Problem je zelo globok, a na tem mestu ne bomo zahajali v tisto globino, kamor bi se vendarle morali podati, da bi lahko pravilno razumeli celotno resničnost tega problema. Povedali bomo le, da je srž problema v indoktrinaciji. V tisti povsem iracionalni, kontradiktorni indoktrinaciji, s aktero smo bili dolga leta napajani in s katero bomo napajani še dolga leta v prihodnosti. Gre za fenomen v katerem so štiri leta neke okupacije postala zgodovinski vek, na katerem temelji malodane celoten svet. Vse bazira le na tistih štirih letih okupacije in vsak upore tej okupaciji, je mit v izvornem pomenu te besede. O čem sploh tu govorimo bi se dalo najbolje izraziti z naslovom članka na nacionalni radioteleviziji: April 1941: začetek konca okupacije. Ta naslov so po nekaj urah zamenjali z bolj primernim naslovom, ampak nam lahko vseeno služi, da pogledamo in pojasnimo tisto bazično mentaliteto slovenskega človeka v odnosu do druge svetovne vojne. Ta naslov je kontradikcija sam po sebi, je podobno, kot če bi nekaj minut po polnoči določenega dne rekli: začetek konca dne. Gre za popolno neumnost a daje slutiti nekaj več.
Daje nam slutiti, da v resnici slovenski človek ne razume okupacije in protiokupatorske borbe (beri revolucije) kot nekaj, kar je to bilo samo po sebi, temveč jo razume kot nekaj, kar je to izražalo. Razume jo prav tako, kot pravi naslov: začetek konca okupacije. Vendar v smislu, da obstaja svet pred organizacijo partizanskih milic in svet po njej. Zato je april 1941 takšna ločnica. Ker partizani niso odpravili samo okupacije temveč stari red, ki je bival v naši deželi vse do konca vojne. In zato je naslov, ki pravi: začetek konca okupacije, tako iskren. Ker jasno kaže na samo umevanje druge svetovne vojne. Okupacija zanj ni le neka posledica vojne, kapitulacije države, temveč je tista baza, tisti piedestal na katerem more vstati novi red. In ki je vstal in odpravil s starim redom.
Zato je april 1941, ker je bil uspešen, začetek konca starega reda in zora novega reda. Zato trobente in zato prapori.
Druga stvar, ki dokončno zavede slovenskega človeka pa je odsotnost racionalnega pogleda na ta trenutek v zgodovini, s strani desnice. Tam pa imamo predsednika največje "desne" stranke, ki pravi: "Boj proti okupatorju je častno dejanje." Boj proti okupatorju je častno dejanje pika. On sprejme in uvede to svojo trditev v diskurz kot dogmo, kot resnico samo po sebi, ki ne potrebuje utemeljitev, ki ne potrebuje pogojev in ne potrebuje disklejmerjev. Tu se pokaže njegova indoktrinarnost. Kajti boj proti okupatorju ni častno dejanje samo po sebi. Iracionalno, gledano skozi prizmo slovenskega boljševizma, je častno dejanje. Ker za komuniste pač ni bilo važno koliko ljudi je končalo v taboriščih in koliko ljudi je bilo postreljenih, dokler so se oni sami upirali okupatorju. In izjava, da je boj proti okupatorju častno dejanje, podobno kot komunisti, izpričuje, da je bilo vseeno, če je nek "borec proti okupatorju" iz zasede ustrelil enega nemca, nemci pa so v represalijah postrelili deset slovencev, ker boj proti okupatorju je častno dejanje.
