Na desnem družbenem polu naše slovenske sedanjosti, velja nekakšno prepričanje o t.i. politični hereziji. Kaj ta politična herezija, ta izraz, ki sem ga skoval tu za potrebo označbe tega fenomena, sploh je?
Gre za prepričanje nekega dela slovenske desnice, da so aktivni heretiki v primerjavi s t.i. žlahtno desnico, oz. z mainstream postkomunistično levico. Ta herezija naj bi se oblikovala tako, da oni, če želijo postati pravi heretiki, sprejemajo določene nazore ali bolje epizode iz slovenske zgodovine in zgodovinske družbene zavesti našega naroda (če ga želite imenovati slovenskega ali ne), jih po svoje prilagodijo in se s tem dojemanjem razglasijo za heretike.
Kar je seveda glavni strel v stopalo pri takšni umetni hereziji napram mainstream postkomunističnemu liberalizmu slovenske moderne družbe, je prav to, da oni teh epizod, teh političnih nazorov iz našega naroda, ne razumejo v celoti oz. jih niti nočejo razumeti, ker imajo izdelan nek nazor svoje politične usmeritve, ki sicer jemlje iz teh epizod in nazorov, a je popolnoma samosvoj.
Če se zares poglobimo v njihovo politično usmeritev v njihovo navidezno herezijo, ki jo sicer oni imenujejo celo disidentstvo do postkomunistične levice, gre v bistvu za tisto izvorno napako celotne slovenske družbe, na zgolj umetno diferenciacijo s to levico, s tem postkomunističnim liberalstvom. Njihov probelm je, da imajo sistem vrednot, ki se od sistema vrednot levice praktično ne razlikuje in zato, tako strastno iščejo nekaj, kar jih bi diferenciiralo od te levice. In kadar ekonomski vidik ni dovolj (ekonomsko nasprotovanje kapitalizem-socializem kot edino politično diferenciacijo mainstream desnice od levice sem sicer že obdelal v enem svojih blogov) je torej potrebno nekaj več, nekaj, kar jih bo ločevalo od svojih očetov oz. bratov. In tu pride do tiste hotene umetne herezije.
Ti samooklicani heretiki se začnejo obračati k drugi svetovni vojni. Postanejo protirevolucionarji, začnejo se gibati okrog domobranstva, obsojajo partizansko nasilje in revolucijo, trudijo se za razčiščevanje komunističnih zločinov med vojno. A nekaj jih izdaja. Oni se ne morejo in ne morejo dejansko opredeliti za domobranstvo in dejansko obsoditi partizanstva. Ne, njihova navidezna herezija je zgolj patetična krinka s katero skušajo zakriti svojo podobnost s svojimi hotenimi nasprotniki.
Naj navedem en primer. Čisto po naključju sem naletel na nek facebook članek o vaških stražah in slovenskem domobranstvu, kjer je bila objavljena tudi fotografija neke ženske postrojbe, spodaj pa je pisalo: angleške domobranke. Na prvi pogled se najbrž nikomur ne zdi to nič takšnega, predvsem ljudem, ki se s to tematiko sploh ne ukvarjajo. Predvidevam, da je šlo za ženski odsek angleške home guard, kar se lahko prevede v domobranstvo. Ampak kako je možno, da je oseba, ki je objavlja ta članek in, ki ji sledi oz. v svoj feed dobiva njene objave, več sto ljudi oz. profilov na facebooku, tako nepoučena, da ne vidi, da je primerjava angleške home guard s slovenskimi vaškimi stražami ali domobranstvom, najmanj neprimerna če ne pravzaprav žaljiva s političnim podtonom. Angleži, ki so omogočili ne le poboj nad 15 000 neoboroženih vojakov slovenske narodne vojske oz. ex-domobrancev, pač pa tudi legalizirali komunistično revolucijo na slovenskem in komunistični režim, niso nekaj s čimer bi se dalo primerjati naše protirevolucionarne enote. Kar se tiče angležev in njihovega zahrbtnega imperializma ter vmešavanja v evropsko politiko, je treba biti neizmerno previden, zaupanje in zgledovanje po njih, nas je nekoč že drago stalo.
Angleška hinavščina, se namreč ne ustavi le pri nas. Angleška hinavščina je neizmerna. Vojni zločinec in hinavec Churchill je eden glavnih, če ne glavni, krivec za komunistično predvlado v vzhodni Evropi. Naj omenim le en njegov citat: "The belief that security
can be obtained by throwing a small state to the wolves is a fatal delusion." Kako je vendar mogoče, da je ta njegov citat še vedno relevanten, navzlic dejstvu, da je prav njegova politika, ki naj bi bila tako nepopustljiva do Hitlerja, omogočila prodajo cele vzhodne evrope komunistični Rusiji. Tu ni bila pod vprašajem le ena sama majhna država, pač pa cela vzhodna evropa, ki jo je ravno ta hinavec žrtvoval za sovjetske fotošutinge s cigarami in za kratkovidno podaljševanje življenjske dobe britanskemu imperializmu. Kako je mogoče, da je človek, ki je vzpostavil in vzdrževal komunistični totalitarizem, predvsem s tem, da mu je dal legitimiteto, še vedno osebnost, ki je čaščena s strani demokratov in najrazličnejših družbenih relativistov in norcev.
Kako je torej mogoče, da neka facebook stran, ki se izdaja za nekakšen pretočni kanal informacij o slovenskem domobranstvu in vaških stražah, daje legitimiteto neki obskurni britanski ženski enoti? Je mogoče, da je za tem le skrajna nepodučenost ali pa gre za nekaj več, gre za relativiziranje angleške vloge pri legitimiziranju jugoslovanskih revolucionarnih odredov in s tem revolucije pri sporazumu Tito - Šubašić, angleške vloge pri sprejemanju komunistične jugoslavije in Tita ter angleške odgovornosti za zahrbtno in z ukano v smrt predano neoboroženo slovensko narodno vojsko.
To so torej ti samooklicani heretiki, goreči nasprotniki okostnelega komunizma in najbolj glasni komentatorji medvojnega protikomunističnega odpora s katerim se želijo identificirati. Če v tem še vedno ne vidite problema, se osredotočite na njihovo retoriko, na iracionalno prepričanje, da so se domobranci borili za liberal-demokratske vrednote moderne dekadentne evrope.
Druga stvar, ki jih dela za irelevantne pa je njihovo nepopolno razumevanje revolucije, odpora proti okupatorju in odpora proti partizanom. Pred nekaj leti je bilo v mladinski rubriki revije Ognjišče objavljen nek poenostavljen članek o zgodovini slovenskega naroda. In v njem je pisalo, da se je začasa okupacije demokratična stran odločila za čakanje, kar je bilo po avtorjevem mnenju morda pravilno za ljubljansko pokrajino, ne pa za gorenjsko in štajersko, kjer da so nemci izvajali hudo politiko ponemčevanja in preseljevanja.
Toda kaj so pa partizani naredili na gorenjskem in štajerskem, da bi se ta preseljevanja ustavila, mar avtor sploh ve kako močni so bili partizani na gorenjskem glede na leta 1941-1945? In so mar partizani ustavili preseljevanja. In dalje, je torej pravilen odgovor na preseljevanja začetek upora z gverilskimi akcijami, ki namesto preseljevanja terjajo okupatorjeve represalije v obliki streljanj talcev, pošiljanj ljudi v zapore oz. taborišča? Je to bolj smiseln odgovor kakor čakanje, povzročanje represalij?
Pokojni nadškof Perko je v neki televizijski oddaji nekoč rekel, da ni bilo nobene možnosti, da bi nemci zmagali vojno in mu je notorični "zgodvoinar" Pirjevec odvrnil, je bilo torej zato smiselno sodelovati z njimi? Ker Perko ni odgovoril njegovi pripombi, se je Pirjevec zadovoljno smehljal, misleč, da je zmagal njegov argument. V resnici pa ni! Če ni bilo nobene možnosti, da bi nemci zmagali, kakor pravi Perko, potem je dejansko bolj smiselno z njimi taktično sodelovati oz. se jim začasno pokoravati, daljnociljno pa si obetati eventuelnega poraza nemcev, kakor pa se boriti proti njim in povzročati nesmiselne žrtve, ki bi jih lahko narodu prihranili. Na tem mestu bo seveda kdo podvomil v zmožnost tako daljnovidnega uvida razpleta vojne, vendar se sam sklicujem na nebroj takratnih sodobnikov, ki sedaj po toliko letih trdijo v raznih zapisih, da je bilo precej očitno, da bodo nemške sile poražene, kot tudi na nekaj čemur se reče taktika. Važno je le, kako taktiko izkoristiš, v prid svojega naroda, ali pa vprid svoje stranke. Demokratični tabor (kakor ga danes imenujemo) se e osredotočal na prvo, komunisti pa na drugo.
In če se vrnem k Ognjišču, nadalje trdi avtor, da je bilo partizanstvo totalitarizirano oz. da je komunizem pokomunistil prej neokrnjeno partizanstvo. Avtor je najbrž povzemal notoričnega katoliškega komentatorja duhovnika Rustjo, ki trdi podobne nebuloze, ne da bi se ob tem ne le vprašal, kje je kakšen dokaz za kaj takšnega (razen "enih bab" (če grem po Drobniču), ki so to zaupale Rustji), temveč da bi se tudi vprašali, kako je mogoče, da gre katoliški duhovnik v direktno kontradikcijo s slovenskim katoliškim občestvom in Cerkvijo. Cerkev je sicer opozarjala na zavedene, "ki so odšli v hribe", nikdar pa ni opravičevala ali častila partizanskih odredov ali organizacij. Upor proti okupatorju ne posvečuje! Rustja rad poveličuje primorske partizane, vendar se ne vpraša, kako je vendar mogoče, da italijanski fašisti na primorskem niso streljali ljudi, dokler ni začela delovati teroristična organizacija TIGR in niso potem likvidirali nekaj teh teroristov, medtem, ko so partizani pobijali po dolenjski in notranjski ljudi "kot kokoši" (če povzamem Perka). A vendar navzlic temu iščejo neki primorcofili razna opravičevanja za partizanske odrede. Res sicer je, da so bili mnogi ljudje zavedeni v partizane, ni pa bil njih boj upravičen. Rustja in podobni naj se tudi vprašajo, kako je mogoče, da kot prosvetljeni postmoderni kristjani, postavljajo jezik nad človeško življenje in menijo, da boj zoper "lahe" odtehta smrt nedolžnih ljudi.
Ti samooklicani heretiki torej niso nič drugega kot komunistični disidenti, ki se kot v kakšnem mitu o uporu sinov očetom, upirajo svojemu komunističnemu izvoru in se želijo diferencirati s komunisti, zato pa neprestano zahajajo v protislovja. Da bi bili resnični katoliški slovenci in ne patetični navidezni heretiki, jim manjka totalnosti, popolne diferenciacije ne le s komunisti temveč tudi z liberalci v vseh oblikah, tudi tisti konservativni.
-NeoDomobranec
sobota, 31. januar 2015
torek, 27. januar 2015
Kaj bodo rešili američani?
Ob krizi v Cerkvi in odporu, ki se vedno močneje javlja iz neke napol pozabljene katoliške zavesti, se moramo vendar vprašati, kdo bi zares smel voditi ta odpor in kaj naj ta potencialna rekonkvista Cerkve sploh prinese.
Sam vidim največji problem v tem, da izgleda kakor, da bodo ta odpor vodili vendarle ameriški katoličani in tu ne bi bil tako zaskrbljen nad kardinali in škofi, temveč nad ameriškim katoliškim laištvom.
Amerika se je že večkrat izkazala za glavni problem, ki negativno vpliva na katoliško evropo. Amerikanizacija evrope in sveta je vendar vodila do raznarodovanja narodov in do "državljanske narodnosti", ki je v direktnem nasprotju celo s katoliškim predmodernim pojmovanjem naroda. Ideja o ameriškem narodu, o talilnem loncu religij in etničnih skupin, ki naj vodi do enega naroda pred Bogom (one nation under God), namreč poglavitno vpliva tudi na pojmovanje evropskih avtentičnih narodov, za katere je prek ameriškega kulturnega imperializma, postal norma. Tu je torej ameriški model že takoj v konfliktu z evropskim, tako krščanskim kot modernim, nacionalizmom.
Druga stvar, ki izvira iz tega, je radikalno pojmovanje religije, kot zasebnega čustva, ki nima prostora v družbi, saj se mora religija nujno podrediti neki kolektivni iluziji državotvornosti in svobodoljubja, ki ima za poglavitno načelo liberalni izrek, da lahko vsak počne karkoli hoče, dokler ne škoduje drugemu. Da je religija tako degradirana in da je tisto psevdo-domoljubje takšna nadvrednota, je pač logično. Narod, ki nima niti dejanskega skupnega jezika, niti dejanske skupne etničnosti, ne sme religiji dopuščati kaj več od zgolj statusa hobija, že zaradi obstoja samega sebe.
Ameriška kultura je v sami sebi prva najbolj sekularna kultura, ki je ustvarjena umetno, za potrebe nekega umetnega naroda in ji je še najbolj podobna sovjetska ali kitajska komunistična kultura. Američan bo vedno pred religijo postavil svoj "narod" in svojo državo, četudi se večkrat čudimo in občudujemo ameriško krščansko, tudi katoliško, predanost in vnemo pri določenih vprašanjih, moramo razumeti, da oni to svojo religijo razumejo: prvič, kot državotvoren segment svojega družbenega obstajanja in drugič, kot nekaj relativnega. Tudi, če se to na prvi pogled ne opazi, jim manjka tista katoliška totalnost, ki se ne sme pokoravati nobenemu drugemu sistemu.
Res je, da kaj takega nimamo niti evropski katoličani, vendar nas od američanov loči to, da smo mi nekdaj to imeli, njihova umetna družba in kultura pa je zrastla ravno na relativiziranju slehernega političnega in religioznega segmenta človeške družbe. Ameriška kultura in družba sta popolna manifestacija protestantske shizme v vseh pogledih, tudi pri gospodarstvu.
In tu smo že pri zadnjem ameriškem problemu: kapitalizem. Američani in njihovo iracionalno češčenje materialističnih dogem, ki se kdaj združijo pod isto ime "american dream", strastno branijo kapitalizem. Pri tem pa sodelujejo tudi ameriški katoličani, ki se morajo politično nujno opredeljevati za republikanski protestantski konservativizem, če želijo politično sploh obstajati oz. delovati. In to jih že v štartu dela za religiozne relativiste in radikalne materialiste. Kapitalizem je Cerkev mnogokrat obsodila in povsem logično je, da kapitalizem nima nič skupnega s katolištvom, ter da se mora katoličan vedno opredeljevati zoper materializem v vseh oblikah. A ameriški katoličani tega ne morejo razumeti, ker so ameriški.
Zdi se, da je veliko zmot, ki so se ugnezdile ne le v evropi temveč tudi v Cerkvi, pripotovalo ravno iz amerike in njenega umetnega razumevanja sveta in družbe. Zato se zdi zelo slaba ideja, da američani prevzemajo prve vrste v rekonkvisti svete Cerkve. Medtem, ko si mi evropski katoličani želimo spet katoliških držav, katoliške rekonkviste vse srednje in zahodne evrope, američani o čem takšnem ne smejo niti razmišljati, kajti njihov državni bog, državni kristus, ni katoliški Bog ni katoliški Kristus. Katoliški Bog, katoliški Kristus za ameriškega katoličana sme obstajati le v cerkvah in v zasebnem življenju. Mi si želimo rekatolizacije naših katoliških dežel, oni si kaj takega v multireligiozni deželi ne smejo želeti.
Sam nisem nastrojen zoper katoliške američane, kanadčane, avstralce, vendar pa se zavedam upravičenega dvoma, da so ti katoličani indoktrinirani s herezijo o vseh religijah pod enim bogom in da jim primanjkuje katoliškega nacionalizma.
-NeoDomobranec
Sam vidim največji problem v tem, da izgleda kakor, da bodo ta odpor vodili vendarle ameriški katoličani in tu ne bi bil tako zaskrbljen nad kardinali in škofi, temveč nad ameriškim katoliškim laištvom.
Amerika se je že večkrat izkazala za glavni problem, ki negativno vpliva na katoliško evropo. Amerikanizacija evrope in sveta je vendar vodila do raznarodovanja narodov in do "državljanske narodnosti", ki je v direktnem nasprotju celo s katoliškim predmodernim pojmovanjem naroda. Ideja o ameriškem narodu, o talilnem loncu religij in etničnih skupin, ki naj vodi do enega naroda pred Bogom (one nation under God), namreč poglavitno vpliva tudi na pojmovanje evropskih avtentičnih narodov, za katere je prek ameriškega kulturnega imperializma, postal norma. Tu je torej ameriški model že takoj v konfliktu z evropskim, tako krščanskim kot modernim, nacionalizmom.
Druga stvar, ki izvira iz tega, je radikalno pojmovanje religije, kot zasebnega čustva, ki nima prostora v družbi, saj se mora religija nujno podrediti neki kolektivni iluziji državotvornosti in svobodoljubja, ki ima za poglavitno načelo liberalni izrek, da lahko vsak počne karkoli hoče, dokler ne škoduje drugemu. Da je religija tako degradirana in da je tisto psevdo-domoljubje takšna nadvrednota, je pač logično. Narod, ki nima niti dejanskega skupnega jezika, niti dejanske skupne etničnosti, ne sme religiji dopuščati kaj več od zgolj statusa hobija, že zaradi obstoja samega sebe.
Ameriška kultura je v sami sebi prva najbolj sekularna kultura, ki je ustvarjena umetno, za potrebe nekega umetnega naroda in ji je še najbolj podobna sovjetska ali kitajska komunistična kultura. Američan bo vedno pred religijo postavil svoj "narod" in svojo državo, četudi se večkrat čudimo in občudujemo ameriško krščansko, tudi katoliško, predanost in vnemo pri določenih vprašanjih, moramo razumeti, da oni to svojo religijo razumejo: prvič, kot državotvoren segment svojega družbenega obstajanja in drugič, kot nekaj relativnega. Tudi, če se to na prvi pogled ne opazi, jim manjka tista katoliška totalnost, ki se ne sme pokoravati nobenemu drugemu sistemu.
Res je, da kaj takega nimamo niti evropski katoličani, vendar nas od američanov loči to, da smo mi nekdaj to imeli, njihova umetna družba in kultura pa je zrastla ravno na relativiziranju slehernega političnega in religioznega segmenta človeške družbe. Ameriška kultura in družba sta popolna manifestacija protestantske shizme v vseh pogledih, tudi pri gospodarstvu.
In tu smo že pri zadnjem ameriškem problemu: kapitalizem. Američani in njihovo iracionalno češčenje materialističnih dogem, ki se kdaj združijo pod isto ime "american dream", strastno branijo kapitalizem. Pri tem pa sodelujejo tudi ameriški katoličani, ki se morajo politično nujno opredeljevati za republikanski protestantski konservativizem, če želijo politično sploh obstajati oz. delovati. In to jih že v štartu dela za religiozne relativiste in radikalne materialiste. Kapitalizem je Cerkev mnogokrat obsodila in povsem logično je, da kapitalizem nima nič skupnega s katolištvom, ter da se mora katoličan vedno opredeljevati zoper materializem v vseh oblikah. A ameriški katoličani tega ne morejo razumeti, ker so ameriški.
Zdi se, da je veliko zmot, ki so se ugnezdile ne le v evropi temveč tudi v Cerkvi, pripotovalo ravno iz amerike in njenega umetnega razumevanja sveta in družbe. Zato se zdi zelo slaba ideja, da američani prevzemajo prve vrste v rekonkvisti svete Cerkve. Medtem, ko si mi evropski katoličani želimo spet katoliških držav, katoliške rekonkviste vse srednje in zahodne evrope, američani o čem takšnem ne smejo niti razmišljati, kajti njihov državni bog, državni kristus, ni katoliški Bog ni katoliški Kristus. Katoliški Bog, katoliški Kristus za ameriškega katoličana sme obstajati le v cerkvah in v zasebnem življenju. Mi si želimo rekatolizacije naših katoliških dežel, oni si kaj takega v multireligiozni deželi ne smejo želeti.
Sam nisem nastrojen zoper katoliške američane, kanadčane, avstralce, vendar pa se zavedam upravičenega dvoma, da so ti katoličani indoktrinirani s herezijo o vseh religijah pod enim bogom in da jim primanjkuje katoliškega nacionalizma.
-NeoDomobranec
ponedeljek, 19. januar 2015
Zahtevamo enoumje!
Glej luč in/ali temo!
Pred časom sem bral zanimiv članek Žige Turka z naslovom "Ločitev duhov 2015? Ne, hvala". In že tedaj sem si rekel, da gre za sestavek, ki lahko odlično potrdi mojo tezo o "spontanem avtoritarizmu demokracije". K sreči sem z odzivom nekaj časa počakal in naletel na drug, podoben članek, avtorja Luke Lisjaka Gabrijelčiča, z naslovom "Zakaj sem hvaležen Janezu Janši", ki pa je bil spisan pred Turkovim člankom. To, da na tem mestu izpostavljam ta dva avtorja, je zgolj naključje. Diskurz v teh člankih mi služi le kot najbolj "ažurni" primer tega spontanega avtoritarizma, ali celo bolje rečeno, enoumja.
Oba avtorja sta predstavnika neke ekonomsko-desne in družbeno-liberalne usmertive, četudi se predstavljata in jih bralci večkrat razumejo/mo, kot desna komentatorja. Zadevo še najlažje razrešimo tako, da ju imenujemo neo-konservativca ali buržujska desničarja. Morda bi lahko uporabili celo Peterletovo označbo "liberalna konservativca". Kakorkoli, vedeti moramo le, da sta na desni strani pristala zaradi: prvič, poizkusa diferenciacije s slovensko levico, ki je nekoliko okostnela in preveč social-demokratska, celo socialistična, in premalo "klasično" liberalna, ter drugič, zaradi ekonomskih vprašanj.
Pomembno je tudi, da se zavedamo, da ona dva sama pojmujeta levo-desno delitev, le kot vprašanje ekonomske usmeritve in ne ideološke . Še več "ideološkost" je v pravi maniri demokratičnega avtoritarnega taljenja, zanju pravzaprav nekaj, česar ne bi smelo biti, kar bomo videli je glavna poanta tega mojega zapisa.
Mit o Sredinskem volilcu
Za oba avtorja je značilno, da na vsak način utemeljujeta svojo tezo, da obstaja v ljudstvu (ne bom uporabil besede narod) neka nepregledna množica racionalnih sredinskih volivcev, katerim je najpomembnejše le ena sama stvar, in ta je: sožitje ljudi, skozi neke gospodarske in socialne rešitve.
Da je ta teza zgrešena, nam že takoj pravi dejstvo, da gre torej po njuni logiki za bazen komfortistov in predvsem buržoaznih materialistov, ki sicer ne živijo v komunah, a so vseeno po srcu hipiji. Kako drugače pa lahko razumemo torej tega njunega sredinskega volivca, ki pred vsakimi volitvami tako zelo racionalno išče rešitve po programih strank in se navdušuje nad mehkotno politiko.
Ta njun sredinski volivec, ki mu je tako zelo treba goditi in se smukati okrog njega, pa po njuni percepciji očitno zaseda ogromen bazen volilnega telesa, če se mu je treba tako zelo pokoravati. Res sicer je, da obstaja takšen "sredinski" volilni bazen in res je tudi, da je sorazmerno velik, ni pa res, da so njegove značilnosti takšne, kot nam jih implicitno slikata Turk in Lisjak.
Jaz pa predlagam tezo, da gre pri slovenskem volilnem telesu za naslednji sistem. Imamo tri baze. Na eni strani majhno dokaj skrajno levo bazo, ki bo volila levo "neglede", na drugi strani majhno dokaj skrajno desno bazo, ki podobno voli desno "neglede", na sredi pa imamo ogromno "sredinsko" bazo. To slednjo bazo na vsaki strani malo pobereta leva in desna opcija, a glavnino te baze obvladujejo "mediji". Ti mediji, ki ne le posredno ustvarijo končni volilni rezultat, pač pa tudi posredno vplivajo na procent neudeležbe na volitvah, pa so zopet odvisni od političnega obvladovanja, ki torej potencialno lahko pride iz obeh polov, desnega ali levega. Povedano drugače, če obvladujete medije, boste zmagali.
Kakor je rekel Justin Stanovnik že leta 1991: "V dobi informatike, ki je tudi doba medijskega nasilja, lahko sile, ki kontrolirajo pretočne kanale informacij, družbeno zavest oblikujejo do te mere, da imajo politične odločitve ljudi tako rekoč v rokah. Dokaze za to nam taisti mediji dobavljajo vsak dan." in na drugem mestu: "Trenutno se odsotnost uma nikjer ne kaže tako upadljivo kot v politiki. Tu ne-um prehaja v vulgarno neumnost; tu se postavljajo sodbe, kakor da ljudje ne bi imeli nobenega spomina in nobene skušnje, kakor da bi bili ljudje čista funkcija tiste volje, ki stoji za radiom, televizijo in časopisi. Kakor da njih samih v resnici sploh ne bi bilo!"
Ta sredinski volilec ni racionalni intelektualec, kakršnega nam prikazuejta Turk in Lisjak. Seveda je povsem enostavno izgubiti stik z ljudstvom in lastnosti svojih intelektualnih prijateljev ali celo samega sebe projicirati na vso buržoazijo ali na celotno ljudstvo, vendar pa je evidentno, da temu ni tako.
Tu in tam se pojavijo ljudje, ki v intelektualnem zanosu in želji po indiferenciaciji s "čredo", trdijo, da se odločajo na podlagi programov in da njih ne briga levo-desni "ideološki cirkus", vendar pa so si gotovo tudi sami prisiljeni priznati, da o teh programih izvejo iz medijev in da jim te programe razloži njihov žrec, t.j. njihov najljubši ekonomist ali komentator.
Sredinski volilec je izmuzljiva pojava, ki jo je nemogoče sploh secirati, kaj šele pravilno. Že sam koncpet "neopredeljenosti" kaže na morečo votlost in ob njem se ne moremo izogniti povezovanju tega pojava prav nazaj z dogmo "povezovanja", Lisjaka in Turka oz. medijev, zadnjih dvajset let.
Ker kaj pa je sredina? Lovljenje ravnotežja med desnico in levico ali svoj lasten političen sistem?
Zahtevamo enoumje!
Drugi problem obeh piscev, pa je njuno zavračanje politične raznolikosti in negiranje politične neskladnosti in celo ter predvsem ideologije.
Avtorja se zavzemata za t.i. "neideološko" politiko. Politiko, ki naj ne bi vsebovala "ideologije". Kako naj bi ta politika izgledala sicer ne povesta in jaz ne bi rad špekuliral o tem, ali je politika, ki ne vsebuje ideološkega, sploh še politika. Niti ne bi špekuliral o tem ali onadva kot politiko jemljeta le upravljanje z državo in ne kot subjektivno naravnanost posameznika in družbeno participacijo skupin.
Vendar pa onadva ne verjameta, da obstaja politična neskladnost. Da lahko obstaja nekaj, nek problem, na katerega imata dve (odnosno tudi več) politični strukturi kontradiktorni rešitvi. Ne verjameta niti v to, da obstajajo politični nazori, ki iz ozira ene politične strukture ne bi smeli obstajati. Vsako tako reč vehementno označita za "ideologijo". In ker je po njuni logiki "ideologija" nekaj slabega (oproščam se, če je ideologija nekaj drugega kot svetovni nazor) in v demokratični religioznosti celo demon, takšno reč brez težav zavrneta v ideološki (!) vnemi po demokratični indiferenciaciji ljudi oz. enoumju.
Če je v določeni diktaturi prepovedano biti proti kralju ali stranki, je pa v demokratični spontani diktaturi prepovedano biti "proti". In ker politika ne sme več vsebovati "ideologije", ker bi lahko prišlo do navzkrižij in proti-jev, se torej politika sama degradira v povsem isti podsistem, kakršna je v strankarskih ali drugih diktaturah. Na koncu se sme ukvarjati le še z najbolj banalnimi rečmi, kjer lahko prihaja do navzkrižij in proti-jev samo še pri vprašanju, koliko širok naj bo most čez potok.
In tu bi bilo sicer vse lepo in prav, postali bi degradirana flower-power hipijevska družba, ki se ne bi ukvarjala več z ničemer "ideološkim", da to ne bi skalilo vseprežemajočega tripa, če ne bi tudi tu, kakor v strankarski diktaturi, kjer se le določeni žreci ukvarjajo z ideološkimi vprašanji, v demokraciji s temi istimi vprašanji ukvarjali podobni žreci, ki pa delujejo veliko bolj podtalno in svoj politični nazor ali ideologijo širijo mimo politike pod krinko demokratične poljubnosti in prav te iste dogme o demokratični ne-ideologiji.
In tu smo že pri srži tega problema. Kaj pa če je tudi ne-ideologija ideologija? Kaj pa če so te, v celofan sodelovanja zavite besede o neideološkosti politike zgolj posebno prefinjen način za obvladovanje družbe v neki materialistični napol futuristični ideji o konzumerističnem pasivnem državljanu. O tej obliki obvladovanja družbe in posameznika, ki je tako zelo reguliran, navznoter in navzven, da ne bi slučajno pomislil na kaj ideološkega, so lahko nekdanji totalitarizmi le sanjali. To je na las podoben, a potenciran, prijem totalitarizmov, ki prepovedujejo posamezniku misliti karkoli ideološkega, ki ni v liniji vladajoče ideologije, medtem ko sami gradijo svet po lastnih načrtih. Sicer s to razliko, da so v demokratičnem sistemu navidez prepovedane vse ideologije oz. vse ideološko.
Neideološki zaključek (ali pač)
Seveda dopuščam oz. sem prepričan, da tako Lisjak kot Turk nista imela v mislih tega in da sta njuna zapisa zgolj odraz popularnega diskurza v katerem se, tako na ulici, kot v akademski predavalnici, ceni zavračanje vsega, kar bi "smrdelo" po politiki kot ideološki naravnanosti posameznika in se poudarja zaničevalen odnos do vsakogar, ki meni, da je resnica absolutna.
Želim pa refleksijo intelektualcev o tej opevani "neideološkosti", kakor tudi dosledno razlago terminologije, ki jo uporabljajo. Pa se v tem oziru obrnimo na Sv. Rito iz Cascie, priprošnjico za nemogoče zadeve.
-NeoDomobranec
Pred časom sem bral zanimiv članek Žige Turka z naslovom "Ločitev duhov 2015? Ne, hvala". In že tedaj sem si rekel, da gre za sestavek, ki lahko odlično potrdi mojo tezo o "spontanem avtoritarizmu demokracije". K sreči sem z odzivom nekaj časa počakal in naletel na drug, podoben članek, avtorja Luke Lisjaka Gabrijelčiča, z naslovom "Zakaj sem hvaležen Janezu Janši", ki pa je bil spisan pred Turkovim člankom. To, da na tem mestu izpostavljam ta dva avtorja, je zgolj naključje. Diskurz v teh člankih mi služi le kot najbolj "ažurni" primer tega spontanega avtoritarizma, ali celo bolje rečeno, enoumja.
Oba avtorja sta predstavnika neke ekonomsko-desne in družbeno-liberalne usmertive, četudi se predstavljata in jih bralci večkrat razumejo/mo, kot desna komentatorja. Zadevo še najlažje razrešimo tako, da ju imenujemo neo-konservativca ali buržujska desničarja. Morda bi lahko uporabili celo Peterletovo označbo "liberalna konservativca". Kakorkoli, vedeti moramo le, da sta na desni strani pristala zaradi: prvič, poizkusa diferenciacije s slovensko levico, ki je nekoliko okostnela in preveč social-demokratska, celo socialistična, in premalo "klasično" liberalna, ter drugič, zaradi ekonomskih vprašanj.
Pomembno je tudi, da se zavedamo, da ona dva sama pojmujeta levo-desno delitev, le kot vprašanje ekonomske usmeritve in ne ideološke . Še več "ideološkost" je v pravi maniri demokratičnega avtoritarnega taljenja, zanju pravzaprav nekaj, česar ne bi smelo biti, kar bomo videli je glavna poanta tega mojega zapisa.
Mit o Sredinskem volilcu
Za oba avtorja je značilno, da na vsak način utemeljujeta svojo tezo, da obstaja v ljudstvu (ne bom uporabil besede narod) neka nepregledna množica racionalnih sredinskih volivcev, katerim je najpomembnejše le ena sama stvar, in ta je: sožitje ljudi, skozi neke gospodarske in socialne rešitve.
Da je ta teza zgrešena, nam že takoj pravi dejstvo, da gre torej po njuni logiki za bazen komfortistov in predvsem buržoaznih materialistov, ki sicer ne živijo v komunah, a so vseeno po srcu hipiji. Kako drugače pa lahko razumemo torej tega njunega sredinskega volivca, ki pred vsakimi volitvami tako zelo racionalno išče rešitve po programih strank in se navdušuje nad mehkotno politiko.
Ta njun sredinski volivec, ki mu je tako zelo treba goditi in se smukati okrog njega, pa po njuni percepciji očitno zaseda ogromen bazen volilnega telesa, če se mu je treba tako zelo pokoravati. Res sicer je, da obstaja takšen "sredinski" volilni bazen in res je tudi, da je sorazmerno velik, ni pa res, da so njegove značilnosti takšne, kot nam jih implicitno slikata Turk in Lisjak.
Jaz pa predlagam tezo, da gre pri slovenskem volilnem telesu za naslednji sistem. Imamo tri baze. Na eni strani majhno dokaj skrajno levo bazo, ki bo volila levo "neglede", na drugi strani majhno dokaj skrajno desno bazo, ki podobno voli desno "neglede", na sredi pa imamo ogromno "sredinsko" bazo. To slednjo bazo na vsaki strani malo pobereta leva in desna opcija, a glavnino te baze obvladujejo "mediji". Ti mediji, ki ne le posredno ustvarijo končni volilni rezultat, pač pa tudi posredno vplivajo na procent neudeležbe na volitvah, pa so zopet odvisni od političnega obvladovanja, ki torej potencialno lahko pride iz obeh polov, desnega ali levega. Povedano drugače, če obvladujete medije, boste zmagali.
Ta sredinski volilec ni racionalni intelektualec, kakršnega nam prikazuejta Turk in Lisjak. Seveda je povsem enostavno izgubiti stik z ljudstvom in lastnosti svojih intelektualnih prijateljev ali celo samega sebe projicirati na vso buržoazijo ali na celotno ljudstvo, vendar pa je evidentno, da temu ni tako.
Tu in tam se pojavijo ljudje, ki v intelektualnem zanosu in želji po indiferenciaciji s "čredo", trdijo, da se odločajo na podlagi programov in da njih ne briga levo-desni "ideološki cirkus", vendar pa so si gotovo tudi sami prisiljeni priznati, da o teh programih izvejo iz medijev in da jim te programe razloži njihov žrec, t.j. njihov najljubši ekonomist ali komentator.
Sredinski volilec je izmuzljiva pojava, ki jo je nemogoče sploh secirati, kaj šele pravilno. Že sam koncpet "neopredeljenosti" kaže na morečo votlost in ob njem se ne moremo izogniti povezovanju tega pojava prav nazaj z dogmo "povezovanja", Lisjaka in Turka oz. medijev, zadnjih dvajset let.
Ker kaj pa je sredina? Lovljenje ravnotežja med desnico in levico ali svoj lasten političen sistem?
Zahtevamo enoumje!
Drugi problem obeh piscev, pa je njuno zavračanje politične raznolikosti in negiranje politične neskladnosti in celo ter predvsem ideologije.
Avtorja se zavzemata za t.i. "neideološko" politiko. Politiko, ki naj ne bi vsebovala "ideologije". Kako naj bi ta politika izgledala sicer ne povesta in jaz ne bi rad špekuliral o tem, ali je politika, ki ne vsebuje ideološkega, sploh še politika. Niti ne bi špekuliral o tem ali onadva kot politiko jemljeta le upravljanje z državo in ne kot subjektivno naravnanost posameznika in družbeno participacijo skupin.
Vendar pa onadva ne verjameta, da obstaja politična neskladnost. Da lahko obstaja nekaj, nek problem, na katerega imata dve (odnosno tudi več) politični strukturi kontradiktorni rešitvi. Ne verjameta niti v to, da obstajajo politični nazori, ki iz ozira ene politične strukture ne bi smeli obstajati. Vsako tako reč vehementno označita za "ideologijo". In ker je po njuni logiki "ideologija" nekaj slabega (oproščam se, če je ideologija nekaj drugega kot svetovni nazor) in v demokratični religioznosti celo demon, takšno reč brez težav zavrneta v ideološki (!) vnemi po demokratični indiferenciaciji ljudi oz. enoumju.
Če je v določeni diktaturi prepovedano biti proti kralju ali stranki, je pa v demokratični spontani diktaturi prepovedano biti "proti". In ker politika ne sme več vsebovati "ideologije", ker bi lahko prišlo do navzkrižij in proti-jev, se torej politika sama degradira v povsem isti podsistem, kakršna je v strankarskih ali drugih diktaturah. Na koncu se sme ukvarjati le še z najbolj banalnimi rečmi, kjer lahko prihaja do navzkrižij in proti-jev samo še pri vprašanju, koliko širok naj bo most čez potok.
In tu bi bilo sicer vse lepo in prav, postali bi degradirana flower-power hipijevska družba, ki se ne bi ukvarjala več z ničemer "ideološkim", da to ne bi skalilo vseprežemajočega tripa, če ne bi tudi tu, kakor v strankarski diktaturi, kjer se le določeni žreci ukvarjajo z ideološkimi vprašanji, v demokraciji s temi istimi vprašanji ukvarjali podobni žreci, ki pa delujejo veliko bolj podtalno in svoj politični nazor ali ideologijo širijo mimo politike pod krinko demokratične poljubnosti in prav te iste dogme o demokratični ne-ideologiji.
In tu smo že pri srži tega problema. Kaj pa če je tudi ne-ideologija ideologija? Kaj pa če so te, v celofan sodelovanja zavite besede o neideološkosti politike zgolj posebno prefinjen način za obvladovanje družbe v neki materialistični napol futuristični ideji o konzumerističnem pasivnem državljanu. O tej obliki obvladovanja družbe in posameznika, ki je tako zelo reguliran, navznoter in navzven, da ne bi slučajno pomislil na kaj ideološkega, so lahko nekdanji totalitarizmi le sanjali. To je na las podoben, a potenciran, prijem totalitarizmov, ki prepovedujejo posamezniku misliti karkoli ideološkega, ki ni v liniji vladajoče ideologije, medtem ko sami gradijo svet po lastnih načrtih. Sicer s to razliko, da so v demokratičnem sistemu navidez prepovedane vse ideologije oz. vse ideološko.
Neideološki zaključek (ali pač)
Seveda dopuščam oz. sem prepričan, da tako Lisjak kot Turk nista imela v mislih tega in da sta njuna zapisa zgolj odraz popularnega diskurza v katerem se, tako na ulici, kot v akademski predavalnici, ceni zavračanje vsega, kar bi "smrdelo" po politiki kot ideološki naravnanosti posameznika in se poudarja zaničevalen odnos do vsakogar, ki meni, da je resnica absolutna.
Želim pa refleksijo intelektualcev o tej opevani "neideološkosti", kakor tudi dosledno razlago terminologije, ki jo uporabljajo. Pa se v tem oziru obrnimo na Sv. Rito iz Cascie, priprošnjico za nemogoče zadeve.
-NeoDomobranec
četrtek, 15. januar 2015
Ko Kizo sreča Rožmana in Ušeničnika
Zgroženi smo lahko pred časom brali blog avtorja imenovanega "Kizo", z naslovom "Ko Združena levica sreča nacional socializem".
V članku avtor naredi nekaj, kar je pred njim naredilo že mnogo "desničarjev" ali bolje rečeno: materialistov, ki zasedajo desni politični prostor t.j. kapitalistov, primerjati nacional-socializem s klasičnim marksističnim socializmom.
Krilatica "socializem je socializem", s katero so vneti komentatorji še pred nekaj leti argumentirali istorodnost komunizma z nacizmom, po spletnih forumih, je tako postala tudi Kizova enostavna formula za pojasnitev, kaj pa imata nacionalni socializem in marksistični socializem dejansko skupnega.
Sicer je skušal vse skupaj oviti v nek lepši celofan in je vzel program stranke NSDAP iz leta 1932 in ga šel primerjat s programom ZL, a če skušamo resnično dojeti kaj imata skupnega nacionalni socializem in marksistični socializem, iz Kizovega zapisa, potem lahko naše dojetje strnemo nazaj v tisto formulo: socializem je socializem. To je Kizov strnjeni argument.
Kizo namreč zanemarja pomembno dejstvo, ki pa je očitno današnjemu intelektualcu, današnjemu geniju, zakrito. To dejstvo pa je: ekonomija in družba nista bipolarni sistem: socializem-kapitalizem. Boj ali vsaj nasprotovanje kapitalizmu te ne naredi nujno za socialista.
Seveda, možno je, da kapitalizem in kapitalist, vsakega nasprotnika svoje superiornosti, obravnava kot nekaj "istega", a to vendar ne pomeni, da sta ta dva nasprotnika dejansko "isto". Ko sem bil jaz osebno (pisec tega besedila) še otrok sem razmišljal ravno tako: če nočem biti socialist, moram biti kapitalist.
Dovolite mi, da seznanim Kiza z nečem, čemur se reče katoliško nasprotovanje kapitalizmu. Bo Kizo tudi katoliško nasprotovanje kapitalistični superiornosti povezal z marksističnim socializmom? Bo povezal morda škofa Rožmana s poslancem Mescem, ali pa bo z njim povezal Ušeničnika. Bo v tem primeru predefiniral krilatico iz: "socializem je socializem" v "nasprotovanje kapitalizmu je socializem".
Poglejmo si le nekaj izjav dr. Ušeničnika, škofa Rožmana in jugoslovanske škofovske konference na temo kapitalizma:
Aleš Ušeničnik, 1923.
Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, 1937.
Gregorij Rožman, 1940.
Gregorij Rožman, 1943.
Kot lahko vidimo gre pri katoliškemu nasprotovanju kapitalizmu in gospodarskemu liberalizmu, ki bi ga dandanes imenovali neoliberalizem, za trdo in radikalno držo.
Ušeničnik govori celo o "uboju" kapitalizma, medtem ko Rožman poudarja, da sta socializem oz. komunizem in kapitalizem v samem bistvu produkt liberalizma in imata isto materialistično počelo.
Bo Kizo očital tudi njima, da sta socialista? Kakor to počne, ko primerja nacionalni socializem z marksističnim socializmom.
Torej če se vrnemo k programu NSDAP. Čeprav se je njihovo gibanje imenovalo nacional-socialistično, to nikakor ne pomeni, da je šlo za marksistični socializem. V bistvu je šlo za gospodarski sistem, ki je izhajal iz fašizma t.j. korporativizma.
Bistvena razlika med nacionalnim socializmom in marksističnim socializmom pa je v tem, da prvi zagotavlja posamezniku zasebno lastnino. Nacionalni socializem je bil smrtni sovražnik socializma, na oblast v Nemčiji je prišel tudi zaradi strahu pred komunistično (t.j. socialistično) revolucijo (münchenska republika svetov!) in je dejansko vseskozi deloval kontrarevolucionarno, še pred prihodom na oblast je bil njihov diskurz proti-marksističen.
Kaj je torej sploh problem Kizovega zapisa?
Kizo se izogiba, da bi program ZL imenoval s pravim imenom: komunizem in marksizem ter skuša na podlagi proti-kapitalistične retorike enačiti nacional-socializem s socializmom oz. komunizmom. Po drugi strani pa s tem premišljeno oblikuje bipolarno blokovsko percepcijo gospodarstva kapitalizem-socializem in s tem utrjuje desničarski materializem, ki dandanes veje iz desnih strank. Povrh vsega pa nas prepričuje v superiornost kapitalizma in gospodarskega liberalizma, ter vsako kritiko tega materialističnega sistema spretno označi bodisi za socializem, bodisi za nacizem.
Spretnost s katero mu je na en mah uspelo ožigosati nasprotnike kapitalizma za socialiste in socialiste za naciste, je sicer res vredna zavidanja, a vendar je takšna percepcija popolnoma napačna, kar je evidentno.
-NeoDomobranec
V članku avtor naredi nekaj, kar je pred njim naredilo že mnogo "desničarjev" ali bolje rečeno: materialistov, ki zasedajo desni politični prostor t.j. kapitalistov, primerjati nacional-socializem s klasičnim marksističnim socializmom.
Krilatica "socializem je socializem", s katero so vneti komentatorji še pred nekaj leti argumentirali istorodnost komunizma z nacizmom, po spletnih forumih, je tako postala tudi Kizova enostavna formula za pojasnitev, kaj pa imata nacionalni socializem in marksistični socializem dejansko skupnega.
Sicer je skušal vse skupaj oviti v nek lepši celofan in je vzel program stranke NSDAP iz leta 1932 in ga šel primerjat s programom ZL, a če skušamo resnično dojeti kaj imata skupnega nacionalni socializem in marksistični socializem, iz Kizovega zapisa, potem lahko naše dojetje strnemo nazaj v tisto formulo: socializem je socializem. To je Kizov strnjeni argument.
Kizo namreč zanemarja pomembno dejstvo, ki pa je očitno današnjemu intelektualcu, današnjemu geniju, zakrito. To dejstvo pa je: ekonomija in družba nista bipolarni sistem: socializem-kapitalizem. Boj ali vsaj nasprotovanje kapitalizmu te ne naredi nujno za socialista.
Seveda, možno je, da kapitalizem in kapitalist, vsakega nasprotnika svoje superiornosti, obravnava kot nekaj "istega", a to vendar ne pomeni, da sta ta dva nasprotnika dejansko "isto". Ko sem bil jaz osebno (pisec tega besedila) še otrok sem razmišljal ravno tako: če nočem biti socialist, moram biti kapitalist.
Dovolite mi, da seznanim Kiza z nečem, čemur se reče katoliško nasprotovanje kapitalizmu. Bo Kizo tudi katoliško nasprotovanje kapitalistični superiornosti povezal z marksističnim socializmom? Bo povezal morda škofa Rožmana s poslancem Mescem, ali pa bo z njim povezal Ušeničnika. Bo v tem primeru predefiniral krilatico iz: "socializem je socializem" v "nasprotovanje kapitalizmu je socializem".
Poglejmo si le nekaj izjav dr. Ušeničnika, škofa Rožmana in jugoslovanske škofovske konference na temo kapitalizma:
"A v resnici gledajo, kako se države oborožujejo za nove vojske, kako močnejši tlačijo slabše, kako narašča draginja, kako stiska vedno hujša beda delovne ustanove. Odkod ta čudni pojav?
Vzrokov je gotovo več, a glavni vzrok na socialno-gospodarskem polju je moderni internacionalni kapitalizem. Izpovedati moramo žalostno resnico, da je bila že svetovna vojska vojska kapitalizma."
"Kapitalizem se javlja bolj in bolj kot univerzalna in internacionalna sila. Če hočemo opazovati razmah kapitalizma n.pr. pri nas doma, ni treba, da bi šli gledat v posamezna podjetja, glejmo le, kako narašča število bank, in če hočemo opazovati našo odvisnost od svetovnega kapitalizma, le opazujmo nihanje naše valute na borzah!"
"Za kapitalizem so najbolj značilne tri reči: mamonizem, t.j. gon za profitom, ki je gibalo vsega modernega gospodarstva, in pravni ali pravzaprav brezpravni sredstvi, ki se po njih v gospodarstvu dejstvuje, svobodna konkurenca in svobodna delovna pogodba."
"Kapitalizem žene torej z neko notranjo nujo v imperializem, a imperializem do vojsk. Seveda skuša kapitalizem ta svoj gon pred narodi zakriti. Ne govori o imperializmu, temveč o kulturnem poslanstvu, o narodnih aspiracijah in drugih takih lepih rečeh."
"Naša pamet, razsvetljena s svitom krščanskih načel, nam brani, da ne moremo ne s kapitalizmom ne s komunizmom.
Mi ne moremo prerekati resnice, ki jo oznanja komunizem, da bo kapitalizem ubil zlasti male narode, če ne bodo narodi ubili kapitalizma.
Kajpada se ubiti kapitalizem ne pravi ubiti industrijo, tudi ne veliko undustrijo."
"Ubiti kapitalizem se pravi ubiti mamonizem, ki se je utelesil v modernem gospodarstvu. Ker ta mamonizem ni nujno pohlep tega ali onega, dasi se je prvotno skotil iz pohlepa ljudi, ampak se izraža v nekih gospodarskih oblikah, zato tudi ne bo mogoče premagati kapitalizma, če se ne izpremene te oblike. Narodi bodo morali torej preosnovati sodobni gospodarski red ali pravzaprav nered."
Aleš Ušeničnik, 1923.
"Iz vseh teh zmot gospodarskega liberalizma se je skotilo tisto, kar poznamenujemo dandanes s splošnim imenom: kapitalizem."
"Toda v dobrih časih je bilo med gospodarji in delavci nekakšno družinsko razmerje, ki je trdote mezdnega razmerja omiljevalo. Liberalizem je pa tudi tu , kar je bilo v tem mrzkega, dognal do konca. S svojimi nauki je opravičil vsako izkoriščanje delovne sile in najgrše oderuštvo. Edini namen gospodarstva je liberalizmu čim večji dobiček."
"Nastala je doba kapitalizma. Kapital si lasti ves dohodek, plače za delavce pa deva le med proizvodne stroške. Če ne nosi kako podjetje zadosti, se kapital - denar umakne drugam, delavci pa ostanejo brez zaslužka in kruha na cesti. To kapitalu ni nič mar, zakaj kapital je brez srca. Kapital ne pozna človeka kot človeka, marveč pozna samo delovno moč. Kapital tudi ne pozna naroda, marveč je mednaroden. Kakršen je po nauku liberalizma kapital, tak je lahko tudi njegov lastnik, kapitalist.
Ta kapitalizem je postal v naši dobi strašno zlo. V njem se skriva, kakor je dejal že Leon XIII., oderuštvo v raznih oblikah. Vse kapitalistično gospodarstvo je postalo, kakor pravi Pij XI., strašno trdo, kruto, brezsrčno (Quadragesimo anno). S to brezsrčnostjo je vzbudil kapitalizem v dušah delavcev samo sovraštvo in gnev."
"Kapitalizem hoče gospodovati ne le delovnim množicam, temveč tudi narodom in državam. Zato pa ni čuda, da se obrača gnev tlačenih množic tudi proti državam, ker se jim zdi država le se orodje v rokah kapitalizma.
In tako je zlo gospodarskega liberalizma in kapitalizma tako veliko, da že ni nikogar več, ki ne bi čutil, da drvi človeštvo brez Boga, brez duše, pogreznjeno v samo materialno borbo za svetne dobrine, res v lastno propast in v uničenje vseh vrednot."
Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, 1937.
"Zasebni kapitalizem, ki zna delavca krivično izkoriščati, odpraviti, je komunizem na ves glas napovedoval. Ni ga odpravil, ampak spremenil ga je v državni kapitalizem, ki delavce le še hujše teži, ker zoper njega delavec nima nobenega sredstva. Vsak boj zoper državni kapitalizem velja za protirevolucionarno, protidržavno dejanje, ki se z vso ostrostjo in brezobzirnostjo kaznuje."
Gregorij Rožman, 1940.
"Komunizem se je rodil iz liberalizma. Tu ne mislim toliko političnega liberalizma, marveč gospodarskega - dasi sta si seveda med seboj brata. Liberalizem oznanja popolno svobodo. Vsak sme gospodariti, kakor more in hoče. Napovedali so brezobzirno konkurenco. Kdor je pridnejši, spretnejši, varčnejši, ali tudi grabežljivejši, bolj brezobziren do drugih, ta si nabere ali nagrabi več; drugi ostanejo zadaj in spodaj. Na ta način je zrastel kapitalizem."
"Gotovo moramo biti odločni nasprotniki kapitalizma, kakor se je razvil in razpasel v teku časa. Bog-stvarnik je dal zemeljske darove zato, da jih uživajo vsi ljudje."
"Dva papeža, Leon XIII. in Pij XI., sta v dolgih okrožnicah razložila, kak bi moral biti družabni red na svetu po naukih evangelija. A kapitalisti bolj cenijo svoje polne blagajne kakor lepe nauke papežev. S slepoto so udarjeni!"
Gregorij Rožman, 1943.
Kot lahko vidimo gre pri katoliškemu nasprotovanju kapitalizmu in gospodarskemu liberalizmu, ki bi ga dandanes imenovali neoliberalizem, za trdo in radikalno držo.
Ušeničnik govori celo o "uboju" kapitalizma, medtem ko Rožman poudarja, da sta socializem oz. komunizem in kapitalizem v samem bistvu produkt liberalizma in imata isto materialistično počelo.
Bo Kizo očital tudi njima, da sta socialista? Kakor to počne, ko primerja nacionalni socializem z marksističnim socializmom.
Torej če se vrnemo k programu NSDAP. Čeprav se je njihovo gibanje imenovalo nacional-socialistično, to nikakor ne pomeni, da je šlo za marksistični socializem. V bistvu je šlo za gospodarski sistem, ki je izhajal iz fašizma t.j. korporativizma.
Bistvena razlika med nacionalnim socializmom in marksističnim socializmom pa je v tem, da prvi zagotavlja posamezniku zasebno lastnino. Nacionalni socializem je bil smrtni sovražnik socializma, na oblast v Nemčiji je prišel tudi zaradi strahu pred komunistično (t.j. socialistično) revolucijo (münchenska republika svetov!) in je dejansko vseskozi deloval kontrarevolucionarno, še pred prihodom na oblast je bil njihov diskurz proti-marksističen.
Kaj je torej sploh problem Kizovega zapisa?
Kizo se izogiba, da bi program ZL imenoval s pravim imenom: komunizem in marksizem ter skuša na podlagi proti-kapitalistične retorike enačiti nacional-socializem s socializmom oz. komunizmom. Po drugi strani pa s tem premišljeno oblikuje bipolarno blokovsko percepcijo gospodarstva kapitalizem-socializem in s tem utrjuje desničarski materializem, ki dandanes veje iz desnih strank. Povrh vsega pa nas prepričuje v superiornost kapitalizma in gospodarskega liberalizma, ter vsako kritiko tega materialističnega sistema spretno označi bodisi za socializem, bodisi za nacizem.
Spretnost s katero mu je na en mah uspelo ožigosati nasprotnike kapitalizma za socialiste in socialiste za naciste, je sicer res vredna zavidanja, a vendar je takšna percepcija popolnoma napačna, kar je evidentno.
-NeoDomobranec
torek, 13. januar 2015
Pred Parizom je bil Karlovec in pred ZL je bila OF
Združena levica, neokomunistična populistična stranka delomrznežev in kulturnikov, je na svoji spletni strani objavila komentar k masakru v Franciji, kjer sta dva muslimana postrelila dvanajst ljudi, tretji musliman pa pet drugih ljudi.
Ta komentar ni nič drugega kot pritoževanje o kapitalizmu in imperializmu, ki pa dejansko ne seže Ušeničnikovim mislim o kapitalizmu niti do kolen. Združena levica namreč živi v utvari, da je boj proti kapitalizmu nekaj zelo novega in eksotičnega, povrh vsega pa meni, da je boj proti kapitalizmu tudi boj s katoliško populacijo in desno politično opcijo. Ta zmota pa izhaja iz nepoznavanja slovenske politično-družbene zgodovine.
Vendar pa sta nas bolj kot to zmotila sledeča stavka iz omenjenega komentarja: "Umor novinarjev francoskega časnika Charlie Hebdo je v zadnjih dneh tema številka ena večine svetovnih medijev. V Združeni levici najostreje obsojamo takšna nasilna dejanja."
Mar to pomeni, da Združena levica obsoja tudi vosovske in partizanske umore in masakre med vojno, ki so najmanj identični masakru iz Francije?
Poglejmo si samo en takšen masaker iz leta 1944.
"Burjevčev Filip je 14. marca zvečer kot običajno šel spat k stricu Janezu v Karlovec (danes Kopališka ulica v Škofji Loki op. ND). Janez in Pušar in žena Ivanka sta v precej prostorni hiši živela sama - sin in hči sta bila v Ljubljani, zato sta lahko sprejela na stanovanje tudi begunce s hribov. Ko je Filip tisti večer vstopil v Bičkovo kuhinjo, so bili tam poleg strica in njegove žene zbrani še sledeči: Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja nad Hrastnico, njegov brat Matevž in sestra Marjanca, Staniška, Jakob Krmelj iz staniške bajte in verjetno še kdo."
"Ura se je bližala deveti. Pravkar so povečerjali, vendar so še ostali v kuhinji in se pogovarjali. Niti na misel jim ni prišlo, da jim grozi nevarnost. Ko je v veži nenadoma zaropotalo, so vsi vstali od mize in v gruči stali blizu kuhinjskih vrat, kjer se je pojavil vosovec z brzostrelko, za njim pa sta bila še dva ali trije. Zločinec je iz neposredne bližine spustil cel rafal na ljudi v kuhinji, ki so mrtvi ali umirajoči popadali na tla. Zdi se, da je Filip tisti trenutek stal nekoliko vstran od ostalih, ker je potem sam ležal sredi kuhinje. Marjanca, ki ni bila ranjena, je od strahu ali pa namerno padla na tla in ostala nepoškodovana."
"Nekje zunaj so se že slišali streli, zato likvidatorji niso imeli časa preverjati rezultate svojega dela, ampak so kar se da hitro izginili v temo.
Pri Bičku so tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umrli sledeči:
Janez Pušar, Biček, in njegova žena Ivanka;
Filip Pušar, Burjevčev iz Puštala;
Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja;
Matevž Erbežnik, njegov brat, Staniški s Hriba Sv. Petra;
Jakob Krmelj iz staniške bajte.
Filipova sestra Ana je delala v loški predilnici. ko se je naslednje jutro odpravljala v s lužbo, ji je oče, ki ga je skrbelo, zakaj Filipa še ni domov, naročil, naj najprej gre pogledat k stricu Janezu. Tako je postala očividka tistega groznega prizora v Bičkovi kuhinji: pet okrvavljenih trupel je skoraj na kupu ležalo blizu vrat, brat Filip pa na sredini kuhinje. Bližnja stena je bila oškropljena s krvjo. Trupla v Bičkovi kuhinji je tisto jutro nekdo fotografiral in nekaj fotografij s kratkim poročilom o dogodku je objavil Slovenski dom 5. oziroma 17. junija.
Skoraj natanko ob istem času kot pri Bičku so se morilci pojavili v nekaj deset metrov oddaljeni Čikovi hiši, kar pomeni, da sta bili na delu dve skupini. Razumljivo, saj so teroristi vedeli, da bo po prvih strelih nastal v mestu alarm, ki bi jim lahko preprečil umik. Tudi pri Čiku so begunci tedaj ravno večerjali. Pri mizi so bili Janez Pustovrh, njegova žena Ivana in 6-letni sin Janez od Sv. Ožbolta ter Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare. 7-letna Pustovrhova Tončka v trenutku, ko so se morilci pojavili med vrati, ni bila pri mizi, domači gospodar Janez Rupar, po domače Čik, je pa menda bil v sobi poleg kuhinje. Tudi tukaj je bil spredaj vosovec z brzostrelko, za njim pa še nekaj drugih. Po sedečih okrog mize se je usula svinčena toča. 7-letna deklica se je tedaj znašla v sobi poleg gospodarja, ki je že držal v roki pištolo. V trenutku je otroka porinil za kavč in skozi odprta vrata že streljal na morilce. Pravijo, da je zadel v roko vosovca Janka Božnarja - Mačka, ki je tudi bil od Sv. Barbare, tako rekoč sosed pobitih. Teroristi se niso spustili v boj z gospodarjem, ampak so se takoj umaknili.
Pri Čiku so bili tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umorjeni sledeči:
Janez Pustovrh, Hribovski od Sv. Ožbolta in njegova žena Ivana ter 6-letni sin Janez;
Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare."
(17-letni Filip Pušar leži mrtev v Bičkovi kuhinji)
Tu je bilo pobitih deset ljudi, od tega en šestletni otrok in en sedemnjastletni mladostnik. Bo Združena levica tudi to dejanje "najostreje obsodila"?
Obenem pa skuša ta stranka na podlagi francoske tragedije vsiljevati tudi svoj materialistični pogled na družbo, ne da bi se zavedala, da so se ljudje, ki so umorili šestletnega Janeza in sedemnajstletnega Filipa, deklarirali zoper religijo in za sekularizem.
-NeoDomobranec
______________________________________________________
Povzeto po: Janko Maček, "Škofja Loka se upre komunistični strahovladi". Zaveza št.72.
Ta komentar ni nič drugega kot pritoževanje o kapitalizmu in imperializmu, ki pa dejansko ne seže Ušeničnikovim mislim o kapitalizmu niti do kolen. Združena levica namreč živi v utvari, da je boj proti kapitalizmu nekaj zelo novega in eksotičnega, povrh vsega pa meni, da je boj proti kapitalizmu tudi boj s katoliško populacijo in desno politično opcijo. Ta zmota pa izhaja iz nepoznavanja slovenske politično-družbene zgodovine.
Vendar pa sta nas bolj kot to zmotila sledeča stavka iz omenjenega komentarja: "Umor novinarjev francoskega časnika Charlie Hebdo je v zadnjih dneh tema številka ena večine svetovnih medijev. V Združeni levici najostreje obsojamo takšna nasilna dejanja."
Mar to pomeni, da Združena levica obsoja tudi vosovske in partizanske umore in masakre med vojno, ki so najmanj identični masakru iz Francije?
Poglejmo si samo en takšen masaker iz leta 1944.
"Burjevčev Filip je 14. marca zvečer kot običajno šel spat k stricu Janezu v Karlovec (danes Kopališka ulica v Škofji Loki op. ND). Janez in Pušar in žena Ivanka sta v precej prostorni hiši živela sama - sin in hči sta bila v Ljubljani, zato sta lahko sprejela na stanovanje tudi begunce s hribov. Ko je Filip tisti večer vstopil v Bičkovo kuhinjo, so bili tam poleg strica in njegove žene zbrani še sledeči: Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja nad Hrastnico, njegov brat Matevž in sestra Marjanca, Staniška, Jakob Krmelj iz staniške bajte in verjetno še kdo."
"Ura se je bližala deveti. Pravkar so povečerjali, vendar so še ostali v kuhinji in se pogovarjali. Niti na misel jim ni prišlo, da jim grozi nevarnost. Ko je v veži nenadoma zaropotalo, so vsi vstali od mize in v gruči stali blizu kuhinjskih vrat, kjer se je pojavil vosovec z brzostrelko, za njim pa sta bila še dva ali trije. Zločinec je iz neposredne bližine spustil cel rafal na ljudi v kuhinji, ki so mrtvi ali umirajoči popadali na tla. Zdi se, da je Filip tisti trenutek stal nekoliko vstran od ostalih, ker je potem sam ležal sredi kuhinje. Marjanca, ki ni bila ranjena, je od strahu ali pa namerno padla na tla in ostala nepoškodovana."
"Nekje zunaj so se že slišali streli, zato likvidatorji niso imeli časa preverjati rezultate svojega dela, ampak so kar se da hitro izginili v temo.
Pri Bičku so tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umrli sledeči:
Janez Pušar, Biček, in njegova žena Ivanka;
Filip Pušar, Burjevčev iz Puštala;
Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja;
Matevž Erbežnik, njegov brat, Staniški s Hriba Sv. Petra;
Jakob Krmelj iz staniške bajte.
Filipova sestra Ana je delala v loški predilnici. ko se je naslednje jutro odpravljala v s lužbo, ji je oče, ki ga je skrbelo, zakaj Filipa še ni domov, naročil, naj najprej gre pogledat k stricu Janezu. Tako je postala očividka tistega groznega prizora v Bičkovi kuhinji: pet okrvavljenih trupel je skoraj na kupu ležalo blizu vrat, brat Filip pa na sredini kuhinje. Bližnja stena je bila oškropljena s krvjo. Trupla v Bičkovi kuhinji je tisto jutro nekdo fotografiral in nekaj fotografij s kratkim poročilom o dogodku je objavil Slovenski dom 5. oziroma 17. junija.
Skoraj natanko ob istem času kot pri Bičku so se morilci pojavili v nekaj deset metrov oddaljeni Čikovi hiši, kar pomeni, da sta bili na delu dve skupini. Razumljivo, saj so teroristi vedeli, da bo po prvih strelih nastal v mestu alarm, ki bi jim lahko preprečil umik. Tudi pri Čiku so begunci tedaj ravno večerjali. Pri mizi so bili Janez Pustovrh, njegova žena Ivana in 6-letni sin Janez od Sv. Ožbolta ter Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare. 7-letna Pustovrhova Tončka v trenutku, ko so se morilci pojavili med vrati, ni bila pri mizi, domači gospodar Janez Rupar, po domače Čik, je pa menda bil v sobi poleg kuhinje. Tudi tukaj je bil spredaj vosovec z brzostrelko, za njim pa še nekaj drugih. Po sedečih okrog mize se je usula svinčena toča. 7-letna deklica se je tedaj znašla v sobi poleg gospodarja, ki je že držal v roki pištolo. V trenutku je otroka porinil za kavč in skozi odprta vrata že streljal na morilce. Pravijo, da je zadel v roko vosovca Janka Božnarja - Mačka, ki je tudi bil od Sv. Barbare, tako rekoč sosed pobitih. Teroristi se niso spustili v boj z gospodarjem, ampak so se takoj umaknili.
Pri Čiku so bili tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umorjeni sledeči:
Janez Pustovrh, Hribovski od Sv. Ožbolta in njegova žena Ivana ter 6-letni sin Janez;
Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare."
Tu je bilo pobitih deset ljudi, od tega en šestletni otrok in en sedemnjastletni mladostnik. Bo Združena levica tudi to dejanje "najostreje obsodila"?
Obenem pa skuša ta stranka na podlagi francoske tragedije vsiljevati tudi svoj materialistični pogled na družbo, ne da bi se zavedala, da so se ljudje, ki so umorili šestletnega Janeza in sedemnajstletnega Filipa, deklarirali zoper religijo in za sekularizem.
-NeoDomobranec
______________________________________________________
Povzeto po: Janko Maček, "Škofja Loka se upre komunistični strahovladi". Zaveza št.72.
sobota, 10. januar 2015
Nemčija včeraj, Izrael danes
Demokracija je sistem, ki ima kot vsak drug avtoritaren režim nek seznam prepovedanega, nek seznam nezaželenega in na drugi strani seznam zaželjenega. Stvar, ki je na seznamu nezaželenega najbolj pri vrhu, morda takoj za dvomom o demokraciji kot sistemu, je opozarjanje na nezmožnost sobivanja določenih kultur. Demokracija kot sistemska filozofija, je prepričana, da je v demokratični skupnosti možno sobivanje najrazličnejših kultur ali etničnih skupnosti, prepričana je, da je v demokraciji mogoče sobivanje različnih religij, ker sama religijo razume, kot zasebno čustvo posameznika in religijo samo relativizira na nekaj, kar naj bo prostočasno, hobi.
ker jo tako degradira, je prepričana, da je mogoče tudi sobivanje različnih religij in kultur, ki poganjajo iz teh religij.
Nekoč sem v neki iracionalni vnemi, ki jo je gnalo neko buržoazno domoljubje, podvomil v mešanje kultur oz. sem hotel to mešanje kultur predstaviti kot nekaj, kar je nujno slabo za narod, za kulturo, za religijo. Pa mi je sogovorec odvrnil, da se motim in mi z zanosom opisal centre mešanja kultur in narodov, ki so ravno iz tega mešanja, cveteli in bili zemlja, ki je pognala napredek.
Tedaj sem odgovoril, da v enolončnici nima smisla govoriti o čebuli, namesto, da bi uvidel, da je vsakakršen diskurz o taljenju kultur, ki poteka na ravni zagovarjanja demokratičnih vrednot, nujno obsojen na neuspeh. Demokracija je liberalno-družbeni koncept oz. sistem, ki ima svoje dogme in sobivanje kultur je ena takšnih dogem.
Največ se lahko naučimo od modernega Izraela in njegove tragične zgodovine. Izrael je točka na kateri lahko uvidimo vso realnost demokratičnega koncepta naroda in kulture, kakor tudi točka iz katere najjasneje vidimo realnost etničnih in kulturnih napetosti iz prve polovice dvajsetega stoletja.
Ko spremljamo že dolga leta ozemeljske konflikte Izraela in ko smo v zadnjem času poslušali o spreminjanju ustave pri členu čigava država Izrael je, še prej pa o spopadanju z navali priseljencev, nismo mogli biti bolj srečni. Izkazalo se je, da ščitenje lastne identitete ni nič demoničnega, nič takšnega, da bi zahtevalo demona v rjavi uniformi, pač pa nekaj povsem narodno-spontanega.
Primerjajmo torej Nemčijo 1933 - 1945 z Izraelom. V Nemčiji je šlo prav tako za spopad dveh kultur, za poizkus ohranitve lastne identitete ter za ozemeljsko širitev oz. vsaj ozemeljske konflikte.
Tu ne gre za nobeno evolucijsko teorijo, za nobeno večvrednost, za nobeno arijsko raso, za nobeno rasno teorijo. Gre zgolj za ohranjanje lastne identitete in lastnega naroda, ki se ga razume bolj metafizično kot ga razume demokracija. V primeru Izraela je vprašanje o metafizičnosti naroda še toliko globlje in veliko bolj fanatično. Kar je seveda čisto prav.
In sedaj smo na precepu. Bomo na Izrael gledali skozi demokratično prizmo, ali pa se bomo osvobodili teh boljševiško-liberalnih izumetnij in bomo priznali, da je Izrael upravičen do ozemeljskih širjenj in zagotavljanja identitete lastnega naroda tudi skozi zagotavljanje židovske države za žide.
Glede na demokratične dogme, je zadnja možnost neustrezna in zahodni demokrati imajo veliko težav z utemeljevanjem lastne podpore Izraelu, katera mora ravnotežje loviti med demokratičnimi zapovedmi in logično upravičenostjo izraelske države do širjenja svojega ozemlja ter utrjevanja lastne identitete, tudi na račun rasne politične korektnosti.
Šele skozi študiranje izraelske države, se nam zamaje mit demonske Nemčije, ki ji je vladal Hudič. In če bi danes prišel na oblast v Nemčiji nacional-socialist, bi podprl Izrael v njegovi upravičenosti do lastnega obstoja.
Tudi danes, kakor pred sedemdesetimi leti, so glavni nasprotniki pravice države Izrael, raznorazni levičarji, boljševiki, liberalci in demokrati. Čeprav jim tokrat, zaradi priviligiranega statusa židovskega ljudstva in zaradi lastnih interesov, ne naseda ameriška velesila.
Antisemitizem, ki se dandanašnji brez težav širi po medijih in ki je de-facto hujši od predvojnega antisemitizma (predvojni antisemitizem je bil uperjen zoper žide, kot etnično oz. kulturno manjšino znotraj neke večinske države oz. naroda, moderni antisemitizem pa je uperjen zoper obstoj židovske države oz. židovskega naroda, kot celote), pa razširjajo poleg levičarjev tudi nekateri "skrajni desničarji" oz. "neonacisti", ki narave nemškega boja sploh ne razumejo. Saj se v slepem sprejemanju mita o demonični Nemčiji, še vedno spravljajo na žide, ki sploh ne ogrožajo več ne Nemčije, ne katerekoli druge države, obenem pa pravtako slepo izkazujejo podporo Palestini, ki je soodgovorna za dejansko islamizacijo Evrope, ki se dogaja tu in zdaj.
Spominjam se celo, da je v neki debati na internetu nekdo, ob mojem argumentu, da je nesmiselno govoriti o židih, medtem ko evropske države zasedajo muslimani, rekel, da so židje odgovorni tudi za islamizacijo Evrope. Takšna trditev kaže vso slepoto "skrajno desnega" pola, ki je ravno zaradi takšnih organiziranih idiotizmov zaspal med islamizacijo Evrope. (Namreč ti "skrajni desničarji" se niti ne zavedajo, da če se zares zgodi uničenje izraelske države, bodo vsi ti židje na koncu pristali v Evropi in bo šele tedaj nastala "težava").
V resnici pa bi moral vsak desničar, priznati pravice izraelske države, ker bi v tem vendarle moral videti usodo lastnega naroda.
-
ker jo tako degradira, je prepričana, da je mogoče tudi sobivanje različnih religij in kultur, ki poganjajo iz teh religij.
Nekoč sem v neki iracionalni vnemi, ki jo je gnalo neko buržoazno domoljubje, podvomil v mešanje kultur oz. sem hotel to mešanje kultur predstaviti kot nekaj, kar je nujno slabo za narod, za kulturo, za religijo. Pa mi je sogovorec odvrnil, da se motim in mi z zanosom opisal centre mešanja kultur in narodov, ki so ravno iz tega mešanja, cveteli in bili zemlja, ki je pognala napredek.
Tedaj sem odgovoril, da v enolončnici nima smisla govoriti o čebuli, namesto, da bi uvidel, da je vsakakršen diskurz o taljenju kultur, ki poteka na ravni zagovarjanja demokratičnih vrednot, nujno obsojen na neuspeh. Demokracija je liberalno-družbeni koncept oz. sistem, ki ima svoje dogme in sobivanje kultur je ena takšnih dogem.
Največ se lahko naučimo od modernega Izraela in njegove tragične zgodovine. Izrael je točka na kateri lahko uvidimo vso realnost demokratičnega koncepta naroda in kulture, kakor tudi točka iz katere najjasneje vidimo realnost etničnih in kulturnih napetosti iz prve polovice dvajsetega stoletja.
Ko spremljamo že dolga leta ozemeljske konflikte Izraela in ko smo v zadnjem času poslušali o spreminjanju ustave pri členu čigava država Izrael je, še prej pa o spopadanju z navali priseljencev, nismo mogli biti bolj srečni. Izkazalo se je, da ščitenje lastne identitete ni nič demoničnega, nič takšnega, da bi zahtevalo demona v rjavi uniformi, pač pa nekaj povsem narodno-spontanega.
Primerjajmo torej Nemčijo 1933 - 1945 z Izraelom. V Nemčiji je šlo prav tako za spopad dveh kultur, za poizkus ohranitve lastne identitete ter za ozemeljsko širitev oz. vsaj ozemeljske konflikte.
Tu ne gre za nobeno evolucijsko teorijo, za nobeno večvrednost, za nobeno arijsko raso, za nobeno rasno teorijo. Gre zgolj za ohranjanje lastne identitete in lastnega naroda, ki se ga razume bolj metafizično kot ga razume demokracija. V primeru Izraela je vprašanje o metafizičnosti naroda še toliko globlje in veliko bolj fanatično. Kar je seveda čisto prav.
In sedaj smo na precepu. Bomo na Izrael gledali skozi demokratično prizmo, ali pa se bomo osvobodili teh boljševiško-liberalnih izumetnij in bomo priznali, da je Izrael upravičen do ozemeljskih širjenj in zagotavljanja identitete lastnega naroda tudi skozi zagotavljanje židovske države za žide.
