Objavljeno v tisku 28.10.1943Kako je Badoglio izdal svoje zveznike
Nemški dokazi o sramotni dvolični vlogi italijanskega kralja in njegovih generalov
Berlin. 22. okt. »Völkischer Beobachter« je iz zapiskov vrhovnega poveljstva povzel podatke in po njih podal točno sliko in zgodovino izdajstva Viktorja Emanuela in Badogliove klike. Iz teh podatkov je kakor na dlani jasno, da je ta družba že dolge mesece snovala izdajo.
Ko je bil 25. julija odstranjen Duce, je bilo nemškemu vrhovnemu poveljništvu jasno, kam vse skupaj meri. Že dolgo let se je vlekla napetost med delom italijanske vojske in fašizmom, največ zaradi odpora nazadnjaških krogov, ki jim socialne preosnove fašizma niso bile po volji. Savojska hiša je ta odpor zavestno podpirala. Omogočila je odstranitev moža, ki je Italiji priboril veličino in osramotila narod z novim izdajstvom . Že dolgo so v vojaških in savojskih krogih govorili o Pinu Grandiju kot nasledniku Mussolinija. Ta mož je ponujeno vlogo tudi sprejel. Ko je Italija stopila v vojno, se je podtalno rovarjenje še ojačilo. Kmalu je stopilo na plan tudi ime Pietra Badoglia, čigar sin se je kot generalni konzul v Tangerju stalno družil s predstavniki Italiji sovražnih dežel in podobno kakor mornariški odposlanec v Budimpešti, grof Ponza di San Marino, izjavljal, da se »bomo mi kmalu skupaj z Angleži vojskovali proti Nemčiji«.
Zarotniška klika je s spretno igro izpodnesla januarja letos načelnika glavnega stana maršala Cavallera, na njegovo mesto pa je prišel general Ambrosio, član dvorske klike. Ta mož je moralno in odporno silo italijanske vojske še bolj podiral in postavil na vodilna mesta svoje somišljenike, ki so v vojsko zanesli razdore, katerim tudi fašizem ni bil kos.
Italijanski vojak je pod dobrimi poveljniki mnogokje pokazal pravo hrabrost, posebno tedaj, kadar se je boril pod nemškim poveljstvom. Toda Ambrosio je poskrbel, da so akcije vodili ljudje njegovega kova, ki so nalašč vojaštvo puščali na cedilu. Tako so ustvarili plodna tla za izdajstvo. Zmotili pa so se v tem, ker so z večnimi zagotavljanji in častnimi besedami upali premotiti Nemce in jim onemogočiti naglo intervencijo. Toda po 8. septembru je nemško poveljstvo urno poseglo v zadevo in prekrižalo vse izdajalske načrte.
General Roatta paktira s partizani
Takoj po nastopu generala Ambrosia so dvignili glave zarotniški generali, ki so »pomirjevali« Balkan in napenjali vse sile, da bi izpodkopali ugled hrvatskth oblasti in razmere v novi državi še bolj zapletli.
Tam je šaril poveljnik 2. armade general Roatta, ki je na Hrvatskem, na ostalem Balkanu, v Grčiji in Bolgariji mešal štrene in povsod svojim zaveznikom metal polena pod noge. Roatta je podpiral prevratnike, ki so nagajali nemški vojski, in dražil z nasilji prebivalstvo tam, kjer so oddelki nemške vojske hoteli narediti red in mir. Roatta je na debelo zalagal upornike z živili in strelivom in jih naganjal v borbo proti nemški vojski. Načelnik glavnega stana Cavallero je na zahtevo nemškega poveljstva temu početju sicer sklenil narediti konec, toda Ambrosio in Roatta sta vsa njegova povelja briskirala. Roatta je še naprej zalagal četnike z orožjem in hrano in zraven silil nemško poveljstvo v odločne nastope proti upornikom in ponujal svoje sodelovanje. Pri skupnih akcijah pa je spet vlekel na svojo stran in z vsemi mogočimi in nemogočimi izgovori onemogočal odločilen nastop. Večkrat se je dogodilo, da so Italijani izpraznili nekatera ozemlja in jih prepuščali v oblast četnikom in upornikom. Ta general je na vse proteste odgovarjal, da te »pomagače potrebuje zaradi lastne zaščite in jih ne more na noben način pogrešati«. Istočasno je Roatta uprizarjal strahovalne pohode na civilno prebivalstvo in klal mirno ljudstvo, zlasti srbsko, da je s tem razburjal ljudi in podiral nemško obnovitveno delo. Brž ko je nemško vrhovno poveljstvo za kakšno početje izvedelo, je najodločneje protestiralo in preprečilo nadaljnje krvološke izpade tega propadlega generala.
Komunisti
Višek pa so dogodki dosegli, ko so Roatta in njegovi generali februarja letos odklonili pomoč nemški vojski za skupen nastop proti upornikom, po drugi strani pa se je izvedelo, da so se ti generali začeli lepo pogajati in družiti s komunisti. Če je moral proti njim nastopiti, se je z njimi prej dogovoril o odprtini, skozi katero so uporniki zmerom lahko pobegnili. S temi pompoznimi ofenzivami je poskušal slepiti nemško poveljstvo, toda igra je bila preveč prozorna. Posebno je bil Roatta naklonjen komunistom in je ukazal svojim podrejenim, da ne smejo ubogati navodil nemškega poveljstva in ne smejo nastopiti v času, ki ga je v ta namen poveljstvo določilo. Tako je razbojnikom omogočil umik. Roatta je zahteval zase tudi poveljstvo hrvatske vojske in pripraviti Angležem mostišče ob Jadranu. Toda njegova igra je prišla na dan in dogodki po 8. septembru so dokazali, da je imelo nemško poveljstvo prav, ko je bilo do Roatte in njegovih sozarotnikov skrajno oprezno.
Položaj na Balkanu se ni nič spremenil niti potem, ko je Roatta prevzel poveljstvo 6. italijanske armade na Sciliji. Njegov naslednik je postal namreč general Robotti, ki je skušal skupne nemško-italijanske nastope proti komunističnim razbojnikom onemogočiti s tem, da je komuniste vedno izpuščal skozi italijanske bojne črte v gorovje.
Nemško vodstvo tega ni moglo več trpeti tudi zaradi varnosti evropske trdnjave na Balkanu. Nemški zunanji minister in namestnik nemškega vrhovnega poveljnika sta pri obisku v Rimu načela to zadevo.
Mussolini se je vpričo Ambrosia jasno izrekel za boj proti četnikom in za razorožitev, Ambrosio pa je to odklonil, s čimer se je pokazala Nemcem nasprotna usmerjenost v italijanskem vrhovnem poveljstvu.
Ko so se začeli nemški nastopi, so italijanska poveljstva grozila celo z represalijami proti nemškim oddelkom. Poveljnik 11. italijanske armade pa je javno razglasil, da so četniki enakovredni italijanskim oddelkom in zahteval takojšen odpoklic nemških čet ter izročitev ujetih kolovodij.
General Roatta si je s svojo politiko na Balkanu pridobil take zasluge, da mu je načelnik vrhovnega poveljstva general Ambrosio zaupal vodstvo odseka, ki je bil nasprotniku najbližji. Dobil je poveljstvo nad VI. italijansko armado na Siciliji.
Izdaja na Siciliji
»Völkischer Beobachter« popisuje nato podrobno, kako so se Italijani vdali na otokih Pantelleria in Lampedusa — čeprav bi se bila otoka lahko branila več mesecev — in pripravili vse potrebno tudi za olajšanje anglosaške invazije na Sicilijo.
Že maja l. 1943, torej cela dva meseca pred izkrcanjem na Siciliji, je nemško vrhovno poveljstvo ponudilo italijanskemu za okrepitev čet v Afriki več nemških divizij, kar pa je italijansko vrhovno poveljstvo odklonilo, potem ko je Duceju o vsej stvari poslalo napačno obvestilo.
Sicer je Roatta nekaj dni po izkrcanju na glas izjavil, da je treba Italijo braniti na Siciliji, hkrati pa je svojim Častnikom dejal, da je obramba možna le na črti Genova—Rimini, če ne bo Nemčija poslala motoriziranih oddelkov na pomoč, ki pa jih je nemško poveljstvo ponudilo že maja meseca, a jih je italijansko poveljstvo tedaj odklonilo. Bil je torej pripravljen prepustiti sovražniku polovico Italije, namesto da bi mislil na resno obrambo domovine.
Če je že na naj višjih mestih vladal tak duh, potem je nesposobnost italijanskega vojaštva čisto razumljiva. Italijani na primer niso bili sposobni pripraviti dovolj streliva za protitankovske in obalne topove, ki jim jih je poslala Nemčija.
Prav tedaj pa je italijansko vrhovno poveljstvo zahtevalo od nemškega, naj mu prepusti poveljstvo, nad vsemi četami, ki se borijo v Italiji, maršalu Kesselringu pa poslalo še posebno zahtevo, naj skrči število svojih sodelavcev.
10. julija, ko se je začelo izkrcavanje na Siciliji, je bila izdaja že v celoti jasna. V vseh krajih, kjer so se Angleži in Amerikanci izkrcali, se italijanske čete sploh niso upirale. Predajale so se sovražniku, ali pa zapustile bojišče, ne da bi bile uničile vojaške naprave.
Zahrbtna igra maršala Badoglia
Nemški list navaja dalje vse detajle v zahrbtni igri Badoglia in njegovih generalov po državnem udaru 25. julija in nadaljuje:
6. avgusta je Ambrosio na posvetih v Trbižu predlagal maršalu Keitelu, naj bi italijansko vojsko v severni Italiji ojačili s četami z Balkana in iz južne Francije. Hinavsko je izjavljal, da bo Evropo zadel največji polom v zgodovini, če ne bosta Italija in Nemčija složno kos položaju.
Medtem so pa Italijani skušali ovirati pohod nemških čet v dolini Adiže in zasedbo obmejnih področij. Badoglio je 13. avgusta poslal svojega pooblaščenca v Madrid in Lizbono ter sporočil, da je pripravljen prestopiti k Angležem ter jim izročiti odrezane nemške divizije. Da so ti izdajalski nameni docela resnični, se je nemško poveljstvo prepričalo isti dan na posvetih v Bologni, kjer sta se maršal Rommel in general Jodl sešla z načelnikom italijanskega poveljstva Roattom. Nemci so računali z vsemi možnostmi in so kraj posvetovanja za vsako morebitnost zavarovali z oddelki SS, dasi na hudo Roattovo jezo.
General Jodl je zahteval, naj se laške čete od meje umaknejo na fronto, zakaj nerazumljivo je, da tedaj, ko Nemčija ojačuje obrambo Italije, Italijani rinejo na Alpe.
Roatta je hinavsko zagotavljal brezpogojno zvestobo italijanske vojske in poveljstva, češ da Italijani niso izdajalci, ki bi sredi bitke prestopili k sovražniku. Toda medtem so potekala pogajanja za vdajo. Prav zato so sodili, da se morajo Nemcem še posebej hliniti. Badoglio je 29. avgusta potožil, kako ga boli nezaupanje, katero je v Bologni izrekel general Jodl. Če Italija ne bi hotela ostati z Nemčijo, bi kralj ne imenoval njega za predsednika vlade in Italija ne bi še naprej pustila uničevati svojih mest. 1. septembra je laški zunanji minister zagotovil nemškemu poslaniku, da se bo Italija borila in nikoli vdala. 3. septembra je Badoglio sam to zagotovilo ponovil — skoraj isto uro, ko je njegov zastopnik general Castellano v Siracusi podpisal najnečastnejšo vdajo v zgodovini.
To sramotno listino so objavili šele, ko so se zavezniki izkrcali pri Salernu za hrbtom Nemcem in ko so italijanska mesta bila še osem dni izpostavljena bombardiranjem.
Izpodletela zarota proti Hitlerju
Višek te izdaje pomeni načrt italijanske vladarske rodbine za izročitev Hitlerja zaveznikom. Kralj je nemškemu vodju po Badogliu sporočil prošnjo, naj pride takoj v Italijo, da se bo z njim in vlado razgovarjal o ojačenju odpora. Vabilo je bilo seveda odklonjeno. Prišlo je točno tedaj, ko so bili že sklenili izročiti Angležem in Američanom Mussolinija ter so se dogovorili, da bodo tako storili tudi s Hitlerjem.
Hitri nemški poseg je preprečil načrt, da bi raztrgali zveze med severnimi in južnimi nemškimi divizijami, z divizijami v Franciji in na Balkanu. Vzlic temu so bile nemške čete povsod v težkem položaju. Na Sardiniji se je znašlo nekaj nemških divizij sredi šest italijanskih in so se s silo morale prebiti skozi močne italijanske utrdbe na Korziko. Tam je bila ena nemška divizija na južnem delu, Ta se je morala z vso naglico prebiti proti Bastiji. Pred Rimom je stalo 7 najboljših italijanskih divizij, med njimi 3 motorizirane ali oklepne. Toda sredi te sile sta se dve nemški diviziji znašli in zasedli postojanke severno in južno od Rima.
V Zgornji Italiji, ob alpskih prehodih, tudi ob prehodih s Koroške v Istro ter na Balkanu je Badogliova vlada postavila številčno dosti močnejše čete, kakor pa so bile tod nemške. Povrhu so bile nemške čete še zaposlene z boji proti upornikom. Le ponekod, kakor v Grčiji in na Kreti, so bile nemške sile številčno enake ali nekoliko močnejše. Na Rodu pa je mali nemški posadki stalo nasproti 40.000 Italijanov.
Tako je bilo, ko se je pričel nemški protiudarec s takšno silo, hitrostjo in točnostjo, da je vzel sapo ne samo izdajalskim četam, temveč tudi sovražnikom. V nekaj dneh so italijanski oddelki v prostoru med Neaplom in Rimom, v Severni Italiji, ob prehodih, ki drže na Tirolsko in na Koroško, na Primorskem, v južni Franciji in na Balkanu razoroženi. V Egejskem morju je nemška vojna mornarica prevzela italijanske vojne in trgovske ladje, nemška vojska pa zasedla letališča ob jadranski obali. Če večina italijanske mornarice v Speziji ne bi bila do zadnjega oddelka pripravljena na izdajo, tudi ta ne bi bila ušla svoji usodi. Tako pa zdaj Angleži lahko poročajo, da je vodstvo italijanske mornarice že davno poslalo svoje zvezne častnike k poveljniku angleške mornarice. Badogliov mornariški minister je dal povelje za odhod že pred objavo izdaje.
»Völkischer Beobachter« končuje svoje zgodovinsko poročilo z besedami:
Izdaja, ki je ni večje in zahrbtnejše v zgodovini, je padla na izdajalce same. » Italijanske vojaške sile ni več,« je lahko poročalo že 10. septembra nemško vrhovno poveljstvo. Za večne čase pa bo ostalo zaničevanje izdajalcev.
Svet je sodbo o tem že povedal. Iz ust sovražnika se ta sodba glasi: »Ta izdaja nad lastnim narodom in lastnim vojnim tovarišem je ena največjih prevar v svetovni zgodovini. Ime Savoja bo ostalo psovka za vse večne čase.
Ta objava je gotovo karseda koristna in ključna za razumevanje dogodkov, ki so se odvijali tudi pri nas v Sloveniji. V članku je pojasnjeno razdorniško delovanje italijanskih častnikov, ki so delovali proti Mussoliniju, tudi na načine, da so podpirali partizane, tako z živežem, kot tudi s krvavimi represalijami nad civilisti, ki so zaradi tega začeli podpirati partizane. Članek omenja vsa ta dejstva, kot tudi generala Robottija, ki je bil ključna figura vojaške italijanske zasedbene politike pri nas, ki je koristila le komunistom in zahodnim mešetarjem. Bralec, ki se bo poglobil še v nekatera druga dejstva o zasedbeni politiki Italijanov, bo mogel razločiti dejstvo, da je tisti del okupatorjev, ki je bil bolj fašistično naravnan, s Slovenci bolje sodeloval. (A o tem drugič na daljši način in z nizanjem kopice dejstev in poročil iz tedanjega časa.)
