Naša kultura živi - sprejem literatov pri prezidentu Leonu Rupniku - 28.3.1945

Pred nami sta dve reportaži z dne 28.3. 1945, ko je v Ljubljani prezident odlikoval tri literate, in dal priznanje tudi Francetu Balantiču in Francetu Kremžarju, ko je čestital Kremžarjevemu očetu in obljubil ustanovitev sklada "Balantičeva ustanova". Sledi tudi celoten govor prezidenta ob tem dogodku.

Literarne nagrade Pokrajinske uprave

Prezident general Rupnik je dal priznanje slovenskim leposlovcem

Svoj čas so slovenske oblasti podeljevale vsakoletnim odličnim delom leposlovnega značaja literarne nagrade in sicer bivša banska uprava ter županstvo občine ljubljanske. Ta tradicija se je vzdržala do zadnjega časa: nagrade bivše uprave Ljubljanske pokrajine so bile podeljene samo še za leto 1942, mestna občina pa je podelila Prešernovo nagrado še lani. Letos pa je ljubljanska nagrada nepričakovano in čisto po nepotrebnem prenehala, kajti ne vidimo razloga, zakaj naj bi denarna štednja zadela prav slovenske, v tem težkem času ustvarjajoče leposlovce. Prezident general Rupnik pa je čutil zalo še bolj potrebo, obnoviti skrb za kulturno delo ter je naročil J. Peterlinu, naj sestavi razsodišče, ki naj izbore tri najboljša dela zadnjega leta in jih predlaga za nagrado, ki znaša za prvi dve deli po 10.000 lir, za tretje 8000 lir. O rezultatu razsodišča smo že včeraj poročali. V sredo ob 9. je bilo podeljevanje nagrad. V delovni pisarni prezidenta generala Rupnika so se zbrali odlikovanci gg. pesnik dr. Alojzij Gradnik in pisatelja dr. Stanko Majcen in Emilijan Cevc, urednik F. Kremžar za pokojnega nagrajenca pesnika F. Balantiča, ter člani razsodišča uredniki B. Borko, dr. Tine Debeljak, dr. P. Karlin in prof. Moder, kakor tudi predstavniki oblasti: načelnik upravn. oddelka dr. Hubad, načelnik Prosvetnega oddelka dr. L. Sušnik in načelnik Informacijskega oddelka I. Cergol.

 
Predsednik oddelka za kulturo prof. Peterlin je g. Prezidentu še enkrat poročal o sklepih razsodišča, ki je iz razmeroma lepega števila kvalitetnih del tega leta izbralo imenovane pesnike in pisatelje, ter mu predstavil nagrajence. Nato je Prezident general Rupnik imel na zbrane nagrajence naslednji nagovor:

Spoštovani gospodje!

Z zadovoljstvom sem osvojil sklepe, kl nam jih je pravkar prečital predsednik komisije za podelitev literarnih nagrad za leto 1944. Srečen sem, da lahko gospodom, katerim je komisija prisodila najboljše ocene, izročim kot znak priznanja skromne nagrade za njihova dela, ki so obogatila slovensko kulturo in postala skupna last slovenskega naroda.

Vsako pošteno delo zasluži pošteno plačilo. Bolj velja to za duševna dela naših odlikovancev, storjena v času, ko je na slovenski zemlji in okrog nje govorilo orožje in imela smrt svojo bogato žetev. »Inter arma silent musae«, se je glasilo staro rimsko pravilo. Naši odlikovanci so šli preko njega, oni so odklonili propagirani kulturni molk in dali iz bogatih zakladnic svojega duha svojemu narodu najboljše, kar so premogli. Prav zato bo njihovo delo deležno zahvale in hvaležnosti vsega našega naroda.

Izredno mi je drago, da lahko odlikujem dr. Alojzija Gradnika, našega velikega in globokega lirika, ki je prav zadnji dve leti izdal močni in za današnji usodni čas pomembni zbirki »Maja« in »Pojoča kri« s krepkimi podobami trpljenja naših izgnancev v savojskih taboriščih.

Srečen sem, da vidim med odlikovanci dr. Stanka Majcna, svojega bivšega požrtvovalnega sodelavca, mojstra slovenske besede in globokega misleca.

