1. Kolaboracija
Začnemo naj z vprašanjem "izdaje naroda", ki naj bi bila avtomatična posledica takšne prisege. Tu moramo pogledati na okoliščine časa med vojno, pred in po njej.
Ko so leta 1941 Nemčija, Italija in Madžarska okupirale Slovenijo, je bila Slovenija del Kraljevine Jugoslavije. Vaški stržarji in Domobranci so dobro sodelovali s kraljevo vojsko Četniki, ki so bili vse do leta 1944 edina uradna vojska predstavnikov suverene države v izgnanstvu. Dejansko je bila edina legitimna vlada v času okupacije tista vlada suverene Kraljevine Jugoslavije, ki je bila v izgnanstvu. Napadena in okupirana suverena država Kraljevina Jugoslavija je bila pod vodstvom kralja Petra.
Navajam: "Statusa vlade kralja Petra kot legitimne vlade ni spremenil niti sporazum Tito-Šubašić, o katerem bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, oziroma priznanje Titovih partizanov s strani Velike Britanije. Zavezniki de jure niso priznali druge vlade, pa tudi Tito in njegova organizacija nista izpolnjevala pogojev, potrebnih za učinkovito vlado, saj je dejansko oblast nad celotno Jugoslavijo Tito izvrševal šele po kapitulaciji nemških čet ter po izgonu privržencev kralja Petra in generala Mihailovića." (Blumenwitz, 2005)
Tu se moramo osredotočiti na dve pomembni stvari, prvič, da je bila edina legitimna oblast nad suverenom Kraljevine Jugoslavije ta od kralja Petra in drugič, da je Tito dobil oblast šele po kapitulaciji Nemčije in "izgonu" prejšnje legalne oblasti. To pa nam že jasno nakazuje, da je nelogično smatrati kakršnokoli "izdajo" ali "kolaboracijo", ki je bila zagrešena med okupacijo Kraljevine Jugoslavije za zločin nad Federativno Ljudsko Republiko Jugoslavijo. Povedano drugače, nemogoče je, da bi ta, ki bi izdal Kraljevino Jugoslavijo obenem izdal tudi FLRJ, ki tedaj še ni obstajala.
Navajam: "Priznano je, da prebivalci zasedenega ozemlja v razmerju do suverena, ki mu je začasno odvzeto njegovo ozemlje, lahko zagrešijo izdajo in so zato lahko tudi kaznovani, ko ta spet zavzame državno ozemlje." (Blumenwitz, 2005)
Tu moramo biti pozorni na jasno izpovedano, da prebivalci zasedenega ozemlja lahko zagrešijo izdajo do suverena, katerega ozemlje je okupirano in da ta suveren lahko potem tudi kaznuje te, ki so izdajo zagrešili.
A moramo namreč vedeti, da se je oblast takoj po vojni zamenjala. Ni se le spremenila vladajoča garnitura, pač pa se je spremenil celotni ukroj države. Spremenil se je režim. Ena država je propadla in druga nastala. Še več, FLRJ ni nikakršna naslednica Kraljevine Jugoslavije pač pa jo je FLRJ zrušila z revolucijo. Kraljevina in FLRJ sta dve različni državi, dva različna suverena.
Se pravi, da je izdaja možna le do suverena, katerega ozemlje je okupirano in katera je legitimna oblast tega ozemlja. Kot smo videli prej, pa Tito oblasti ni imel vse do kapitulacije Nemčije, ko pa ni bilo več mogoče kolaborirati z njo. Do kapitulacije Nemčije je bil edini suveren in legitimna oblast Kraljevina Jugoslavija in le to je bilo mogoče izdati in le ta bi lahko kaznovala izdajo, če bi je Titovi partizani ne zrušili in vzpostavili novo državo.
Tako je neresnična trditev, da bi lahko FLRJ pravično kaznovala posameznika zaradi izdaje države Kraljevine Jugoslavije, če pa jo je FLRJ dejansko sama zrušila. Izdajo Kraljevine Jugoslavije bi lahko kaznovali le organi te države, ne pa organi druge države na njenem ozemlju.
Vprašanje se poraja tudi pri samem pojmu izdaje. Izdaja je lahko zločinska le, če deluje proti suverenu lastne države v korist druge, sovražne države. Se pravi, da je bila izdaja zagrešena le, če je bila "izdaja" zagrešena zoper suveren Kraljevine Jugoslavije. Titova Jugoslavija ali FLRJ, tedaj še nista obstajali.
Če bo kdo na tem mestu rekel, da ni šlo za izdajo države pač pa naroda, bo moral to utemeljiti. Narod je vendarle nekakšna metafizična povezava skupine ljudi. Vprašanje, kako lahko izdam narod, se morda sliši smešno, a vendar poseže v samo srž trditve, da je nekdo izdal narod.
Tako lahko enostavno pridemo do sklepa, da tudi, če bi do izdaje ali kolaboracije prišlo, se pravi prepovedane kolaboracije, te kolaboracije Titova vojska ni bila dolžna sankcionirati, niti je ne bi smela.
Mi seveda trdimo, da kolaboracije, t.j. prepovedane kolaboracije po mednarodnem pravu, protipartizanski odpor ni zagrešil, zato si bomo ogledali dalje prisego, ki naj bi bila očiten (in ko beremo postrevolucionarne zgodovinarje in pravnike, tudi edini) dokaz kolaboracije.
2. Prisega
Glede prisege je gotovo najbolj dobro obrazložil pravnik in nekdanji generalni državni tožilec dr. Anton Drobnič.
Navajam: "Prazen, vendar trdovraten je tudi očitek prisege. Še nedavno smo slišali trditev, da je 'protikomunistična stran prisegla zvestobo okupatorju'. Mišljena je bila domobranska prisega 20. 4. 1944. Slovenski katoličani ob takem hudem očitku navadno samo otrpnejo. Največ, kar zmorejo, je ugovor, da so bili domobranci k prisegi prisiljeni in zato ni bila veljavna.
Res so bili prisiljeni posamezno in skupno, sum je celo, da so Nemce k taki prisili nagovorili komunisti. Bolj pomembni pa so vsebinski razlogi. Predvsem je treba vedeti, da prisega ni politično, ampak čisto pravno dejanje: je enostranska izjava volje, za katero veljajo posebna pravila razlage. Najprej je treba upoštevati besedilo prisege, iz katerega se jasno vidi, da so domobranci bila posebna enota s svojimi poveljniki in ne sestavni del okupatorjevih oboroženih enot. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni 'svojim nadrejenim' - to so bili slovenski oficirji, zapriseženi suverenu Jugoslavije - in ne poveljniku nemških oboroženih sil. Iz besedila je jasno, da prisega velja samo za boj 'proti komunizmu in njegovim zaveznikom', torej samo proti komunističnemu nasilju v Sloveniji in ne proti osvobodilnemu boju. Neločljivost enega od drugega pa ni bila njihova stvar, ampak krivda aprtizanov, ki so revolucijo skrivali za masko osvobodilnega boja in tega še danes ne znajo ali nočejo ločiti. Zavezniki komunistov so bili krščanski socialisti in drugi 'sopotniki partije' in ne morda zahodne države, kot bi radi prikazali nekdanji politični komisarji. Te niso bile zaveznice komunizma, ampak mednarodno priznane sovjetske države. V Sloveniji, kjer so se bojevali domobranci, njihovih vojaških enot tudi ni bilo. V prisegi je jasno rečeno, da se bodo domobranci bojevali 'za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope' in ne za kaj drugega. Jasno je, da slovenska domovina v svobodni Evropi nikoli ni bila vojaški ali politični cilj fašistično-nacistične agresije v Evropi.
V prisegi so tudi besede o 'skupnem boju' z nemškimi oboroženimi silami, ki pa prav v ničemer ne spreminjajo osnovnega besedila, ciljev in narave domobranske prisege. Predstavljajo samo izjavo lojalnosti, ki jo dovoljujejo haaške konvencije, kadar okupator dovoli domače oborožene sile. Besede o 'skupnem boju' pa tudi razločno kažejo, da ni šlo za eno samo, ampak za dve različni vojski pod različnimi poveljstvi, in da prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi.
Drugo pravno pravilo za razlago prisege je, da jo je treba razlagati tako, kot so jo razumeli tisti, ki so jo dali. Domobranci pa svoje prisege o zvestobi in pokorščini svojim nadrejenim v boju za svojo slvoensko domovino nikoli niso razumeli drugače, kot je bila izrečena. Če jo drugi razumejo drugače, je pravno brez pomena. Da ni šlo za prisego zvestobe okupatorju, izhaja tudi iz tretjega razlagalnega pravila, ki pravi, da je prisego v dvomu treba razlagati v korist tistega, ki jo je dal, da se je s prisego raje zavezal manj in ne več.
Jasno je torej, da domobranska prisega ni prisega zvestobe okupatorju, Nemčiji ali Hitlerju. o tem so že dolgo enotni tudi različni strokovnjaki, ki so to prisego raziskali kot zgodovinarji ali pravniki, med novejšimi tudi dr. Boris Mlakar ('Slovensko domobranstvo'. Ljubljana 2003, str. 291-329). Pomembno dejstvo je tudi to, da so se o besedilu prisege z Nemci trdo pogajali slovenski oficirji, zapriseženi Jugoslaviji, da je besedilo nazadnje odobrilo tudi poveljstvo Jugoslovanske vojske v domovini, da mu niso nasprotovali slovenski politki in ne škof dr. Gregorij Rožman, ko so se prepričali, da ne gre za prepovedano prisego zvestobe okupatorju. VSaj toliko narodne zavesti in ponosa jim moramo priznati, da besedila prisege ne bi odobrili, če bi menili, da gre za prisego okupatorju." (Drobnič, 2005)
Tu je najpomembneje, da si zapomnimo dejstvo, da domobranci niso bili del nemške vojske, kar prisega jasno izpriča, kot nas opozori dr. Drobnič. Besedilo prisege namreč pravi: "Prisegam pri Vsemogočnem bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo...". Torej domobranec priseže, da bo pokoren svojim nadrejenim in da se bo boril skupaj z nemško oboroženo silo, ki stoji pod poveljstvom vodje velike Nemčije. Torej gre za dve različni vojski. Drugače ne bi mogli govoriti o skupnem boju z nemško oboroženo silo, če bi bil vanjo vključen. Prav tako ne bi imel vodja velike Nemčije poveljstva le nad nemško oboroženo silo, ampak tudi nad njim, če bi bil dejansko del te oborožene sile. Jasno je, da je domobranska oborožena sila nekaj drugega kot nemška oborožena sila in kot pravi dr. Drobnič, prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni svojim nadrejenim, poveljnikom domobranske vojske in niso prisegli, da bodo zvesti in pokorni tudi nemški oboroženi sili. Prisegli so, da se bodo bojevali v skupnem boju z njo, proti komunizmu in to je vse. Če prisego prevedemo v bolj enostavno formulacijo, bi se glasila takole: "Prisegam, da bom zvest in pokoren svojim nadrejenim in da bom v skupnem boju z nemci svoje dolžnosti vestno izpolnjeval proti komunistom za svojo slovensko domovino." To je vse.
Pozorni moramo biti tudi na stavek na koncu prisege, ki pravi, da se bojuje za "...slovensko domovino kot del svobodne Evrope.". Dr. Drobnič tu izrazi svoje mnenje, da to ni bil nikdar cilj fašističnega režima v Nemčiji, vendar pa bi sam opozoril na neko drugo reč. Pomembno je leto, kaj so pod tem domobranci mislili in ne kaj je pod tem mislil kdo drug. Nenazadnje so bili domobranci ti, ki so prisego sploh dali. Domobranci so se dejansko borili le za svojo slovensko domovino in zanje ni bilo nobenih drugih ciljev kot boj proti komunizmu za ohranitev obstoječe družbene ureditve. Domobranci se niso borili za kakršenkoli drug političen cilj kot zgolj za uničenje komunizma. Šlo je za čisto nacionalno kontrarevolucijo in prav nič drugega. Domobranci so to vedeli, Nemci so to vedeli in komunisti so to vedeli. Domobranci niso v prisegi rekli, da si želijo slovensko domovino v okviru združene evrope, kar bi morda nakazovalo, da si želijo evropo v določenem sistemu. Ne, domobranci so bili čista reakcija.
Tu je gotovo primerno povedati, da so se tega še najbolj dobro zavedali partizani, ki so že od samega začetka revolucije pričakovali kontrarevolucijo in so začeli govoriti o "beli gardi". Oznaka "bela garda" je morda ena najbolj resnicoljubnih komunističnih zmerjavk, kar so jih komunisti sproducirali. Ta oznaka jedrnato izrazi tisto, kar so domobranci, ali še prej Vaški stražarji, bili, slovenska bela garda, slovenska kontrarevolucija.
