Domobranci niso prisegli Hitlerju - potrjuje govor Erwina Rösenerja

Velikokrat slišimo očitek, da so domobranci (Slovensko domobranstvo) "prisegli Hitlerju", in čeprav je zanikanje te nesmiselne trditve svojevrsten nesmisel, saj je dokazno breme na onemu, ki izreka takšno pozitivno trditev, pa si lahko tokrat pogledamo ali je bila prisega dejansko res izrečena Hitlerju ali ne. To si lahko ogledamo skozi prizmo samega nemškega okupatorja, odnosno vrhovnega poveljnika nemških zasedbenih sil, generala Erwina Rösenerja.

Na dan domobranske prisege 20. aprila 1944, je imel Rösener govor pred navzočimi domobranci. V tem sorazmerno dolgem govoru veliko operira z različnimi vprašanji zvestobe, časti in domovine ter za narodnega izdajalca imenuje vsakega, ki bi postal nezvest začrtanemu boju proti komunizmu. Dokler na samem koncu njegove besede ne nanesejo na "vodjo" nemškega rajha. Tedaj izreče zanimive besede:

 

"Vaša prisega, ki ima ozir na vodjo velike Nemčije, bo držala zvestobo, ker kadar koli bi bili v stiski in nevarnosti, vedno se lahko zanesete nanj in na njegove može. Bodite pa potem tudi vi njemu v bodoče zvesti!"

 
Če bi bila domobranska prisega od nemških zasedbenih sil in samega Rösenerja smatrana za prisego Hitlerju, potem bi Rösener jasno povedal navzočim domobrancem, da so dejansko prisegli Hitlerju in so mu torej dolžni zvestobo. A on pravi le, da ima prisega "ozir" na Hitlerja, kar z drugimi besedami pomeni, da prisega bežno omenja Hitlerja v smislu, da priznava, da so nemške sile "stoječe" pod "poveljstvom" Hitlerja.

Povedano drugače, Rösener se zaveda, da domobranci niso prisegli Hitlerju in mu torej niso dolžni zvestobe, izhajajoče iz tega naslova, zato jim zgolj svetuje oz. predlaga, da naj mu bodo "tudi" oni v prihodnje zvesti, saj bo nemška vojska zvesta njim v boju.
 
Tako je torej jasno, da ne domobranci sami, ne nemške zasedbene oblasti niso smatrale prisege za prisego Hitlerju in je ta floskula zgolj zrastla v glavah partijskih zgodovinarjev, ki so jo dalje potem vsadili v javni diskurz, da jo morejo uporabljati manj izobraženi, nizko inteligentni vsevedneži.
 
 
-NeoDomobranec, 20.4.2018

Kriminalizacija narodne tradicije

V blogu z dne 10.2.2018 smo na tem mestu opozorili na nujnost normalizacije domobranske zastave. Rekli smo, da se bo z naraščanjem uporabe slovenske protikomunistične in domobranske simbolike in ikonografije ta simbolika normalizirala in v nekem časovnem razponu se bomo osvobodili vsake stigme.

A kakor, da bi to normalizacijo komunisti že videli in se je ustrašili, je Zveza združenj borcev narodno osvobodilnega boja 13.3.2018 začela v javnost forsirati polemiko o prepovedi "fašističnih in nacističnih" simbolov. Komunisti hočejo, da bi se v javnosti razplamtela splošna polemika ravno pred državnozborskimi volitvami, zato so v predvolilnih mesecih začeli prirejati nekakšne javne tribune.

Njihov namen je jasen. Ne gre se jim za "fašistične in nacistične" simbole, temveč za kriminalizacijo protikomunističnih sentimentov oz. za kriminalizacijo narodne tradicije, kakor se je izrazila v splošnem protikomunističnem boju v letih 1942-1945. To se namreč kaže s tem, da so komunisti to iniciativo začeli ravno s povezovanjem domobranske zastave z nemško narodnosocialistično in torej tlačenje slovenske protirevolucije v koš megalomanizirano-demoniziranega "nacizma".

V času, ko Evropo pretresajo islamistični teroristični napadi, ko skrajne levičarske grupacije obnavljajo svoj ulični vpliv podoben onemu izpred prve svetovne vojne in po njej, so se naši slovenski komunisti, ki so še vedno parazitsko prisesani na vrat davkoplačevalskega telesa naroda, odločili, da so "fašistični in nacistični" simboli največji problem današnjika. In kako to utemeljujejo? Ker, navajam, "je prisotna belogardistična simbolika, postavljanje spomenikov izdajalcem pa je preprost prikaz nacističnih simbolov in vrednot."

Jasno je torej, da skušajo komunisti, s še zadnjimi močmi zavaljenih parazitov, preprečiti naraščajočo normalizacijo slovenskih proti-komunističnih enot, posameznikov in gibanj. Kajti Slovenci se vse bolj zavedajo, da so bili domobranci tisti, ki so ohranjali narod in bi ga ohranili ne glede na situacijo, medtem ko so komunisti vedno narodne interese prodali za neke pan-materialistične interese svetovne oligarhije, namreč ko so svoj boj za "proletariat" združili z bojem za ohranjanje kolonializma umirajočega britanskega cesarstva.

Komunisti torej nočejo prepovedi "fašističnih in nacističnih" simbolov, temveč kriminalizacijo avtentične narodne tradicije, izražene v tistem, kar oni imenujejo "belogardizem". Žalostno je, da skušajo komunisti s takšnimi taktikami prepovedovati slovenskenarodne simbole kakršen je kranjski orel ali slovenska trobojnica, v korist neslovenskih internacionalističnih simbolov.

Če jim bo torej uspelo s svojimi medijskimi pomagači, ki z lučjo pri belem dnevu iščejo "paramilitaristične desničarske enote", "koalicije neonacistov" in "sovražni govor", ustvariti splošno javno polemiko o tem ne-problemu, potem je treba opozoriti na nekaj nevarnosti.

Prvič, te predvolilne komunistične tribune je treba karseda ignorrirati. Te pasje procesije je sicer potrebno dodobra preučiti, a iz tega ne izdelovati nekega napihnjenega problema, ker to ni. Treba je razumeti, da komunisti s srhom opazujejo naraščanje zanimanja za slovensko tradicijo in slovensko domobranstvo ter se ravno zato tako napihujejo, čeprav jim realna moč polzi iz rok skupaj z odčaranostjo njihovih retoričnih hiperbol, kot so "belogardizem", "narodna svoboda", "iztrebljenje naroda", "narodni izdajalci"  itd. Kar si komunisti trenutno želijo je močna reakcija na takšne zamisli okostnelega revolucionarizma, s čimer bi težo takšne polemike prestavili na svoje nasprotnike. Mi jim takšnega zadoščenja ne smemo dati.

Tu je torej druga točka: velika odgovornost je na desnih političnih strankah, saj jih komunisti na ta način testirajo in jih naposled spravijo v kot. Komunistična taktika je, da ustvarijo problem, ki sploh ne obstaja in potem z njim mahajo na vse strani, da bi vzbudili reakcijo in nato precedens. Primer: dežurna kričačka na nacionalni televiziji na spletu najde obskurno Facebook skupino imenovano Legija smrti in jo ožigosa s klasičnimi revolucionarnimi izrazi. Desni politiki, včlanjeni v to skupino, se odzovejo z distanciranjem od skupine same in "vseh totalitarizmov". S tem je žurnalistka od desnice same dobila afirmacijo revolucionarne retorike in ustvarila svojevrsten precedens za nadaljni diskurz o takšnih temah. Desnica mora te politične podvige zaležanih komunistov enostavno ignorirati, ne da bi se čutila izzvana, da zahteva prepoved "vseh totalitarnih simbolov".

Torej tretjič, kontemporarna slovenska desnica od vsega najbolj obožuje izraz "vsi totalitarizmi" in iz tega dela še kup izpeljank ter zadovoljno operira z njimi. A s takšno retoriko nič ne opravi. Totalitarizem kot neka nadpomenka, ki bi enostavno in celostno zajela tri velika gibanja iz prve polovice dvajsetega stoletja, ne obstaja. Totalitarizem daje alibi konkretnim zločinom in zgodovinskim tragedijam, ki so jih izpeljali konkretni posamezniki, skupine in režimi. Totalitarizem je zgolj neka hiperbola, ki služi za poveličevanje liberalne demokracije ter za umivanje rok zahodnih vojnih mešetarjev, ki so za pol stoletja pol Evrope prodali komunistom. Če se pogovarjamo o konkretnih rečeh, jih realno in stvarno poimenujmo. Komunizem je komunizem, narodni socializem je narodni socializem in fašizem je fašizem. Opustimo izrazje kot npr. levi fašizem, totalitarizem, cvilizacija (kot nek abstraktni proti-pol totalitarizmu) ipd.

Zato torej ob zahtevah komunistov po prepovedi totalitarnih simbolov ni potrebe po nikakršni zahtevi o prepovedi vseh totalitarnih simbolov, ker je to voda na mlin ravno teh komunistov, ki vsiljujejo to nepotrebno debato.

Četrtič, kot smo videli v prejšnji točki, je jasno, da kontemporarno desnico mika, da bi se vključila v debato in prek nekoliko hlinjene zahteve po prepovedi vseh totalitarnih simbolov, implicitno zahtevala prepoved komunističnih simbolov. To pa je nesmisel. Zakaj? Zato, ker ravno tisti evropski veleumi, ki praznujejo dan spomina žrtev vseh totalitarnih režimov, še vedno pripisujejo neko vrednost našim domačim banditom, ki so vojno izrabili za uvedbo marksističnega družbenega reda, ter ga zaključili s krvavim finalom: pobojem tisočev svojih sorojakov v korist proletariata, ki ne pozna meja. In dokler bo v Evropi druga svetovna vojna še vedno prikazovana tako črno-belo, kakor da bi šlo v njej res za boj dobrega z zlim, toliko časa bo zahteva za prepoved komunističnih simbolov sizifovo delo.

