Edinost v slovenski narodni skupnosti (Žitko, 1944)

Edinost v slovenski narodni skupnosti

(Iz članka Naš pogled na edinost)

Dr. Stanislav Žitko, 1944

  
  
In zdaj še nekaj besed o slovenski narodni skupnosti sami. O skupnosti moremo govoriti tedaj, če vlada med organizmi, ki naj tvorijo skupnost, resnična edinost v predmetu, odločilnem za skupnost. Žal moramo reči, da take splošne slovenske narodne skupnosti že dolga desetletja ni bilo in je tudi danes ni. Ne dolgo mi je ljubljanski odvetnik tožil, da sta si oba tabora v slovenski skupnosti bolj tuja, kakor bi bila to dva različna naroda, še lingvistično, da se ločita. In to je skoraj res. Temeljna razlika pa je samo v tem, da eni priznavajo Boga v življenju, drugi ga pa ne priznavajo. Na eni in drugi strani so mogoče še razni priskledniki, ki pa ne odločajo. Začel se je ta razkol v vsej svoji ostrosti takrat, ko se je domala vsa slovenska inteligenca vračala iz tujih univerz, prežeta z duhom napačne svobodne miselnosti ter je videla svoje delo za napredek v tem, da narodu izruje vero, ki je stoletja in stoletja plemenitila slovensko narodno dušo, ki je stoletja in stoletja bila najmočnejša in večkrat edina opora res narodne miselnosti slovenskega ljudstva. Sad njihovega dela doživljamo danes. Saj se je včasih zdelo, da delamo za iste cilje, pa je bilo to le mimogrede in še večkrat samo navidezno. Zopet in zopet se je pokazalo, da je podlaga delu in tudi razumevanju cilja bistveno drugačna. Ne bom govoril o tem, kdo in kaj vse so očitali zavednim slovenskim katoličanom v raznih dobah. Bila pa bi prav gotovo mogoča resnična narodna edinost tudi v širšem obsegu, če bi vse narodno zavedne skupine resnično in iskreno priznale za temeljno podlago svojega javnega dela — prirodne božje zakone. Dokler pa tega ni, sta za nas katoličane odločilna zgodovina in dejansko razpoloženje slovenskega naroda, ki nam kažeta, da moremo slovensko narodno skupnost najlaže ustvariti slovenski katoličani sami s tem, da gremo zopet med vse slovensko ljudstvo in ga vsega pridobivamo in pridobimo za K ristusov nauk. S tem bo ustvarjeno najmočnejše in najtrdnejše jedro slovenske narodne skupnosti. Seveda bomo mogli slovenski katoličani to izpolniti le tedaj, če bomo med seboj edini. Velika je zato odgovornost onih, ki bi tega ne hoteli razumeti ter bi jim bilo morda bolj važno, da organizirajo postojanke za posamezne člane svoje skupine in svojega kroga, kakor da bi delali z vso katoliško skupnostjo res za splošno blaginjo svojega naroda.