Domobrančev pomenek z Božičkom (Vinko Žitnik, 1944)

Domobrančev pomenek z Božičkom

Moj Božiček, sveti, sladki nebogljenček, blažena sirota,
vidim Te kako Te zebe v temnem hlevcu na povesmu slame
In kako je prazno okrog jaslic, vate zre le sten golota,
Tvoja nebogljenost, majhnost ne pritegne src in jih ne vname;
sveti Ti le blesk miline iz pogleda Tvoje čiste Mame,
greje Te le njenih svetih rok in prsi insrca gorkota.
O kako si beden, sladki moj brezdomček, moj nebeški revček!
Pridi vame, v mojem gorkem srcu najdi jaslice in hlevček!

O ne boj se puške v moji roki, bomb za pasom — niso zate!
Kakor Ti brezdomec sem, stoječ na straži za okopi, rovi;
zublji so mi dom požrli, rablji so mi pomorili brate,
mati je v izgnanstvu, lačna in brez strehe joka za sinovi,
sred vasi požgane v zrušenem zvoniku ne pojo zvonovi,
kot na sam veliki petek raglje strojnic hropejo čez trate.
O zakaj dovoliš, da pode iz src Te roji podivjani?
Ti, o Vsemogočni, prosiš, naj Te moja šibka roka brani!
 



»Ali si pozabil, moj bojevnik zvesti, da sem Bog Ljubezni,
da je križ moj prestol in da s križem padam k dušam vedno niže,
da ljubezni roka zadržuje meč pravičnosti železni
In da za rešitev blodnih duš nalagam svojim zvestim križe?
O kaj res ne čutiš, da si Srcu moj'mu s križem vedno bliže
In kako skoz noč in muke vabim te, da vame se pogrezni? —
Kdor pa drzno venomer odbija mojo zveličavno roko,
padel bo, po svoji krivdi se pogreznil v brezno bo globoko.

O zaupaj vame: moja roka nov svet v ognju, krvi ustvarja!
Še so duše, vedno več jih je, ki gorke jaslice so meni!
Iz noči teh dni krvavih vstala bo miru, ljubezni zarja,
narodi me bodo znova našli, v ognju, krvi prerojeni —
kadar bodo kakor jaz v tej sveti noči majhni, nebogljeni.
O veruj, da zmagoslavno z mano prideš iz tega viharja!
O, le bori hrabro se, vojščak moj. In v ljubezni gori zame!
Ogenj sem na svet prinesel in kako želim, da ves svet vname!«

-Vinko Žitnik

  

---

To ganljivo pesem je spisal Vinko Žitnik in je bila objavljena leta 1944.

Iz katerega koli zornega kota lahko pogledamo na slovensko domobranstvo in slovenskega domobranca kot vojaka, in povsod najdemo le pristno slovensko bistvo. Praktično nemogoče je najti pri slovenskemu domobranstvu karkoli, kar bi bilo v nasprotju z narodno zavednostjo ali tradicijo. Slovensko domobranstvo je bilo bistveno slovenska vojska, ki je to dokazovala po svojem bistvu in po svoji biti. Zelo enostavno je reči, da so bili domobranci narodni izdajalci, a toliko težje je te besede resno in strokovno utemeljiti. Če se poglobimo v to oznako "narodni izdajalci" in jo primerjamo z osebnostjo slovenskega domobranca, ostanemo brez besed na norost, ki jo uzremo v ljudeh, ki trdijo, da so bili slovenski domobranci izdajalci naroda. Če gledamo na narodnost kot na neko neotipljivo, skorajda transcedentno bitnost, ki povezuje zaporedja rodov in posameznikov v neko nadnaravno skupnost, ki jo je mnogokrat tako težko določiti, da ne bi na eni strani zapadli v narodni relativizem in na drugi strani v narodni megalomanizem, potem priznamo, da ne vemo kako je vendar mogoče, da si upa kdorkoli slovenskemu domobrancu očitati narodno izdajstvo.

Pristali bi še na diskurz o možnost državne izdaje, ne moremo pa nikdar pristati na trditve o narodni izdaji. Če pa že vstopimo v diskurz o narodni izdaji, potem to, paradoksalno, najdemo le na strani partizanov tj. revolucionarjev. Slovenski domobranec je ostajal zvest svoji narodni tradiciji, le on je povzdignil svoje edinstveno narodno bistvo v razmerah nemške okupacije, ki so jo mnogi neutemeljeno smatrali za pogubno za naš narod in ki jo mnogi še danes brez vsake utemeljitve smatrajo za pogubno. Premnogi so takšni, ki so šli skozi osnovno, srednjo, pa celo fakulteto, brez vsake vednosti o tem kaj so v resnici bili domobranci in kako so izkazovali svoje narodno bistvo.

