Uvod 2: Demokratizem

Demokratični tabor ne more biti zamenljiv izraz z izrazom katoliški tabor. Niti ne more biti demokratični tabor izraz, ki bi kot nadpomenka vključeval katoliški tabor, še manj more biti demokratični tabor podpomenka katoliškega tabora.

Demokracija ni zamenljiva z besedo katolicizem (katolištvo). Katolicizem se pač ne more izenačevati z nekim časnim in minljivim načinom vladanja ali načinom organizacije družbe. Tako kot, kljub dolgi zgodovini, katolicizem ni avtomatično monarhizem, tako tudi ni demokratizem. Biti katoličan, ne pomeni nujno biti tudi demokrat.

Pri tem je tudi bistvenega pomena metafizika demokracije. V oziru na vprašanje vlade in vladanja. Po demokratični metafiziki, vlada prihaja iz ljudstva, celo iz števila, kar je nasprotno katoliškemu pojmovanju, po katerem vsaka vlada prihaja posredno od Boga. Tej zadregi se sicer da izogniti s pokristjanjenjem tega koncepta, a jasno je, da vendar korenine tega pojmovanja izhajajo iz naturalizma in pozitivizma.

Podobno velja, da demokratizem ne vključuje avtomatično tudi katolištva kot takega. Kot smo rekli, biti katoličan ne pomeni biti tudi že demokrat in potemtakem, demokratizem ni nadpomenka za katolicizem.

Katolicizem pa sicer more zajemati tudi demokratizem v smislu, da so lahko katoličani demokratje tako, da sodelujejo pri tej vrsti vladanja oz. "soodločanja", vendar pa ni vsak demokrat tudi katoličan in zato biti demokrat ne pomeni biti tudi že avtomatično katoličan. Tudi postanek demokracije je iz zgodovinsko kritične presoje, zrasel iz katolištvu nasprotnih nazorov in je bolj kot kateri koli drugi državni sistem izrinil Cerkev in katoličane iz pozicij, kjer bi lahko ustvarjali državo na katoliških načelih.

Biti demokrat, ne pomeni biti katoličan in biti katoličan, ne pomeni biti demokrat. Katoličan je sicer lahko demokrat, a to ni pravilo in ne more biti pravilo.

S tem smo torej za silo zavrnili liberalne fraze, ki enačijo katolištvo z demokratizmom. Sedaj si oglejmo še domače razmere okrog vojne in po njej.

Demokratski tabor ni enako z izrazom katoliški tabor, saj se dejansko prvi izraz uporablja zato, da bi se ustalila percepcija, po kateri se proti komunizmu niso postavili le katoličani, temveč tudi razni drugi demokrati. To, sicer iskreno pojmovanje, naj bi torej negiralo komunistično in postkomunistično retoriko, ki vidi v vojni na naših tleh zgolj vprašanje boja proti okupatorju v odnosu do sodelovanja z okupatorjem. Ta demokratarska nova teorija pa naj bi ustvarila percepcijo, demokracija zoper totalitarizem. A četudi pravimo, da je ta teorija plod iskrenosti je vendar predvsem plod tistega neugasljivega občutka krivde, o katerem smo že govorili.

To pojmovanje je predvsem napačno iz dvojega. Prvič, med vojno, ko je divjala revolucija, ni nikogar zares zanimalo, ali bo povojna ureditev demokratična ali totalitarna. Večina ljudi si je želela le red in mir. In brez težav lahko trdimo, da bi si marsikdo izbral raje totalitarizem, če bi to pomenilo, da bo dežela osvobojena revolucije in njenih zločinskih metod. Zato se ni ta "demokratični" tabor zoper komunizem in za korektno sodelovanje z okupatorjem odločil iz razlogov demokracije, temveč iz razlogov, da je po deželi in mestu zadivjalo nasilje, kakršnega še nikoli prej in potem nismo videli. Tu torej ni šlo za totalitarizem in demokracijo, temveč za brutalno nasilje in zaščito pred njim.