Glede na demokratične dogme, je zadnja možnost neustrezna in zahodni demokrati imajo veliko težav z utemeljevanjem lastne podpore Izraelu, katera mora ravnotežje loviti med demokratičnimi zapovedmi in logično upravičenostjo izraelske države do širjenja svojega ozemlja ter utrjevanja lastne identitete, tudi na račun rasne politične korektnosti.
Šele skozi študiranje izraelske države, se nam zamaje mit demonske Nemčije, ki ji je vladal Hudič. In če bi danes prišel na oblast v Nemčiji nacional-socialist, bi podprl Izrael v njegovi upravičenosti do lastnega obstoja.
Tudi danes, kakor pred sedemdesetimi leti, so glavni nasprotniki pravice države Izrael, raznorazni levičarji, boljševiki, liberalci in demokrati. Čeprav jim tokrat, zaradi priviligiranega statusa židovskega ljudstva in zaradi lastnih interesov, ne naseda ameriška velesila.
Antisemitizem, ki se dandanašnji brez težav širi po medijih in ki je de-facto hujši od predvojnega antisemitizma (predvojni antisemitizem je bil uperjen zoper žide, kot etnično oz. kulturno manjšino znotraj neke večinske države oz. naroda, moderni antisemitizem pa je uperjen zoper obstoj židovske države oz. židovskega naroda, kot celote), pa razširjajo poleg levičarjev tudi nekateri "skrajni desničarji" oz. "neonacisti", ki narave nemškega boja sploh ne razumejo. Saj se v slepem sprejemanju mita o demonični Nemčiji, še vedno spravljajo na žide, ki sploh ne ogrožajo več ne Nemčije, ne katerekoli druge države, obenem pa pravtako slepo izkazujejo podporo Palestini, ki je soodgovorna za dejansko islamizacijo Evrope, ki se dogaja tu in zdaj.
Spominjam se celo, da je v neki debati na internetu nekdo, ob mojem argumentu, da je nesmiselno govoriti o židih, medtem ko evropske države zasedajo muslimani, rekel, da so židje odgovorni tudi za islamizacijo Evrope. Takšna trditev kaže vso slepoto "skrajno desnega" pola, ki je ravno zaradi takšnih organiziranih idiotizmov zaspal med islamizacijo Evrope. (Namreč ti "skrajni desničarji" se niti ne zavedajo, da če se zares zgodi uničenje izraelske države, bodo vsi ti židje na koncu pristali v Evropi in bo šele tedaj nastala "težava").
V resnici pa bi moral vsak desničar, priznati pravice izraelske države, ker bi v tem vendarle moral videti usodo lastnega naroda.
-
sobota, 3. januar 2015
Agitator: Zasebnost za sebe
Ker je vsa desnica dandanes praktično "wannabe" libertarska oz. se spopada v svoji glavi z idejo o popolni odsotnosti države pri regulaciji povprečenega državljana, ki ga seveda oni razumejo tako kot ga, prirejenega svojemu kroju in menijo, da takšen človek ne potrebuje regulacije države, obenem pa se še vedno ne morejo povsem ovesti, da je takšna percepcija de-facto ultraliberalistična, t.j. retroliberalistična (da se ne bi spet slučajno napak razumeli kaj pod liberalizmom mislim) in da v to percepcijo pač ne sodi več nobena resnična norma, se prav desničarji spopadajo z vprašanjem zasebnosti.
Vendar ne v smislu tiste osnovne človekove zasebnosti, tiste danosti, zagarantiranosti, ki prihaja iz nečesa nadcivilizacijskega, pač pa predvsem z vprašanjem moderne zasebnosti, ki pa vključuje predvsem internetno zasebnost in zasebnost posameznika v informacijskih procesih. Povedano drugače, ta moderna ubertendenca razgaljanja samega sebe na družabnih omrežjih, na internetu in vsepovsod drugod v javnosti, naj bi bila varovana z neko novonastalo vrednoto moderne zasebnosti. Povedano še bolj drugače, vztrajen umik osnovne človekove zasebnosti, naj varuje koncept moderne zasebnosti.
Ko govorimo o "osnovni človekovi zasebnosti" kakor jo pač tu imenujem, se moramo namreč zavedati, da gre predvsem za vprašanje posameznikovega odnosa do zasebnosti oz. samovarovanja lastne zasebnosti, ki kot nek družbeni kompromis, postane obča norma. Družba zagotavlja posamezniku priložnost, da varuje svojo zasebnost, bolje rečeno, zasebnost je zgolj možnost posameznika, da se je poslužuje. Tu sem uporabil besedo "možnost" in ne "pravica", čeprav bi obe besedi primerno dopolnjevale stavek, vendar ju je treba jemati glede na zasebnost popolnoma drugače. Zasebnost, ki je sicer načeloma zagrantirana in bi ji po vseh družbenih kompromisih morali imenovati pravica, to vendarle ni, če ostanemo zvesti resnici. Zasebnost je le možnost posameznika, če jo izkoristi in predvsem, če se zanjo zavzema in jo ohranja. Zasebnost ni danost, država je ne more braniti in je niti ni dolžna, gospoda libertarci, braniti. Država je nujno v konfliktu s posameznikovo zasebnostjo, to je pač zgodovinska danost in če libertarcem to ni všeč, to ničesar ne spremeni.
Če ponazorimo koncept moderne zasebnosti, ki naj bi branila razkroj tradicionalne zasebnosti: moderni človek (in moderni uporabljam kot trenutni) je prepričan, da mu mora država zagotavljati zasebnost pri fotografiranju lastne golote, pošiljanje teh fotografij prijateljem in shranjevanje teh fotografij v nekih spletnih albumih. To je moderni koncept zasebnosti na pram tradicionalnemu konceptu zasebnosti, pri katerem posameznik sam poskrbi, da ohranja zasebnost. Tu pri modernem konceptu pa se ta občutek za zasebnost povsem izbriše in se degradira na osemznakovno geslo, ki naj ščiti posameznika.
Moderni človek je prepričan, da je po neki psvedologiki upravičen do zasebnosti na svojem facebook profilu s petsto "prijatelji", da so podatki s tega profila nedotakljivi in da ga mora povrh vsega ščititi še država. Ksreči je država dokazala, da temu ni tako in je v znanem primeru oglobila posameznika, ki je na svojem facebook profilu "žalil" policijo. In tedaj ni bila polemika okrog tega, kako je sploh v "demokratičnem" sistemu mogoče "žaliti", se "neprimerno" izražati o policiji, ki je zgolj nek državni represivni aparat in bi bili že po logiki posvečene pravice do izražanja, zagrantirani do izražanja mnenj, čeprav neprijaznih, do nekega državnega aparata. Ne, tedaj se žurnalisti niso spraševali o tem, pač pa o njegovi pravici do zasebnosti v okolju 800 ljudi. Človek, ki govori, piše in deli slike z 800 ljudmi, nima nikakršne pravice do zasebnosti, že po logiki stvari.
Zasebnost mora človek ohranjati sam, država tega ne more namesto njega, niti Informacijski pooblaščenec, ta neocenzurna inštanca, ki predpisuje ljudem kaj lahko govorijo in kaj ne.
To pa velja tudi za neinternetno okolje. Ni mogoče pričakovati, da so ljudje na javnih mestih, ki počnejo kakršnekoli reči, upravičeni do zasebnosti. Niso upravičeni do zasebnosti, ker zasebnost izhaja iz njih samih. Nihče ne more kontrolirati njihovega vedenja razen njih samih.
(Tu se ne bom dotikal anonimnosti interneta, ker to nima nič opraviti z zasebnostjo, saj anonimnost sploh ne obstaja v vsaj nekem psevdoabsolutnem vidiku, kaj šele v absolutnem. Vsaka anonimnost je relativna.)
-Agitator 3.1.2015
Vendar ne v smislu tiste osnovne človekove zasebnosti, tiste danosti, zagarantiranosti, ki prihaja iz nečesa nadcivilizacijskega, pač pa predvsem z vprašanjem moderne zasebnosti, ki pa vključuje predvsem internetno zasebnost in zasebnost posameznika v informacijskih procesih. Povedano drugače, ta moderna ubertendenca razgaljanja samega sebe na družabnih omrežjih, na internetu in vsepovsod drugod v javnosti, naj bi bila varovana z neko novonastalo vrednoto moderne zasebnosti. Povedano še bolj drugače, vztrajen umik osnovne človekove zasebnosti, naj varuje koncept moderne zasebnosti.
Ko govorimo o "osnovni človekovi zasebnosti" kakor jo pač tu imenujem, se moramo namreč zavedati, da gre predvsem za vprašanje posameznikovega odnosa do zasebnosti oz. samovarovanja lastne zasebnosti, ki kot nek družbeni kompromis, postane obča norma. Družba zagotavlja posamezniku priložnost, da varuje svojo zasebnost, bolje rečeno, zasebnost je zgolj možnost posameznika, da se je poslužuje. Tu sem uporabil besedo "možnost" in ne "pravica", čeprav bi obe besedi primerno dopolnjevale stavek, vendar ju je treba jemati glede na zasebnost popolnoma drugače. Zasebnost, ki je sicer načeloma zagrantirana in bi ji po vseh družbenih kompromisih morali imenovati pravica, to vendarle ni, če ostanemo zvesti resnici. Zasebnost je le možnost posameznika, če jo izkoristi in predvsem, če se zanjo zavzema in jo ohranja. Zasebnost ni danost, država je ne more braniti in je niti ni dolžna, gospoda libertarci, braniti. Država je nujno v konfliktu s posameznikovo zasebnostjo, to je pač zgodovinska danost in če libertarcem to ni všeč, to ničesar ne spremeni.
Če ponazorimo koncept moderne zasebnosti, ki naj bi branila razkroj tradicionalne zasebnosti: moderni človek (in moderni uporabljam kot trenutni) je prepričan, da mu mora država zagotavljati zasebnost pri fotografiranju lastne golote, pošiljanje teh fotografij prijateljem in shranjevanje teh fotografij v nekih spletnih albumih. To je moderni koncept zasebnosti na pram tradicionalnemu konceptu zasebnosti, pri katerem posameznik sam poskrbi, da ohranja zasebnost. Tu pri modernem konceptu pa se ta občutek za zasebnost povsem izbriše in se degradira na osemznakovno geslo, ki naj ščiti posameznika.
Moderni človek je prepričan, da je po neki psvedologiki upravičen do zasebnosti na svojem facebook profilu s petsto "prijatelji", da so podatki s tega profila nedotakljivi in da ga mora povrh vsega ščititi še država. Ksreči je država dokazala, da temu ni tako in je v znanem primeru oglobila posameznika, ki je na svojem facebook profilu "žalil" policijo. In tedaj ni bila polemika okrog tega, kako je sploh v "demokratičnem" sistemu mogoče "žaliti", se "neprimerno" izražati o policiji, ki je zgolj nek državni represivni aparat in bi bili že po logiki posvečene pravice do izražanja, zagrantirani do izražanja mnenj, čeprav neprijaznih, do nekega državnega aparata. Ne, tedaj se žurnalisti niso spraševali o tem, pač pa o njegovi pravici do zasebnosti v okolju 800 ljudi. Človek, ki govori, piše in deli slike z 800 ljudmi, nima nikakršne pravice do zasebnosti, že po logiki stvari.
Zasebnost mora človek ohranjati sam, država tega ne more namesto njega, niti Informacijski pooblaščenec, ta neocenzurna inštanca, ki predpisuje ljudem kaj lahko govorijo in kaj ne.
To pa velja tudi za neinternetno okolje. Ni mogoče pričakovati, da so ljudje na javnih mestih, ki počnejo kakršnekoli reči, upravičeni do zasebnosti. Niso upravičeni do zasebnosti, ker zasebnost izhaja iz njih samih. Nihče ne more kontrolirati njihovega vedenja razen njih samih.
(Tu se ne bom dotikal anonimnosti interneta, ker to nima nič opraviti z zasebnostjo, saj anonimnost sploh ne obstaja v vsaj nekem psevdoabsolutnem vidiku, kaj šele v absolutnem. Vsaka anonimnost je relativna.)
-Agitator 3.1.2015
petek, 2. januar 2015
Piedestal slovenske demokracije ali O opoziciji, ki je ni bilo
Ena tistih tem s katero si dajo ali damo na slovenskem, posebno na slovenski desnici, največ opravka je vprašanje naše demokracije in tistega, kar je do nje pripeljalo t.j. osamosvojitve. Največkrat ponavljan je denimo izrek, da je naša demokracija ukradena, da se za masko demokracije skrivajo stari boljševiki, ki jo izrabljajo za svoje namene. Na drugi strani pa imamo češčenje osamosvojitve in mantrično ponavljanje, da so nam plodove tiste posvečene osamosvojitve ukradli prej omenjeni boljševiki.
Prespraševanje osamosvojitve
Čeprav je v tem več kot dovolj evidentne resnice, pa moramo vseeno vedeti, da je celoten koncept tega razmišljanja napačno zastavljen in da so začetki in konci med seboj pomešani.
Prespraševati osamosvojitev, kot desničar, pomeni neke vrste herezijo, saj mora vendar osamosvojitev ostati neka točka iz katere se slovenska desnica samoutemeljuje. A ta koncept je kot rečeno zgrešen in vodi v defektnost desnice.
Pred kratkim je na nacionalni televiziji govoril Milan Kučan in povedal eno bistvenih reči o slovenski osamosvojitvi. Če ga povzamem, je rekel, da je bil tedaj on zadržan iz razloga, ker ni želel, da se obrne določen del naroda proti drugemu delu. Zanj, tako on, je bila najpomembnejša enotnost. In v tem je zajeto bistvo slovenske osamosvojitve.
V slovenski osamosvojitvi se ni šlo za vprašanje antikomunizma zoper komunizem. Šlo se je le za dvoje: za slovensko avtonomijo in demokracijo napram enostrankarski diktaturi.
Namreč bistveno je vedeti, da biti zoper dikaturo ali totalitarizem, ne pomeni biti proti komunizmu in to je tisto jedro problema slovenske osamosvojitve. Vprašanje komunizma ni vprašanje svobode govora ali zbiranja. Vprašanje komunizma je vrednostni sistem, pri katerem na prvem mestu sploh ni svoboda posameznikovega izražanja.
Osamosvojitev ni osvoboditev
Osamosvojitev ni bila torej nič drugega kot prehod iz konfederacije v avtonomno republiko in iz enostrankarske diktature v večstrankarsko liberalno demokracijo. Če bi bila slovenska osamosvojitev zares izstop iz komunizma kot vrednostnega sistema, potem bi se tedaj preizprašal tudi vrednostni sistem države in bi bile pod vprašajem tudi vse "pridobitve" komunizma, od sekularizacije do ženskih "pravic". A vsega tega ni bilo in kdor govori, da se je leta 1991 šlo za boj proti komunizmu, očitno ne razume, da komunizem ni (le) oblika vladanja, temveč da je komunizem primarno svetovni nazor, ideološka usmerjenost posameznika in družbe.
Seveda bi se v primeru ideološkega spopada s komunizmom leta 1991, zgodilo tisto o čemer govori Kučan, prišlo bi do spopada slovencev. In verjemite mi, mnogi Slovenci bi leta 1991 raje ostali pod jugoslovanskim režimom, kot da bi se odrekli komunizmu in njegovim socialno-družbenim "pridobitvam".
Levičarji sami nam vendar povsem jasno in vehementno, po vseh možnih medijih, z nacionalno televizijo na čelu, pravijo, prav to, da se je pri njih šlo za vprašanje slovenske avtonomije in svobodnega izražanja posameznika. Povedano drugače, ni se šlo za vprašanje komunizma kot svetovnega nazora.
Slovenska osamosvojitev skozi prizmo ideološkega antikomunizma in katoliške tradicije, ni nič svetega, ni nič takšnega čemur bi bilo treba izrekati hvalnice in molitve. Slovenska osamosvojitev iz te prizme sploh ne pomeni nobene pridobitve, zanjo velja zgolj dejstvo, da je zanjo tedaj prišel čas. Seveda si bo marsikdo ob teh heretičnih besedah pokril usta v grozi, a se mora tudi zavedati, da se na tem mestu sploh ne sprašujemo in ne vrednotimo slovenske avtonomije.
Osamosvojitev kot mit nečesa, česar ni bilo
Torej, moj glavni argument je, da se mora vsa debata o "maskah demokracije" pri nas prenesti na prvo točko, na osamosvojitev, ki bi ji logično morala slediti dekomunistizacija, katera bi najverjetneje vodila v drugo državljansko vojno in bi bila gotovo najbolj smiselna rešitev vprašanja komunizma.
Namesto razprav o "maskah demokracije" se moramo samorefleksirati, se vprašati, kje je bil tedaj tisti ideološki antikomunizem, ki bi se s komunizmom spopadel na ideološkem nivoju in ki bi vedel, da za oba ni dovolj prostora in da mora biti eden eliminiran.
Vendar kaj takega, že po logiki ni mogoče, saj je skozi diktaturo komunizma vsa opozicija tako onemogočena, da lahko v takšni situaciji, kot je bila slovenska osamosvojitev, opozicijo komunistom tvorijo le komunisti sami oz. komunistični disidenti (ki pa, kot sem že dokazal v prejšnjih blogih, niso v totalni nasprotnosti s komunizmom, temveč le v določenih aspektih, ki so jih pripeljali do konflikta z matico in jih po neki, sicer čudni, logiki naredili za antikomuniste, a vresnici niso nič drugega kot disidentski komunisti, ki komunizem razumejo nekoliko drugače.). Podobno najbrž ne bi bila mogoča denacifikacija v Nemčiji, če ne bi bilo neke zunanje sile, ki je z vojaštvom izvedla ta proces. Zato je precej neprimerno, da nekateri pisci dajejo za primer nemško denacifikacijo naši hipotetični dekomunistizaciji, če pa bi lahko le-to izvedli le neki ex-komunisti in komunistični disidenti.
Pojdimo še dlje, tudi če bi po osamosvojitvi dejansko izvedli dekomunistizacijo ali vsaj neko mehko lustracijo, s tem ne bi rešili še ničesar. Kot tudi v Nemčiji ne bi rešili ničesar le z denacifikacijo, če ne bi v ta proces vpregli še močne in neusmiljene propagandne mašinerije in striktne represije.
Osamosvojitev ni dala ničesar od tega. To je torej sedaj evidentno. Da bi avtonomiji Slovenije hitro sledila še dekomunistizacija ali celo državljanska vojna je bilo pač nemogoče, ker so bili vsi glavni "antikomunisti" tedaj, ljudje, ki so bili včasih v partiji ali pa so bili socialdemokrati.
Komunisti, stari boljševiki niso ugrabili države, niso ugrabili demokracije, so samo logična kontinuiteta komunistične ideološke prežetosti in so, pa naj se to sliši še tako heretično, produkt slovenske osamosvojitve. Slovenska osamosvojitev, ki je gradila na "enotnosti" in ni po dosegu avtonomije izvedla dekomunistizacije. In za to niso krivi komunisti, temveč tista opozicija komunizmu, ki je ni bilo.
-NeoDomobranec
Prespraševanje osamosvojitve
Čeprav je v tem več kot dovolj evidentne resnice, pa moramo vseeno vedeti, da je celoten koncept tega razmišljanja napačno zastavljen in da so začetki in konci med seboj pomešani.
Prespraševati osamosvojitev, kot desničar, pomeni neke vrste herezijo, saj mora vendar osamosvojitev ostati neka točka iz katere se slovenska desnica samoutemeljuje. A ta koncept je kot rečeno zgrešen in vodi v defektnost desnice.
Pred kratkim je na nacionalni televiziji govoril Milan Kučan in povedal eno bistvenih reči o slovenski osamosvojitvi. Če ga povzamem, je rekel, da je bil tedaj on zadržan iz razloga, ker ni želel, da se obrne določen del naroda proti drugemu delu. Zanj, tako on, je bila najpomembnejša enotnost. In v tem je zajeto bistvo slovenske osamosvojitve.
V slovenski osamosvojitvi se ni šlo za vprašanje antikomunizma zoper komunizem. Šlo se je le za dvoje: za slovensko avtonomijo in demokracijo napram enostrankarski diktaturi.
Namreč bistveno je vedeti, da biti zoper dikaturo ali totalitarizem, ne pomeni biti proti komunizmu in to je tisto jedro problema slovenske osamosvojitve. Vprašanje komunizma ni vprašanje svobode govora ali zbiranja. Vprašanje komunizma je vrednostni sistem, pri katerem na prvem mestu sploh ni svoboda posameznikovega izražanja.
Osamosvojitev ni osvoboditev
Osamosvojitev ni bila torej nič drugega kot prehod iz konfederacije v avtonomno republiko in iz enostrankarske diktature v večstrankarsko liberalno demokracijo. Če bi bila slovenska osamosvojitev zares izstop iz komunizma kot vrednostnega sistema, potem bi se tedaj preizprašal tudi vrednostni sistem države in bi bile pod vprašajem tudi vse "pridobitve" komunizma, od sekularizacije do ženskih "pravic". A vsega tega ni bilo in kdor govori, da se je leta 1991 šlo za boj proti komunizmu, očitno ne razume, da komunizem ni (le) oblika vladanja, temveč da je komunizem primarno svetovni nazor, ideološka usmerjenost posameznika in družbe.
Seveda bi se v primeru ideološkega spopada s komunizmom leta 1991, zgodilo tisto o čemer govori Kučan, prišlo bi do spopada slovencev. In verjemite mi, mnogi Slovenci bi leta 1991 raje ostali pod jugoslovanskim režimom, kot da bi se odrekli komunizmu in njegovim socialno-družbenim "pridobitvam".
Levičarji sami nam vendar povsem jasno in vehementno, po vseh možnih medijih, z nacionalno televizijo na čelu, pravijo, prav to, da se je pri njih šlo za vprašanje slovenske avtonomije in svobodnega izražanja posameznika. Povedano drugače, ni se šlo za vprašanje komunizma kot svetovnega nazora.
Slovenska osamosvojitev skozi prizmo ideološkega antikomunizma in katoliške tradicije, ni nič svetega, ni nič takšnega čemur bi bilo treba izrekati hvalnice in molitve. Slovenska osamosvojitev iz te prizme sploh ne pomeni nobene pridobitve, zanjo velja zgolj dejstvo, da je zanjo tedaj prišel čas. Seveda si bo marsikdo ob teh heretičnih besedah pokril usta v grozi, a se mora tudi zavedati, da se na tem mestu sploh ne sprašujemo in ne vrednotimo slovenske avtonomije.
Osamosvojitev kot mit nečesa, česar ni bilo
Torej, moj glavni argument je, da se mora vsa debata o "maskah demokracije" pri nas prenesti na prvo točko, na osamosvojitev, ki bi ji logično morala slediti dekomunistizacija, katera bi najverjetneje vodila v drugo državljansko vojno in bi bila gotovo najbolj smiselna rešitev vprašanja komunizma.
Namesto razprav o "maskah demokracije" se moramo samorefleksirati, se vprašati, kje je bil tedaj tisti ideološki antikomunizem, ki bi se s komunizmom spopadel na ideološkem nivoju in ki bi vedel, da za oba ni dovolj prostora in da mora biti eden eliminiran.
Vendar kaj takega, že po logiki ni mogoče, saj je skozi diktaturo komunizma vsa opozicija tako onemogočena, da lahko v takšni situaciji, kot je bila slovenska osamosvojitev, opozicijo komunistom tvorijo le komunisti sami oz. komunistični disidenti (ki pa, kot sem že dokazal v prejšnjih blogih, niso v totalni nasprotnosti s komunizmom, temveč le v določenih aspektih, ki so jih pripeljali do konflikta z matico in jih po neki, sicer čudni, logiki naredili za antikomuniste, a vresnici niso nič drugega kot disidentski komunisti, ki komunizem razumejo nekoliko drugače.). Podobno najbrž ne bi bila mogoča denacifikacija v Nemčiji, če ne bi bilo neke zunanje sile, ki je z vojaštvom izvedla ta proces. Zato je precej neprimerno, da nekateri pisci dajejo za primer nemško denacifikacijo naši hipotetični dekomunistizaciji, če pa bi lahko le-to izvedli le neki ex-komunisti in komunistični disidenti.
Pojdimo še dlje, tudi če bi po osamosvojitvi dejansko izvedli dekomunistizacijo ali vsaj neko mehko lustracijo, s tem ne bi rešili še ničesar. Kot tudi v Nemčiji ne bi rešili ničesar le z denacifikacijo, če ne bi v ta proces vpregli še močne in neusmiljene propagandne mašinerije in striktne represije.
Osamosvojitev ni dala ničesar od tega. To je torej sedaj evidentno. Da bi avtonomiji Slovenije hitro sledila še dekomunistizacija ali celo državljanska vojna je bilo pač nemogoče, ker so bili vsi glavni "antikomunisti" tedaj, ljudje, ki so bili včasih v partiji ali pa so bili socialdemokrati.
Komunisti, stari boljševiki niso ugrabili države, niso ugrabili demokracije, so samo logična kontinuiteta komunistične ideološke prežetosti in so, pa naj se to sliši še tako heretično, produkt slovenske osamosvojitve. Slovenska osamosvojitev, ki je gradila na "enotnosti" in ni po dosegu avtonomije izvedla dekomunistizacije. In za to niso krivi komunisti, temveč tista opozicija komunizmu, ki je ni bilo.
-NeoDomobranec
Naročite se na:
Objave (Atom)