3. Kolaboracija vnovič
Navajam: "Kaj razumejo pod tujo besedo 'kolaboracija'? Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega. Sodelovanje je lahko v korist domačih prebivalcev, v korist okupatorja, ali v večjo ali manjšo korist enih in drugih. V Sloveniji pa po 70 letih boljševiškega izražanja kolaboracija pomeni samo izdajstvo, sodelovanje s sovražnikom z edinim namenom pomagati mu, da doseže svoje vojne in politične cilje.
Naj dodam, da tudi za prepovedano kolaboracijo kot izdajalsko delovanje ni resnična Kučanova sintagma 'zločin je zločin', ki jo poudarja, ko govori o povojnih pobojih in kolaboraciji. tako enačenje je laž, ki je še bolj zavržna, ker naj bi bil njen raznašalec vendarle dilpomiran pravnik. Kazenski pregon, ki je veljal med vojno, kaznivega dejanja 'kolaboracije' kar tako po Kučanovo ne pozna. Za pomoč sovražniku določa kazen do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen. Po sedaj veljavnem kazenskem zakoniku tudi ni nedoločene kolaboracije, pač pa se pomoč sovražniku kaznuje z zaporom do 5 let, umor pa z zaporom od 15 do 30 let ali tudi z dosmrtnim zaporom. Očitno je torej, da niti najhujše oblike sodelovanja s sovražnikom ni mogoče po Kučanovo enačiti niti z enim samim umorom, kaj šele z organiziranim umorom mnogo tisoč ljudi na grozovit način, kot so to počeli komunisti v Sloveniji. Navaden umor enega samega človeka po zavrženosti in neetičnosti daleč presega celo najhujšo obliko kolaboracije." (Drobnič, 2014)
Navajam: "Služba v sovražnikovi vojski
368. člen
Državljan Republike Slovenije, ki med vojno
ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih
sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem
spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se
kaznuje z zaporom do desetih let.
Novačenje za tujo vojsko
369. člen
Kdor novači državljane Republike Slovenije
ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v
sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za
sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali
njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Pomoč sovražniku.370 člen.
(1)Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom." (Uradni list republike Slovenije, Kazenski zakonik)
Na začetku smo si ogledali kolaboracijo kot avtomatično izdajstvo, sedaj pa moramo biti pozorni na to, da je kolaboracija, sodelovanje = collaboration in da je izdajstvo, izdaja = treason. Pri nas je jezik preveč popačen, da ne bi vsak takoj ob besedi kolaboracija pomislil na izdajstvo, kar nas opomni tudi dr. Drobnič. Še več, obrazloži nam celo, da je tudi prepovedana kolaboracija, ki je izdaja, manjši zločin od denimo umora in se temu sorazmerno tudi tako kaznuje. In to tako po zdajšnjem kazenskem pravu kot medvojnem kazenskem pravu.
4. Upor
Navajam: "Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)
Tu naj še enkrat opozorim na Blumenwitza, ki pravi, da je bila edina zakonita in legitimna oblast do kapitulacije Nemčije ta od kralja Petra, saj komunisti do tedaj še niso mogli izvajati oblasti nad vsem ozemljem. Komunisti pa so bili uporniki predvsem proti svoji zakoniti vladi.
Navajam: "Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)
Navajam: "Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)
Kot lahko vidimo ni nobene legalno-pravne obveze, ki bi prebivalcem nekega ozemlja nalagalo obvezo do oboroženega upora. Začasa okupacije je okupator dolžan zagotavljati red na zasedenih območjih tudi z organizacijo domačih enot.
Dolžnost do upora, s katerim še dandanašnji indoktrinirajo otroke v šoli in ljudi v medijih je torej laž. Gre za nameren poizkus stigmatizacije demokratičnega tabora, ki se naj bi odločil, da bo "čakal". Komunistična indoktrinacija nas želi prepričati, da je bil demokratični tabor oportunistični, medtem ko so se komunisti žtrvovali za narod. Resnica je dejansko ravno nasprotna. Komunisti so oportuno puščali kri slovenskemu narodu s svojim iracionalnim bojem "proti okupatorju" s katerim so povzročali represalije. Strinjam se, da so bile represalije vendarle izvršene s strani okupatorja, moramo pa vedeti, da so bili za te represalije direktno odgovorni ti, ki so se okupatorju iracionalno upirali z gverilskim bojevanjem, čeprav jih k temu ni nič zavezovalo.
5. Etičnost in neetičnost
Cerkveni funkcionar F. M. Dolinar je ob jezi, ki so jo producirale sile, ki stojijo za mediji ob postavitvi spominskih plošč v Grahovem, rekel, da je bila prisega neetična. Verjamem, da ga je povzel ali se strinjal z njim marsikateri katoličan kot tudi seveda postkomunisti. Zato Dolinarjevo neetičnost ne bom obravnaval kot posamezen primer, temveč se bom soočil s celotno katoliško strujo, ki je na takšen ali drugačen način do domobrancev sovražna ali "nezaupljiva".
Zanimivo je, da ti ljudje o neetičnosti ne govorijo, ko beseda nanese na TIGR, teroristično organizacijo, ki je požigala šole in vrtce, ki se je odločila za taktiko "zob za zob". Mar to ni bilo prav tako neetično? Očitno ni, ker drugače ne bi brali slavospeve organizaciji TIGR po katoliških glasilih. Kaj pa Edvard Kocbek, mar ni bil on utelešenje neetičnosti? Njegove misli o likvidacijah, kot javljanjih novega prava in nove pravice. Njegove misli o španski državljanski vojni, ko se je postavil na stran ljudi, ki so pobijali duhovnike, redovnike in redovnice, ljudi, ki so požigali sakralne objekte. Mar ni bilo to utelešenje neetičnosti? Zakaj namesto diskurza o neetičnosti Edvarda Kocbeka beremo slavospeve v katoliških glasilih? Kaj pa narodnoosvobodilni boj? Boj, ki je s svojim gverilskim ravnanjem povzročal izključno žrtve med civilisti zaradi okupatorjevih represalij. Mar ni bila odločitev za takšen boj v nepravem času neetična? Mar ni bil boj, ki je terjal tako hude represalije neetičen? Zakaj poslušamo o upravičenosti in nujnosti upora okupatorju, če pa vsi vidimo, kaj je povzoročal? Streljanje stotin talcev, požiganje vasi, velike ofenzive na dolenjsko, ki so prizadele samo civiliste. Mar je bilo to etično? Kaj pa likvidacije duhovnikov, izobražencev, bogoslovcev,...? So bile te etične? Kaj pa pokol neoboroženih vojakov po vojni? Je bil ta etičen?
Kaj pa besede, da prisega odtehta pokol? Da je pokol naravna posledica prisege? Je to etično? Kaj pa dejstvo, da se nekomu zdi pomembneje govoriti o etičnosti ali neetičnosti prisege kot pa revolucionarnega nasilja sredi sovražne okupacije? Je to etično?
Gre za krizo jezika in umevanja. Gre za kaos umevanja, za kaos jezika, za kaos razločevanja. Ljudje so žrtve medijske in izobraževalne indoktrinacije. Živimo v popačeni realnosti v katerem se ljudem več ne zdi neetično, da hodimo po kosteh mrtvih soljudi, zdi pa se jim neetično, da skupina ljudi priseže zvestobo svojim nadrejenim.
Dihamo zrak poslednjih časov. Popolna družbena dekadenca, ki lahko vodi le še navzdol.
6. Zaključek
V tem kratkem razmisleku smo prišli do marsikatere zanimive ugotovitve. Upam, da bo to besedilo pomagalo marsikomu, ko se bo spopadal z razimslekom o medvojnih dogodkih in revoluciji, ki je vodila v državljansko vojno.
Prišli smo do nekaterih zaključkov.
a) Če je do izdaje prišlo je bila lahko to le izdaja do suverena Kraljevine Jugoslavije, saj je bila to tedaj edina zakonita oblast in sicer vse do kapitulacije Nemčije. Izdajo bi tako lahko sankcionirala le vlada te suverene države, ne pa vlada FLRJ, ki tedaj še ni obstajala oz. ni imela dejanske in zakonite oblasti nad ozemljem. Izdaja KJ ni in ne more biti izdaja FLRJ.
b) Če je do izdaje prišlo je bila ta še vedno manjši zločin od npr. umora, po tedanjem in zdajšnjem kazenskem pravu.
c) Upor okupatorju ni nujen, če do njega pride, mora biti racionalen, partizani pa so bili vsaj do priznanja s sporazumom Tito-Šubašić ne le zločinci temveč tudi uporniki državi Kraljevini Jugoslaviji. Sporazum ni odpravil oblasti kralja Petra.
d) Domobranska prisega z dne 20. 4. 1944 ni bila prisega zvestobe okupatorju.
- NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar