Dan reformacije je ideološko orodje, s katerim so že vse od začetkov prvega liberalizma na slovenskih tleh, napadali katoliško tradicijo slovenskega naroda. Kdor hoče zares videti in prav razumeti kdaj se je začel razdor med Slovenci, mora pogledati prav v čase t.i. reformacije, ko so luterani po naši deželi od severa do juga, razširjevali Slovencem neznane in eksotične ideje, ki so zrasle v glavah nemških izprijencev.
Nič čudnega ni, da komunisti in njihovi ideološki potomci tako radi povzdigujejo reformacijo in slovenskega heretika Trubarja, kajti na ta način izvajajo revizijo zgodovine, po kateri je vse kar je "klerikalnega" t.j. katoliškega, slabo in vse dobro prihaja le iz nasprotovanja temu klerikalizmu. Komunisti so namreč dolga desetletja natančno ločevali "klerikalne" avtorje od proti-klerikalnih in s tem šivali popačeno zgodovino slovenskega naroda. Še pred njimi so to počeli slovenski liberalci devetnajstega stoletja, ki so prek raznih časopisov in glasil med Slovence razširjali tuj duh nemškega naturalizma in pesimizma, ob tem pa povzdigovali le takšne Slovence, kakršen je bil Trubar.
Zgodovinska revizija, ki se je začela med liberalci in se končno utrdila med vladanjem komunistov na slovenskem, je postala danes prevladujoča zgodovinska prizma, ki skuša Slovence utrjevati v zlaganih prepričanjih in ki avtentično, resnično zgodovino skriva in se je ne dotika.
Resnica pač je, da so nemški vplivi med gospodo na slovenskem skušali forsirati protestantizem in na ta način se je vnesla prva kal razdora med enotnim katoliško-slovenskim narodom. Vkolikor bi se ta kal razrastla, bi kakor pravi Janez Evangelist Krek, Slovenci prej ali slej izgubili svojo narodno specifiko, saj jo je pri življenju ohranjal ravno katolicizem, medtem ko je bil protestantizem vedno močno zvezan z nemštvom. A vendar je nekaj te kali ostalo in zopet se je pojavila v relativno majhnem obsegu v devetnajstem stoletju, ko so od nemških filozofov in protestantskih pamfletov navdihnjeni Slovenci, po židovskem in prostozidarskem vplivu, začeli razdor s svojimi proti-katoliškimi pisarijami in norčevanjem. Ta razdor je najjasnejšo obliko naposled dobil v komunizmu, ko je na razpoki, ki jo je naredil luteranizem in liberalizem, partizanski teror izvršil fizični obračun s t.i. klerikalizmom. Na stotine morišč, raztresenih širom Slovenije priča danes o tem, kot nepozabna priča velikega terorja, ki je bil izvršen nad slovenskim narodom in njegovo katoliško tradicijo.
Zato je povsem očitno čemu ideološki, politični potomci komunistov, ki se danes javljajo v liberalni in social-demokratski preobleki, kakor njih dedje, tako srčno in s takšnim zanosom praznujejo dan reformacije. Očetje liberalci - sinovi komunisti; očetje komunisti - sinovi liberalci.
Ob tem prazniku dneva revizije slovenske zgodovine pra priporočamo v branje:
Janez Evangelist Krek: Protestantizem in slovenstvo
Janez Evangelist Krek: Protestantstvo
Josip Gruden: Primož Trubar
Matija Prelesnik: Protireformacija na Kranjskem
-NeoDomobranec
ponedeljek, 31. oktober 2016
petek, 21. oktober 2016
Nacionalna revolucija proti internacionalni (J. Jankovič, 1943)
Objavljeno v tisku 18.11.1943
Nacionalna revolucija proti internacionalni
Štadij, katerega preživlja danes naš narod, je revolucija. Resnična, krvava revolucija. Ne mislim s tem reči, da mora biti vsaka revolucija krvava; prelivanje krvi ni bistvo revolucije, ono jo le pogosto spremlja, njeno bistvo pa je drugo. Globoka duhovna izprememba in resnično spoznanje v narodu pomeni revolucijo.
In to spoznanje, ta duhovni preobrat se vrši danes v našem narodu!
Prvi plod tega spoznanja je nastanek domobranstva. Ono se ni rodilo šele po 8. septembru. Takrat se je izvršil le mehanični, zunanji akt, ideja sama pa je tlela v naših srcih že dolgo prej, toda ni našla pogojev, pod katerimi bi mogla zaplapolati v mogočen plamen. Bila je zapostavljena, skušali so jo uničiti in ko to ni uspelo, so jo poizkusili zlorabiti s tkzv. »belo gardo«, izrabljajoč obupen položaj našega ljudstva.
In ljudstvo je malodušno krvavelo in umiralo. Zavedalo se je, proti komu se ima boriti, ni pa vedelo, čemu naj se bori. Pred 8. septembrom je namreč naš človek po milosti smel biti antikomunist, prepovedano mu je pa bilo biti zaveden Slovenec, smel je braniti le svoje golo življenje, — ni pa smel braniti svejega slovenstva.
Popolnoma naravno je, da je iskra naše domobranske misli morala še nadalje tleti le v naši notranjosti. Tlela je, a ugasnila ni nikoli. Niti takrat ne, ko so nas »legendarno hrabri« vojaki uničevalci Slovencev, Robottija, zmagoslavno »zajeli« in nas kakor trope sužnjev vodili v taborišča, polna vseh mogočih pogubonosnih kali od legarja do komunistične epidemije.
In takrat je naša misel zažarela še bolj, kajti prvič smo odkrito in jasno videli to, kar smo prej le slutili, namreč smrdljivo sodelovanje slovenskega komunista z badoljevskim tujcem. In videli smo sadove tega sodelovanja. Oboji so siccr zasledovali raziične cilje, a pot do teh ciljev jim je bila skupna, peljala jih je preko tisočev slovenskih grobov in tisočev porušenih slovenskih domačij.
Robottijev vojak je ubijal zato, ker je s tem uničeval Slovenca, komunist pa požiga, ropa in mori zato, ker je to sestavni del njegove satanske ideologije. Ker Slovenci nimamo proletariata, tega semena za komunistično revolucijo, ga je treba ustvariti. Narodu čvrstih, globoko v duši zasidranih tradicij, narodu samozavestnih kmetov in cvetočih domov, narodu, ki poseduje milo domačo pesem, globoko vero v Boga in poštenje, temu narodu je treba vse to bogastvo duše uničiti. Moralno in materialno ga je treba streti, sleherni čut človečanstva in bratstva je treba v njem ubiti. Iz ponosnega in samozavestnega slovenskega kmeta, živečega v ugodnih socialnih prilikah, mora nastati berač, slovenski razumnik naj postane proletarec, skratka ves slovenski narod naj postane narod bednih nemaničev, narod duhovno in gmotno uničenih, izmozgan in izropanih ljudi. In iz te bede Slovenec ne bo našel drugega izhoda kakor v boljševiški revoluciji: omotičen se bo predal razburkanim valovom anarhije, kjer bo dokončno izgubil še tisto, kar mu je ostalo.
Zato poje partizanski pesnik Matej Bor:
»Razpnite čez ves svet vešala,
vaš bog so: rop, požig, umor!
Ruši! Razdiraj! Hura!«
Zato torej ubijajo komunistični razbojniki Slovenca, ki noče postati proletarec, zato uničujejo vso zasebno in javno imovino naroda, požigajo domove in cerkve, rušijo mostove, železniške naprave in ceste, razdirajo domače delo in industrijo; saj poje isti pesnik naprej:
»V temelje, oboke — bombe, ekrazit,jutri — rdeči inženirji, novi svet gradit!«
In res, sadovi tega divjanja so tu, v slovenskem narodu vstaja iz krvi in ruševin brezdomni človek, slovenski proletarec. Tudi to je res, da ga je le komunizem ustvaril, to mi vsi priznamo, načrtno in hote ga je ustvaril, kajti to naj bo tisti breznarodni proletarec, tisto nujno potrebno anarhistično seme.
Toda glej, ta človek ne vstaja kot omotična ovca, ki se brez odpora preda volku revolucije, ne, iz prelite slovenske krvi vstaja narodni osvetnik, genij slovenskega naroda, ki je našel samega sebe v tistem usodnem trenutku, ko bi moral postati seme komunistične revolucije.
In ta človek je danes prijel za orožje. Prijel je za ponujeno roko, ki mu jo je v najusodnejšem trenutku podal veliki nemški sosed z jasno zavestjo in voljo, da iz slovenskega naroda ne bo nastalo nikdar proletarsko sovjetsko ljudstvo!
In že danes je podana možnost, da vsak Slovenec brez izjeme, predvsem pa tisti, ki je doslej često razumljivo okleval v skladu s svojo narodno častjo in po klicu dolžnosti doprinese svoj dolžni delež za skupno narodno revolucijo. Danes končno sme domobranska revolucionarna misel neomadeževano vzplamteti in zajeti srce vsakega izmed nas.
Danes se končno smemo boriti proti komunizmu ne samo zato, ker ta grozi našemu življenju, ampak predvsem zato, ker je internacionalni komunizem največji sovražnik slovenstva, zato, ker smo Slovenci in hočemo to tudi ostati!
Slovenska narodna revolucija, katere prvi nositelji smo mi, domobranci, in po domobranstvu ves slovenski narod, mora zmagati nad našim največjim notranjim sovražnikom — komunizmom.
Janko Jankovič
nedelja, 9. oktober 2016
Kritika odziva ZZB na začetek pokopa žrtev iz Hude jame
Osmega oktobra je Zveza borcev NOB objavila krajše besedilo kot odziv na začetek prenosa posmrtnih ostankov pomorjenih ljudi v Hudi jami. S surovostjo človeka, ki izgublja tla pod nogami predsednik tega patetičnega krožka, ki že 70 let živi od laži in denarja slovenskega ljudstva, napade slovesnost, ki se je odvila pri Laškem 3. oktobra letos.
ZZB in njegovi agitatorji so postali tako surovi in žolčni zaradi dejstva, da se vsaka laž nekoč počasi sesuje in zgodovinske laži imajo tendenco, da počasi razpadejo v prah, ko režim, ki je te laži postavil za zgodovinska dejstva odide na smetišče zgodovine. Smetišče zgodovine, izraz, ki se ga tako rado ponavlja, je sedaj najbolj ustrezen izraz in mesto, kamor sodi prav NOB. Časi so prešli, bogovi so padli. NOB je velika zgodovinska laž, ki že desetletja tišči avtentičen slovenski narod za zidovi, ki so ga zidali komunistični žreci. Le še vztrajni zgodovinski slepci priznavajo NOB-u kakršnokoli resnično vrednost. Vsi drugi pošteni Slovenci, ki so se izvili iz primeža državne indoktrinacije pa povedo enkrat in za vselej: nič svetega ni v NOB, nobenega spoštovanja OF. Te kratice in pojmi, ki stojijo za njimi so preživeti ostanki neke neposrečene zgodovinske avanture in bodo počasi a vztrajno docela izgubili vsak pomen. Brez državnega podpiranja teh cirkusantov in teh upokojenskih krožkov, bi že zdavnaj ugasnila in postala podobna knjižnim klubom, ki vsak teden prebirajo fikcijo - debele knjige o podvigih junaških partizančkov.
Ko se bo slovenski narod začel spraševati prava vprašanja, bo dobil tudi prave odgovore. Strašenje s fašisti, nacisti, belo gardo in klerofašisti je že skoraj izgubilo vsak realen pomen zaradi predoziranja slovenskih ljudi s temi revolucionarnimi izrazi in to preživeto retoriko, ki se je poslužujejo le še zgodovinski slepci, ki se grejejo pri ognjišču državnih beneficij in varujejo svoje funkcije, ki so jih plačali z zvestobo tem lažem in tej retoriki. Danes ni malo ljudi, ki bi jasno izreklo: če pomeni ljubiti svoj narod, tako kot ga je Slovenec ljubil stoletja, fašizem, potem sem fašist; če pomeni visoko dvigovati prapor katoliške tradicije, kot so ga dvigovali Slovenci stoletja, klerofašizem, potem sem klerofašist; če pomeni braniti avtentičen izraz narodovega bistva pred vplivi, v Španiji izšolanih, revolucionarjev, belogardizem, potem sem belogardist. A poglejmo si pobliže žolčne besede ZZBja.
"Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove." Kakšen paradoksalen stavek! Mar ne izrazi bistveno vse pretekle poti OF in NOB? NOB je že od samega začetka svojega vdora v slovenski prostor rasla iz laži in revizije slovenske zgodovine. Ona je bila tista, ki je izvajala revizijo tisočletne slovenske zgodovine, da se bi skladala z njeno revolucionarno naravo. Ona je promovirala le tiste zgodovinske osebnosti in dogodke, ki so bili proti-klerikalni, "klerikalne" pa zakopala na obskurna mesta. Pri potvarjanju zgodovine ima NOB primat. In ravno to potvarjanje je res dolga desetletja gradilo zidove med stoletji "klerikalne" oz. "reakcionarne" dediščine slovenskega naroda in med novo partijsko potvorjeno zgodovino, ki so jo forsirale vse kulturne ustanove od leta 1945 dalje.
Prav nič manj paradoksalen ni stavek, da je ZZB že večkrat rekla, da je "treba vse mrtve... pokopati". Če bi bila to iskrena resnica partizanskih krožkov, potem bi se za ta "treba" morda kdaj zavzeli v svojih petdesetletni enopartijski diktaturi, ko so sedeli na še večjih privliegijih, kot sedijo danes, pa se niso. Dolga desetletja so celo zanikali poboje, šele ko se jim je pokazalo fizične dokaze so začeli jecljati in si izmišljevati scenarije o hercegovskih brigadah in ustaših. Že leta 1945, nekaj mesecev po pokolih so ameriški izseljenski časopisi pisali o masakrih v Sloveniji, kdo bi se mogel torej sprenevedati toliko desetletij, da o tem ničesar ni vedel? Kronološko pa je mogoče tudi zasledovati sprenevedanje ZZB in njene smetane po medijih in kontradiktorne izjave, ki so z leti počasi postajale le malce bliže resnici, čeprav še vedno opremljene z blatenjem pomorjenih.
Smešna je tudi trditev, da je podlo dejanje če se iz prekopa žrtev dela "politične spektakle", vkolikor samo pomislimo na patetično češčenje nekih narodnih herojev in indoktrinacijo otrok z neko ljubljansko žico, ki je zgolj varovala Ljubljančane. Smešno je, da o političnih spektaklih govorijo ljudje, ki iz meseca v mesec prirejajo velike procesije ob najbolj nepomembnih spomenikih revoluciji, ki je dejansko razdvojila slovenski narod. Sovraštvo neti zgolj ZZB s svojo permanentno retoriko o narodnih izdajalcih in belogardistih, ne da bi končno dojela, da je revolucije konec, ona sama pa sodi na smetišče zgodovine, ker je bila proti-slovenska in pansocialistična.
Tudi komunisti, ki so znani revizionisti zgodovine se bodo nekoč morali naučiti gledati na zgodovino linearno in kronološko. Nekoč bodo morali priznati, da dogma o Mahničevem in klerikalnem razdvajanju Slovencev, ki so jo oni kanonizirali po svoji mali zgodovinski avanturi, ne drži in da je bila pač katoliška ali klerikalna usmeritev na slovenskem starejša od "razdora" in da so bili liberalci tisti, ki so povzročili "razdor" med Slovenci, ki so ga kasneje komunisti tako hvaležno izrabili za svojo ugrabitev slovenskega naroda in njegovo izmaličenje. Katoliška Cerkev na slovenskem lahko kadarkoli postavi na tehtnico svoj doprinos k slovenski kulturi in narodnemu napredku, na drugo stran pa naj svoj doprinos postavi NOB in videli bomo na katero stran bo tehtnica prevagala.