V krogu najboljših stoji eden izmed najmlajših naših piscev, Emilijan Cevc, ki je na svojstven način zajel življenje v slovenskem domu in ki v mehkem, izpiljenem slogu razmišlja o preprostih stvareh, ki obdajajo slovenskega človeka.

Enega, ki bi sodil v vaš krog, gospodje, danes ni več med nami. V cvetu mladosti je France Balantič, nadebudni pesnik in glasnik našega mladega pokoljenja, položil svoje življenje na žrtvenik slovenskega naroda. Njemu žal ne morem izročiti odlikovanja, pač pa sem odredil, da se v njegov spomin osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada pesniškemu prvencu.
      
Prijetna dolžnost mi je, gospodje, da se Vam kot prezident ljubljanske pokrajine za Vaše plodno, slovenskemu narodu in vsemu kulturnemu človeštvu posvečeno delo od vsega srca zahvalim in Vam k priznanju, ki Vam ga je prisodila komisija, iskreno čestitam. Slovenski narod ne bo pozabil, da ste ga v času njegove Kalvarije ogrevali s toplimi žarki večne resnice, plemenitosti in lepote. Temu svojemu poslanstvu ostanite zvesti tudi v bodoče. Iz bogatih zakladov, ki Vam jih je naklonil Bog, črpajte nove sile in ustvarjajte nova dela, da bo večna stavba slovenske kulture čim mogočnejša in veličastnejša.

Po govoru je nagrajencem izročil g. Prezident lepo izdelane diplome, ki so zase umetnine ter zelo reprezentativne in jih je ročno izrisal ter načrte zanje napravil arh. Gajšek.

G. Prezidentu se je v imenu nagrajencev zahvalil najmlajši g. Emilijan Cevc, ki mu je izrekel hvalo za priznanje ter obljubo, da se bodo pisatelji zavedali vedno svoje dolžnosti do naroda in kulture in mu po svojih močeh ustvarjali književnost.
Tako je g. Prezident počastil ustvarjalce slovenskega duha in besede v tem času ter tako z lepo gesto potrdil našo kulturno samobitnost.

  

Naša kultura živi

Letošnji 28. marec je bil tih kulturni praznik. Prezident general Rupnik je dopoldne sprejel v svojem delovnem kabinetu tri mojstre slovenske besede, jim izročil v znak priznanja diplome in podelil pokrajinske literarne nagrade. Med nagrajenci so bili: pesnik Alojzij Gradnik ter pisatelja Stanko Majcen in Emilijan Cevc. En nagrajenec ni bil prisoten pri tej skromni in pomembni svečanosti, eden, ki ni doprinašal deleža za naš rod samo s peresom, temveč je prijel v usodnih trenutkih naše domovine v roke tudi puško, to je bil mladi mojster slovenske vezane besede, padli borec-pesnik France Balantič. Namesto njemu je stisnil prezident roko očetu pokojnikovega pesnikovega prav tako padlega soborca Franceta Kremžarja, ki je bil Balantiču tovariš, prijatelj in mentor. Oba idealna mlada borca sta umrla junaško v ognju v grahovski borbi z rdečimi izkoreninjenci leta 1943. Prezident general Rupnik je odredil, da se v počastitev spomina za domovino padlega pesnika osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada našemu pesniškemu prvencu.

    

Govor prezidenta Leona Rupnika ob pogrebu žrtev zavezniškega bombardiranja Ljubljane

Pred nami je govor prezidenta Rupnika na pogrebu žrtev letalskega napada angoamerikancev dne 13.3.1945. Letalski terorizem se je izvršil štiri dni prej, na rojstni dan Gregorija Rožmana dne 9.3.1945. Angloamerikanci so pri jasnem dnevu bombardirali stanovanjski del Ljubljane in po svoji teroristični taktiki pomorili 46 civilistov. Najmlajši med njimi je bilo komaj tri leta, najstarejša žrtev pa je bila stara 78 let. Angloamerikanci niso imeli nobenega resnega povoda za bombardiranje Ljubljane, razen ustrahovanje ljudi. Komunistična rdeča armada je že jeseni prejšnjega leta zasedla Beograd in nobenega razloga ni bilo, da se bombardira Ljubljano, čez manj kot dva meseca je tudi Nemčija že kapitulirala. Sledi celoten govor prezidenta:
  

"Tu ležijo mrtvi — Slovenci!
   