Zato si kot delček te slike, ki jo na teh blogih počasi odstiramo, včasih tudi ob neodobravanju demokratskega tabora, ki si neupravičeno lasti idejo domobrancev za svoje kapitalistično - zavezniške interese liberalne demokracije in z njo povezanega kaosa, poglejmo domobranski Božič 1944.

Domobranski Božič 1944

Domobranci kljub službi domovini ludi za letošnji božič niso pozabili lepih slovenskih božičnih navad. Še pred prazniki so pohiteli v gozd in nabrali mahu za jaslice.

V vojašnici so postavili v kotičku prostor za božično veselje. Vsi hočejo postavljati ali vsaj pomagati pri delu.

 
Oče domobranec je pri tem delu v duhu pri svoji družini. S peskom je posul betlehemsko pot.

Prijatelji pa so še postavili pastirčke in ovce na mah in jaslice so bile gotove.



 
"Tam stoji pa hlevček, lepi hlevček, Betlehem..."


Svečke so že zagorele in bliža se polnoč.

 
Tedaj so domobranci zapeli čudežno in večno lepo "Sveta noč, blažena noč..."


Po duhovnem okrepčilu je teknilo tudi telesno.

 
Blagoslovljen Božič!
-NeoDomobranec

Domobranski obhod po ljubljanskih ulicah 12.12.1943

Na današnji dan leta 1943 se je po ulicah Ljubljane odvila prva parada novo ustanovljenega Slovenskega domobranstva, ki je nastalo po izdaji italijanskega kralja in generala Badoglia, ki sta zvito prestopila na zavezniško stran, v naročje angleškim in amerikanskim vojnim mešetarjem. Po sodelovanju badoglijevcev z domačimi banditi oz. partizani, ki so družno udarili po vaških stražah in četnikih na dolenjskem, so Ljubljansko pokrajino končno zasedle nemške sile, ki so bile v boju proti banditom veliko bolj učinkovite, a kar je pomembneje, vaške straže so se mogle reorganizirati v močnejše enote zbrane v Slovenskem domobranstvu t.j. v pravi slovenski narodni vojski, ki je črpala iz tradicije in ščitila svoje domove in svojo deželo pred komunističnim prevratništvom. Slednje je sicer uspelo zaradi amerikancev in angležev, ki so goreče podpirali jugoslovanske komuniste in Stalinov zverinski režim v Rusiji.

Vendar pa je bil dvanajstega decembra 1943 prvi obhod domobrancev po ulicah Ljubljane in ljudje so z navdušenjem pozdravili svojo narodno vojsko. Oglejmo si nekaj fotografij in si preberimo članke, ki so izšli v časopisju ob tem zgodovinskem dogodku.

(13.12.1943 Slovenski narod)

Zmagovit pohod domobrancev skozi Ljubljano

Velike množice so jim povsod prirejale mogočne in navdušene ovacije

Današnja nedelja je zbližala belo Ljubljano in slovenske domobrance morda bolj kakor vse, kar je bilo doslej o tem izrečenega ali napisanega. Čete slovenskih mož in fantov v novih domobranskih krojih so korakale  skozi Ljubljano bodro in odločno ob trdih udarcih ob mestni tlak in z lepo pesmijo na ustih  — in Ljubljana je odpevala pohodu svoje legije s toplimi pozdravi, s cvetjem in z ostrimi vzkliki zoper komunizem. Obhod domobrancev je tako v pičli uri zavojeval Ljubljano, še bolj zavojeval na prav dostojanstven način in za trajno.
  
Po vojaški točnosti so nastopili domobranci svoj pohod ob 10 45 izpred poslopja bivše orožniške šole na Ljubljanskem polju. Ko je prijezdilo čelo sprevoda pred carinarnico in so na trdih tleh začeli odmevati koraki prve čete, je tam zbrana velika skupina gledalcev sporočila svoj prvi pozdrav, živ in prisrčen, ter jih obsula s cvetjem. Treba je takoj ugotoviti, da so domobranci vse presenetili po okusnosti in smotrnosti unifrom, po zglednem redu in izravnanosti, po enakomerno ubranem koraku in po zbrani resnosti, ki izdaja pravega vojaškega duha.

   
Ni dvoma, Slovenec je dober vojak. O tem nas je domobranski pohod mahoma prepričal. Saj se pokret prav za prav razvija šele nekaj tednov, pripadnost letnikom in stanovom je različna - in vendar je že vse enovito, kakor da imamo domobransko formacijo že dolgo časa. In medtem ko so nas čete prepričale o vseh pravih vrlinah, ki se zahtevajo od pešadije, je pa bila nemalo senzacija današnjega obhoda - naša domobranska artilerija. Nastopila je sicer v manjšem številu kakor pešadija, toda podala je Ljubljani dokaz in poroštvo, da je organizacija našega domobranstva vsestransko zajeta.
  
