Predlog odmika od brezplodnih in kontradiktornih primerjav

Vedno, ko kdo premore dovolj intelektualne poštenosti, da skuša v maniri postrazsvetljenske ateistične nadideološkosti načeti temo povojnih pobojev slovenskih kontrarevolucionarnih sil, ki vsaj skuša neizzveneti v neskončnih ampakih najbolj prikladnih relativističnih krilatic, zadene ob zid primerjave z zahodom. Tuji, predvsem pa slovenski postkomunistični zgodovinarji z nazivi, magistri in doktorji bodo v istem hipu primerjali pokol slovenskih kontrarevolucionarnih sil z domnevnimi eksekucijami "izdajalcev" na zahodu, v Franciji in Norveškem, če navedem samo dva primera.

Seveda te vrhunsko izobražene doktorje zgodovine ne moti dejstvo, da je, prvič, mogoče pravno formalno izdati državo in ne naroda in drugič, da po koncu vojne ozemlja nekdanje Kraljevine Jugoslavije ni zavzela Kraljevina Jugoslavija temveč Kraljevini uporniški partizani, ki niso imeli nobene podlage, da bi kaznovali izdajo Kraljevine Jugoslavijo, ki je kot mednarodno pravni subjekt obstajala najmanj do odhoda nemških čet leta 1945. Kje natanko ti doktorji zgodovine vidijo logično in upravičeno kazen za kontrarevolucionarne oddelke, tudi če bi v resnici pomagali sovražnemu okupatorju v škodo lastne države (Kraljevine Jugoslavije), nam ni znano. Zavedamo pa se, da toliko manj vidijo različnost še na povsem praktičnem vidiku, ki je bil v tem, da so slovenski kontrarevolucionarni oddelki spontano nastali na nespontano pritiskanje revolucionarnih oddelkov, ki so skušali izzvati državljansko vojno, kar so komunisti sami priznavali.

Zato torej povsem očitno vidimo, kako neumno in nespametno je primerjati slovensko situacijo z nekimi tujimi situacijami, kjer so določene politične stranke pripravile vse potrebno, da so ob okupaciji prevzele oblast. V tem oziru, se moramo tudi vprašati ali je res prav, da mantrično ponavljamo v raznih publikacijah, da je Slovenija okusila tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem. Mi bi namreč na tej strani trdili, da temu ni tako. Slovenija je okusila le dvoje: okupacijo sovražnih držav in komunizem. Če se prepustimo omenjeni mantri, da je Slovenija  okusila tri totalitarizme, potem enačimo komunizem, ki se je kot ideja razrasel znotraj slovenskega naroda in so mu formo vendarle dali slovenski ljudje, s fašizmom in nacizmom, ki nista bila nič drugega kot zgolj trenutni ideološki naravnanosti dveh sovražnih držav, ki sta okupirali slovensko ozemlje. Slovenci nismo okusili fašizma in nismo okusili nacizma, okusili smo okupacijo in predobro smo okusili komunizem.

Vendar pa je ob tem, da skušajo komunisti primerjati slovensko situacijo z neko poljubno situacijo neke zahodne države, tudi res, da podobno počnemo mi sami, ko se neprestano obešamo na primerjave med našo situacijo in situacijo v Nemčiji ali kjerkoli drugod. S tem pa dajemo legitimiteto primerjavam, ki smo jih navajali zgoraj. Zato na tem mestu predlagamo, da zavrnemo vsakakršno primerjavo med zahodom in nami, dokler zares ne definiramo spremenljivk o katerih se pogovarjamo. Kakor se zdi nesmiselna primerjava eksekucij francoskih "izdajalcev" s pokoli pri nas, prav toliko je nesmiselna primerjava kristalne noči s komunističnim sistematičnim napadom na slovenske katoličane. Seveda, strinjamo se, da je lahko do neke mere podobna, vendar delamo krivico slovenski situaciji, ker jo s takšnimi primeri relativiziramo in priganjamo do napačnih zaključkov, ki ponavadi ne služijo nikomur. Zato predlagamo poudarjanje specifičnosti.

Gotovo se najbrž vsi kdaj, ko stojimo v Kočevskem Rogu ali na Teharjih, sprašujemo ali je res kaj logike v tem, da slehern govorec preden si drzne okrcati komunizem, najprej napade fašizem in nacizem, kot da bi tadva sistema imela res kaj opraviti z nami. Fašizem in nacizem se nas tičeta ravno toliko, kot se nas tiče katerakoli druga ideološka naravnanost države, ki napade in okupira našo državo. Za našo situacijo sta nepomembna, z nami nimata nič. Komunizem na drugi strani, pa ima z nami veliko opraviti, komunizem smo vzpostavili Slovenci sami, ko smo zavedno nasedali kvazinacionalistični, predvsem pa radikalno protikatoliški ideologiji poklicanosti graditi raj na zemlji. Komunizem resda ne bi zaživel v Jugoslaviji, če ne bi bilo angleških intrig, vendar pa je tudi res, da komunizma v Sloveniji ni v življenje poklicalo le nekaj obskurnih žrecev, temveč da so komunizem v življenje poklicali predvsem liberalci, ki so v njem videli tisto moč, ki lahko enkrat in za vselej odpravi stari družbeni red, ki temelji na tradicionalnih slovenskih vrednotah. Brez liberalne retorike in liberalnih intrig v desetletjih pred vojno, tudi komunizem nikdar ne bi zaživel.

Zato predlagamo zavrnitev treh primerjanj:
1. primerjava usode kontrarevolucionarnih sil z usodo pristašev pronemških režimov v zahodnih okupiranih državah
2. primerjava vznika revolucije in napada na katoliško podeželje z raznimi preganjanji raznih manjšin na zahodu
3. primerjava komunizma s fašizmom in nacizmom v oziru na slovensko situacijo

-NeoDomobranec