Vesel dan okupatorja!

Danes slovenska postkomunistična država praznuje t.i. Dan upora proti okupatorju. Zato je nujno, da se za hip ozremo k temu prazniku in pomislimo zakaj je celo desna stran slovenske družbe navdušena nad tem praznikom.

Problem je zelo globok, a na tem mestu ne bomo zahajali v tisto globino, kamor bi se vendarle morali podati, da bi lahko pravilno razumeli celotno resničnost tega problema. Povedali bomo le, da je srž problema v indoktrinaciji. V tisti povsem iracionalni, kontradiktorni indoktrinaciji, s aktero smo bili dolga leta napajani in s katero bomo napajani še dolga leta v prihodnosti. Gre za fenomen v katerem so štiri leta neke okupacije postala zgodovinski vek, na katerem temelji malodane celoten svet. Vse bazira le na tistih štirih letih okupacije in vsak upore tej okupaciji, je mit v izvornem pomenu te besede. O čem sploh tu govorimo bi se dalo najbolje izraziti z naslovom članka na nacionalni radioteleviziji: April 1941: začetek konca okupacije. Ta naslov so po nekaj urah zamenjali z bolj primernim naslovom, ampak nam lahko vseeno služi, da pogledamo in pojasnimo tisto bazično mentaliteto slovenskega človeka v odnosu do druge svetovne vojne. Ta naslov je kontradikcija sam po sebi, je podobno, kot če bi nekaj minut po polnoči določenega dne rekli: začetek konca dne. Gre za popolno neumnost a daje slutiti nekaj več.

Daje nam slutiti, da v resnici slovenski človek ne razume okupacije in protiokupatorske borbe (beri revolucije) kot nekaj, kar je to bilo samo po sebi, temveč jo razume kot nekaj, kar je to izražalo. Razume jo prav tako, kot pravi naslov: začetek konca okupacije. Vendar v smislu, da obstaja svet pred organizacijo partizanskih milic in svet po njej. Zato je april 1941 takšna ločnica. Ker partizani niso odpravili samo okupacije temveč stari red, ki je bival v naši deželi vse do konca vojne. In zato je naslov, ki pravi: začetek konca okupacije, tako iskren. Ker jasno kaže na samo umevanje druge svetovne vojne. Okupacija zanj ni le neka posledica vojne, kapitulacije države, temveč je tista baza, tisti piedestal na katerem more vstati novi red. In ki je vstal in odpravil s starim redom.

Zato je april 1941, ker je bil uspešen, začetek konca starega reda in zora novega reda. Zato trobente in zato prapori.

Druga stvar, ki dokončno zavede slovenskega človeka pa je odsotnost racionalnega pogleda na ta trenutek v zgodovini, s strani desnice. Tam pa imamo predsednika največje "desne" stranke, ki pravi: "Boj proti okupatorju je častno dejanje." Boj proti okupatorju je častno dejanje pika. On sprejme in uvede to svojo trditev v diskurz kot dogmo, kot resnico samo po sebi, ki ne potrebuje utemeljitev, ki ne potrebuje pogojev in ne potrebuje disklejmerjev. Tu se pokaže njegova indoktrinarnost. Kajti boj proti okupatorju ni častno dejanje samo po sebi. Iracionalno, gledano skozi prizmo slovenskega boljševizma, je častno dejanje. Ker za komuniste pač ni bilo važno koliko ljudi je končalo v taboriščih in koliko ljudi je bilo postreljenih, dokler so se oni sami upirali okupatorju. In izjava, da je boj proti okupatorju častno dejanje, podobno kot komunisti, izpričuje, da je bilo vseeno, če je nek "borec proti okupatorju" iz zasede ustrelil enega nemca, nemci pa so v represalijah postrelili deset slovencev, ker boj proti okupatorju je častno dejanje.

Boj proti okupatorju ni častno dejanje samo po sebi, teveč ima potencial da postane častno dejanje, vkolikor se dejansko bori proti okupatorju in ne povzroča žrtev med civilisti. Italijani pa so bili denimo znani po svojih represalijah. Kar je janez Stanovnik enkrat sam povedal, a je pozabil omeniti zakaj je do represalij prihajalo. Vendar tudi če bi omenil bi najbrž ostal prepričan, da je boj proti okupatorju častno dejanje nomatterwhat. In povsem isto počne predsednik največje desne stranke s svojo trditvijo. Pred časom sem na twitterju zapisal trditev v smislu: dokler bosta Janez Janša in Aleš Hojs priznavala NOB, ne bosta relevantna. In Janša me je blokiral. Čeprav je bila moja trditev povsem upravičena, medtem ko je Janša napisal, da je boj proti okupatorju častno dejanje samo po sebi, je Hojs trdil, da so nas partizani rešili enega totalitarizma ( sicer v korist drugega). a kot smo videli ni resnična ne Janševa izjava, ne Hojsova. Saj nas partizani de-facto niso osvobodili. Nemčija ni kapitulirala zaradi jugoslovanskih partizanov, niti se niso nemci umikali pred partizani. Vojna je bila izgubljena in vojska se je vračala domov. Povsem isto, kot se je leta 1943 vračala domov italijanska vojska.

Zato je trditev kogarkoli, da so nas partizani osvobodili okupatorja v svojem bistvu iracionalna. In danes praznuje naša država ravno to iracionalnost, to zmoto, da so nas partizani osvobodili. Poglejmo za hip kaj ta trditev sploh pravi. Pred časom je bila na nacionalni televiziji oddaja na temo teh dogodkov in voditeljica je zastavila dr. Drobniču vprašanje, kaj bi bilo, če partizanov nikoli ne bi bilo. In Drobnič je odvrnil, da bi bilo tisoče Slovencev še živih, in voditeljica je odvrnila, ampak oni ne bi bili Slovenci. Poglejmo to trditev torej podrobneje. Vzpostavimo hipotetično situacijo, ko fašistične države napadejo kraljevino Jugoslavijo, a se partizani ne ustanovijo, še več, ne organizira se noben protiokupatorski boj. Preskočimo do maja 1945 in se vprašajmo, kaj bi bilo torej v takšni situaciji. Nemčija bi kapitulirala, kaj bi se zgodilo s Slovenijo? Če vzamemo v obzir besede voditeljice, potem moramo sklepati, da bi torej Nemčija, Tretji rajh kapituliral, ampak pri nas v Sloveniji pa bi nemci še kar naprej veselo vladali. Čeprav bi bil nacizem premagan, pa bi po tej logiki, nacizem pri nas še kar cvetel. Primerjajmo to situacijo s situacijo leta 1943, ko je Italija kapitulirala in se vprašajmo, zakaj fašisti niso ostali v Sloveniji, če pa jih od tu partizani niso pregnali.