Druga stvar je ta resnica, da so dejansko tisti "demokrati", ki naj bi sestavljali demokratični tabor poleg katoličanov, pripravljali pot komunistični revoluciji in mnogi so se ji tudi brez težav pridružili, ali pa so v tem demokratičnem taboru zgolj zavirali uspešno borbo proti komunizmu. O tem imamo veliko avtentičnega gradiva in veliko pričevanj. Ta "demokratičen tabor" je bil dejansko tabor, ki sam iz sebe ni storil ničesar drugega, kot škodil protikomunističnim prizadevanjem. Tu velja opozoriti tudi na t.i. "liberalno časopisje", ki ga danes razni "raziskovalci" napak razumejo. Vsi tisti "liberalni" časopisi, ki so pred vojno stali na pozicijah neke "ljudske" in "antifašistične" fronte in ki so tako ljubeznivo govorili o raznih evropskih socialističnih grupacijah, so med vojno pristali na direktno nasprotni strani in zato tu ne moremo več govoriti o "liberalnem časopisju". To so postali protirevolucionarni časopisi, ki so svoj liberalizem povsem pravilno zavrgli.

Katoliški torej ne pomeni demokratski, ker demokratski tabor je slepilo, ki relativizira proti-revolucionarna prizadevanja s tem, da jih prikazuje kot hinavska, po drugi strani pa napihuje neko podtalno "delovanje", ki ni rodilo nobenega sadu.

General Leon Rupnik je v svojih govorih večkrat povsem jasno povedal, kaj si misli o predvojni demokraciji, ki je delala le škodo narodu in ustvarila ugodne razmere za revolucijo. Govoriti o "demokratičnem taboru" pomeni povzdigovati nekaj, kar ni v boju proti komunizmu naredilo nič, omalovaževati pa nekaj, kar je dalo največje žrtve.

Demokratični tabor je iluzija, umetno preveličan koncept, ustvarjen, da bi godil zahodnim demokratom. Onim demokratom, ki so podpirali revolucijo na naših tleh. To je jedro težav današnjega shizofrenega "protikomunističnega tabora".

Ta problem poveličevanja demokracije, kot "imperativa civilizacije" je tisto, kar dela "poškodovane" tudi one, ki govorijo o "poškodovanosti". To je bil problem t.i. emigracije in to je problem vseh tistih avtorjev, ki so danes v sprednjih vrstah "demokratičnega protikomunističnega tabora".

Tudi sama trditev, da je demokracija imperativ civilizacije stoji na trhlih tleh iz vidika katoličana. Takšna trditev bi torej pomenila, da vsa civilizacija pred demokratično uredbo in torej sploh pred modernimi nacionalnimi državami ni bila civilizacija. In spet, da evropska civilizacija ne bazira na krščanstvu, temveč na demokraciji, kar dela evropsko civilizacijo staro približno dvesto let. To pa je po sebi tako nesmiselno, kot osnovna trditev demokracije same, da oblast izhaja iz števila.

Demokracija je sistem politične relativizacije. Vsaj v teoriji, v praksi pa s precejšnjim časovnim zamikom, se namreč more vse vrednote, vsa naziranja, ki jih imamo kot katoličani za najbolj osnovna, prevrednotiti in "razveljaviti", vkolikor to odloči "število". V demokraciji tako ni nič absolutno stalnega, nespremenljivega. Vse, prav vse, se more prevrednotiti in spremeniti glede na oblast, ki izhaja iz števila. To je v resnici smrt civilizacije, ne pa njen imperativ.

Seveda lahko do neke mere govorimo o demokraciji, pri čemer imamo v mislih bolj domačo besedo "ljudskost", torej neko gibanje iz ljudstva, v kontrastu s takim ali drugačnim elitizmom, in pri tem ne naletimo na nobeno težavo. A vkolikor si ogledamo demokracijo v njeni totalni obliki, torej liberalno demokracijo, vidimo le vladavino relativističnega progresivizma.

In ko danes z raznimi iniciativami in glasom vpijočega v puščavi iščemo odgovore na vprašanje, kam je zašla družba, ki mori svoj lasten zarod, podpira razne izprijenosti, nam ni treba dlje od demokracije same. Demokracija je diktatura progresivizma in vsak človek, ki si drzne kritizirati takšno stanje, pa se obenem imenuje demokrat, bi moral svojo svetovno nazorsko razcepljenost, pogledati precej pozorno.

