Božična in novoletna poslanica Prezidenta Leona Rupnika slovenskim domobrancem 1944

Slovenski domobranci!
 

Preden nam je bil poslan Odrešenih in preden smo kot kristjani sledili Njegovemu nauku, so naši predniki vsako leto praznovali noč, ko je njihova domovina obrnila svoj obraz k soncu, od katerega je prihajalo življenje. — Ta noč posvečenja je dobila svoj najvišji pomen takrat, ko je postala spominska noč rojstva našega Odrešenika; zakaj človeštvu je prinesla novo vero v božjo Pravičnost in Dobroto, ki je napovedala boj zlemu.

Sedaj stojimo na koncu 1944. leta tega boja in s tem na višku borbe med dobrim in zlim.

Stroga je sodba, pred katero nas je postavila božja Previdnost, preden misli nakloniti zmago Pravici in Dobremu. V strogem preizkušanju in trdem boju namreč hoče izbrati one ljudi in one narode, ki naj v blagor vsemu stvarstvu božjemu po pravičnosti in dobroti izoblikujejo človeštvo in njegov življenjski prostor — našo zemljo — v skladu z voljo božjo in njenimi postavami.

Boj je trd in strahoten. Sovražniki Dobrega in zavezniki zla, ki so našega Odrešenika sovražili, mučili in križali, ker se je boril proti njihovi satanski nepravičnosti, lakomnosti in samoljubni pregrešnosti, so še vedno na delu, da bi zatajili našega Boga, pokvarili Bogu vdan in narodno zavedni del človeštva ter vse dobrine sveta nagrabili zase.
 
Kakor se noben narod naše zemlje ne more izmakniti tej borbi med Dobrim in zlim, tako je tudi naš mali narod v tem boju udeležen. Premajhen je sicer, da bi odločilno posegel vmes: vendar je zadosti velik in močan, da na mejah svoje domovine in za njimi dela in se bori za zmago Dobrega nad zlim.

Samo po tem hrabrem boju in marljivem delu za Boga, narod in domovino, si bomo v vrstah narodov, ki se pod vodstvom Nemčije bijejo proti židovski zaroti, priborili obstoj in bodočnost in si bomo pridobili med narodi, ki bodo zaradi vzdržnosti na strani Dobrega izbrani za ustvaritev novega, pravičnega in Bogu dopadljivega svetovnega reda, nam pripadajoče, pravično mesto na svetu.

Vas, dragi moji domobranci, naj v prihodnjih dneh rojstva Boga in začetka novega leta dela in naporov na strani Dobrega ta misel dvisla in utrjuje v volji in veri v zmago nad zlim ter v zaupanju v Boga in v lepšo bodočnost našega naroda, v bodočnost, ki naj jo On blagoslavlja.

Vedno mislite na to, da so naši očetje in dedje 1500 let našo čudežno lepo domovinico, ki nam jo je naklonila usoda, hrabro branili, marljivo obdelovali in spremenili v naš mali zemeljski raj. Samo če bomo svoje dolžnosti popolnoma natančno izpolnjevali, bo ta naša rajskolepa domovina ostala naša last, da bomo lahko nadaljevali delo naših prednikov in svoji očetnjavi dali lepšo, srečnejšo in bogatejšo podobo.

Zavedajte se zakona, ki je položen v našo naravo, zakona, ki pravi, da novo življenje lahko klije samo iz boja, dela in žrtev in da naše življenje dobiva svoj smisel samo v življenju vsega naroda! To življenje sicer morajo mnogokdaj izvojevati žrtve posameznikov. Toda prav v tem, da s tem koristijo narodu, dobiva njih žrtev svoj pravi pomen. — Sin božji je moral umreti, du je odkupil človeški rod, ki naj v boju, za čigar odločitev se moramo boriti tudi mi, izvojuje zmago Dobrega. V današnjem boju se v isti službi bijemo za pravičnejšo, boljšo, Bogu bolj dopadljivo dobo miru med narodi, dobo, ki naj bo polna dela in iskanja resnice ter boja proti vsem znanim in nepoznanim silam, ki so človeštvu sovražne.

Pozivam vas, da prav prihodnje dni posvečenja dvignete svoje misli in izprašate svoja srca, ali ste dolžnosti vojakov slovenskega naroda vedno in povsod tako izpolnili, da boste morali biti upoštevani kot vrednota, po kateri nam bo odmerjena bodočnost. Potem napravite trden sklep, da boste vse storili in se hrabro borili, dokler peklenski komunizem iz našega slovenskega naroda ne bo iztrebljen: zakaj samo to je prvi pogoj naše boljše bodočnosti, za katero se moramo boriti z združenimi narodnimi silami v Slovenskem Domobranstvu.

Temu pozivu pridružujem za vse častnike, podčastnike in vojake Slovenskega Domobranstva najboljše želje za božič in vso vojaško srečo v novem letu 1945.

Vaš Generalni inšpektor

general: Rupnik.

"Živel Kristus Kralj!"

Kraljevanje Kristusovo je koncem devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja pomenilo tisto idejo, ki je združevala živa katoliška politična gibanja širom Evrope in celo Amerike. Po okrožnici Quas primas, leta 1925, pa je dobilo katoliško občestvo še več novega zagona. V vseh državah lahko zasledujemo razmah katoliških gibanj, ki jih je ustavil šele konec druge svetovne vojne, ki je s seboj prinesel diktaturo liberalizma.

Nekaj primerov bojnega klica: "Živel Kristus Kralj!"
   
1927 Mehika
"To kar se dogaja sedaj v državi Mehiki, pa že docela spominja na preganjanja v prvih stoletjih krščanstva. Slišimo že o mučenju mladeničev, ki imajo pogum, da se potegujejo za versko svobodo. Tako n. pr. so v mestu Mehiki zaprli družbo mladeničev, članov »Lige za versko svobodo«. Spravili so jih v družbo hudodelcev in zloglasnih oseb. Prav kakor za časa preganjanja v prvih stoletjih. Mladeniči se niso menili za to družbo, marveč so skupno molili sveti rožni venec. V mestu Zami so prijeli in zaprli dva mlada fanta (Manuela Malgareio in Jakoba Silva), člana zgoraj omenjene Lige. Vojaki so hoteli prvega prisiliti, da bi vzkliknil »Živio Calles!« (Calles je sedanji mehikanski tiran) Toda mladenič zakliče: »Živel Kristus Kralj!« Izjavil je tudi, da je zanj pripravljen umreti. In vojaki? Jeli so ga mučiti: Odrezali so mu ušesa kos za kosom. V strašnem trpljenju je pa venomer klical: »Živel Kristus Kralj!« Nato so mu odrezali še jezik. Prijatelj J. Silva ga objame in v takem položaju so ju odpeljali v smrt. — Tako umirajo katoliški mladeniči za svojo vero."
          
1936 Španija
"Ob izbruhu španske civilne vojne sta dva pomorska častnika v Asturiji, ki je bila krvavo rdeča, dobila povelje, da odrineta s svojima ladjama proti vstašem. To sta bila Feliks Fernadez Fournier in Jožef Piury Quesada. Oba izrazita katoličana, sta neustrašeno izjavila, da tega ne moreta storiti. Prvemu so dali 10 minut, drugemu pa 48 ur odloga, da se premislita, sicer bota ustreljena. Brez premisleka sta odgovorila, da ne potrebujeta nikakega odloga, ampak sta takoj pripravljena rajši umreti, kot omadeževati svojo čast. Oba sta bila postavljena pred puške in padla kot mučenca z vzklikom: Živela Španija! Živel Kristus Kralj!"
    
1937 Španija
"V Mombroce in Calandi je bilo umorjenih 11 redovnikov - dominikancev, ker niso hoteli izustiti zapovedanega vzklika: »Živel komunizem«, marveč so klicali: »Živel Kristus Kralj!«"
     
1942 Slovenija
"Kakor je bil sam vedno skromen v vsem svojem življenju dragatuški župnik Jakob Omahen, tako je bila tudi zelo skromna časopisna vest o njegovi mučeniški smrti.
 
7. julija so ga partizani odpeljali. Prišli so nad njega kot na kakšnega razbojnika. Roparsko ekspedicijo sta vodila znani komunist Dvojnmoč iz Kanižarice in Heničeva Katica iz Kvasice.

Odpeljali so župniku Jakoba Omahna v zloglasno partizansko taborišče tam za Svetim Križem, od koder ga ni več nazaj.
    
»Živel Kristus Kralj!« je glasno zaklical, ko so ga gnali mimo župne cerkve, ko se je poslavljal od svojega evharističnega Kralja in od svojih župljanov, ki so nemo gledali ta strašni prizor. Za ta njegov vzklik so ga partizani kaznovali na ta način, da so ga z močnimi udarci podrli na tla."
   
1942 Slovenija
"Med prvimi sta bila umorjena župan Brulc in podžupan Hrovat. Podžupana Hrovata so odpeljali v juniju in ga umorili v gozdu, dočim so župana Brulca in njegovega sina odpeljali 12. julija, ju grozovito mučili in umorili 15. julija. Vse te žrtve so bile sojene v gaberški šoli, kjer so v njeni bližini našli do 200 grobov — žrtev iz bližnje in daljne okolice Novega mesta.
 
Ko so nesrečneže izkopali, so poklicali zdravnika dr. Kolarja iz Novega mesta, ki je zdravniško ugotovil poškodbe vpričo komisije in izdal uradni spis o tem, kjer pravi sledeče: »Na glavi so zdrobljene kosti, oči in veke nasiloma iztrgane, porezana zgornja in spodnja ustnica, jezik izruvan, levo uho odsekano, spodnja čeljust zdrobljena, koža ožgana, na roki manjkajo trije prsti — bil je živ zakopan.« Tako govore uradni zapiski o mučenju župana Brulca, kar se da potrditi tudi na podlagi slike. Kaj je zagrešil? Edino to, ker jih ni hotel pozdraviti po komunistovsko, temveč odgovoril: »Smrt komunizmu! Živel Kristus Kralj! Tako sem svoje otroke učil in tako tudi je!«"
     
1943 Slovenija
"Mladega, vzglednega katoliškega fanta, Povšetovega Jožeta iz Goriške vasi pri Mirni peči ni več med živimi. Krogla slovenskega komunista mu je ugasnila luč življenja. V sredo, 17. svečana je prišel iz Trebnjega, kjer je bil pri legiji, na kratek dopust k staršem, ves vesel in dobre volje, kakor je vedno bil — saj si je njegove družbe vsak veselil in tudi iegijci v Trebnjem so se že veselili Jožeta, ki naj bi se bil še isti večer vrnil. Pa mu ni bilo dano.
 
Ko se je okrog 4 popoldne poslavljal od domačih, so štirje partizani naredili zasedo okrog hiše. Ko je skočil skozi okno, hoteč uteči, ga je zadela dum-dum krogla. Že smrtno ranjenega, skoraj umirajočega je hotel bratomorilec še enkrat ustreliti, pa mu je pokojni Jože odgovoril:

»Saj bom sam umrl! Umrl bom za Boga!«
           
»Kaj, za Boga?« je vzdrhtel bogoodtujeni morilčev glas.
      
»Da, za Kristusa bom umrl! Živel Kristus Kralj!« je umirajoči povzdignil svoj glas."
     
1944 Slovenija
"Na veliko sredo so komunisti odpeljali in pozneje ubili g. Franceta Kerna, kaplana in zadnji čas župnega upravitelja v Hinjah.
 
Pokojni gospod se ie rodil v Praprotni Polici pri Velesovem. V mašnika je bil posvečen lani in takoj nastavljen za kaplana v Hinje. Bil je duhovnik po božji volji. Gojil je življenje molitve in odpovedi. Vzlic zaprekam je v prid verskega življenja točno vršil vse, kar je zahtevala od njega Cerkev in predstojniki. Zadnje pokojnikovo pismo, ki ga je v novembru poslal svojim prijateljem, zaključuje veličasten vzkiik: Živel Kristus Kralj! Francu Kernu, zgledu katoliškega duhovnika, mučencu za vero in narod, večna hvala in slava!"
  
Ave Christus Rex !
Viva Cristo Rey !
Hail Christ the King !
Vive le Christ Roi !
Živel Kristus Kralj !

K prazniku Kristusa Kralja

Kristus Kralj - Zmagovalec

Celotna enciklika Quas primas v slovenskem jeziku: Quas primas

Ko dandanes praznujemo praznik Kristusa Kralja, se večina ljudi ne zaveda, kaj ta praznik sploh predstavlja in ne razume njegovega specifičnega pomena v redu Cerkve in družbe. Tudi mnogi duhovniki in laiki, ki jim je ob tem prazniku dano, da govorijo in pišejo o pomenu in važnosti tega praznika, ne znajo natanko povedati, zakaj in kako nosi ta praznik velik pomen in čemu je bil postavljen relativno pozno in to ravno v divjem dvajsetem stoletju, ki je v silnem barbarizmu celo prekašalo devetnajsto in osmenajsto stoletje. Zakaj vendar je bil ta praznik postavljen ravno v času med obema svetovnima vojnama?