In še petič, kot smo prej rekli, je prepovedovanje totalitarističnih simbolov nesmiselno in komplicirano. Zato je treba načelno nasprotovati vsakem prepovedovanju zgodovinskih simbolov. S prepovedovanjem simbolov ne bo nič rešeno, prepoved sama pa je problematična.

Če so bili določeni simboli uporabljani v nekem zgodovinskem, političnem ali vojaškem kontekstu, jih ne more nihče več izbrisati in popolnoma nepotrebno jih je prepovedovati. Prepovedovanje izvira predvsem iz totalne denacifikacije Nemčije in iz demonizacije narodnega socializma v širši Evropi in je pred tem popolnoma tuj koncept za neko indiferentno liberalno demokracijo. Prepovedovanje totalitarnih simbolov je, paradoksalno, totalitaristično dejanje, saj skuša poseči v celostno obstajanje človeka in kriminalizirati neko pasivno gesto izkazovanja simbolike. (Da ne bo pomote, tu ne trdimo, da je s tem, ker je nekaj totalitaristično, objektivno in univerzalno nemoralno. Pač pa bi od ljudi, ki si želijo prepovedi totalitarističnih simbolov, ne pričakovali totalitarističnih naziranj.)

Seveda komunistom državni totalitarizem ni nič tujega in zato jim tudi prepovedovanje določenih simbolov ni tuje, a vendar je treba tu apel na vse demokratične stranke, da ne bi kriminalizirale simbolov in s tem kaznovale tako banalnega in tako pasivnega dejanja, kot je izkazovanje neke slike, ki ji pravimo simbol. Kot rečeno prej, komunistični podvig je treba ignorirati, a vkolikor bi jim uspelo z medijskim rompompomom prignati stvari v parlament, je treba tu jasnega sklicevanja na zdravo pamet in tisto poveličevano svobodo.
 
Kajti tudi sama prepoved nekega simbola je problematična. Kako pa bomo sploh opredelili nek simbol za npr. narodno socialističen (dalje: nacističen)? Vzemimo najbolj tipičen primer: kljukasti križ. Kljukasti križ ni inherentno nacističen simbol, saj je obstajal že tisočletja pred ustanovitvijo NSDAP. Bomo torej kriminalizirali le faktičen nacistični simbol npr. nacistično zastavo s kljukastim križem oz. neko vojaško insignijo s kljukastim križem, ali pa bomo kriminalizirali vsak kljukasti križ, ki ga nariše nek šolar v svoj zvezek? Ista logika velja za rdečo zvezdo, vkolikor bi bila aktualna prepoved le-te (a pač ni). Bomo prepovedali oznako SS le na vojaških oznakah, ali tudi na ameriških in britanskih civilnih ladjah, če bodo priplule na našo obalo? Bomo prepovedali le liktorski sveženj na vojaških oznakah, ali pa bomo prepovedali tudi liktorske svežnje na spomenikih in bomo zakrili liktorske svežnje na francoskih državnih oznakah, če bo reportaža iz Francije po televiziji?

Skratka, prepovedovanje nacifašističnih simbolov je prvovrstna neumnost, ki se lahko porodi le v glavah čistokrvnih revolucionarjev.

-NeoDomobranec

Kako je odmevala smrt Riharda Jakopiča med okupacijo

 Rihard Jakopič, veliki slovenski slikar je umrl leta 1943, ko je bila Slovenija ravno okupirana po Osovini. Ljubljanska pokrajina in z njo Ljubljana, je bila zasedena od aprila 1941 do septembra 1943 od italijanskih zasedbenih sil. Jakopičeva smrt je padla ravno v zadnje obdobje italijanske okupacije.

Pogled v ožji detajl tedanjega vzdušja nam lahko prikaže precej dobro sliko o stanju slovenskega duha tega zgodovinskega trenutka. Bralec naj ostane predvsem pozoren na omembe o Slovencih, narodu ipd.
 

 

Novica o smrti

 

Slovenski dom, 22.4.1943

Akad. slikar Rihard Jakopič umrl

Starina slovenskih likovnih umetnikov, akad. slikar Rihard Jakopič, Je mrtev. Že dalj časa je bolehal. Včeraj dopoldne so prišle prve informacije, da se Rihard Jakopič nahaja v agoniji in da je pričakovati vsak dan katastrofe. Na svojem stanovanju, Novi trg št. 2. kjer je bival deset in desetletja, je včeraj ob 13.5 Izdihnil plemenito dušo. Položili so ga doma na mrtvaški oder. Pogreb pokojnika bo v petek ob 15.30 iz kapelice sv. Jožefa na Žalah na pokopališče pri Sv. Križu.

Njegovo veliko umetniško delo bo pač znal pravilno in točno oceniti umetnostni zgodovinar. Tu le kratek potek pokojnikovega bogatega življenja. Rihard Jakopič je bil rojen 12. aprila 1869 — dosegel je visoko starost 74 let — v Ljubljani, v Krakovem, kjer je imel njegov oče, podjetni trgovec France svojo hišo. Rihard je bil najmlajši med osmimi otroki. Obiskoval je osnovno šolo na Grabnu, nato realko v Vegovi ulici, iz katere je izstopil kot šeslošolec. Jeseni 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo, toda zaradi bolezni se je kmalu vrnil domov. Po dveh letih je odšel v Monakovo, kjer je leta 1890 vstopil v Ažbetovo slikarsko šolo. Od l. 1900 je stalno živel v Ljubljani in se začel živahno udejstvovati na umetniškem polju. Bil je med ustanovitelji Slovenskega umetniškega društva. Sodeloval je pri organizaciji I. slovenske umetnostne razstave. Vsa leta do izbruha prve svetovne vojne 1914 je marljivo slikal in obiskoval razne kraje v okolici in po Gorenjskem. S težkimi gmotnimi žrtvami je sam sezidal razstavni umetniški paviljon, za katerega sprva ni našel primerenga umevanja pri pristojnih in odločujočih oblasteh. V »Jakopičevem paviljonu« so se od leta do leta vrstile razstave likovnih umetnikov.

Jakopičevo slikarsko delo je zelo obširno. Ni lahko pregledno. Spadal je med prve slovenske impresioniste. Vsestransko pa je pokojnik posegal v življenje slovenskih umetnikov, kajti namen njegovega paviljona je bil v prvi vrsti, da bi bilo z rednimi razstavami slovenskemu umetniku omogočeno pokazati javnosti vse uspehe in celoten razvoj. Povsod je deloval na to, da bi slovenska
umetnost zaživela svojstveno življenje.

Po dolgih letih dela je bil naposled imenovan za člana Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Bodi pokojniku ohranjen časten in trajen spomin!
 

Slovenski narod, 22.4.1943

Rihard Jakopič

Slovensko umetnost je zadel nov hud udarec. Komaj smo nedavno pokopali enega izmed stebrov stare generacije slovenskega slikarstva Ivana Vavpotiča, se je davi razširila oma po Ljubljani žalostna vest, da mu je sledil v boljše onostranstvo sam vodja slovenskih impresionistov, naš najpriljubljenejši umetnik Rihard Jakopič. Z njim izgublja slovenski narod enega svojih najzaslužnejših sinov in enega svojih največjih slikarjev.

Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila 1869 v Ljubljani in je tako pred dnevi dopolnil 74 leto. V Ljubljani je tudi obiskoval realko, nato pa je odšel leta 1889. na slikarsko akademijo na Dunaj, naslednje leto pa na akademijo v Monakovem. Od leta 1891. je tri leta delal pri Ažbetu v Monakovem, nato pa se je kmalu preselil v Prago, kjer je od leta 1903. do 1904. oblikoval svoje sposobnosti pri češkem slikarskem mojstru Hinajsu. Preselil se je nato v Škofjo Loko, od tam pa leta 1906. v Ljubljano.

Leta 1907. je skupno s Sternenom osnoval v Ljubljani risarsko in slikarsko šolo, ki jo je vodil do leta 1914. Zelo se je trudil, da bi pripravil slikarjem tudi primerne prostore za razstavljanje. V ta namen se je leta 1908. lotil zidanja paviljona ob vhodu v Tivoli, ki nosi še danes po njem ime. Ta paviljon je pozneje prešel v last mestne občine. V Krakovem, kjer se je rodil, je Rihard Jakopič preživljal tudi svoja zadnja leta. Umrl je včeraj ob 13.45.

Med njegovimi deli je največ pokrajin in portretov v impresionističnem smislu in tehniki. Število njegovih razstav je zelo veliko tako v Ljubljani, kakor v vseh večjih mestih v tujini. Prvič je Rihard Jakopič razstavljal v Ljubljani leta 1900. Nato pa od časa do časa in so bile njegove razstave vedno znamenit umetniški in družabni dogodek. V vrsti starejših razstav omenimo, da je leta 1904. razstavljal na Dunaju in Beogradu, leta 1905 v Londonu in Sofiji, leta 1906 v Varšavi in Krakovu, leta 1910 v Rimu, 1912 v Beogradu, večkrat v Zagrebu in leta 1919 v Parizu. Številne so tudj njegove razstave po prejšnji svetovni vojni.

