Če danes kdo spregovori o fašizmu, ga najbolj zanimata dve stvari, ali bi lahko besedo enostavno zamenjal z besedo nacizem oz. nacionalsocializem in v kakšni meri je bil fašizem sovražen do židov. Tako denimo ob nedavni izvolitvi neke italijanske premierke, za katero so pri nas mediji in komentatorji tekmovali ali jo bi imenovali postfašistično (kar pride po fašizmu?), neofašistično (obnovitev fašizma / nova verzija fašizma) ali fašistično, je morala ta ista ženska povedati, da gleda v prihodnost in da obsoja fašistične rasne zakone uperjene proti židom. Skratka fašizmu je moč očitati le rasne zakone, menda sprejete na pritisk Nemčije konec tridesetih let.
Na tem projektu smo na nekem druge mestu to imenovali holistični judaizem, ki ima svojo dihotomijo v holističnem antisemitizmu. Gre za pojav, po katerem se skuša vso realnost dojemati skozi prizmo židovstva in nežidovstva. Po tej logiki se vse presoja skozi matrico ali je nekaj židovstvu naklonjeno ali nenaklonjeno. To je zelo popačena narativa, ki v resnici v obeh primerih afirmira židovstvo do takšnih razsežnosti, da že sama kritika megalomanizacije židovstva v silo, ki je evidentno mesijanistično-židovska, tvega da se jo označi po logiki holističnega antisemitizma za kripto-židovsko oz. po logiki holističnega judaizma za kripto-antisemitistično.
A tretiranje židovstva kot izključne odločilne sile v človeški in svetovni zgodovini, je samo po sebi židovski mesijanizem, ki vidi žide kot neke vrste spačeni gnosticizem, bog, ki je v resnici satan. Bog za eno kasto in satan za drugo, v vsakem primeru pa nosilec tiste družbene in zgodovinske, če ne že bivanjske same, dinamike, ki vedno znova presnavlja svet in ga vzdržuje v napetosti. Zato je tovrsten holistični anti/semitizem v resnici gnostičen, je mistično-religiozno izkustvo židovskega ljudstva kot mesijanske figure, ki ji treba služiti z nenehno molitvijo, to je: participacijo v govornem prostoru, kjer se dim molitve nikoli ne preneha dvigati k nebu in plamen molitve nikoli ne ugasne: molitve torej, ki je izrekanje do židovstva, najsi bo da je pozitivno ali negativno, nastrojeno zoper žide ali izrekanje nenehne podpore.
"Naslovi žida!", pravijo, ko terjajo ti holistični antisemiti, da zrecitiramo molitvico bodisi podpore, bodisi nasprotovanja, v očeh holističnih anti/semitistov, izvoljenemu ljudstvu. Holistični semitisti, to počnejo bolj implicitno, oni kot stekli psi iščejo, kak neprijeten sentiment, da bi potem od človeka lahko terjali, da ta sentiment zavrne, se posuje s pepelom nad svojim domnevnim semitizmom. Holistični antisemitisti to počnejo bolj eksplicitno, tavajo po medmrežju in zahtevajo molitve tej gnozi o židu. Naslovi žida! Povej, da so krivi za vse! Povej, da nima nihče nobene lastne iniciative (agency) (pobude), vse je v resnici plod židovske subverzije, ki je zopet tu mišljena mistično in holistično.
Tako denimo so ruski apologeti že dolgo skušali vso krivdo za komunizem zvaliti na žide in iziti iz komunističnega pekla kot žrtve židovskega eksperimenta. Tovrstno opravičevalstvo je zagovarjal tudi Solženicin, komunistični disident, sličen neštetim komunističnim disidentom, ki jih poznamo tudi pri nas in ki so po eliminaciji resničnega proti-komunizma bistveno zaznamovali in praktično determinirali t.i. novo proti-komunistično narativo. Kar najbolj zaznamuje ta psevdo anti-komunizem, je to, da vedno nastane znotraj komunizma, kot reakcija na komunizem. Komunistični disident sam, je oznaka za bivšega komunista, ki je nekje na poti skrenil s pravoverne komunistične linije. To pa lahko pomeni tudi samo to, da je začutil, da je bolj pravilno-komunističen kot vodilni komunisti sami. Pri komunističnem disidentstvu gre praviloma za komunistične shizme. Pri nas denimo poznamo Angelo Vode, kot tipično predstavnico tega disidentstva in pri kateri je šlo za to, da če prarafraziramo: da je bila bolj komunistična od Stalina. Podobno denimo nekdanji slovenski ljubljanski pankerji danes pravijo, da so se imeli za bolj leve od vladajočih komunistov, z njihovimi besedami: imeli so se za resnične ortolevičarje.