Napak bi bilo misliti, da kraljevanje Kristusa Kralja zadeva le posameznika ali Cerkev, v smislu vzporednega verskega bistvovanja, ki z okolico, družbo in državo nima nič opraviti. Ravno nasprotno. Praznik kristusa Kralja je bil od Pija XI. postavljen ravno iz razloga, da postane večni opomnik, da Kristus ne kraljuje le nad osebo in Cerkvijo, temveč nad družbo, državo in človeštvom sploh. Kristus Kralj ali Kralj kraljev (npr. 1 Tim. 6,15) je namreč gospodar, kralj, ki mora kraljevati ne le nad posamezniki, ki ne nosijo nobene oblasti, temveč prav nad mogočniki, kralji, državniki, politiki, zakonodajalci itd. Kristus Kralj kraljuje nad državami.

Nesmiselno bi bilo tudi trditi, da je bil praznik Kristusa Kralja postavljen zgolj spričo t.i. totalitarizmov, ki so gradili totalne države. Nasprotno, ta praznik, ki sicer omejuje državo v njenem samogospostvu, ker ji postavlja zakone, ki jih ne more preseči, ali zanemariti, ni bil naperjen zoper totalitarno državo kot takšno. Kajti Cerkev je indiferentna do oblike vladavine. Naperjen pa je bil zoper možnost, da se država bodisi popolnoma odreče Kristusu in mu odreče svoje podložništvo kot Kralju kraljev, bodisi, da postane v verskem oziru indiferentna, kar pomeni, da tretira vse veroizpovedi enako in ne izraža svoje vdanosti Kristusu ob cerkvenih praznikih in na področjih, ki se tičejo večnega blagostanja svojih državljanov. V tem oziru je namreč liberalna demokracija s svojim brezverskim, sekularnim zadržanjem napram pravi veri, ki je vera nepregledne množice predhodnih rodov, neprimerno slabša državna ureditev oz. vladavina, kakor pa denimo fašizem, ki je kljub svoji absolutni Državi, vendarle katoliški veri in Kristusu Kralju odmeril priviligirano mesto, kajti ravno državno praznovanje verskih praznikov in udeleževanje državnega vrha pri prazničnih bogoslužjih, je tisto izkazovanje podložništva Kristus Kralju, ki ga je vsaka oblika vladavine dolžna izkazovati.

Zato je bil praznik Kristusa Kralja postavljen v času, ko so se vladavine, tako tiste liberal-demokratske, kot one materialistične (komunizem) in one, ki so drvele v poganstvo (narodni socializem), vse bolj odtegovale kraljevanju Kralja kraljev in se je na obzorju kazala versko indiferentna država, ki katoliško vero degradira na enakovreden položaj z vsemi krivimi verami. In zato smo danes v takšni zadregi ob praznovanju tega praznika, ker si ne drznemo jasno in na glas izpovedati, da katoličani zahtevamo državo, ki bo priviligirala katoliško vero, se bo ravnala po božjih zapovedih in, ki ji bo poslednji cilj zveličanje državljanov.

Da pa je papež Pij XI. postavil ta praznik ravno v tem času, je bil razlog tudi v tem, da je lahko z velikim veseljem opazoval katoliško politično gibanje, ki je živelo in delovalo po sleherni evropski državi. To so bila katoliška socialna gibanja, ki so želela pravičen socialni red in krščansko državo in niso nikoli kompromitirala svojih nazorov, temveč so s svojim vztrajnim delovanjem dosegala spremembe in krojila politiko držav. To so bile stranke, gibanja in društva, ki niso nič podobnega današnjim pomehkuženim krščanskim demokratom širom Evrope, kaj šele, da bi bila kakorkoli podobna današnjim konservativcem in njihovemu boju za liberalne fundamente. Te stranke, gibanja in društva so si z besedo in dejanjem zares prislužila imenovati se krščanska, katoliška.
       
Zato praznik Kristusa Kralja ni praznik neke abstraktne zamisli, ali nekega dejstva, ki bi bilo zgolj duhovno in bi bivalo le v notranjščini človekovega srca in domače cerkvice. Ne. Praznik Kristusa Kralja je praznik katoliške politike, zavzemanja za državo po katoliških načelih, ki bo Kristusu vrnila njegovo mesto v ureditvi družbe in je torej praznik, ki nas mora spodbujati k realnemu delu v realnosti družbe, države in sveta.
         
V tem prazniku je namreč do popolnosti izraženo katoličanovo poslanstvo v tem svetu, ki se od protestantskih krivovercev in pravoslavnih razkolnikov popolnoma razlikuje. Katoličan, ki veruje, tudi preobraža svet, ne le z zgledom, temveč z dejanjem in naporom, v večjo božjo slavo. V slavo križanega Kralja, ki je zakraljeval nad nizkimi, pa tudi na visokimi. Nad posameznikom in družino, pa tudi nad družbo in državo.

Obenem pa je ta praznik tudi oster opomnik vsem tistim katoličanom, ki v maniri liberalne demokracije in protestantiziranega katolištva menijo, da moramo svoje katoliško versko bistvovanje ločevati od onega političnega, družbenega in  socialnega. To zmoto, ki se pojavlja v katoliškem občestvu, obsoja ta praznik, ki je praznik katoliške političnosti, aktivnosti, brezkompromisnosti in radikalnosti.

In naše upanje in naša vera ostajata obrnjena v zamisel, da se nekoč slovenski katoliški narod zopet povrne v tirnice katoliške socialno-politične doktrine in zgradi državo, ki bo vredna imenovati se Kristusova podložnica. Državo, ki bo nov katoliški monarh, kralj, nad katerim naj vlada Kralj kraljev - Kristus Kralj.

Christus Vincit!

Christus Regnat!

Christus Imperat!

Živel Kristus Kralj!

Tebi, slovensko dekle (1944)

Tebi, slovensko dekle

           

O nalogah slovenskih mladenk pri preobražanju našega ljudstva

           

[Objavljeno v tisku 29.7.1944]

          

France Kunstelj

             
Pred meseci sem imel priliko, da sem spregovoril besedo slovenski materi. Takrat sem dejal, da se mora slehernemu, vsaj trohico domače čutečemu človeku krčiti srce v teh dneh, ko misli na nepopisno trpljenje, ki so ga morale in ga morajo ponekod še prestajati matere zaradi svojih sinov.
   
Danes pa naj s to mislijo nadaljujem in povem, da je s trpljenjem mater tesno povezano tudi trpljenje naših hčera — naših deklet.
  
Novi dobi gremo Slovenci z drugimi evropskimi narodi naproti. Dobi, ki jo bo vsaj delno izoblikovalo tudi vzvišeno poslanstvo žene. Ne samo matere, marveč tudi dekleta.
  
Težka naloga čaka vse, tudi tebe, dekle. In za to nalogo se pripravi s srcem in umom, da boš znala združiti žensko srce z moško srčnostjo, plemenitostjo in treznostjo, — teh odlik naš čas krvavo pogreša.
  
Ko zidamo svojo bodočnost, se mi večkrat dozdeva, da smo nemara vse preveč vase zaverovani, ali z drugimi besedami povedano: premalo važnosti pripisujemo — to je bila ena izmed mnogih naših napak v preteklosti — vprašanju, kakšno besedo naj ima naša žena v bodoči preosnovi naše narodne, gospodarske in kulturne bitnosti. In zato naj nas današnja beseda, ki jo posvečam našemu dekletu, vsaj za hip postavi v razmislek tega, tako važnega vprašanja.
     
Slovensko dekle, prislnhni tem mojim skromnim besedam, ki jih hočem spregovoriti tvojemu razsodnemu in treznemu razumu, tvojemu blagemu srcu in tvoji plemeniti duši ...
    
Ko so se začela za nas leta strahote z aprilskimi dnevi 1941, se je tudi tvoje ime, večkrat ponavljalo v zvezi z usodnimi trenutki našega narodnega življenja. Tudi tvoje ime je vedno bolj in bolj stopalo v ospredje in zadevalo ob besede: ljubezen, trpljenje, čast, dostojanstvo in — sramota, nečast, izdajstvo, podla kupčija, podivjanost, zverinstvo... In tako nam je nič kolikokrat udarila vsaj v duhu na uho znana pesem:

»Dokler slovenski rod

biva po zemlji tod,

bode slovelo

slovensko dekle ...«

        
In kako in zakaj bo slovelo to naše dekle? Eno dekle častno, drugo sramotno v pozne rodove. Če so oblikovalci naše rodne besede in drugi kulturni tvorci toliko opevali naše dekle in ženo: njeno srce in čustvo, njene dneve in noči; njen nagelj in rožmarin v oknu; njeno vdanost, milino, plemenitost; njeno čast in dostojanstvo; njeno lepoto, njene velike vrline, njeno veliko ljubezen, niso in ne bodo mogli nikoli v vsej polnosti izpovedati tega, kar je od te strani tako močno vplivalo na preoblikovanje našega človeka v letih revolucije, ki je s svojimi krvavo rdečimi valovi pljusnila v zadnjo gorsko naselje naše Dolenjske, Notranjske, Gorenjske in Primorske.
       
Bili so to dnevi naše najhujše preizkušnje, saj je brezvestni rdeči sovrag zadal našemu času neizbrisen pečat svoie krutosti; rdeča miselnost, ki je razpredla svoje mreže tudi med nas, ne prizna ne veri in ne srcu osnovnih pravic; vse svetinje, ki so iz davnin korenik naroda, tako da bi narod brez njih nehal biti narod, vse te svetinje skruni in načrtno uničuje, tako da je naš človek po brezsrčnem zločinstvu rdečega nasilnika dvakrat ranjen: krvavi njegovo telo in hromi njegova duhovna moč.

In prav zato je ob tem umiranju najhuje prizadeta osnovna celica našega občestva: družina, ki ji daješ tudi ti, dekle, svoj delež ...
      
Najprej besedo tebi, dekle, ki si ostala to karr bi morala vsaka hči naše matere biti in ostati: čista, poštena, plemenita. In taka skozi vse vihre, ki so divjale nad našim narodom.
  
Spomniš se, kako je zadivjal vihar savojske okupacije. Za njim je zabučal vihar rdeče vstaje, nekdo je pel: glavo je dvignil v nas upor ...
   
Pa tvoja vest je danes čista. Kakor da so jo ti viharji učvrstili in izmili zadnji madež s tvojega srca, si postala velika v teh časih, vzvišena, ljudstvo je ponosno nate, zavedaj se tega, dekle! In če si pisala dnevnik (tudi če ga nisi, saj ga je ludstvo vestno pisal), ali niso besede tvojega dnevnika besede sočutja s trpljenjem naroda, ki je umiral za svoje poštenje in neomajno prepričanje?
   
S srcem ljudstva je umiralo tudi tvoje srce, naše dekle, ki si v nemi grozi zrlo, na hinavsko početje savojskih dečakov, ko so narodu počeli preračunano uničevati gmotne dobrine in življenja.
       
Vsa čast tebi, dekle, ki si bila v žalostnih dnevih s trpečim narodom eno: da si čutila, kakor je čutil narod; da si trpela, ko je trpel narod; da si šla z njim na Kalvarijo in da si vstajala, prekaljena in prečiščena v trpljenju, ko je začel vstajati narod.
      
Dekle, ki nisi imelo nikdar v teh dneh naše narodne žaloigre niti koščka srca za tiste ki so nam delali hudo, ali si danes ne oddahneš v tihem spoznanju in priznanju: človek obrača, Bog obrne — pa še prej, kakor človek računa. Danes s tihim zadovoljstvom gledaš nazaj na dni krvavih preizkušenj.
    
Stokrat čast takim iz vrst slovenskega deklištva. To so imena, ki bi jih morali ohraniti v živem in nad vse častnem spominu vsi zavedni Slovenci. Ko pišemo strani svoje zgodovine, ne prezrimo teh imen, ki bodo še v pozne čase luč našim rodovom.
   
Zahvaljeno tvoje srce, nepozabno dekle, ki ni jenjalo bdeti v najmrakotnejših trenutkih naše preteklosti. Bila si vestalka vestna čuvarica našega ognja, da ni ugasnil, marveč je tlel in tlel in s svojo morda nevidno toplino grel tvoje okolje, grel srca mnogih, ki so se ti približali, četudi samo s plahim korakom. Kolikim si prav ti ustavila korak, da niso krenili na levo, kjer je tlel pogubni ogenj, ki je potem s svojim požarom upepelil na sto in sto naših lepih vasi. In kolikim si prav ti zadržala pest, da se ni dvignila in zgrabila za srp in kladivo in udarila po lastnih bratih! Kolikim si zadržala hrepenenje srca, ki so ga klicale varljive sanje gozda in krvi!
  