Če pomeni jasno povedati, da so partizani, oefovci, narodni heroji svojo "osvoboditev" slovenskega naroda zacementirali s pokolom tisočev ljudi, blatenje, potem je prav, da se oblati te borce. Kajti nobena debela knjiga, ki ni pisana po resnični zgodovini ne bo prestala presoje časa. Če pa si ti borci ne želijo "blatenja" naj se enkrat in za vselej opravičijo, da so usodni čas okupacije izrabili v svoje strankarske namene in so iz dolenjske in notranjske naredili klavnico, po vojni pa iz cele Slovenije veliko grobišče. Nikomur oznaka "anti-fašist" ne bo oprala njegovih kravih rok.
Tudi tu nastopi prav smešen paradoks, ki ga izreče ZZB. Namreč ravno ta parazitska organizacija, ki že desetletja sesa ogromna denarna sredstva za neke fiktivne zasluge raznih borcev in njihovih pra-pra-pra-vnukov, si drzne govoriti o porabi "našega" denarja. Kdo bi si upal izračunati enormne zneske, ki jih je država namenila tem borcem, njihovim neštetim obeležjem vsake mrtve "partizanske" mule in njihovim projektom za indoktrinacijo mladine, ki postaja po sedemdesetih letih pravljičarstva vsaj nekoliko bolj razumna? Kar se tiče davkoplačevalskega denarja bi bila lahko ZZB sramežljivo tiho.
Na koncu ZZB toplo priporoči seznam slovenskih žrtev, ki ga je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane (INZ). To priporočilo pa bi moralo pri vsakemu razumnemu človeku vzbuditi zgolj dvom do teh seznamov. Če smo se iz zgodovine NOB in z njim povezanih organizacij kaj naučili, je potem zgolj to, da te organizacije zlepa ne bodo priznale ničesar, kar ni v liniji s ponarejeno zgodovino partijskih zgodovinarjev od leta 1945 dalje. Ti seznami, ki jih je pripravil INZ so vredni najvišje stopnje dvomov in brez težav lahko špekuliramo, da se bodo prej ali slej izkazali za nezanesljive in potvorjene.
INZ je namreč mutacija Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, ki je imel dolgo ves svoj knjižni fond posvečen drugi svetovni vojni in revoluciji pri nas. On naj bi ohranil in vzdrževal vse dogme partizanskega boja, zato je smešno, da je ta nekdanji režimski agitatorski aparat sedaj zadolžen, da objektivno presoja dogodke med vojno pri nas.
Čas je že, da se ZZB preimenuje v Knjižne molje partizanske fikcije in preneha ovirati Slovence pri njihovem iskanju resnične narodne identitete, ki se ni začela leta 1941.
-NeoDomobranec
ZZB in njegovi agitatorji so postali tako surovi in žolčni zaradi dejstva, da se vsaka laž nekoč počasi sesuje in zgodovinske laži imajo tendenco, da počasi razpadejo v prah, ko režim, ki je te laži postavil za zgodovinska dejstva odide na smetišče zgodovine. Smetišče zgodovine, izraz, ki se ga tako rado ponavlja, je sedaj najbolj ustrezen izraz in mesto, kamor sodi prav NOB. Časi so prešli, bogovi so padli. NOB je velika zgodovinska laž, ki že desetletja tišči avtentičen slovenski narod za zidovi, ki so ga zidali komunistični žreci. Le še vztrajni zgodovinski slepci priznavajo NOB-u kakršnokoli resnično vrednost. Vsi drugi pošteni Slovenci, ki so se izvili iz primeža državne indoktrinacije pa povedo enkrat in za vselej: nič svetega ni v NOB, nobenega spoštovanja OF. Te kratice in pojmi, ki stojijo za njimi so preživeti ostanki neke neposrečene zgodovinske avanture in bodo počasi a vztrajno docela izgubili vsak pomen. Brez državnega podpiranja teh cirkusantov in teh upokojenskih krožkov, bi že zdavnaj ugasnila in postala podobna knjižnim klubom, ki vsak teden prebirajo fikcijo - debele knjige o podvigih junaških partizančkov.