Boj proti okupatorju ni častno dejanje samo po sebi, teveč ima potencial da postane častno dejanje, vkolikor se dejansko bori proti okupatorju in ne povzroča žrtev med civilisti. Italijani pa so bili denimo znani po svojih represalijah. Kar je janez Stanovnik enkrat sam povedal, a je pozabil omeniti zakaj je do represalij prihajalo. Vendar tudi če bi omenil bi najbrž ostal prepričan, da je boj proti okupatorju častno dejanje nomatterwhat. In povsem isto počne predsednik največje desne stranke s svojo trditvijo. Pred časom sem na twitterju zapisal trditev v smislu: dokler bosta Janez Janša in Aleš Hojs priznavala NOB, ne bosta relevantna. In Janša me je blokiral. Čeprav je bila moja trditev povsem upravičena, medtem ko je Janša napisal, da je boj proti okupatorju častno dejanje samo po sebi, je Hojs trdil, da so nas partizani rešili enega totalitarizma ( sicer v korist drugega). a kot smo videli ni resnična ne Janševa izjava, ne Hojsova. Saj nas partizani de-facto niso osvobodili. Nemčija ni kapitulirala zaradi jugoslovanskih partizanov, niti se niso nemci umikali pred partizani. Vojna je bila izgubljena in vojska se je vračala domov. Povsem isto, kot se je leta 1943 vračala domov italijanska vojska.
Zato je trditev kogarkoli, da so nas partizani osvobodili okupatorja v svojem bistvu iracionalna. In danes praznuje naša država ravno to iracionalnost, to zmoto, da so nas partizani osvobodili. Poglejmo za hip kaj ta trditev sploh pravi. Pred časom je bila na nacionalni televiziji oddaja na temo teh dogodkov in voditeljica je zastavila dr. Drobniču vprašanje, kaj bi bilo, če partizanov nikoli ne bi bilo. In Drobnič je odvrnil, da bi bilo tisoče Slovencev še živih, in voditeljica je odvrnila, ampak oni ne bi bili Slovenci. Poglejmo to trditev torej podrobneje. Vzpostavimo hipotetično situacijo, ko fašistične države napadejo kraljevino Jugoslavijo, a se partizani ne ustanovijo, še več, ne organizira se noben protiokupatorski boj. Preskočimo do maja 1945 in se vprašajmo, kaj bi bilo torej v takšni situaciji. Nemčija bi kapitulirala, kaj bi se zgodilo s Slovenijo? Če vzamemo v obzir besede voditeljice, potem moramo sklepati, da bi torej Nemčija, Tretji rajh kapituliral, ampak pri nas v Sloveniji pa bi nemci še kar naprej veselo vladali. Čeprav bi bil nacizem premagan, pa bi po tej logiki, nacizem pri nas še kar cvetel. Primerjajmo to situacijo s situacijo leta 1943, ko je Italija kapitulirala in se vprašajmo, zakaj fašisti niso ostali v Sloveniji, če pa jih od tu partizani niso pregnali.
Ampak to je blišč tega mita o boju proti okupatorju, te komunistične dogmatike, ki ji nasedajo še celo desni politiki. V reviji Ognjišče je pred leti pisalo, da "politika čakanja" ni bila primerna taktika. Mar res, se vprašajmo. Kaj bi se pa odvilo drugače, če bi se ves narod odločil, da čaka? Ja, zgodilo bi se nekaj: izognili bi se okupatorjevim represalijam, izognili bi se tisočem pobitih ljudi in iz vojne bi izšli s slabim spominom na tuje besede.
A če bi se to zgodilo, pač April 1941 ne bi bil začetek konca okupacije, ker bi se po vojni enostavno obnovilo stanje izpred vojne in revolucija bi bila neuspešna.
Za konec še nekaj citatov na to temo:
"Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)
"Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)
"Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)
"Popoln poraz partizanov je maja 1945 preprečil prihod Jugoslovanske armade." (Drobnič, 2005)
"Bolj poučeni so za prave namere komunistov vedeli že prej. Že leta 1938 so komunisti oznanjali nujnost "narodno osvobodilnega boja". Seveda ni šlo za boj proti okupatorju, saj še ni bilo niti vojne, kaj šele okupacije, ampak za ljudsko osvobodilni boj, za razredno revolucijo." (Drobnič, 2005)
In še zanimiv blog Agitatorja, od katerega sem si sposodil tudi naslov za ta blog:
Vesel dan okupatorja (Agitator, 28.4.2012)
"Narodno osvobodilni boj je ustvaril svobodno in neodvisno Slovenijo. Saj je samostojna in neodvisna postala že leta 1945.