Ni ti ukradel savojski počesanec najdražjega zaklada — tvojega srca, in ni se ti srce ogrelo za peterokrako zvezdo, ki so z njo moskovski plačanci omadeževali našo lepo tribarvnico; ne, dekle, tvoje srce je ostalo zvesto slovenskemu srcu. In danes ko si lahko že pogledava iz oči v oči, ko si lahko že na glas poveva marsikaj, kar do zdaj nisva smela; ko si govoriva od srca do srca, danes šele sprevidiš, da je tvoj delež za ublažitev velikih preizkušenj naših dni velik. Ponosna bodi na to!
   
Danes je lahko tvoje čelo vedro, tvoj pogled ne več tako zaskrbljen, ko zreš v dni, ki so pred tabo. In tvoje srce — mar že ne vriska od veselja, ne samo spričo novice, da se ti je fant, ki si zanj zalivala rožmarin in pretočila prenekatero solzo, vrnil iz vsiljene internacije, živ, odložila si skrbi zanj. — Nisi, pravim, vesela samo zaradi tega, ker se je vrnil izza savojskih žičnih ograj tudi tvoj brat, sosedov, oni tvoje sestre, tvoje znanke, z njim še nekateri, vsi ne, to veš, — vesela si tudi tega, ko je tvoj izbranec skupno z drugimi koj po vrnitvi stopil v vrste slovenskih brambovcev, junakov, ki so stisnili pesti, da udarijo po rdečem krvniku in vsem, ki mu na ta ali oni način dvorijo.
     
In če si, ti naše dekle, odkritosrčno veselo tega, potem je tvoje srce res plemenito, junaško, slovensko — ker bije ne le za usodo poedinca, marveč za usodo vsega naroda.
       
Če prečuješ ure in ure v tihi skrbi in molitvi za narod, ki mu brambovstvo obeta mnogo; življenje in vstajenje — ta dan je blizu — tedaj vedi, da ti bo vse to nekoč poplačano: narod sam ti bo odkritosrčno hvaležen za sleherno žrtev, ki jo daješ zanj. In če nadalje še vidno garaš v teh odločitvah pri našem delu za obnovitev razdejane domovine, vedi, da ti bo domovina nekoč hvaležna za vse.
      
Zato pokonci glavo; delaj, trudi se, garaj tudi do izmučenja; uči, kjer sprevidiš, da je potreba (in potreba je velika, še velika, ne delaj si morebitnih utvar), — zdravi, celi rane, da naš človek, čil na duši in telesu čim prej dočaka praznik vstajenja. Bodi dekle z lepo dušo, zakaj vso moč, jasnost in dobroto svoje duše boš nekoč dala naprej — svojim potomcem.
       
Naše ljudstvo se mora prenoviti iz življenjskih moči in bogastva svojega bistva, pri tem obnovitvenem delu pripada poglavitna naloga dekletu, ženi in materi. Dekle slovensko, ti ne živiš samo zase, za življenje v tesnem okviru svojega jaza, temveč za širše okolje, za družino, rod in narod. Dobra žena napolni z blagoslovom stoletja. Soglasje, ki naj uravnava tvojo dušo, ni le tvoja zasebna stvar, ampak zadeva naroda. Narod, ki so mu vdane njegove hčere, ki se zavedajo svoje časti in dostojanstva in svojega vzvišenega poslanstva, tak narod je na svoje hčere lahko ponosen. Naj bi bilo naše dekle zmeraj naš ponos, kakor je bilo že izdavna in kakor jo slavi pesem, stokrat zapeta, nikdar izpeta ...
    

»Slovenka sem,
Slovenka čem ostati.«

               

*

       
Druga misel tebi, dekle — begunka. Da ti gorko stisnem desnico v pozdrav — pred meseci tega nisem mogel in nisem morda smel. Kako težke so bile ure tvojih septembrskih, oktobrskih, novembrskih noči. Še danes ti lebde nad dušo, kajneda, kot svinčeni oblaki. Še nikoli nisi doživljala tako grozljivih notranjih pretresov ko v teh časih. Saj kadar gre kakor prav danes za resničen obstoj naroda, ne le poedinca, za življenje njegovo, tedaj so ti trenutki najtežji.
       
V duhu vidim tvoje skrbi, slišim tvoj trepet, ko te je sleherni šumot, prihajajoč iz teme noči, zbegal in tako slabil tvojo telesno in duševno silo; vidim tvoj strah, ki so ga povzročili brezvestni rdeči gozdovniki, in v duhu zapustim s tabo nekega dne, ko je postala mera trpljenja in strahu prepolna, vse: mater, dom, nagelj na oknu, vrt, nekoč tako skrbno negovan, zemljo, vas — in zbežim pred krvniki, ki vihtijo srp in kladivo.
    
In ti, sirota, bežiš, da si ohraniš edino, kar še imaš: življenje. Bežiš. Kam?
       
Smradečim dimom in prežeči smrti nasproti? Pred tabo smrt, za tabo smrt, krog tebe smrt. Smrt, ali ti bo prizanesla?
     
Tebi prizanese — čudo! ... In zdaj si pri dobrih ljudeh, morebiti prav tu sredi belega mesta, in se oddihavaš. Morda imaš poleg sebe še mater in dragega očeta; brata ne, ker so ti ga rdeči grobarji umorili; nikoli več ga ne boš videla, o, da bi vedela vsaj za njegov grob...
            
Dekle, obriši si solzo ob teh besedah, in ne joči, zakaj iz teh žrtev klije novo življenje — duh, ki oživlja nove sinove našemu narodu, junake-domobrance. Tem je naše ljudstvo zaupalo obrambo domovine, vzpostavitev mirnega življenja in plodnega razvoja vseh sil in moči kulturnega človeka.
     
Čuj, dekle, z njimi in delaj z njimi, če hočeš biti res slovensko dekle!
        

*

   
Nadaljnja misel veljaj tebi, naše dekle, ki si dalo v dneh križevega pota našega naroda največjo žrtev, žrtev lastnega življenja.
       
Tvojih vrstnic je mnogo. Mnogo, ki so položile najdražji dar domu, Bogu in rodu na oltar. Zemlja pokriva njihova telesa, v trpljenju in mukah izčrpana, nečloveško skrunjena, zverinsko stepena, zbita in razmesarjena.
       
Ko prelistavam naše »Črne bukve«, ki prikazujejo in razkrinkavajo podle komunistične nastope na naši zemlji, se mi zmeraj dozdeva, da pisana beseda vse premalo pove, ali drugače rečeno: če bi hotel opisati vse to strašno gorje, ki je teplo naš narod zadnja tri leta, bi knjige narasle v obsežne skladovnice. In pisati bi morali prav za prav za vsako vas (srenjo) posebej in za vsak stan posebej, a še ne bi vsega povedali, ko je pa vsakdo preživljal toliko, da bi lahko pisal zase debele knjige.
       
In tvoja knjiga, dekle, ki spiš nevzdramni sen tam pod tihimi smrekami notranjskih gozdov ali v hladni senci dolenjskih bukev, nemara v samotni kočevski gošči, tvoja knjiga je prazna, zakaj tvoje trpljenje je bilo preveliko, prevelike bolečine so pa neme . . .
       
Toda tvoj duh kriči iz prerano zakrite gomile, kriči v naš dan in biča rdeče krvnike, ki so te svoje dni nasilno iztrgali iz družinskega občestva; ki so ti vzeli dom in z njim vse: toploto, blagost, mir, ljubezen ...
         
Duh tvoj kriči in mi slišimo njegov glas. Ne kriči, kakor da sprašuje: zakaj ste me umorili, mene, tako polno mladostnega ognja in pesmi, polno hrepenenja po pomladi, ljubezni in življenju? Bila bi nekoč žena, mati, družini luč, narodu kažipot... Tvoj duh, mrtvo dekle, govori vse drugače; govori: moja žrtev naj rodi blagoslov vsem, ki so na pravi poti, slepcem pa naj odpira oči, da to pot najdejo.
          
Mi pa, zavedni bratje in sestre, se bomo oddolžili njihovemu spominu z vztrajnim in nesebičnim delom, ki bo narod privedlo do jutra vstajenja.
     

*

   
In nazadnje še beseda tebi, dekle, ki ne zaslužiš slovenskega imena; tebi, ki si prodala svojo čast, ime, dostojanstvo in poštenje — ali savojcu ali pa bratu zločincu.
        
In zato ti že vnaprej na glas povem, da moja beseda na tem mestu ni beseda tolažbe, marveč obtožbe in obsodbe. Narod te je izpljunil iz svoje srede. Tvojega mesta ni več v vrstah našega deklištva, če še nisi prejela plačila za svoje delo, ki je narod gnalo v smrt, ga boš že še prejela o pravem času; morebiti še prej, ko si misliš.
       
In še to si zapomni: kadar narod sodi, je sodba pravična, zato neizprosna, za zločinca dvakrat huda, ker govori pravica, ne pa usmiljenje.
          
Kakšen zli duh te je obsedel, da si pozabila na to, da te je nekoč rodila slovenska mati; da ti je prav ona dala slovensko čud, slovensko besedo, posem in molitev? Da, šla si tako daleč, da si prodala zadnjo svetinjo človeku, in sicer tistemu, ki je tvoje rojake bičal in jih tiral na K alvarijo.
          
Kri je tekla, nedolžna kri, njen duh je zaudarjal tudi vate, toda tvoje srce je ostalo topo, ker je bilo že prodano za najsramotnejšo ceno, — da, ti si se celo naslajala nad nedolžno krvjo lastnih bratov. V tvojem srcu ni bilo več ljubezni, ni bilo več pesmi. Blato se je razlilo v tvoja prsa, ostudna kača je sedla na tvoje dekliško srce in ti to kačo dojila ...
        
Pred tabo ni bilo več zelenega okna in nageljna v soncu in rožmarina; nič več nisi zalivala rož v vrtičku, — na večer je šel nekdo mimo tvojega okna, tih, zavrisniti ni smel in tudi ni mogel, brez lepega nageljna v gumbnici. Spazila si ga, pa si izmaknila pogled, kakor da te je zbodel tisti tihi korak pod oknom. Bil je tvoj fant, a zate ne več. Srce si dala cesarskemu savojcu. In tvoj fant ni nikoli več zavriskal in tudi pod okno ga ni bilo več. Tisti, tvojemu srcu tako prirastli ljubi mu je priskrbel drug dom — (taborišče). Na vasi je utihnila prešerna fantovska pesem.
       
Ti pa, dekle, nisi čutila te grozljive samote večerov in noči. Kaj še, saj ti je druga pesem nadomestila domačo. Drugim je ni mogla; tebi, samo tebi jo je. Čudno. Pa te je tako svarila rodna mati, prijateljica, — a ti si preslišala te opomine, poslušala si samo glas krvi in podlosti. In šla si v svoji nizkotnosti še dalje — pela si drugo sanjajočo pesem in tako omadeževala svoje srce z novim madežem. Hudobija raste, če je v kali ne zatreš. Takisto je z zločinom. In tvoja hudobija je zrasla v zločin. V zločin, ki vpije v nebo za maščevanje ...
            
Ni čudno, če je ljudstvo že kaznovalo zločince, ki so mu prišli v roke. Tudi tebe je že kaznoval. Ne mislim na prizore, ki so odigravali ob odhodu savojskih vojščakov iz naših srenj in mest, ko so njihove slovenske dvorjanice točile solze za njimi ob splošnem začudenju svojih mož in fantov; ko so jim nosile jedačo in pijačo na postajo, kamor so imele zmeraj neoviran dostop; ko so potem zasanjano zrle v sopihajoči vlak, ki se ne bo nikoli več povrnil tak kakor ta dan, oh, — in dalje prizori, ko si se morala potem lepega dne ti, vlačuga, odzvati vabilu drugih vojakov, tistih, ki so ti začeli izpraševati topo vest.
       
Ti si zardevala, ko si zagledala sinje uniforme, ki so te bodle v oči in ki so govorile: proč z oskrunjenimi srci, — ne mislim samo na prizore, ki so se potem odigravali po vojašnicah, kjer so se nastanili slovenski domobranci, in je taiste vojašnice, snažila savojska vlačuga — ah, kaj je bilo to, še vse premalo za kazen tem našim izvrškom. Mislim tudi na prizore, ki so se in se nemara tu pa tam na žalost še odigrivajo med našimi deklinami ko ti blago pisemce privabi savojskega ljubimca na obisk k njej, ki — kakor kaže — res ne bo nikoli pozabljen.
        
In te pesmi ni in ni konec. Dekle, kaj je res še ne bo konec? Zapomni si: Narod naš je slovenski in tak bo ostal, tudi če se mu nekaj hčera izneveri.
           

*

        
Na zadnjem mestu naj bi spregovoril še besede tistim iz vrst našega ženstva, ki so šle v svoji hudobiji in podlosti še dalje ko te zadnje — nemara jih je več, ki so prešle v stanju, ki mu ga ni primere v človeški zgodovini — da so namreč prodale ne samo svoje srce bratu zločincu, požigalcu in ubijalcu, ki je na poziv rdečih komisarjev zarezal najgloblje rane lastnemu narodu, marveč so sploh pozabile na svoje srce, čast, dostojanstvo in poslanstvo in naposled še na zadnje, kar ostane slehernemu človeku: na svoj človeški čut in ga zamenjale z živalskim.
          
Koliko bi vedeli povedati naši gozdovi, če bi govorili!
           
In koliko naših deklet je zvabila hosta v svoje očarljivo območje in — rdeče mreže, ki jih pri ženski ni in ni moči pretrgati.
          
In kdo je kriv teh nepremišljenih in tako usodnih korakov? Nemara starši, oče, mati, brat, sestra, fant, študij, sla po uživanju, sprostitev nagonov, kri, pesem ...
        
Ne iščimo vzrokov izven vzrokov. Zadnji in prvi vzrok se je skotil v njenem srcu, to priznajmo! In zato — kdo bo odgovor dajal za njeno živalsko početje? Tudi roditelji. Toda zlasti ona, ki ni imela pravega srca in duše in sočutja in ki sploh ni imela človeškega srca, marveč je gojila v prsih gada. Ali naj jih pomilujemo? Ali naj se nam smilijo tako zvane zapeljanke in nevednice in ne vem kaj še vse?
          
Nikoli! Narod jih sodi in obsoja. Obsoja na smrt, ker to niso ženske, marveč razbesnele zveri, ki jim niti živalskega imena ne vemo. Ali je mogoče misliti, da bi se dekle, ki ima količkaj srca, tako spozabilo, da bi izdalo v smrt rodnega brata, očeta, mater?
          
In vendar — to se je godilo na naši zemlji. In kaj piše zgodovina teh dni! Kaj smo videli v duhu ali v resnici po lanskem 8. septembru po nesrečni Dolenjski, da »kočevskega sodnega procesa«, kjer se je na izrazit način izkazalo naše rdeče ženstvo v vsej svoji krvoločnosti, sploh ne omenim!
      
Dovolj — zakaj beseda obsodbe naj bo kratka, ker zločin je tako velik, da ne zasluži zagovora.
       
Slovensko dekle, zdrami se ob teh besedah; zapiši si jih globoko v srce, če še kaj čutiš po naše, in razmišljaj o njihovi vsebini ter delaj po njih. Vedi, da si prav ti tista, ki narod lahko pogubiš, ali pa privedeš k vstajenju.
         
In naše ljudstvo se tega zaveda. Nate misli in čaka v teh dneh, ko je njegova pot še trda, da mu priskočiš z besedo in dejanjem na pomoč in da tako po svoji vesti izpolniš svoje veliko poslanstvo, ki ti ga je izročil Stvarnik — tebi in vsem, ki so s teboj.

Dan reformacije - marksistični slavospev svojim predhodnikom

Dan reformacije je ideološko orodje, s katerim so že vse od začetkov prvega liberalizma na slovenskih tleh, napadali katoliško tradicijo slovenskega naroda. Kdor hoče zares videti in prav razumeti kdaj se je začel razdor med Slovenci, mora pogledati prav v čase t.i. reformacije, ko so luterani po naši deželi od severa do juga, razširjevali Slovencem neznane in eksotične ideje, ki so zrasle v glavah nemških izprijencev.
    
Nič čudnega ni, da komunisti in njihovi ideološki potomci tako radi povzdigujejo reformacijo in slovenskega heretika Trubarja, kajti na ta način izvajajo revizijo zgodovine, po kateri je vse kar je "klerikalnega" t.j. katoliškega, slabo in vse dobro prihaja le iz nasprotovanja temu klerikalizmu. Komunisti so namreč dolga desetletja natančno ločevali "klerikalne" avtorje od proti-klerikalnih in s tem šivali popačeno zgodovino slovenskega naroda. Še pred njimi so to počeli slovenski liberalci devetnajstega stoletja, ki so prek raznih časopisov in glasil med Slovence razširjali tuj duh nemškega naturalizma in pesimizma, ob tem pa povzdigovali le takšne Slovence, kakršen je bil Trubar.
      
Zgodovinska revizija, ki se je začela med liberalci in se končno utrdila med vladanjem komunistov na slovenskem, je postala danes prevladujoča zgodovinska prizma, ki skuša Slovence utrjevati v zlaganih prepričanjih in ki avtentično, resnično zgodovino skriva in se je ne dotika.
          
Resnica pač je, da so nemški vplivi med gospodo na slovenskem skušali forsirati protestantizem in na ta način se je vnesla prva kal razdora med enotnim katoliško-slovenskim narodom. Vkolikor bi se ta kal razrastla, bi kakor pravi Janez Evangelist Krek, Slovenci prej ali slej izgubili svojo narodno specifiko, saj jo je pri življenju ohranjal ravno katolicizem, medtem ko je bil protestantizem vedno močno zvezan z nemštvom. A vendar je nekaj te kali ostalo in zopet se je pojavila v relativno majhnem obsegu v devetnajstem stoletju, ko so od nemških filozofov in protestantskih pamfletov navdihnjeni Slovenci, po židovskem in prostozidarskem vplivu, začeli razdor s svojimi proti-katoliškimi pisarijami in norčevanjem. Ta razdor je najjasnejšo obliko naposled dobil v komunizmu, ko je na razpoki, ki jo je naredil luteranizem in liberalizem, partizanski teror izvršil fizični obračun s t.i. klerikalizmom. Na stotine morišč, raztresenih širom Slovenije priča danes o tem, kot nepozabna priča velikega terorja, ki je bil izvršen nad slovenskim narodom in njegovo katoliško tradicijo.
         
Zato je povsem očitno čemu ideološki, politični potomci komunistov, ki se danes javljajo v liberalni in social-demokratski preobleki, kakor njih dedje, tako srčno in s takšnim zanosom praznujejo dan reformacije. Očetje liberalci - sinovi komunisti; očetje komunisti - sinovi liberalci.
           
Ob tem prazniku dneva revizije slovenske zgodovine pra priporočamo v branje:
          
Janez Evangelist Krek: Protestantizem in slovenstvo
             
Janez Evangelist Krek: Protestantstvo 
              
Josip Gruden: Primož Trubar
                
Matija Prelesnik: Protireformacija na Kranjskem 
                   
     
      
-NeoDomobranec

Nacionalna revolucija proti internacionalni (J. Jankovič, 1943)

Objavljeno v tisku 18.11.1943

             

Nacionalna revolucija proti internacionalni

           
Štadij, katerega preživlja danes naš narod, je revolucija. Resnična, krvava revolucija. Ne mislim s tem reči, da mora biti vsaka revolucija krvava; prelivanje krvi ni bistvo revolucije, ono jo le pogosto spremlja, njeno bistvo pa je drugo. Globoka duhovna izprememba in resnično spoznanje v narodu pomeni revolucijo.
       
In to spoznanje, ta duhovni preobrat se vrši danes v našem narodu!
          
Prvi plod tega spoznanja je nastanek domobranstva. Ono se ni rodilo šele po 8. septembru. Takrat se je izvršil le mehanični, zunanji akt, ideja sama pa je tlela v naših srcih že dolgo prej, toda ni našla pogojev, pod katerimi bi mogla zaplapolati v mogočen plamen. Bila je zapostavljena, skušali so jo uničiti in ko to ni uspelo, so jo poizkusili zlorabiti s tkzv. »belo gardo«, izrabljajoč obupen položaj našega ljudstva.
         
In ljudstvo je malodušno krvavelo in umiralo. Zavedalo se je, proti komu se ima boriti, ni pa vedelo, čemu naj se bori. Pred 8. septembrom je namreč naš človek po milosti smel biti antikomunist, prepovedano mu je pa bilo biti zaveden Slovenec, smel je braniti le svoje golo življenje, — ni pa smel braniti svejega slovenstva.
        
Popolnoma naravno je, da je iskra naše domobranske misli morala še nadalje tleti le v naši notranjosti. Tlela je, a ugasnila ni nikoli. Niti takrat ne, ko so nas »legendarno hrabri« vojaki uničevalci Slovencev, Robottija, zmagoslavno »zajeli« in nas kakor trope sužnjev vodili v taborišča, polna vseh mogočih pogubonosnih kali od legarja do komunistične epidemije.
     
In takrat je naša misel zažarela še bolj, kajti prvič smo odkrito in jasno videli to, kar smo prej le slutili, namreč smrdljivo sodelovanje slovenskega komunista z badoljevskim tujcem. In videli smo sadove tega sodelovanja. Oboji so siccr zasledovali raziične cilje, a pot do teh ciljev jim je bila skupna, peljala jih je preko tisočev slovenskih grobov in tisočev porušenih slovenskih domačij.
          
Robottijev vojak je ubijal zato, ker je s tem uničeval Slovenca, komunist pa požiga, ropa in mori zato, ker je to sestavni del njegove satanske ideologije. Ker Slovenci nimamo proletariata, tega semena za komunistično revolucijo, ga je treba ustvariti. Narodu čvrstih, globoko v duši zasidranih tradicij, narodu samozavestnih kmetov in cvetočih domov, narodu, ki poseduje milo domačo pesem, globoko vero v Boga in poštenje, temu narodu je treba vse to bogastvo duše uničiti. Moralno in materialno ga je treba streti, sleherni čut človečanstva in bratstva je treba v njem ubiti. Iz ponosnega in samozavestnega slovenskega kmeta, živečega v ugodnih socialnih prilikah, mora nastati berač, slovenski razumnik naj postane proletarec, skratka ves slovenski narod naj postane narod bednih nemaničev, narod duhovno in gmotno uničenih, izmozgan in izropanih ljudi. In iz te bede Slovenec ne bo našel drugega izhoda kakor v boljševiški revoluciji: omotičen se bo predal razburkanim valovom anarhije, kjer bo dokončno izgubil še tisto, kar mu je ostalo.
             
Zato poje partizanski pesnik Matej Bor:
      

»Razpnite čez ves svet vešala,
vaš bog so: rop, požig, umor!
Ruši! Razdiraj! Hura!«

             
Zato torej ubijajo komunistični razbojniki Slovenca, ki noče postati proletarec, zato uničujejo vso zasebno in javno imovino naroda, požigajo domove in cerkve, rušijo mostove, železniške naprave in ceste, razdirajo domače delo in industrijo; saj poje isti pesnik naprej:
           

»V temelje, oboke — bombe, ekrazit,

jutri — rdeči inženirji, novi svet gradit!«

             
In res, sadovi tega divjanja so tu, v slovenskem narodu vstaja iz krvi in ruševin brezdomni človek, slovenski proletarec. Tudi to je res, da ga je le komunizem ustvaril, to mi vsi priznamo, načrtno in hote ga je ustvaril, kajti to naj bo tisti breznarodni proletarec, tisto nujno potrebno anarhistično seme.
            
Toda glej, ta človek ne vstaja kot omotična ovca, ki se brez odpora preda volku revolucije, ne, iz prelite slovenske krvi vstaja narodni osvetnik, genij slovenskega naroda, ki je našel samega sebe v tistem usodnem trenutku, ko bi moral postati seme komunistične revolucije.
             
In ta človek je danes prijel za orožje. Prijel je za ponujeno roko, ki mu jo je v najusodnejšem trenutku podal veliki nemški sosed z jasno zavestjo in voljo, da iz slovenskega naroda ne bo nastalo nikdar proletarsko sovjetsko ljudstvo!
       
In že danes je podana možnost, da vsak Slovenec brez izjeme, predvsem pa tisti, ki je doslej često razumljivo okleval v skladu s svojo narodno častjo in po klicu dolžnosti doprinese svoj dolžni delež za skupno narodno revolucijo. Danes končno sme domobranska revolucionarna misel neomadeževano vzplamteti in zajeti srce vsakega izmed nas.
           
Danes se končno smemo boriti proti komunizmu ne samo zato, ker ta grozi našemu življenju, ampak predvsem zato, ker je internacionalni komunizem največji sovražnik slovenstva, zato, ker smo Slovenci in hočemo to tudi ostati!
                
Slovenska narodna revolucija, katere prvi nositelji smo mi, domobranci, in po domobranstvu ves slovenski narod, mora zmagati nad našim največjim notranjim sovražnikom — komunizmom.
        

Janko Jankovič

Kritika odziva ZZB na začetek pokopa žrtev iz Hude jame

Osmega oktobra je Zveza borcev NOB objavila krajše besedilo kot odziv na začetek prenosa posmrtnih ostankov pomorjenih ljudi v Hudi jami. S surovostjo človeka, ki izgublja tla pod nogami predsednik tega patetičnega krožka, ki že 70 let živi od laži in denarja slovenskega ljudstva, napade slovesnost, ki se je odvila pri Laškem 3. oktobra letos.
       
ZZB in njegovi agitatorji so postali tako surovi in žolčni zaradi dejstva, da se vsaka laž nekoč počasi sesuje in zgodovinske laži imajo tendenco, da počasi razpadejo v prah, ko režim, ki je te laži postavil za zgodovinska dejstva odide na smetišče zgodovine. Smetišče zgodovine, izraz, ki se ga tako rado ponavlja, je sedaj najbolj ustrezen izraz in mesto, kamor sodi prav NOB. Časi so prešli, bogovi so padli. NOB je velika zgodovinska laž, ki že desetletja tišči avtentičen slovenski narod za zidovi, ki so ga zidali komunistični žreci. Le še vztrajni zgodovinski slepci priznavajo NOB-u kakršnokoli resnično vrednost. Vsi drugi pošteni Slovenci, ki so se izvili iz primeža državne indoktrinacije pa povedo enkrat in za vselej: nič svetega ni v NOB, nobenega spoštovanja OF. Te kratice in pojmi, ki stojijo za njimi so preživeti ostanki neke neposrečene zgodovinske avanture in bodo počasi a vztrajno docela izgubili vsak pomen. Brez državnega podpiranja teh cirkusantov in teh upokojenskih krožkov, bi že zdavnaj ugasnila in postala podobna knjižnim klubom, ki vsak teden prebirajo fikcijo - debele knjige o podvigih junaških partizančkov.
          
Ko se bo slovenski narod začel spraševati prava vprašanja, bo dobil tudi prave odgovore. Strašenje s fašisti, nacisti, belo gardo in klerofašisti je že skoraj izgubilo vsak realen pomen zaradi predoziranja slovenskih ljudi s temi revolucionarnimi izrazi in to preživeto retoriko, ki se je poslužujejo le še zgodovinski slepci, ki se grejejo pri ognjišču državnih beneficij in varujejo svoje funkcije, ki so jih plačali z zvestobo tem lažem in tej retoriki. Danes ni malo ljudi, ki bi jasno izreklo: če pomeni ljubiti svoj narod, tako kot ga je Slovenec ljubil stoletja, fašizem, potem sem fašist; če pomeni visoko dvigovati prapor katoliške tradicije, kot so ga dvigovali Slovenci stoletja, klerofašizem, potem sem klerofašist; če pomeni braniti avtentičen izraz narodovega bistva pred vplivi, v Španiji izšolanih, revolucionarjev, belogardizem, potem sem belogardist. A poglejmo si pobliže žolčne besede ZZBja.
       

"Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove. ZZB je že večkrat poudarila, da je treba vse mrtve ne glede na to, kako in zakaj so umrli, spoštljivo pokopati. Vsakdo ima pravico do groba in imena na njem. Iz prekopa delati politične spektakle pa je podlo dejanje. Je netenje sovražnosti."

             
"Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove." Kakšen paradoksalen stavek! Mar ne izrazi bistveno vse pretekle poti OF in NOB? NOB je že od samega začetka svojega vdora v slovenski prostor rasla iz laži in revizije slovenske zgodovine. Ona je bila tista, ki je izvajala revizijo tisočletne slovenske zgodovine, da se bi skladala z njeno revolucionarno naravo. Ona je promovirala le tiste zgodovinske osebnosti in dogodke, ki so bili proti-klerikalni, "klerikalne" pa zakopala na obskurna mesta. Pri potvarjanju zgodovine ima NOB primat. In ravno to potvarjanje je res dolga desetletja gradilo zidove med stoletji "klerikalne" oz. "reakcionarne" dediščine slovenskega naroda in med novo partijsko potvorjeno zgodovino, ki so jo forsirale vse kulturne ustanove od leta 1945 dalje.
       
Prav nič manj paradoksalen ni stavek, da je ZZB že večkrat rekla, da je "treba vse mrtve... pokopati". Če bi bila to iskrena resnica partizanskih krožkov, potem bi se za ta "treba" morda kdaj zavzeli v svojih petdesetletni enopartijski diktaturi, ko so sedeli na še večjih privliegijih, kot sedijo danes, pa se niso. Dolga desetletja so celo zanikali poboje, šele ko se jim je pokazalo fizične dokaze so začeli jecljati in si izmišljevati scenarije o hercegovskih brigadah in ustaših. Že leta 1945, nekaj mesecev po pokolih so ameriški izseljenski časopisi pisali o masakrih v Sloveniji, kdo bi se mogel torej sprenevedati toliko desetletij, da o tem ničesar ni vedel? Kronološko pa je mogoče tudi zasledovati sprenevedanje ZZB in njene smetane po medijih in kontradiktorne izjave, ki so z leti počasi postajale le malce bliže resnici, čeprav še vedno opremljene z blatenjem pomorjenih.
     
Smešna je tudi trditev, da je podlo dejanje če se iz prekopa žrtev dela "politične spektakle", vkolikor samo pomislimo na patetično češčenje nekih narodnih herojev in indoktrinacijo otrok z neko ljubljansko žico, ki je zgolj varovala Ljubljančane. Smešno je, da o političnih spektaklih govorijo ljudje, ki iz meseca v mesec prirejajo velike procesije ob najbolj nepomembnih spomenikih revoluciji, ki je dejansko razdvojila slovenski narod. Sovraštvo neti zgolj ZZB s svojo permanentno retoriko o narodnih izdajalcih in belogardistih, ne da bi končno dojela, da je revolucije konec, ona sama pa sodi na smetišče zgodovine, ker je bila proti-slovenska in pansocialistična.
             

"Potem pa je prišlo leto 1991 in spet je bilo vse po starem. RKC je krenila po starih poteh, ki so že daleč pred drugo svetovno vojno razdvajale Slovence."

         
Tudi komunisti, ki so znani revizionisti zgodovine se bodo nekoč morali naučiti gledati na zgodovino linearno in kronološko. Nekoč bodo morali priznati, da dogma o Mahničevem in klerikalnem razdvajanju Slovencev, ki so jo oni kanonizirali po svoji mali zgodovinski avanturi, ne drži in da je bila pač katoliška ali klerikalna usmeritev na slovenskem starejša od "razdora" in da so bili liberalci tisti, ki so povzročili "razdor" med Slovenci, ki so ga kasneje komunisti tako hvaležno izrabili za svojo ugrabitev slovenskega naroda in njegovo izmaličenje. Katoliška Cerkev na slovenskem lahko kadarkoli postavi na tehtnico svoj doprinos k slovenski kulturi in narodnemu napredku, na drugo stran pa naj svoj doprinos postavi NOB in videli bomo na katero stran bo tehtnica prevagala.
       

"Huda jama je že nekaj časa priložnost za blatenje borcev, ki so se bojevali proti fašizmu in nacizmu, ter za opravičevanje izdaje lastnega naroda."

   
Če pomeni jasno povedati, da so partizani, oefovci, narodni heroji svojo "osvoboditev" slovenskega naroda zacementirali s  pokolom tisočev ljudi, blatenje, potem je prav, da se oblati te borce. Kajti nobena debela knjiga, ki ni pisana po resnični zgodovini ne bo prestala presoje časa. Če pa si ti borci ne želijo "blatenja" naj se enkrat in za vselej opravičijo, da so usodni čas okupacije izrabili v svoje strankarske namene in so iz dolenjske in notranjske naredili klavnico, po vojni pa iz cele Slovenije veliko grobišče. Nikomur oznaka "anti-fašist" ne bo oprala njegovih kravih rok.
           

"O morebitni identifikaciji mrtvih ustašev naj se slovenska oblast pogovori in dogovori s hrvaško oblastjo. Ne vidimo smisla, da bi proračunski denar, naš denar, porabljali za identifikacijo ustašev. Inštitut za novejšo zgodovino je dolga leta pripravljal poimenski register vseh Slovencev, umrlih zaradi druge svetovne vojne, teh je nekaj več kot 98.000 tisoč."

       
Tudi tu nastopi prav smešen paradoks, ki ga izreče ZZB. Namreč ravno ta parazitska organizacija, ki že desetletja sesa ogromna denarna sredstva za neke fiktivne zasluge raznih borcev in njihovih pra-pra-pra-vnukov, si drzne govoriti o porabi "našega" denarja. Kdo bi si upal izračunati enormne zneske, ki jih je država namenila tem borcem, njihovim neštetim obeležjem vsake mrtve "partizanske" mule in njihovim projektom za indoktrinacijo mladine, ki postaja po sedemdesetih letih pravljičarstva vsaj nekoliko bolj razumna? Kar se tiče davkoplačevalskega denarja bi bila lahko ZZB sramežljivo tiho.
          
Na koncu ZZB toplo priporoči seznam slovenskih žrtev, ki ga je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane (INZ). To priporočilo pa bi moralo pri vsakemu razumnemu človeku vzbuditi zgolj dvom do teh seznamov. Če smo se iz zgodovine NOB in z njim povezanih organizacij kaj naučili, je potem zgolj to, da te organizacije zlepa ne bodo priznale ničesar, kar ni v liniji s ponarejeno zgodovino partijskih zgodovinarjev od leta 1945 dalje. Ti seznami, ki jih je pripravil INZ so vredni najvišje stopnje dvomov in brez težav lahko špekuliramo, da se bodo prej ali slej izkazali za nezanesljive in potvorjene.
     
INZ je namreč mutacija Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, ki je imel dolgo ves svoj knjižni fond posvečen drugi svetovni vojni in revoluciji pri nas. On naj bi ohranil in vzdrževal vse dogme partizanskega boja, zato je smešno, da je ta nekdanji režimski agitatorski aparat sedaj zadolžen, da objektivno presoja dogodke med vojno pri nas.
       
Čas je že, da se ZZB preimenuje v Knjižne molje partizanske fikcije in preneha ovirati Slovence pri njihovem iskanju resnične narodne identitete, ki se ni začela leta 1941.
          
-NeoDomobranec

Ljubljanska pokrajina - avtonomna pokrajina italijanske kraljevine - dogodki leta 1941

Če hočemo medvojne dogodke prav razumeti, moramo najprej pogledati, kako so se ti dogodki v resnici odvijali. Nenehno se moramo spraševati, zakaj so se sprejemale določene odločitve posameznikov in skupin. Da pa bi to mogli zares storiti, moramo najprej zavreči vse "vire", iz katerih veje že pred-postavljeno zacementirano idološko izhodišče. Odreči se moramo vsem avtorjem, ki v debelih knjigah podajajo zgodovino, ki ni objektivna, temveč ima namen ustvarjati določeno ideološko percepcijo. Pred nami je besedilo, ki je bilo spisano in objavljeno koncem leta 1941 in je kot takšno boljši vir od večine "zgodovinskih" knjig.

ZGODOVINSKI DOGODKI V SLOVENIJI

Po velikem petku 1941 - XIX.

 

Kot objavljeno v tisku ob zaključku leta 1941

               

Lanska Velika noč

           
Ko je lansko leto na cvetno nedeljo nenadno izbruhnila vojna tudi pri nas, so veliki teden v Zagrebu Hrvati oklicali svojo Nezavisno državo Hrvatsko. Tiste dni je Narodni svet v Ljubljani začasno prevzel vse posle osrednje vlade. Takoj po nastopu je Narodni svet pozval vse prebivalce, naj ohranijo mir in red. V posebnem oklicu sta tedanji ban dr. Natlačen in Narodni svet povabila tudi prebivalce mesta Ljubljane, naj bodo mirni in disciplinirani. Napovedala sta, da bo Ljubljana, prestolnica Slovenije, v kratkem zasedena. Svarila sta pred rabo orožja.
               
Kmalu nato, namreč na veliki petek proti večeru, so italijanske prve čete že zasedle Ljubljano. Drugi dan je poveljnik italijanske pehotne divizije »Isonzo«, divizijski general Federico Romero, izdal prebivalstvu oklic, v katerem poudarja, da je tega dne v Ljubljani prevzel vso vojaško in civilno upravo. Poudaril je: »Vaša lastnina, vaše šege in navade bodo spoštovane, vendar naj nihče ne žali, niti ne napada oboroženih sil, ki v vaših krajih predstavljajo Fašistično Italijo.« S tem v zvezi je odredil, da mora do ponedeljka zvečer vsakdo izročiti orožje. Hkrati je določil, da mora od 9 zvečer do 5 zjutraj vsakdo biti doma.

Na velikonočni ponedeljek je zastopnik italijanske civilne okupacijske oblasti g. Grazioli vrnil obisk banu dr. Natlačenu in županu dr. Adlešiču ter jima na njune izjave sporočil, da ima Italija vedno navado nastopati pravično, toda tudi odločno in zakonito ter da pričakuje, da se bo prebivalstvo zasedene dežele tudi primerno ravnalo.

Dne 16. aprila je izšel razglas poveljnika pehotne divizije »Re« divizijskega generala B. Fiorenzolija, da se uvaja pri nas italijanski čas ter da je začasno ustavljen vsakršen motorni promet. — V torek po veliki noči je bila ljubljanska oddajna postaja, ki je bila na veliki petek razdejana, po zaslugi italijanskih okupacijskih oblasti spet toliko popravljena, da je mogla začeti oddajati.
 

Civilni komisar g. Grazioli

Dne 18. aprila je civilni komisar g. Grazioli v spremstvu svojih uradnikov in častnikov na bivši banovini prevzel posle. Pri tej priliki je v nastopnem nagovoru ukazal, naj bodo na banovini in vseh javnih poslopjih do nadaljnjega izobešene italijanske državne zastave.
 
Istega dne je bilo razglašeno, da se bo o Veliki noči ustavljeni šolski pouk nadaljeval dne 23. aprila.
 
Ob svojem nastopu je civilni komisar poslal vdanostno brzojavko Nj. Veličanstvu Kralju in Cesarju, nakar je dobil od vladarja prisrčno zahvalo.

Civilni komisar je takoj ob nastopu ukrenil vse potrebno, da se zagotovi čim hitrejši promet z Italijo. Takoj je bilo ukrenjeno, da se je začel osebni in prtljažni promet med Ljubljano in Trstom s prestopanjem na Vrhniki ter da sta bili uvedeni avtobusni progi med Ljubljano in Trstom in Ljubljano ter Gorico. Hkrati pa so se začela nagla dela za obnavljanje ceste med Kačjo vasjo in Ljubljano.

Dne 30. aprila je civilni komisar zapovedal, da morajo vsi javni in zasebni uradi ter javni obrati imeti dvojezične napise po vsem slovenskem ozemlju, ki ga je zasedla italijanska vojska.

Avtonomna Ljubljanska pokrajina

V soboto, dne 3. majnika je civilni komisar na svojem sedežu sprejel zastopnike slovenskih političnih, gospodarskih in kulturnih ustanov ter zastopnike delavstva, katerim je s kraljevim odlokom sporočil tale zgodovinski sklep:

Čl. 1. Slovensko ozemlje, ki so njegove m eje določene kakor na priključeni karti, je bistveni del Kraljevine Italije ter tvori Ljubljansko pokrajino.

Čl. 2. S kraljevskimi odloki, ki bodo izdani na predlog predsednika Vlade, bodo izdane uredbe za Ljubljansko pokrajino, ki bo, ker ima strnjeno slovensko prebivalstvo, imela avtonomno ustavo, katera bo upoštevala etnični značaj prebivalstva, zemljepisni položaj in posebne potrebe te pokrajine.

Čl. 3. Vrhovno oblast bo izvrševal Visoki Komisar, ki bo imenovan s kraljevim odlokom na predlog Duceja Fašizma, predsednika Vlade in notranjega ministra.

Čl. 4. Visokemu Komisarju bo pomagal sosvet 14 zastopnikov, izbranih med produktivnimi sloji slovenskega ljudstva.

Čl. 5. Vojaška služba za slovensko ljudstvo Ljubljanske pokrajine ne bo obvezna.
 
Čl. 6. Poučevanje v ljudskih šolah bo obvezno v slovenskem jeziku. V srednjih in višjih šolah bo pouk italijanskega jezika pogojen. Vse službene odredbe bodo izhajale v obeh jezikih.

Čl. 7. Kraljevska Vlada je pooblaščena, da na ozemlju Ljubljanske pokrajine objavlja ustavo in druge zakone Kraljevine, da izdaja potrebne odredbe, da jih dovede v sklad z že obstoječo zakonodajo in z odredbami, ki bodo izdane v smislu člena 2.
  
Čl. 8. Ta odlok velja od dneva, ko bo objavljen v »Službenem listu« ter predložen Zakonodajnima skupščinama zaradi uzakonitve.

Tako se glasi ustavna Listina, ki je z njim ustanovljena avtonomna Ljubljanska pokrajina.

Ko je civilni komisar navzočim še posebej razložil važnost tega Ducejevega ukrepa, ki ureja položaj slovenskega prebivalstva v smislu rimske pravičnosti ter povabil navzoče zastopnike slovenskega ljudstva, naj lojalno sodelujejo pri delu za lepšo bodočnost nove pokrajine, je v imenu pričujočih spregovoril bivši ban g. dr. Natlačen ter dejal:

»Gospod Kraljevi Komisar! Slišali smo besedilo odloka, s katerim se na slovenskem ozemlju, zasedenem po italijanski vojski, ustanavlja Ljubljanska pokrajina. Ta odlok napoveduje z ozirom na etnične posebnosti prebivalstva te pokrajine, njeno zemljepisno lego in njene krajevne potrebe, avtonomno ureditev, v čemer vidimo zagotovilo možnosti za etnični obstanek in razvoj slovenskega prebivalstva. To nam daje povod, da Vam izročimo adreso, naslovljeno na Njegovo Ekscelenco Predsednika Vlade gospoda Mussolinija.«
 
G. Kraljevi civilni komisar je prevzel spomenico ter obljubil, da jo bo takoj odposlal v Rim.

Slovenska spomenica Duceju

  
Besedilo spomenice, ki jo je slovensko zastopstvo izročilo civilnemu komisarju, se glasi:

»Duce! V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih oboroženih silah, postalo del velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, Duce, vso našo zahvalo za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva. Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom. Duce, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalo in vso svojo lojalnost.« To spomenico so podpisali: Dr. Marko Natlačen, bivši ban, Ivan Pucelj, bivši minister, zastopnik Jugoslovenske nacionalne stranke, dr. Franc Novak, bivši minister, Ivan Mohorič, bivši minister, dr. Gustav Gregorin, bivši senator, dr. Andrej Gosar, bivši minister, dr. Matija Slavič, rektor ljubljanskega vseučilišča, dr. Jure Adlešič, ljubljanski župan, dr. Janko Žirovnik, predsednik Odvetniške zbornice, dr. Ivan Kuhar, predsednik Notarske zbornice, inženir Milko Pirkmajer, predsednik Inženirske zbornice, Karel Čeč, predsednik Trgovske-industrijske zbornice, Albin Smerkolj, predsednik Zveze trgovskih gremijev, Ciril Majcen, predsednik Zveze gostinskih obrti, Karel Kavka, predsednik Zbornice obrtnikov, dr. Jože Lavrič, predsednik Kmetijske zbornice, Jože Jonke, predsednik Delavske zbornice, dr. Vladimir Ravnihar, predsednik Zveze kulturnih društev, dr. Iv. Slokar, predsednik zveze bančnih in zavarovalnih zavodov, Avgust Praprotnik, predsednik Zveze industrijcev, Adolf Golia, bivši poslanec za mesto Ljubljano, Alojzij Rigler, bivši poslanec za kočevski okraj, Rudolf Smersu, bivši poslanec za ljubljansko okolico, Miloš Stare, bivši poslanec za ljubljansko okolico, dr. Jure Koce, bivši poslanec za črnomeljski okraj, Stanko Virant, predsednik Časnikarskega društva.
    

Sestanek 105 županov

 
Dne 5. majnika so se v Ljubljani v palači Visokega Komisariata zbrali župani vseh slovenskih občin, ki spadajo v Ljubljansko pokrajino. Visoki Komisar Ekscelenca Emilij Grazioli, ki je prišel v družbi armadnega generala Marija Robottija ter v številnem spremstvu, je pozdravil došle župane ter izrekel Nj. Vel. Kralju in Cesarju, Duceju in Vojski besede zahvale. Ekscelenca je naglasil, da tolmači misli vsega slovenskega prebivalstva, če se zah vali Vojski za njeno vzorno ponašanje ob zasedbi in po zasedbi. Nato je Visoki Komisar prebral odlok o priključitvi slovenskega zasedenega ozemlja Kraljevini Italiji, nakar je še enkrat poudaril, da hočejo italijanske oblasti v teh krajih vladati s popolno avtoriteto, krepko voljo ter rimsko pravičnostjo, kar bo v blagor slovenskemu prebivalstvu teh krajev. Izrekel je končno pričakovanje, da bo slovensko prebivalstvo tudi poslej lojalno sodelovalo z italijanskimi oblastmi. — Nato je ljubljanski župan dr. Jure Adlešič prebral posebno poslanico slovenskih županov Duceju, katero je podpisalo vseh 105 županov. Ko je Visoki Komisar županom dal še nekaj navodil, je spregovoril poveljnik armadnega zbora general Robotti, ki je povabil župane, naj krajevne oblasti sodelujejo z italijansko Vojsko, katera je zdaj v vojnih časih gotovo najbolj priznani zastopnik italijanskega naroda.

Spomenica slovenskih županov Duceju se glasi: »Duce! Župani 105 občin, ki sestavljajo Ljubljansko pokrajino, si v imenu prebivalstva dovoljujejo znova izreči svoje veselje in ponos, ker so bili slovenski kraji priključeni Kraljevini Italiji. Duce! Rimske postave so resnično dale mir in pravico temu prebivalstvu ter so globoko segle v srca vseh sodržavljanov, kateri bodo s svojo popolno lojalnostjo in vdanostjo ter s svojim prizadevanjem dokazali, da so tega vredni.«
   

Ducejeva skrb za Ljubljansko pokrajino

 
Medtem pa je Visoki Komisar šel takoj na delo ter začel ustvarjati vse pogoje za pravilni gospodarski razvoj nove pokrajine. Med prvimi njegovimi deli je bila ustanovitev sekcije za ureditev cest. Nova dela so se takoj začela ter je bilo pri cestnih delih takoj na delu 1388 delavcev. Ta cestna dela so veljala 1,400.000 lir, medtem ko je bil kmalu nato odprt nov kredit 4,380.000 lir ter je bilo nato na novo sprejetih še 500 delavcev. To so bila prva znamenja zanimanja za našo pokrajino, ki pa so v kratkem dobila še mnogo lepše potrdilo v Rimu.
    
Dne 17. majnika se je namreč Eksc. Grazioli mudil v Rimu, kjer ga je sprejel Duce. Pri tej priliki je Mussolini pokazal vse svoje zanimanje za Ljubljansko pokrajino ter je takoj določil zadosten kredit, s katerim naj bi se čimprej dozidali potrebni paviljoni v ljubljanski bolnišnici, dovršila vsa dela pri vseučilišču ter se izpopolnila naša cestna mreža.
   
Tiste dni se je pripeljal v Ljubljano tudi sam minister za javna dela Eksc. Gorla, ki si je v spremstvu Visokega Komisarja ogledal dela pri Moderni galeriji, vseučiliških zavodih, knjižnici ter bolnišnici.
 
Rim je pravilno cenil uspešna prizadevanja Eksc. Graziolija za novo pokrajino. Zato je bil on kot dotedanji civilni komisar dne 3. majnika imenovan za Visokega Komisarja v Ljubljanski pokrajini. S tem je Rim hotel ne le dati visoko priznanje svojemu vzornemu funkcionarju, temveč je to imenovanje tudi priznanje skrbi in naklonjenosti do nove pokrajine.

Izraz zanimanja, ki ga ima prestolnica za novo pokrajino, je prihod več ministrov v Ljubljano. Za ministrom javnih del je dne 23. in 24. majnika obiskal Ljubljano prosvetni minister eksc. Bottai, kateri je obiskal vse slovenske kulturne ustanove ter se zlasti zanimal za slovensko univerzo ter njen napredek.
   
Poseben pomen so v tej zvezi dobile tudi zdravstvene kolone, ki so obiskale vse kraje Ljubljanske pokrajine.
       

Sosvet za Ljubljansko pokrajino

  
Po določilih odloka o ustanovitvi avtonomne Ljubljanske pokrajine je bil z odlokom Duceja na predlog Visokega Komisarja dne 27. majnika imenovan pokrajinski sosvet, ki so bili vanj določeni naslednji zastopniki:
           
Bivši ban, odvetnik dr. Marko Natlačen, rojen 24. malega travna 1886 v Mančah pri Vipavi;
   
bivši minister in posestnik Ivan Pucelj, rojen v Velikih Laščah 1887;
     
rektor ljubljanskega vseučilišča dr. Matija Slavič, rojen 27. prosinca 1877 v Bučečovcih;
 
podpredsednik Zveze industrijcev Franc Heinrihar, rojen 29. svečana 1897 v Selcih;
  
glavni ravnatelj Zadružne gospodarske banke dr. Ivan Slokar, rojen v Mostah 8. vinotoka 1884;
 
stavbenik in predsednik Obrtne zbornice Karel Kavka, rojen pri Sv. Pavlu pri Domžalah dne 22. vinotoka 1897;
 
inženir Milko Pirkmajer, rojen v Framu 15. svečana 1893;
  
glavni tajnik Kmetijske zbornice dr. Jože Lavrič, rojen dne 18. sušca 1903 v Moravčah;
   
trgovec Albin Smrkolj, predsednik trgovskega odseka industrijske zbornice, rojen v Korminu dne 2. svečana 1886;
   
ravnatelj Zadružne zveze dr. Jože Basaj, rojen na Suhi dne 5. vinotoka 1887;
  
trgovski sotrudnik Lojze Sitar, rojen v Radovljici dne 25. majnika 1906;
   
zastopnik bančnih uslužbencev dr. Vladimir Valenčič, rojen 26. svečana 1903 v Trnovem pri Ilirski Bistrici;
   
mehanik Rudolf Krušec, rojen 6. malega travna 1898 v Gaberju;
  
kmetski delavec Karl Rogina, rojen v Drevčah dne 12. svečana 1909.
  
Visoki Komisar je sosvet prvikrat sklical 4. rožnika. Pri tej priliki je Visoki Komisar izrekel besede spoštovanja Vladarju in Duceju, ki je pokazal toliko dobrohotne skrbi za novo pokrajino ter toliko zanimanja za njeno prebivalstvo in njena kulturna in jezikovna izročila. Nato je povabil člane sosveta k sodelovanju ter poudaril, naj bi skupno delo dvignilo blagostanje v deželi. Nato je imel Visoki Komisar daljši govor, kjer je podal pregled del in načrtov za novo pokrajino. Prva skrb je bila urediti in ustaliti gospodarsko življenje. Ko so italijanske oblasti prišle v deželo, so našle tukaj le malo živeža, zato je bila njihova prva skrb prehrana prebivalstva. Vse to so italijanske oblasti uredile, da je zdaj prebivalstvo preskrbljeno z moko. Samo meseca majnika je Italija uvozila v Ljubljansko pokrajino 10,000 stotov moke. Nato je Visoki Komisar razložil, kako naj bo v prihodnje urejen dovoz moke in kruha ter kako naj bo urejena preskrba z mesom. Prav tako je Visoki Komisar posvetil vso svojo skrb vprašanju cen.
     
V drugem delu svojega poročila se je Visoki Komisar bavil z javnimi deli. Samo za popravilo cest je za zdaj bilo določenih 30,000.000 lir. Nato je prešel na javna dela pri bolnišnici in drugih zdravstvenih napravah in pri vseučilišču. Končno je Visoki Komisar omenil potrebo, da bo treba zgraditi 150 ljudskih hiš v Ljubljani, kjer naj bi dobili stanovanje tisti, ki zdaj slabo stanujejo.

Pri razpravi se je oglasilo več članov sosveta.
   
Pri tej priliki je treba omeniti, da je ministrski svet v Rimu na seji dne 7. rožnika na novo določil 500 milijonov lir za javna dela v Ljubljanski pokrajini ter na Reki, v Zadru, Splitu in Kotoru.
     

Sosvet potuje v Rim

      
V petek, dne 6. rožnika so se člani sosveta Ljubljanske pokrajine v avtomobilih odpeljali proti Trstu ter nato proti Rimu. V Trstu jih je sprejel tržaški župan dr. Ruzzier, nakar so si ogledali mesto ter obiskali Grad in cerkev sv. Justa. Ob zori drugega dne je Eksc. Grazioli s slovenskim zastopstvom prišel v Rim, kjer jih je pozdravil prefekt Turbacco kot zastopnik notranjega ministra. Nato so se odpeljali v hotel »Kvirinal«, ki jim je bil določen za bivališče. Že opoldne so bili sprejeti v palači Viminale od drž. podtajnika v notranjem m inistrstvu Buffarinija, kateremu jih je predstavil Eksc. Grazioli, ki je v svojem in v imenu delegacije pozdravil državnega podtajnika, kateremu je povedal, da je sosvet sestavljen po korporativnih načelih. Eksc. Buffarini je nato izrazil željo, naj bi se Ljubljanska pokrajina v okviru Italije ugodno razvijala, nakar je naznanil, da bo delegacija drugega dne sprejeta pri Duceju. Za prijazni sprejem se je zahvalil Eksc. Grazioli, nakar si je zastopstvo ogledalo mesto Rim.
       
Ob 5 popoldne je delegacija obiskala Panteon, kjer je grobnica italijanskih kraljev, kjer so se vsi vpisali v spominsko knjigo. Delegacija je obiskala tudi spomenik neznanemu vojaku in Kapitol. Tukaj je Eksc. Graziolija in slovensko zastopstvo pozdravil rimski podguverner s svojim tajnikom.
     

Sprejem pri Duceju

     
V nedeljo, dne 8. rožnika dopoldne je bil ljubljanski sosvet z ljubljanskim županom dr. Adlešičem vred sprejet pri Duceju v palači Venezia. Člane sosveta je najprej predstavil Duceju Eksc. Grazioli, nakar je Duceja takole nagovoril:
     
»Duce! Izredna čast, ki ste jo izkazali meni in članom sosveta, je visoko odlikovanje za vse prebivalstvo Ljubljanske pokrajine, katero v tem vidi nov dokaz Vaše velikodušne dobrohotnosti ter je v svoji duši za to globoko hvaležno. Duce, dovolite, da v Vaši navzočnosti potrdim popolno lojalno sodelovanje, katero sem našel pri prebivalstvu v izpolnjevanju vladnih dolžnosti, ki ste mi jih zaupali. Te dolžnosti so bile in bodo izvajane s popolno avtoriteto in odločnostjo ter neupogljivo fašistično pravičnostjo pri delu za blagor prebivalstva, za povzdigo vseh strok kulturnega, socialnega in gospodarskega življenja pokrajine v okviru Velikega Fašističnega Imperija, ki ste ga Vi ustvarili, ter v popolni pokorščini odlokom, ki ste jih Vi izdali. — Zdaj, ko je urejeno življenje v pokrajini, naše delovanje teži zlasti za industrijskim, trgovinskim in posebno kmetijskim razvojem tega ozemlja, zakaj sama pokrajina hoče čim prej dati, v kolikor to dopuščajo človeške možnosti, svoj dejanski prispevek v okviru narodnogospodarskega življenja. Javna dela, ki ste jih določili Vi, Duce, na eni strani rešujejo vprašanja temeljne važnosti za življenje prebivalstva, na drugi strani pa s svojim veličastnim programom nudijo možnost zaposlitve ter ustvarjajo zadovoljnost med delovnim ljudstvom.«
    
Po tem pozdravnem nagovoru je član sosveta dr. Natlačen prebral v slovenskem in italijanskem jeziku tole izjavo:
         
»Duce! Dovolite mi, da se Vam kot tolmač članov sosveta in vsega slovenskega prebivalstva Ljubljanske pokrajine zahvalim za visoko čast, ki ste nam jo izkazali s tem, da ste nam dali izredno priliko, da moremo osebno ponoviti izraze iskrene in spoštljive vdanosti ter popolne lojalnosti vsega prebivalstva. Duce! Globoka je in bo hvaležnost našega naroda za plemenite ukrepe, ki ste jih, prešinjene s toliko človečansko in rimsko pravičnostjo, storili zanj in mu s tem dali možnost za razvoj kulture in gospodarskega napredka v naročju Velike Fašistične Italije. Ko boste blagovolili počastiti našo deželo s svojim visokim obiskom, Vam bo naš narod vesel in s ponosom izrazil svoja čustva. Duce! Tudi Vaše odredbe se v naši pokrajini naglo izvajajo. To so vprašanja, ki so dolgo let čakala rešitve. Ko Vam znova zagotavljamo svojo globoko hvaležnost, si upam izreči upanje, da Slovencem nikdar ne boste od rekli naklonjenosti svojega varstva.«
     

Duce delegaciji

         
Na ta pozdrav je odgovoril Duce v daljšem govoru, v katerem je dejal, da ga močno veseli, ko more v Rimu pozdraviti člane sosveta Ljubljanske pokrajine. Zagotovil jih je, da bo moralne in gospodarske potrebe vsega slovenskega prebivalstva te pokrajine osebno preučil ter jim ugodil po posredovanju tovariša Graziolija, ki ima vanj popolno in brezpogojno zaupanje.
     
Nato je Duce dejal, da bodo strogo izvajana določila, ki jih vsebuje ustava, s katero je bilo za Ljubljansko pokrajino ustvarjeno posebno stanje, zlasti še glede jezika in kulture.
     
Končno je Duce v svojem govoru še dodal, da bo tudi tokrat, kakor je navada fašističnega režima, za besedami prišlo dejanje ter da bo Ljubljanska pokrajina doživela rešitev vseh svojih gospodarskih, duhovnih in kulturnih vprašanj, ki se tičejo njenega nadaljnjega neoviranega razvoja v okviru fašistične Italije.
         

Sprejem pri papežu - Nagovor sv. očeta

       
V ponedeljek, dne 9. rožnika dopoldne je papež Pij XII. v slovesni avdienci sprejel člane slovenske delegacije pod vodstvom Eksc. Graziolija. Švicarska garda jim je izkazala vojaški pozdrav, nakar so bili sprejeti od sv. očeta v mali dvorani zraven papeževe knjižnice. Vsi zbrani so pokleknili v polkrogu, ko je sv. oče stopil v dvorano. Nato je Eksc. Grazioli vse člane predstavil sv. očetu. Papež je obšel ves polkrog ter vsakemu dal roko ter Petrov prstan v poljub. Nato so gospodje vstali, nakar jih je sv. oče takole nagovoril:
         
»Srčno nas veseli, da vas moremo sprejeti v svoji hiši, ko že poznamo vas in vaša mesta. Z veseljem se spominjamo, kako prijazno ste nas sprejeli na naši poti na evharistični kongres v Budimpešti. Za vse tisto se vam iz srca zahvaljujemo, vas iskreno pozdravljamo, vas posameznike, tiste, ki jih zastopate, ter vse prebivalstvo ljubljanske škofije. Ostanite trdni in goreči v veri ter stanovitni v krščanskem življenju. Iz srca vam podeljujemo apostolski blagoslov.«
           
Po teh besedah je sv. oče podelil papeški blagoslov, nakar je odšel v svojo delovno sobo. Ob odhodu jim je straža spet izkazala vojaške časti.
           
Ko so si člani sosveta ogledali cerkev sv. Petra, so se odpeljali ter bili še dopoldne sprejeti pri ministru-tajniku Stranke Eksc. Sereni, nakar jih je sprejel na Kapitolu še rimski župan knez Colonna. Zvečer istega dne so se vrnili v Ljubljano.
       

Bolezen slovenskega naroda (1943)

O bolezni slovenskega naroda

    

Govor ravnatelja Dolenca na protikomunističnem zborovanju v Novem mestu dne 28. novembra 1943.

     
Ko sem pred tremi dnevi dobil povabilo, naj danes govorim tukaj na protikomunističnem zborovanju, sem ravno prebiral Malovo Zgodovino slovenskega naroda. Bral sem odstavek, kako so v začetku minulega stoletja sodili tuji pisatelji o nas. Kakor veste, so bili naši kraji od 1809 do 1813 pod francosko okupacijo. V nekem oziru je bila torej tista doba podobna naši. Takrat je živel v Ljubljani francoski pisatelj Charles Nodier, ki je urejal uradni list Telegraphe officiel. Ko so v jeseni 1813 Francozi zapuščali naše kraje, je 15. septembra 1813 napisal Nodier v uradnem listu označbo prebivalcev Ilirije, kamor smo spadali tudi Slovenci do Save, označbo, ki jo še danes beremo s ponosom. Takole pravi o Ilircih:
      
»Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si — kakor pravi benečanski pregovor — teh šestero ilirskih pokrajin prepotovati z denarjem n  dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajljivo neustrašenostjo odklonil giljotino — sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti.«
      
Kljub svoji preprostosti so bili naši predniki, kakor pravi Nodier, »izobraženi v vseh vprašanjih, ki se tičejo prave sreče in prave slave narodov«.
      
In osem let pozneje je isti pisatelj označil Kranjca, da je trezen, pobožen, gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih; revolucija, politična vrenja ali celo hipni neredi so tu neznani; v Ljubljani se po cela leta ne čuje o zločinih.
      
Sedaj se pa vprašajmo, ali se bo tudi o Slovencih v naši dobi moglo zapisati kaj podobnega. Da, tudi sedaj je v Sloveniji večina taka, da se nam — upam — ne bo treba sramovati ne sodbe tujcev in ne sodbe poštenih domačinov. To naglašam takoj v začetku svojega govora. O celoti slovenskega naroda bo pa sodba precej drugačna, nego je bila pred 130 leti. Ali se bo o vseh Slovencih v letih 1941. do 1943. tudi moglo reči, da smo narod brez morilcev? Tisoči in tisoči grobov naših najboljših mož in fantov, žena in deklet bodo molče trobentali, da je bilo v Sloveniji v teh dobrih dveh letih tako strahotno število morilcev, da bi kaj takega o našem narodu nikdar ne bili mogli misliti. Ali se bo o nas moglo reči, da smo bili narod brez tatov? To bo morebiti kdo lahko trdil, saj tat je tisti, ki krade skrivaj, na tihem, pri nas se je pa ropalo pri belem dnevu. Ali ves naš narod odklanja giljotino? Lahko rečemo, da jo, ker del našega naroda mori svoje žrtve z veliko hitrejšim orožjem: s strojnicami. Ali je danes dosti ljudi, ki bi si želeli sredi med nami živeti in umreti? Mislim, da je veliko več takih, ki bi iz naših krajev bežali, kot pred smrtjo, če bi le mogli. Ali se danes tudi cela leta ne čuje o zločinih? O, če bi v Ljubljani postavljali znamenja na krajih, kjer se je storil zločin — koliko križev bi že stalo po ljubljanskih ulicah! Eden teh križev bi nas spominjal, da smo Slovenci umorili tudi svojega bivšega bana, najvišjega predstavnika državne oblasti v deželi, človeka, o katerem tudi pošten nasprotnik ni mogel reči nič slabega.
       