Seveda pa se tu dobro zavedamo, da demokratizem, kakršnega smo vajeni v tem "protikomunističnem taboru" pomeni, kakor smo že nekajkrat omenili, zgolj dvoje. Prvič: kreacijo neke (lažne, kot smo videli zgoraj) raznorodne koalicije demokratov, ki so se iz vzgibov demokracije odločili zoper komunizem; in drugič: napor emigracije po vojni za sesutje totalitarnega komunističnega sistema s pomočjo poveličevanja demokracije. A oba vzroka tega demokratizma torej služita le nekemu namenu. Ta namen pa bi moral ostati podrejen širši sliki, ali glavni stvari, ki je vendar vprašanje najbolj bistvene specifike slovenskega naroda. Tiste specifike, za katero so se končno proti-revolucionarji sploh uprli komunistom in v uporu vztrajali.

A, ko je demokratizem odslužil svoj namen, bi človek pričakoval, da se ga "demokratični tabor" naposled otrese in zavzame spet tiste svetovno-nazorske pozicije, ki so jih zasedali oni, za katere kontinuiteto se sami predstavljajo. A to se ne zgodi in nenehno, članek za člankom, zbornik za zbornikom beremo o imperativih civilizacije, o demokraciji in vizijah za prihodnost.

Kakšne pa so te vizije prihodnosti, ti nastavki, ki jih razni "demokratični" avtorji nizajo v svojih besedilih? To so negacije, brezplodne kritike, ki govorijo, kaj se naj ne bi naredilo in na kaj se mora paziti. Govorijo o jasnosti, transparentnosti, a sami ne znajo ponuditi nobene jasne, transparentne poti, kaj šele, da bi pokazali na kakšen cilj. Vsa njihova prizadevanja so usmerjena le v "demokracijo", ta demokracija pa jim pač po logiki svojega totalitarnega progresivizma onemogoča kakršnokoli kreacijo konkretne in koherentne vizije prihodnosti, saj je vendar ta nemogoča, če vzamemo v zakup, da demokracija prepušča vse naključju vladanja iz števila. Edina stvar, ki je dovolj jasno napisana, da jo je mogoče napisati je rotenje bralca, naj vendar ne podleže ideologiji.

Vendar vzemimo neko ideologijo, ki je ideologija v negativnem pomenu te besede, nasproti demokratičnemu pojmovanju politične stranke ali političnega gibanja.

Ideologija v tem smislu, torej ustvari neke zahteve, pokaže na krivce, zahteva korekcijo stanja in sezida podobo točno izdelane prihodnosti v oblakih. Za te svoje obljube oz. prepričanja nato terja oblast, bodisi v neke vrste revoluciji, bodisi preko demokratičnega procesa. Na drugi strani pa stoji demokratična stranka, ki zavzame neko blagovno znamko s katero se v maniri generične politike, pred ljudstvo (število) postavljajo poklicni politiki in se ponudijo, da jih število voli.

Pri prvem ideološkem bloku gre za neko konkretno ureditev družbe, države itd., ki naj se jo doseže po oblasti. Pri demokratični stranki pa gre v prvi vrsti za oblast in šele potem za vprašanje, kako naj se spremenijo stvari v družbi in državi. Še več, demokratična stranka navadno išče odgovor na vprašanje, kaj si želijo volivci. To pa pomeni, da sama ne obstaja zato, ker želi nekaj spremeniti, temveč zato, ker želi vladati. Da pa bi lahko vladala, mora najprej razumeti, kaj si volivci želijo in posledično jim to ponudi v svojem programu.

To pa je vendar prava razlaga pojma: volja do moči. Vladati za vsako ceno, ne zato, da bi se svet uravnal po mojih lastnih zamislih, temveč zato, da bi vladal in samo zato, da bi vladal.

Tudi to izvira iz progresivistične narave demokracije in naziranja, da vlada izvira iz ljudstva. Kar si ljudstvo želi, naj se mu ponudi, da bi lahko naša stranka zasedla oblast. Ljudstvo ve kaj hoče, a kar hoče, je vendar relativno, odvisno od časa, spremenljivo. Zato stranka sama po sebi ne more imeti nekih fundamentov, ki bi bili nespremenljivi, o katerih se ne bi dalo razpravljati. Ne, saj vendar o vsem odloča število in število ne more ostajati zavezano nekim nespremenljivim standardom, ker je pač samo število. Nezanesljivo, naključno, plod najbolj banalnih manipulacij.

Zato je demokratična stranka v prvi vrsti stvar poklicne politike, neke vrste brezdušno podjetje, ki si želi kupcev svojega produkta. A kdor razvija podjetje, naj preuči trg in ugotovi in izmeri potrebe trga. Končno podjetje ustvari in prodaja produkt, ki naj se na trgu prodaja. Konec koncev ni pomemben produkt sam, temveč dobiček za podjetje. Podobno velja za demokratično stranko, ki se gre poklicno politiko. Tu je razlog zakaj demokratični politiki menjajo stranke in zakaj stranke spreminjajo svoj program do največjih kontradikcij. Ker skušajo ugoditi trgu, torej številu, da bi lahko vladale.

To je demokratična izprijenost in tu leži končno smrt narodne tradicije in z njo naroda samega.

Seveda ugovor je logičen. Kaj pa je s tem narobe? Politično polje demokratizma je slično svobodnemu trgu. Vkolikor ponudiš dovolj dober produkt se bo masa odločila za nakup in vkolikor ponudiš všečen program bo število volilo stranko. Mar ni to najbolj logičen sistem vladanja, najbolj pošten sistem vladanja?

Morda že. A tu se ne pogovarjamo kot moralni relativisti, tu se vendar pogovarjamo kot katoličani in kot katoličani imamo točno določen svetovni nazor, ki zajema človeka kot celoto. Vsako vprašanje katoličan presoja v soglasju z naukom Cerkve in vsak katoličan se strinja, da so vrednote ali določene predpostavke v oziru na človeka kot posameznika in na družbo, kot skupnost posameznikov, nespremenljive in da ne morejo priti pod vprašaj števila, ki naj o njih razsoja. Tu ne gre za vprašanje zaščite človeka ali neke človečanske pravice, temveč za fundamentalno versko, metafizično vprašanje, ki se ob teh osnovah porodi. Tu ne gre za stvar nekega člena ustave, temveč za univerzalnost, ki presega časovno obdobje in prostorske omejitve. Število o tem ne more odločati, ker nima te pravice.

A vkolikor želimo ohraniti te fundamente, moramo zavrniti demokracijo samo.

Mnogi se slepijo v tem demokratičnem taboru, da so ti fundamenti implementirani v podstat Evropske unije ali judeo-krščanske civilizacije same in so torej zato popolnoma zagotovljeni ravno z demokracijo samo. A to je samo-zavajanje, ki ostaja zagledano v neke ideale, ki so že davno prešli. Vprašanje splava nam dovolj jasno nakaže na enega najbolj fundamentalnih vprašanj, ki je vprašanje o nedotakljivosti človekovega življenja. Manj bistveno je denimo vprašanje te preveličane svobode govora, ki je redno onemogočana ravno s pomočjo demokracije. Več demokracije pomeni več progresivizma, več relativizacije najbolj bistvenih predpostavk človekove osebnosti in družbe.

Danes katoliški in demokratični avtorji govorijo o "novi levici", ki forsira teorijo spola in podobne najnovejše neumnosti, a nočejo videti, da gre tu za vprašanje demokracije. Število bo presodilo, število bo razsodilo in število bo odločilo.

In v demokraciji je bitke mogoče dobivati toliko časa, dokler število naključno prevaga v tvojo korist. A kaj ti zagotavlja, da bo temu vedno tako?

Mladec Vinko Mravlje (Poslednje pismo 1942)

   
Poslednje pismo Vinka Mravljeta, po slovenskih partizanih umorjenega junija 1942. Naslednji članek z dobesedno navedbo pisma iz njegovega dnevnika je bil objavljen v slovenskem tisku v Ljubljani istega leta 1942.

Mladec Vinko Mravlje

V noči od 12. na 13. junij so okrog pol enih ponoči napadli oboroženi oddelki partizanov hišo gostilničarja in mesarja g. Antona Mravljeta na Brezovici pri Ljubljani, ubili njega in njegova dva sinova Franceta in Vinkota. V svoj dnevnik, ki se je našel v njegovi sobi, je Vinko v zadnjih dneh napisal poslovilno pismo, ki se glasi doslovno:

Z Bogom

Kakor da bi slutil, se mi zdi, da se mi bliža smrt. Veselim se te. Pridi čim prej, padem naj kot žrtev zločincev. O Jezus, sprejmi malo žrtev od mene, ki sem Te toliko in tolikokrat žalil, pozabil nate in se vdajal svetu. Toliko si storil zame, tako si me ljubil, da si zame pretrpel ves križev pot. Daj, sprejmi to malo žrtev, mojo smrt, kot malo zadostilo. Nisem vreden, o Jezus, Tvojega usmiljenja, toda neomajno verujem v Tvojo obljubo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, jaz vas bom poživil!« Prihajam k Tebi ves truden in obtežen; poživi me! Prosim pa ne samo zase, temveč za vso našo družino. Povrni staršem vse ogromno njihovo delo in žrtve. Z menoj so imeli največ skrbi, vem, toda velikokrat sem pa bil zato nehvaležen. Odpustite mi! Hvala Vam za ves trud; drugega Vam ne morem dati. Ne bodite žalostni, temveč veselite se z menoj in skupno zapojmo: »Svet, svet, svet si Gospod Bog...«

Največjo zahvalo dolgujem pa mladcem, dijaški Katoliški akciji. Če ne bi bil mladec, bi bil najhujši komunist. Najlepše in najsrečnejše ure sem preživel z mladci. Delali smo z veseljem, saj smo imeli jasen cilj pred seboj: »Razkristjanjeno Slovenijo zopet pripeljati h Kristusu.« Delali nismo za denar, za čast, za slavo ali kakršne koli slične namene. Kaj smo imeli od tega, če smo se jasno, jasno in odločno postavili za Kat. cerkev, za duhovnike ali če smo fante pridobivali za Kristusa? Največkrat smo bili oklevetani, hoteli so nas sramotiti, češ, samo Vi ste še, ki se potegujete za farje, jih zagovarjate in jim pomagate. Oni pa odirajo, goljufajo in opajajo ljudi s svojimi izmišljotinami. Na žalost, katoliški študent ni imel nikjer zaslombe. Toda mi gremo naprej! Nobena ovira nas več ne ustavi! Če kdo pade od zločincev umorjen, nas to še okrepi, nam da novega poguma. Prihaja nov rod, ki bo prekvasil slovenski narod. Tudi če nas pobijejo 99%, ne bomo odnehali pri svojem delu.

Naj se spomnim še našega voditelja in ideologa g. prof. Tomca. On je bil genij, ki ga bodo Slovenci dolgo pogrešali. Že 10 let je videl naprej komunistično nevarnost. Ni nehal govoriti o njej, čeprav so mu mnogi nasprotovali (tudi katoličani), češ da si to nevarnost on le umišlja. Kocbek ga je obsodil že za psihopata. Danes pa spregledujejo kratkovidneži, ki so ga obsojali. Danes ga šele razumejo, ko padajo komunistične žrtve v stotinah in gredo v tisoče. Danes ga razumejo, ko sami niso varni na cesti, če ne sodelujejo z zločinsko tolpo komunistov, ki se skriva za lepim imenom »Osvobodilna fronta«.

G. profesorja sem poznal 8 (osem) let. Zato lahko trdim, da ni bil tak diktator, nečustven človek, formalist, tlačitelj mladih življenj in ne vem kaj še. Kadar smo bili v njegovi družbi, je bilo vedno dosti veselja, smeha (pravega) in navdušenja za delo. Bil je velik pedagog, pa ne dreser, kakor mu zopet nekateri očitajo. Znal je mladega fanta tako prijeti, da mu je vedno reagiral, pa ne slepo, temveč po lastnem prevdarku. Če nisi imel volje do dela, si prišel samo enkrat k njemu in bil si zopet ves v ognju navdušenja za dobro stvar.

