Okupator in okupator

V eni zadnjih številk Družine Alojz Rebula v svoji tedenski kolumni piše:

"Sicer je treba tukaj pripomniti, da rimska okupacija ni bila isto kot moderna fašistično-nacistična okupacija. Ta je bila v bistvu genocidna, kot se Primorci predobro spominjamo. Rimska okupacija je bila bolj teritorialno-politična. Ni hotela zatreti posameznih tujih jezikov, sicer se latiniteta ne bib bila tako zlahka razširila in je ne bi pozneje sprejela vsa današnja dejanska romanska Evropa. Ne kaže, da bi bili latinščino sovražno zavračali, kakor so Primorci zavračali italijanščino."

Alojz Rebula, 2016

Gotovo je, da je prostor za tedensko kolumno omejen in Avtor torej ne more razvijati svojih misli do potankosti in zato mora kje kaj skrajšati ali poenostaviti. A vendar nas more zgornji odlomek marsikje zmotiti. Predvsem pa nas more zmotiti ravno zato, ker je retorika v njem tista, ki vzdržuje neko popačeno dojemanje slovenske situacije med vojnama in začasa druge svetovne vojne. Pojdimo postopoma.

Najprej Rebula pravi, da rimska okupacija ni bila nekaj istega kot fašistično nacistična okupacija, saj Primorci menda to dobro vedo, ker je bila slednja okupacija genocidna. A tu je že prvi problem. Kako more Rebula govoriti o okupaciji primorske, če pa je bila primorska pravzaprav dodeljena Italiji po vojni oz. po rapalski pogodbi. Pa tudi če Primorci smatrajo priključitev Primorske Italiji za okupacijo, kako da potem govori o fašistično-nacistični okupaciji, če je bila ta t.i. okupacija dovršena pred fašističnim prevzemom oblasti. Morda tu misli na fašistično t.i. raznarodovanje ali poitalijančevanje, a to je spet nekaj povsem drugega in vprašati se gre, ali je to res taka krivda fašizma kot ideologije in ali bi bilo brez fašistične zasedbe oblasti na primorskem kaj drugače. Namreč po letu 1943, ko so savojevci in badoglijevci izdali Mussolinija in se obrnili k zaveznikom, preračunljivo in zahrbtno kot vedno, je primorska revija, ki je bila po letu 1933 prva slovenska revija na primorskem, objavila kolumno v kateri piše, da so bili pravzaprav savojevci tisti, ki so bili vedno sovražni do Slovencev. To pa se sliši bolj logično, če se zavedamo, da italijanske sovražnosti do Slovencev niso nastopile z Mussolinijem, niti ni Mussolini zavzel ali okupiral primorske.
  

"Da se proti zadnjim sploh ne bore, temveč, da se nasprotno bratijo z njimi, dokazujejo številni nastopi naših slovenskih komunistov v zvezi z badoglijevskimi dezerterji, dasi je znano, da so badoglijevci najhujši nasprotnik vsake svobodnejše slovenske besede na Goriškem in da so pristaši savojske dinastije, pod katero je narod trpel več kot 25 let, beneški Slovenci pa bi bili kmalu iztrebljeni, saj so trpeli pod to nesrečno in Slovanom sovražno vladarsko rodbino celih osem desetletij in šele sedaj, po ustanovitvi pasu Jadranskega Primorja, si upajo nekoliko bolj javno na cesti govoriti slovensko. S pristaši te dinastije se torej družijo slovenski komunisti in pa seveda z italijanskimi komunisti."

Objavljeno v Goriškem listu 20.12.1944

              
Zato se Rebula popolnoma moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji odnosno na primorsko. kot smo pokazali, Primorska ni bila okupirana od fašistov temveč od Italijanov, še pred fašistično revolucijo 1922. leta, ki je na oblast pripeljala Mussolinija. kar pa se tiče nacistične okupacije Primorske, pa je paradoks v tem, da je prav "nacistična okupacija" sama prinesla Primorcem nazaj svobodo slovenskega jezika. Po Badoglijevi izdaji 1943 in ustanovitvi cone Jadransko Primorje, so Nemci na Primorsko prinesli kar nekaj novosti. Primorci so dobili radijski program v slovenskem jeziku, dobili so svoj slovenski časopis, bogoslužja so zopet potekala s slovenskimi pridigami in slovensko pesmijo. Domobranci ali SNVZ, pa so prinesli slovensko pesem še na ulice. Zato se Rebula dvojno moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji, žnamesto, da bi bolj natančno govoril o italijanski "okupaciji".

S tem Rebula seveda počne nekaj drugega. V maniri trum primorskih razumnikov nalašč ne ločuje med zasedbo slovenskih ozemelj po prvi svetovni vojni in okupacijo Slovenije leta 1941. S tem ostaja zvest stari komunistični percepciji, ki je z mantro o poitalijančevanju in genocidu nad Slovenci leta 1941 - 1943, skušala utrditi upravičenost boja proti okupatorju, četudi gre za dve povsem različni situaciji. "Okupacija" primorske po prvi svetovni vojni in okupacija t.i. Ljubljanske pokrajine, sta nekaj povsem različnega.
         
A sedaj, ko smo si ogledali "okupacijo" Primorske, si oglejmo še italijansko ali fašistično okupacijo Ljubljanske pokrajine 1941 - 1943. Ta okupacija se je popolnoma razlikovala od italijanske zasedbe Primorske po prvi svetovni vojni. Italija je v primeru zasedbe leta 1941, prepoznala Slovence kot lasten narod z lastno kulturo in lastnim jezikom, in dodelila Ljubljanski pokrajini avtonomno ustavo, v kateri je bilo tudi določeno, da bo poučevanje v šolah "obvezno v slovenskem jeziku". S temi dejstvi in iz te perspektive je treba tudi gledati presenečenje in hvaležnost Slovencev ob okupaciji. Tako tudi denimo Rožmanovo sporočilo Mussoliniju.
     
Italijani oz. italijanski fašisti so tako v naslednjih dveh letih posvečali kar nekaj pozornosti slovenski kulturi. V svojih glasilih so objavljali članke o slovenskih posebnostih in v mladinskem fašističnem glasilu celo objavili denimo sliko dekleta v slovenski (gorenjski) narodni noši s pripisom "Piccola Italiana in costume nazionale sloveno. / Piccola Italiana v slovenski narodni noši." Zato so visokega komisarja ljudje pričakali v narodnih nošah, kot denimo v Beli krajini. Čeprav so bili italijanski okupatorji slabi oblastniki, ki niso znali zatreti komunistične ilegale, ki je namerno izzivala strašne italijanske represalije, jim vendar ni moč očitati "genocidnosti". Očitati pa jim je mogoče zločinsko nesposobnost, ki se je namesto dejanskega preganjanja komunistov, zatekala le k streljanju in internaciji velike množice Slovencev. Vendar pa je velika verjetnost, da bi jo Slovenci pod Italijani odnesli skoraj brez žrtev, če ne bi bilo partizanskega odpora.

Nemška okupacija je tudi dokaj kompleksna, saj ni mogoče govoriti le enoznačno o "nacistični ali nemški okupaciji". To okupacijo je treba namreč deliti na okupacijo Gorenjske in Štajerske ter na okupacijo Ljubljanske pokrajine in Primorske od leta 1943 dalje. Tu gre za dve različni stvari, ki skorajda nimata stičnih točk. Če je bila nemška okupacija 1941 dokaj raznarodovalna, je bila nemška okupacija Ljubljanske pokrajine 1943 v resnici slovenski preporod s slovenskim domoljubjem, ki ga Slovenija že vse od tedaj ni več videla. Razlika je namreč v tem, da Slovenci na štajerskem in Gorenjskem niso imeli enotne politične strukture, ki bi pri Nemcih dokazala, da gre za lasten narod, ki želi ohraniti lastno narodno specifiko. Zato obstaja verjetnost, da bi v primeru nemške zasedbe celotne Slovenije, Nemci ne ravnali na isti način, kot so ravnali leta 1941. Kljub temu, da Nemci niso zares prepovedali vsak slovenski tisk, kot velja dandanes, temveč so izdajali vsaj dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku, je dejansko mogoče govoriti o striktnem raznarodovanju.
  
Vendar pa kot smo že rekli, je bila ta okupacija nekaj popolnoma drugega, kot je bila okupacija Ljubljanske pokrajine in Primorske. Slednja je, kot rečeno, dobila nazaj svobodo slovenskega jezika, prva pa je dobila nazaj celo svojo narodno zastavo in svoj avtentičen narodni značaj. Fašistično-nacistična okupacija, o kateri govori Rebula je tako kompleksnejša, kot jo prikazuje in njegove poenostavitve služijo le točno določeni agendi.
    
Rebula smatra rimsko okupacijo za različno od te naci-fašistične, ki je pravzaprav nekako popačena, kot smo pokazali, a vendar je logično, da jo smatra za drugačno, ker okupacijo pripisuje pri prvem okupatorju narodu oz. državi, pri drugem pa ideologiji. In morda ima prav, da se okupatorja razlikujeta, kar se tiče Primorske (kot rečeno, je bil tam Italijanski okupator, ki je želel spremeniti narodno podobo teh pokrajin in ne fašistično - nacističen okupator), a se veliko manj razlikujeta kar se tiče Slovenije kot celote. Tudi rimski okupator Svete dežele, je bil neizprosen do upornikov, tako kot fašisti v Ljubljanski pokrajini. Četudi težko sodimo, ali je bil rimski okupator učinkovitejši pri odkrivanju pravih upornikov, in ni morda le pobijal naključne ljudi, da bi s tem prestrašil upornike, tako kot so to počeli badoglijevci pri nas.
           
Pavšalni zaključki o "genocidni" fašistično - nacistični okupaciji služijo le tem, ki se na vse pretege trudijo, da bi za vso zgodovino zabetonirali svoj mit o nujnosti upora proti okupatorju. A resnica je kompleksnejša in ni tako enoznačna, kot jo prikazujejo mnogi, med njimi tudi Rebula. Zato ni mogoče govoriti o okupaciji na splošno, temveč jo je treba jemati tako kot se je dejansko manifestirala na nekem območju v nekem obdobju.

Praznovanje dneva sv. Ahaca 1944

21.6.1944
Ko so se na predvečer sv. Ahaca zvonovi vseh ljubljanskih cerkva ob  osmih zamajali in pet minut klicali vse mesto k molitvi za padle čuvarje slovenske zemlje, se je na Orlovem vrhu začela prelepa vojaška svečanost.
        
Grobove junakov, ki so vsi posajeni s cvetlicami, je na strani, obrnjeni proti Sancam, v gostem loku obkrožila množica, njej nasproti se je zbral domobranski častniški zbor.
        
Minuto pred osmo so prišli na pokopališče junakov prezident general Rupnik, hrvatski konzul profesor Baljič, kapetan fregate Kregar in spremstvo ter zastopstvo občine ljubljanske. Na pozdrav g. prezidenta: »Domobranci zdravo!« je častna četa, postrojena pod smrekami vrh hriba, odgovorila z gromkim: »Bog daj!« Godba, razvrščena na desnem krilu častne čete, pa je zaigrala vojaško narodno žalostinko: »Oj ta soldaški boben«. V mestu so zvonili zvonovi ...
                     

           
Uvod v molitve, ki sta jih opravila višji kurat g. dr. Lenček in kurat g. Kraljič, so bili spet otožno proseči zvoki godbe. Ko sta duhovnika pozvala navzoče k molitvi za padle domobrance in za vse, ki so kdaj padli za slovensko domovino, je ves hrib odmeval od molitve stoglavega zbora. Godba pa je odigrala sklepne akorde molitve.
          
Med tihim igranjem žalne koračnice sta nato prezident gen. Rupnik in podpolkovnik Vizjak položila dva venca iz belih nageljnov in vrtnic, modrega cvetja in rdečih turških nageljnov, povezana s slovenskimi trakovi, v počastitev padlih borccv za domovino.
             
Nato je spregovoril g. podpolkovnik Vizjak:

     
V usodni borbi dveh svetov je na sv. Ahaca dan 1. 1593 slovenski narod izvojeval odločilno borbo nad Turki — rešil sebe, ohranil vero in očuval evropsko kulturo. Zavezniške čete so bile poražene, slovenski narod je bil sam v uri zmage na bojišču, od usode izbran, da zada odločilni udarec neizmerni bojni sili turškega carstva. David je premagal Goliata — vekovna priča, da duh zmaguje nad silo orožja, luč nad temo in resnica nad prevaro.
             
Tistega večera, ko so naši pradedje na meče naslonjeni z bregov Kolpe zrli za bežečo turško vojsko, pač niso slutili, da bo 350 let pozneje med slovenskim narodom znova vstal duh odpadnika Hasana paše, da bodo znova vzplamtele naše vasi, da bodo janičarji zopet skrunili božje hiše in slovenske domove, da sc bo znova dvigal proti nebu krik mater in nedolžnih otrok. Tisti večer je ponos napolnjeval njih srca in sladko upanje lepših dni.
          
Na predvečer boja pri Sisku pa ni bilo tako, nema negotovost je stiskala duše naših dedov, ko so zrli neizmerne množice sovražne vojske. Zdi se mi kakor da danes ves slovenski narod doživlja predvečer bitke pri Sisku. Od usode postavljeni v deželo, kamor udarjajo zadnji valovi daljnega vzhoda — smo Slovenci poklicani zgodovinski nalogi biti predzidje krščanstva in čuvarji zapadne kulture. Vemo, da so vrednote, za katere se borimo, vredne življenja. Spoznavamo pa tudi zgodovinski nauk bitke pri Sisku: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!
          
Danes na predvečer v zgodovini slovenskega naroda — tako usodnega dne — hiti naša hvaležna misel k davnim dedom. ki so z neizmernimi žrtvami očuvali našo domovino. K vsem tistim Slovencem, ki so kdajkoli darovali za domovino svoje življenje, posebno pa še našim mrtvim domobranskim tovarišem. Sv. Ahac je praznik naše vojske, mrtvim junakom v spomin, nam vojakom pa v opomin, da je vera v božjo pomoč in lastne sile najboljši porok narodove bodočnosti.

        
Ko je g. podpolkovnik pozval navzoče, naj vzkliknejo v spomin padlih trikrat: »slava«, je po hribu odjeknilo kakor grom. Častna četa je strumno izvršila pozdrav s puško in godba je zaigrala našo himno »Naprej zastava slave«.
       
Med zvoki koračnice se je začel Orlov vrh prazniti. Marsikdo pa je ostal ob grobu, kjer je bral na križu znano ime. Ljudje so zatikali v prst šopke: divji nageljni in šentjanževe kresnice. Tudi svečke so se zasvetile na grobeh.
         
22.6.1944
       
Spominska sv. maša v stolnici
            
Ob 8 zjutraj na sv. Ahaca dan pa je bila v stolnici pri glavnem oltarju spominska sv. maša, ki jo je daroval višji kurat dr. Lenček v mašnem plašču, izdelanem iz Hasanovega plašča. Maše se je udeležil prezident general Rupnik s spremstvom in domobranski častniški zbor s podpolkovnikom Vizjakom na čelu. Častne prostore so imeli tudi Turjaški, potomci zmagovalca pri Sisku.
             

        
Poleg nad 350 let starega plašča, ki se že desetletja ni več rabil pri sv. maši, je dala izreden poudarek cerkveni spominski slovesnosti vojaška godba, ki je ves čas igrala na koru. Vsa cerkev je bila napolnjena, kakor edino še pri škofovih postnih pridigah. Oči vseh so se z zanimanjem upirale v častitljivo starino karminaste barve, ki je nekdaj odevala uničevalca naših prednikov, zvestih svoji veri tedaj pa služi za božjo službo in nas spominja slavnega dne naše zgodovine, zmage križa nad polumesecem, rešitve slovenskega naroda pred turško sužnostjo.
        
Ob začetku mašo je godba zaigrala svečano »Bog pred Tvojim veličastvom«. Najgloblje sta zajeli srca domači »Lepa si, lepa si roža Marija« in pa »Marija pomagaj nam vojskini čas«. Ob koncu službe božje je narodna himna »Naprej zastava slave« vse navdala z jekleno voljo, bojevati se po zgledu dedov za križ in svobodo, da doživimo novi Sisek, zmago nad komunizmom, zlom, hujšim od Turkov.

Govor prezidenta Leona Rupnika na dan sv. Ahaca

Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost!

      

Klic predsednika generala Rupnika ob prazniku slovenske vojaške slave, na dan sv. Ahaca.

         
Slovenci in Slovenke!
    
Slovenska mladina!
       
Okrog dve stoletji so turške armade naskakovale Evropo in prinašale narodom evropskega jugovzhoda nedopovedljivo trpljenje.
              
Tudi naša ožja domovina — prav posebno pa Dolenjska — je morala prestati mnogo nadlog. V nekako petdesetih letih je bilo preko 200.000 Slovencev deloma pobitih, deloma odvedenih v sužnost; cele pokrajine so bile opustošene in neštevilne slovenske domačije razdejane.
              
Dolgo je trajalo, preden so se evropski narodi zedinili in ojunačili, da bi se obranili turške nevarnosti in pahnili sovražnika nazaj.
          
Tudi naši slovenski predniki so se uvrstili med borce, da so tako zadostili svoji dolžnosti, ki so jo imeli do naroda in domovine. Bilo jim je usojeno, da so se prav posebno odlikovali v odločilni zmagi.
            
Bilo je na dan sv. Ahaca, dne 22. junija 1593. leta, ko so naši hrabri predniki pod poveljstvom kranjskega grofa in cesarskega generala Andreja Turjaškega ter kranjskega plemenitnika Adama Ravbarja v naglem pohodu pohiteli rešit trdnjavo Sisek. Presenečenje, ki ga je izvršilo le 4—5000 mož, je bilo popolno.
            
Sisek je oblegalo 38000 mož močna turška vojska pod poveljstvom izredno brezobzirnega bosanskega paše Hasana-paše. Ta je nagnal 10000 mož v trikot med rekami Sava—Kolpa—Odra, da bi se z njimi zoperstavil prodirajočemu Turjačanu. Toda v bitki, ki je trajala samo eno uro, so bili Turki popolnoma potolčeni. Le okrog tisoč mož se je rešilo. Večina Turkov je utonila v Kolpi. Med njimi je bil tudi sam Hasan-paša.
            
Tako je bila izvojevana odločilna zmaga, ki je rešila za obrambo važni Sisek in za vselej odstranila turško nevarnost od zapadne Hrvaške in slovenskih predelov.
         
Krščanska Evropa je znova zadihala. V naši domovini pa je zavladalo največje veselje, ki je našlo izraza v vročih zahvalnih molitvah za čudežno zmago. V ljubljanski stolnici in v cerkvi sv. Ahaca pri Turjaku sta bili ustanovljeni ustanovni sv. maši na čast sv. Ahacu v spomin na uničeno turško nevarnost in za krepitev krščanstva.
          
In danes praznujemo spominski dan te zmage. Slovesno ga praznujemo vsi, prav posebno pa naše hrabro, mlado Slovensko Domobranstvo.
           
Zakaj so dogodki, ki so se za slovenski narod tako slavno in častno odigrali pred 351 leti, tudi za sedanji rod važni? Zakaj praznujemo 351. obletnico onih junaških časov in jih kličemo v spomin prav posebno naši mladini?
          
Tudi takrat so ogrožale Evropo, vso krščansko kulturo in civilizacijo horde, ki so pridrle iz stepe.
             
Tudi takrat so se dvignili k boju skoraj vsi evropski narodi, da bi obvarovali svojo staroslavno, pa vendar vedno mladostno ustvarjajočo celino.
       
Tudi takrat so nosili nemški vojaki glavno težo obrambe in nemški vojskovodje so vodili vojsko, ki je bila sestavljena iz mnogih narodov, — in zmagali, kakor so že tudi prej vselej evropski narodi premagali velikanske horde, ki so iz stepe naskakovale Evropo.
        
Tudi takrat so končno bili pri sovražniku janičarji kakor so danes v našo sramoto slovenski izmečki v hlapčevski ali biriški službi židovskega boljševizma in židovskega gangsterstva, da svoj lastni narod morijo in svojo lastno deželo ropajo in pustošijo.
           
Navzlic vsem podobnostim pa je razlika med tedanjim in današnjim bojem temeljna.
            
Tedanji sovražnik je bil hraber, divji in grozen. Hotel je osvajati, pripeljati nas k svojemu bogu, povsod je hotel zasejati seme polmesca. — Sedanji sovražnik — žid — pa je strahopeten, podel in zahrbten. Ne bori se sam. Zastrupil in poneumil je druge narode, da se zanj tepejo, zanj krvavijo in zanj mrjo. Ne zasramuje samo vere v Jezusa Kristusa, temveč tudi vse druge vere. Da; vsem, ki niso Židje, odreka pravico do verovanja v Boga. Zakaj samo Židje naj bi bili izvoljeno ljudstvo, ki bi mu morale biti na razpolago vse dobrine, vse zlato in vsi užitki zemlje. Mi vsi drugi pa naj bi bili po njihovem zapisani satanu in bi kot živali morali biti vpreženi v židovski jarem. Zločinski sadizem Židov in uničevalni bes narodov, ki jih vodi židovstvo, gresta zato že preko nesmisla in sta brezmejna Otroci, žene, starci, bolnišnice, šole, cerkve, cela mesta, staroslavni kulturni spomeniki največje, vrednosti, z eno besedo, vse, kar je človek in človeško in ne Žid in židovsko, mora biti pomorjeno, mora biti porušeno, pa naj je z njimi skupaj ali pa proti njim!
           
Tako upa lakomna in oblastiželjna židovska zver, d a bo postala gospodarica nad vsemi narodi na zemlji in si tako izsilila obljube svojega namišljenega »svetega pisma«. Ta pohlep je edini veljaven židovski zakon.
          
Tudi malemu slovenskemu narodu židovsko besnenje ne misli prizanesti. Če bi zmagal Žid, bi z drugimi narodi počasi izginil tudi naš narod.
          
Ker pa, je pravi, resnični, pravični in vsemogočni Bog, ki ga nosijo v svojih srcih častiljubni, pametni, pravicoljubni in hrabri ljudje in narod, bo On, pa čeprav po najtrši preizkušnji, izbral te narode, da bodo na zemlji v blagor človeštva hodili Njegova pota.
                 
Glejmo, da bomo med njimi tudi mi!
                
Na temeljih, ki ohranjajo in dajejo življenjske sile našemu narodu, strnimo vse svoje pozitivne, tvorne narodne moči v enoto! Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost; vse drugo pustimo na strani. Časi so težki; zmagovati jih moremo le strnjeni in disciplinirani. Ne vemo, kaj nam more Previdnost še nameniti. Eno pa je gotovo! Vse težke preizkušnje in vse težave bomo lažje prestali in vse se bo za nas tem bolj ugodno izteklo, čim bolj bomo strnjeni in enotni. Za sebičnost, sumničenje in nezaupanje med nami ne sme hiti prostora. Kdor s pozitivnimi sredstvi dela za narod v najtežjih časih narodu le koristi! in pri tem delu je treba zares vse poštene sodelavce združiti v enoto. Naj bi med nami ne bilo nikogar ki bi zaradi ozkosrčnih, po strankarstvu in klikarstvu dišečih strasti moral vzeti nase prokletstvo, ki bi mu ga zgodovina slovenskega naroda sicer naprtila.
           
Kot pred 351 leti, tako bo tudi v tej borbi božja Previdnost popeljala k zmagi one narode, ki bodo v službi Dobrega in pravice zastavili vse svoje moči in do kraja izpolnili svojo dolžnost. Na tej osnovi šele more dobiti vse naše delo in ves naš trud svoj smisel.
        
Kakor je dolžnost vsakega, po židovsko - boljševiški zaroti ogroženega naroda, za zmago Dobrega moliti, delati, boriti se in v to zmago tudi verovati, tako veže ista dolžnost vsakega Slovenca, še več. Mi moramo poleg tega še ustvariti enotnost! Tako bomo tudi mi deležni blagoslova, ki bo brstel iz zmage.