Prišli smo, da se poslovimo od mrtvih slovenskih mož, žena in otrok. — Prišli smo, da se poslovimo od nedolžnih žrtev, ki jih je iz toplega družinskega objema in iz našega slovenskega občestva iztrgalo strahovanje židovskega sovraštva ki se je razbesnelo proti vsemu človeštvu. — Prišli smo vzet slovo od žrtev nesmiselnega besnenja, ki se je sedaj razbesnelo tudi nad tistim narodom, kateri ni hotel nikdar ničesar drugega, kot da se ohrani na tem drobcenem koščku zemlje, kamor ga je pred davnimi stoletji poslala božja Previdnost, kateri ni hotel biti nikdar nikomur v breme, ampak je vedno le želel, da bi živel po božjih postavah in z božjo pomočjo iz skope zemljice kopal sadove svojega preživljanja.
    
Vprašam vas, dragi moji rojaki, kaj so vendar naredili ti nedolžni, dobri Slovenci Angloamerikancem, da so jih sredi njihovega mirnega dela in snovanja za bodočnost na najbolj grozoten, najbolj nečloveški in podli način zavratno umorili?
       
Trdno verujemo, da bo Vsemogočni Sodnik sodil hlapčevske rablje satanskega boljševizma in zlatega židovskega moloha; ne sicer takoj, toda sodil jih bo zatrdno, zakaj božji mlini meljejo počasi, pa sigurno.
       
Zato, Slovenci, ne klonimo glav! Naša žalost naj bo žalost ponosnih, ki ne bodo nikdar propadli! Kar nas je še preživelih in kar jih bo po teh grozotah preostalo v pričevanje poznim rodovom, ki bodo srečno živeli na tem rajskem prostoru, ki je naša domovina, strnimo sile! Vse težke preizkušnje, ki nam bodo še naložene, moramo prestati hrabro in odločno in še za trenutek ne smemo popustiti v neomajni veri v Boga, naš narod in našo lepo domovino!
 
Zakaj samo ta trdna vera nas bo usposobila, da bomo enotni po misli in duhu vzdržali napore in borbe, dokler se Vsemogočnemu ne bo zdelo, da smo vredni, biti dragocen član narodov v novi, boljši dobi, ki bo napočila po tej vojni.
       
Tem žrtvam, ki ležijo pred nami, dolgujemo, da utrdimo svojo vero in ojeklenimo svojo voljo in da v boju za boljšo dobo človeštva vzdržimo. Samo če bomo v boju, ki nam je naložen, vzdržali, bomo tem in vsem drugim slovenskim rojakom, ki so padli za narod in domovino, izkazali vredno čast in jim obranili za večne čase zasluženi spomin.
     
Vam, moji ljubi mrtvi rojaki, pa kličem: Ljubi Bog naj vam da, da bi vam bila naša sveta domača zemljica, za katero ste padli in katera bo nekoč tudi nas sprejela v svoj objem, lahka!
           
Počivajte v miru in v bližini Boga, molite za svoj trpeči narod!"
      

Govor prezidenta divizijskega generala Leona Rupnika ob novem letu 1945

Pred nami je prvi v seriji govorov Leona Rupnika, ki jih je imel ob različnih priložnostih med leti 1943 - 1945. Prezident Rupnik je ena največjih osebnosti slovenske zgodovine saj je njegova politična pojava dejansko utelešenje slovenske tradicionalistične in narodne misli. Kdor pa želi nadaljevati in se okleniti tradicije, ki so nam jo skušali priskutiti liberalci starega kova in ki so nam jo do nerazpoznavnega izkazili komunisti, ter ki nam jo danes skušajo priskutiti liberalci novega kova, moramo dodobra poznati misli in ideje, ki jih v svoji osebi združuje prezident Leon Rupnik. Šele, ko bomo dojeli bistvo slovenske tradicije od Mahniča do Rupnika v celoviti njegovi razsežnosti, moremo znova obnoviti avtentičnost slovenskega naroda in Slovenca, kot zgodovinske danosti.
 
Ta govor je prezident povedal po radiu prvega januarja 1945.
 

Vse za rešitev naroda!

  

Dragi moji slovenski rojaki!

Z istimi besedami, ob istem času in z istega mesta sem vas pozdravil danes pred letom, ko smo odslavljali leto 1943 in polagali svoje upe v leto 1944.

      

Takrat sem dejal, da izpolnitve programa našega novega življenja ni mogoče stisniti v okvir enega samega koledarskega leta, marveč da je naše vstajenje odvisno od trajnih naporov nas samih, od trajne zaposlitve vse naše dobre volje in vseh naših moči, in da sta za to potrebni skrajna enotnost v mišljenju in nastopanju ter discipliniranost.

        

Takrat sem se tudi zahvalil vsem tistim Slovencem, ki so si zaradi zveste izpolnitve do Boga, naroda in domovine pridobili zaslugo, da so v najtežjem času skrbeli za našo rešitev iz obupnega položaja, v katerem smo bili 8. septembra.

  

To so bili naši hrabri prvi domobranci, naši kmetje in delavci, del našega izobraženstva in domovini zvesta mladina.

   

Če se ozrem na razdobje med svojim lanskim in letošnjim novoletnim pozdravom, me vztrajno, zvesto izpolnjevanje narodnih dolžnosti teh najboljših Slovencev in Slovenk navdaja s ponosom in hvaležnostjo. Zato se zahvaljujem vsem, ki so v preteklem letu z žrtvami in delom pomagali gladiti naš ugled, našo varnost in obnovo našega življenja.

          

Predvsem smo dolžni svojo globoko zahvalo vsem našim vojakom, ki so v boju morali žrtvovati življenje ali svoje zdrave ude za varnost slovenskega naroda. Vse te žrtve pomenijo dragocen temelj našega preroda, iz katerega mora vzkliti nova, srečnejša doba našega narodnega življenja.

       

Prav tako toplo zahvalo dolgujemo vsem tisočem nepoznanih mož in fantov, ki so napolnili vrste slovenskega domobranstva, da tako v junaštvu in udarnosti polagajo temelje novi, lepši zgodovini slovenskega naroda. Blesteče zmage nad našimi boljševiškimi nasilniki v minulem letu so toliko bolj pomembne, ker si je slovensko domobranstvo z resnim in požrtvovalnim delom in urjenjem pridobilo tolikšne vojaške sposobnosti, da je svoje uspehe v boju s komunistično drhaljo doseglo z najmanjšimi žrtvami. Čast, zvestoba do naroda in domovine, najstrožje izpolnjevanje dolžnosti in tovarištvo bodo domobranske vrste vedno bolj utrjevale in dvigale njegovo veljavo, da bo slovensko domobranstvo postalo porok naše zmage nad našimi sovražniki in porok naše veljave v družini svobodnih evropskih narodov. To domobranstvo bo postalo tudi nosilec našega novega narodnega in družabnega reda, v katerem bo vsak dobro misleči Slovenec moral biti zadovoljen.

        

Kakor naši vojaki so tudi pripadniki drugih stanov izpolnjevali svoje dolžnosti do domovine. Kajpak so to spet bili zlasti naši neprecenljivi kmetje, ki že skozi 1500 let naše težke zgodovine dajejo narodu vedno sveže, dvigajoče sile; nadalje naši marljivi delavci, ki navzlic največjim naporom boljševiških lažnivcev niso odpovedali zvestobe, ter mladina, ki je zapeljivci niso mogli zapeljati, ker se je zavedala, da gre za njeno bodočnost

           

Zaradi vsega tega smo v preteklem letu navzlic razmeram dosegli prav lepo vrsto uspehov. To je uvidela velika večina naroda, ki se nam je zato v delu in naporih pridružila.