Zahvalim se tudi Vam prijateljem za veselo družbo v teh lepih letih. Velikokrat smo bili skupaj ter bili veseli, se smejali, resno menili, peli ali veselo zaigrali. Ne bom pozabil veselih večerov v domu, kjer smo si krepili duha, duševnost in telo. Lepe so bile tudi naše akademije. Po teh sestankih smo pa fantje zapeli, da je bilo kaj. Peli smo po razpoloženju: žalostne, vesele ali poskočne, večkrat tudi nagajive, vedno pa narodne. Pojte še naprej! Naša slovenska narodna pesem ne sme izumreti. Naučite jih peti še mlade fante in tako izročite našo dediščino potomcem. Če hočete, mi zapojte tudi na grobu kakšno narodno; če ne na pogrebu, pa mogoče pozneje kak večer. Lažje bom spal, če bom slišal sladke glasove lepe slovenske narodne pesmi. Najljubši sta mi: »Ljuba si pomlad zelena« in »Dekle, daj mi rož rudečih«.

Tudi zaigrali smo včasih kakšno poskočno. Pa pravijo, da nismo bili veseli, da nismo za družbo in da smo neizobraženi. Prišli naj bi pogledat, kako veselo, lepo in prijetno je bilo na velikonočni ponedeljek. Nismo kakšne kvantarske barabe, ki če se hočejo smejati, ne znajo drugega kot svinjarije govoriti in počenjati. Mi smo se brez tega nasmejali do grla, si nabrali pirhov in pomaranč, da so nam gledali iz žepov in se najedli do sitega. Vsi smo bili zadovoljni: jelše in mi.

Bog Vas živi: Andrej, Tone, Stanko, Slavko... pozdravite mi tudi vse druge prijatelje in tovariše. Slavko, Ti posebno ne pozabi na Jankota.
  
Naj Vas to nič ne žalosti in ostraši. Ravno tako in še bolj morate delati brez strahu za katoliško stvar, posebno pri Katoliški akciji.

Če prej ne, se bomo vsaj čez kakega pol stoletja zopet videli. Glejte, da bomo tudi tam ostali skupaj. Naj nikogar ne manjka.

Če sem katerega kdaj razžalil, naj mi odpusti, tudi jaz vsem prizadetim vse odpuščam.

Bog Vas živi!

Z Bogom

Vaš Vinko

Komunizem -- versko vprašanje (Glavač, 1945)

Komunizem -- versko vprašanje

France Glavač, 1945

Osrednje jedro sedanje državljanske vojske na Slovenskem je boj med vero in nevero. Ni to vsakomur razvidno, ker se veri nasprotna propaganda trudi, kako bi resnico zabrisala in prikazala, da se boj med obema taboroma vodi za druge cilje. Dobro nam je še pred očmi, da se je v letih 1936—39, za časa španske državljanske vojne, svetovna komunistična in prostozidarska propaganda prav tako trudila, kako bi napačno prikazala boj med »belimi« in »rdečimi« Španci kot spopad dveh socialnih taborov, ki da se izmed njiju eden bojuje za koristi veleposestnikov in kapitalistov, drugi pa za osnovne človečanske pravice tlačenih proletarcev. V resnici pa je bil to le smrtni boj med komunizmom in krščanstvom, ali, kakor je izpovedal l. 1936. eden vodilnih »rdečih« Špancev, Martinez Barrio: »Na Španskem sta udarili druga ob drugo dve kulturi: preživela katoliška in porajajoča se boljševiška.«

Enaka gibala odločajo v svoji zadnji in najgloblji osnovi tudi v spopadu, ki ga preživljamo sedaj Slovenci. Je to obramba vere pred nevero, ker je obramba pred komunizmom, in ker je komunizem po svoji vsebini — versko vprašanje.

Komunizem ni namreč le socialno, gospodarsko ali politično gibanje, temveč je mnogo več: je svetovni nazor, kakor pravimo, to je nauk, ki obsega vsega človeka, njegovo življenje, mišljenje, čustvovanje, njegove nravne odnose do sebe in bližnjega, njegovo stališče do Boga, do vere v posmrtno življenje, do božjega razodetja in učlovečenja: odnos torej, ki so osnova krščanske vere in življenja po njej. In vsi ti odnosi, kakor jih podaja komunizem, so v največjem nasprotju s krščanstvom: človeka smatra komunizem ne kot stvar in podobo božjo, temveč kot zgolj snov, materijo brez neumrljive duše; zato zanika duhovnost in pojmuje človeško življenje, mišljenje in čustvovanje kot izraz same snovi; kaj čuda torej, če ne pozna morale ne v odnosih do sebe, ne v odnosih do bližnjega, ne priznava ne posmrtnega življenja, ne božjega razodetja in učlovečenja, sploh taji Boga in vse, kar je duhovnega. Še več: vse to ne le taji, temveč se načrtno in z brezprimerno krutostjo bori proti, kjer le more. Ta svetovni nazor je komunizem izpovedal po svojih ustanoviteljih in vodilnih glasnikih, po Marxu, Engelsu, Leninu, Stalinu in še toliko drugih, v praktičnem življenju pa ga je uresničil in ga še uresničuje ob potokih krvi v vseh tistih deželah, kjer je prišel do oblasti; borba proti Bogu je jedro in gonilna sila vsega njegovega prizadevanja. Upravičeno moremo torej gledati v komunizmu v prvi vrsti versko vprašanje in prvenstveno po tem presojati njegovo revolucijo.

Da je komunistični svetovni nazor res v skrajnem in nepomirljivem nasprotju s krščanstvom in sploh z vsakim verskim sistemom, ki priznava Boga, je pravemu katoličanu jasno že iz nauka Cerkve. Skoraj neštetokrat so poglavarji katoliške Cerkve opozarjali na to vernike, tako prejšnji papeži, kakor tudi sedanji Pij XII., zlasti pa pokojni Pij XI.: v nagovorih, pismih, okrožnicah, povsod, kjer je nanesla prilika ali so potrebe to zahtevale. Treba je omeniti le najbolj znano okrožnico Pija XI. »Divini Redemptoris«, ki je vsa usmerjena na vprašanje komunizma. Ta pravi med drugim: »Prvič, odkar ljudje pomnijo, gledamo skrbno započet in dobro premišljen upor proti vsemu, kar je božjega. Zakaj komunizem nasprotuje po svoji naravi vsaki veri, ki jo ima za »uspavajoč opij za proletarce«, češ da nje nauki in zapovedi kažejo na večno življenje po smrti in tako odvračajo ljudi od nebes, ki jih morajo doseči na zemlji.

Če je to za katoličana razvidno že iz nauka Cerkve, pa je za vse druge očitno iz nauka in početja komunizma samega.

Vsakdo, ne samo veren katoličan, lahko spozna, da je idejna osnova komunizma Marxov brezbožni »dialektični materializem«. Po tem nauku je vse, kar je, samo snov s svojimi slepimi in tajnimi silami. Ta, ko se razvije, postane rastlina, žival ali človek. Tudi človeška družba ni nič drugega, kakor neka oblika tvari, ki se je tako razvila in ki teži z neko nepremagljivo nujnostjo v neprestani borbi sil h končnemu cilju: k brezrazredni družbi. Jasno je, da v takšni zamisli ni mesta za božjo idejo; jasno, da ni razlike med duhom in snovjo, med dušo in telesom; da ni duša neumrljiva in da ni posmrtnega življenja. Po Marxovem nauku so zato moralni in pravni nazori le izmišljotina gospodarskih izkoriščevalcev; v tem smislu je rekel Marx »vera je opij za proletarce«, za njim pa isto ponovil ustanovitelj ruskega komunizma Lenin. Marx je posebej učil, da so verski, moralni in pravni nazori le izraz vsakokratnih gospodarskih razmer in da je versko čustvovanje samo družben produkt. Isto so glede vere učili poznejši voditelji marksizma. Tako je Bebel izjavil v nemškem državnem zboru l. 1890.: »Jaz trdno verujem, da bo privedel socializem v ateizem (brezboštvo)«. Ruski komunizem je pod vodstvom Lenina vse te protiverske nazore še stopnjeval, proglasil, da je »ateizem bistveni del marksizma«, ustanovil zvezo borbenih brezbožnikov, uvedel »svobodno ljubezen« in »laično vzgojo« ter uprizoril najstrašnejše preganjanje vere, kar pomni zgodovina. Leninov naslednik v Sovjetiji Stalin je protiverske nazore komunizma še bolj utrdil in skušal boj proti veri organizacijsko ter »znanstveno« čimbolj izpopolniti: na široko se je razmahnila organizacija borbenih brezbožnikov, protiverska propaganda je dosegla nesluteno višino in se s pomočjo sovjetskega denarja raztegnila čez vse države na svetu. Ustanovile so se celo univerze, ki imajo namen, da nauče slušatelje čim uspešnejše protiverske propagande.

Še bolj zgovorno kakor v nauku pa razodeva komunizem najskrajnejše in najbolj krvavo sovraštvo do vsega, kar je božjega, v svojem početju. Kamor je raztegnil svojo oblast, povsod je zatiral vero, moril duhovnike, redovnike in redovnice, vernike obeh spolov in vseh starosti, požigal in rušil cerkve, zbrisal božje ime iz javnega življenja, uvedel pa materializem kot edino vero ljudskih množic. Kdor ne pozna komunističnega nauka v teoriji, ta ga more razbrati iz prakse. Saj ni treba naštevati, kaj je vse storil komunizem proti veri v Rusiji in Španiji; le tisti, komur je hudobija iztrgala vsako poštenost iz srca, more tajiti vse grozote, o katerih se je že tolikokrat dokumentirano pisalo in govorilo. Del tistega, kar je počel v Rusiji in Španiji, počenja komunizem tudi pri nas, kolikor mu pač to njegova taktika že dopušča.

Versko vprašanje je torej za komunistično revolucijo temeljno vprašanje, zato pa je prav tako za vse tiste, ki verujejo v Boga, vprašanje komunistične revolucije vprašanje njihove vere.

In zdi se, da prav s tega zrelišča gledamo mnogokrat na komunizem vendarle preveč enostransko in ga zato nepravilno presojamo; ker pa je pravilno ravnanje vedno sad pravilne presoje, sledi zgrešenemu gledanju na komunizem tudi napačno postopanje. Res je, da je komunizem tudi politično gibanje, toda kdor bi se proti njemu boril samo s političnimi sredstvi, ta ne bi zadel njegovega najglobljega bistva in bi zato ostal v svojem delu neploden. Tudi ni komunizem samo socialni in gospodarski sistem, saj že skušnja dokazuje, da njegova propaganda žanje uspehe tudi tam, kjer so gospodarske in socialne razmere zadovoljive ali celo dobre. Komunizem je v svojem najglobljem bistvu versko vprašanje in rešil bo to vprašanje le tisti, kdor bo gradil pravilno politično, socialno in gospodarsko prizadevanje na globoko zasnovani verski podlagi.

Iz tega razm išljanja prihajajo sami po sebi nekateri praktični zaključki.

Če gre v vprašanju komunizma predvsem za boj med vero in nevero, je več kot jasno, da je mesto vsakogar, kdor ima še kaj vere v Boga, le na strani tistih, ki so vzeli nase težko, a plemenito dolžnost in se postavili komunizmu v bran. Ne gre torej v tem vprašanju za to ali ono, temveč predvsem za vero ali nevero; s svojo odločitvijo za ali proti komunizmu se izrečeš za vero ali proti veri. Res je, da se more upreti komunizmu tudi brezverec, in to iz upravičenih razlogov, saj prinaša komunistični sistem s sabo obilico zahtev, ki težko prizadenejo tudi nevernega človeka, kakor na primer odprava zasebne lastnine, razbitje družinskega življenja, suženjstvo osebnosti. Toda kdor veruje v Boga, mora videti v komunizmu mnogo več: videti mora sistem, ki hoče predvsem zbrisati iz naroda sleherno sled vere v Boga. Odločitev glede komunizma je torej za vero ali proti veri, za Boga ali proti Bogu.

Zato pa je tem bolj razumljivo, zakaj tu ni možna nevtralnost. Bog namreč ne pozna nevtralnosti, tem več zahteva jasno opredelitev zase.

In še nekaj sledi iz vsega: če je komunizem versko vprašanje, edino učinkovita borba proti njemu pa borba za vero in iz vere, je pač nujno potreben za to božji blagoslov. Zaman bi se trudili proti satanu, če ne bi bil Bog na naši strani. Hudiča ni mogoče izgnati z Belcebubom. Zakaj, »če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji«.