Za razvoj našega modernega, slikarstva si je Rihard Jakopič pridobil nevenljive zasluge. Bil je vedno v prvih vrstah med borci za novo impresionistično umetnost. Neuklonljivo je zastopal novi svetovni in umetniški nazor, ki je v zadnjih desetletjih preteklega stoletja prodiral v Evropi pripravljajoč duhovno in umetnostno revolucijo. Bila je to ena najlepših dob v razvoju naše umetnosti. Skupno z Jakopičem so nam naši slikarji Ažbe, Grohar, Vesel, Kobilčeva, Sternen, Jama in drugi ustvarili umetnine, ki se morejo meriti z umetninami vsakega večjega naroda. S svojimi visokimi kakovostmi so naglo prodrli tudi v tujino in tako zanesli naše ime v svet. Kar so bili Kette, Murn, Zupančič in Cankar v pesništvu in pripovedništvu, to so bili z Rihardom Jakopičem naši impresionisti v slikarstvu.

Rihard Jakopič je neumorno delal vse svoje življenje in v delu ga je zatekla tudi smrt. Bil je pravi tip umetnika svojega časa in svoje sredine. Svoje poslanstvo je nosil z največjim pogumom in črpal neizmerne sile z a svoje oblikovanje iz svoje bogate notranjosti, žrtvoval je svoje življenje popolnoma svojemu idealu in narodu. Skromna počastitev za vse njegove zasluge ga je doletela, ko je bil ob ustanovitvi izvoljen za člana Akademije znanosti in umetnosti.

Ob njegovi smrti se klanjamo njegovemu velikemu delu in mu želimo, da bi mu nudila domača zemlja po tolikih naporih in žrtvah miren večni počitek. Slava mu!

*

Pogreb pokojnika bo v petek ob 15.30 iz kapelice sv. Jožefa na Žalah. Globoko prizadetemu sorodstvu izrekamo iskreno sožalje.

Slovenec, 23.4.1943

Mojster slovenskih slikarjev akademik R. Jakopič umrl
 
Včeraj ob dveh popoldne je na svojem domu na Novem trgu št. 2 umrl največji slovenski slikar, mojster naših mojstrov, Rihard Jakopič, član slovenske Akademije znanosti in umetnosti. Z njim se poslavlja od nas markantna postava velikega slikarja, ki stoji že na začetku slovenske moderne umetnosti na višku svoje moči, kakršno je ohranil do zadnjih dni, ko mu je smrt iztrgala kist iz rok in omrtvila njegovo v barvah pojoče srce. Zanimivo je, da je prav na dan njegove smrti izšel Dom in svet, ki kot glavno umetniško prilogo prinaša celostransko podobo njegove Slovenske Marije s svetlo cerkvico v ozadju. Zdaj je njegov duh poletel tja v višave, odkoder sveti v čudovitih barvah ta cerkvica kot simbol naše vere v nesmrtnost.

Toda mojster Jakopič je dosegel nesmrtnost tudi na zemlji in bo živel vedno v svojih barvah, v svoji veliki umetnosti, ki spada med tiste velike vzpone in vrednote slovenskega duha, s katerimi lahko stopimo pred široki svet in izpričamo svojo duhovno zrelost in svojo umetniško moč. Zadnji monumentalni kodeks njegovih podob, ki so izšle tudi s podporo pokojnega velikega častilca njegove umetnosti dr. Natlačena, ga je pokazal v veličastni podobi svetovnega mojstrstva ter naše svojskosti tako povezanega s slovensko zemljo, da moremo to umetnost imenovati specifično slovensko, dočim je prejšnja bila slej ko prej zelo pod vplivom svetovnih tokov. Z impresionizmom začenjajo nekaterniki šele šteti slovensko umetnost, in višek slovenskega impresionizma bo slej ko prej predstavljal še vedno Rihard Jakopič, on, ki je danes zaključil svojo življenjsko pot in bo odslej živel med nami kot nesmrtni pesnik barv in naše pojoče zemlje.

Rihard Jakopič se je rodil leta 1869 ter je tako umrl star 74 let. Bil je pravi Ljubljančan po rojstvu in življenju. Po realki v Ljubljani se je vpisal na dunajsko akademijo, pozneje pn na monakovsko, kjer je vstopil v Ažbetovo šolo, iz katere je izšla naša nova umetnost z mojstri Groharjem, Jakopičem, Jamo, Sternenom in najstarejšim Veselom. Zadnjih štirideset let je živel v Sloveniji, v začetku na podeželju (Škofja Loka, Dobrova itd.) in marljivo sodeloval pri organiziranju prvih slovenskih umetniških društev in razstav. Z njegovim imenom je zvezana I. slovenska umetniška razstava, ustanovitev »Save«, pa tudi prvi veliki uspeh na Dunaju (pri Miethkeju). Med tem je bil nekaj časa v Pragi pri Hynaisu in na Dunaju, odšel v Beograd, kjer je pomagal pri organiziranju I. skupne umetniške razstave, hotel je oditi v London na razstavo kot delegat, pa se je v Kölnu ponesrečil in se vrnil zopet v domovino, kjer si je ustanovil družino in se naselil zu stalno v Ljubljani. Tu je pred prvo svetovno vojsko z velikimi stroški sezidal razstavni paviljon, ki nosi njegovo ime »Jakopičev paviljon«, tudi še sedaj, ko ga je prodal mestni občini in ga upravlja Narodna Galerija.

To je samo kratek oris njegovega življenja, ki ni veliko po zunanjih dogodkih, temveč po notranji umetniški sili in izrazu, v katerem je nam ustvaril svojo umetnost, polno priznanja in uspehov v življenju, in ki ji je usojeno, da bo živela vedno mlada kot slikarska simfonija enega največjih slovenskih umetnikov. Ni sedaj prilika, da bi navajali, kje vse vise njegove podobe v svetu in doma, da krase najvišje naše predstavne prostore in krase našo domačnost pri neštetih družinah. Pa tudi ne, da bi znanstveno označevali in določili njegovo umetnost, ki bo predmet še mnogim in mnogim kritičnim raziskovalcem njegovega slikarskega sloga. Toda človek se ne preneha zamikati v njegove čudovite barve, pa naj gleda monumentalnega Slepca, ali rdečih gorečih barv Kamnitniko, večno se spreminjajočih Križank, raznih Jeseni, Save z valovjem, ki se preliva po platnu v vsej svoji živi sinjini, škoda, da razpadajo njegove veliko freske na Ahacljevi cesti, s katerimi je dal svoj veliki tekst. Človek gleda njegove žive študije, njegove kosce, matere in težake, pa vidi, kako dovršen risar je bil pokojni mojster, resnično — voditelj naše moderne umetniške generacije, katerega cena ni nikdar padala, temveč samo rastla in raste. Tako je živel med nami s svojo značilno preroško postavo kot Mozes, ki je s palčico svoje umetnosti čaral iz skal studence najčistejših barv ter pojil z njimi naše srce, hlepeče po njegovi barvni harmoniji. Zdaj je izvir tej pesmi usahnil; ostala pa je pesem sama, drhteča kot je drhtela v navalu barvne lepote duša, ki jo je ustvarjala. In v njej bo Jakopič umetnik živel med Slovenci na vekomaj!

Pogreb velikega mojstra bo na veliki petek ob pol štirih popoldne z Žal, iz kapelice sv. Jožefa. Mestna občina ljubljanska, katere častni član je, mu bo oskrbela slavnostni pogreb, da se s tem pokloni njegovi veliki umetnosti in počasti njegov spomin kot njegovo rojstno mesto in mesto njegove slave. In poslovili se bodo od njega piijatelji slovenske umetnosti, kličoč mu v grob:

Slava! Slava! Slava! Njegovi duši pa mir, ki naj ga uživa v Gospodu!

 

Jutro 23.4.1943

Rihard Jakopič

Slov. upodabljajoča umetnost je izgubila svojega reprezentanta. Osrednje osebnosti našega umetniškega življenja v zadnjih štiridesetih letih, mojstra Riharda Jakopiča ni več. Njegova roka je za vedno odložila čopič, ki je s tolikim uspehom poveličeval lepoto, sijaj in barvitost narave, veličastvo vsega stvarstva. Po kratkem presledku je sledil Ivanu Vavpotiču njegov starejši prijatelj in tovariš izza mladostnih let slovenske Moderne, Ažbetov učenec, vodilni slikar impresionistične generacije, redni član Akademije znanosti in umetnosti Rihard Jakopič.

Smrt se mu je bližala že nekaj časa. Potihoma je hodila krog njega; častitljivi starec s tisto dolgo leonardovsko brado, ki je dajala njegovemu obličju izraz preroka, vidca in modreca, jo je morda podzavestno slišal in se ni bal njene bližine. Že nekaj tednov so prihajali iz mojstrove okolice glasovi, da čedalje bolj slabi, vendar ni nihče mislil, da ga bo pobralo prav v velikem tednu in da bodo velikonočni zvonovi zapeli že nad njegovo gomilo na lepem Ljubljanskem polju.

Tako se rušijo v večnost vrhovi naše kulturne preteklosti. Pod njimi pa že dolgo klije in raste novo,  mlado življenje; cela vrsta umetniških generacij, ki so videle v Rihardu Jakopiču svojega očaka, tekmuje v stvarjalnem delu in razmnožuje vrednote slovenskega umetnostnega zaklada. Poganjajo kvišku novi vrhovi, odpirajo se novi razgledi in pogledi, zmagovito življenje gre neugnano svojo pot. Rihard Jakopič je iz svoje samote, v kateri je preživljal zadnja leta, blagoslavljal to rast, saj je do zadnjega in tudi v času, ko na veliko gospoduje smrt, veroval v svetost in veličino življenja. Bil je vso svojo dolgo dobo pravi slikarski pesnik življenja, sonca, svetlobe, barv, prelivanja, rasti in sile; v njegovi umetnosti sta se izražali skozi neštete podobe slovenskih krajin, figur, interierov in drugih motivov naša skupna vera in ljubezen. Skozi Jakopičevo umetnost je spregovorilo to, kar je v nas, v našem kolektivu, najboljšega in najlepšega. Za njim je zdaj zazijala vrzel, kakor za vsem, kar je enkratno in se več ne vrača. Bil je več kakor samo eden izmed slikarjev: bil je svojska in edinstvena stvarjalna osebnost. Življenje pojde mimo njega, kakor je hodilo že doslej, umetnost se razvija na drugih in drugačnih poteh, toda nikdar ne bo mogla tradicija slovenske upodabljajoče umetnosti — preko njega. Stal bo pred njo velik in samorasel, pravi reprezentant slovenskega slikarstva v prvi polovici našega stoletja.

*

Rihard Jakopič je zelo znana in popularna osebnost. O njem je izšel za šestdesetletnico zbornik, ki je ena naših najlepših knjig in za sedemdesetletnico obsežna knjiga s premnogimi krasnimi ilustracijami. Vse do zadnjih let se je redno pojavljal na vseh manifestacijah našega kulturnega življenja, pozoren na vse strani, kakor pristoja možu žive inteligence. Bil je dojemljiv za vse, kar je lepo in pomembno; vserazumevajoč in lahko bi rekli — vse odpuščajoč človek, dober po srcu kakor domač kruh, mehak in sanjav, po poli pesnik, po poli filozof, v vsem pa slikar, kakor smo jih imeli le malo: oboževalec barv, lepote, harmonije.

Rodil se je v Ljubljani aprila (12.), kakor je aprila umrl; doživel je 74 let. Bil je sin trnovske fare, iz dobre malomeščanske rodbine. Študiral je na ljubljanski realki, l. 1889. se je vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, l. 1890. pa na akademijo v Monakovem. Tri leta je delal pri našem rojaku Ažbetu, nekaj časa se je — prav kakor njegov mlajši tovariš Vavpotič — uril pri mojstru Hynaisu v Pragi, v l. 1902—1906 je živel v Škofji Loki in s tovariši pridno slikal. Od l. 1906 živi stalno v Ljubljani. L. 1907. je skupno s tovarišem Sternenom ustanovil risarsko in slikarsko šolo, ki jo je vodil do l. 1914. L. 1908. je dal zgraditi paviljon, ki je dobil ime po njem in v katerem so bile odtihmal največje slovenske umetnostne razstave.

Jakopičevo ime je nerazdružljivo spojeno z nastopom, razvojem, slovesom in z vso problematiko slovenskega impresionizma, ki je postal najizrazitejši izraz slovenskega čustva in umetnostnega čuta v slikarstvu; ta struja je bila na področju upodabljajoče umetnosti najvernejša oblika slovenske Moderne. Jakopič je bil in ostane v naši umetnostni zgodovini veliki mojster in ideolog impresionizma. Ustvaril je visoko število slik v olju, razstavljal je povsod — doma in v inozemstvu — kjer se je uveljavljala slovenska umetnost. Njegova dela so na reprezentativnih mestih doma in v nekaterih krajih izven Slovenije. Za podrobno naštevanje ni v tem okviru ne časa ne prostora. Njegove slike vise v številnih slovenskih meščanskih hišah, za nje je bilo od leta do leta večje povpraševanja, znak, da je nekoč malo razumevani mojster luči, barve plenerizma, prehodov, vibracije ia subtilne gmotnosti, slikar spiritualnih razpoloženj, postal popularen in domač. To mu je lahko bilo okrog sedemdesetletnice v veliko tolažbo; mogel je reči, da ga je njegov narod spoznal in vzljubil.

Rihard Jakopič je delal in snoval do zadnjega časa. V prejšnjih letih se je oglašal tudi s peresom. Njegovi sestavki v »Jakopičevem zborniku« in v starejših letnikih raznih revij, njegova refleksivna proza, razodevajoča filozofsko potrebo umetnikovega duha, sodi med najpomembnejše, kar so ustvarili s peresom slovenski umetniki. Jakopičevo razgledanost in globino mišljenja izpričujejo tudi razgovori, ki so bili objavljeni v zborniku — izjave, ob katerih mislimo na Rodina in njegove razgovore o umetnosti.

Sedaj je ta značilna, korenito naša in za vedno nepozabna osebnost dopolnila zemeljsko pot. Končano je bogato življenje, ki se je izpopolnjevalo v delu in v boju — v dveh silah, ki najbolj razvijata v človeku božjo iskro, talent. Rihard Jakopič je umrl, da zaživi med nami kot trajni penat slovenske duhovne kulture.

Refleksije

Slovenec, 24.4.1943

Mojster Rihard Jakopič nevzdramno spi

Sožalje Visokega komisarja družini

Veliki slovenski slikar in očak slovenskih likovnih umetnikov Rihard Jakopič se je mirno, vdano in pripravljen ločil od tega sveta ter se preselil v večnost. Pokojnik je bil globoko veren in pobožen, tako kakor je vsak globok umetnik. Rad je prebiral Aleša Ušeničnika modroslovne knjige in jih je pred meseci naročil v najlepši vezavi. Pokojnik je bil resnično dobrega srca. Bil je tih podpornik pravih revežev. Še tik pred njegovo smrtjo sta potrkala na njegovo stanovanje dva podpore potrebna, ki ju je pokojnik skrbno podpiral. Mnogi siromaki, potrebni resnične podpore, so v njem videli pravega podpornika, nekateri so ga kar kratko imenovali: »Naš oče!« Bila je to pokojnikova najlepša stran, da nikomur ni črhnil niti besedice, komu je izdal kak denar. Dostikrat je sam naglasil v razgovorih:

»Človek je toliko vreden, kolikor ima v sebi ljubezni.«

Lahko je pokojnik umrl. Slutil je že poprej, da bo treba nastopiti pot v večnost. Govoril je tu in tam mirno: »Umrl bom!« In njegov krasen značaj kaže tudi, kako je vse posvetne stvari lepo uredil pred smrtjo.

Pokojnik je bil res mehka umetniška duša, ki so ga strle grozote realnega življenja. Zadnja leta je bolehal na epilepsiji, ki jo je znal dolgo skrivati in ni o tej bolezni nikdar govoril. Ko je slikal pred leti sliko tihožitja krizantem, ga je prijelo, in takrat je imel pogovor s smrtjo.
 
Na mrtvaški oder so pokojnika položili doma na njegovem stanovanju na Novem trgu št. 2. Do danes opoldne je tam ležal na odru, ki je bil obdan z raznimi venci. Opoldne so krsto prepeljali z avtofurgonom na Žale v kapelico sv. Jožefa, od koder je bil popoldne pogreb na pokopališče k Sv. Križu. Redki so prihajali pokojnika kropit. Morda niso vedeli, da leži doma?

Brž, ko se je zvedela novica o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki komisar takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih poklicev in umetnikov, da v njegovem imenu izrazi sožalje pokojnikovi družini.

Dopoldne je pokropil blagega pokojnika župan ljubljanski general Leon Rupnik. Pač pa so ga obiskali na mrtvaškem odru številni njegovi stanovski tovariši, ki so njegov zadnji lik hoteli zajeti na svoj papir v spomin na največjega med njimi. Tako so risali njegovo mrtvo mirno obličje slikarji Jakac, Debenjak, Sedej, arh. Oražem in drugi, mrtvaško masko pa sta posnela akademska kiparja K. Putrih in Z. Kalin. Danes prinašamo risbo akad. slikarja Božidarja Jakca, kakor jo je narisal na veliki četrtek, jutri pa bomo objavili posmrtno masko, delo omenjenih dveh kiparjev.

Jutro 24.4.1943

V spomin Rihardu Jakopiču

Naslednje vrstice nam je poslal v objavo pokojnikov prijatelj g. Ivo Berščak namesto nagrobnega govora.

V dneh, ko me usoda najbolj bije, v trenotku, ko najbolj potrebujem Vašega sveta. Vaše tolažbe in Vaše bodrilne besede, ste me zapustili.

Če Vas imenujem samo z Vašim priimkom — je to veliko, saj Vam enakega ni več med nami. Predragi moj dobri, preodobri prijatelj! Vedno ste želeli, da Vas nagovarjam samo s priimkom. Vi edini veliki Človek za našim Cankarjem, veliki mojster čopiča, največji sedanji filozof našega naroda in človek v pravem smislu te besede ste odklanjali vse posvetne časti in slavo. Odvratno Vam je bilo materialno bogastvo, zato Vaše sočutje in usmiljenje do reveža ni poznalo meja. Danes se ne zavedamo in nam še dolgo ne bo jasno, kaj smo z Vami izgubili. Mislim predvsem vse one, ki pravijo, da so predstavniki naroda in one, ki so Vam v Vašem vsestranskem preobilnem delu metali polena pod noge! Toda že v trenutku, ko se je razširila vest o Vaši smrti, so srca neštetih revežev, starčkov, mamk in otrok, ki sva jih na poti v Vašo delavnico in iz nje srečavala, vztrepetala in zajokala. Vsi ti nešteti reveži, ki jim niste nikoli odklonili pomoči — tudi tedaj ne, ko se Vam je očitalo, da sta dva dinarja za berača preveč. V imenu vseh teh neštetih hvaležnih siromakov Vam izrekam najprisrčnejšo zahvalo! »Kdor te prosi, daj mu; in kdor hoče od tebe na posodo, ne odreci mu« (Matevž č. p. 42. v.). Tega nauka ste se držali, in nikdar ni vedela levica, kaj je dala desnica!