          

Pridružilo bi se nam jih še več, če ne bi bili moralno in dejansko ovirani. Ovirali pa so jih oni redki posamezniki, ki sem jih vse leto sam in po svojih sodelavcih javno v govorih in člankih ter zasebno opozarjal in opominjal, naj vendar mislijo na narod iu naj ne rušijo narodne enotnosti, ki nam edina lahko pomaga iz stiske na zeleno vejo.

                 

Toda ostali so vedno enaki. Trdovratno in navzlic očitnosti položaja so sledili krilaticam propagandistov svetovne židovske sleparije: vdajali so se usodnim iluzijam, vdajali se neresnim političnim sanjam. Niso se zavedali, da so s tem najbolj koristili komunistom, ki so si meli roke. Če so le mogli, so šli z molkom in omalovaževanjem preko mene, na drugi strani pa so od mene pričakovali dejanj in gest, ko da sem najmogočnejši vladar na svetu. Če so zarudi svojega skoraj že bolestnega zanešenjaštva vtaknili prste med škripce, so zakričali o vnebovpijočih krivicah in valili krivdo na vse druge, samo na svojo nerazsodnost ne.

         

Ostali pa so v ogromni manjšini. Toda naš narod je tako neznaten, da je škoda vsakega pozitivnega člena, ki gre v nič.

       

Poudarjam pa: če ne bi nekaj večnih nezadovoljnežcv, političnih stremuhov in nerazsodnežev s svojo kratkovidnostjo, tekmovanjem za prvenstvo, spletkami, nezaupljivostjo in izigravanjem stalo na poti dobri volji, razumevanju, treznosti, disciplini in enotnosti pravega slovenskega naroda, ki se je zbral v in za slovenskim domobranstvom, bi danes ne bilo brez komunističnih razbojnikov zavarovano, mirno in urejeno samo jedro slovenskega prostora - Ljubljansku pokrajina - marveč bi vse to bilo doseženo tudi drugod, kjer žive naši ljudje in bi se vsa naša tvorna sila posvetila gradnji in obnovi razbitin ter duhovnemu in gmotnemu utrjevunju zoper satanski boljševizem. Zato tem večja zahvala vsem tistim, ki so razumeli zapoved časa.

         

Slovenci vemo, da čas preskušenj še ni mimo. Zato bomo združili vse sile, stisnili pesti, napeli mišice in možgane, da se izmuznemo namenom židovskega boljševizma, ki nas s svojo satansko igro skuša ponižati na stopnjo topih sužnjev.

          

Na pragu usodnegu razdobju, ki ga danes nastopamo, bi rad poudaril, da se nova doba, ki mora priti, in bo tudi prišla, že dovolj jasno očituje. Zato bi rad svoje rojake Slovence znova opozoril: Slovenci, zberite se in odprite oči, da vas sonce nove dobe ne bo našlo zatopljene v nesrečne sanje!

          

Tudi v nastopajočem letu bo moje vodilo ostalo nespremenjeno: Vse za rešitev naroda! Koristiti narodu!

          

Vsem, ki mi v skrbi za svoj narod sledijo in so mi pripravljeni še slediti, pa naj velja za novo leto moje geslo: Neizprosen boj komunizmu do njegovega uničenja! Delo za duhovni preporod in gmotno obnovo našega naroda! Negovanje kulturnih, verskih, gospodarskih in družbenih vrednot slovenskega naroda! Negovanje slovenskih narodnih izročil! Ustvarjanje pogojev za nov, pravičnejši in boljši družbeni red ter stanovsko slogo!

          

Ker smo evropski narod, mora tudi naša dežela sodelovati v boju za novo Evropo, v katerem nam je zaradi načelnosti, prvenstva in žrtvovanja zgled Nemčija. Združimo vsi in vse svoje sile in sposobnosti v nerazdružno enoto v in za našim slovenskim domobranstvom!

Križ nam govori (1944)

Križ nam govori

V.Z., 1944

  

Iste sile, ki so na Veliki petek klicale v Jeruzalemu: Križaj ga, križaj ga! iste sile so povzročile sedanje gorje. Ker ni Kristus ustanovil posvetnega kraljestva, zato so ga križali in prav zato še danes judovski materijalizem strelja naše poštene slovenske može in fante.

