Človek vsake toliko časa naleti na kakšno posebno zanimivo neumnost, ki mu ne da in da miru, dokler je ne skuša vsaj nekako ozavestiti in priti do dna slišanemu oz. videnemu.
Tako sem že pred časom naletel na Twit oz. na odziv na ta twit, filozofov dr. Pribca in Ernecla. In težko je verjeti, kako je moč plesti tako bizaren tok misli, kot se poraja pri enem in pri drugem. Naj si torej pogledamo od bliže, za kaj gre.
Neka tuja televizija je menda predvajala nov dokumentarec o partizanski bolnišnici Franja. O tej bolnišnici pač ne gre izgubljati besed, zato jih ne bom. A dr. Pribac je spričo tega pomežika tujine, takoj interveniral na Twitterju z izjavo, ki je naravnost nekoherentna in absurdna. Navajam,
“Biser človečnosti. Ki ji SLO druga stran nima kaj postaviti nasproti. Zato je partizanstvo ne le mogoče, temveč treba častiti. Eni zahtevajo, da se zagovorniki ČP posipamo ob vsakem novoodkritem breznu s pobitimi. Da vidimo kolikokrat bodo rt ta BBC prispevek. Gledamo vas.”
Bralec težko razume, kaj neki je hotel cenjeni doktor sploh povedati, saj je izjava naravnost bizarna. Pravi, da je bolnišnica, del partizanske vojske, biser človečnosti. Zakaj? In zaradi te bolnice, kot dela partizanske vojske, naj bi partizanstvo bilo moč in celo potrebno častiti. Zakaj?
Dalje pravi neodobravajoče in cinično, da mnogi zahtevajo, da se zagovorniki ČP (človekovih pravic, domnevam), posuvajo s pepelom, “ob vsakem novoodkritem breznu s pobitimi”. Zato naj bi bilo zdaj na mestu, da ti, ki to zahtevajo, retvitajo dokumentarec tuje televizije o partizanski bolnišnici. Zakaj?
Kaj ni zanimivo, kako jezik pogosto nehote razgali tudi tisto, kar človek ni imel namena eksplicitno izraziti ali celo ozavestiti. Kajti ko, Pribac pravi, “vsako novoodkrito brezno s pobitimi”, nehote priznava, da je res nekaj čudnega v tem, da se znova in znova odkrivajo “novoodkrita brezna s pobitimi”. Ja, “novoodkrita brezna s pobitimi” se še vedno odkrivajo in morda tu leži razlog, zakaj neka mitizirana in legendarizirana bolnišnica ni ravno na vrhu prioritet za retvit.
Vendar skočimo nazaj za trenutek in se vprašajmo, zakaj neki bi bila ta vojaška bolnišnica v čemerkoli posebna. Je čisto navadna vojaška bolnišnica, ki so jo imele vse vojaške skupine oz. vojske v zgodovini in jih imajo še. Edini razlog, da kar naprej poslušamo o njej, je v tem, da je bila menda dobro skrita in da je Nemci menda niso odkrili. To je vse.
Vendar se mi zdi, da Pribac in kasneje morda celo Ernecl, tega ne razumeta. Ali morda Pribac meni, da je bila Franja neka posebnost, nek unikum? Zakaj? Morda misli, da zato, ker so menda tam zdravili tudi vojake nasprotnih strani? In ali morda Pribac meni, da ranjenih partizanov nasprotniki niso oskrbeli, ko so jim padli v roke in so jih kar pobili? Absurdno.
In ja, zdi se, da ima Pribac v mislih ravno to. Kajti, kaj hoče reči, da nima nasprotna stran postaviti kaj nasproti? Da nima možnosti postaviti nasproti neke v pozabljeni grapi, težko dostopne bolnišnice? Ali pa dejansko res misli, da domobranska stran sploh ni imela bolnišnic in so svoje ranjene soborce enostavno pustili na milost in nemilost resnosti ran in bolezni? Ali pa kot rečeno zgolj misli na domnevno oskrbovanje ranjencev nasprotne strani?
Ker, če je to zadnje, potem je ta poveličevana Bolnica Franja pljunek v morje napram vsem bolnišnicam na vseh mogočih vojaških straneh v katerikoli vojni. Tudi drugi svetovni vojni, v kateri so z ujetimi ranjenimi partizani delali v rokavicah in imamo iz tistega časa poročila o pobegih partizanskih ranjencev ali simulantov iz bolnišnic.
“V Ljubljani so se dogajale »filmsko« spektakularne akcije, v katerih so vosovci reševali aktiviste OF iz zaporov (ena od takih akcij leta 1942 je bilo prav reševanje Zdenke Kidrič, ki so jo aretirali Italijani, ona pa je simulirala bolečine v trebuhu, nakar jo je VOS spektakularno rešil iz splošne ženske bolnišnice …) ali pa kot strelci izvajali smrtne obsodbe, ki jih je razglasil Izvršni odbor OF.” (Miklavž Komelj, Borec, 2008, 652-656; str. 11)
“Poleg tega so posredovali tudi pomoč jetnikom z navodili, kako naj podaljšajo »bolezni« v zaporu ali v bolnišnici, pomoč pri pobegih jetnikov iz bolnišnice, pomoč pri simuliranju bolezni ipd., vse z namenom, da se te ljudi reši. Če so hoteli jetnika spraviti iz bolnišnice na svobodo, so za pobeg pripravili skrben načrt. Pri tem so organizirali zdravnike, strežnike in druge, ki so pomagali pri pobegu.” (Andreja Markovič, Naše vezi, 2017, 73; str. 10)
Vse to beremo v partizanskih liturgičnih knjigah. In potem naj bi kanonizirali sveto bolnišnico Franjo, ker je menda oskrbela celo enega Nemca? Naj umsko omejeni doktor filozofije ne zameri, če se to meni in morda še komu drugemu, ne zdi vredno omembe, niti retvita, kaj šele klanjanja. To opletanje z ranjenci in bolnišnicami, pač le globoko posoli tisto rano, ki se ji reče poboj ranjencev na Turjaku dvajsetega septembra 1943. Ja, njih so partizani oskrbeli tako, da so jih postrelili. In nobena prekleta bolnica, naj bo še tako skrita in neodkrita, ne odtehta tega dejanja.
A bolj kot Pribčeve nebuloze, ki so sad nezmožnosti samorefleksije in sad agresivnega monolitnega gledanja na svet, vsaj mene osebno čudi Erneclov odziv, ki v nekem kratkem sholasticističnem traktatu ne zmore Pribcu pojasniti, da je imela tudi nasprotna stran bolnišnice in da so se v njih zdravili tudi zajeti partizanski ranjenci in zaporniki. Mestoma je celo moč iz njegovega traktata čutiti implikacijo, da je oskrbovanje pripadnikov nasprotne strani nekaj zares edinstvenega in da se tega na "domobranski" strani ni počelo. Kar je pa seveda absurd. Domobranci so bili v okvirju uradnih oblasti in logično, da so v ta okvir spadale tudi "kolaborantske" bolnišnice i.e. bolnišnice, ki so nadaljevale z delom tudi po okupaciji, saj okupacija ni brezpravno stanje.
Edino, kar Erneclu uspe, je to, da nekoliko nejasno pove, da je pač logično, da zdravnik zdravi indiferentno in nediskriminatorno pomoči potrebne, saj ga veže toliko opevana hipokratova prisega. Res človek pogreša jasnost v tako bazični stvari, ne pa da logične akte zdravnikov smatramo za presežna dejanja človečnosti, kakor to počne Pribac. Seveda ne čudi, da se Pribcu zdi oskrbovanje nasprotnih vojakov znak presežne človečnosti, če pomislimo, da so partizani s strelom v glavo zdravili tudi svoje lastne ranjence, kot v primeru partizanske "bolnišnice Ogenjce" in partizanske bolničarke Mimice, ki je postrelila trinajst partizanskih ranjencev, od tega so trije tovrstno "zdravljenje" celo preživeli.
Le v zelo filozofsko pohabljenem intelektualnem svetu je pač mogoče izrekati tako ničeve trditve, kot jih izreka dr. Pribac in le v takšnem istem svetu so jim stanovski kolegi nekako nezmožni oporekati.
-NeoDomobranec