Ampak to je blišč tega mita o boju proti okupatorju, te komunistične dogmatike, ki ji nasedajo še celo desni politiki. V reviji Ognjišče je pred leti pisalo, da "politika čakanja" ni bila primerna taktika. Mar res, se vprašajmo. Kaj bi se pa odvilo drugače, če bi se ves narod odločil, da čaka? Ja, zgodilo bi se nekaj: izognili bi se okupatorjevim represalijam, izognili bi se tisočem pobitih ljudi in iz vojne bi izšli s slabim spominom na tuje besede.

A če bi se to zgodilo, pač April 1941 ne bi bil začetek konca okupacije, ker bi se po vojni enostavno obnovilo stanje izpred vojne in revolucija bi bila neuspešna.

Za konec še nekaj citatov na to temo:

"Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)
 
 "Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)
 
 "Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)
 
"Popoln poraz partizanov je maja 1945 preprečil prihod Jugoslovanske armade." (Drobnič, 2005)

"Bolj poučeni so za prave namere komunistov vedeli že prej. Že leta 1938 so komunisti oznanjali nujnost "narodno osvobodilnega boja". Seveda ni šlo za boj proti okupatorju, saj še ni bilo niti vojne, kaj šele okupacije, ampak za ljudsko osvobodilni boj, za razredno revolucijo." (Drobnič, 2005)

In še zanimiv blog Agitatorja, od katerega sem si sposodil tudi naslov za ta blog:

Vesel dan okupatorja (Agitator, 28.4.2012)

"Narodno osvobodilni boj je ustvaril svobodno in neodvisno Slovenijo. Saj je samostojna in neodvisna postala že leta 1945.
Čakaj, nekaj ne bo prav. Vojna za neodvisnost in totalno državno svobodo se je odvila leta 1991. Torej, gre za nesporazum.
Dobro, gremo od začetka. Krek in druščina zahtevajo odcepitev od Avstroogrske monarhije, to jim uspe in Korošec se zazvema za državo slovencev, hrvatov in srbov. Načrte mu prekriža kraljevina srbija, ki v ranljivosti novo nastalih državic, uvidi priložnost za velesrbijo. Že smo pri kraljevini jugoslaviji. Kralj vse bolj teži k srbski nadvladi. Podpis zaveze, da Jugoslavija ostane nevtralna v vojni. Puč in s tem povezana nestabilnost. Profašistične države mimogrede napadejo Jugoslavijo. Okupacija!
(Postanimo tu bolj pozorni.)
Okupacija jugoslavije se konča s kapitulacijo Nemčije. Ko sovjeti pritiskajo prek srbije na sever in je večji del Italije pod angleži, se nemci začno umikati proti Nemčiji. Partizani, veseljaki tečejo za njimi, jih po možnosti ovirajo pri umiku in povzročajo nepotrebne žrtve. Partizani prevzamejo oblast. Aha, tukaj je torej ta kritična točka. Kaj se je zgodilo potem, ko je partizanska vojska prevzela oblast v Sloveniji. Je zahtevala avtonomijo in samostojnost? Ne? Pahnila nas je v totalitarni režim komunistične partije in ta režim vzdrževala. Partizani nimajo z osamosvojitvijo (beri osvoboditvijo izpod komunističnoazijatske dikature) nič. En velik prazen nič. Partizani so osamosvojitev onemogočali in jo karseda zavirali.
Če komunizem, ki so ga vzpostavili partizani, ne bi slabel in se rušil sam vase, bi še sedaj ne imeli svobodne in samostojne države. Partizani niso bili nikakršni osvoboditelji, pač pa politične milice komunistične partije.
Ta tako opevani upor proti okupatorju naj bi bil največje dejanje slovencev v zgodovini!
Oh, gotovo je okupator vladal temu narodu stotine let, da je to dejanje tako junaško. Ne?
Ne! Pičlih pet let je okupator zasedal Slovenijo. Pičlih pet let, ki bi minila brez vsakakršnih žrtev, če ne bi politične milice komunistične partije, pahnile slovenski narod v državljansko vojno in terjale grozne represalije s strani okupatorja.
"Okupator izseljeval cele vasi, prizanesel ni niti otrokom..." se glasi naslov enega članka s tega portala.
Zapomnite se moje besede: Kaj vse bi dali ljudje dolenjske in notranjske, da bi jih partizani samo izselili.
Vendar njih partizani niso izselili, njih so partizani mučili, umorili in pometali v kraška brezna. In ne govorim po vojni, pač pa med vojno, med okupacijo. In takšen je bil ta sveti boj proti okupatorju. Bil je politični obračun s konkurenco. Vsejati strah, likvidirati glavnino opozicije, prevzeti oblast.
RAJŠI GOVORIM NEMŠKO IN OHRANIM ŽIVLJENJE
KAKOR, DA SLOVENSKO PROSIM MILOSTI PRED KRAŠKIM BREZNOM.
RAJŠI SEM OD TUJCA IZSELJEN V SRBIJO
KAKOR, DA ME SLOVENEC USTRELI V TILNIK.
RAJŠI SE V SRBIJI SREČAM S SORODNIKOM
KAKOR, DA PO KRAŠKIH BREZNIH IŠČEM KOSTI SORODNIKOV. Vesel dan okupatorja!"

Vesel dan okupatorja!
-NeoDomobranec

Praznik slovenske tradicije

Danes je obletnica domobranske prisege iz leta 1944. In čeprav, jo mnogi prikazujejo, kot legalen razlog za pokol, drugi pa o njej nočejo govoriti, ker se je sramujejo, pa moramo mi vse vedeti, da je šlo v samem bistvu za domobransko prisego. Prisega je povsem jasno izpovedala, a se domobranci borijo proti komunistom in njihovim podrepnikom, ki so v luciferijanskem sovraštvu do slovenske tradicije, same sebe prodali azijatskemu boljševizmu, ki so ga vodili ruski komunisti in prostozidarji na zahodu. Zato prisega ni sramota niti ni neka izsiljena sramota, pač pa svetel žarek brezkompromisne predanosti slovenskega ljudstva svoji tisočletni tradiciji.

Medtem, ko so zahodni voditelji, kakršen je Churchill ali Roosevelt ali De Gaulle, kadili cigare in pili šampanjec z ruskimi komunisti, zgolj zato, da so ohranjali svoje imperialistične in kapitalistične interese, so se domobranci brezkompromisno borili za bit in bistvo naroda. Medtem, ko je Churchill s Stalinom razkosaval evropo in jo na koncu polovico predal komunistom, so domobranci zavrnili novi red v katerem se uničuje narodova tradicija in se borili, ne zase, ker niso imeli nobenih političnih ciljev, pač pa zgolj kot spontana reakcija na, narodu tujo, zločinsko ideologijo, ki je tudi prek pesnikov in celo nekaterih župnikov skušala spremeniti slovenskega človeka.

Tudi, če so domobranci tedaj morda razumeli prisego, kot neko vsiljeno sramoto, kakor zatrjujejo nekateri, nam idejno sorodni, ljudje, pa danes, ta dan, tu in zdaj, prisega ni sramota, pač pa čast. Ob njej se je namreč pokazala izprijenost modernega človeka, modernega intelektualca, modernega prosvetljenca, individualista, liberalnega katoličana. Zakaj? Zato, ker obstajajo v narodu ljudje, ki menijo, da ta prisega moralno in faktično opravičuje pokol tisočev ljudi, je pravzaprav prisega postala nekaj, kar njihovo prosvetljenost negira in jih dela za zločince in neopoganske malikovalce. Razgalja njihovo iracionalnost in brez sramu kaže na njihovo izprijenost.

Domobranska prisega je trn v peti zahodnega demokratičarstva, ki je perverzno, ne le sodelovalo s komunisti, pač pa tudi omogočilo uspeh komunističnih revolucij in ne pozabimo na prodano vzhodno evropo! Domobranska prisega je trn v peti teh, ki se dobro zavedajo, da so prav oni sami krivi za komunistično nasilje v prav vseh sovjetskih in drugih komunističnih republikah. Oni so s krvjo tlakovali komunistom tiranijo v vzhodni evropi. Oni so krivi za vsako žrtev, ki je bila ubita, ali pa je od lakote in izčrpanosti umrla nekje v taborišču. Svoj krvavi teater pa so najprej kronali prav z vrnitvijo slovenskega domobranstva, ki je, zaradi slovenskih dobronamernih in poštenih demokratov, računalo na pomoč "demokratične!" evrope. A je ni dobilo! Zato, ker so bili zahodni "demokrati" že tedaj prodani buržoaznemu kapitalističnemu prostozidarstvu, ki je zidalo nov svet, a preden ga je uspelo sezidati je moralo obračunati z ostanki starega sveta. To pa je zanj storil komunizem na vzhodu in liberalizem na zahodu. Zato ni sramote v prisegi slovenskega domobranstva, je pa velika sramota za zahodne demokrate v njej, ker kaže, na vso izprijenost zahodnega demokratičarstva, ki je zaradi želj po ohranitvi svojega imperializma in kapitalizma, prodal vzhodno evropo.
 
Še na naši strani so ljudje, ki radi prepričujejo druge, da se je druga svetovna vojna končala, ko je padel komunizem in je "demokratična evropa" premagala še zadnji "totalitarizem". Pa vemo, da to ni res, zahodni demokrati so omogočili uspeh komunizma, mu prodali pol evrope in so neposredni krivci za sleherno žrtev pod komunističnimi sistemi. Hinavščina je govoriti o podobnosti komunizma in fašizma, obenem pa zamolčati, kdo je na koščke papirja risal podobo povojne evrope, hinavščina. Ne bojmo se več demokratov, posebej pa, ne zaupajmo več zahodnim demokratom.

Zato ne smemo dovoliti buržujskim intelektualcem in topoglavim akademikom, da bi sodili o prisegi.
Glede prisege sicer priporočam tudi branje dr. Drobničevih del ali mojega bloga z naslovom: Kolaboracija, izdaja in prisega, ali ogled mojega videoposnetka z naslovom: Domobranska prisega: resnica 8 točk, kjer je tudi povzeta Drobničeva razlaga.

Bog živi slovensko domobranstvo!

 
-NeoDomobranec

Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija ob nekem paradoksu

Katoliški (psevdo)tradicionalizem

"Da, najžalostnejša resnica naših dni je, da se katoličani, ki se imenujejo in hočejo biti in veljati kot katoličani, uče spoznavati svojo cerkev in njeno zgodovino pri najhujših nasprotnikih in da jim često za ta pouk že zadoščajo blatni feljtoni židovsko-liberalnih časnikov."
Janez Ev. Krek, 1892

Najbrž bi morali na ta prihajajoči fenomen, ta paradoks, opozoriti že pred časom, še tedaj, ko se ga je le vohalo v zraku in tako bi se izognili temu, da se je, ko je naposled prišel, predstavil kot nekaj relevantnega. Ne bi se mogel predstavljati, da je nekaj, kar sploh ni. Ampak na to tedaj nismo opozorili in tudi, če bi, le kdo bi slišal?

Kaj pa je ta paradoks, ta fenomen? To je nekaj, na kar sem posredno opozoril že pred časom v blogu z naslovom: Kaj bodo rešili američani. Tam sem se spraševal o naravi nastajanja interkatoliške reakcije, ki bi posledično lahko vodila v rekonkvisto. Za problem sem tedaj navedel američane, ki so, če niso povsem očiščeni vsake sledi amerikanizma, lahko nekaj, kar ne bo nikoli postavilo svete Cerkve na tisto mesto, kjer je nekoč bila. Vendar pa bi moral tedaj omeniti tudi drug problem, ta pa je, neki psevdotradicionalizem, ki ga še pred nekaj leti ne bi nihče pričakoval, sedaj pa je s kontraefektom papežovanja prvega Frančiška, od nekje silovito planil na površje.

Ti psevdotradicionalisti so povsem nov pojav, vsaj v tej obliki, ki so jo privzeli sedaj. Gre za neko strujo, ki je sestavljena iz sicer zelo različnih posameznikov in skupin, a tisto, kar jih povezuje, je prepričanje, da so tradicionalisti. Da ne bi prišlo do nesporazuma, moramo še enkrat opozoriti, da tu govorimo o katoličanih, torej o tradicionalizmu znotraj katolištva. Ta struja teh psevdotradicionalistov se skuša predstavljati kot neki pravomoderni tradicionalizem. Pravomoderni v smislu, da združujejo postmoderne nazore katoliške postkoncilske cerkve z načelno pravovernostjo v dveh vidikih in sicer, prvič, ne odrečejo se (hipotetični) tradiciji katoliške Cerkve in drugič, ne odrečejo se kontradikcijam drugega vatikanskega koncila, ter skušajo posledice omenjenega koncila relativizirati. To izgleda tako, da so prepričani, da je bil 2VK nekaj drugega, kot tisto, kar so iz njega potegnili ljudje nasplošno, obenem pa spregledajo, da je vseeno, ne glede na to, koliko je 2VK nekaj formalno spremenil, vendarle faktično spremenil marsikaj.

Včasih pa se pojavijo celo ljudje, ki trdijo, da so tradicionalisti (beri: psevdotradicionalisti), a svojega tradicionalizma nimajo ne na ustih ne v srcu. Zanje je posebej težko utemeljiti zakaj niso tradicionalisti, če pa se, razen tega, da se poimenujejo za tradicionaliste, sploh ne izpričujejo za tradicionaliste. To je posebna skupina ljudi, znotraj te psevdotradicionalistične struje, ki svoj domnevni tradicionalizem ne razumejo kot vračanje v predmoderno tradicijo svete Cerkve, pač pa kot nekaj modernega, kot nekaj, kar naj bi katolištvo (v tej postkoncilski obliki) bilo že samo po sebi. Biti katoličan, tako pomeni biti tradicionalist. Seveda tu se pojavi bistveno vprašanje, čemu se potem sploh imenovati tradicionalist, če pa je že vsaka oblika katolištva tradicionalistična. Odgovor bi bil najbrž bodisi, da oni razumejo katolištvo, kot (paradoksno) tradicionalno podreligijo (subreligion) določene dežele oz. naroda, ki torej ne biva več samo po sebi, temveč le še kot podzavest naroda, katoličane, ki pa faktično izpričujejo svojo religioznost, pa imenujejo za tradicionaliste, bodisi pa oni, kar je verjetneje, svoj tradicionalizem sploh ne razumejo v nobeni znani obliki. Ampak ostanimo pozorni na to vprašanje pri naslednjem odstavku.

Da bi se vse še bolj zakompliciralo, smo nedavno dobili papeža Frančiška, ki je postavil novo umevanje tradicionalizma in tradicionalizem razširil na vse mogoče konce. Če smo imeli prej zmerne in skrajne tradicionaliste, od katerih je bila prva struja povsem zadovoljna, če ji je Cerkev dovolila obhajati staro mašo, druga pa se je razumela, kot ogledalo, ki ga mora neprestano nastavljati Cerkvi, da bi z obraza sprala ličila modernizma, liberalizma in masonizma, obenem pa je ohranjala ogledalo dovolj proč, da se ne bi ličila razmazala po njem, smo sedaj s Frančiškom dobili cel spekter tradicionalizma. Od domnevnih tradicionalistov, ki nimajo nobenega problema kritizirati srednjeveške papeže in jih omalovaževati v pravi ateistični maniri, ob Frančišku pa zahtevajo popolno predanost in popolno odsotnost vsake kritike, do tradicionalistov, ki poveličujejo 2VK, postkoncilsko mašo in kitare v cerkvah, so pa nasprotniki splava in sodomitskih porok ter si upajo obregniti celo ob Frančiška. Morda se ravno tu skriva odgovor na vprašanje iz prejšnjega odstavka. Gotovo pa bi bilo nepravično, da bi izpustili na tem mestu še prejšnjega papeža, torej Benedikta XVI. in ne bi opozorili na neko skupino tradicionalistov, iz prej omenjenega spektra psevdotradicionalistov, ki se je v pravoverni maniri paradoksa o mrtvem poetu (ali slikarju), začela zgrinjati okrog tega (še živega!) papeža in se identificirati za neke tradicionaliste tipa Ratzinger. Čeprav teh ljudi prej ni bilo na spregled in ni bilo nikjer videti, da bi obstajal kakšen resen fan-club papeža Benedikta XVI, pa se sedaj predstavljajo, za njegove die-hard-fan-e in se imajo za tradcionaliste. Njihova glavna teza je, da je bil papež Benedikt XVI tradicionalist in popolno nasprotje celo Janeza Pavla II, če ne le Frančiška. Vendar pa je to popačena resnica. Čeprav je bil Benedikt XVI, res nekoliko bolj naklonjen tradicionalizmu in ga ni preganjal z vilami in baklami, pa bi bilo sila težko trditi, da je on sam tradicionalist. On je videl propadanje katoliške Cerkve zaradi 2VK, ni pa na ta vprašanja nikdar odgovoril dovolj jasno.

Čas, ki ga (ne) ustvarjamo. Refleksija ob katoliški (ne)zavesti postkoncilskih generacij

In po tem dolgem uvodu, smo naposled prišli do tistega, o čemer želimo zares govoriti v tem zapisu. In to je nek blog avtorice Katolibanke na spletni strani Kritike konservativne. Zmotilo me ne bi njeno osladno degradiranje določenih družbenih vprašanj, na subjektivne izkušnje nekih oseb, celo družinskih članov, ali njeno nerazumevanje fašizma ali njeno malikovanje jezika, zmotila me je njena eksplicitna trditev, da je sama tradicionalistka. Seveda, v času, ko smemo in moramo dovoliti ljudem, da se imajo za drevesa, živali in vesoljska bitja, moram jasno poudariti, da ne nasprotujem temu, da se avtorica sama sebe umeva kot tradicionalistko, želim pa le nakratko pokukati v njen zapis in pogledati, zakaj natanko je ona tradicionalistka. Če nam bo uspelo, bomo na koncu uvideli, v katero skupino psevdotradcionalističnega spektra spada ta avtorica.

Avtorica začne, kot rečeno, s povsem subjektivnim pisanjem o njeni babici, ki je bila svetniška, torej, da se ne bi zdelo, da je moja trditev poizkus smešenja avtorice ali njene babice, naj pojasnim, da je imela torej vse lastnosti svetnika, oz tistega, kar dandanašnji razumemo, kot svetnika. Potem piše o Ratzingerjevi izvolitvi za papeža in ga implicitno skuša predstaviti kot tradicionalista, a obenem opozori, da je bil mladi Ratzinger nasprotnik "stare dogmatike". Čeprav se s tem ne bi strinjal in bi bila tu nujno potrebna utemeljitev takšne trditve, pa me je zmotila bolj neka druga stvar in sicer trditev, da to, se pravi nasprotovanje "stari dogmatiki", izpričuje Ratzingerjevo branje Guardinija. Zakaj naj bibil Guardini nasprotnik "stare dogmatike"? Um, ki je skušal katoliško zavest prignati do skrajnih konecv, ki je razumel Kristusa v vsej njegovi resnosti in ki je nekje zapisal, da na besedah Kristusa "ni nič pravljičnega" in da nastop novega veka ne pomeni, da je ta doba boljša od prejšnje temveč, da je zanjo enostavno "prišel čas". Kako je torej lahko Guardini čtivo, ki bo opremilo človeka za nasprotovanje "stari dogmatiki"? Celo Ratzinger sam v enem svojih intervjujev pravi za Guardinija, da je ta neizprosen do (modernega) človeka.

Potem pa avtorica izreče srž svojega zapisa:

"Vendar je zmogel inspiracije, ki jih je prejel heterodoksnih mislecev od Kierkegaarda do Hermanna Hesseja, integrirati v katoliško tradicijo."

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

Kaj s to oznako: "tradicija", avtorica zaznamuje, ne moremo vedeti, ker nam tega ne pojasni.In tudi, ko beremo dalje, tega ne moremo razbrati. A če se osredotočimo na njene naslednje besede, lahko razberemo celo nekaj drugega.

"Marsikomu se bo zdelo pretirano reči »mnogi«. Ja, mnogi. V primerjavi s tistimi, ki od nje bežijo, vsekakor. Danes, za razliko od časov moje stare mame, takih, ki bi od tradicionalnega katolištva bežali, tako rekoč ni. Ker tega tradicionalnega katolištva ni več kot sklenjene družbene strukture. Zato tradicija počasi, a vztrajno dobiva nazaj svoj stari šarm, zlasti na naših, globoko sekulariziranih zemljepisnih širinah. Toda pri tem smo v nevarnosti, da pozabimo, zakaj so se ji tedaj, ko je bila živa kot vseobsegajoča družbena formacija, mnoge, morda celo najboljše duše uprle."

Njen domnevni tradicionalizem na koncu ne postane nič drugega kot poizkus nasprotovanja katoliški tradiciji, ki bi imela ne le vsebine, pač pa tudi formo. Kot bomo videli v nadaljevanju, avtorica stori vse, da bi implicitno, nekje pa tudi eksplicitno, obsodila in zavrnila vsakakršno obliko javnega katolicizma v smislu urejene katoliške skupnosti ali katoliške države, faktične ali zgolj idejne. Njena percepcija katolištva ali katolicizma (kakor koli že hočete to imenovati) je bistveno postmoderna in je zato v direktnem nasprotju s tradicionalizmom. Naravnost smešno je, da nas je želela avtorica še dve vrstici nazaj prepričati, da je tradicionalistka, ali da se vrača "k tej tradiciji". Kakšni tradiciji neki? V čem je tradicija?

Na eni strani imamo njeno vehementno trditev, da se vrača k tradiciji, po drugi strani, pa večji del zapisa, ki naj bi kronal to njeno (neutemeljeno) trditev, posveti temu, da skuša prepričati bralca, da je tradicionalno katolištvo neprimerno in napačno.

Preden pa se posvetimo tem trditvam, se moramo pa vseeno, v maniri te strani na kateri smo, ustaviti ob njeni "mimogrede" izrečeni trditvi, ki pravi:

"Moja stara mama je bila denimo rojena v času, ko je fašistična oblast preganjala njen materni jezik..."

"Živela je pod dvema papežema, ki sta javno podprala diktatorja, ki je krvavo zatiral njeno ljudstvo."

Kdaj natanko je Benito Mussolini "krvavo zatiral" primorsko ljudstvo? Kako je mogoče, da neka intelektualka, ki je tako zelo prosvetljena in vidi prek vse navlake ljudske zaslepljenosti klerikalizma in v svoji klimatizirani sobani piše tako prodorne članke, izreče takšno trditev, ne da bi premogla vsaj malo refleksije, vsaj malo poštenega kritičnega premisleka, ki se ne bi zapletal v ideološko topoglavost študentskega proletariata? Je bila usmrtitev primorskih teroristov, ki so požigali italijanske vrtce in šole, krvavo zatiranje?

Osredotočimo se raje na njeno nadaljne pisanje. Posebno zanimivo je njeno anti-tradicionalistično in postmodernistično dojemanje katoliškega družbenega udejstvovanja in njeno striktno zavračanje "klerofašizma", ne da bi sploh utemeljila, zakaj je klerofašizem v nasprotju s katolištvom in katoliškim naukom, ali zakaj je klerofašizem sploh slab.Morda se ti dve vprašanji zdita smešni ali neumestni, ali celo neumni. Vendar bodimo iskreni in se vprašajmo, je avtoričino odklanjanje fašizma in političnega katolicizma, res kaj več od zgolj pop-kulturnega "konformizma", besede, ki jo tudi sama tolikokrat uporabi. Mar za njenim vehementnim obsojanjem slehernega političnega javljanja kleriškega ali laiškega katolištva, kakšen intelektualni uvid, ali pa je to zgolj nekaj, kar čutimo v zraku? Če bi za tem stal kakšen uvid ali neka utemeljitev, ki bi presegala liberalistično protikatoliško razumevanje ločitve Cerkve od države, potem bi nam to najbrž predstavila, a nam ne. Klerofašizem je slab, ker je slab. To je vsa utemeljitev, ki jo premore. In niti ta ni navedena eksplicitno. Že samo dejstvo, da lahko vključim besedo klerofašizem v neko besedilo, naj bi izpričevalo, v kakšnem kontekstu govorim o njej. Zanimivo, tu se pojavi fenomen, ko beseda določa kontekst stavka oz. besedila.

Poseben paradoks predstavlja tudi njena trditev, da je bistvo katolištva nekaj notranjega. Nekaj, kar lahko začuti le ženica, ki tiho moli in daje zgled, ne da bi učila z besedami. Tu pustimo vprašanje, koliko daleč je avtorica, domnevna tradicionalistka, od tega, da postane protestantka in naposled uvidi, da za ta notranji stik z Bogom, ne potrebuješ ne papeža ne Cerkve, niti hierarhije, ki jo nekoliko prej omenja, in se raje vprašajmo, kaj pa tradicija? So bili torej vsi papeži, do koncilskih in postkoncliskih modernistov, neumni? In tu se pojavi pravo bistvo katoliške tradicije. Kako razumemo tradicijo. Tradicionalizem ni to h kakšni maši greš, ali pa kako prejmeš obhajilo, ali kaj imajo med mašo na glavi ženske, pač pa odgovor na vprašanje, kako gledaš na tradicijo katoliške Cerkve. Človek, ki v korist modernega prosvetljenstva podira domino za domino katoliške tradicije in naukov papežev in cerkvenih učiteljev in svetnikov, pač ne more biti tradicionalist. Človek, ki zavrača trud vernih katoličanov, da bi si pridobili nazaj, kar jim je vzel ,Cerkvi sovražen, liberalizem in napore, da bi zgradili katoliške države, v katerih bi katoličani lahko šolali svoje otroke po katoliških naukih in kjer bi država stala na katoliški osnovi, ne more biti tradicionalist. Njegovo vzvišeno preziranje katoliške tradicije skozi lečo postmodernega akademizma, je v direktnem nasprotju s katerimkoli tradicionalizmom.

"Vedno so obstajali ljudje, kot je bila moja stara mama, ki so s tihim in vztrajnim pričevanjem svoje vere kazali na resnico, da bistva krščanstva, kot ga razume Katoliška cerkev, ne gre iskati v njenih najbolj pozunanjenih svetnih manifestacijah. Toda škoda je bila narejena in stara, klerikalna Cerkev, se je od nas poslovila z dvoumno dediščino, na katero nas vedno znova opozarjajo naši neverni sosedje – in nas bodo do konca časov."

Skoraj na koncu pa nam da avtorica vendarle slutiti, kaj misli s svojim domnevnim "tradicionalizmom", ko pravi:

"Toda one so svojo intimno vero, na katero so se opirale v svojem krščanskem življenju, črpale ravno iz te tradicije. Iz iste doktrinarne jasnosti in moralne nedvoumnosti, torej, ki je služila kot izgovor za klerikalizem in politične manipulacije vere."

Seveda se tu pojavi ista stvar, kot prej, ko beseda sama po sebi definira kontekst. Vendar pa nam prej pojasni, da s tradicijo misli "doktrinarno jasnost in moralno nedvoumnost". Tu pa takoj prepreči vsak svoj potencialni uvid, da doktrinarna jasnost in moralna nedvoumnost vedno nujno vodita prav v klerikalizem, ki pa ga ona diskvalificira brez argumenta zgolj s tem, da besedo navede, v prej omenjeni maniri, kjer beseda določi kontekst. Prav tako zanemari dejstvo, da časa, ki ga omenja nekoliko kasneje in v katerem so živeli prvi kristjani, katolištvo ni sprejelo ali se mu prilagodilo, pač pa ga je premagalo in vzpostavilo svoj katoliški imperij. Zato zgolj dejstvo, da smo v postmodernem času, kjer že dihamo zrak poslednjih časov, ne pomeni, da se mu moramo pokoravati ali se mu prilagajati.

"Sveta, v katerem tako kot ob zori krščanstva živimo drug ob drugem s pogani in drugoverci, sredi kaotičnega, neizmerno vitalnega, fascinantnega in grozljivega univerzalnega imperija, ki je današnja globalizirana družba."

Nadalje avtorica brez zadrege priznava, da je sekularizem po njenem mnenju ustrezna rešitev modernega sveta, s čimer še dokončno dokaže, da ni tradicionalistična, da se ne vrača k tradiciji in da je njena tradicija zgolj nekaj s čimer lahko operira na posebno prefinjen način, da omalovažuje tradicijo s svojimi liberalističnimi pogledi. Da bi bila kontradikcija dopolnjena, pa na koncu zapiše, da se ne strinja z naukom Cerkve na področju, ja, uganili ste, spolnosti.

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

Zakaj, časa ne ustvarjamo?

Načeloma ji ne bi smel ugovarjati, zgolj zato, ker je vsak ugovor nesmiseln, s tem, ko je načela debato o modernosti katekizma in njegovih zahtev, je dokončno in nepreklicno odstopila od vsake vsaj približne tradicije. Da pa bi nekoliko šaljivo orisal njen problem s katekizmom, naj povem naslednji primer. Policija sčasoma ugotovi, da se velika večina prometnih udeležencev ne drži omejitev hitrosti in njen zaključek je sledeč: Prometni predpisi so jasni, toda prometna realnost prometnih udeležencev se ne sklada z njimi. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njimi. In rešitev, ki jo implicitno predlaga Katolibanka? Spremenimo prometne predpise in zvišajmo dovoljeno hitrost skozi naselja na 90 km/h. Seveda bi me prosvetljena intelektualka brž popravila, da katekizem je katekizem, prometni predpisi pa varujejo življenja ljudi. A tudi tako bi dokazala, da svoje vere ne jemlje tradicionalno!

Spomniti pa se moramo, da je avtorica še nekoliko prej zatrjevala, da je tradicija = doktrinalna jasnost in moralna nedvoumnost. Torej, če ne zdrži niti to, ko se ona vrača v tradicijo, kaj sploh zdrži? Skratka, ona ni ne tradicionalistka, niti se ne vrača v tradicijo, kot je na začetku zapisala. Ona je povsem navadna predstavnica zblaznelega katoliškega ljudstva, ki je izgubilo občutek za realnost, ko mu je Cerkev odrekla tisto vodstvo, ki mu ga je vedno zagotavljala. S tem je vnesla v katoliški diskurz katoliški liberalizem, ki jemlje tisto, kar mu ustreza in naravnost napada in blati tisto, kar mu ne ustreza. Problem pa tu ni. Sčasoma smo se navadili, da smo kjer smo, da je Cerkev zaradi 2VK v globoki krizi, najbolj podobni protestanski reformaciji ali arijanski krizi. Zato bi šel zapis Katolibanke mimo, ne da bi se zanj sploh zmenili, če ne bi na začetku svojega zapisa trdila, da je tradicionalistka in s tem vnesla nepotrebno zmedo v terminologijo, ki je že tako povsem neustrezna. Da ona ni tradicionalistka, ni potrebno posebej dokazovati, dovolj je že, da preberemo le nekaj stavkov tega istega zapisa, kjer trdi, da se vrača v tradicijo.

Zanimiva je njena trditev:

"Morda se nam ob pogledu nazaj kdaj pa kdaj zazdi, da smo za vedno izgubili tisto skladnost med prepričanjem in življenjem, ki je še vedno zaznamovalo izkušnjo naših starih mater. A mislim, da se motimo. Trenje med svetniškim idealom in posvetno realnostjo, med notranjim in zunanjim, med deklarativnim in dejanskim je bil vedno prisotno. Danes nič bolj kot v srednjem veku – morda je danes kvečjemu manjše, glede na brutalne prakse preteklosti."

Zgolj zato, ker bi ji svetoval branje Guardinija in potem nov premislek o tem trenju.

Paradoks pa se pojavi tudi pri samem naslovu njenega članka in sicer, ko pravi: Čas, ki ga ustvarjamo. Vendar po njenem zavračanju katolicizma, klerikalizma, klerofašizma in odprtega podpiranja sekularizma, katoličani ne le, da časa ne ustvarjamo, pač pa ga ne smemo ustvarjati. Še več, ustvarjati čas, torej zgodovino, bi bilo po avtoričinem mnenju nekatoliško!


Na koncu tega svojega komentarja na njen članek, sem naposled le podvomil, če se je ona sploh kjerkoli deklarirala za tradicionalistko, ali pa sem, zaradi pomanjkanja intelekta, to le napačno razbral  iz njenega dela, ki je v samem bistvu kritika vračanja v tradicijo. Če je slednje resnično, potem smo lahko vendarle pomirjeni. Katoliških liberalcev, katoliških mlačnežev, ki s svojim satanističnim sklicevanjem na neposrečene renesančne humaniste in moderne nesmisle, preprečujo katoliško družbeno udejstvovanje, je kot peska na obali.

Tako tudi vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku o tem, v katero skupino psevdotradicije spada avtorica, pravzaprav nima odgovora. Primerjajmo torej spodnji trditvi iz istega zapisa:

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

-NeoDomobranec

Savdska Arabija, reši nas!

Sveta Rusija, reši nas!

Eden najbolj perečih problemov v zadnjem času postaja odnos do Rusije in dojemanja njene usmerjenosti.

Čeprav tu sploh ne bi smelo biti polemike, saj nas je gotovo zgodovina naučila vsaj to, da Rusi vedno stopijo ob stran angležem, amerikancem in francozom, kot se je to zgodilo tako v prvi svetovni vojni, kot v drugi. Ampak sedaj nas želijo po neki nadvse čudni logiki določeni ljudje prepričati, da je moderna Rusija prava opozicija moderni dekadenci zahoda, ki se širi po svetu kot kuga in da je Putin človek, ki bo odrešil svet.

Dokler so te nebuloze streljali le ameriški libertarci, za katere se je izkazalo, da so postali ruska peta kolona v ZDA, smo si še mislil svoje, ko pa so s tem začeli še francoski nacionalisti, evropski nacionalisti in celo slovenski katoličani, smo se vendar morali ustaviti in premisliti celotno zadevo.

Vprašanja so se kar vrstila. Zakaj naj bi bila Rusija opozicija dekadenci zahoda? Zakaj jo podpirajo (psevdo) tradicionalistične sile? Kako je mogoče, da jo podpirajo celo neonacionalsocialistične grupacije? Zakaj jo podpira devtdeset odstotkov evropskih nacionalistov? V čem katoličani vidijo Rusijo kot svojo zaveznico? Zakaj Le Pen podpira ukrajinske teroristične separatiste? Zakaj ameriški libertarci tulijo, da je treba pustiti ruskega "medveda" pri miru in ne drezati vanj?

Vprašanja so bila preenostavna, da bi se dalo nanje smiselno odgovoriti. Izgledalo je kot, da gre le za kolektivno neumnost. Vendar pa se je to nadaljevalo.

Slovenski katoličani in Putinova Rusija

Oglejmo si najprej slovenske katoličan, ker je to za nas najbolj zanimivo. Ni treba veliko naporov vložiti v vprašanje zakaj so določeni slovenski katoličani podprli Rusijo. Njihove namere so sicer dobronamerne a popolnoma napačne.
 
Čeprav gre za enostavne reči, je potrebno veliko razlage. Slovenskim katoličanom se je putinova rusija prikupila zaradi Putinove naklonjenosti ruski pravoslavni cerkvi. Vendar pa so oni tu spregledali dejstvo, da je ruska pravoslavna cerkev ruska. Gre za zelo nacionalno orientirano cerkev, ki lahko zelo dobro služi v korist Putinove politike prikritega nacionalizma. Shizmatično rusko pravoslavno cerkev je nemogoče primerjati s Katoliško Cerkvijo. Saj je slednja nenacionalna in tako ni v rokah nobenega diktatorja, kvečjemu se diktator lahko pokori Cerkvi. A tu smo že pri drugi srži, ki je povzročila, da so slovenski katoličani moralno podprli Putina. Ta srž pa je v tem, da je kaj takšnega mogoče le zaradi heretične indiferenciacije religij oz. napačnega ekumenizma. Ker so razumeli rusko pravoslavno cerkev kot nekaj enakega Katoliški Cerkvi, so videli v Putinovi podpori ruski pravoslavni cerkvi podporo celotnemu krščanstvu. Čeprav bi morali vedeti, da gre za eno samo pravo religijo in kup nepravih religij. Zanemarili so tudi konflikte med rusko pravoslavno cerkvijo in ukrajinsko pravoslavno cerkvijo. Prav tako so zanemarili dejstvo, da je komunistični sistem v Rusiji, kot legitimno cerkev priznaval le rusko pravoslavno cerkev t.j. Moskovski patriarhat. Ravno v Ukrajini so bile začasa sovjetske okupacije striktne sankcije zoper denimo ukrajinko UAPC cerkev, ki je režim ni priznaval. Podobno se je dogajalo v Bolgariji, kjer so komunisti preganjali katoličane, niso pa preganjali pravoslavcev, ki so se brez težav (po prvotnem konfliktu med ateističnim komunizmom in "religioznim" pravoslavstvom) prilagodili režimu.

Naslednja glavna reč zakaj so določeni slovenski katoličani videli v Putinu odrešenika, pa je njegov odnos do sodomitov in sodomitske propagande, ki jo je Putin omejil. Ampak na tem mestu so slovenski katoličani padli v kontradikcijo. S tem, ko so nomatterwhat podprli Putina v njegovi politiki do sodomitov, so obenem podprli tudi Stalina in precejšen del komunizma, ki je tudi sankcioniral sodomite. Namesto, da bi vztrajali v lastnem prizadevanju zoper dekadenco in sodomitsko indoktrinacijo, so se obrnili v Rusijo k nekim komunistom po zgled. Borba zoper sodomitsko indoktrinacijo ne potrebuje  Rusije, kot ne potrebuje Savdske Arabije. Borba proti sodomitski indoktrinaciji mora izvirati iz tradicije našega naroda. Če torej smatramo Rusijo kot zadnjo trdnjavo pred liberalno revolucijo in splošno dekadenco zahodne kulture, moramo kot takšno smatrati tudi Savdsko Arabijo. To pa je norost, vendar isto velja za Rusijo.

Tretja stvar, ki nakazuje neumnost slovenskih katoličanov, ki so se opredelili za Putinovo Rusijo pa je njihovo namerno zanemarjanje dejstva, da Rusi nikdar niso presekali s komunizmom in nikdar ne bodo in tudi dejstvo, da je Rusija vendarle še vedno ena najbolj sekulariziranih držav, ki se morda res bori zoper sodomite, ne bori pa se zoper pornografijo in druge oblike izprijenosti, ki cvetijo v Rusiji. Rusija še vedno skrbno neguje komunistično ikonografijo. Vojska uporablja peterokrake rdeče zvezde kot svoje simbole, Leninov mavzolej je še vedno negovan kot punčica očesa, spomeniki leninov in drugih komunističnih neumnosti stojijo širom Rusije. Ob zadnjih ruskih vmešavanjih v Ukrajino so teroristični separatisti korakali z ikono Kristusa v eni roki in s proletarsko rdečo zastavo v drugi. Ko je Putin obiskal Krim se je za njim na zaslonu bleščala rdeča komunistična zvezda. Ko so Ukrajinci začeli sesuvati spomenike leninov in druge komunistične navlake, je Rusija protestirala.

Evropski neonacisti in Putinova Rusija

Posebno zabaven primer pa so evropski neonacisti oz. neonacionalsocialisti. Tu gre za posrečeno reč, ki je veliko bolj nesmiselna kot je problem v prejšnjem primeru. Namreč evropski neonacisti, ki jih tudi v Rusiji ne primanjkuje so podprli Rusijo v tisti amerikanistični ideji o nekih židovskih zarotah, rotschildih in sorosih. Tu se morda celo poraja dvom, da sta za to kontradikcijo stale predvsem neonacistične grupacije iz Rusije in predvsem Srbije.

Vendar v čem je kontradikcija? V tem, da Rusija neprestano napada Ukrajino z oznakami fašisti in nacisti. In v tem se ne moti stoodstotno. V Ukrajini je dejansko ukrajinska rekonkvista uspela le zaradi Desnega sektorja, ki je uspešno izvedel prvo fazo in pognal Janukoviča v beg. Brez Desnega sektorja, bi bila Ukrajina tudi danes le še ena od ruskih podložnic. Desni sektor, ki se je vedno kazal z neonacistično (seveda, če želite to tako imenovati) simboliko in ni nikdar skrival, da mu je komunizem mrzek. Zaradi Desnega sektorja so začeli padati komunistični spomeniki in zaradi Desnega sektorja so gorele komunistične zastave. V Ukrajini pa je nastal tudi prvi uradni prostovoljni bataljon Azov, ki je imel kot svoj uradni znak tudi kljukasti križ, sicer v nekoliko spremenjeni neopoganski različici, ki pa so jo že dolgo let forsirali ravno evropski neonacisti.

Kako si torej lahko razlagamo, da so se ob teh dveh stanjih, evropski neonacisti odločili, da podprejo komunistično Rusijo? Popolna neumnost.

Evropski nacionalisti, kot otroci moderne

Težje je vprašanje zakaj so Putina podprli "zmerni skrajni desničarji" oz. evropski nacionalisti z Le Penom na čelu (o ameriških libertarcih niti ne bomo razpravljali, ker ne le da so ruska peta kolona, pač pa so celo neke vrste neohipiji). Po premisleku pridemo do zaključka, da gre najbrž za nekaj podobnega kot je v primeru slovenskih katoličanov.

Res pa je tudi nekaj drugega. Evropska desnica, tudi tista, ki na določenih segmentih rada zavije bolj radikalno desno, je tako zelo izčrpana, ker je izdala svojo katoliško tradicijo, da se mora obračati h komunistom v Rusijo in kam se bo obrnila naslednjič v Kitajsko? Kaj pa v Savdsko Arabijo?

Namesto, da bi gradila na tradiciji velikih evropskih kraljev, gradi na sekularizaciji, svobodi izražanja in ostalih neumnostih razsvetljenstva in francoske revolucije.


-NeoDomobranec