Ljubljanska pokrajina - avtonomna pokrajina italijanske kraljevine - dogodki leta 1941

Če hočemo medvojne dogodke prav razumeti, moramo najprej pogledati, kako so se ti dogodki v resnici odvijali. Nenehno se moramo spraševati, zakaj so se sprejemale določene odločitve posameznikov in skupin. Da pa bi to mogli zares storiti, moramo najprej zavreči vse "vire", iz katerih veje že pred-postavljeno zacementirano idološko izhodišče. Odreči se moramo vsem avtorjem, ki v debelih knjigah podajajo zgodovino, ki ni objektivna, temveč ima namen ustvarjati določeno ideološko percepcijo. Pred nami je besedilo, ki je bilo spisano in objavljeno koncem leta 1941 in je kot takšno boljši vir od večine "zgodovinskih" knjig.

ZGODOVINSKI DOGODKI V SLOVENIJI

Po velikem petku 1941 - XIX.

 

Kot objavljeno v tisku ob zaključku leta 1941

               

Lanska Velika noč

           
Ko je lansko leto na cvetno nedeljo nenadno izbruhnila vojna tudi pri nas, so veliki teden v Zagrebu Hrvati oklicali svojo Nezavisno državo Hrvatsko. Tiste dni je Narodni svet v Ljubljani začasno prevzel vse posle osrednje vlade. Takoj po nastopu je Narodni svet pozval vse prebivalce, naj ohranijo mir in red. V posebnem oklicu sta tedanji ban dr. Natlačen in Narodni svet povabila tudi prebivalce mesta Ljubljane, naj bodo mirni in disciplinirani. Napovedala sta, da bo Ljubljana, prestolnica Slovenije, v kratkem zasedena. Svarila sta pred rabo orožja.
               
Kmalu nato, namreč na veliki petek proti večeru, so italijanske prve čete že zasedle Ljubljano. Drugi dan je poveljnik italijanske pehotne divizije »Isonzo«, divizijski general Federico Romero, izdal prebivalstvu oklic, v katerem poudarja, da je tega dne v Ljubljani prevzel vso vojaško in civilno upravo. Poudaril je: »Vaša lastnina, vaše šege in navade bodo spoštovane, vendar naj nihče ne žali, niti ne napada oboroženih sil, ki v vaših krajih predstavljajo Fašistično Italijo.« S tem v zvezi je odredil, da mora do ponedeljka zvečer vsakdo izročiti orožje. Hkrati je določil, da mora od 9 zvečer do 5 zjutraj vsakdo biti doma.

Na velikonočni ponedeljek je zastopnik italijanske civilne okupacijske oblasti g. Grazioli vrnil obisk banu dr. Natlačenu in županu dr. Adlešiču ter jima na njune izjave sporočil, da ima Italija vedno navado nastopati pravično, toda tudi odločno in zakonito ter da pričakuje, da se bo prebivalstvo zasedene dežele tudi primerno ravnalo.

Dne 16. aprila je izšel razglas poveljnika pehotne divizije »Re« divizijskega generala B. Fiorenzolija, da se uvaja pri nas italijanski čas ter da je začasno ustavljen vsakršen motorni promet. — V torek po veliki noči je bila ljubljanska oddajna postaja, ki je bila na veliki petek razdejana, po zaslugi italijanskih okupacijskih oblasti spet toliko popravljena, da je mogla začeti oddajati.
 

Civilni komisar g. Grazioli

Dne 18. aprila je civilni komisar g. Grazioli v spremstvu svojih uradnikov in častnikov na bivši banovini prevzel posle. Pri tej priliki je v nastopnem nagovoru ukazal, naj bodo na banovini in vseh javnih poslopjih do nadaljnjega izobešene italijanske državne zastave.
 
Istega dne je bilo razglašeno, da se bo o Veliki noči ustavljeni šolski pouk nadaljeval dne 23. aprila.
 
Ob svojem nastopu je civilni komisar poslal vdanostno brzojavko Nj. Veličanstvu Kralju in Cesarju, nakar je dobil od vladarja prisrčno zahvalo.

Civilni komisar je takoj ob nastopu ukrenil vse potrebno, da se zagotovi čim hitrejši promet z Italijo. Takoj je bilo ukrenjeno, da se je začel osebni in prtljažni promet med Ljubljano in Trstom s prestopanjem na Vrhniki ter da sta bili uvedeni avtobusni progi med Ljubljano in Trstom in Ljubljano ter Gorico. Hkrati pa so se začela nagla dela za obnavljanje ceste med Kačjo vasjo in Ljubljano.

Dne 30. aprila je civilni komisar zapovedal, da morajo vsi javni in zasebni uradi ter javni obrati imeti dvojezične napise po vsem slovenskem ozemlju, ki ga je zasedla italijanska vojska.

Avtonomna Ljubljanska pokrajina

V soboto, dne 3. majnika je civilni komisar na svojem sedežu sprejel zastopnike slovenskih političnih, gospodarskih in kulturnih ustanov ter zastopnike delavstva, katerim je s kraljevim odlokom sporočil tale zgodovinski sklep:

Čl. 1. Slovensko ozemlje, ki so njegove m eje določene kakor na priključeni karti, je bistveni del Kraljevine Italije ter tvori Ljubljansko pokrajino.

Čl. 2. S kraljevskimi odloki, ki bodo izdani na predlog predsednika Vlade, bodo izdane uredbe za Ljubljansko pokrajino, ki bo, ker ima strnjeno slovensko prebivalstvo, imela avtonomno ustavo, katera bo upoštevala etnični značaj prebivalstva, zemljepisni položaj in posebne potrebe te pokrajine.

Čl. 3. Vrhovno oblast bo izvrševal Visoki Komisar, ki bo imenovan s kraljevim odlokom na predlog Duceja Fašizma, predsednika Vlade in notranjega ministra.

Čl. 4. Visokemu Komisarju bo pomagal sosvet 14 zastopnikov, izbranih med produktivnimi sloji slovenskega ljudstva.

Čl. 5. Vojaška služba za slovensko ljudstvo Ljubljanske pokrajine ne bo obvezna.
 
Čl. 6. Poučevanje v ljudskih šolah bo obvezno v slovenskem jeziku. V srednjih in višjih šolah bo pouk italijanskega jezika pogojen. Vse službene odredbe bodo izhajale v obeh jezikih.

Čl. 7. Kraljevska Vlada je pooblaščena, da na ozemlju Ljubljanske pokrajine objavlja ustavo in druge zakone Kraljevine, da izdaja potrebne odredbe, da jih dovede v sklad z že obstoječo zakonodajo in z odredbami, ki bodo izdane v smislu člena 2.
  
Čl. 8. Ta odlok velja od dneva, ko bo objavljen v »Službenem listu« ter predložen Zakonodajnima skupščinama zaradi uzakonitve.

Tako se glasi ustavna Listina, ki je z njim ustanovljena avtonomna Ljubljanska pokrajina.

Ko je civilni komisar navzočim še posebej razložil važnost tega Ducejevega ukrepa, ki ureja položaj slovenskega prebivalstva v smislu rimske pravičnosti ter povabil navzoče zastopnike slovenskega ljudstva, naj lojalno sodelujejo pri delu za lepšo bodočnost nove pokrajine, je v imenu pričujočih spregovoril bivši ban g. dr. Natlačen ter dejal:

»Gospod Kraljevi Komisar! Slišali smo besedilo odloka, s katerim se na slovenskem ozemlju, zasedenem po italijanski vojski, ustanavlja Ljubljanska pokrajina. Ta odlok napoveduje z ozirom na etnične posebnosti prebivalstva te pokrajine, njeno zemljepisno lego in njene krajevne potrebe, avtonomno ureditev, v čemer vidimo zagotovilo možnosti za etnični obstanek in razvoj slovenskega prebivalstva. To nam daje povod, da Vam izročimo adreso, naslovljeno na Njegovo Ekscelenco Predsednika Vlade gospoda Mussolinija.«
 
G. Kraljevi civilni komisar je prevzel spomenico ter obljubil, da jo bo takoj odposlal v Rim.

Slovenska spomenica Duceju

  
Besedilo spomenice, ki jo je slovensko zastopstvo izročilo civilnemu komisarju, se glasi:

»Duce! V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih oboroženih silah, postalo del velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, Duce, vso našo zahvalo za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva. Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom. Duce, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalo in vso svojo lojalnost.« To spomenico so podpisali: Dr. Marko Natlačen, bivši ban, Ivan Pucelj, bivši minister, zastopnik Jugoslovenske nacionalne stranke, dr. Franc Novak, bivši minister, Ivan Mohorič, bivši minister, dr. Gustav Gregorin, bivši senator, dr. Andrej Gosar, bivši minister, dr. Matija Slavič, rektor ljubljanskega vseučilišča, dr. Jure Adlešič, ljubljanski župan, dr. Janko Žirovnik, predsednik Odvetniške zbornice, dr. Ivan Kuhar, predsednik Notarske zbornice, inženir Milko Pirkmajer, predsednik Inženirske zbornice, Karel Čeč, predsednik Trgovske-industrijske zbornice, Albin Smerkolj, predsednik Zveze trgovskih gremijev, Ciril Majcen, predsednik Zveze gostinskih obrti, Karel Kavka, predsednik Zbornice obrtnikov, dr. Jože Lavrič, predsednik Kmetijske zbornice, Jože Jonke, predsednik Delavske zbornice, dr. Vladimir Ravnihar, predsednik Zveze kulturnih društev, dr. Iv. Slokar, predsednik zveze bančnih in zavarovalnih zavodov, Avgust Praprotnik, predsednik Zveze industrijcev, Adolf Golia, bivši poslanec za mesto Ljubljano, Alojzij Rigler, bivši poslanec za kočevski okraj, Rudolf Smersu, bivši poslanec za ljubljansko okolico, Miloš Stare, bivši poslanec za ljubljansko okolico, dr. Jure Koce, bivši poslanec za črnomeljski okraj, Stanko Virant, predsednik Časnikarskega društva.
    

Sestanek 105 županov

 
Dne 5. majnika so se v Ljubljani v palači Visokega Komisariata zbrali župani vseh slovenskih občin, ki spadajo v Ljubljansko pokrajino. Visoki Komisar Ekscelenca Emilij Grazioli, ki je prišel v družbi armadnega generala Marija Robottija ter v številnem spremstvu, je pozdravil došle župane ter izrekel Nj. Vel. Kralju in Cesarju, Duceju in Vojski besede zahvale. Ekscelenca je naglasil, da tolmači misli vsega slovenskega prebivalstva, če se zah vali Vojski za njeno vzorno ponašanje ob zasedbi in po zasedbi. Nato je Visoki Komisar prebral odlok o priključitvi slovenskega zasedenega ozemlja Kraljevini Italiji, nakar je še enkrat poudaril, da hočejo italijanske oblasti v teh krajih vladati s popolno avtoriteto, krepko voljo ter rimsko pravičnostjo, kar bo v blagor slovenskemu prebivalstvu teh krajev. Izrekel je končno pričakovanje, da bo slovensko prebivalstvo tudi poslej lojalno sodelovalo z italijanskimi oblastmi. — Nato je ljubljanski župan dr. Jure Adlešič prebral posebno poslanico slovenskih županov Duceju, katero je podpisalo vseh 105 županov. Ko je Visoki Komisar županom dal še nekaj navodil, je spregovoril poveljnik armadnega zbora general Robotti, ki je povabil župane, naj krajevne oblasti sodelujejo z italijansko Vojsko, katera je zdaj v vojnih časih gotovo najbolj priznani zastopnik italijanskega naroda.