Ni tako dolgo od one srede, ko sva na mestu, kjer je Vaše telo tako spokojno zadnje ure ležalo, govorila, da bo kmalu dvajset let, kar se poznava! Ali ste ob Svoji tožbi, da se ne počutite dobro, slutili, da Vas ne bom več spremljal v atelje? Pred mojimi duševnimi očmi gre vse to 20-letno znanje z Vami kot film, le žal, da ne morem — ker bi bilo predolgo in ni čas za to — navesti razgovorov, ki sva jih imela pod zelenimi kostanji, pozneje v Vašem domu na poti v atelje in iz ateljeja, napisati vse Vaše izjave velikega Modreca, velikega Človeka in velikega umetnika! Večkrat ste rekla: »Umetnik, ki ni obenem tudi človek, ni umetnik!«

V izredno čast si štejem Vaše neomejeno zaupanje, ko ste mi po Svoji prvi bolezni izročili ključe Svoje delavnice, Svojega svetišča, da sem po Vašem naročilu izbral slike in Vam jih prinesel! In kolikokrat sem Vas tja spremljal. Vedno z novim veseljem, novim odkritjem in dokazom Vaše nezmerne stvariteljske sile! Še danes vidim Vaš nasmeh, Vaše sijoče prijazne oči, ko sem Vas ob nekem obisku, ko sva prekladala in izbirala slike, strmeče pogledal in vprašal: »Gospod Jakopič, ali je to mogoče? Ali ste res Vi vse to ustvarili?!«

Sami ste vedeli, da naš rod svojih velikih mož v življenju nikdar ni dovolj cenil! Nihče, celo Sin Božji ni bil dobrodošel prerok v svoji domovini!

Blagohotno ste vsakomur in vsem odpuščali in šli Svojo pot do najvišjega cilja, ki ga je mogoče doseči, do velikega umetnika, filozofa in nesmrtnega človeka! Naj Vaše izmučeno truplo v miru počiva v rodni grudi, Vaša zlata duša raj uživa pri Bogu, Vašemu delu pa nesmrtna slava!

Hudo prizadete svojce naj tolaži zavest, da plakajo za Njim nešteti znanci, prijatelji, reveži in otroci ter da bo prišel dan, ko se bo zavedel smrti svojega Velikega sina ves narod!

Pogreb

   

Slovenski dom, 24.4.1943

Akad. slikarja Riharda Jakopiča zadnja pot

Truplo akad. slikarja Riharda Jakopiča v skromni krsti so najprej položili na njegovem domu na Novem trgu št. 2 v veliki sobi, ki jo je pokojnik zadnji čas uporabljal za svojo delavnico, ko ni mogel več hoditi v svoj atelje na Mirje, na mrtvaški oder, okoli katerega so bili razvrščeni lepi venci, tako venec Visokega komisarja Eksc. Graziolija, mestne občine ljubljanske, Akademije znanosti in umetnosti, dr. Frana Windischerja in drugih. Brž ko se je zvedela novica o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki komisar takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih poklicev in umetnikov, da v njegovem imenu izrazi sožalje poojnikovi družini.

Včeraj dopoldne so pa pokojnika prišli kropit njegovi stanovski tovariši, slikarji in kiparji, ki so posneli mrtvaško masko in ki so ga tudi skicirali, dalje župan ljubljanski g. Leon Rupnik in še mnogi drugi. Z avtofurgonom mestnega pogrebnega zavoda so nato opoldne pokojnika prepeljali na Žale v kapelico sv. Jožefa, od koder je bil nato ob 15.30 pogreb na pokopališče k Sv. Križu.

Že mnogo poprej pred pogrebom so se zbirali na Žalah zastopniki raznih kulturnih društev in ustanov, pokojnikovi prijatelji in znanci, v prav velikem številu pa slovenski umetniki, slikarji in kiparji s predsednikom Društva slovenskih likovnih umetnikov g. Sašom Šantlom na čelu. Med odličniki so bili: zastopnik Visokega komisarja, predsednik Akademije znanosti in umetnosti, univerzitetni profesor dr. Milan Vidmar, univ. prof. dr. Rajko Nachtigal, rektor univerze dr. M. Kos, zastopnik mestnega župana, načelnik prosvetnega oddelka dr. Pretnar, nestor slovenskih igralcev g. Danilo Cerar, za Narodno galerijo predsednik dr. Fran Windischer, predsednik Novinarskega društva in glavni urednik »Slovenca« g. Ruda Jurčeč ter mnogi kulturni delavci.

Kanonik dr. Tomaž Klinar je ob asistenci duhovščine opravil pred kapelo sv. Jožefa cerkvene molitve in blagoslovil krsto, ki je bila nato prenešena pred pročelje Žal, kjer se je od pokojnika v imenu Akademije znanosti in umetnosti poslovil predsednik dr. Milan Vidmar. Razvil se ja zatem žalni sprevod, ki je bil za pokojnika prav časten in dostojen. Ob pokojnikovem grobu pa se je naposled poslovil v imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov predsednik g. Saša Šantel, ki je med drugim povedal:

Rihard Jakopič! V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov Ti izročam, nepozabni mojster, zadnie iskrene pozdrave vseh njegovih, članov — slikarjev in kiparjev. Tvoje ime ni bilo samo ime našega najmarkantnejšega tovariša — bilo je več kot to: označba za dobo, v kateri se je povzpela slovenska likovna umetnost do neslutenega razvoja, a tudi označba za gledanje na ustvarjalno delo likovnega umetnika.

Iz Monakovega si presadil nove, sveže ideje slikarstva na slovenska tla, a vendar nisi bil nikdar posnemovalec, temveč si od začetka sledil le svojemu čudežnemu notranjemu nagonu, ki je iskal vedno nove načine barvnega izražanja. Iz impresionističnega plenerizma si naredil razvoj v skoraj abstraktno barvno muziko, kjer je predmestnost stopala v ozadje, a se je bistvo Tvojih neštetih ustvaritev javljalo v globoko občutenih barvnih sozvokih.

Tako slikanje, posebno ob prelomu starega akademizma ni moglo biti popularno in zato Ti široko občinstvo ni moglo takoj slediti. Vsak drugi na Tvojem mestu bi bil klonil, a Ti si v globokem prepričanju svojega poslanstva neustrašeno nadaljeval in si ostal svojemu programu zvest do svoje smrti.

Veliko zadoščenje Ti je moralo biti, ko si videl, da so Tvoja stremljenja našla vedno večji krog strokovnjakov in laikov, ki so Te razumeli. Posebno med mlajšimi generaciaini likovnih umetnikov se je število občudovalcev Tvoje umetnosti večalo od leta do leta. Pri tem je v veliki meri sodelovala tudi Tvoja osebnost. Tvoja vsestranska globoka izobrazba. Tvoja sposobnost, ki si z njo z živo besedo zastopal svoje umetnostne nazore, so Te oblikovale v osrednji lik med vsemi slovenskimi slikarji. Že Tvoja zunanjost, ki je spominjala na klasične figure renesančnih mojstrov, je vplivala sugestivno na Tvojo okolico. Bil si mlajšim sodnik, učitelj in oče obenem, spoštovali smo Te vsi ne samo kot slikarja, temveč tudi kot filozofa, ki ni nikdar gledal na male slovenske razmere s kakega ozkega strankarskega stališča, temveč s širokega vidika vseobčega človečanstva, ki sta mu edina kažipota dobrota in lepota.

Rihard Jakopič! Nikdar ne bomo pozabili Tvojega zvestega sodelovanja pri vseh borbah, ki smo jih vodili za dosego boljših življenjskih prilik slovenskega likovnega umetnika!«

Predsednik g. Šantel je nato v glavnih in splošnih obrisih očrtal pokojnikovo delo pri organizaciji slovenskih likovnih umetnikov in pri organizaciji različnih slovenskih umetniških razstav od začetka tega stoletja naprej.

Pokojnika so v prav velikem številu spremili tja do groba slovenski likovni umetniki. Pogreb je bil na stroške mestne občine ljubljanske.
  

Slovenski narod, 24.4.1943

Zadnja pot Riharda Jakopiča
 
Do zadnjega počivališča je zemske ostanke nesmrtnega mojstra spremila vsa kulturna Ljubljana

Včeraj popoldne se je kulturna Ljubljana dostojno poslovila od zemskih ostankov akademskega slikarja Riharda Jakopiča, ki je bil eden izmed glavnih stebrov slovenske upodabljajoče umetnosti. Njegovi zemski ostanki so bili položeni na visok oder v njegovi delovni sobi v stanovanju na Novem trgu.

Brž ko se je razširila novica o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki Komisar takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih, poklicev in umetnikov, da v njegovem imenu izrazi sožalje pokojnikovi družini.

Stanovski tovariši, prijatelji in znanci, ki jih je imel veliki pokojnik izredno veliko število, so se od njega drug za drugim poslavljali in kaj kmalu je bil Rihard Jakopič skoraj dobesedno zasut s krasnimi šopki različnega cvetja. Za našo likovno umetnost nenadomestljivi pokojnik je zaspal večno spanje kakor človek, ki po poštenem delu pokojno leže k zasluženemu počitku. Njegovega obraza tudi smrt ni spremenila. Negibno je ležal tam na odru in je bil prej podoben pokojno spečemu živemu človeku kakor pa mrtvecu.

Že mnogo pred 3. uro se je zbralo pred kapelico sv. Jožefa na Žalah izredno veliko število pogrebcev, ki so prihiteli, da spremijo zemske ostanke Riharda Jakopiča do njegovega poslednjega doma. Pogrebnim svečanostim so prisostvovali tudi mnogi predstavniki naše javnosti. Med drugimi so bili prisotni zastopnik Visokega komisarja, nadalje mestni svetnik polkovnik Andrejka, načelnik kulturnega odseka mestne cbčine dr. Pretner in sodnik Mulaček, ki so zastopali ljubljanskega župana Leona Rupnika in mestno občino ljubljansko. Ljubljansko vseučilišče je zastopal rektor prof. dr. Milko Kos, Slovensko akademijo znanosti in umetnost predsednik dr. Vidmar in tajnik dr. Ramovš, Pokrajinsko zvezo svobodnih poklicev in umetnikov njen predsednik inž. Milko Pirkmajer, Narodno galerijo njen predsednik dr. Fran Windischer, Društvo slovenskih likovnih umetnikov predsednik akad. slikar prof. Saša Šantel in zastopniki vseh drugih ljubljanskih kulturnih ustanov. Nadalje so bili še prisotni zastopnika našega impresionizma Matija Jama in Matej Sternen, premnogi stanovski tovariši, vseučiliški profesorji, člani Akademije znanosti in umetnosti, med njimi F. S. Finžgar in dr. Lajovic, številni prijatelji in znanci, posebno zastopstvo arhitektov, književniki in glasbeniki, zastopniki tiska in še mnogo drugega občinstva.

Ob napovedani uri je ljubljanski stolni kanonik dr. Klinar ob asistenci treh duhovnikov opravil žalne molitve, nakar je dr. Vidmar v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti spregovoril nekaj ganljivih besed o nevenljivem delu nenadomestljivega pokojnika. Med drugim je poudaril važnost Riharda Jakopiča za našo upodabljajoča umetnost sploh in je podčrtal neprecenljive zasluge, ki jih je imel za Akademijo znanosti in umetnosti, katere član je bil. Dr. Vidmar je nadalje kratko orisal ogromno življenjsko delo mojstra naših impresionistov in se je dotaknil njegovega delovanja na področju upodabljajoče umetnosti.

Po govoru predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je izpred kapelice sv. Jožefa zvrstil dolg pegrebni sprevod proti cerkvici Sv. Križa na pokopališču. Najprej so nesli mnogo krasnih vencev, sledila je pokojnikova krsta, ki je bila vsa obsuta s cvetjem. Za krsto so stopali užaloščeni sorodniki, za njimi predstavniki oblasti in ustanov, vseučiliški profesorji, člani Akademije znanosti in umetnosti, dolga vrsta stanovskih tovarišev in drugi, ki so spremljali velikega pokojnika na zadnji poti. Sprevod se je ustavil pred cerkvijo, v kateri je stolni kanonik dr. Klinar bral žalne obrede, nakar so krsto prenesli do odprtega groba.

Pred Odprtim grobom se je od pokojnika v imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov poslovil predsednik akad.slikar prof. Saša Šantel.

Med drugim je dejal: "V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov Ti sporočam, dragi mojster, zadnje iskrene pozdrave slikarjev in kiparjev. Tvoje ime ni bilo samo ime našega najmarkantnejšega tovariša — bilo je več ko to: označba za dobo, v kateri se je povzpela slovenska likovna umetnost do neslutenega razvoja, pa tudi označba za novo gledanje na ustvarjalno delo likovnega umetnika. Iz nemškega Monakova si presadil nove sveže ideje slikarstva na slovenska tla, a vendar nisi bil nikdar posnemalec, temveč si od začetka sledil le svojemu čudežnemu notranjemu nagonu, ko si iskal zmeraj nove načine barvnega izražanja. Iz impresionističnega plenerizma si našel razvoj v ono, skoraj abstraktno barvno muziko, kjer je predmetnost stopala v ozadje, a se je bistvo Tvojih neštetih ustvaritev javljalo v globoko občutenih bavrnih sozvokih. Tako slikanje, zlasti ob prelomu starega akademizma, ni moglo biti popularno in zato Ti široko občinstvo ni moglo slediti. Vsak drugi na tvojem mestu bi bil klonil, a Ti si v globokem prepričanju svojega poslanstva neustrašeno nadaljeval in si ostal svojemu programu zvest do svoje smrti. Veliko zadoščenje Ti je moralo biti, ko si videl, da so Tvoja stremljenja našla zmeraj večji krog strokovnjakov in laikov, ki so Te razumeli. Zlasti med mlajšimi generacijami likovnih umetnikov se je število oboževalcev Tvoje umetnesti večalo od leta do leta. Pri tem je v veliki meri sodelovala tudi Tvoja osebnost. Tvoja vsestranska globoka izobrazba, Tvoja sposobnost, ki si z njo z živo besedo zastopal svoje umetnostne napore, so Te oblikovale v osrednji lik med vsemi slovenskimi slikarji. Že Tvoja zunanjost, ki je spominjala na klasične figure renesančnih mojstrov je vplivala sugestivno na vso Tvojo okolico. Bil si mlajšim vodnik, učitelj in oče obenem. Spoštovali smo Te vsi, ne samo kot slikarja, temveč tudi kot filologa, ki ni gledal nikdar na male slovenske razmere s kakega strankarskega vidika, temveč iz širokega vidika človečanstva, ki sta mu dobrota in lepota edina prava kažipota.

Rihard Jakopič- Nikdar ne bomo pozabili Tvojega zvestega sodelovanja pri vseh borbah, ki smo jih vodili za dosego boljših slovenskih razmer slovenskega likovnega umetnika! Predsedoval si dolgo vrsto let našim društvom, zlasti Udruženju slovenskih oblikovnih umetnikov, na katero smo polagali velike nade. Samo ob sebi je bilo razumljivo, da smo Te po II. kongresu v Ljubljani izvolili za svojega častnega predsodnika in da Te je DSLU imenovalo za svojega častnega člana. To so bili zunanji znaki našege globokega spoštovanja do Tebe, človeka in tovariša, ter do Tvoje umetnosti.

A sedaj, ko se za vedno poslavljaš od nas, se nam v pravi luči obnavlja spomin na vse Tvoje življenje in bivanje med nami. V globoki žalosti tugujemo ob odprtem grobu, ki nam bo za vedno skril Tvoje blago obličje, a Tebe dragi in visoko spoštovani prijatelj in tovariš, ne bomo nikdar pozabili. Tvoja umetnost, Tvoja beseda, Tvoj lik nam bodo do smrti ostali živi in še nam boš in ostaneš učitelj in predsednik. Slovenskemu narodu pa bo Tvoje ime vedno predstavljalo enega izmed glavnih mejnikov v razvoju njegove mlade, a procvitajoče kulture.

Po govoru akademskega slikarja Saše Šantla so pevci zapeli neknj ganljivih žalostink, nakar je zemlja zakrila zemske ostanke Riharda Jakopiča, nesmrtnega slovenskega umetnika.

Jutro, 25.4.1943

Svečan pogreb Riharda Jakopiča

Venec cvetlic Visokega komisarja Eksc. Graziolija

Na veliki petek popoldne se je kulturna Ljubljana dostojno poslovila od zemskih ostankov našega velikega umetnika, akademika Riharda Jakopiča. Pred kapelico sv. Jožefa rra Žalah, kjer je počivalo truplo pokojnika, se je zbralo izredno veliko število odličnikov in predstavnikov naših kulturnih krogov. K pogrebnim svečanostim je poslal svojega zastopnika Visoki komisar Eksc. Grazioli, ki je položil na krsto tudi krasen venec. Dalje so bili poleg drugih navzoči polkovnik Andrejka, načelnik kulturnega odseka mestne občine dr. J. Pretnar in sodnik Mulaček, ki so zastopali ljubljanskega župana generala Leona Rupnika in občino ljubljansko; rektor dr. Milko Kos z mnogimi profesorji za ljubljansko vseučilišče, predsednik dr. Vidmar in tajnik dr. Ramovš za slovensko Akademijo znanosti in umetnosti, katere redni član je bil pokojnik, dalje inž. Pirkmajer za Zvezo svobodnih poklicev in umetnikov, predsednik dr. Fran Windisaher z ravnateljem Zormanom za Narodno galerijo, akad. slikar prof. Saša Šantel za Društvo slovenskih likovnih umetnikov, vodilni člani vseh ostalih umetniških društev in klubov, kakor tudi velika večina naših upodabljajočih umetnikov, med katerimi sta bila ožja pokojnikova tovariša izza prvih let slovenskega impresionizma, akademik Matija Jama in prof. Matej Sternen. Med tolikimi zastopniki kulturnih društev in korporacij ter uglednimi slovenskimi intelektualci je bilo posebej opaziti člane umetniškega odseka Akademije znanosti in umetnosti s pisateljem F. S. Finžgarjem in skladateljem A. Lajovcem, posebno skupino arhitektov z arch. Cestaperario na čelu, književnike, zastopnike slovenskega tiska ter mnoge znane prijatelje Jakopičeve umetnosti.

Žalne molitve je opravil ljubljanski stolni kanonik dr. Tomaž Klinar ob asistenci treh duhovnikov. Potem je stopil h krsti predsednik prof. dr. Milan Vidmar in se v imenu Akademije znanosti in umetnosti s kratkimi, a ganljivimi besedami poslovil od prvaka našega slikarstva. Govornik je poudaril velike zasluge, ki jih je imel Rihard Jakopič za razvoj naše upodabljajoče umetnosti in s tem tudi za vso slovensko duhovno kulturo. Jakopičev duh ostaja med nami in mi mu ostanemo zvesti.
  
Po govoru predsednika slovenske Akademije so se pogrebci uvrstili v dolg sprevod, ki je krenil proti pokopališču. Spredaj so nosili kakih dvanajst krasnih vencev, a krsta je bila vsa obsuta s cvetjem. V mali cerkvici sv. Križa je stolni kanonik dr. Klinar ob petju psalmov blagoslovil krsto, nakar so jo prenesli v Jakopičevo poslednje zemsko bivališče. Pred odprtim grobom se je od Riharda Jakopiča v imenu DSLU poslovil predsednik DSLU, profesor Saša Šantel, ki je predvsem poudaril, da Jakopičevo ime ni samo ime najmarkantnejšega tovariša slovenskih slikarjev, temeč tudi označba za dobo, v kateri je dosegla slovenska upodabljajoča umetnost nesluten razvoj, ter označba za novo gledanje na stvarjalno delo likovnega umetnika. Čeprav je Jakopič presadil nove ideje slikarstva na slovenska tla iz Monakova, niso bile te ideje v ničemer posnete, temveč izraz njegovega čudežnega notranjega nagona. Iz impresionističnega plenerizma je pokojnik našel razvoj v tisto skoraj abstraktno barvno muziko, kjer je predmetnost stopala v ozadje, a se je bistvo njegovih neštetih ustvaritev javljalo v globoko občutenih barvnih sozvokih. Tako slikanje, je dejal Saša Šantel, zlasti ob prelomu starega akademizma, ni moglo biti popularno in zato Rihardu Jakopiču široko občinstvo ni moglo takoj slediti. Toda umetnik ni klonil. V globokem prepričanju svojega poslanstva je neustrašeno nadaljeval in ostal samemu sebi zvest do smrti. Zlasti med mlajšimi generacijami se je število njegovih oboževalcev stalno večalo. K temu sta pripomogli tudi njegova vsestranska izobrazba in sposobnost. Že njegova zunanjost ie sugestivno vplivala na niegovo okolico. Rihard Jakopič je bil mlajšim slikarjem resničen vodnik, učitelj in oče. Užival je spoštovanje vseh. Nato je prof. Saša Šantel poudaril, da ne bomo nikdar pozabili njegovega zvestega sodelovanja za dobrobit slovenskega likovnega umetnika. Omenil je, da je dolgo vrsto let predsedoval našim umetnostnim društvom in je bil izvoljen za častnega predsednika Udruženja slovenskih oblikovnih umetnikov ter za častnega člana DSLU. Svoj govor je prof. Šantel zaključil z zatrdilom, da ne bodo slovenski likovni umetniki nikdar pozabili njegovega blagega obličja in da bo Jakopičevo ime vedno predstavljalo enega izmed glavnih mejnikov v razvoju slovenske mlade, a procvitajoče kulture.

Tako je prvak slovenskih slikarjev sklenil svojo zemeljsko pot. Brez velikega pompa, celo ob molku zvonov je truden legel v domačo zemljo. Zato pa se je okrog njega razbohotila najrazkošnejša pomlad, toplo sonce je zalivalo ljubljansko polje in na pokopališkem drevju so ubirali ptiči svoje speve. Bil je to njegov dan, poln sonca in žarečih barv. Slava Jakopičevemu spominu!

*

Častilec pokojnega mojstra g. dr. Lajo Lajovic nam je izročil v priobčitev tale negovorjeni govor ob Jakopičevem grobu:

Nocoj, to noč sem se v urah brez spanja poslavljal od Tebe, mojster Jakopič. Poslavljal v imenu vseh onih, ki si jim že za življenja pomenil toliko, da niso preživeli prav nobenega dne brez Tvoje duhovne družbe, brez pesmi Tvojih barv, brez doživetij nastrojenj, posredovanih s Tvojo umetnostjo. In sedaj?

Vsem moram povedati v tolažbo, da nisi umrl, ker umreti ne moreš, saj živiš z nami, saj si del nas samih, del naše duše, ki si jo pomagal formirati sam in hkrati postal na njenem lepem obličju ena njenih najmarkantnejših potez. Kako bi umrl Ti, ki mi vsak dan govoriš najvišje besede o lepoti cvetočih pomladi po sadovnjakih na Rožniku, po vrtovih v trnovski fari, o žarečih sipinah ob bistri naši Savi, o Kamenitniku, in Križankah. Umrl Ti, ki si nam pokazal toliko čudovitih izrezov najintimnejših kotov naše zemlje, da se vprav po Tvojih prikazih opajamo nad njeno lepoto, jo doživljamo, se združujemo z njo po Tebi v nerazdružno celoto.

Kako bi umrl Ti, glasnik skrivnostnih harmonij brez tonov, pesnik brez besed največjih pesnitev o zemlji in lepoti, nemi pevec ljubezni, srkajoč iz zemlje domače življenjski sok, povsod razsipajoč voljo do vstvarjanja in razmaha, pri tem pa si vedno spretno prezrl vso tisto stvarnost, ki ni služila od Tebe doživljeni lepoti, da bi ne motila Tvoje barvne harmonije.

Tudi danes se ločujemo, kot Ti sam na Tvojih slikah, od Tvoje stvarnosti, da ostaneš z nami poln in popoln, brez tegob vsakdanjosti, ves proroški. Slava Ti!

*

Sožalje Eksc. Visokega komisarja

Brž ko je bila sporočena vest o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki komisar Eksc. Grazioli takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih poklicev in umetnikov, naj v njegovem imenu izrazi sožalje pokojnikovi družini.

Svoje sožalje ob smrti velikega umetnika je sporočil tudi ljubljanski župan general Leon Rupnik.

Z mrtvaškega odra sta posnela pokojnikovo masko akademska kiparja Putrih in Kalin, narisali pa so jo slikarji Jakac, Debenjak, Sedej, arh. Oražen in še drugi.

Slovenec, 25.4.1943

Akademik R. Jakopič na zadnji poti

Visoki komisar je z vencem počastil pokojnikov spomin

Veliki mojster palete, slikar in akademik Rihard Jakopič je včeraj ob 15.30 krenil s svoje umetnostniških in drugih doživljajev polne poti na zadnjo pot z Žal na Božjo njivo pri Sv. Križu. Veliki petek. Pokojnik je dostikrat izražal za navadnega človeka nerazumljivo nazore, kako se prav za velikonočne praznike v prirodi menjavajo barve in kako jih je treba doumeti. Želel je, da bi bil pokopan prav na dneve, ko se pokažejo vse pomladnega prerojenja polne barve v najpisanejši krasoti. Rojen je bil aprila in ločil se je s tega sveta v aprilu. Opoldne je bila krsta s pokojnikovim truplom prepeljana na Žale v kapelico sv. Jožefa. Tam so se mu do zadnjega poklanjali njegovi prijatelji in znanci, umetniki, priprosti ljudje, ki so znali ceniti pokojnikovo plemenito dušo in tudi odličniki ljubljanskega javnega življenja.

Že mnogo pred napovedanim časom pogreba so se zbirali vsi odlični pokojnikovi prijatelji, znanci in zastopniki raznih prosvetnih korporacij, da so pokojnika še pokropili. Ob krsto je bilo položenih več lepih in veliko čast pokojniku izražajočih vencev, tako v prvi vrsti krasen venec Velikega komisarja eksc. Emilia Graziolija, mestne občine ljubljanske, dr. Windischerja kot osebnega prijatelja, Akademije znanosti in umetnosti in še nekateri drugi.

Stolni kanonik dr. Tomaž Klinar je najprej opravil ob največji tišini prve pogrebne cerkvene molitve pred kapelo in pozneje pred glavnim portalom. Po molitvah je povzel pokojniku v slovo prvo besedo predsednik Akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Milan Vidmar, ki je res v kratkem in resnično klasično jedrnatem govoru izrazil pomen Jakopiča za slovenski narod, poudarjajoč njegovo slovensko svojstvo, kri od naše krvi. Omahnila je njegova roka, ki je ustvarjala mojstrska dela, ostal pa je duh, ki bo bival vedno med nami in katerega naš narod ne bo nikdar izgrešil.