Če torej primerjamo Slovenci sebe, kakršni smo bili pred 130 leti, s tem, kar gledamo danes po naši deželi, komaj moremo verjeti, da smo to potomci istih ljudi, katerih moralni višini so se čudili tujci. Našega današnjega položaja ne moremo drugače označiti nego z besedo: bolni smo! Podobni smo bolniku, ki ga že več nego dve leti razjeda strašna bolezen, tako da se bolnik s strahom ozira v bodočnost, kako in kdaj se bo te bolezni rešil. Ta bolnik gleda v preteklost, ko je bil še zdrav, vesel, poln najlepših upov, in se z bolestjo vprašuje, kaj je vzrok, da je izgubil svoje zdravje in da ga je tako strahotno vrgla bolezen na bolniško posteljo.
         
Težko je človeku govoriti o tej bolezni. Govorjenje ne more imeti drugega namena nego tega, da pomaga bolniku k ozdravitvi. Saj ima v tej strašni zmedi časov skoraj vsakdo izmed nas v obeh taborih svoje sorodnike in prijatelje, saj dostikrat oče in sin nista v istem taboru. Vsi pa vemo, kakšen je bolnik. Ves je ranjen. Če se ga le rahlo zadeneš, ga vse zaboli. Na dotik, ki bi se zdravi zanj niti ne zmenil, reagira bolnik že z glasnim stokanjem. Vendar molčati ne smemo, ker smo trdno prepričani, da Bog tega bolnika ne bo pustil umreti zaradi tega, ker je — hvala Bogu — v bolniku še dosti zdravih snovi, ki bodo premagale bolezen.
     
Bolezen, za katero je naš narod zbolel, je v naši dobi po Evropi zelo razširjena. Kakor je proti koncu minule svetovne vojne zavladala po Evropi tako imenovana »španska« bolezen, tako gre zadnji desetletji po Evropi val komunistične bolezni in se ta bolezen pojavlja sedaj pri tem sedaj pri drugem narodu v težji ali lažji obliki. Vsaka bolezen nastopa v toliko hujši obliki, kolikor bolj je telo oslabljeno po naporih, po pomanjkanju hrane in nehigienskih življenjskih razmerah. Pri nas so bile kali komunistične bolezni sicer že razširjene tudi pred vojno, toda sveži zrak in zdravo gibanje, v katerem smo takrat živeli, nista dopustila, da bi bil narod za to boleznijo resneje zbolel. Prišla pa je sedanja vojna, prišle so razmere, ki so vezale naše moči v boju proti komunizmu, in bolezen se je med nami razpasla tako, da nam jemlje dušno in telesno zdravje, da nam uničuje vse premoženje, ruši in zažiga hiše ter nas spravlja dobesedno na beraško palico. Ta bolezen je delu našega naroda vzela vsako razsodnost. Ne zaveda se, da je svetovna vojna, kjer se merijo milijonske armade z najmodernejšimi tanki in z letali, ne bo odločala v dolenjskih gozdovih. Ljudje pričakujejo neko zlato dobo, neki raj na zemlji, ki ga nikjer ni, najmanj pa tam, odkoder ga ljudje pri nas pričakujejo. Spregovorimo tu odkrito besedo! Med delom naših ljudi vlada neka zaverovanost v razmere na vzhodu, češ, od tam bo prišlo odrešenje.
      
Misleč človek pri tem ene stvari ne more razumeti: kako to, da se ljudje navdušujejo za razmere, katerih nikdo ne pozna? Kako pa je v Rusiji pod boljševiki? Kdo je že ta rdeči raj videl? Vprašaj že kogar koli, vsak bo rekel, da rdečega raja še ni videl, ker pač tudi pred vojno v Rusijo niso nikogar pustili. Zakaj se je Rusija tako zapirala pred Evropo, če je bilo v Rusiji res tako krasno življenje, zakaj niso boljševiki vabili vseh narodov sveta, naj pridejo gledat raj, ki so ga ustvarili? Zakaj so tistega, ki se mu je posrečilo priti v Rusijo, tako skrbno spremljali, da je mogel videti samo to, kar so mu pokazali, da pa ni mogel priti v neposreden stik z ljudmi in da ni mogel brez policijske kontrole študirati in opazovati rdeči raj? Vsak sistem ima kaj dobrega zase, človek je vedno pripravljen učiti se pri sosedu. Toda če ima morebiti sosed eno stvar bolje urejeno nego jaz, zato ne bom na glavo postavil vsega drugega, kar je pri meni bolje ali enako dobro.
         
Pri nas poznamo komunizem v praksi, po naših komunistih. Spoznavamo ga po njegovih sadovih. Ti sadovi so: um ri, ropi, požigi, zlasti pa laž. Ne more se nam zameriti, če se vsi bojimo drevesa, ki rodi take sadove, in če si ne moremo misliti, da bi nas mogli osrečiti ljudje, ki so sejali povsod, kamor so prišli, toliko gorja.
    
Rekel sem, da hodi komunizem po svetu kakor bolezen in da ne prizanese nobenemu narodu, samo da je potek bolezni pri nekaterih narodih ugodnejši nego pri drugih. Zanimivo je, da je to strašno dobo, ki jo preživljamo, napovedal že Krek, in sicer pred 51 leti. Kadar koli berem njegovo pesem Slovenskemu katoliškemu shodu iz leta 1892., vedno se čudim bistremu in pravilnemu pogledu v bodočnost, ki ga kaže Krek v tej pesmi v toliki meri, da se človeku zdi, kakor da je bil Krek navdan s preroškim duhom. V tistih mirnih časih, ko o razmerah, kakršne vladajo danes marsikje po Evropi in tudi pri nas, ni moglo biti niti najmanjšega govora, je svaril Krek:
      

»Nasičen že zrak je grozečih snovi,
oj, čujmo, še p reden vihar se vzbudi!
In glejmo si prošle povesti strašne,
da vidimo grozo bodočega dne!

            
(Krek hoče reči, naj gledamo povest francoske revolucije, če hočemo razumeti prihodnost.)
      

Ozračje soparno
zagatno preti nam
in z grozo viharno
strašeče grozi nam:

           

Oj bliskov žareči trakovi
in treskov bobneči gromovi
in v stokih medleče zemlje
in joka v potokih solze
in svet opustošen in strt
in groza, obupnost in — smrt! ... «

        
Vprašam vas, ali ni to najnatančnejša slika naših dni? Joka v potokih solze, svet opustošen in strt, groza, obupnost in smrt ... Ali moremo k tem besedam reči kaj drugega nego to: Res, to je strahovita resničnost naših razmer.
      
To stvarno napoved je napisal Krek, ki je bil tako veder človek, poln optimizma, poln vere v svoj narod. Če je Krek to pošastno dobo napovedal, je gotovo vedel tudi za zdravilo, ki bo narode pred to strahoto obvarovalo ali jih pa vsaj iz nje rešilo, če bi jih krivi preroki spravili vanjo. Krek je vedel za zdravilo in ga tudi povedal:
        

»Sejmo, sejmo semena
vere v križ rešilni
z golgotskega slemena
med upor grozilni!

               

Sejmo, sejmo semena
Jezusove nade
z golgotskega slemena,
preden vse propade!

         

Sejmo, sejmo semena
Kristusove ljubavi
z golgotskega slemena,
da svet ozdravi!«

         
Vsaka beseda, ki bi jo dodal Krekovemu pozivu, bi bila odveč. V Krekovih besedah je označeno edino zdravilo, ki more ozdraviti nas in vsak narod, zdravila, veljavna za sedaj in za vse čase! Nikdo ne bo nikdar mogel najti nadomestila za to zdravilo. Narodi bodo tem huje bolni, čim bolj se bodo oddaljili od vere, upanja in ljubezni. Tudi mi smo bolni samo zaradi tega, ker smo preveč izgubili stik z njim, ki je Pot, Resnica in Življenje. In kadar bomo vsi o tem živo prepričani, bomo — ozdravljeni.
       
V povratku k resnici, vestnosti in poštenosti je edina rešitev za narode in države — to staro resnico je povedal v čudovito lepi obliki neki srbski pisatelj pred 22 leti v Beogradskem dnevniku z dne 6. novembra 1921 v povesti z naslovom: Bolezen Slave Jugovićeve. Morebiti ste jo že slišali ali brali, pa nič ne de. Vredno jo je slišati dvakrat. Slava Jugovićeva je bila leta 1921. tri leta star otrok, ki je bolehal za vsemi mogočimi boleznimi, tako da so se že bali za otrokovo življenje. Pa pride v polnočni uri, ko so otrokovi varuhi dremali okoli bolnice, star mož k otroku — kakor duh z drugega sveta — in predpiše tole zdravilo:
           
»Kupite v lekarni gram resnice, dva grama vesti in tri grame poštenja, mešajte pa dajte bolnici piti — in čez nekaj ur ji bo bolje in ozdravela bo. Njen organizem je močan, ona ima pogoje za življenje. Samo nesrečnica je okužena z nevarnimi bacili, ki pa bodo vsi poginili od leka, ki sem ga imenoval.«
           
Gram resnice — ali se je že kdaj pri nas z resnico tako strahotno ravnalo kakor v naših dneh? Ne bom našteval neštetih komunističnih laži, rečem samo to: če hočejo komunisti človeka ubiti, ga najprej z lažmi tako oblatijo, da se tistemu, ki jim verjame, zdi povsem v redu, da takega človeka ubijejo. Tako so delali z banom dr. Natlačenom, človekom izredne ljubezni do naroda, poštenim in zelo sposobnim delavcem za blagor naroda, talko so delali s profesorjem Kekom in nešteto drugimi. Ni treba za lažnivost komunistov navesti drugega dokaza kakor njih proglasitev amnestije v Novem mestu. Nekateri ljudje, ki so besedi komunistov verjeli, so to svojo vero plačali z življenjem. Tako na primer profesor Kek. Sedaj partizani širijo vesti, da ni res, da bi bili prof. Keka ubili. Gospodje komunisti, kar dokažite, da je Kek še živ! Pošljite ga v Novo m esto, pa vas bomo na posebnem slavnostnem zborovanju prosili oproščenja, da smo vam očitali laž.
         
Prav na dan, ko sem bil povabljen, da prevzamem ta govor, sem izvedel tole stvar. Naj mi bo dovoljeno, da jo omenim, čeprav se tiče nekoliko tudi moje malenkosti. Neka oseba je izjavila, da so ji malo pred prihodom Nemcev na komunistični komandi v Šmihelu povedali, da so našli seznam talcev, predlaganih Italijanom, s podpisom profesorja Keka, Dolenca in drugih. Jaz sem ta dan prvikrat slišal, da tak seznam obstoja; prvikrat, da ga je podpisal Kek, prvikrat, da sem ga podpisal jaz. Jaz takega seznama nisem nikdar videl in nikdar nisem imel najmanjše zveze z njim. Kdor trdi drugače, prosim, naj kar prinese seznam z mojim podpisom! Če se tako ravna z dobrim imenom bližnjega, če se tako izmišljajo težke obdolžitve, potem ni čudno, če je vse naše javno življenje tako zastrupljeno. Ne pripovedujem tega zaradi sebe; pokazati sem hotel samo na konkretnem primeru, kako brezvestno se laže. Če ne bomo bolj spoštovali resnice, ne bomo ozdraveli.
          
Z vsem komunističnim gibanjem je laž tako neločljivo spojena, da lahko rečemo: Če bi samo en teden vsi ljudje v Sloveniji samo resnico govorili, pa bi bilo partizanstva konec!
         
Naj končam govor o naši bolezni. Morebiti je kaka beseda izzvenela trdo, vendar mislim, da smem reči, da me je vodila želja, govoriti samo golo resnico, ki edina ljudi pomirja in ustvarja med ljudmi zaupanje.
         
Nisem imel v imislih samo partizanov, ko sem govoril o naši bolezni. Če smo bili bolni tudi sami, zdravimo tudi sebe z gojitvijo resnice, vesti in poštenja.
        
Naj končam! V današnjem evangeliju ste slišali v cerkvi besede, ki jih človek vsako leto rad sliši in jih aplicira na svoje težave: »Dvignite glave, ker vaše odrešenje se je približalo!« Iz navdušenega pozdrava, s katerim ste sprejeli v tej dvorani naše domobrance, vidim, da pričakujete od naših domobrancev, da bodo pospešili konec naše bolezni. Konca res težko čakamo, ker nas ta bolezen vsak dan zelo mnogo stane. Za vsako zimo pride pomlad, za vsakim dežjem posije sonce. Tudi za nočjo našega naroda bo zažarelo juitro svobode in veselja, naš narod bo šel v lepše življenje in nad njegovo bodočnostjo bodlo bedeli kot angeli varuhi naši mučenci, naši veliki posredovalci pri Kralju vseh Kraljev!