Čakaj, nekaj ne bo prav. Vojna za neodvisnost in totalno državno svobodo se je odvila leta 1991. Torej, gre za nesporazum.
Dobro, gremo od začetka. Krek in druščina zahtevajo odcepitev od Avstroogrske monarhije, to jim uspe in Korošec se zazvema za državo slovencev, hrvatov in srbov. Načrte mu prekriža kraljevina srbija, ki v ranljivosti novo nastalih državic, uvidi priložnost za velesrbijo. Že smo pri kraljevini jugoslaviji. Kralj vse bolj teži k srbski nadvladi. Podpis zaveze, da Jugoslavija ostane nevtralna v vojni. Puč in s tem povezana nestabilnost. Profašistične države mimogrede napadejo Jugoslavijo. Okupacija!
(Postanimo tu bolj pozorni.)
Okupacija jugoslavije se konča s kapitulacijo Nemčije. Ko sovjeti pritiskajo prek srbije na sever in je večji del Italije pod angleži, se nemci začno umikati proti Nemčiji. Partizani, veseljaki tečejo za njimi, jih po možnosti ovirajo pri umiku in povzročajo nepotrebne žrtve. Partizani prevzamejo oblast. Aha, tukaj je torej ta kritična točka. Kaj se je zgodilo potem, ko je partizanska vojska prevzela oblast v Sloveniji. Je zahtevala avtonomijo in samostojnost? Ne? Pahnila nas je v totalitarni režim komunistične partije in ta režim vzdrževala. Partizani nimajo z osamosvojitvijo (beri osvoboditvijo izpod komunističnoazijatske dikature) nič. En velik prazen nič. Partizani so osamosvojitev onemogočali in jo karseda zavirali.
Če komunizem, ki so ga vzpostavili partizani, ne bi slabel in se rušil sam vase, bi še sedaj ne imeli svobodne in samostojne države. Partizani niso bili nikakršni osvoboditelji, pač pa politične milice komunistične partije.
Ta tako opevani upor proti okupatorju naj bi bil največje dejanje slovencev v zgodovini!
Oh, gotovo je okupator vladal temu narodu stotine let, da je to dejanje tako junaško. Ne?
Ne! Pičlih pet let je okupator zasedal Slovenijo. Pičlih pet let, ki bi minila brez vsakakršnih žrtev, če ne bi politične milice komunistične partije, pahnile slovenski narod v državljansko vojno in terjale grozne represalije s strani okupatorja.
"Okupator izseljeval cele vasi, prizanesel ni niti otrokom..." se glasi naslov enega članka s tega portala.
Zapomnite se moje besede: Kaj vse bi dali ljudje dolenjske in notranjske, da bi jih partizani samo izselili.
Vendar njih partizani niso izselili, njih so partizani mučili, umorili in pometali v kraška brezna. In ne govorim po vojni, pač pa med vojno, med okupacijo. In takšen je bil ta sveti boj proti okupatorju. Bil je politični obračun s konkurenco. Vsejati strah, likvidirati glavnino opozicije, prevzeti oblast.
RAJŠI GOVORIM NEMŠKO IN OHRANIM ŽIVLJENJE
KAKOR, DA SLOVENSKO PROSIM MILOSTI PRED KRAŠKIM BREZNOM.
RAJŠI SEM OD TUJCA IZSELJEN V SRBIJO
KAKOR, DA ME SLOVENEC USTRELI V TILNIK.
RAJŠI SE V SRBIJI SREČAM S SORODNIKOM
KAKOR, DA PO KRAŠKIH BREZNIH IŠČEM KOSTI SORODNIKOV. Vesel dan okupatorja!"
Vesel dan okupatorja!
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar