Demokratična stran?

V zadnji številki Zaveze sta zelo zanimiva dva članka, in sicer Riharjev članek "Biti sokriv je huje kot biti avtor" in Ogrinov članek "V času besov". Oba članka se ukvarjata s precej podobno tematiko in kar je še pomembneje, oba delata iste napake v razmišljanju in izdelavi zaključkov. Zanimivo je, da Ogrin piše o predvojni "demokratični strani", ki ni uspela prepoznati znakov časa oz. besov, kakor on to imenuje po Stanovniku, ne da bi ob tem uvidel, da on sam, z načinom razmišljanja, sodi ravno med te, ki ponavljajo iste napake predvojnega "demokratičnega" tabora.

Pomembno se zdi vprašati, v kolikšni meri, sploh lahko govorimo o demokraciji ali o demokratičnem. Gre le za termin, ki naj določene politične struje diferencira od komunistov, ki so prevzeli oblast in ukinili vsakakršno obliko demokracije, ali pa gre za trditev, da so bile "demokratične" politične sile, tisto kar dandanes zaznamujemo z demokratičnim. Sam se z zadnjim ne bi strinjal in če torej velja le prvo, je takšno poimenovanje popolnoma neustrezno. Seveda obstaja še tretja možnost, ki je v tem, da oznake "demokratični" pač ne smemo razumeti isto kot totalitarno liberal-demokracijo, a bi s tem zašli v zmedo.

Rihar govori o slovenski postkomunistični "demokratični strani", a s tem že naredi svojo prvo napako. Če se nismo sposobni niti več politično pozicionirati drugače, kot tako, da se imenujemo demokrate ali zgolj ne-komuniste, potem to kaže na tisto votlost naše političnosti in družbenosti, ki je razlog vsemu tistemu o čemer avtor govori v nadaljevanju svojega članka. Je res dovolj, da se opredelimo za demokratično stran v času dikatutre liberalne demokracije, v katerem je blišč demokracije končno pokazal svoj obraz, ki ga je nekoč, v staroveški Grčiji za hip že pokazal?

Avtor nadalje govori o dveh velikih problemih današnje družbe, na katera opozarjam tudi sam. Na splav in posvajanje homoseksualcev in s tem povezano homoseksualno indoktrinacijo. Ta dva problema sta sila globoka, vendar! Vendar, mar nista produkt ravno demokracije? Liberalne demokracije in splošnega liberalizma? In drugo vprašanje za avtorja, ki v svojem članku piše tudi, da bi moralo slovensko volilno telo, končno dati večino demokratični strani, kdo pa je sprejemal slovensko ustavo? Ravno pred nekaj blogi sem opozoril na odlično razmišljanje Štrbenka o sprejemanju ustave s škodljivima členoma. Kaj se je od tedaj spremenilo? Napačno bi bilo tudi jemati uzakonitev splava kot pojav iz komunizma, saj je zahod uzakonjal isto, pa ni bil deležen komunizma. To bi nam vendarle moralo že nakazati, da problem ni v relaciji komunizem - demokracija, temveč nekje drugje.

Posebej smešna se zdi trditev, ki pravi:

"Če bi od začetka, od leta devetdeset sledili zahtevam, ki jih pred nas postavlja demokracija in pri tem upoštevali le nekaj bistvenih vrednostnih točk, kot jih navaja krščanski (družbeni) nauk, se ne bi bilo treba ogorčeno zbirati na ljubljanski trgih, pač pa bi politika v svojem izvornem pomenu dobila možnost, da zgledno uredi življenje v naši skupnosti."

Ampak ravno zato, se je treba zbirati po slovenskih trgih, ker smo sledili zahtevam demokracije. Pri nas, pravijo, je demokracija še mlada. Pa poglejmo v države, ki niso zašle v komunistično ribo in tam bivale. Je morda tam splav prepovedan? Ne ni. Demokracija je po svojem bistvu, sistem, ki legalizira manjšinizem, prevlado manjšine, s tem, ko skuša dajati vtis, da večina odloča o slehernem vprašanju. Demokracija nima biti. Demokracija ne obstaja. Imamo le nek večstrankarski sistem, v katerem pa so stranke, ki se morajo pokoravati nekemu sistemu "vrednot" francoske revolucije in razsvetljenstva. Tu pa je tisto protikrščansko bistvo demokracije, ki nujno rezultira v dekadenci. Seveda, strinjam se, da gre za šibak sistem. Vendar gre za šibak sistem, ki ga bodisi požre totalitarizem (in vprašanje je le, če je ta totalitarizem nravno upravičen), bodisi podleže dekadenci.

Kdo pa forsira afriške države v legalizacijo nenaravnih spolnih usmerjenosti? Kdo forsira kontracepcijo in splav v afriške države, ki se s prsti še držijo zidu nravnega reda? Demokratični zahod. In tu ne gre za neke zlobce, ki lutkarijo z neprofitnimi organizacijami, temveč za duha, ki veje iz demokracije. Gre za "zahteve, ki jih pred njih postavlja demokracija". Pa se po Afriki obrnimo še k Sloveniji. Kdo je odstavil ministra Drobniča?

Predvojna politika ni videla znake časov, a še manj te znake vidijo današnji intelektualci in politika, to je demokratični politiki in demokratični intelektualci. Izgubljena je bitka za politiko, ki bazira na "demokratičnih idealih". Če bi pri takšni politiki, kot je današnja "demokratična" politika, prišlo do revolucije, sploh ne bi bilo državljanske vojne, ker ne bi bilo nikogar, ki bi se uprl revolucionarjem. In niti nikogar ni, ki bi se uprl revoluciji 2.0 tu in zdaj. Zakaj je ta bitka faktično izgubljena, je drugo vprašanje. Zaradi tega, ker je bila politika "demokratična" namesto, da bi bila desna, konservativna, tradicionalistična? Zato ker se je obračala na zahod po zglede, namesto, da bi se obrnila v lastno preteklost in iz tradicije črpala svoje bistvo?

Jaz razumem, zakaj avtor govori o "demokratičnem". Gre za neko tradicijo slovenske buržoazije, ki je skušala hoditi med buržujskim sekularizmom na eni strani in krščanskimi vrednotami na drugi strani, oboje pa je ovijala v celofan konservativnega liberalizma in slovenstva. Ampak, Slovenija je videla preveč, da bi se še vedno slepila, da gre za vprašanje relacije komunizem - demokracija, vzhod - zahod. Mi ne potrebujemo demokratičnih sil, svobodoljubov in svobodotržcev. Mi potrebujemo radikalizacijo krščanskih načel, potrebujemo ljudsko konservativno politiko. Potrebujemo novo ločitev duhov. Ne pa demokratičnosti.
 
Glavni ključ, s katerim si avtor lahko pomaga iz zmede, je uvid kontradikcije v njegovem pisanju, in sicer ko na eni strani svari pred legalnim pobijanjem nerojenih otrok in homoseksualnimi iznajdbami, po drugi strani, pa trdi, da se to dogaja le zato, ker naj bi to izvajalo boljševiško nasilje "v zasilni demokratični preobleki", ki napada Evropo in demokracijo. Ob tem pravi, da se drži za roke z zahodnim levičarstvom. Vendar, mar niso zahodni levičarji otroci in očetje demokracije? Kaj pa zahodni desničarji, kaj naredijo oni, da bi premagali splav in spolno izprijenost?

Zanimivo bi bilo tudi vprašati, če se v Sloveniji delimo na demokrate in nedemokrate. Kaj pa v Evropi, se tam delijo po istem principu? Ali pa je treba tam deliti demokrate na leve in desne in če je tako, sta potem ta dva elementa, proevropski desni demokrat in proveropski levi demokrat, prisotna tudi v tem, kar avtor v Sloveniji imenuje za "demokratično"? In če je temu tako, v čem se razlikuje slovenski proevropski levi demokrat od evropskega levičarja, ki ga avtor obsodi? Tu jaz vidim tisto osnovno zmedo, ki nastane ob tem, ko skušamo imenovati nek svetovni nazor, enostavno demokratični.

Ne more biti dovolj, da te znake časov jemljemo le kot vprašanje naše totalitarne preteklosti, če pa smo priča zdrsu v dekadenco po vsem zahodu. Ne moremo se imenovati enostavno demokrate, le zato, da bi se diferencirali od neokomunistov, ker s tem pademo v isto kategorijo z zahodnimi demokrati, ki širijo dekadenco po celem svetu, tako desni, kot levi.

Sedaj ni čas za buržujsko leporečenje kapitalističnih konservativnih liberalcev. Sedaj je čas za brezkompromisnost ljudske krščanske reakcije in radikalizacijo politike.


-NeoDomobranec

Za kulturo resnice

Zdi se mi primerno, da opozorim na odličen sestavek dr. Antona Drobniča, ki je odziv na šest točk, ki jih je pred približno šestimi leti postavil Janez Janša kot predsednik SDS. Tudi Drobničeva polemika sega nazaj v leto 2009 in sicer v april tistega leta.

Po odkritju grozljivega morišča v Hudi jami je bil v internetnem portalu SDS 16. marca 2009 objavljen članek "Kultura življenja namesto kulture smrti", pod katerim je podpisan Janez Janša. Gre za obširen prikaz dogodkov med revolucijo in po njej in za predloge, kako doseči narodno spravo. Natančne analize tega članka in v njem izraženih pogledov na črni čas naše zgodovine, še nismo napravili, smo pa na raznih sestankih že opozorili na nekatere takoj vidne slabosti in nesprejemljiva oblikovanja. Naj tukaj za ilustracijo omenim samo nekatere.

Janez Janša predlaga, da državni zbor ugotovi nekatera preprosta dejstva. Prvo preprosto dejstvo naj bi bilo, da je okuacija podlaga vsega zla. Seveda, podlaga skoraj zagotov je, ker brez okupacije boljševiška revolucija najbrž ne bi bila mogoča. Zapisano pa je preveč preprosto, kot da je okupacija tudi vzrok vsega zla. To pa seveda ne drži, kar dokazuje dejstvo, da so bile okupirane skoraj vse evropske države, prava boljševiška revolucija pa je že od začetka okupacije tekla samo v Sloveniji. Okupacija je torej podlaga, vendar pa ne tudi vzrok vsega zla. Zlo je povzročila komunistična partija z revolucijo, ki je okupacijo izkoristila tako, kot vlomilci izkoristijo nočno temo. Vendar noč ni vzrok za vlom in nastalo škodo, za škodo so odgovorni vlomilci.

Druga zapisana preprosta resnica je ugotovitev, da je kolaboracija bila zavržno dejanje. Kolaboracija ali [po] slovensko sodelovanje samo po sebi ni niti dobro niti slabo dejanje, je moralno in pravno indiferentno dejanje. Pravna in moralna kvalifikacija sodelovanja je odvisna zlasti od tega, s kom sodeluješ in pri čem sodeluješ: pri dobrem ali pri slabem dejanju. Trditev, da je kolaboracija zavržno dejanje, je zato preveč preprosta. Spričo dejstva, da pri nas z besedo kolaboracija že 65 let imenujejo odpor proti komunističnemu nasilju, pa ta "preprosta resnica" sploh ni resnica, ampak grda boljševiška laž in prevara.

Tudi nekatere druge predloge bi bilo treba bolje premisliti. Tako ob na videz prijaznem predlogu, naj se na glavnem trgu v Ljubljani postavi spomenik vsem mrtvim Slovenecem s preprostim napisom "Vsem mrtvim", manjka misel, da bi to bilo storjeno "na podlagi" 4000 partizanskih spomenikov, ki niso anonimni, ampak z rdečo zvezdo in s temu ustreznimi napisi že 65 let bijejo v srca in možgane, na drugi strani pa z enim "domobranskim" spomenikom na najbolj skritem in oddaljenem kraju v Bukovžlaku sredi jezera gnojnice in gore odpadkov brez vsakega napisa ali oznake. Komu bi torej služila predlaga anonimnost spomenika v Ljubljani? Zakaj takšen spomenik ugaja Milanu Kučanu, Spomenki Hribar, predsedniku DZ Gantarju?

Zadnji dogodki po odkritju Hude jame kažejo, da ni zadosten niti Janšev predlog, naj se zakonsko prepove poveličevanje in opravičevanje zločina. Še bolj sporno in nevarno kot poveličevanje zločina je namreč poveličevanje zločincev. To nam je prav vzadnjih dneh pokazal kar sam predsednik republike Danilo Turk. Predsednik zločina v hudi jami ni poveličeval, to temo je označil za drugorazredno, karkoli že to pomeni. Hude jame niti ni obiskal, kot je obiskal morišče v Srebrenici in številne partizanske kraje in slovesnosti. Zločina torej niti tako niti drugače ni poveličal. Poveličal pa je zločince, predvsem tistega, ki je prvi odgovoren tako za ogabni zločin v Hudi jami, kot za tisoče  zločinovna tisoč moriščih od Krimske jame leta 1941 naprej, celo za tisoče zločinov nad svojimi tovariši od Stalinove Moskve do Golega otoka. V času žive groze ob Hudi jami je v pogovoru za STA javno poveličal idejnega, vojaškega in političnega voditelja vseh jugoslovanskih morilcev Josipa Broza z zanosnimi besedami: "Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod."

Zelo pomembno se je ustaviti ob Drobničevem komentarju glede kolaboracija, sam sem že večkrat pisal o tem problemu in bom še v naslednje, saj gre za kompleksno temo, ki postaja jasnejša z vsakim novim letom, če ne mesecem. Do nje postopati z relativističnim pristopom ali pristopom, ki ne upošteva konteksta časov, niti ne jemlje v ozir tudi celotne slike, je najmanj neumno. Ampak, kot rečeno, tema je kompleksna, ne toliko zaradi same obravnavane stvari, kot zaradi pohabljenega jezika in razuma intelektualcev.

Jaz pa bi opozoril še na eno Janševo točko, in sicer na trditev, da je bil upor proti okupatorju častno dejanje. Ta trditev ne upošteva v celoti, da upor proti okupatorju ne more biti zgolj samo po sebi častno dejanje. Če se je namreč nekdo uprl okupatorju, tako da je napadel nekaj okupatorskih vojakov in s tem izzval gnev okupatorja na način, da je okupator postrelil toliko in toliko talcev, ter toliko in toliko talcev odvedel v taborišče, to ne pomeni, da je njegovo dejanje častno. Zato ne more obstajati enostavna kategorija: "Upor okupatorju je častno dejanje.", kakršno predlaga Janša. Upor okupatorju je častno dejanje, kadar se vrši racionalno in ne ogroža neposredno prebivalstva ali lastnine prebivalstva.

-NeoDomobranec

Alternativna desnica

V ameriki se je predvsem na internetnemu polju političnega komentatorstva pojavlja t.i. "alternative right" oz. alternativna desnica. Ker zajema nekatera področja, ki so (navidez) podobna našim in tako pri njih kot pri nas zasledimo pojem reakcije, se moramo nujno soočiti s to alternativno desnico in pogledati, kaj ta desnica prinaša takega, kar naj bi spremenilo podobo trenutne mainstream desnice in politike nasploh.

Terminologija, ki jo alternativna desnica uporablja se na prvi pogled zdi zelo zanimiva in pomislili bi, da gre v resnici za retrogradno desnico, ki se bori proti liberalizmu, ki je okužil mainstream desnico. A že po malce globljem vpogledu, uvidimo, da gre za paradoksalnost, nenačelnost in defektnost tega pojava.

Verjeli ali ne, njihov glavni fokus, vsaj v zadnjem času, je vprašanje feminizma in t.i. imenovanih "moških pravic" (men's rights). Še zdaleč nisem strokovnjak za ta fenomen, a ker se najbrž vsi zavedamo, da gre za faktično neumnost, lahko približno povemo, za kaj gre. Gre za prepričanje, da so moški vse bolj prikrajšani, da živimo v dobi, v kateri prevladujejo ženske, ki moške malodane zatirajo, izkoriščajo in celo maltretirajo. Glavni fokus tega prepričanja pa je tudi ideja "moderne ženske", ki naj bi bila iracionalno, perverzno in manipulativno bitje. To teorijo naj bi podpirala statistika ločitev, ki je po mnenju teh ideologov, izključno krivda žensk.

Ta alternativna desnica vlaga strašne napore v dolge verbalne bitke s feminist(kam)i, ki zanje predstavljajo pra ali nad sovražnika številka ena. Napore pa vlagajo še v t.i. "pickup art" se pravi nekaj kar bi v slovenščino prevedli najbrž kot "umetništvo osvajanja", ki temelji na popolnoma animalističnem ali če hočete evolucionističnem dojemanju vloge ženske in moškega. Za to neposrečeno in sila absurdno idejo se potem skriva še kup do potankosti izdelanih a popolnoma nesmiselnih teorij o ženski, moškem in o različnih razredih moških.

Sicer je vsaj ta "pickup art" dokaj rezerviran za severno ameriko in je de-facto odnosen le na severno ameriško družbo, predvsem na "nočno življenje" urbanega okolja, saj postane očitno že po kratkem pregledu pickup terminologije, da gre predvsem za "pickup" žensk v nočnih klubih, barih in lokalih, ki pa so faktično tam ravno zaradi tega. Tako, da je ta pickup art zadeva v bistvu kontradikcija in se nanaša le na neko določeno, dokaj ozko populacijo ljudi, ki se na določenih krajih zbirajo zaradi istih razlogov. "Art" v celi zadevi tako postane minimalističen.

A kljub tem percepcijam, se javlja miselnost, da je vežbanje v manipulacijah z ženskami in faktično sprejemanje dekadentne seksualne miselnosti, nekaj kar je desno. Sicer alternativno desno, a še vedno bolj desno od mainstream desnice, ki plava na vrednotah liberalizma in razsvetljenstva. To pa je popolnoma napačno.

Sprejemanje uvida, da se je kultura in družba spremenila do te mere, da so ženske prisiljene v spreminjanje svoje narave in prilagajanje temu uvidu, pač ne more biti nikakršna desnica. Ne mainstream, ne alternativna, kaj šele retrogradna. Desnica, ki bi bila faktična desnica, bi te pojave zahodne dekadence, zavračala in se proti njim borila, najprej z uporom in hojo proti toku in drugič s spreminjanjem družbe, ne pa prilagajanju družbi ali celo spreminjanju lastnih političnih nazorov zavoljo nekega trenutnega uspeha na nekem trivialnem področju.

Sprejemanje "men's rights" aktivizma, radikalnega protifeminizma in "pickup art"-a je zgolj in samo prilagajanje določenim družbenim spremembam, ki so faktično napačne in destruktivne za družbo. In to ni nikakršna reakcija. To je asimilacija. Vendar pa lahko povsem jasno vidimo od kje prihaja ta percepcija in sicer iz amerikanizma, tj. kapitalizma in religioznega indiferencializma patetičnih svobodoljubov.

Ker ta alternativna desnica toliko časa posveti vprašanjem žensk, kot sprijenih bitij, se je treba vprašati ali je res kaj na tem. Je res kaj na tem, da prikazujejo ženske kot iracionalna bitja v suženjstvu lastnih emocij. Kot bitja, ki so inherentno slaba in šibka na slehernem področju svoje biti.

Ne. To že po naši krščanski veri ne vzdrži. Katoliška cerkev je proslavila mnogo odličnih žensk in dala ženski dostojanstvo, kakršno ji pripada. Že po Devici Mariji in po stotinah svetnic: plemkinj, redovnic in najbolj običajnih žensk. Ženska je ustvarjena po božjem načrtu in ima kakor moški svoje odlično mesto v redu stvari po Kristusu.

Kaj pa njene slabosti, na katere opozarja alternativna desnica? Na to vprašanje se je treba vprašati s protivprašanjem: kaj pa moški? Mar ni tudi moški v moderni in postmoderni dobi izgubil vso svoje dostojanstvo in odličnost. Mar ni padel še nižje od ženske v svoji moderni pojavi? Je.

Škof R. Williamson v eni svojih pridig problem moderne ženske pojasni zelo dobro. On pravi, da so bile ženske "podvržene" možu zgolj toliko časa, dokler je bil moški podvržen Bogu, kar je delalo sistem vzdržen v smislu, da je obstajal red, ki je usmerjal v dobro. Ko pa se je moški uprl Bogu in mu odrekel svojo pokornost, je sicer ženska še ostajala zvesta naravnemu redu stvari nekaj časa, dokler ni tudi ona odrekla svojo lojalnost moškemu, ki ni imel ničesar več nad seboj. Naravni red se ni podrl zaradi žensk, temveč zaradi moških in ne v smislu, da moški niso bili več moški, kakor nas želijo morda prepričati tudi na alternativni desnici, pač pa, da so moški izgubili svojo pokornost Bogu, ki je dajala podlago urejenosti tega sistema.

Problem alternativne desnice je torej v tem, da problema ne dojema v celoti in ne sproža resnične reakcije nanj, temveč se mu nevede prilagaja in ga s tem vzdržuje v njegovem obstoju. Namesto kontrarevolucije na to revolucijo, ki de-facto je revolucija, alternativna desnica odgovarja z asimilacijo.

Alternativna desnica je torej le še en od amerikanističnih pojavov, sicer tesno povezan z neoreakcijo, v bistvu pa se ga drži vonj nihilizma in dekadence. Že v startu je obsojen na neuspeh zaradi amerikanistične podlage, ki nima lastne zgodovine, ki bi črpala iz evropske predmoderne dobe, pač pa je otrok revolucije.

-NeoDomobranec