Ta psevdo anti-komunizem potem razvije fantastične ideje, ki so nominalno striktno antikomunistične, a v fundamentih, do katerih, se je stežka dokopati, saj so relativno zakriti, nekaj drugega. Ti fundamenti so praktično komunistični. Velikokrat boste slišali visoko doneče besede zoper komunizem in najbolj izvrstna izvajanja o zločinih in teoriji komunizma, a ko boste zakopali dovolj globoko, boste odkrili, da se ti psevdo antikomunisti, ti komunistični disidenti napajajo iz istih fundamentov, kot komunisti sami. Vprašali se boste, kdaj in na katerem mestu natanko so ti nekdanji komunisti pustili komunizem za seboj in kako globoko v resnici gre njihov anti-komunizem. Izkaže se namreč prepogosto, da sploh ne gre tako zelo globoko.
A kot rečeno, da bi zakrili ta svoj (ne)zaveden kriptokomunizem, se skušajo oprati vsake krivde, ki jo komunizem nedvomno nosi s seboj in zato obesijo komunizem, kot v primeru Rusov, na žide. Ubogi ruski narod, pravijo, je bil v resnici žrtev komunizma, ta pa je bil kreiran od židov. Milijoni ljudi, ki so vzdrževali ta režim pri življenju in do nerazpoznavnosti izmaličili na desetine narodov, niso, ubožci, nič sami krivi. Milijoni ljudi, ki še danes častijo komunistično ikonografijo in po potrebi koketirajo s Stalinizmom ter kokodakajo o zgodovinski sveti vojni zoper nacifašizem, niso, ubožci, nič sami krivi. Ne, žid je tisti, ki ga je treba okriviti. Ubogi Rus je kakor naivna devica, ki nima nobene lastne pobude.
Seveda je takšna zgodovinska falzifikacija zelo prikladna. Po eni strani lahko tovrstni dediči komunizma oz. kriptokomunisti vse slabo, kar je v komunizmu zvrnejo na pred-pripravljenega krivca, obenem pa si brez slabe vesti lastijo vse, kar je v komunizmu "dobrega". Lahko so komunisti ne da bi se jim bilo treba poimenovati za komuniste. Lahko častijo komunizem in se obenem nominalno naslavlajo za antikomuniste. In lahko so celo enostavno komunisti, ne da bi jim kdo mogel očitati, da so komunisti, ker saj veste, pravi komunisti so bili v resnici židje.
Ta gniloba komunistične apologetike, ki skuša komunizem in krivdo ljudi pri uveljavitvi in vzdrževanju komunizma, opravičevati je tako nujno morala priti tudi k nam v Slovenijo. Tu imamo že dolgo komunistične disidente, torej tiste glasne antikomuniste, ki so vedno bili in vedno bodo fundamentalno vsaj nezavedni, če ne že naravnost zavedni, kripto-komunisti. To so tisti psevdo antikomunisti, ki govorijo o pomembnosti upora proti okupatorju, si izmišljujejo pomembnost Dolomitske izjave in domnevnega več-strujarstva znotraj "NOB". Dežurni častilci mitološkega ne-komunističnega odpora proti okupatorju in mitološke neskladnosti TIGR z NOB.
A seveda kar je relativno novega je to, da smo v zadnjih nekaj letih dobili še sicer manj mainstreamovsko, a vseeno opazno komunistično apologetiko, ki skuša naravnost zvrniti vso odgovornost slovenskih komunistov na žide. To neumno poenostavitev in ta redukcionizem je zagovarjal sprva Marko Sket, a ga je sedaj začel posnemati tudi Aleš Ernecl. Pahnjen v predpekel Twitter holistično-antisemitističnega resnicarstva, kjer slovenski prevajalci tujih ekscentrističnih šok-teorij, ki so gotovi le v eno samo gotovost: da ni nič tako kot izgleda in je posledično edino vzdržno izhodišče: biti proti trenutnemu konsenzu, normi, stanju, razvidnosti, zahtevajo, da mora veliko moliti k onemu vseobsegajočem duhu židovstva, tako zahteva, da se bi torej moral vsak kdor napada komunizem, izreči o židu. Prižgati kadila in zmoliti svojo obvezno molitev, da bi daroval svoj dar participacije na oltar žida.
Tako Ernecl komentira isto stvar, ki sem jo na tem mestu komentiral pred časom v blogu z naslovom "Roman Vodeb in njegov občutek za zgodovinski spomin". Vodeb, ki je v resnici psihologističnii šarlatan, kar ni težko biti, saj je psihologija ena sama špekulacija, je namreč popolnoma brez vsake zgodovinske vednosti in pridno ponavlja tiste osnovne točke komunističnega zgodovinopisja, ki se jih je naučil v šoli. Ta njegova topoglavost sploh ni zanimiva in moj komentar je bil v resnici bolj usmerjen v prikaz, da Vodeb niti ne ve o čem govori ko napada Dežmana. Očita mu, da ne razume partizanstva, a Dežman še do danes ohranja partizanstvo čislano. Očita mu, da ne razume, kdo je "skoval" komunizem, a ravno Dežam je pisal kdo so bili "kovači" komunizma. Zabavno pri vsej stvari je bilo bolj to, da Vodeb pripisuje Dežmanu nek ortodoksni antikomunizem, ne da bi se zavedal, da je Dežman verjetno bolj ortodoksno komunističen od Vodeba samega. Ampak napihnjenec kakršen je, je Vodeb izrabil priliko, da je "psihoanaliziral" Dežmana s tem, da se je poslužil nekaj ostudnih izrazov in primerjav, ki jih verjetno trener dekliške gimnastike niti ne razume, a se mu slišijo zanimivo.
Sedaj pa sem naletel na Erneclov komentar te zadeve. Po pravici povedano ne vem, ali gre za ta isti intervju in Vodebov odziv nanj in za star Erneclov komentar, ali za kak nov Vodebov izliv, vsekakor pa vsaj jaz Erneclovega komentarja nisem slišal prej in se mi je zdelo pomembno, da opozorim nanj. V njem namreč pravi, da bo vedno branil Dežmana in Možino pred komunizmom Vodeba, a zahteva, da se Dežman in Možina izrečeta o židu.
Ernecl pravi namreč, da nismo imeli bratomorne vojne, da je bila večina komunistov židov, enači domobrance z ustaši in pravi, da so bili domobranci simbol boja proti židom. Pravi, da so bili partizani le zavedeni "pubeci", ki so jih vodili komunisti, komunisti pa so bili "tujega rodu". In omeni tudi "kopanje kosti".
Najbolj zanimivo takoj postane izvajanje, da so bili "komunisti tujega rodu". Kar seveda ne drži. Tudi meni in zdi se mi večini ljudi bi bilo lažje, če bi bilo to res. Komunisti tujega rodu so prišli v Slovenijo začarali s čarobno palčko slovenske pubece, ki so postali partizani in začeli pobijati Slovence širom Slovenije. Ampak to je čista fantazija. Nedvomno je bilo med komunisti tudi mnogo židov. Ti so že po svoji naravi gravitirali v komunizem, a vendar niso zares bistveno zaznamovali slovenskega komunizma. In tudi če so ga do neke mere, so bili Slovenci še vedno tisti, ki so v veliko večji meri postali komunisti in torej v veliko večji meri zaznamovali komunizem in so bili Slovenci tisti, ki so začeli z napadom na druge Slovence. Trditi enoznačno v absolutnem smislu: komunisti so bili tujega rodu je v resnici zgodovinska falzifikacija, ki skuša rešiti slovenski komunistični avanturizem na način, da krivdo prevali na fantomske "tujce", ki da so menda povzročili vse kar je slabega bilo v komunizmu. Slovenski pubeci, torej tisti partizani, ki pa so streljali na Slovence, pa so bili uboge zavedene device. To je repriza, le ena od variacij komunistične rehabilitacije, ki podobno kot se skuša ločevati NOB od revolucije, ta holistični antisemitizem skuša ločevati slovenske partizane od židovskih komunistov. S tem skuša vnesti podobno zmedo kot v prvem primeru, tako da bi zmogel obenem trditi dve diametralno si nasproti stvari, namreč da je bil boj skupine a proti skupini b oporečen, obenem pa je bil boj skupine a proti skupini b neoporečen.
Lahko je res, da je neka ideologija čisti produkt neke tuje sile, a vendar je človek kot posameznik še vedno tisti, ki se zanjo odloči, se z njo poistoveti in jo ponotranji do te mere, da postane del njegovega bistva. To pa torej pomeni, da človek ni enostavno "pobran" v partizane, kakor imenuje to Ernecl v zelo tipični maniri zgodovinskega poenostavljanja, ki skuša narodovo usodo zreducirati na Cerkev in partijo, marveč se dan za dnem odloča, da bo bil del nečesa in da bo zavestno sodeloval v določeni zgodovinski in narodni narativi. Marsikdo pravi, da je bil zaveden v to ali ono stran ali narativo, a ne smemo pozabiti, da ima tak človek na voljo vsak naslednji trenutek, da iz te narative izstopi in da se na koncu koncev sam odloča, da v njej ostaja.
Ne smemo pristati na razosebljenje ljudi in na spačeni banalni determinizem, po katerem je človek odvezan vsake lastne pobude in je absolutno odvezan vsakega lastnega hotenja, ker ga menda nima, če se je odločil za komunizem, kreiran od židovstva, a to ni njegov problem marveč problem židov. Ne. Nedvomno je komunistična ideologija židovska in nedvomno je bilo med komunisti tudi ogromno židov, a odločati se za komunizem je osebna izbira, je hotenje za katerim stoji volja vsakega posameznika. Zato Rusi niso bili žrtve židov, marveč so bili Rusi sami zločinski komunisti in tudi slovenski komunisti niso bili žrtve židov, marveč so bili sami zločinski komunisti. To nam dan za dnem potrjujejo s tem, ko vzdržujejo komunistično narativo, komunistično mitologijo in ikonografijo. In reševanje komunističnega eksperimenta preko teorij o historičnem determinizmu, ki je docela podvržen vsepresegajočemu židovskemu duhu, je na svoj kriptokomunistični način v službi te ister narative.
Da je temu res tako, se pri Erneclu razodane pri vsaj treh točkah: 1) pri njegovi formuli, da pristajanje na to, da je bil nacizem "absolutno zlo" pomeni, da so bili tudi domobranci absolutno zlo, saj so s tem "absolutnim zlom" sodelovali, 2) enačenje domobrancev z ustaši in fašisti ter 3) imenovanje izkopavanja posmrtnih ostankov domobrancev kot "kopanja kosti". V vseh treh točkah je razviden kriptokomunizem, saj so vse tri točke čisto dosledno izvajanje komunistične retorike. Govor o "kosteh" je omalovaževanje in dehumanizacija slovenskih žrtev komunizma, ki je tako evidentno neokusna, da o njej nima smisla izgubljati besed in že sama po sebi kaže stopnjo komunizma v posamezniku, ki to izreka. Enačenje ustašev s fašisti in z domobranci je zopet enostavna historična falzifikacija, ki sodi v narativo religioznega anti-fašizma, po katerem je vse, kar je komunizmu nasprotno v resnici zelo enostaven fašizem, kot retorična hiperbola zlega "drugega". Po tej teoriji je vse nasprotno zelo enostavno, enoznačno, monolitno "prafašistično", kakor to imenuje oni Eco. Tista osnovna formula o absolutnem zlu pa tudi ne zdrži. Tudi če bi nacizem bil absolutno zlo v hiperbolistični retoriki (saj absolutno zlo obstaja lahko le v moralnih kategorijah, ki pa ne morejo prestati absolutne presoje zunaj nekega koherentnega (psevdo)religioznega sistema), to nikakor ne pomeni, da bi sodelovanje s tem "zlom" pomenilo, da je sodelujoči absolutno zlo. Obstaja namreč mednarodno pravo vojne okupacije, ki določa razmerja med okupiranim in okupatorjem. Dilema, ki jo Ernecl skuša vpeljati pa ta vidik popolnoma zanemarja in "sodelovanje" zopet razume povsem absolutno v komunistični mistični narativi neke transcendentnega zlitja enega subjekta z drugim v naravnost alkimistično zvezo. V svoji formuli "sodelovanje" torej razume kot nekaj tako presežnega, da prvega, torej nacizem, kar izenači z drugim torej domobranci. Ob tem seveda zanemari, da kot ponavljamo na tem mestu pogosto, vidik okupacije in "sodelovanja", ne pomeni okupacije s strani ideologije in ne pomeni sodelovanja z ideologijo, marveč pomeni okupacijo s strani države in sodelovanje z državo. Kdor se na to požvižga in lepo zaklinja mantre komunistične narative, samo kaže svoj (kripto)komunizem.
Če torej to razumemo, se nam potem zdi nekoliko bolj logično čemu skuša nekdo rehabilitirati komunizem s sklicevanjem na žide. Po tej teoriji židje ne postanejo "grešni kozli" za komuniste (tako kot v stari nacional-socialistični narativi) marveč zgolj alibi. Razlika je bistvena. Pri prvem bi šlo za to, da bi se komunizmu skušali povsem odreči, falzificirati zgodovino na način, da bi se pretvarjali, da "naši" ljudje niso bili del komunizma, pri drugem pa gre v resnici za to, da se komunizem, kot rečeno le transformira, se ohrani, za vse slabo v njem pa okrivi žide. Zato imate danes Ruse, ki pravijo, da so bili oni žrtve komunizma in da so bili židje krivi komunizma, obenem pa ohranjajo ta isti komunizem z vso ikonografijo in mitologijo, ki mu pripadata.In zato danes skušajo pri nas odkriti nek podoben recept s katerim bi napol rehabilitirali komunizem, Bog ve sicer zakaj, morda iz čistega rusofilstva.