Sliši se vprašanje, kako more dobri Bog dopustiti, da se ljudje, ki so člani velike družine narodov v Evropi, tako strahotno med seboj pobijajo? Ta misel se nam vzbuja, ko gledamo na sedanjo vojno, ki se vodi z vsemi uničujočimi sredstvi tehničnih pripomočkov. Včasih delamo krive diplomate, češ da so oni povzročitelji tega strašnega gorja, ki je prišlo nad brezštevilne družine in narode. Toda, če smo odkritosrčni, moramo priznati, da ni Bog odgovoren za gorje sedanjih dni, temveč narodi Evrope sami. Že skozi pet in dvajset let opazujemo, kako nespametno se med seboj mesarijo narodi, ki stoje na tako visoki stopnji omike. Kaj smo vse doživeli za časa zadnje svetovne vojne od 1914. do 1918. leta! Kako nečloveško je morila skozi dvajset let boljševiška vlada v Rusiji. Kakšne strahote so se dogajale v državljanski vojni na Španskem! Kaj se godi v sedanji vojni, ko toliko in toliko mornarjev izgine s podmornicami na dnu morja, kjer so živi mrliči in umirajo, ne da bi se kdo spomnil njihove grozovite smrti! Kakšno morje trpljenja se je zgrnilo nad našo domovino po komunističnih zločinih! Ali se nam ne zdi, da so na delu najhujše peklenske sile. Zato pa tudi ni vzrok tega gorja peščica diplomatov, temveč narodi Evrope sami. Že pred sto leti so ti narodi nastopili napačno pot. Kakor je v Stari zavezi Bog vedno prepustil izvoljeno ljudstvo sovražniku, kadar je ljudstvo Njega zapustilo, tako je sedaj tudi Bog dopustil, da je zavladala tema, ker so ti narodi v napuhu preslišali božji klic in so nastopili pot, katero so jim pokazali židovski boljševiki. Narodi Evrope so prišli v puščavo, kamor ne sega več božja oblast, zato se pa vse peklenske sile prosto gibljejo in izživljajo v medsebojnem uničevanju.
 
Pred stoletji se je že začela usodepolna pot zmote in blodnje. Takrat so narodi Evrope obrnili hrbet svojemu Bogu in sledili klicu svobode in bratstva. V srednjem veku so bili vsi stanovi, so bila vsa gospodarska podjetja, obrt in trgovina prepletene z nitjo vere. Nad vsemi je bedela misel na Boga in na onostransko življenje. Slika tedanjega sveta je bila ožarjena z lučjo onostranskega življenja, središče vsega je bil Bog, to sonce življenja. Nato pa je poskušalo neko duhovno gibanje pod vodstvom židov urediti svet na nov način, in sicer brez Boga in brez onostranskega življenja; Boga naj bi nadomestil človek, onostransko življenje pa raj na zemlji. Cilj tega gibanja je bil, omogočiti človeku, da razvije vse sile in moči, da pride do oblasti in do uživanja na tem svetu, bodisi na pošten ali nepošten način. Človek naj bo sedaj prost vseh vezi, prost naj bo božjih zapovedi, prost naj bo božjih postav. Hipno se je zdelo človeštvu, da je rešeno verig in ječe, toda v tem trenutku je zapustil človeka zemeljski raj. Nek učenjak je zapisal takrat besede: Sedaj šele je življenje vredno življenja. Bog, ki je počelo življenja, je bil na ta način vržen s prestola, človek je postal središče vsega, postal je tako rekoč sonce vesoljstva. Bog se je moral umakniti na obrežje. Kajti božji red se samo toliko trpi, kolikor ne krši človeškega reda. Machiavelli piše: Politika je neomejena vladarica v kraljestvu človeških moči in stremljenj. Kar ji gladi pot, je dobro, kar ji pot zadržuje, se mora odstraniti.

To pot zmote, ki so jo nastopili narodi Evrope v tako imenovani prosvetljeni dobi, so nadaljevali tudi v 19. stoletju. Svobodnjaška doba 19. stoletja je zahtevala neomejeno prostost posameznega človeka, zato je zametavala vsako oblast v veri in znanosti. V imenu svobode se je katoliška cerkev izganjala iz šole, iz zakona in iz javnega življenja. Vsi izumi zadnjih desetletij so povzročili, da je človek postal še bolj ošaben in samozavesten. Veruje samo v to, kar odkrije ostrina človeškega duha. Vera se takemu človeku zdi kot stara šara, ki je še ostala iz nekdanjih časov. Vera je privatna zadeva, zato se trpi samo še v cerkvi in med štirimi stenami v domači sobi. V javnosti nima nobene besede več.

Človek verjame le svojemu sluhu. Verjame na svojo vsemogočnost. Vse sile narave naj bodo njemu podložne, zato sanja, da pripravlja človeku raj na zemlji, razmere, v katerih se bo človek najbolj srečnega počutil. V resnici je človek veliko dosegel. Prideluje in izdeluje vse, česar koli si poželi. Vsak otrok lahko zavrti gumb na radijskem aparatu, pa posluša zbrana predavanja in glasbo. Celo omrežje šol in učiteljev je skrbelo za duhovno hrano, dobro je delovala uprava in javna varnost. Vsaka bolezen je imela svojega zdravnika in svojo bolnišnico. Razna zavarovanja so nas varovala pred ognjem, vodo in točo. Bog je bil pahnjen s prestola. Ljudje so postali nezadovoljni kakor nikdar prej. Manjkalo jim je miru in duševne utehe. Javne dobrodelne naprave so skrbele za vse in so bile na razpolago vsem, toda število revežev in siromakov pa je kaj hitro rastlo. Človek je zapustil vire življenja, zato ga čaka smrt. Sodobni modroslovec trdi: človek v današnjih dneh je v največjih skrbeh in stiskah za svoj obstoj. Človek prihaja iz noči svojega rojstva in gre skozi temno noč, ki ga objame po smrti.

Popolnoma svojo pot je v zadnjih stoletjih hodilo gospodarstvo. Tudi to se je oprostilo božje postave. Brez zakonov se je razvijala obrt, zato tudi ne gleda, ali bo človek živel ali pa od lakote poginil. Ako borze zahtevajo, se morajo cela skladišča zlate pšenice sežgati, čeprav stradajo ljudje. Človek v tovarni ni več mojster svojega dela, temveč le del stroja. Tovarne odtrgajo človeka iz zdrave zemlje in ga presade v pusta mesta. On postane v tovarni samo član podjetja pod to in to številko. Strogo nadzorstvo drži maso skupaj. Človek je ostal osamljen, čisto osamljen na cesti. Ošabno je ljudstvo zapustilo Boga, da bi si tukaj na zemlji zgradilo paradiž z lastno močjo. To ljudstvo pa je bilo potegnjeno v globočine največje revščine, kjer čaka na razvalinah vojne le še na smrt.

Le eno je sredstvo, ki more rešiti narode Evrope popolnega pogina: vrniti se je treba k skrivnosti velikega petka ter prisluhniti njegovi skrivnosti. Ker so se narodi tako visoko dvignili nad Boga, zato pa morajo sedaj pasti na kolena pred križem, s katerega slišimo besede: moje kraljestvo ni od tega sveta. Zato naj se narodi Evrope vrnejo domov, vrnejo se k Bogu Očetu! Zgradili so si kulturne palače v bajni krasoti, toda tej palači manjka temeljnega kamenja deset božjih zapovedi. Sodobna omika Evrope in sveta je zgrajena na pesku, zato se bo zgodilo, kar je napovedal Kristus: postala bo velika razvalina. Narodi Evrope, zapustite pot zmote, položite vse življenje, vse delo in nehanje, vse javne naprave, obrate na božjo postavo! Postavite zopet križ in evangelij v parlamente, v ministrstva, v zbornice delavskih, obrtnih in trgovskih zvez. Le Kristus more rešiti Evropo pred poginom Le potem moremo upati, da se bo Evropa spametovala, le potem bodo narodi vzhoda in zapada slišali klic vpijočega v puščavi. Vi, narodi Evrope, ustavite se, kjer ste na poti zmote, prinesite božjo postavo zopet nazaj v vsako hišo, v delavnice, v tovarne, v vse javno življenje. Vrnite se nazaj k Bogu!