Obračun
Dr. Stanko Kociper, 1944
Pred enim letom, na dan 24. septembra, je imel slovenski narod v Ljubljanski pokrajini zbor za najstrožjo pripravljenost.
Takrat so komunistični izdajalci, povezani s savojskim okupatorjem, kateremu so tako širokoustno napovedovali boj za vsako ceno — tudi za ceno narodovega življenja, že porušili naši dve nacionalni trdnjavi v Grčaricah in na Turjaku. Že so opravili svojo »krvavo rihto« v Mozlju in Jelendolu, že so odigrali svojo justično komedijo v Kočevju. Z vsem zagonom so z badoljanskimi topovi rušili slovenske domove. Takrat so junaški ljubljanski velmožje izgubili glave in se noro metali boljševiškemu krvniku v
naročje, da danes med dvema ognjema jočejo šnuderlove solze, ker jim komunistična ogledniška kontrola ne dovoli povratka.Takrat, ko so mnogi možje, ki bi bili po vseh pooblastilih poklicani, stopiti na čelo naroda, mrzlično pripravljali kovčege in cule, je prišel z desnega in levega krila, to je iz Notranjskega kota in iz Zameškega ob Krki na Dolenjskem, kjer so hrabri dolenjski fantje pod poveljstvom svojega takratnega poveljnika, stotnika Vuka Rupnika, zadrževali mednarodni komunistični naval, vzpodbudni klic naših kmečkih mož in fantov z okopov: Mi se še držimo. Zberite glavnino! Ti naši vrli borci, ki so vzdržali silno premoč, so tedaj obrnili nase pozornost nemške vojske, ki je zaradi razvoja vojne po badoljevski izdaji morala zasesti tudi našo drobceno pokrajino, da nam je omogočila zbrati glavnino — Slovensko domobranstvo.
To so bili v resnici časi, ko je pri nas vladala obupna negotovost.
Toda tudi v tem našem obupu se je zopet razlila preko nas sama božja Ljubezen, ki nam je v najtežji uri dne 22. septembra dnla našega prezidenta, generala Rupnika. S stisnjenimi ustnicami in odločno voljo, pomagati zbeganemu slovenskemu narodu, ki je v molitvi trpečih mater prosil Vsemogočnega za zmago idej borcev na desnem in levem krilu naše fronte proti boljševizmu, je prevzel vodstvo naroda skozi vojno in zahrbtno komunistično revolucijo. On je bil, ki je dne 24. septembra prvi prišel na zborno mesto, da se okrog njega zbere pošteno in narodno misleči del naroda, in povedal je v usodnem času svojo očetovsko besedo, katera ga je v zdravi večini naroda takoj naredila za našega krmarja.
Da, tedaj — na dan 24. septembra pred letom dni — je imel naš narod zbor.
Zbrali smo se okoli Rupnika vsi, ki še nismo pozabili naukov svojih slovenskih mater, ki nam tuji nauki in miselnosti še niso razjedle korenin, s katerimi smo črpali življenje in naziranje iz bistva slovenskega naroda. Zbrali smo se, ki v besnem direndaju vojne in poneumljanju komunistične propagande nismo pozabili svojih dolžnosti, katere imamo do svojega naroda in preko njega do kulturne Evrope. Prišli so stari vojaki, ki so prisegli zvestobo narodu. Prišli so zaradi neenakega boja zmučeni, pa zato v idealih, za katere so padali naši prvi mučenci, utrjeni prostovoljni protikomunistični borci z vaških postojank. Zbrali smo se interniranci, ki smo navzlic največjemu prizadevanju tudi tam zvezanih savojcev in boljševikov padli na visoki šoli komunizma v italijanskih taboriščih.
Dne 10. oktobra lanskega leta pa se je zgodilo nekaj, čemur posvečamo s temi besedami svoj spomin in kar bo šlo v slovensko zgodovino prav tako, kot 22. in 24. september 1943.
Takrat je namreč zdrava slovenska mladina dala porajajočemu se Slovenskemu domobranstvu prvi udarniški poudarek, ki ga je do današnjega dne vodil od uspeha do uspeha in ga bo pripeljal tudi do končne zmage nad hinavskimi zločinci v OF. Takrat, ko je tako rekoč vsa Ljubljana še plavala v hipnotičnih rdečih sanjah, ko so strahopetci vseh starosti in položajev — prav tako kot te dni —, kot z zmešanostjo udarjeni brez cilja tekali po zameglenih ljubljanskih ulicah, ko so nekatere salonske pokveke iz rodu narodnih zajedalcev s posmeškom omalovažujoče komentirale vpis v Slovensko domobranstvo, je komaj 500 slovenskih mladcev brez dolgega povpraševanja okoli neokretnega, gnilega ljubljanskega javnega mnenja razvilo narodno zastavo, s trdim, čisto vojaškim korakom stopilo na spolzke ulice slovenske prestolnice in primazalo nekaj vročih zaušnic. Zbrali smo se iz najrazličnejših bivših političnih taborov, ki smo jih spričo mnogo višjih interesov zapustili, da bi združeni lažje koristili narodu, in s tega mesta prvič zaklicali vsemu svetu: Vemo, da gre za biti ali ne biti našega naroda. Ker iz vsega bistva ljubimo svoj narod, se bomo brezpogojno, brez vseh ozirov, brez vseh če in toda, z vsemi sredstvi uprli komunistični revoluciji, naj poreče kdo, kar hoče! Živeti hočemo, ker to ni samo naša pravica, ampak z ozirom na poslanstvo našega naroda tudi naša dolžnost!
Mladina je že takrat prva odvrgla vse strankarske obzire in ustvarila ono vsenarodno skupnost, ki nam je dala današnje domobranstvo, in katera edina nas lahko reši smrti od komunistične kuge in nam zagotovi narodni obstoj v povojni brezboljševiški Evropi, za kar so potrebni resni napori vseh pozitivnih narodovih sil.
Vsem je bilo že takrat povsem jasno: Ta narod bo živel! Te mladine breznarodni komunizem ne bo nikoli premagal! Iz vrst te mladine, ki je v toliki domovinski ljubezni zavrgla vse majhne ozire in ustvarila Slovensko domobranstvo, bodo prišli naši bodoči voditelji!
Zavedali smo se zvestobe in ljubezni do svojega naroda in domovine in šli smo preko zlobnih pogledov. S prezirom smo vračali bedasto šušljanje tistih, ki jim je komunistični strup razkrojil še tisti ščepec nadarjenosti za pogled v bodočnosti, ki je vsakemu človeku z zdravo pametjo dan že po naravi. Mirno in tovariško smo sprejeli orožje iz rok nemškega vojaka, ker smo vedeli, dn bomo z njim branili življenje svojemu narodu pred tistim kletim sovražnikom, pred katerim on še danes z uspehom brani tisočletna izročila kulturne Evrope in kateremu edinemu se moramo zahvaliti — če seveda hočemo biti resnicoljubni —, da boljševizem še ni preplavil vse Evrope, in da bo v svojem besnem zagalopiranju končno izgubil vse in se zrušil. Brezobzirno smo šli preko spogledovanj in obsodb, ker smo bili bolj zaskrbljeni za usodo svojega naroda, kot dovzetni za neutemeljena opozorila nekaterih ljudi, ki so nas vso mladost vse preveč učili gledanja v tuji svet in sovraštva na levo in desno, pa premalo prave ljubezni do svojega naroda, poznanja bistva njegove narave in zakoreninjenosti v svoji domovini. Zato je bil poziv generala Rupnika za nas glas naše narodne vesti.
Ko se spominjamo tega prvega nastopa na ulicah naše prestolnice, lahko pregledamo uspehe tega leta na organizatornem in bojnem področju in napravimo obračun. S ponosom lahko ugotovimo, da je Slovensko domobranstvo s pomočjo nemškega vojaka napravilo toliko, da je v svoji disciplinirani enotnosti in v svojih visokih idealih, katere črpa prav iz dna slovenskega krščanskega, kulturnega in evropskega bistva, postalo resnični temelj naše lepše narodne bodočnosti.
Okoli Slovenskega domobranstva se je danes zbrala vsa ona poštena večina našega naroda, ki bo v naši bodoči gradnji kaj pomenila. Vse drugo ne šteje nič! Ali je okuženo po boljševizmu, ali po ozkem političnem egoizmu, gonjo za karierami in po podkupljivosti značajno tako pokvarjeno, da mu narod nikoli več ne bo mogel zaupati vodstva, če ne bo hotel izdati svojih najnujnejših koristi na narodnem, ideološkem in družabnem področju. Slovensko domobranstvo danes pod edinim nagibom — koristiti
narodu, v zvestobi Bogu in domovini vzgaja v svojih vrstah kader bodočih zidarjev naše narodnostno prekaljene in družabno preurejene bodočnosti. — Sodite dejstva, kakor hočete, prišel bo čas, ko bo duh tega Slovenskega domobranstva prve brez usmiljenja iztrebil, druge pa postavil v ropotarnico.Največjo srečo vsakega človeka predstavljajo po naših kulturnih, evropskih in slovenskih pojmih Bog, narod in domovina.
To edino so ideali, ki so si jih naši domobranci zapisali na neomadeževani slovenski prapor, kakor sem v njihovem imenu imel dolžnost že večkrat na to opozoriti. Tokrat poudarjam to ponovno, da ne bo nikdar in nikoli nobenega dvoma in izgovarjanja, da smo v svojih vrstah žalili in nismo upoštevali svetovnonazorske koncepcije vsega zdravega naroda! — Potrebno je, da to znova pribijem zaradi nekaterih, ki mislijo, da bodo za rešitev svojih "idealov", — če njihovo neresno strankarsko-politikantsko stremljenje sploh lahko imenujemo — ideali, uspešno uničevali komunizem v nepomembnih skupinicah izven narodne skupnosti vseh slojev in vseh bivših taborov v Slovenskem domobranstvu pod vodstvom generala Rupnika. Ti so namreč v sramotnem političnem računanjn, ki jim je ostalo v kosteh še iz minulih časov, že mislili, da lahko spričo nervoznih poizkusov potapljajočih se komunistov, namenjenih razkroju domobranstva, pristavijo svoje piskerčke k ognju, ki se je kresal med nami in komunisti, in ki je končno pošteno osmodil klaverne boljševiške betice. Slovenski domobranci dobro vedo, zakaj jih je poklical čas. Zato so se ob naši disciplinirani enotnosti vsi ti komunistični poskusi z govori njihovih lutk v Londonu vred žalostno razleteli in nas še bolj ojeklenili. Vse to bedno prizadevanje zločinskih prisklednikov kaznjenca Broza-Tita nam je namreč bilo samo v dokaz naše moči — in strahu, ki ga imajo pred nami, če ostane naš duh v vsakem položaju tako udaren, kot je bil doslej. Vse ostale bo pa razvoj dogodkov nujno prisilil do enakega sklepa, kot ga je napravil v bratski Srbiji Draža Mihajlovič, ki je spoznal bridko, neznačajno prevaro tako imenovanih zaveznikov in se vključil v srbsko narodno skupnost okoli generala Nediča, da se te dni na življenje in smrt bije skupaj z nemškim vojakom proti vdirajočim Sovjetom in Titu v zaledju.
Kdor ima še dvome, naj si enkrat za vselej zapomni:
Od vsega začetka še za trenutek nismo postali nezvesti svojim idealom. Ljubimo svoj narod, domovino in Boga! Ni je osebe in sile na svetu, ki bi nam mogla zabraniti, da ne bi ljubili tega, kar nam je najsvetejše in najdražje. Ni je osebe in sile na svetu, ki bi bila upravičena, da bi nas kdaj klicala na odgovor za to, da smo z vsem svojim slovenskim bistvom ljubili in z vsemi silami branili Boga, narod in domovino!
To pa smo izpričali s svojimi mrtvimi junaki in ranjenimi borci. Tem mrtvim sinovom se bo nekoč narod iz globine spoznanja zahvaljeval za njihovo — nam že sedaj sveto žrtev. Mi njihovi bratje po ideji in krvi, pa jih prosimo, naj v zboru junakov molijo pri Bogu za izdani in trpinčeni slovenski narod, ki so ga v zboru borcev branili s puško in življenjem.
Po njihovem zgledu stoje na mrtvi straži svojih domov tisoči tistih, ki jih bo zgodovina nekoč imenovala najboljše sinove našega naroda. Kdo božji na svetu more te naše junake klicati na odgovor in jim količkaj očitati, če so iskreno hvaležni nemškemu vojaku, da jim je pomagal, ko se je njihove očetne strehe loteval ogenj iz iz tako imenovane — bratske roke, ki se je povezala s savojskim okupatorjem, ko pa danes vsi Srbi brez izjeme spoznavajo odurno igro svojih včerajšnjih zaveznikov, od akterih so pričakovali hipno rešitev iz vseh težav, in kateri danes še s prstom ne mignejo, ko tisti, ki so ustoličili hrvaškega cerkvenega tatu Tita na "maršalski" stolček, z mongolskimi hordami rušijo srbska mesta in naskakujejo proti jugoslovanski prestolnici? Kdo na svetu nam more očitati, če smo hvaležni nemškemu vojaku, da nam je pomagal, ko se je naš narod — že lansko leto izdan in zapuščen — davil v komunistični gnojnici, ki so jo pomagali dovajati k nam — naši "zavezniki"? Nihče ni in ne bo za to poklican, zakaj več kot vse puhle nade, ki bodo vse razočarale, več kot vse grožnje, vabe in miki nam pomenijo Bog, narod in domovina!
Če je z narodom povezani slovenski časnikar pred dnevi zapisal, da je vsaka v naših listih po nas zapisana beseda v času naše borbe proti komunizmu najpristnejši krik naših lastnih slovenskih src in duš, potem naj vedo vsi, ki se pripravljajo na obsodbe, da je vsak korak slovenskega domobranca najpristnejši izraz naše največje domovinske ljubezni. Le mi edini imamo pravico klicati k spreobrnjenju vse, ki si brusijo jezik okoli nas.
To velja tudi za vas, gospod Kuhar, ki ste nam govorili, naj se združimo s tistimi, ki bi vam že davno odstrigli vrat prav tam, do koder sega vaš beli duhovniški ovratnik, če bi ostali v domovini in vršili med nami ono poslanstvo, za katerega so dali svoje življenje prof. Ehrlich in desetine vaših bratov, ker so poleg velike domovinske ljubezni, ki jih je navdajala, kot duhovniki upoštevali tudi stališče papeža do komunizma, stališče torej onega foruma, ki tudi za vas, — če ste še duhovnik in katoličan — predstavlja najvišjo cerkveno instanco! Če pa ste govorili zato, da bi si rezervirali ministrski stolček, potem ste prav tako kot Mikuž nepokorni svoji vrhovni cerkveni, oblasti in niste več duhovnik. Za nas pa ste umazana, neznačajna pokveka, ki je pljunila v tisto juho, ki jo je včeraj s slastjo jedla in jo celo drugim prodajala. S tem ste za vse večne čase zaigrali upoštevanje med našim narodom, ki ga bodo vodili samo pošteni in značajni možje. Vaš primer je tudi dokaz, da nas nobena stranka — tudi vaša ne! — ne more rešiti, ker je vsaka po vašem primeru, ki ste imeli pred letom še polna usta obsodb partizanov, pripravljena na vsak kompromis — zaradi korita! Tem bolj bo zdrav narod v domovini dal vse svoje sile na razpolago novi vsenarodni skupnosti, ki jo v boju proti zločinskemu in izdajalskemu slovenskemu delu boljševizma ustvarja naš general-rešitelj Rupnik.
In vam, gospod Churchill, lahko nekaj resničnega povemo, čeprav smo majhni in čeprav se z nami igrate kot objestna mačka z mišjo. Nekateri nam namreč očitajo, — da smo izdajalci, ker delamo drugače, kot to zahtevate vi — naš "zaveznik", čigar velikopotezna igra na svetovni šahovnici ogroža naše življenje. Nismo namreč takšni politični ignoranti, kot bi kdo mislil. Znamo poslušati in znamo čitati tudi to, kar je napisano v Londonu. Znali smo čitati tudi to, kar ste govorili vi, gospod Churchill, o boljševizmu in Sovjetski Rusiji. Strupeno pikre so bile besede na račun "azijatskih džingiskanov 20. stoletja", kakor ste še pred štirimi leti imenovali Sovjete. Dale so nam celo slutiti spopad, ki naj bi — po vaših besedah — vzplamtel med njimi in imperijem, ki mu imate čast krojiti politiko kot ministrski predsednik. Če ste to pozabili in se povezali s tem nenaravnim zaveznikom samo zaradi tega, da bi zrušili Hitlerjevo Nemčijo, in če ste samo zaradi tega izdali in pognali v žrelo tega židovskega moloha male narode, ki ste se jirn desetletja napihnjeno predstavljali kot zaščitnik, potem, gospod Churchill niste vredni, da predsedujete angleškemu svetovnemu imperiju, oziroma je angleški svetovni imperij z vsemi svojimi stotinami milijoni prebivalcev takšen slabič, da ni vreden življenja. Kajti sramota je, spoštovani gospod Churchill, da za rešitev svojega svetovnega imperija žrtvujete svoje včerajšnje zaščitnice "džingiskanu 20. stoletja", kakor to te dni doživlja tudi oni del nacionalne Srbije, ki je z Mihajlovičem na čelu polagal vse nade edino v vas, pa ste ga izdali kot kralja, da se bo sedaj ob Nediču z združenimi močmi boril proti vdirajočemu boljševizmu na življenje in smrt. Gospod Churchill, ali sedaj vidite, da nismo mi krivi, če vas nismo poslušali in smo se zvezali z vašim sovražnikom, ki nam je pomagal? Gospod Churchill, mi vas in vašega naroda ne sovražimo, ker smo se v teh groznih letih naučili samo ljubiti svoj ubogi narod. Postali pa vam bomo pravi prijatelji, kadar za zaščito svojega svetovnega imperija ne boste žrtvovali malih narodov kugi, ki jo prinaša vaš nenaravni zaveznik, in kadar boste stopili v evropski blok, ki ga Nemčija — in to Hitlerjeva Nemčija, gospod Churchill — že od leta 1941 vodi v borbi za obstanek, ki ga ograža židovski satanizem bogataško boljševiške igre. Vaš sovražni zaveznik vam namreč že sega v žep. Če boste pa takrat, kadar vam bo pregloboko segel v malho, svojo igro le spremenili in ga udarili po zobeh, potem vedite, da mi vsi, ki smo že tri leta dan in noč v borbi z boljševizmom, vemo, da je Hitlerjeva Nemčija proti kateri ste sa poslužili tega nenaravnega zaveznika, že od junija 1941 čuvala tudi vaš svetovni imperij, kakor koli se to sliši na moč paradoksno! In prav tej Nemčiji bo zgodovina nekoč dala veličastno priznanje, da je edino njena in Hitlerjeva zasluga, da bo boljševizem propadel, ker je edino ona tako zdesetkala aziatske sile v službi svetovnega židovstva, da se jih bo združena Evropa lahko obranila in jih zapodila nazaj tja, od koder jih je židovski patron spustil na krščansko in kulturno Evropo. To že danes govorim vsemu svetu jaz, Stanko Kociper, slovenski domobranec, pa me lahko, dragi rojaki, ki še niste slišali radia Beograd in ste še slepi, podrete — kot izdajalca, ker se dam voditi od suhoparnega razuma in ne od čustev, ki jih je skuhala ljubljanska ulica.
Tem bolj vidimo spričo vsega tega, kako prav je imel naš general Rupnik tudi takrat, kadar smo stiskali zobe zaradi njegovih besed. Vidimo, da imamo v svojem generalu Rupniku največjega Slovenca, kar jih je rodila slovenska zemlja v svoji 1500 letni zgodovini. In zaradi tega njegovega globokega političnega duha, zaradi njegove neizmerne, vse žrtvujoče ljubezni do svojega naroda bomo sedaj v njegovem imenu in v bodoče v njegovem duhu storili vse, da bo naš narod živel lepše življenje, kot ga je imel kadar koli prej. Prav zato pa bomo dali vse svoje sile — tudi sile tistih, ki so stali doslej ob strani, pa bodo v kratkem spregledali —-na razpolago slovenski narodni skupnosti, da nas bo Rupnik z njo popeljal v lepšo bodočnost.
Sedaj vidimo, kaj nam je storiti.
Naša odločitev je padla. Do konca, do skrajnosti disciplinirani in enotni pod vodstvom našega generala Rupnika v borbo proti boljševiški kugi! Gospodje iz vseh koncev sveta, ki barantate z malimi narodi za profite svojih velikih žepov, gospodje izpod domače strehe, ki za te žepe špekulirate na korita in na stolčke, videli boste, kako bomo znali za to svoje prepričanje umirati! Toda popustili ne bomo! — Umrli bomo, toda zmagali bomo! — Prišel ho čas, ko se boste spomnili teh mojih besed, čeprav sem mlad in nepomemben. Narod bo klical v življenje duha junakov iz Grčaric, ki so padli za tisto, kar so — veliki politiki z eno potezo zatajili; klical bo v življenje duha junakov s Turjaka, ki so dali mlada življenja za Boga, narod in domovino! — Razočaran in izmučen narod bo preklel vse današnje politike in zapeljivce in bo romal k Rupnikovemu spominu!
Takrat bo vstal nekdo, ki ga bo božja Ljubezen, ki se razliva nad slovenskim narodom, naši domovini ohranila, in ta bo ta narodič popeljal v lepšo bodočnost z geslom:
Bog, narod in domovina!
Ta govor je imel dr. Stanko Kociper po radiu leta 1944. V tem sestavku tako trezno in jasno oriše situacijo, da nam lahko služi kot zelo pomemben sklic pri našem soočanju z domobranstvom in njegovimi nasprotniki.
Tu prinašamo tudi ponovno objavljen posnetek iz leta 2016, v katerem je prebran del zgornjega govora, kakor je bil povzet v enem od časopisov iz leta 1944.