Ko se bo slovenski narod začel spraševati prava vprašanja, bo dobil tudi prave odgovore. Strašenje s fašisti, nacisti, belo gardo in klerofašisti je že skoraj izgubilo vsak realen pomen zaradi predoziranja slovenskih ljudi s temi revolucionarnimi izrazi in to preživeto retoriko, ki se je poslužujejo le še zgodovinski slepci, ki se grejejo pri ognjišču državnih beneficij in varujejo svoje funkcije, ki so jih plačali z zvestobo tem lažem in tej retoriki. Danes ni malo ljudi, ki bi jasno izreklo: če pomeni ljubiti svoj narod, tako kot ga je Slovenec ljubil stoletja, fašizem, potem sem fašist; če pomeni visoko dvigovati prapor katoliške tradicije, kot so ga dvigovali Slovenci stoletja, klerofašizem, potem sem klerofašist; če pomeni braniti avtentičen izraz narodovega bistva pred vplivi, v Španiji izšolanih, revolucionarjev, belogardizem, potem sem belogardist. A poglejmo si pobliže žolčne besede ZZBja.
"Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove. ZZB je že večkrat poudarila, da je treba vse mrtve ne glede na to, kako in zakaj so umrli, spoštljivo pokopati. Vsakdo ima pravico do groba in imena na njem. Iz prekopa delati politične spektakle pa je podlo dejanje. Je netenje sovražnosti."
"Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove." Kakšen paradoksalen stavek! Mar ne izrazi bistveno vse pretekle poti OF in NOB? NOB je že od samega začetka svojega vdora v slovenski prostor rasla iz laži in revizije slovenske zgodovine. Ona je bila tista, ki je izvajala revizijo tisočletne slovenske zgodovine, da se bi skladala z njeno revolucionarno naravo. Ona je promovirala le tiste zgodovinske osebnosti in dogodke, ki so bili proti-klerikalni, "klerikalne" pa zakopala na obskurna mesta. Pri potvarjanju zgodovine ima NOB primat. In ravno to potvarjanje je res dolga desetletja gradilo zidove med stoletji "klerikalne" oz. "reakcionarne" dediščine slovenskega naroda in med novo partijsko potvorjeno zgodovino, ki so jo forsirale vse kulturne ustanove od leta 1945 dalje.
Prav nič manj paradoksalen ni stavek, da je ZZB že večkrat rekla, da je "treba vse mrtve... pokopati". Če bi bila to iskrena resnica partizanskih krožkov, potem bi se za ta "treba" morda kdaj zavzeli v svojih petdesetletni enopartijski diktaturi, ko so sedeli na še večjih privliegijih, kot sedijo danes, pa se niso. Dolga desetletja so celo zanikali poboje, šele ko se jim je pokazalo fizične dokaze so začeli jecljati in si izmišljevati scenarije o hercegovskih brigadah in ustaših. Že leta 1945, nekaj mesecev po pokolih so ameriški izseljenski časopisi pisali o masakrih v Sloveniji, kdo bi se mogel torej sprenevedati toliko desetletij, da o tem ničesar ni vedel? Kronološko pa je mogoče tudi zasledovati sprenevedanje ZZB in njene smetane po medijih in kontradiktorne izjave, ki so z leti počasi postajale le malce bliže resnici, čeprav še vedno opremljene z blatenjem pomorjenih.
Smešna je tudi trditev, da je podlo dejanje če se iz prekopa žrtev dela "politične spektakle", vkolikor samo pomislimo na patetično češčenje nekih narodnih herojev in indoktrinacijo otrok z neko ljubljansko žico, ki je zgolj varovala Ljubljančane. Smešno je, da o političnih spektaklih govorijo ljudje, ki iz meseca v mesec prirejajo velike procesije ob najbolj nepomembnih spomenikih revoluciji, ki je dejansko razdvojila slovenski narod. Sovraštvo neti zgolj ZZB s svojo permanentno retoriko o narodnih izdajalcih in belogardistih, ne da bi končno dojela, da je revolucije konec, ona sama pa sodi na smetišče zgodovine, ker je bila proti-slovenska in pansocialistična.
"Potem pa je prišlo leto 1991 in spet je bilo vse po starem. RKC je krenila po starih poteh, ki so že daleč pred drugo svetovno vojno razdvajale Slovence."
Tudi komunisti, ki so znani revizionisti zgodovine se bodo nekoč morali naučiti gledati na zgodovino linearno in kronološko. Nekoč bodo morali priznati, da dogma o Mahničevem in klerikalnem razdvajanju Slovencev, ki so jo oni kanonizirali po svoji mali zgodovinski avanturi, ne drži in da je bila pač katoliška ali klerikalna usmeritev na slovenskem starejša od "razdora" in da so bili liberalci tisti, ki so povzročili "razdor" med Slovenci, ki so ga kasneje komunisti tako hvaležno izrabili za svojo ugrabitev slovenskega naroda in njegovo izmaličenje. Katoliška Cerkev na slovenskem lahko kadarkoli postavi na tehtnico svoj doprinos k slovenski kulturi in narodnemu napredku, na drugo stran pa naj svoj doprinos postavi NOB in videli bomo na katero stran bo tehtnica prevagala.
"Huda jama je že nekaj časa priložnost za blatenje borcev, ki so se bojevali proti fašizmu in nacizmu, ter za opravičevanje izdaje lastnega naroda."
Če pomeni jasno povedati, da so partizani, oefovci, narodni heroji svojo "osvoboditev" slovenskega naroda zacementirali s pokolom tisočev ljudi, blatenje, potem je prav, da se oblati te borce. Kajti nobena debela knjiga, ki ni pisana po resnični zgodovini ne bo prestala presoje časa. Če pa si ti borci ne želijo "blatenja" naj se enkrat in za vselej opravičijo, da so usodni čas okupacije izrabili v svoje strankarske namene in so iz dolenjske in notranjske naredili klavnico, po vojni pa iz cele Slovenije veliko grobišče. Nikomur oznaka "anti-fašist" ne bo oprala njegovih kravih rok.
"O morebitni identifikaciji mrtvih ustašev naj se slovenska oblast pogovori in dogovori s hrvaško oblastjo. Ne vidimo smisla, da bi proračunski denar, naš denar, porabljali za identifikacijo ustašev. Inštitut za novejšo zgodovino je dolga leta pripravljal poimenski register vseh Slovencev, umrlih zaradi druge svetovne vojne, teh je nekaj več kot 98.000 tisoč."
Tudi tu nastopi prav smešen paradoks, ki ga izreče ZZB. Namreč ravno ta parazitska organizacija, ki že desetletja sesa ogromna denarna sredstva za neke fiktivne zasluge raznih borcev in njihovih pra-pra-pra-vnukov, si drzne govoriti o porabi "našega" denarja. Kdo bi si upal izračunati enormne zneske, ki jih je država namenila tem borcem, njihovim neštetim obeležjem vsake mrtve "partizanske" mule in njihovim projektom za indoktrinacijo mladine, ki postaja po sedemdesetih letih pravljičarstva vsaj nekoliko bolj razumna? Kar se tiče davkoplačevalskega denarja bi bila lahko ZZB sramežljivo tiho.
Na koncu ZZB toplo priporoči seznam slovenskih žrtev, ki ga je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane (INZ). To priporočilo pa bi moralo pri vsakemu razumnemu človeku vzbuditi zgolj dvom do teh seznamov. Če smo se iz zgodovine NOB in z njim povezanih organizacij kaj naučili, je potem zgolj to, da te organizacije zlepa ne bodo priznale ničesar, kar ni v liniji s ponarejeno zgodovino partijskih zgodovinarjev od leta 1945 dalje. Ti seznami, ki jih je pripravil INZ so vredni najvišje stopnje dvomov in brez težav lahko špekuliramo, da se bodo prej ali slej izkazali za nezanesljive in potvorjene.
INZ je namreč mutacija Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, ki je imel dolgo ves svoj knjižni fond posvečen drugi svetovni vojni in revoluciji pri nas. On naj bi ohranil in vzdrževal vse dogme partizanskega boja, zato je smešno, da je ta nekdanji režimski agitatorski aparat sedaj zadolžen, da objektivno presoja dogodke med vojno pri nas.
Čas je že, da se ZZB preimenuje v Knjižne molje partizanske fikcije in preneha ovirati Slovence pri njihovem iskanju resnične narodne identitete, ki se ni začela leta 1941.
-NeoDomobranec
Naročite se na:
Objave (Atom)