Z Žal je nato krenil izbran žalni sprevod na pokopališče. V sprevodu za krsto so šli najprej sorodniki, zatem zastopnik Visokega komisarja, nato pa še mnogi najodličnejši zastopniki našega javnega življenja, tako člani Akademije s predsednikom dr. M. Vidmarjem, rektor univerze dr. Milko Kos z mnogimi univerzitetnimi profesorji, predsednik Narodne galerije dr. Fran Windischer, zastopniki tiska, tako predsednik Novinarskega društva in glavni urednik »Slovenca« g. H. Jurčec, in drugih kulturnih društev, gledališki veteran g. Danilo, v zelo velikem številu pa v Ljubljani živeči likovni umetniki. Po opravljenih cerkvenih molitvah se je ob grobu velikega pokojnika poslovil v imenu Društva likovnih umetnikov predsednik g. Saša Šantel, ki je med drugim poudaril:

Dragi Jakopič! V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov Ti izročam, nepozabni mojster, zadnje iskrene pozdrave vseh njegovih članov, slikarjev in kiparjev. Tvoje ime ni bilo samo ime našega najmarkantnejšega tovariša — bilo je več kot to: označba za dobo, v kateri se je povzpela slovenska likovna umetnost do neslutenega razmaha. Iz nemškega Monakovega si presadil nove, sveže ideje slikarstva na slovenska tla, a vendar nisi bil nikdar posnemovalec, temveč si od začetka sledil le svojemu čudeženemu notranjemu nagonu, ki je iskal vedno nove načine barvnega izražanja. Kratko je nato očrtal pokojnikovo življenje, ki je velikokrat našlo zadoščenje v raznih velikih stremljenjih. Ni bil mlajšim samo učšitelj, temveč tudi kot velik filozof. Kot filozof ni nikdar gledal na malenkostne razmere z ozkega strankarskega vidika, marveč mu je bila vedno le pred očmi velika ideja dobrote in lepote. G. Šantel kot predsednik društva je nato očrtal v glavnih orisih pokojnikove borbe za razvoj in napredek našega sodobnega likovno-umetniškega življenja.

Tiho so se nato mnogi slovenski umetniki poslovili od pokojnikovega groba. Naj bo velikemu umetniku lahka naša zemlja, ki jo je opeval v nesmrtni pesmi svojih barv.

Domoljub, 28.4.1943

Akademski slikar Rihard Jakopič

Dne 21. aprila je na svojem stanovanju v Ljubljani umrl starosta slovenskih likovnih umetnikov slikar, 74 letni Rihard Jakopič. Znan je njegov umetniški paviljon v Ljubljani, kjer so od leta do leta bile razstave likovnih umetnikov. Pokojniku, ki je bil tudi član Akademije znanosti in umetnosti, trajen spomin!

Domovina in kmetski list, 29.4.1943

Smrt umetnika Riharda Jakopiča, v starosti 74 let je v velikem tednu umrl v Ljubljani sloveči akademski slikar Rihard Jakopič, čigar ime je znano tudi daleč izven ožje domovine. Številne njegove umetnine krasijo zasebna stanovanja in javne galerije. Rihard Jakopič je bil po rodu Ljubljančan, kjer je tudi preživel večji del svoje dobe. Njegova smrt je samo še poglobila splošno spoštovanje do tega odličnega mojstra. Eksc. Visoki komisar je izrekel pokojnikovi družini sožalje ter poslal venec na mrtvaški oder. Nadalje je sporočil sožalje ljubljanski župan general Leon Rupnik. Ko je znameniti naš mojster na veliki petek popoldne nastopil svojo poslednjo pot, ga je do groba spremila vsa kulturna Ljubljana. V imenu naše Akedemije znanosti in umetnosti se je od pokojnega člana poslovil predsednik vseuč. prof. dr. Milan Vidmar. V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov pa je ob grobu izpregovoril predsednik prof. Saša Šantel.

   

Družinski tednik, 29.4.1943

Rihard Jakopič

Slovenska umetnost je izgubila enega izmed svojih največjih predstavnikov — Riharda Jakopiča.

Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila 1869. v Ljubljani. Študiral je na ljubljanski realki, na dunajski in pozneje na monakovski akademiji. Hodil je v Monakovem tudi v Ažbetovo šolo, iz katere je izšla naša nova umetnost z Groharjem, Jakopičem, Jamo, Strnenom in Veselom. Od leta 1902. do 1906. je pridno slikal s tovariši v Škofji Loki in Dobravi, nakar se je za stalno naselil v Ljubljani. Leta 1907. je skupaj s tovarišem Strnenom ustanovil risarsko in slikarsko šolo, ki jo je vodil od leta 1912. Leta 1908. je zgradil razstavni paviljon, ki ga je pozneje odkupila mestna občina in ga upravlja Narodna galerija.
 
Delal in snoval je vse do zadnjega časa. Prejšnja leta se je oglašal tudi s peresom. Njegovi sestavki v Jakopičevem zborniku in njegova proza v raznih starejših letnikih posameznih revij, spadajo med najpomembnejša dela, kar so jih kdaj ustvarili slovenski umetniki. Naslikal je mnogo slik v olju prekrasnih barv, ki jih je razstavljal doma in v tujini. Za njegove slike je bilo od leta do leta čedalje večje povpraševanje, kar je največji dokaz, da je postal nekoč tako malo razumevani mojster luči, barv, prehodov in razpoloženj, popularen in domač.
 
Pogreb zemeljskih ostankov velikega umetnika je bil na velikonočni petek popoldne iz Žal k sv. Križu. K pogrebnim svečanostim je poslal svojega zastopnika Visoki komisar Eksc. Grazioli, ki je položil na krstno krasen venec. Poleg drugih predstavnikov kulturnih in javnih ustanov, so bili zastopnik ljubljanskega župana in zastopnika mestne občine ljubljanske. Od pokojnika sta se v izbranih besedah poslovila predsednik Akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Milan Vidmar in pa predsednik DSLU prof. Saša Šantel.

Tako se je vsa Ljubljana poslovila od svojega velikega umetnika, ki je bil vsem mlajšim slikarjem resničen vodnik, učitelj in oče.
 
Slava mu!

Zahvala svojcev

Jutro; Slovenec, 28.4.1943

ZAHVALA

Za premnoge dokaze iskrenega sočutja, ki smo jih prejeli ob nenadomestljivi izgubi našega predobrega soproga, očeta, starega očeta, tasta in strica, gospoda

RIHARDA JAKOPIČA

se vsem najtopleje zahvaljujemo.

Posebno zahvalo smo dolžni Visokemu komisarju Eksc. Grazioliju za izraženo sožalje in venec ter g. zastopniku za zadnje spremstvo, mestnemu županu g. generalu L. Rupniku za osebno izkazano čast pokojniku na mrtvaškem odru in za izredno počastitev s tem, da je odredil časten pogreb na stroške Mestne občine ljubljanske, kakor tudi gg. zastopnikom za spremstvo, predsedniku Akademije znanosti in umetnosti g. univ. profesorju dr. M. Vidmarju za tople poslovilne besede ter ostalim članom, rektorju dr. M. Kosu in gg. profesorjem vseučilišča, predsedniku g. dr. Fr. Windischerju za vso prijazno skrb in ostalim zastopnikom Narodne galerije, predsedniku Društva svobodnih poklicev in umetnikov g. ing. Pirkmajerju, predsedniku Društva slovenskih likovnih umetnikov g. prof. S. Šantlu za prisrčni poslovilni govor na grobu, ostalim zastopnikom uradov, ustanov in društev in vsem pokojnikovim stanovskih tovarišem.

Globoko zahvalo izrekamo preč. g. stolnemu kanoniku dr. T. Klinarju in ostalim duhovnikom, ki so opravili pogrebne obrede, posebej preč. g. dr. p. Angeliku Tomincu za dušno tolažbo v bolezni. — Iskreno se zahvaljujemo g. primariju dr. R. Neubauerju za ves njegov trud in g. dr. Alojzu Bohu za njegovo neumorno in požrtvovalno skrb in veliko pomoč v bolezni, čč. sestrama Božidari in Leonili za ljubeznivo nego, vsem prijateljem, ki so nam med boleznijo izkazali svojo pozornost, številnim darovalcem krasnih vencev in cvetja in vsem, ki so v tako častnem številu spremili pokojnika na zadnji poti.

Maša zadušnica se bo darovala v petek 7. maja t. l. ob 7.30 uri v stolnici.

Ljubljana, dne 27. aprila 1943.

ŽALUJOČI

Spominske geste

  

Slovenski narod, 30.4.1943

V počastitev Jakopičevega spomina

Takoj, ko se je po Ljubljani bliskovito razširila nepričakovana novica, ki je globoko odjeknila v srcih nas vseh, namreč da je mojster slovenske upodabljajoče umetnosti umrl, so nekateri trgovci pohiteli, da bi vsaj na skromen način počastili velikega pokojnika. Danes je v Ljubljani mnogo trgovin, ki imajo v izložbah vsaj sliko Riharda Jakopiča.

Najlepše pa je v sponin Riharda Jakopiča, okrašena srednja izložba umetnostnega salona v prehodu Nebotičnika. Sredi izložbe je veliko pokojnikovo delo "Kristus zdravnik". Ko je to umetnino ustvarjal, je Rihard Jakopič mislil na Krista, ko jo poln vere v svoje božje poslanstvo izrekel na Oljski gori med drugim tudi samozavestne in odločne besede: "Jaz sem luč sveta! Kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja". In naslikal ga je v mogočni svetlobi večernega sonca. Na sliki vidimo, da se je Kristus z levico pravkar dotaknil borne matere, ki jo je sin položil pred njegove noge, v ozadju pa vodi delavec bolnega tovariša, ki ga bo čudodelni zdravnik ozdravil. Nadalje je v izložbi mojstrov avtoportret, posmrtna risba, ki jo je izdelal ob mrtvaškem odru slikar M. Gaspari in sedem najnovejših fotografij velikega pokojnika, delo slikarja Mihe Maleša. Izložbo izpopolnjuje lovorjev venec in primerna črnina, ki se izliva z ostalimi slikami v harmonično celoto. Izložba vzbuja splošno pozornost mimoidočih.

-NeoDomobranec, (pred 75-letnico smrti Riharda Jakopiča)