Krivda primorske inteligence

Vsi boste za vse odgovor dajali!

Krivda primorske inteligence

A. S., 1944

 
Nobena vojna ni doslej tako na široko postavila vprašanja odgovornosti za življenje in razvoj posameznih narodov kakor sedanja. Kakor je ta vojna prvič zadela najširše plasti narodov in je dejansko povsod odpadla stara delitev med pravim bojiščem in zaledjem, tako je sama po sebi odpadla tudi delitev odgovornosti na vodilne in ostale sloje narodov. Vsakdo je danes odgovoren za vse, kar zadeva življenje, obstoj in razvoj lastnega naroda v zvezi s to vojno, če pa se je ta  odgovornost zaradi oblike sedanje vojne posplošila, s tem še niso odpadle tudi vse stopnje odgovornosti, kakor izhajajo iz nalog, ki jih posamezniki v okviru svojega naroda vrše. Zato je odgovornost inteligence, zlasti one na vplivnih položajih, nedvomno večja od povprečne odgovornosti ostalih članov narodne skupnosti.

Nobenega dvoma ni, da prehaja tudi pri nas zavest odgovornosti za vse, kar je v zvezi z našim narodom in njegovim razvojem v tej vojni, tudi že v najbolj zakrknjeni del našega razumništva, ki se je doslej neodgovorno prepuščalo tokovom ulice, ne da bi vanje aktivno posegalo. S tem je gotovo storjen že znaten korak naprej v našem razvoju. Potrebne so bile, žal, velike izkušnje, preden je tudi naša inteligenca spoznala, da ni vseeno, kaj se na naših tleh dogaja in da bo prav ona za vsako dejanje našega naroda v tej vojni dajala nekoč odgovor, ki ne bo lahek, kakor ni lahek položaj, v katerem smo se znašli v veliki meri prav zaradi njene dosedanje brezbrižnosti.

Prav posebej se danes ta odgovornost razširja na naše primorsko razumništvo. Lahko bi tem našim primorskim razumnikom — na žalost precej redkim a zato tem bolj odgovornim — odkrito povedali, da so zaradi svoje odgovornosti pred primorskim ljudstvom dolžni usmerjati svoje narodno delovanje po zgledu na ostalem slovenskem ozemlju, če hočejo preprečiti vsa tista bridka spoznanja in razočaranja, do katerih se je slovensko ljudstvo po trpkih izkušnjah dokopalo drugod. Prav zaradi svojega posebnega položaja so še posebej poklicani, da na svojo zemljo ne vlačijo zla, ki je že drugod zahtevalo od našega naroda preveč žrtev.

Tako bi jih lahko na splošno opozorili na njih odgovornost v sedanjem trenutku, ne da bi se spuščali v podrobnosti, ker smo prepričani, da sami pruv dobro vedo, zakaj gre pri nas in pri njih. Toda zaradi odgovornosti, ki jo čutimo v tej zadevi, se danes ne želimo več omejiti samo na ta splošni poziv, temveč hočemo današnjo odgovornost primorske inteligence konkretizirati in s prstom pokazati na specifične primorske probleme, v katerih bi primorska inteligenca morala storiti svojo dolžnost. To pa zato, da bodo računi čisti in da se kdaj kasneje nihče ne bo našel, ki bi se izgovarjal, da ni vedel, kaj bi bil moral storiti.

Najprej načelna ugotovitev! Marsikak primorski razumnik, ki mu je — ali bi mu moral biti — znan dejanski razvoj dogodkov v Ljubljanski pokrajini od leta 1941. dalje, še vedno tišči glavo v pesek in se oprijema komunistične OF na Primorskem prav z izgovorom, da je OF na Primorskem »nekaj povsem drugega kakor na Dolenjskem« in da gre tu zares za »nacionalno« in »osvobodilno« akcijo. Ne želimo se spuščati v nasprotne dokaze, temveč samo pribijamo v tej zvezi odgovornost primorske inteligence z naslednjimi vprašanji: Ali ste o razliki, o kateri govorite, zares tudi notranje prepričani? In če ste prepričani, ali se zavedate, kakšna bi morala biti vaša naloga v okviru tega tako zvanega »narodnega« in »osvobodilnega« pokreta, če resnično hočete preprečiti vsa zla, ki so se iz »drugačne zamisli OF« vsula na ubogo naše ljudstvo na Dolenjskem in Notranjskem? Kaj ste doslej na tej poti storili? Ali ste odstranili iz svoje srede vse tiste tuje elemente, ki so v službi mednarodne revolucije, ne pa resničnih narodnih interesov? Ali ne vidite, da se slovenski izkoreninjenci, ki naj bi bili vaši »osvoboditelji«, izzivalno in brez vaših ugovorov bratijo s savojskimi izdajalci? In če pravite, da se je primorsko ljudstvo odločilo za OF prav zaradi njene »nacionalna« note, ali se ne zavedate, da bo to ljudstvo terjalo od vas odgovor prav zato, ker je tako nacionalno?

Pa to je samo nekaj načelnih in splošnih ugotovitev o vaši odgovornosti, ki se še stopnjuje, ko se dotaknemo posameznih konkretnih vprašanj. Pod vplivom lažnih prerokov, ki so so vam ob vaši popolni pasivnosti vsilili od drugod, vpijete sedaj na vsa usta: Nočemo Kranjcev, nočemo vaše ljubljanske politike, za svojo usodo se bomo brigali sami kakor doslej! Vprašamo vas: Ali ste v isti sapi, ko to tako prepričevalno trdite, zares poskrbeli, da so od vaše »narodne« in »osvobodilne« akcije odpadli — vsi Kranjci, tudi tisti, ki se klatijo po vaših gozdovih in s svojimi znanimi političnimi in terorističnim metodami (Dolenjska vas o tem lahko zgovorno pouči!) strahujejo sedaj tudi primorsko ljudstvo in ga po istih receptih iz ljubljanske pokrajine dele v »rdeče«, »belo« in »modro«? Zakaj naenkrat toliko barv tudi med vami, če pa so te barve izmišljene samo v ljubljanski pokrajini od »Kranjcev«, vi pa ste samo Primorci, ki hočete ostati »narodno enotni«? Ali se vam ne zdi, da je »belo« brez »rdečega« nesmisel celo po revolucionarnih receptih in da je torej »rdeče« moralo zaiti k vam pred »belim«? Kdo je torej prvi zanesel tako zvano »kranjsko« politiko med vas?

Pravite tudi, da bi sedaj najrajši zgradili zid med bivšima deželama Kranjsko in Primorsko. Vprašamo vas (zaradi odgovornosti, ki jo nosite pred svojim ljudstvom prav v tem pogledu): Zakaj niste na to mislili že leta 1941, ko je bil še čas, da se zares zavarujete pred »kranjsko kugo«? Pravite tudi, da se Ljubljana 25 let ni brigala za vašo usodo in da se ji zato tudi sedaj ni treba brigati. Vprašamo vas (zaradi vaše odgovornosti): Zakaj tega ne rečete tudi vsem tistim kranjskim gospodom v vašem »narodnem« in »osvobodilnem« pokretu, ki so vseh  zadnjih 25 let odklanjali vsako zanimanje za vas kot »narodni šovinizem« in »narodno sentimentalnost«?

Toda dovolj te logike! Vprašamo vas samo še to v tej zvezi: Ali se zavedate svoje velike slovenske odgovornosti, ko prav v času, ko bi moral biti ves slovenski narod — po vašem in našem mnenju — popolnoma edin, podpihujete lokalne separatizme med Slovenci v imenu »enotnega narodnega in osvobodilnega pokreta«, ki naj bi zajel vse Slovence? Ali se še vedno ne zavedate, da govore skozi vaša usta, ko poudarjate svoj primorski lokalizem, prav tisti »kranjski« pritepenci, ki so vas prvi — pokranjčili v imenu OF?

Vse to pa so le malenkosti, ki bremene vašo vest, v primeri z glavno odgovornostjo, pred katero vas bo jutri postavilo narodno zavedno primorsko ljudstvo: Kaj ste doslej v narodnem pogledu storili za svoje rojake, ki so vam po 8. septembru v svoji narodni nepokvarjenosti verjeli. Morda v to protinarodno sodelovanje OF niste verjeli, dokler smo ga na lastni koži preizkušali samo tu pri nas in so vas tam doli še goljufali v imenu tako zvane »borbe proti okupatorju«. Morda ste tedaj še zavračali ta podtikanju kot — »kranjske laži« ..., Danes pa vse primorsko ljudstvo že davno ve, da to ni nobena laž, saj mora na lastni koži preizkušati »blagodati« tega komunistično-badoljevskega sodelovanja na škodo naših življenjskih interesov na vsem primorskem področju. Naše primorsko ljudstvo vse to ve, vidi in čuti, pa bo zato zahtevalo nekoč od vas odgovor tudi v tej zadevi, in sicer prav zato, ker je samo za narodni, ne pa revolucionarni ali internacionalistični pokret na svojih tleh!

Primorsko ljudstvo pa vas bo klicalo na odgovor še v nekaterih važnih narodnih zadevah, tako naprimer v vprašanju svoje uprave, svojih šol, svojih knjig in časnikov, predvsem pa v vprašanju vseh tistih njegovih najboljših sinov, za katerih vrnitev iz savojskih ječ in internacij niste doslej niti mignili z mezincem. Razmotrivali ste doslej le o tem, kdo od teh pravih narodnih vodnikov in borcev bi danes odobraval vašo politiko in kdo je ne bi, kakor da se z narodnim idealizmom teh poštenjakov lahko baranta po logiki brezvestnih mednarodnih zločincev, ki so jim sveti samo njih protinarodni interesi in revolucionarna taktika ... Nekoč vas bodo tudi vsi ti znani in neznani junaki našega Primorja klicali na odgovor in vas bodo upravičeno vprašali, kaj ste storili ves ta čas za ohranitev svetih narodnih svetinj, za katerih očuvanje so oni trpeli. Le nikar ne mislite, da bo to polaganje računov tako lahko in tako enostavno kakor se vam to danes zdi, ko še vedrite in oblačite v znamenju protinarodne OF!

In že nekaj bi vam zaradi vaše odgovornosti pred našim ljudstvom radi zaupali: Ali veste kaj to naše ljudstvo hoče? Ali prisluškujete dan za dnem njegovim besedam kritike in odpora proti temu, kar vi označujete za »narodni« pokret? Ali ste res prepričani, da je ljudstvo prostovoljno za stvar in da o »terorju« ne more biti govora? Le poslušajte deželane, ki prihajajo v Trst in Gorico, povedali vam bodo marsikaj, česar vi nočete ali ne morete razumeti! Le poslušajte vse te različne glasove pravih hotenj in, teženj naših ljudi, izprašajte si svojo vest in pojdite na delo z odgovornostjo, ki se ji kot razumniki ne morete odpovedati! Brez diktata in terorja uravnajte svoje delo tako, kakor to ljudstvo hoče, pa si boste kmalu na jasnem, koga bo jutri naše ljudstvo priznalo za svojega resničnega narodnega vodnika in koga bo odvrglo. Pri tem pa ne pozabite, da ste tudi vi samo del slovenskega razumništva, ki bo jutri v celoti klicano pred narod na odgovor za slovensko stvar, pa naj bo »kranjska« ali »primorska« ali kakršna koli! Še je čas, da premerite in ocenite delež svoje splošne odgovornosti! V nasprotnem primeru ga bo premeril in ocenil narod sam in vas bo odvrgel kot vse tiste, ki so hoteli izrabiti njegovo težko stanje za svoie posebne internacionalne namene, ki nimajo z narodnimi interesi nič skupnega!

Führerjev govor na enajsto obletnico prevzema oblasti 30.1.1944 s komentarjem

Hitlerjev govor ob enajsti obletnici prevzema oblasti po narodnem socializmu

»V petem letu največje vojne vzrok, smisel in namen tega svetovnega spopada pač nikomur ne morejo biti nejasni. Čas, v katerem se je še dozdevalo, kakor da gre v tej borbi samo za prepir, ki ga je Anglija vedno znova zanetila radi oslabitve kontinenta in za ohranitev ravnotežja sil v korist angleškega imperija, je že davno minul. Kar je v Londonu od 1. 1936 načrtno hujskalo k vojni, se je danes spremenilo iz priganjača v preganjanca. Duhovi, katerih so se po staroangleški navadi mislili poslužiti tudi tokrat, so jim samim zrasli kot strašilo čez glavo.

Čisto vseeno je, kako bo tudi ta borba končala: Anglija je svojo vlogo na kontinentu dokončno odigrala. Danes ni več vprašanje, ali se bo v sedanji vojni ohranilo ali vzdržalo staro ravnotežje. Vprašanje se glasi: Kdo bo na koncu te borbe imel v Evropi nadoblast? To bo ali evropska familija narodov, reprezentirana po njeni najjačji državi, ali pa bo to boljše viški kolos. Prvi slučaj si je lahko predočiti, ako bi Nemčija to vojno, ki ni samo boj za Nemčijo, nego za vso Evropo, dobila. V drugem slučaju bi bila zmagovalec Sovjetska Rusija.

V gotovih angleških listih raztrošene pripombe, da Rusija po eventualnem porazu Nemčije ne bi imela več povoda, prodirati dalje v Evropo ter da bi se radi tega zadovoljila z vzgojo, t. j. iztrebljenjem nemškega naroda, je prav tako za evropske norce preračunana provokacija kakor tista druga, da namerava Anglija — še preden bo končana ta vojna — prevzeti takoj vodstvo v boju proti Sovjetski Rusiji. Prvič si zmagovalec v tej borbi narodov svojih ciljev ne bi pustil določati od angleških časnikarjev, drugič pa se v slučaju boljševiške zmage ostanek Evrope pač ne bi boril pod angleškim vodstvom proti Evropo obvladujočemu evropsko-azijatskemu kolosu Sovjetske Unije. To tem manj, ker bi samo kompletni puhloglavec zamogel vojaške izglede take borbe vrednotiti v pozitivnem smislu. Razen tega ve vsak Evropejec, da bi v takem slučaju imel mimogrede preostali ostanek zapadnoevropskih držav samo čast, slično kakor imperijalne čete Kanadčanov, Avstralcev, Novozelandijcev, Južnoafrikancev itd. čisto sam krvaveti v borbi za ohranitev angleškega gospostva in ohranitve lastnega človeškega življenja.

Prav gotovo je: v tej borbi more biti 1e eden zmagovalec, in sicer bo to ali Nemčija ali pa Sovjetska Rusija. Zmaga Nemčije pomeni ohranitev Evrope, zmaga Sovjetske Rusije pa nje uničenje. To je — kakor rečeno — tako jasno, da bi moral to vedeti predvsem tudi še vsak ne popolnoma poneumnjen Anglež. Ako se tam s pravo angleško hlimbo delajo, kakor da bi bilo lahko tudi drugače, potem samo radi tega, ker krivi vojni zločinci v Londonu vendar ne vidijo nobene možnosti, ki naj bi jih rešila iz njihove lastne zapletenosti, in da so jim predvsem njihovi židovski priganjači in prizašepetalci pot nazaj že notranjepolitično zapahnili. Za Anglijo in za Zedinjene države tedaj sploh ni več vprašanje, ali bosta po tej vojni hoteli ali za mogli pobijati boljševizem, preostane še samo vprašanje, ali se bosta zamogli obvarovati boljševizma v lastnih deželah.

Kar ima Evropa v praksi pričakovati od angleških obljub glede pomoči, dokazuje pač najbolje anglo-ameriško držanje napram Poljakom, Fincem, baltskim državam ter napram vsej jugovzhodni Evropi.

Z brezvestno garancijsko obljubo o pomoči Poljski so to državo nekoč nahujskali v vojno proti Nemčiji. Z lažnjivo trditvijo,da je treba rešiti druge države pred Nemčijo, so jim vsilili pakte o medsebojni pomoči. S prav tako zlaganimi frazami pa danes žrtvujejo vse te države. Pustiti jih morajo na cedilu, pa ne morda radi tega, ker morda zahteva to kak posamični Anglež , temveč radi tega, ker Anglija v slučaju boljševiške zmage takega razvoja ne more preprečiti.  Pa ne samo to: ker druge politike ne morejo zastopati napram svoji boljševiško infiltrirani opoziciji, a kaj šele, da bi zamogli imeti s tako svojo politiko kak uspeh.

V ostalem bo vsaka država, ki se — kakor Anglija — zapiše židovstvu, prej ko slej podlegla tej kugi, razen, ako bi se v zadnji minuti dvignila in nasiloma odstranila te bakterije iz svojega telesa. Mnenje, da bi se lahko prišlo do mirnega sožitja ali celo do izravnave lastnih interesov z interesi fermentov tega razkroja narodov, ni nič drugega kot upanje, da je človeško telo zmožno stalne asimilacije bacilov kuge. Vprašanje rešitve evropskih držav in s tem rešitve Evrope je tedaj vprašanje, ki ga odločijo izključno nacionalsocialistični nemški narod, njegova vojska in z njo zvezane države. Ako pa bi se Reich zlomil, v Evropi ni države, ki bi se zamogla novemu vdoru Hunov učinkoviti zoperstaviti. To pa vedo tudi v Kremlju.
 
Radi tega bi bilo v slučaju boljševiške zmage — že iz previdnosti radi bodočnosti — popolno iztrebljenje po boljševizmu usoda nemškega naroda. Ta cilj je tudi javno priznana namera internacionalnega židovstva.

Pri tem je popolnoma vseeno, da-li sedijo židovski zagovorniki tega cilja v Angliji ali v Ameriki ali pa dirigirajo iz svoje centrale v Moskvi. Vseeno je tudi, ali evropski državniki to dejstvo uvidevajo ali pa nočejo videti, še bolj brez pomena pa je, ako v tej ali oni državi mislijo, da bodo z devotnim božanjem razstrupili židovske bakterije lastne vzgoje. Ako Nemčija ne bi zmagala, bi bila usoda severo-, srednje- in jugoevropskih dežel v nekaj mesecih odločena. Zapad bi prišel na vrsto v najkrajšem času. Deset let pozneje bi izgubil najstarejši kulturni kontinent obraz svojega življenja. Nam vsem draga slika več kot dva in pol tisočletnega muzičnega in materijalnega razvoja bi bila izbrisana, narodi kot nosilci te kulture, njih reprezentanti duhovnega vodstva narodov pa bi poginili v šumah in močvarah Sibirije, v kolikor jih ne bi likvidirali s streli v tilnik. Vse uničujoči Ahasver pa bi potem zamogel praznovati razrušeno Evropo v drugi, trijumfalni purimski proslavi.

Da je nemški narod danes v stanju, voditi to odločilno in usodno borbo za ohranitev samega sebe in vsega evropskega kontinenta, se ima zahvaliti tisti milostni odločitvi Boga, ki je po dolgi borbi za oblast pred enajstimi leti dopustila, da je nacionalsocializem lahko zmagovito dosegel svoj cilj. Brez 30. januarja 1933 in brez nacionalsocialistične revolucije, brez njene ogromne notranje čistilne in obnovitvene akcije danes v Evropi ne bi bilo činitelja, ki bi bil v stanju, upreti se boljševiškemu kolosu. Kajti takratna Nemčija je bila sama tako bolana in vsled rastoče židovske infekcije tako oslabljena, da je komaj mogla pomisliti na to, kako neki bi zagospodovala v notranjosti nad boljševiško nevarnostjo, a kaj šele da bi se je ubranila na zunaj. Gospodarski zlom, ki ga je židovstvo prav tako kakor v drugih deželah pripravljalo z brezposlenostjo milijonov nemških ljudi, z uničenjem kmetijstva, razrušenjem obrti in industrije, je veljal načrtni pripravi notranjega zloma. Ta zlom so podpirali z ohranitvijo brezsmiselne razredne države, ki je služila samo še namenu, spremeniti razum široke mase v sovraštvo, da bi jo tem lažje uporabili kot ubogljiv inštrument boljševiške revolucije. Potom mobilizacije proletaričnega skužnja so upali, da ga bodo po uničenju nacionalne inteligence lahko tem lažje ponižali na stopnjo dokončnega kulija. Pa tudi tedaj, ako proces boljševiške revolte v notranjosti Nemčije ne bi bil dovedel v notranjosti do popolnega uspeha, bi bila država v svoji demokratski weimarski ustavi ostala napram največjim svetovnopolitičnim nalogam sedanjosti samo smešno nebogljen pojav.

Da bi se Nemčija pripravila na ta obračun je bilo treba rešiti poleg vprašanja oblasti tudi družabne in gospodarske naloge.

S tem, da je nacionalsocializem pred enajstimi leti takoj pričel z uresničevanjem svojega programa, mu je uspelo še v pravem času dvigniti državo, ki ni bila samo močna znotraj, nego je bila sposobna tudi na zunaj, izpolniti tisto evropsko misijo, ki so jo prevzele v starem veku nekoč Grčija proti Perzijcem, Rim proti Punijcem in v poznejših stoletjih zapad proti vpadom vzhoda.

Štiri velike naloge so bile radi tega v letu 1933 postavljene. Od njih rešitve ni bila odvisna samo bodočnost Reicha, temveč rešitev Evrope, da celokupne človeške civilizacije:

1. Reichu je bilo treba dati z rešitvijo socialnih vprašanj izgubljen notranji družabni mir. To se pravi: elemente razrednega ločevanja — meščanstvo in proletarijat — je bilo treba v njih številnih oblikah pojava odstraniti, na njih mesto pa postaviti občestvo ljudstva. Oklic na naslov razuma je bilo dopolniti s brezobzirno odstranitvijo zlobnih, nasprotnih elementov v vseh taborih.

2. Socialnopolitično edinstvo naroda je bilo treba dopolniti z nacionalnopolitičnim, to se pravi, na mesto ne samo političnega, nego tudi državno raztrganega Reichovega telesa je bilo treba postaviti državo nacionalsocialističnega edinstva, in sicer v konstrukciji in z vodstvom, ki je bilo usposobljeno, da se lahko zoperstavi tudi najtežjim napadom in preizkušnjam obremenitve v bodočnosti.

3. Ljudsko in politično podzidana enotna država je imela nalogo, takoj ustvariti vojsko, ki je mogla tako po svoji duhovni usmeritvi, številčni jakosti kakor tudi po materijalni oborožitvi zadostiti kot inštrument nalogam samoohranitve. Ker je ostali svet odklonil vse nemške predloge o omejitvi oborožitve, si je moral Reich svojo lastno oborožitev primerno oblikovati.

4. Da bi Nemčija lahko sploh z usephom ohranila svojo eksistenco v Evropi, je bilo treba združiti vse tiste dežele, v katerih so živeli Nemci ali pa so nad tisočletje tvorili Reichu pripadajoče prostore, ki so ljudski in gospodarski nenadomestljivi za ohranitev Reciha t.j. za njegovo olitčno-vojaško obrambo.

Samo rešitev vseh teh nalog je zamogla roditi državo, ki je bila potem na znotraj in na zunaj sposobna za lastno obrambo kakor tudi za ohranitev evropske familije narodov. Ko je nacionalsocialistično gibanje pred enajstimi leti prevzelo oblast po dolgem, legalnem boju, so bili vsekakor že ustvarjeni veliki predpogoji za uspešno rešitev teh nalog.
 
Nemško narodno občestvo je našlo svoje vtelešenje v gibanju samem. V teku prihodnjih let torej ni država oblikovala gibanja, pač pa je gibanje oblikovalo državo. Kar je bilo tedaj od tistega časa veliko v storitvah, na čelu vseh dejanj nacionalsocialistične revolucije, je brez dvoma ustanovitev nemškega narodnega občestva, je prav tako previdno kakor tudi vztrajno preoblikovanje nekdanje razredne države v nov socialistični organizem kot ljudska država, kajti samo tako je postal Reich imuniziran proti vsem poskusom boljševiške infekcije. Da zamore v tej državi postati danes sleherni mladi Nemec brez ozira na stan, premoženje, pozicije staršev, njihove takozvane olike itd. samo na osnovi svojih zaslug vse, je eno izmed odločilnih dejanj nacionalsocialistične revolucije. Kako rapidno se odigrava ta socialistična ast našega narodnega telesa, se je najjače izkazalo danes v vojni. Kajti v območju tega razvoja se danes nahaja tudi nemška vojska. Več kot 60% mladega častniškega zbora je prišlo iz moštva in ti mladi častniki tvorijo most k stotisočem delavcev in kmetov ter pripadnikov malega srednjega sloja. Zgodovina bo nekoč zabeležila kot eno izmed največjih storitev, da je pri tem uspelo v tej veliki državi fundirati in izvesti socialistično revolucijo, ki je brez uničenja narodnih vrednot in brez omejitve stvariteljske sile vseh stanov kljub temu dosegla popolno enakopravnost vseh. Nacionalsocializem bo ta razvoj nadaljeval v nezmotljivi odločnosti in konsekvenci. S tem pa bo vzel mednarodnemu židovstvu vse nastavne točke za notranje izsesanje našega narodnega telesa. Radi tega je treba smatrati nacionalsocialistično občestvo že sedaj kot nenaskočno središče evropske samoobrambe. Samo tista država, ki je v svoji notranjosti popolnoma prosta vseh asocialnih infekcijskih gnezdišč, zamore tudi na zunaj sigurna nastopati proti boljševizmu.

Židovstvo kot tako je izgubilo v našem velikem Reichu vso oblast. S tem, da je to židovstvo zakrivilo vojno proti nacionalsocialistični Nemčiji, je pomagalo razširiti ideje nacionalsocialistične revolucije ter seznaniti tudi druge narode z elementi znanstvenega spoznanja in stvarne rešitve tega vprašanja.

Svetovna vojna l. 1939 bo nekoč v zgodovini zapisana kot gigantska ponovitev sodne razprave proti stranki l. 1924. Kakor je ta razprava, ki naj bi zlomila gibanje, razširila liki eksplozije njegove ideje po vsej Nemčiji, tako bo ta vojna narodom v par letih odprla oči glede židovskega vprašanja ter jim bo potrdila nacionalsocialistični odgovor in posnemanje vredne ukrepe za odstranitev tega vpašanja. Veličina svetovnozgodovinskega obračuna bo pri tem izurila pogled in razum narodov za razmišljanje in dejanje v tako ogromnih zgodovinskih dimenzijah. Iz milijonov vojakov in vojnih ujetnikov bodo nekoč izšli milijoni propagandistov tega spoznanja.

Da je nacionalsocialistična revolucija preko tega dala nemškemu narodu notranje organizatorično, gospodarsko in v okviru oblasti orožje za samoohranitev, ne more biti z ničemer jačje dokazano kot z gigantsko borbo, ki traja sedaj že nad pet let. Ta borba ne more potekati drugače, kakor je doslej potekala še vsaka druga velika vojna na tej zemlji. Valovanje dogodkov zamore tedaj skrbeti samo tistega, ki ne zna zgodovinsko gledati in misliti. Pot od vizije napol slepega vojaka v l. 1918 do stvarnosti nacionalsocialistične države v letu 1944 je bila ogromnejša in prav gotovo težavnejša kot pa pod sedanjega Reicha do dokončne zmage. Da bo na koncu te borbe stala zmaga Nemčije in s tem Evrope tako proti zapadnim kakor tudi vzhodnim zločinskim napadalcem je za vsakega nacionalsocialista ne samo izraz njegove vere, temveč kot zaključek celokupne dosedanje borbe notranja gotovost.

Garantje te zmage danes niso samo borci na fronti, temveč tudi borci v domovini. Kakor je bil porojen nacionalsocializem iz pve svetovne vojne, tako bo našel v drugi svojo zunanjo jakost in utrditev. Domovina na koncu ne bo obupala, kakor ji je morda tudi težko, kajti ona se zaveda svoje usode in vidi, kako se njeni sinovi na fronti zanjo borijo. Fronta ne bo nikdar obupala, temveč se bo tudi po najtežjih dnevih zopet zbrala, kajti v njeno roko ni položena samo delovna, temveč tudi nič manj hrabra, boreča se domovina. Poskus naših sovražnikov, nemški narod in Reich z zažigalnimi in eksplozivnimi bombami zrušiti, bo oboje na koncu še bolj ojačil v njiju socialističnem edinstvu ter bo ustvarilo tisto trdo državo, ki ji je previdnost namenila oblikovanje evropske zgodovine v bodočih stoletjih.  Da se odigrava ta ogromni, svet pretresujoči proces v boli in bolečinah, odgovarja večnemu zakonu previdnosti, ki ne pusti nič velikega nastati brez borbe, saj še more posamezni zemljan v boli zagledati luč sveta.

Dvanajsto leto reorganizacije našega naroda bo stavilo domovini in fronti najtrše zahteve. Najsi tuli vihar okrog naše trdnjave, na koncu se bo, kakor vsaka nevihta, nekega dne vendar polegel in tedaj bo iz temačnih oblakov zopet zasijalo sonce in ogrelo vse tiste, ki so vztrajno in neomajno v zvestobi do svoje vere, izpolnjevali svojo dolžnost. Čim večje so tedaj skrbi, tem bolj bo nekoč Vsemogočni tehtal, ocenjeval in nagrajeval storitve tistih, ki so napram svetu sovražnikov nosili svojo zastavo v zvestih rokah, ne da bi pri tem obupovali.

Ta borba bo tedaj na koncu kljub vsem vragolijam naših nasprotnikov dovedla do največje zmage Nemčije.«
  

 Komentar ob Hitlerjevem govoru iz enega tedanjih slovenskih časopisov:

Zgodovinska odločitev za Evropo

Govor Führerja ob 11. obletnici, kar je narodni socializem prevzel v Nemčiji oblast in s tem zanjo ter za vseo Evropo začel novo dobo razvoja, je nedvomno najpomembnejši politični dogodek v letošnjem letu. Pomembne ne samo za Nemčijo in Evropo, katere usoda je danes istovetna z nemško usodo, temveč za ves svet.

jasna in določna izvajanja Führerja so prav vsemu svetu razodela prepričanje, ki preveva vso Evropo in bo prej ali slej moralo neizprosno zajeti ves svet. To prepričanje je zavest, da je jedro sedanje vojne veliki spopad med Nemčijo in Sovjeti in da je v tem spopadu lahko zmagovalec samo eden: ali Nemčija in z njo Evropa, ali pa boljševizem.

Dejstvo je namreč, da je ta največji boj v zgodovini človeštva ne le spopad dveh vojska, dveh tehnik, dveh političnih sil, temveč spopad dveh načel in dveh duhovnihsvetov.

Za Nemčijo stoji — ne samo s simboličnim prispevkom orožja — vsa Evropa. Te Evrope ne sestavljajo samo narodi, ljudje in število, temveč jo sestavlja nekaj tisoč let zgodovine, kulturnega razvoja, duhovenga in civilizacijskega napredka, vsega kar se je izoblikovalo iz duhovnih osnov starih kultur ter krščanstva. V tem taboru stoji tisti duhovni svet, z ohranitvijo katerega je neizogibno zvezan  obstanek ne le evropskih narodov, temveč vsega tako imenovanega zahodnega sveta, skratka nas vseh.

Na drugi fronti tega zgodovinskega, nezaslišanega boja pa stoji sila, ki si je v program zapisala uničenje vsega, kar je zahodno, to je najboljše človeštvo v tisočletjih svojega razvoja ustvarilo. Postavila si je v programu uničenje tistih duhovnih osnov in tistih načel, na katera je sodobni svet do sedaj vezal svoj obstanek, bodisi da gre pri tem obstanku za poedince, za narode, ali še za večje skupnosti. Uničenje vsega tega naj prinese na svetu oblast novi sili, o kateri se pozitivno usmerjeno človeštvo zaveda, da je zla že v svojem načelu, in da pomeni pogubo za vse, ki smo otroci njej nasprotnega sveta, spoznavalci boljšega načela in oznanjevalci novega razvoja iz dosedanjih naših večnih temeljev.

Nasprotje med tema svetovoma in posledice, ki jih bo za ves svet in za vse človeštvo imel tak ali tak izid tega velikanskega oboroženega spopada na ruskih planjavah — to je bistvo sedanjega boja med Nemčijo in boljševizmom.

Evropski narodi so se v letu dni, odkar je prenekateremu med njimi bilo dano na lastni koži očutiti vsaj približne sadove boljševizma, zavedeli, da more nje, Evropo in ves svet rešiti pred pogubo z vzhoda samo Nemčija s svojo oboroženo močjo. Ni je sile na svetu, ki bi mogla zavreti boljševizem in z njim uničenje Zahoda v vseh njegovih duhovnih ter zunanjih oblikah, če bi bil podrt branik, ki ga danes sestavljajo nemške vojske s svojim junaškim bojem.

Evropski narodi se vsega tega zavedajo. Če se še niso zavedali tisti, ki danes še stoje zunaj Evrope, pa gre pri tem boju prav tako tudi za nihovo usodo, jim je zadnji Hitlerjev govor moral odpreti oči.

In če hočejo dobro sebi in svetu, morajo to spoznanje priznati ter iz njega izvajati posledice.

"Domovina vas ne bo pozabila" - domobransko srečanje pod pokroviteljstvom Olge Rupnik 21.1.1945

"Domovina vas ne bo pozabila"

Srečanje zaslužnih domobranskih borcev in domobranskih ranjencev s prezidentom generalom Rupnikom in njegovo soprogo gospo Olgo Rupnik

  
Gospa prezidentova Olga Rupnik je v nedeljo 21. januarja priredila v stekleni dvorani vladne palače lep družaben popoldan. Okoli nje in odličnih gostov, med katerimi sta bila tudi prezident in generalni inšpektor slovenskega domobranstva general Rupnik in odposlanec SS-Obergruppenführer General der Waffen-SS und Polizei, Sturmbannführer Bodo Gelzenleuchter, so se zbrali številni in zaslužni borci-invalidi in ranjenci, člani državnega gledališča, domobranski orkester in posamezne pevske skupine so razveseljevali zbrane, gospa prezidentova pa je poskrbela, da so bili ranjenci obilno pogoščeni.

V stekleni dvorani je bilo takrat še posebno prisrčno in lepo.

Prezident je našel za vsakega toplo očetovsko besedo.

Gospa prezidentova je pozdravila.

Govor gospe prezidentove:

 

"Spoštovana gospoda, dragi gostje!

  

V prijetno dolžnost si štejem, da vas ob otvoritvi pestre ure razvedrila za naše domobranske invalide in ranjence lahko pozdravim v tej dvorani, kjer smo se zbrali, da skupaj z invalidi in ranjenci preživimo nekaj trenutkov pozabljanja vsakdanjih boli rojstva nove dobe človeškega rodu. V višku stopnjevanja vojnih in revolucionarnih grozot naj nam ti trenutki vlijejo v razpoloženje vsakdanjih težav in skrbi nekaj tolažbe in upanja na lepše dni, ki po današnjih grozotah v bodoče morajo osvetliti od Boga in narave dano jim poslanstvo.

Pozdravljam spoštovane goste: zastopnika SS-Obergruppenführerja, Sturmbannführerja g. Bodo Gelzenleuchterja, poveljnika organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva podpolkovnika g. Franca Krenerja z gospo, njegovega pomočnika podpolkovnika g. Milka Vizjaka z gospo, vodjo štaba za izgraditev Slovenskega domobranstva majorja g. Hermanna Dahma, verskega referenta Slovenskega domobranstva dr. Ignacija Lenčka, šefa zdravstvenega odseka štaba Slovenskega domobranstva stotnika g. dr. Stanka Graparja z gospo, šefa tehničnega odseka Slovenskega domobranstva stotnika g. ing. Rudolfa Škofa in vse ostale gg. častnike in spoštovane goste, ki so nas s svojo navzočnostjo počastili.

Prav posebej bodite toplo pozdravljeni vi, najboljši sinovi našega naroda, naši dragi, nepozabni, hrabri domobranski invalidi in ranjenci, ki vam je današnji popoldan v tej dvorani posvečen.

Kot prirediteljica pestre ure razvedrila za naše domobranske ranjence in invalide smatram za svojo dolžnost, da se doživeto zahvalim vsem, ki so mi omogočili ta popoldan prirediti; zlasti onim, ki so mi s svojo uvidevnostjo in veliko pripravljenostjo omogočili pripraviti skromno pogostitev dragih gostov: članom naše opere ge. Barbičevi in g. Sancinu; prvakoma našega opernega baleta gospodu in gospe Kürbos; orkestru domobranske godbe pod vodstvom narednika g. prof. Osane; našim poznanim slavčkom, sestram Finkovim; veselemu paru gospodu in gospe Podgoršek ter neugnani trojici, gospodom Nikolaju Jeločniku, Stanku Šušteršiču in Tinetu Šeguli, ki so za današnji popoldan posvetili svojo umetnost zabave samo našim junaškim domobranskim invalidom in ranjencem.

Ko pozdravljam drage goste in otvarjam pestro uro razvedrila, ob kateri bi se naj vsi prijetno počutili, bi želela s tem poudariti to, da naj bo ta popoldan posvečen samo vam, domobranski invalidi in ranjenci, slovenskemu narodu in njegovemu bodočemu vodstvu simbol velike zapovedi, ki se glasi:

Domovina ne sme nikoli pozabiti na vašo žrtev!

Vi ste v najtežjem razdobju zgodovine našega malega naroda dali svojo kri in svoje zdravje za Boga, narod in domovino.

Če trdimo, da se bodo bodoči vodniki slovenskega naroda zbirali izmed tistih, ki so se mu v času zapuščenosti postavili na čelo borbe proti najstrašnejšemu zlu komunistične revolucije, to je, če nas bodo v bodoče vodile v težkih časih najširšega žrtvovanja mlade moči aktivnih domobrancev, potem morate v tej srečnejši bodočnosti vi, najboljši poleg padlih junakov, biti najbolj skrbno negovani, najbolj spoštovani in slavljeni. Samo narod namreč, ki zna pravilno slaviti in ceniti svoje velike može in svoje junake, je življenja vreden in živi.

Da slovenski narod hoče živeti po svojih slovenskih značajnih in naravnih ter krščanskih in kulturnih postavah, je dovolj jasno dokazal. Nikdo namreč ne bo mogel iti mimo dejstva, da je drobec slovenskega naroda v Ljubljanski pokrajini postavil na noge tolike tisoče neugnanih, drznih, hrabrih in požrtvovalnih domobranskih čuvarjev svojega življenja, svojih tisočletnih slovenskih kulturnih in verskih izročil, vrednot in življenjskih sokov. Med njimi pa ste poleg padlih junakov vi, invalidi in ranjenci, prvi! Vi ste postali iz neustrašenih, brezobzirnih in nesebičnih slovenskih borcev živ simbol slovenske požrtvovalnosti, slovenske volje do življenja in zato neumrljivosti slovenskega naroda. V vas bodo bodoči rodovi naše krvi imeli živ opomin, naj nikoli ne pozabijo na Boga, narod in domovino!

Vaša žrtev bo našemu narodu v bodoče kot svetla zvezda vodnica razsvetljevala pot, ta popoldan pa naj bo simbol, da bosta morala naš narod in naše bodoče vodstvo z vso ljubeznijo negovati sijaj, čast in spoštovanje vaše žrtve, ki nam vsem kaže pot v lepšo bodočnost nove sreče v novi svobodi."

  

Ti so jih razvedrili.

V obrambo dr. Drobniču: Dr.Drobnič & domobranska prisega - srž problema

Jasno je postalo, da se ob zadnji "drami" okrog Leljakovih "obtožb" zoper dr. Antona Drobniča, proti njemu postavili tisti ljudje, ki ideološko niso na strani domobranske ideje in niso za "katoliško stvar", kot je bil zanjo predvojni katoliški tabor. Ti ljudje, ki se danes oglašajo zoper dr. Drobniča so ljudje, ki so povečini liberalci in svoj domnevni "antikomunizem" črpajo iz demokratarskih idealov povojne dekadentne Evrope. Poglejmo si samo kakšni so njihovi pogledi na drugih področjih pred to afero Leljak-Drobnič. Kmalu lahko opazimo, da je njihovo osrednje težišče nek prihuljen proti-cerkven propagandizem, ki svoje namere spretno zavija v plašč načelnega demokratizma in celo desničarstva. To lahko vidimo iz njihovega očitnega in brezsramnega napadanja papeža in Cerkve, ali pa iz bolj priliznjenega napadanja Cerkve skozi krilatice, kakršne so tiste: "Cerkev me je razočarala", "tudi jaz sem katoličan/ka, ampak..." in podobne liberalne fraze iz devetnajstega stoletja. Zato vemo, da nimamo v tej zadevi opraviti z resnično antikomunističnimi ljudmi, ki bi bili za domobransko stran, temveč imamo za opraviti z liberalnimi proti-cekrvenimi in proti-domobranskimi elementi, ki so hitro pograbili Leljakove obtožbe in z njimi začeli neko "lustracijo desnice", ki ne pomeni nič drugega, kot napad na pro-domobranske elemente

A pustimo to zanekrat obstrani, ker bomo tudi to še obdelali. Nas bolj zanimajo tiste trditve, ki so usmerjene zoper dr. Drobniča v smislu, da si je treba njegovo "soudeleženost" v UDBI razlagati glede na njegovo delovanje in na njegove misli in zapise. Zanimajo nas trditve, da je dr. Drobnič premalo storil za "boj" proti komunizmu oz. ga celo oviral. Torej trditve, da se njegovo domnevno sodelovanje z UDBO, še vedno odraža v njegovem delovanju.

Te trditve more izreči le nekdo, ki nikdar ni imel opravka z dr. Drobničem, torej nekdo, ki še nikoli v življenju ni poslušal njegovih govorov in še nikoli v življenju ni držal kakšnega njegovega besedila v rokah in ga bral. To izgovarjajo ljudje, ki nikdar niso imeli opravka z NSZ, ne poznajo njenega poslanstva in ne poznajo delovanja njenega nekdanjega dolgoletnega predsednika dr. Drobniča.

Je res kaj na tem, da bi dr. Drobnič kakor koli pešal v odločni borbi zoper komunizem? Nikakor! V post-osamosvojitveni Sloveniji je on edini človek, ki je jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja postavil reči na svoje mesto.

Za primer navedimo neko točko preloma, ob kateri se more zlomiti vsaka načelnost. To je zloglasna domobranska prisega, ki jo komunisti radi vlačijo naokrog, domnevni protikomunisti in domnevni desničarji, pa omedlevajo pred njo. Domobranska prisega namreč zelo podobno deli anti-komunistični tabor na kontemporarni slovenski desnici. Ob njej se ljudje razdelijo v dva tabora. Eni direktno obsodijo prisego, kot to počno komunisti sami, drugi jo označijo za vsiljeno in "žalostno", tretji pa jasno in glasno povedo, da v njej ni nič spornega. Prvi dve skupini tako pristaneta v prvem taboru, tretja skupina pristane v drugem taboru. Če se ozremo po obeh taborih kmalu uvidimo, da so v prvem taboru identični ljudje, kot so tisti, ki napadajo danes dr. Drobniča. V drugem pa so ljudje, ki ostajajo dr. Drobniču zvesti, ker poznajo njegovo delo. Prvi tabor ni domobranski, je liberal-demokratski, drugi tabor je tradicionalističen in domobranski.

Vzemimo torej prisego spet malo pod drobnogled. Vzemimo torej, kaj o njej piše dr. Drobnič in kaj o njej pišejo drugi avtorji, npr. dr. Griesser-Pečarjeva, ki jo tako radi nosijo po rokah.

Dr. Pečarjeva v svoji knjigi "Razdvojeni narod" posveti poglevje tudi domobranski prisegi, a nas takoj zmoti že naslov: "Prisega - tragika domobranstva", ki že nakazuje kaj lahko pričakujemo od besedila v tem poglavju. V neki popolnoma nepotrebni "nepristranskosti" začne poglavje s trditvijo, da si stojita nasproti dve razlagi vprašanja, komu so prisegli domobranci. To vprašanje je nesmiselno in popolnoma nepotrebno. Kdor premore pisati debele zgodovinske knjige, bi najbrž utegnil brati tudi kratko besedilo, ki je jasno kot beli dan. A dr. Pečarjeva očitno tega ne jemlje tako. Namesto tega, raje v svoje besedilo vključi še nekaj popolnoma nesmiselnih vprašanj, ki naposled zatemnijo besedilo prisege do te mere, da izgleda kakor, da avtorica sploh ne govori o istem besedilu, kot bralec, ki skuša ugotoviti njen pogled na prisego. Naprej poda nekaj podobnih priseg drugih protikomunističnih enot v Evropi in se še vedno vrti okrog vprašanj, ki niso na mestu in ne morejo doprinesti k jasnemu odgovoru. Kot piko na i, pa se potem še več dolgih strani sprašuje o tem ali je nadškof Rožman bil na prisegi ali ne, kakor, da bi bilo to kakorkoli relevantno pri odprtem vprašanju o sami domobranski prisegi. Kdor prebere celotno poglavje, na koncu nima odgovora, temveč le še več nesmiselnih vprašanj, ki tam stojijo le zato, da bi ob prisegi še naprej zbujala povsem neupravičene dvome.

To besedilo, pa je na žalost, glavna referenca ravno teh demokratarskih "antikomunistov", ki slovenske kontra-revolucije ne jemljejo za svoje v tisti meri, da bi jo razumeli, da bi nanjo gledali v tistem kontekstu, ki ni zgolj hladno-zgodovinski in ga moremo presojati glede na neke zgodovinske potvorbe anglo-ameriških zmagovalcev in njihovih celinsko-evropskih lakajev. Dr. Pečarjeva presoja prisego iz točno določenega vidika, ki se mora pokoravati dvema "zgodovinskima" ugotovitvama, 1) vse kar je povezano z nacisti je slabo, in 2) komunisti so bili na zmagovalni strani, zmagovalna stran je dobra. Ti dve zgodovinski ugotovitvi sta točno prikrojeni in izdelani za potrebe vzdrževanje zmagovalnega mitosa anglo-amerikansko-sovjetskega zavezništva, ki je pogazilo Evropo, na vsaj povsem isti način kot je to storila Nemčija 1939-1945, in pahnilo celotno vzhodno Evropo v kremplje komunistom. Zato tudi ti, ki jemljejo "Razdvojeni narod" za svojo malo biblijo in iz nje črpajo svoje poglede na domobrance in celotno slovensko kontrarevolucijo, nje ne morejo jemati v pravi luči in v pravem kontekstu, temveč jo jemljejo z nekim zunanjim, umetnim pogledom, ki ga (nevede) slika dr. Pečarjeva.

Zato poslušamo iz desne strani: prisega je bila izsiljena, prisega je bila sramota, prisega je bila neupravičena. Zato neki obskurni komentatorji pišejo pikre tvite na račun slovenske kontrarevolucije, Cerkve in ob nedavni zmedi, ki jo je vnesel Leljak, tudi na račun dr. Drobniča.

Kako pa piše o prisegi dr. Drobnič? Dr. Drobnič je gotovo edini človek v postkomunistični Sloveniji, ki jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja in nepotrebnih hlinjenih spraševanj, postavi stvari na svoje mesto. V zborniku "Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja", na strnjen in enostaven način pojasni prisego in pokaže, da ni prav nič sporna. Njegovo pojasnilo, pokojni nadškof Perko pospremi z besedami:

"Anton Drobnič dobro razloži, kako je bil odpor proti komunističnemu nasilju edina alternativa slovenskih katoličanov. Zavrne tudi vse očitke kolaboracije: domobranci so bili prava slovenska vojska."

-France Perko, 2007

Nadškof Perko s tem pokaže na jasnost in nedvoumnost Drobničevega besedila, ki je izvrstno, saj ne išče nepotrebnih vprašanj in umešča prisego v pravi kontekst, ker se zaveda celotne slike. Bi mar nadškof lahko isto trdil, če bi predenj postavili poglavje o prisegi iz dr. Pečarjeve knjige? Zelo dvomim.

Kaj pa je tako odličnega v Drobničevem prispevku v omenjenem zborniku? Najprej naniza jasne točke, kako se je v Sloveniji začelo, potem pa se sooči z raznimi miti, ki jih še danes mečejo med nas tako levi, kot desni.

"Popoln poraz partizanov je maja 1945 preprečil prihod Jugoslovanske armade."

"Ostala jim je samo oborožena samoobramba. Ta pa je bila možna samo s soglasjem okupatorja, ki je imel obveznost, da skrbi za življenje in varnost prebivalcev okupirane dežele. Če tega sam ni mogel ali ni hotel, je bil po mednarodnem pravu dolžan to prepustiti domačim, t.j. slovenskim oboroženim silam. Vaške straže in slovenski domobranci zato niso bili del okupatorjevih sil, ampak so po določbah haaških konvencij bili domača, torej slovenska oborožena enota."

"Pravijo, da je bilo v gozdovih dovolj prostora tudi za nekomunistično vojsko. ... V Sloveniji je bila v gozdovih tudi nacionalna ilegala, slovenski četniki. Partizani so jih napadali vsaj tako srdito kot druge in ujete četnike so prav tako zverinsko pomorili."

"Že leta 1938 so komunisti oznanjali nujnost "narodno osvobodilnega boja". Seveda ni šlo za boj proti okupatorju, saj še ni bilo niti vojne, kaj šele okupacije, ampak za ljudsko osvobodilni boj, za razredno revolucijo."

"Kljub temu so partizani tudi mnoge katoličane prevarali z razglašanjem boja proti okupatorju. Slišali so velike besede, ki so godile jihovim čustvom, krvavih dejstev niso videli. Takšne gromovite besede so tudi očitek kolaboracije in očitek prisege okupatorju, ki ju nekdanji nosilci komunističnega nasilja in njihovi nasledniki vztrajno ponavljajo še danes."

"Prazen, vendar trdovraten je tudi očitek prisege. Še nedavno smo slišali trditev, da je 'protikomunistična stran prisegla zvestobo okupatorju'. Mišljena je bila domobranska prisega 20. 4. 1944. Slovenski katoličani ob takem hudem očitku navadno samo otrpnejo. Največ, kar zmorejo, je ugovor, da so bili domobranci k prisegi prisiljeni in zato ni bila veljavna.
  
Res so bili prisiljeni posamezno in skupno, sum je celo, da so Nemce k taki prisili nagovorili komunisti. Bolj pomembni pa so vsebinski razlogi. Predvsem je treba vedeti, da prisega ni politično, ampak čisto pravno dejanje: je enostranska izjava volje, za katero veljajo posebna pravila razlage. Najprej je treba upoštevati besedilo prisege, iz katerega se jasno vidi, da so domobranci bila posebna enota s svojimi poveljniki in ne sestavni del okupatorjevih oboroženih enot. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni 'svojim nadrejenim' - to so bili slovenski oficirji, zapriseženi suverenu Jugoslavije - in ne poveljniku nemških oboroženih sil. Iz besedila je jasno, da prisega velja samo za boj 'proti komunizmu in njegovim zaveznikom', torej samo proti komunističnemu nasilju v Sloveniji in ne proti osvobodilnemu boju. Neločljivost enega od drugega pa ni bila njihova stvar, ampak krivda aprtizanov, ki so revolucijo skrivali za masko osvobodilnega boja in tega še danes ne znajo ali nočejo ločiti. Zavezniki komunistov so bili krščanski socialisti in drugi 'sopotniki partije' in ne morda zahodne države, kot bi radi prikazali nekdanji politični komisarji. Te niso bile zaveznice komunizma, ampak mednarodno priznane sovjetske države. V Sloveniji, kjer so se bojevali domobranci, njihovih vojaških enot tudi ni bilo. V prisegi je jasno rečeno, da se bodo domobranci bojevali 'za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope' in ne za kaj drugega. Jasno je, da slovenska domovina v svobodni Evropi nikoli ni bila vojaški ali politični cilj fašistično-nacistične agresije v Evropi.
  
V prisegi so tudi besede o 'skupnem boju' z nemškimi oboroženimi silami, ki pa prav v ničemer ne spreminjajo osnovnega besedila, ciljev in narave domobranske prisege. Predstavljajo samo izjavo lojalnosti, ki jo dovoljujejo haaške konvencije, kadar okupator dovoli domače oborožene sile. Besede o 'skupnem boju' pa tudi razločno kažejo, da ni šlo za eno samo, ampak za dve različni vojski pod različnimi poveljstvi, in da prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi.
  
Drugo pravno pravilo za razlago prisege je, da jo je treba razlagati tako, kot so jo razumeli tisti, ki so jo dali. Domobranci pa svoje prisege o zvestobi in pokorščini svojim nadrejenim v boju za svojo slvoensko domovino nikoli niso razumeli drugače, kot je bila izrečena. Če jo drugi razumejo drugače, je pravno brez pomena. Da ni šlo za prisego zvestobe okupatorju, izhaja tudi iz tretjega razlagalnega pravila, ki pravi, da je prisego v dvomu treba razlagati v korist tistega, ki jo je dal, da se je s prisego raje zavezal manj in ne več.
 
Jasno je torej, da domobranska prisega ni prisega zvestobe okupatorju, Nemčiji ali Hitlerju. o tem so že dolgo enotni tudi različni strokovnjaki, ki so to prisego raziskali kot zgodovinarji ali pravniki, med novejšimi tudi dr. Boris Mlakar ('Slovensko domobranstvo'. Ljubljana 2003, str. 291-329). Pomembno dejstvo je tudi to, da so se o besedilu prisege z Nemci trdo pogajali slovenski oficirji, zapriseženi Jugoslaviji, da je besedilo nazadnje odobrilo tudi poveljstvo Jugoslovanske vojske v domovini, da mu niso nasprotovali slovenski politki in ne škof dr. Gregorij Rožman, ko so se prepričali, da ne gre za prepovedano prisego zvestobe okupatorju. Vsaj toliko narodne zavesti in ponosa jim moramo priznati, da besedila prisege ne bi odobrili, če bi menili, da gre za prisego okupatorju."

-Anton Drobnič, 2007

To je le nekaj odličnih odlomkov iz njegovega prispevka k omenjenem zborniku. Potem pa so tu še vsa druga njegova besedila, ki posežejo veliko globlje, kakor si drznejo kakšni posvečeni zgodovinarji ali protikomunisti liberal-demokratskega tipa, ki danes napadajo dr. Drobniča. Od teh naj navedem npr. samo intervju na nacionalni televiziji, kjer je trojico komunistov na nasprotni strani, postavil pred kruto resnico: partizansko nasilje stokratno odtehta italijansko nasilje, slednje pa je bilo tudi le produkt iracionalnega partizanskega boja. Opozoriti moram nujno tudi na dr. Drobničev intervju v Zavezi leta 2014, ko, kot nihče nikoli poprej, jasno pravi, da upor proti okupatorju ni državljanska dolžnost, da je to gola laž. Pravi pa tudi, kar nismo slišali nikoli poprej iz ust nobenega posvečenega zgodovinarja ali intelektualno nadobudnega liberalnega proti komunista, da ni res, da bi bila kolaboracija zločin, ki mu ni primere. Sploh ne! Neprimerljivo večji zločin je umor, tako po tedanjem kazenskem pravu, kakor po današnjem. To smo tudi na tem blogu razvijali naprej in navedli npr. obstoječ kazenski zakonik.

Kdo, le kdo, je kdaj načel vsaj podobna vprašanja? Kdo je smrtno ranil sintagmo "zločin je zločin", ali "kolaboracija je zločin"? Kdo si je upal jasno povedati kaj takšnega? Nismo ga še slišali! Dr. Drobnič je odstiral in še odstira vprašanja, ki se jih tako zelo posvečena, liberal-demokratska desnica, neprestano izogiba. On sam vrača domobranstvu ugled in ga celo povzdigne.

Seveda pa je to trn v peti vsem tistim, ki jih domobranci nič manj ne motijo kot menda partizani. To so tisti hlinjeni indiferentneži, ki iz nekih nesmiselnih, in v resnici padlih, vzgibov želijo lustrirati Slovenijo tako, da bo iz naroda izginila vsaka sled domobrancev in partizanov. Oni omalovažujejo slovensko kontrarevolucijo, ker si želijo neko novo demokratarsko Slovenijo, ki ne bo razčistila svoje zgodovine, temveč z njo indiferentno presekala, ter gradila nov narod, tako, kot je gradil nov narod, komunizem sam. Zato sta dr. Drobnič in prof. Stanovnik prvi žrtvi jastrebov, ki v njiju vidijo "sveti kravi", ki ju morajo "zaklati", da bi smeli graditi nov red liberalne družbe in njenih padlih idej.

Mi vidimo v tem pravi obraz in zato zavračamo vsako obtožbo, ki se nanaša na dr. Drobniča, ter mu izrekamo svojo lojalnost, ki jo bomo utemeljevali še naprej s prispevki na tem blogu.

-NeoDomobranec

Napad liberalnega anti-komunizma na anti-komunizem (Leljak vs. Drobnič & Stanovnik)

Liberalni antikomunizem
  
V enem od lanskih blogov sem v daljšem zapisu pokazal na razločke znotraj t.i. antikomunistične desnice. Tam sem vzpostavil tezo, da gre v današnjem desničarskem polu za dve poglavitni struji antikomunizma. Ti dve struji sta tradicionalistični antikomunizem, ki ga imenujem enostavno "antikomunizem", druga pa je liberal-demokratski antikomunizem, ki ga imenujem "liberalni antikomunizem". Za predstavnika sem navedel pri prvem Antona Drobniča in pri drugem Jožeta Dežmana. Ta dva anti-komunistična pogleda se ponavadi prekrivata, a sta obenem sila različna, saj imata različni izhodišči in različne nazore, tudi njun cilj je v teoriji različen.

Moj predlog je, da liberalni antikomunizem izvira iz komunističnega disidentstva in njegovi predstavniki, torej tisti, ki ga vzdžujejo v življenju in pogonu, so skoraj v celoti ljudje, ki so kakorkoli svoje nazore potegnili sredi komunizma, zoper komunizem. Tu je mogoče veliko špekulacij. Sam trdim, da gre v veliko primerih za vprašanje načelne revolucionarnosti komunizma, ki sčasoma zamre in njegove strukture, s tem pa tudi njegov nazor, postane okostnel in ne ponuja več tistega zagona, ki mladino pri komunizmu najbolj privlači. Tako na mesto revolucionarnega boja za delavske pravice, stopi revolucionaren boj za "človekove" pravice. Iz tega se rodi načelen liberalen proti-komunizem, ki teži k liberalizaciji in demokratizaciji družbe, a, tu je bistvena razlika, ne zavrže nobene od socialnih ali kulturnih pridobitev komunizma.

Na drugi strani antikomunizem (tradicionalističnega tipa) izhaja iz narodove krščanske tradicije in specifične narodove identitete in se proti komunizmu, vsaj v teoriji, ne bori iz vzgibov demokratarstva ali liberalizma in njegove liberalne svobode, temveč se bori kot čista, spontana kontrarevolucija najsi bo na vojaškem ali pa popolnoma kulturnem, celo umetniškem področju. Antikomunizem je od liberalnega antikomunizma načelnejši in bolj "reakcionaren".

V središču omenjenega bloga, predlagam, da obstaja silno neskladje med enim in drugim "antikomunizmom", a obenem trdim, da ne verjamem, da gre liberalnemu antikomunizmu v samem jedru za nekaj slabega, ter da verjamem, da gre za načelno in dobronamerno strujo. Seveda pa pripisujem liberalnemu antikomunizmu nekaj usodnih napačnih naziranj, ki morejo vrniti komunizem. Podal pa sem tudi skico "izviranja" antikomunizma v obeh oblikah.

Leljak napade
   
Sedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in kar ne bi nikoli predivdel. Liberalni antikomunizem je napadel antikomunizem. V blogu Kritično (in nepotrebno?) razločevanje sem pokazal na dva prominentna raziskovalca liberalnega antikomunizma: Dežmana in Romana Leljaka, ter sem dokazal, da onadva nista na domobranski strani in nikoli nista bila. Njun antikomunizem izvira od nekje drugje. Izvira iz liberalnega antikomunizma in se v njem končuje. A obenem sem ravno Leljaka branil, da on s svojim raziskovanjem in ustvarjanjem, ne škodi tradicionalistični desnici, ker mu tega, z razliko od Dežmana, ne morem dokazati.

Kar pa se je zgodilo sedaj je, da je Leljak začel razglašati naokrog, da sta bila sodelavca zloglasne UDBE tudi nobena druga kot Anton drobnič in Justin Stanovnik. S tem, da je Leljak mimo njiju začel razširjati te informacije, ne da bi se z njima posvetoval, ali jih celo izpustil, se kaže kot očiten napad na antikomunizem tradicionalističnega tipa.

Liberalni antikomunizem v podobi Leljaka, se je namreč že dolgo časa povsem osredotočil le na UDBO in obdobje sredi komunizma. Raziskoval je dogajanje in spletke začasa komunističnega režima in posvečal popolno pozornost le raznim obveščevalcem. Sam sem na to že dalj časa gledal s skepso, predvsem od nastanka Leljakove knjige "Dirigent s pištolo". Vedno bolj je postajalo jasno, da bo liberalni antikomunizem rodil le relativizem in bo zameglil komunizem in proti komunizem do te mere, da bo vse skupaj postala zmešnjava in bo vsak načelen protikomunizem praktično nemogoč.

Zato je Dežman pisal, kakor je pisal leta 2007 in zato je Leljak skušal vnesti neko percepcijo, ki naj bi ločevala dobre komuniste od slabih, v primeru Zdravka Rusa itd. Namera liberalnega antikomunizma je pretrgati s komunistično "avantgardo", kot so jo začeli v zadnjem času imenovati, da bi ločili glavo od telesa, in jo tako sami odnesli celi, obenem pa pretrgati še, kolikor to ni naredil že komunizem sam, s predvojno "reakcijo" oz. slovensko tradicijo.

Vse bolj se zdi, da je zadnji namen liberalnega antikomunizma v tem, da skuša z relativizacijo in vsesplošnim obtoževanjem slovenski narod prignati do tega, da se prikaže spopad med komunizmom in protikomunizmom 1942-1945, kot nekaj nedoločnega in zamaznega. Torej kot nek spopad v katerem ni imela ena stran prav in druga narobe, temveč kot spopad dveh strani, ki sta bili obe v izhodišču slabi. Da bi to uspel pa mora, liberalni antikomunizem, obračunati še z desno tradicijo, torej z dvema najbolj preciznima avtorjema raznih spisov. Še posebej Drobničem, ki je s svojim velikim znanjem podrl najrazličnejše komunistične dogme v oziru na kontrarevolucijo. Brez njega bi se npr. samo v vprašanju domobranske prisege morali zanašati na čudaške zapise dr. Griesser- Pečarjeve ali kaj podobnega. Iz enega samega Drobničevega članka zveste več o medvojnih dogodkih, kot pa iz vseh knjig vseh zgodovinarjev - levih in desnih - skupaj. Isto velja za Stanovnika, ki s svojimi prodornimi razmišljanji odstira vso navlako komunističnih in postkomunističnih nazorov.

Kaj pa nam ostane, če padeta še onadva v nekem hlinjenem raziskovanju, ki more služiti le kot relativizacija? Katera besedila post-osamosvojitvenih avtorjev bomo vzeli za svoja? Nobena, ker jih ni. Razni zgodovinarji, za katere se nam zapoveduje, da jih nosimo po rokah, se prej ali slej izkažejo za relativiste in čudake, z vso resnostjo te besede, ki svoje knjige pišejo na podlagi drugih knjig in iz raznih komunističnih zapiskov kujejo "nepristransko" zgodovino. Nam more mar koristiti katerakoli knjiga Leljaka samega? Kako le, ko pa so njegove knjige le seznami imen, ko pa so njegove knjige le zbirke nekih skeniranih listin.

Zato se veliko bolj zanašam na besede Drobniča ali Stanovnika samega, kakor pa na akterokoli listino, ki jo predloži katerikoli raziskovalec iz kateregakoli arhiva. To pa velja še toliko bolj, ker se nisem nikdar zanašal na podobne dokumente. V časih, ko se je pojavil prvi "Lajovicev" seznam, sem s skepso gledal nanj in sedaj se skepsa kaže kot upravičena in pravilna. Ne gane me Goli otok in ne gane me Angela Vode in ne gane me Edvard Kocbek. Komunizem je komunizem.

Morda se zdi zahteva po popolni lojalnosti Drobniču in stanovniku nekoliko dogmatična, a nič za to. Kdor vidi UDBO v njeni resnični podobi in vidi relativizem, ki ga vnašajo v protikomunistični diskurz liberalni antikomunisti, obenem tudi vidi, da smemo konec koncev zanašati le na direktne besede samega Stanovnika in samega Drobniča. Tudi če teoretično vzamemo, da sta oba podpisala neke izjave, to ne more odtehtati njunega doprinosa h kontrarevoluciji, niti ne odtethta njunih silnih žrtev, s katerimi se ne more kosati noben liberalni antikomunist.

V naslednjih dneh bomo predstavili še osrednji paradoks te zadeve: ex-UDBA : ex-komunizem.

 
-NeoDomobranec