Spomenica slovenskih županov Duceju se glasi: »Duce! Župani 105 občin, ki sestavljajo Ljubljansko pokrajino, si v imenu prebivalstva dovoljujejo znova izreči svoje veselje in ponos, ker so bili slovenski kraji priključeni Kraljevini Italiji. Duce! Rimske postave so resnično dale mir in pravico temu prebivalstvu ter so globoko segle v srca vseh sodržavljanov, kateri bodo s svojo popolno lojalnostjo in vdanostjo ter s svojim prizadevanjem dokazali, da so tega vredni.«
   

Ducejeva skrb za Ljubljansko pokrajino

 
Medtem pa je Visoki Komisar šel takoj na delo ter začel ustvarjati vse pogoje za pravilni gospodarski razvoj nove pokrajine. Med prvimi njegovimi deli je bila ustanovitev sekcije za ureditev cest. Nova dela so se takoj začela ter je bilo pri cestnih delih takoj na delu 1388 delavcev. Ta cestna dela so veljala 1,400.000 lir, medtem ko je bil kmalu nato odprt nov kredit 4,380.000 lir ter je bilo nato na novo sprejetih še 500 delavcev. To so bila prva znamenja zanimanja za našo pokrajino, ki pa so v kratkem dobila še mnogo lepše potrdilo v Rimu.
    
Dne 17. majnika se je namreč Eksc. Grazioli mudil v Rimu, kjer ga je sprejel Duce. Pri tej priliki je Mussolini pokazal vse svoje zanimanje za Ljubljansko pokrajino ter je takoj določil zadosten kredit, s katerim naj bi se čimprej dozidali potrebni paviljoni v ljubljanski bolnišnici, dovršila vsa dela pri vseučilišču ter se izpopolnila naša cestna mreža.
   
Tiste dni se je pripeljal v Ljubljano tudi sam minister za javna dela Eksc. Gorla, ki si je v spremstvu Visokega Komisarja ogledal dela pri Moderni galeriji, vseučiliških zavodih, knjižnici ter bolnišnici.
 
Rim je pravilno cenil uspešna prizadevanja Eksc. Graziolija za novo pokrajino. Zato je bil on kot dotedanji civilni komisar dne 3. majnika imenovan za Visokega Komisarja v Ljubljanski pokrajini. S tem je Rim hotel ne le dati visoko priznanje svojemu vzornemu funkcionarju, temveč je to imenovanje tudi priznanje skrbi in naklonjenosti do nove pokrajine.

Izraz zanimanja, ki ga ima prestolnica za novo pokrajino, je prihod več ministrov v Ljubljano. Za ministrom javnih del je dne 23. in 24. majnika obiskal Ljubljano prosvetni minister eksc. Bottai, kateri je obiskal vse slovenske kulturne ustanove ter se zlasti zanimal za slovensko univerzo ter njen napredek.
   
Poseben pomen so v tej zvezi dobile tudi zdravstvene kolone, ki so obiskale vse kraje Ljubljanske pokrajine.
       

Sosvet za Ljubljansko pokrajino

  
Po določilih odloka o ustanovitvi avtonomne Ljubljanske pokrajine je bil z odlokom Duceja na predlog Visokega Komisarja dne 27. majnika imenovan pokrajinski sosvet, ki so bili vanj določeni naslednji zastopniki:
           
Bivši ban, odvetnik dr. Marko Natlačen, rojen 24. malega travna 1886 v Mančah pri Vipavi;
   
bivši minister in posestnik Ivan Pucelj, rojen v Velikih Laščah 1887;
     
rektor ljubljanskega vseučilišča dr. Matija Slavič, rojen 27. prosinca 1877 v Bučečovcih;
 
podpredsednik Zveze industrijcev Franc Heinrihar, rojen 29. svečana 1897 v Selcih;
  
glavni ravnatelj Zadružne gospodarske banke dr. Ivan Slokar, rojen v Mostah 8. vinotoka 1884;
 
stavbenik in predsednik Obrtne zbornice Karel Kavka, rojen pri Sv. Pavlu pri Domžalah dne 22. vinotoka 1897;
 
inženir Milko Pirkmajer, rojen v Framu 15. svečana 1893;
  
glavni tajnik Kmetijske zbornice dr. Jože Lavrič, rojen dne 18. sušca 1903 v Moravčah;
   
trgovec Albin Smrkolj, predsednik trgovskega odseka industrijske zbornice, rojen v Korminu dne 2. svečana 1886;
   
ravnatelj Zadružne zveze dr. Jože Basaj, rojen na Suhi dne 5. vinotoka 1887;
  
trgovski sotrudnik Lojze Sitar, rojen v Radovljici dne 25. majnika 1906;
   
zastopnik bančnih uslužbencev dr. Vladimir Valenčič, rojen 26. svečana 1903 v Trnovem pri Ilirski Bistrici;
   
mehanik Rudolf Krušec, rojen 6. malega travna 1898 v Gaberju;
  
kmetski delavec Karl Rogina, rojen v Drevčah dne 12. svečana 1909.
  
Visoki Komisar je sosvet prvikrat sklical 4. rožnika. Pri tej priliki je Visoki Komisar izrekel besede spoštovanja Vladarju in Duceju, ki je pokazal toliko dobrohotne skrbi za novo pokrajino ter toliko zanimanja za njeno prebivalstvo in njena kulturna in jezikovna izročila. Nato je povabil člane sosveta k sodelovanju ter poudaril, naj bi skupno delo dvignilo blagostanje v deželi. Nato je imel Visoki Komisar daljši govor, kjer je podal pregled del in načrtov za novo pokrajino. Prva skrb je bila urediti in ustaliti gospodarsko življenje. Ko so italijanske oblasti prišle v deželo, so našle tukaj le malo živeža, zato je bila njihova prva skrb prehrana prebivalstva. Vse to so italijanske oblasti uredile, da je zdaj prebivalstvo preskrbljeno z moko. Samo meseca majnika je Italija uvozila v Ljubljansko pokrajino 10,000 stotov moke. Nato je Visoki Komisar razložil, kako naj bo v prihodnje urejen dovoz moke in kruha ter kako naj bo urejena preskrba z mesom. Prav tako je Visoki Komisar posvetil vso svojo skrb vprašanju cen.
     
V drugem delu svojega poročila se je Visoki Komisar bavil z javnimi deli. Samo za popravilo cest je za zdaj bilo določenih 30,000.000 lir. Nato je prešel na javna dela pri bolnišnici in drugih zdravstvenih napravah in pri vseučilišču. Končno je Visoki Komisar omenil potrebo, da bo treba zgraditi 150 ljudskih hiš v Ljubljani, kjer naj bi dobili stanovanje tisti, ki zdaj slabo stanujejo.

Pri razpravi se je oglasilo več članov sosveta.
   
Pri tej priliki je treba omeniti, da je ministrski svet v Rimu na seji dne 7. rožnika na novo določil 500 milijonov lir za javna dela v Ljubljanski pokrajini ter na Reki, v Zadru, Splitu in Kotoru.
     

Sosvet potuje v Rim

      
V petek, dne 6. rožnika so se člani sosveta Ljubljanske pokrajine v avtomobilih odpeljali proti Trstu ter nato proti Rimu. V Trstu jih je sprejel tržaški župan dr. Ruzzier, nakar so si ogledali mesto ter obiskali Grad in cerkev sv. Justa. Ob zori drugega dne je Eksc. Grazioli s slovenskim zastopstvom prišel v Rim, kjer jih je pozdravil prefekt Turbacco kot zastopnik notranjega ministra. Nato so se odpeljali v hotel »Kvirinal«, ki jim je bil določen za bivališče. Že opoldne so bili sprejeti v palači Viminale od drž. podtajnika v notranjem m inistrstvu Buffarinija, kateremu jih je predstavil Eksc. Grazioli, ki je v svojem in v imenu delegacije pozdravil državnega podtajnika, kateremu je povedal, da je sosvet sestavljen po korporativnih načelih. Eksc. Buffarini je nato izrazil željo, naj bi se Ljubljanska pokrajina v okviru Italije ugodno razvijala, nakar je naznanil, da bo delegacija drugega dne sprejeta pri Duceju. Za prijazni sprejem se je zahvalil Eksc. Grazioli, nakar si je zastopstvo ogledalo mesto Rim.
       
Ob 5 popoldne je delegacija obiskala Panteon, kjer je grobnica italijanskih kraljev, kjer so se vsi vpisali v spominsko knjigo. Delegacija je obiskala tudi spomenik neznanemu vojaku in Kapitol. Tukaj je Eksc. Graziolija in slovensko zastopstvo pozdravil rimski podguverner s svojim tajnikom.
     

Sprejem pri Duceju

     
V nedeljo, dne 8. rožnika dopoldne je bil ljubljanski sosvet z ljubljanskim županom dr. Adlešičem vred sprejet pri Duceju v palači Venezia. Člane sosveta je najprej predstavil Duceju Eksc. Grazioli, nakar je Duceja takole nagovoril:
     
»Duce! Izredna čast, ki ste jo izkazali meni in članom sosveta, je visoko odlikovanje za vse prebivalstvo Ljubljanske pokrajine, katero v tem vidi nov dokaz Vaše velikodušne dobrohotnosti ter je v svoji duši za to globoko hvaležno. Duce, dovolite, da v Vaši navzočnosti potrdim popolno lojalno sodelovanje, katero sem našel pri prebivalstvu v izpolnjevanju vladnih dolžnosti, ki ste mi jih zaupali. Te dolžnosti so bile in bodo izvajane s popolno avtoriteto in odločnostjo ter neupogljivo fašistično pravičnostjo pri delu za blagor prebivalstva, za povzdigo vseh strok kulturnega, socialnega in gospodarskega življenja pokrajine v okviru Velikega Fašističnega Imperija, ki ste ga Vi ustvarili, ter v popolni pokorščini odlokom, ki ste jih Vi izdali. — Zdaj, ko je urejeno življenje v pokrajini, naše delovanje teži zlasti za industrijskim, trgovinskim in posebno kmetijskim razvojem tega ozemlja, zakaj sama pokrajina hoče čim prej dati, v kolikor to dopuščajo človeške možnosti, svoj dejanski prispevek v okviru narodnogospodarskega življenja. Javna dela, ki ste jih določili Vi, Duce, na eni strani rešujejo vprašanja temeljne važnosti za življenje prebivalstva, na drugi strani pa s svojim veličastnim programom nudijo možnost zaposlitve ter ustvarjajo zadovoljnost med delovnim ljudstvom.«
    
Po tem pozdravnem nagovoru je član sosveta dr. Natlačen prebral v slovenskem in italijanskem jeziku tole izjavo:
         
»Duce! Dovolite mi, da se Vam kot tolmač članov sosveta in vsega slovenskega prebivalstva Ljubljanske pokrajine zahvalim za visoko čast, ki ste nam jo izkazali s tem, da ste nam dali izredno priliko, da moremo osebno ponoviti izraze iskrene in spoštljive vdanosti ter popolne lojalnosti vsega prebivalstva. Duce! Globoka je in bo hvaležnost našega naroda za plemenite ukrepe, ki ste jih, prešinjene s toliko človečansko in rimsko pravičnostjo, storili zanj in mu s tem dali možnost za razvoj kulture in gospodarskega napredka v naročju Velike Fašistične Italije. Ko boste blagovolili počastiti našo deželo s svojim visokim obiskom, Vam bo naš narod vesel in s ponosom izrazil svoja čustva. Duce! Tudi Vaše odredbe se v naši pokrajini naglo izvajajo. To so vprašanja, ki so dolgo let čakala rešitve. Ko Vam znova zagotavljamo svojo globoko hvaležnost, si upam izreči upanje, da Slovencem nikdar ne boste od rekli naklonjenosti svojega varstva.«
     

Duce delegaciji

         
Na ta pozdrav je odgovoril Duce v daljšem govoru, v katerem je dejal, da ga močno veseli, ko more v Rimu pozdraviti člane sosveta Ljubljanske pokrajine. Zagotovil jih je, da bo moralne in gospodarske potrebe vsega slovenskega prebivalstva te pokrajine osebno preučil ter jim ugodil po posredovanju tovariša Graziolija, ki ima vanj popolno in brezpogojno zaupanje.
     
Nato je Duce dejal, da bodo strogo izvajana določila, ki jih vsebuje ustava, s katero je bilo za Ljubljansko pokrajino ustvarjeno posebno stanje, zlasti še glede jezika in kulture.
     
Končno je Duce v svojem govoru še dodal, da bo tudi tokrat, kakor je navada fašističnega režima, za besedami prišlo dejanje ter da bo Ljubljanska pokrajina doživela rešitev vseh svojih gospodarskih, duhovnih in kulturnih vprašanj, ki se tičejo njenega nadaljnjega neoviranega razvoja v okviru fašistične Italije.
         

Sprejem pri papežu - Nagovor sv. očeta

       
V ponedeljek, dne 9. rožnika dopoldne je papež Pij XII. v slovesni avdienci sprejel člane slovenske delegacije pod vodstvom Eksc. Graziolija. Švicarska garda jim je izkazala vojaški pozdrav, nakar so bili sprejeti od sv. očeta v mali dvorani zraven papeževe knjižnice. Vsi zbrani so pokleknili v polkrogu, ko je sv. oče stopil v dvorano. Nato je Eksc. Grazioli vse člane predstavil sv. očetu. Papež je obšel ves polkrog ter vsakemu dal roko ter Petrov prstan v poljub. Nato so gospodje vstali, nakar jih je sv. oče takole nagovoril:
         
»Srčno nas veseli, da vas moremo sprejeti v svoji hiši, ko že poznamo vas in vaša mesta. Z veseljem se spominjamo, kako prijazno ste nas sprejeli na naši poti na evharistični kongres v Budimpešti. Za vse tisto se vam iz srca zahvaljujemo, vas iskreno pozdravljamo, vas posameznike, tiste, ki jih zastopate, ter vse prebivalstvo ljubljanske škofije. Ostanite trdni in goreči v veri ter stanovitni v krščanskem življenju. Iz srca vam podeljujemo apostolski blagoslov.«
           
Po teh besedah je sv. oče podelil papeški blagoslov, nakar je odšel v svojo delovno sobo. Ob odhodu jim je straža spet izkazala vojaške časti.
           
Ko so si člani sosveta ogledali cerkev sv. Petra, so se odpeljali ter bili še dopoldne sprejeti pri ministru-tajniku Stranke Eksc. Sereni, nakar jih je sprejel na Kapitolu še rimski župan knez Colonna. Zvečer istega dne so se vrnili v Ljubljano.
       

Bolezen slovenskega naroda (1943)

O bolezni slovenskega naroda

    

Govor ravnatelja Dolenca na protikomunističnem zborovanju v Novem mestu dne 28. novembra 1943.

     
Ko sem pred tremi dnevi dobil povabilo, naj danes govorim tukaj na protikomunističnem zborovanju, sem ravno prebiral Malovo Zgodovino slovenskega naroda. Bral sem odstavek, kako so v začetku minulega stoletja sodili tuji pisatelji o nas. Kakor veste, so bili naši kraji od 1809 do 1813 pod francosko okupacijo. V nekem oziru je bila torej tista doba podobna naši. Takrat je živel v Ljubljani francoski pisatelj Charles Nodier, ki je urejal uradni list Telegraphe officiel. Ko so v jeseni 1813 Francozi zapuščali naše kraje, je 15. septembra 1813 napisal Nodier v uradnem listu označbo prebivalcev Ilirije, kamor smo spadali tudi Slovenci do Save, označbo, ki jo še danes beremo s ponosom. Takole pravi o Ilircih:
      
»Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si — kakor pravi benečanski pregovor — teh šestero ilirskih pokrajin prepotovati z denarjem n  dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajljivo neustrašenostjo odklonil giljotino — sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti.«
      
Kljub svoji preprostosti so bili naši predniki, kakor pravi Nodier, »izobraženi v vseh vprašanjih, ki se tičejo prave sreče in prave slave narodov«.
      
In osem let pozneje je isti pisatelj označil Kranjca, da je trezen, pobožen, gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih; revolucija, politična vrenja ali celo hipni neredi so tu neznani; v Ljubljani se po cela leta ne čuje o zločinih.
      
Sedaj se pa vprašajmo, ali se bo tudi o Slovencih v naši dobi moglo zapisati kaj podobnega. Da, tudi sedaj je v Sloveniji večina taka, da se nam — upam — ne bo treba sramovati ne sodbe tujcev in ne sodbe poštenih domačinov. To naglašam takoj v začetku svojega govora. O celoti slovenskega naroda bo pa sodba precej drugačna, nego je bila pred 130 leti. Ali se bo o vseh Slovencih v letih 1941. do 1943. tudi moglo reči, da smo narod brez morilcev? Tisoči in tisoči grobov naših najboljših mož in fantov, žena in deklet bodo molče trobentali, da je bilo v Sloveniji v teh dobrih dveh letih tako strahotno število morilcev, da bi kaj takega o našem narodu nikdar ne bili mogli misliti. Ali se bo o nas moglo reči, da smo bili narod brez tatov? To bo morebiti kdo lahko trdil, saj tat je tisti, ki krade skrivaj, na tihem, pri nas se je pa ropalo pri belem dnevu. Ali ves naš narod odklanja giljotino? Lahko rečemo, da jo, ker del našega naroda mori svoje žrtve z veliko hitrejšim orožjem: s strojnicami. Ali je danes dosti ljudi, ki bi si želeli sredi med nami živeti in umreti? Mislim, da je veliko več takih, ki bi iz naših krajev bežali, kot pred smrtjo, če bi le mogli. Ali se danes tudi cela leta ne čuje o zločinih? O, če bi v Ljubljani postavljali znamenja na krajih, kjer se je storil zločin — koliko križev bi že stalo po ljubljanskih ulicah! Eden teh križev bi nas spominjal, da smo Slovenci umorili tudi svojega bivšega bana, najvišjega predstavnika državne oblasti v deželi, človeka, o katerem tudi pošten nasprotnik ni mogel reči nič slabega.
       
Če torej primerjamo Slovenci sebe, kakršni smo bili pred 130 leti, s tem, kar gledamo danes po naši deželi, komaj moremo verjeti, da smo to potomci istih ljudi, katerih moralni višini so se čudili tujci. Našega današnjega položaja ne moremo drugače označiti nego z besedo: bolni smo! Podobni smo bolniku, ki ga že več nego dve leti razjeda strašna bolezen, tako da se bolnik s strahom ozira v bodočnost, kako in kdaj se bo te bolezni rešil. Ta bolnik gleda v preteklost, ko je bil še zdrav, vesel, poln najlepših upov, in se z bolestjo vprašuje, kaj je vzrok, da je izgubil svoje zdravje in da ga je tako strahotno vrgla bolezen na bolniško posteljo.
         
Težko je človeku govoriti o tej bolezni. Govorjenje ne more imeti drugega namena nego tega, da pomaga bolniku k ozdravitvi. Saj ima v tej strašni zmedi časov skoraj vsakdo izmed nas v obeh taborih svoje sorodnike in prijatelje, saj dostikrat oče in sin nista v istem taboru. Vsi pa vemo, kakšen je bolnik. Ves je ranjen. Če se ga le rahlo zadeneš, ga vse zaboli. Na dotik, ki bi se zdravi zanj niti ne zmenil, reagira bolnik že z glasnim stokanjem. Vendar molčati ne smemo, ker smo trdno prepričani, da Bog tega bolnika ne bo pustil umreti zaradi tega, ker je — hvala Bogu — v bolniku še dosti zdravih snovi, ki bodo premagale bolezen.
     
Bolezen, za katero je naš narod zbolel, je v naši dobi po Evropi zelo razširjena. Kakor je proti koncu minule svetovne vojne zavladala po Evropi tako imenovana »španska« bolezen, tako gre zadnji desetletji po Evropi val komunistične bolezni in se ta bolezen pojavlja sedaj pri tem sedaj pri drugem narodu v težji ali lažji obliki. Vsaka bolezen nastopa v toliko hujši obliki, kolikor bolj je telo oslabljeno po naporih, po pomanjkanju hrane in nehigienskih življenjskih razmerah. Pri nas so bile kali komunistične bolezni sicer že razširjene tudi pred vojno, toda sveži zrak in zdravo gibanje, v katerem smo takrat živeli, nista dopustila, da bi bil narod za to boleznijo resneje zbolel. Prišla pa je sedanja vojna, prišle so razmere, ki so vezale naše moči v boju proti komunizmu, in bolezen se je med nami razpasla tako, da nam jemlje dušno in telesno zdravje, da nam uničuje vse premoženje, ruši in zažiga hiše ter nas spravlja dobesedno na beraško palico. Ta bolezen je delu našega naroda vzela vsako razsodnost. Ne zaveda se, da je svetovna vojna, kjer se merijo milijonske armade z najmodernejšimi tanki in z letali, ne bo odločala v dolenjskih gozdovih. Ljudje pričakujejo neko zlato dobo, neki raj na zemlji, ki ga nikjer ni, najmanj pa tam, odkoder ga ljudje pri nas pričakujejo. Spregovorimo tu odkrito besedo! Med delom naših ljudi vlada neka zaverovanost v razmere na vzhodu, češ, od tam bo prišlo odrešenje.
      
Misleč človek pri tem ene stvari ne more razumeti: kako to, da se ljudje navdušujejo za razmere, katerih nikdo ne pozna? Kako pa je v Rusiji pod boljševiki? Kdo je že ta rdeči raj videl? Vprašaj že kogar koli, vsak bo rekel, da rdečega raja še ni videl, ker pač tudi pred vojno v Rusijo niso nikogar pustili. Zakaj se je Rusija tako zapirala pred Evropo, če je bilo v Rusiji res tako krasno življenje, zakaj niso boljševiki vabili vseh narodov sveta, naj pridejo gledat raj, ki so ga ustvarili? Zakaj so tistega, ki se mu je posrečilo priti v Rusijo, tako skrbno spremljali, da je mogel videti samo to, kar so mu pokazali, da pa ni mogel priti v neposreden stik z ljudmi in da ni mogel brez policijske kontrole študirati in opazovati rdeči raj? Vsak sistem ima kaj dobrega zase, človek je vedno pripravljen učiti se pri sosedu. Toda če ima morebiti sosed eno stvar bolje urejeno nego jaz, zato ne bom na glavo postavil vsega drugega, kar je pri meni bolje ali enako dobro.
         
Pri nas poznamo komunizem v praksi, po naših komunistih. Spoznavamo ga po njegovih sadovih. Ti sadovi so: um ri, ropi, požigi, zlasti pa laž. Ne more se nam zameriti, če se vsi bojimo drevesa, ki rodi take sadove, in če si ne moremo misliti, da bi nas mogli osrečiti ljudje, ki so sejali povsod, kamor so prišli, toliko gorja.
    
Rekel sem, da hodi komunizem po svetu kakor bolezen in da ne prizanese nobenemu narodu, samo da je potek bolezni pri nekaterih narodih ugodnejši nego pri drugih. Zanimivo je, da je to strašno dobo, ki jo preživljamo, napovedal že Krek, in sicer pred 51 leti. Kadar koli berem njegovo pesem Slovenskemu katoliškemu shodu iz leta 1892., vedno se čudim bistremu in pravilnemu pogledu v bodočnost, ki ga kaže Krek v tej pesmi v toliki meri, da se človeku zdi, kakor da je bil Krek navdan s preroškim duhom. V tistih mirnih časih, ko o razmerah, kakršne vladajo danes marsikje po Evropi in tudi pri nas, ni moglo biti niti najmanjšega govora, je svaril Krek:
      

»Nasičen že zrak je grozečih snovi,
oj, čujmo, še p reden vihar se vzbudi!
In glejmo si prošle povesti strašne,
da vidimo grozo bodočega dne!

            
(Krek hoče reči, naj gledamo povest francoske revolucije, če hočemo razumeti prihodnost.)
      

Ozračje soparno
zagatno preti nam
in z grozo viharno
strašeče grozi nam:

           

Oj bliskov žareči trakovi
in treskov bobneči gromovi
in v stokih medleče zemlje
in joka v potokih solze
in svet opustošen in strt
in groza, obupnost in — smrt! ... «

        
Vprašam vas, ali ni to najnatančnejša slika naših dni? Joka v potokih solze, svet opustošen in strt, groza, obupnost in smrt ... Ali moremo k tem besedam reči kaj drugega nego to: Res, to je strahovita resničnost naših razmer.
      
To stvarno napoved je napisal Krek, ki je bil tako veder človek, poln optimizma, poln vere v svoj narod. Če je Krek to pošastno dobo napovedal, je gotovo vedel tudi za zdravilo, ki bo narode pred to strahoto obvarovalo ali jih pa vsaj iz nje rešilo, če bi jih krivi preroki spravili vanjo. Krek je vedel za zdravilo in ga tudi povedal:
        

»Sejmo, sejmo semena
vere v križ rešilni
z golgotskega slemena
med upor grozilni!

               

Sejmo, sejmo semena
Jezusove nade
z golgotskega slemena,
preden vse propade!

         

Sejmo, sejmo semena
Kristusove ljubavi
z golgotskega slemena,
da svet ozdravi!«

         
Vsaka beseda, ki bi jo dodal Krekovemu pozivu, bi bila odveč. V Krekovih besedah je označeno edino zdravilo, ki more ozdraviti nas in vsak narod, zdravila, veljavna za sedaj in za vse čase! Nikdo ne bo nikdar mogel najti nadomestila za to zdravilo. Narodi bodo tem huje bolni, čim bolj se bodo oddaljili od vere, upanja in ljubezni. Tudi mi smo bolni samo zaradi tega, ker smo preveč izgubili stik z njim, ki je Pot, Resnica in Življenje. In kadar bomo vsi o tem živo prepričani, bomo — ozdravljeni.
       
V povratku k resnici, vestnosti in poštenosti je edina rešitev za narode in države — to staro resnico je povedal v čudovito lepi obliki neki srbski pisatelj pred 22 leti v Beogradskem dnevniku z dne 6. novembra 1921 v povesti z naslovom: Bolezen Slave Jugovićeve. Morebiti ste jo že slišali ali brali, pa nič ne de. Vredno jo je slišati dvakrat. Slava Jugovićeva je bila leta 1921. tri leta star otrok, ki je bolehal za vsemi mogočimi boleznimi, tako da so se že bali za otrokovo življenje. Pa pride v polnočni uri, ko so otrokovi varuhi dremali okoli bolnice, star mož k otroku — kakor duh z drugega sveta — in predpiše tole zdravilo:
           
»Kupite v lekarni gram resnice, dva grama vesti in tri grame poštenja, mešajte pa dajte bolnici piti — in čez nekaj ur ji bo bolje in ozdravela bo. Njen organizem je močan, ona ima pogoje za življenje. Samo nesrečnica je okužena z nevarnimi bacili, ki pa bodo vsi poginili od leka, ki sem ga imenoval.«
           
Gram resnice — ali se je že kdaj pri nas z resnico tako strahotno ravnalo kakor v naših dneh? Ne bom našteval neštetih komunističnih laži, rečem samo to: če hočejo komunisti človeka ubiti, ga najprej z lažmi tako oblatijo, da se tistemu, ki jim verjame, zdi povsem v redu, da takega človeka ubijejo. Tako so delali z banom dr. Natlačenom, človekom izredne ljubezni do naroda, poštenim in zelo sposobnim delavcem za blagor naroda, talko so delali s profesorjem Kekom in nešteto drugimi. Ni treba za lažnivost komunistov navesti drugega dokaza kakor njih proglasitev amnestije v Novem mestu. Nekateri ljudje, ki so besedi komunistov verjeli, so to svojo vero plačali z življenjem. Tako na primer profesor Kek. Sedaj partizani širijo vesti, da ni res, da bi bili prof. Keka ubili. Gospodje komunisti, kar dokažite, da je Kek še živ! Pošljite ga v Novo m esto, pa vas bomo na posebnem slavnostnem zborovanju prosili oproščenja, da smo vam očitali laž.
         
Prav na dan, ko sem bil povabljen, da prevzamem ta govor, sem izvedel tole stvar. Naj mi bo dovoljeno, da jo omenim, čeprav se tiče nekoliko tudi moje malenkosti. Neka oseba je izjavila, da so ji malo pred prihodom Nemcev na komunistični komandi v Šmihelu povedali, da so našli seznam talcev, predlaganih Italijanom, s podpisom profesorja Keka, Dolenca in drugih. Jaz sem ta dan prvikrat slišal, da tak seznam obstoja; prvikrat, da ga je podpisal Kek, prvikrat, da sem ga podpisal jaz. Jaz takega seznama nisem nikdar videl in nikdar nisem imel najmanjše zveze z njim. Kdor trdi drugače, prosim, naj kar prinese seznam z mojim podpisom! Če se tako ravna z dobrim imenom bližnjega, če se tako izmišljajo težke obdolžitve, potem ni čudno, če je vse naše javno življenje tako zastrupljeno. Ne pripovedujem tega zaradi sebe; pokazati sem hotel samo na konkretnem primeru, kako brezvestno se laže. Če ne bomo bolj spoštovali resnice, ne bomo ozdraveli.
          
Z vsem komunističnim gibanjem je laž tako neločljivo spojena, da lahko rečemo: Če bi samo en teden vsi ljudje v Sloveniji samo resnico govorili, pa bi bilo partizanstva konec!
         
Naj končam govor o naši bolezni. Morebiti je kaka beseda izzvenela trdo, vendar mislim, da smem reči, da me je vodila želja, govoriti samo golo resnico, ki edina ljudi pomirja in ustvarja med ljudmi zaupanje.
         
Nisem imel v imislih samo partizanov, ko sem govoril o naši bolezni. Če smo bili bolni tudi sami, zdravimo tudi sebe z gojitvijo resnice, vesti in poštenja.
        
Naj končam! V današnjem evangeliju ste slišali v cerkvi besede, ki jih človek vsako leto rad sliši in jih aplicira na svoje težave: »Dvignite glave, ker vaše odrešenje se je približalo!« Iz navdušenega pozdrava, s katerim ste sprejeli v tej dvorani naše domobrance, vidim, da pričakujete od naših domobrancev, da bodo pospešili konec naše bolezni. Konca res težko čakamo, ker nas ta bolezen vsak dan zelo mnogo stane. Za vsako zimo pride pomlad, za vsakim dežjem posije sonce. Tudi za nočjo našega naroda bo zažarelo juitro svobode in veselja, naš narod bo šel v lepše življenje in nad njegovo bodočnostjo bodlo bedeli kot angeli varuhi naši mučenci, naši veliki posredovalci pri Kralju vseh Kraljev!

Slovenska rekonkvista

Mesec ali dva nazaj je minilo leto odkar smo v okviru projekta NeoDomobranec vzpostavili blog z imenom Kar nam po pravici pripada (http://slovenskarekonkvista.blogspot.si/). To pomenljivo ime na enostaven način izraža osnovno idejo slovenske katoliške rekonkviste. Ta ideja namreč zajema dejstvo, da sta slovenska dežela in država, ki je narod, in narod, ki je že Država, bistveno katoliška. To pomeni, da je slovenski narod tako zvezan s katoliško identiteto, da je nemogoče ločeno govoriti o katolicizmu slovenskega človeka in o slovenstvu slovenskega človeka. 
  
Slovenska dežela od vzhoda do zahoda, od juga do severa, koder koli se nahaja slovenski človek, je trajno zaznamovana s katoliško identiteto, tako močno, da je nemogoče govoriti o slovenski deželi, ki ne bi bila katoliška. Zato ponavljamo z Mahničem: Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek.
   
Zgodovina našega naroda je namreč tako odvisna od katoliške vere, da moremo brez vsakega dvoma reči, da brez katoliške vere tudi tega naroda nikdar ne bi bilo. Narod pa ni skupek ljudi, ki žive na nekem območju in imajo vsi isto državljanstvo, narod je že nastajajoča Država, ki terja zase pravico biti. Ta pravica naroda pa ne izvira iz nekih mednarodnih premikov, niti ne izvira iz skupnosti živečih državljanov, temveč v prvi vrsti izvira iz dolge verige rodov. Kajti Država, ki je narod in narod, ki je Država, je s preteklimi rodovi nujno zvezana in povezana. To pa pomeni, da ima narod, ki je Država, svojo pravico biti in bistvovati na svoj lasten način, utemeljeno v Božji volji, torej v Bogu, ki hoče, da narod biva. Zato naroda, ki je Država in Države, ki je narod, nič ne odvezuje od popolnega soglasja s svojo preteklostjo, s svojim starodavnim izročilom in s svojo tradicijo. Povedano drugače, narod je zavezan, da pojmuje in živi življenje tako, kot je utemeljeno v njegovi neprekinjeni tradiciji.
        
Iz tega razloga je vsaka revolucija, ki pretrže z narodovo tradicijo v korist neke obče-svetovne ideje in ni utemeljena v narodu samemu, torej v verigi rodov, tako usodna in moteča za narod. Zato ponavadi vsak narod, ki ga zajame nad-narodna revolucija, izgubi svoj zgodovinski tok in naposled zapade v moralni in naposled dejanski razkroj. Vsak nov premik v narodu mora biti namreč utemeljen v narodni tradiciji, da bi mogel narodu koristiti. Vkolikor je nek premik utemeljen na nekih zunanjih občih in nadnarodnih temeljih, ki jih narod ne vsebuje, je za narod usoden.
      
Katoliška vera pa namreč ni nadnarodna, v njej se narodova resnica sploh rodi, kajti narod, ki je Država ni neka naturalistična resnica, je predvsem duhovna in neotipljiva resnica dejanske Božje volje, ki se izraža skozi narodovo zgodovino. Zato narod ni jezik in ni neka formalna struktura, temveč je predvsem tista povezanost, ki povezuje stare rodove z novimi rodovi, ne glede na to, kaj so stari rodovi govorili in kaj govorimo danes.
          
Iz tega sledi, da je Slovenec katoličan in slovenska dežela katoliška. Zato sta ta dežela in ta narod Kristusova, torej katoliška. In resnica je, da oblast in državne regulacije narodovega življenja, tako edino pristojita katoliškemu občestvu, ki sledi nauku Cerkve. To je tisto, kar nam po pravici pripada. Zahtevamo katoliško formalno državo, ki bo državljana vodila in vzgajala tako, kot to pristoji našemu narodu, to je, katoliško. Zahtevamo državo utemeljeno na katoliških temeljih, kjer bo katoliški veri odmerjen najvišje priviligiran položaj, kjer bo država branila, ščitila in podpirala katoliško bistvo našega naroda in kjer bo država vzgojiteljica državljanov po katoliških načelih. To je slovenska rekonkvista in to je naša pravica.
       
Za pospeševanje te ideje in tega novo-nastajajočega političnega toka, ki more nekoč zajeti večino našega naroda, torej obstaja to spletno mesto "Kar nam po pravici pripada."  Na njem so redno objavljena besedila in članki raznih katoliških pred-vojnih avtorjev, z velikim poudarkom na velikanu slovenskega preporoda Antonom Mahničem. Obenem pa so podajana tudi določena razmišljanja NeoDomobranec projekta, ki pa so od avtentičnih besedil raznih katoliških avtorjev, jasno ločena.
       
Živel Kristus Kralj!
  

Kdo je zares osvobodil Primorsko?

"Kdo je zares osvobodil Primorsko" je videoposnetek NeoDomobranec projekta, ki razgrinja nekatera osnovna dejstva dogajanj na Primorskem, ki pa so mnogim popolnoma neznana. Video-projekt daje odgovor na alternativno vprašanje kdo je zares osvobodil slovenske Primorce že dve leti pred koncem vojne. Ta videoposnetek s primarnimi viri iz let 1943 in 1944 izriše jasno sliko tedanjega obdobja. Nekatera vprašanja, ki so ostala odprta, pa se bodo pojasnila naknadno.
    

   
Zaradi dela na tem projektu je bilo nekoliko zaustavljeno delo na tem in sorodnih blogih, ki pa se od sedaj normalno nadaljuje.
  
-NeoDomobranec