od partije in naj bi se izognil smrti le zaradi pozornosti svetovne javnosti, dobil Prešernovo nagrado za neko pesniško zbirko leta 1964.
Tu pa nastopi tista točka preloma, o kateri sem govoril prej. Ko se vprašamo, ali je bil Kocbek res žrtev in če je bil, žrtev česa in če je res bil, kakšna žrtev.
Vsi vemo za ganljivo zgodbo o strašnem in grozljivem trpljenju Kocbeka, ker so mu prisluškovali, ker so mu mikrofone skrivali v sliko njegove matere. Govorijo nam, da ga niso usmrtili le zato, ker je evropska javnost uprla svoje oči v ta primer.
Sama hinavščina. Kocbek je bil in ostaja komunist, na njegovih plečih ni le strašna norost, temveč tudi krivda, da je omogočil komunistično diktaturo s tem, ko je z lažjo in prevaro prepričal slovenski narod, da je katoličan in je s svojo neznatnostjo prepričal ljudi, da se v OF borijo "različne" skupine in je prevaral narod, da ljudje niso videli, da je isti s partijo. Velika laž o dolomitski izjavi, ki naj bi nas prepričala, da je bilo do te izjave kaj drugače in da je bilo po njej kaj drugače, je tudi ena absolutno fenomenalnih iznajdb tega hinavca.
Želijo nas prepričati, da je bilo Kocbekovo "trpljenje" ob nadzoru in hišnemu priporu, hujše od pokola tisočev ljudi. Kocbek je postal večja žrtev in mučenec kot na tisoče pobitih ljudi, pometanih v jame in brezna.
In tu smo sedaj na razpotju. Tu se dokaže resnična politična nrav človeka. Kako dojemati Kocbeka? Kot žrtev in komunističnega disidenta, ali kot zločinca, ki je omogočil in izvajal revolucijo in ga je naposled revolucija požrla, kakor pravijo, da revolucija žre svoje otroke. Ob tem vprašanju se izkristalizirala resnična desnica.
Mnogim se zdi le žrtev. Pravijo,d a je bil zaslepljen in idealističen. Boris Pahor in Lojze Rebula sta uspela skozi leta ustvariti figuro malega odrešenika, ki se je junaško upiral komunizmu. Rebula je svoj delež opravil na katoliški strani, kjer je gotovo njegova zasluga, da o Kocbeku beremo v slehernem katoliškem glasilu, kot o antikomunistu in kdovekajševse.
Kdor smatra Kocbeka za karkoli drugega kot revolucionarnega zločinca, je nor.
In smo že nazaj pri naši "desnici". Vedno bolj postaja jasno, da desnica na slovenskem ne obstaja več. Imamo samo še kocbekovce. Ex-komuniste, disidente, ki nas poučujejo o komunizmu in obenem gradijo paralelni mit o upornikih znotraj sistema. (Do nedavnega je bil eden takšnih celo Franc Rozman - Stane, ki so ga skušali prikazati kot nasprotnika komunizma). Zato imamo Kocbeka, pa Hribarjevo in Janšo. Kocbekov sindrom ali Kocbekov feniks, ki vstaja iz ene struje, da se preobrazi v drugo.
Kocbekov sindrom je sindrom pozabljanja, nenačelnosti in relativizma.
Kocbek je vprašanje ob katerem postane jasno ali je človek res načelno desen ali pa se le dela desnega. Kocbek je tista točka na kateri postane jasno kako dojemamo komunizem. Povsem ista stvar je z Angelo Vode, zapriseženo komunistko, ki se menda ni strinjala s stalinizmom, se pravi eno različico komunizma. In ta zaprisežena komunistka je znenada postala ljubljenka antikomunistov ali tistih ki so se vsaj delali, da so antikomunisti. Znenada smo poslušali in brali o svetnici Angeli Vode, ki je bila, čeprav komunsitka, preganjana od komunistov. Po neki čudaški logiki tega kocbekovega sindroma je rezultat enačbe takšen: če si komunist in zaideš v konflikt z neko skupino komunistov, prenehaš biti komunist. Gre za iracionalnost, ki leži v tem sindromu. Zato je Kocbek postal paradni konj modernega antikomunizma. Zato imamo Angelo Vode in Janeza Janšo v prvih bojnih vrstah proti komunizmu. Zato nam bivši partijci solijo pamet kaj je komunizem in kaj je partija in kaj je totalitarna država.
Kocbekov sindrom je odsotnost vsakega razuma. Je polovična preobrazba v nekaj drugega, celo nasprotnega. Kocbek je znenada postal ikona antikomunizma. Angela Vode je postala ikona antikomunizma. Janez Janša je postal ikona antikomunizma. Vprašati se gre le eno, kaj bi bilo z njihovim antikomunizmom, če bi ne zašli v konflikt s partijo in kako lahko konflikt s partijo enostavno pomeni, da so prenehali biti komunisti.
Eno je gotovo, oni komunizma niso zavrgli zaradi uvida njegove ideološke, kulturne in socialne izprijenosti. Ne, oni so komunizem zavrgli in se prekrstili v antikomuniste iz čiste osebne, subjektivne naravnanosti. Njihov uvid je v subjektu namesto, da bi bil v objektu, kjer bi tudi nekaj pomenil.
Kocbekov sindrom lahko opazimo tudi pri strašnih besedah "Goli otok". Goli otok je dolga leta (in gotovo še dandanašnji) postal sinonim za surovost in zverinskost komunističnega sistema. Goli otok sta besedi, ki naj bi zbudili v ljudeh grozo. Ampak, Goli otok je bil navaden zapor za navadne partijce, komuniste, ki so zašli v konflikt s svojo matico. Goli otok skušajo postaviti nad Teharje, kakor da ju je mogoče sploh primerjati. Mi, ki smo idejno nasprotni komunizmu, naj bi sočustvovali z nekimi partijci, ki so bili zaprti na Golem otoku. Znenada žrtev postanejo komunisti. Zato imamo legende o Trockemu in Kocbeku in Angeli Vode. Da se med ljudi vnese percepcijo, da komunizem ni slab, slabi pa so bili nekateri komunisti na vrhu, ki so zapirali in pobijali ljudi. V bistvu je Kocbek slovenski Trocki. On je tisto jagnje, tista vele-žrtev komunizma. Ne ljudje, ki so umirali ustreljeni, napol ranjeni, živi v breznih, jamah in rudnikih, ampak Edvard Kocbek. Komunizem ima vedno plan-B pripravljen že vnaprej. Zato lahko po vsem tem času še vedno poslušamo, da je komunizem dober in mogoč, le realizirali ga še niso pravilno. Za komunizem lahko velja, da je to sistem ureditve države in gospodarstva, medtem ko mora za fašizem nujno veljati, da fašizem ni nič drugega kot genocid, nasilje in represija. Da bi bila celotna zadeva še bolj ironična, nam o fašizmu kot fašizmu (ste začutili ironijo že v tem stavku?), govorijo diplomirani, magistrirani, doktorirani in ne vem kaj še vse, zgodovinarji in strokovnjaki. Zato nam profesorji pišejo o slabostih komunizma, šele potem ko obdelajo fašizem. Zato moramo v Kočevskem Rogu med spominsko slovesnostjo za pobite žrtve komunizma, najprej poslušati kaj vse je slabega storil fašizem. Gre za nek zakrament iracionalizma. Za tisto vsiljeno percepcijo , ki so jo vsilili zmagovalci druge svetovne vojne. Popačenost in defektnost. O komunizmu ne smeš govoriti iz svojega ideološkega nasprotovanja komunizmu, o komunizmu lahko govoriš le iz svojega nasprotovanja diktaturi.
Zato imamo diskurz v katerem, ko govoriš o komunizmu in o zločinih komunizma, takoj dobiš klofuto, kaj pa fašizem. Ravno iz tega razloga zavračam govoriti o čemer koli, kar naj bi fašizem slabega storil, ker ne pristajam na diskurz v katerem je mogoče govoriti dobro in slabo o komunizmu in slabo in slabo o fašizmu. Ne pristajam na diskurz v katerem lahko govorim proti komunizmu le iz vidika anti-totalitarizma in pro-svobode, lahko govorim tudi o komunizmu kot odličnosti, medtem ko lahko govorim o fašizmu kot edinemu zlu sveta, ne smem pa govoriti o ničemer dobrem kar je v fašizmu.
Sam nisem proti komunizmu iz vidika anti-totalitarizma in pro-svobode. Ne, sam sem proti komunizmu zaradi svoje ideološke nasprotnosti. In s tem, ko zavračam komunizem ne zavračam totalitarizma. Ker nimam kocbekovega sindroma, ker nisem idiot, funkcija volje, ki stoji za radiem in časopisi in televizijo in internetom. Sem ponosen katoličan, ki ve za meje svobode in ve, da Bog ni demokrat in da Božje kraljestvo ni demokracija.
Ampak iz te formulacije mojega dojemanja se sploh ne morem deklarirati za antikomunista po današnjih standardih, zato ker sem lahko proti komunizmu le, če sem proti komunizmu zaradi svoje antitotalitarnosti.
Seveda teh standardov in definicij ne sprejemam. Ne sprejemam definicij, ki si jih izmišljujejo prostozidarji in globalna liberalna kulturna revolcuija.
Kocbekov sindrom je sindrom, ki je spretno krmiljen s strani komunistov, da se vnese v družbo relativizem. Sivina. Nič ne sme biti črno-belo. Vsemu moramo reči, da je kompleksno, vse mora ostati nedorečeno, seveda zaradi "kompleksnosti problema". Seveda vse razen evropskega fašizma. Tu smo lahko črno-beli, še več, tu moramo biti črno-beli, če nočemo, da nas zaprejo, nas pridejo prijateljsko opomniti policisti na dom. Če nočemo represije, krmiljene s strani prostozidarjev.
Kocbek pa je po eni strani tudi blagoslov. Ob dojemanju njega se nam pokaže kdo zares misli antikomunizem in kdo svoj antikomunizem le hlini. Ob njem se nam pokaže kdo je dovolj neumen, da misli, da je človek, ki se je čez noč prelevil iz komunizma, pravi antikomunist.
Današnja slovenska desnica, ki samo sebe formulira za desnico je zgolj notranja opozicija komunizmu, je opozicija, ki je izšla iz komunizma, da bi se preobrazila v njegovo nasprotje z jasno in nedvoumno ikonografijo Kocbekov, Vodetovih in golih otokov.
Zato ni na zadnjih volitvah nihče ustavil pohoda neokomunistov nad parlament, ker nihče ni mislil resno. To bi vendarle že morali vedeti. Pa nismo. Nismo vedeli, da desnico sestavljajo kocbekovci.

- NeoDomobranec
twitter: @neodomobranec

4 komentarji:

  1. A veste, da je imel Milan Komar, največji mislec slovenske protikomunistične emigracije, to Kocbekovo pesem tako rad, da jo je imel uokvirjeno v svojem buenosaireškem stanovanju?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sem zastonj napisal ta sestavek, da se me še vedno prepričuje, da če je ta in ta ljubil Kocbeka in če je ta in ta bral Kocbeka, potem je Kocbek dober, potem je Kocbek svetnik? Če bi si vzeli minuto časa in prebrali ta sestavek, ki sem ga spisal (če že komentirate pod njim), bi videli, da me ne zanima kdo je ljubil Kocbeka in kdo je karkoli uokvirjal. Gre za načelnost, gre za radikalnost.
      Druga stvar; ko omenjate moj pravopis, poleg zapišete "...ob svojem domoljubju...", tu ste pavšalno sklepali, da sem domoljub, nek patriot in ste me želeli diskvalificirati, češ tak domoljub, pa še slovensko ne zna pisati. Sam se nikoli nisem nikjer opredeljeval za domoljubja, noben sestavek, ki sem ga kadarkoli spisal, ni govoril o domoljubju.
      Seveda se spet vse zbanalizirala na to, kako je sestavek spisan, ker je tako najlažje diskvalificirati nekoga. Češ, "Oh ta uboga raja, ki še pisati ne zna, pa že ne bo solila pameti Kritiki konservativni, meni, ki v svoji klimatizirani sobani pišem najbolj intelektualno prodorne, najbolj pravopisno pravilne, najbolj sofisticirane članke."
      Zakaj, da ne pišem pravopisno pravilno? Zato, ker ne pristajam na umetno ustvarjen jezik, kar je slovenščina postala. Funkcija jezika je pomembna, nič drugega.
      Me je pa razveselilo, da je tako visoko sofisticirana oseba videla moje ubogo skrpucalo od bloga in mi namenila celo nekaj besed.

      Izbriši
  2. Vprašanje: kako to, da se ob svojem domoljubju tako nemarno vedete do slovenskega pravopisa?

    OdgovoriIzbriši
  3. Se bojite, da bi izpadli premalo "ljudski", če bi se skušali držati pravopisnih pravil?

    OdgovoriIzbriši