Legija koraka... zašla je s Šmartinske ceste na Cesto soške divizije. Naraščajo gruče in skupine, a prvo zmagoslavje je pred glavnim kolodvorom. Na širokih pločnikih je zbrana pisana množica meščanov in deželanov. Pozdravljajo, vzklikajo.
-Živeli slovenski domobranci!
-Živeli naši rešitelji!
-Smrt rdečemu nasilju!

V osrčju mesta

Čete pa korakajo mirno in udarno ob petju svoje himne. Že je zavila na Dunajsko cesto, pohod gre v osrčje Ljubljane. Pogled je mogočen in osvaja. Na obeh straneh Dunajske ceste se bolj in bolj zgoščuje špalir, na prostrani Ajdovščini pa je že prava gneča.


— Glejte, že prihajajo! — si vzklikajo ljudje. Bolj in bolj se bliža častno vodstvo — trije nemški častniki na konjih — nato poveljnik prve čete, potem druga četa,  jezdeci, konji, topovi, konji, topovi,  posadka na njih, vozovi s strelivom, potem pa spet četa za četo. Ko se med pozdravi občinstva približajo Ajdovščini, prilete med nje novi šopki. Družba zalih deklet — gotovo so dijakinje — je bila pripravila lepe šopke nageljčkov in pestrega jesenskega cvetja. Zdaj pristopajo h častnikom in brambovcem in veselje zažari pod mrkimi čeladami. Odtod dalje je vedno več cvetnih pozdravov in kolone so kar vidno poživljene z nežnim pestrim okrasom.

Pred pošto. Tisočglava množica je napolnila pločnike. Vzkliki v pozdrav domobrancem in proti komunizmu se zgrinjajo hrupno, vedno glasneje, rasto in polagoma pojemajo, ko so že vse kolone zavile na Ulico 3. maja in nato na staro Bleiweisovo cesto. Tam doli pred Narodnim domom in pred vhodom v Tivoli je špalir spet zgoščen v velike skupine.
 

Pred prezidentom generalom Rupnikom

Na Bleiweisovi cesti pa so seveda najznačilnejši prizori pred vladno palačo. Prezident divizisjki general g. Leon Rupnik  je stopil na balkon, da pozdravi svoje mlade tovariše. Častitljivemu, izkušenemu vojščaku je to praznik ponosa in veselja, ki ga ne taji. Prav tako živahno razgibana je vsa ostala družba predstavnikov na balkonih in oknih vladne palače. A spodaj na pločniku je mladina, ki burno pozdravlja prezidenta in domobrance. Gredo mimo kakor izklesani. za njihovim trdim korakom pa odmeva topot konjskih kopit in ropot topovskih koles. Zdaj prikoraka zaključna četa. Mladi poveljnik je zapovedal pozdrav na levo — in obrazi se v mimohodu zazro v generala Rupnika, ki jim odzdravlja z obema rokama, vesel, ponosen in zadovoljen.

Na Kongresnem in Marijinem trgu

Legija je objela Ljubljano še po Rimski cesti in nabrala mnogo pozdravov, zlasti pred Dramo in v Gradišču, nato pa se je razlila kakor nezadržen hudournik čez Kongresni trg. Balustrada nunske cerkve je polna, odtod je posebno lep pogled čez trg, vzdolž roba Zvezde pa je polno mladine, ki sproščeno daje duška svojemu navdušenju za slovensko brambovstvo. In slovenskega domobranstva: če se nekateri stari oklevajo in si o teh rečeh niso na jasnem, je mladina že spoznala, kam in kako je treba ubrati pravo pot v bodočnost. Proti komunizmu! K narodu!
 
 Skozi ozko Wolfovo ulico se pretaka reka domobrancev na Marijin trg, da spet zajame in osvoji veliko množico gledalcev. Na Marjinem trgu je bila taka gneča, da se nisi mogel prebiti skozi njo. Tu je zmagoslavje doseglo svoj višek. Vsa stopnišča k frančiškanski cerkvi so bila kakor živi grozdi, vse na okrog strnjene množice. Tisoči klobukov in robcev so plapolali nad glavami, gromoviti vzkliki so orili domobrancem v pozdrav, bodrilo in zahvalo. In ko je odšla zadnja četa, si je množica dala duška, z mogočnim zborom v kateri so vsi odkritih glav peli narodno himno.

Navdušene ovacije so spremljale domobranski pohod tudi vso nadaljnjo pot čez trimostje po Stritarjevi ulici, mimo škofije tja dol na Poljane pa po Jegličevi cesti domov. Tudi tod so bili gosti špalirji in topli pozdravi, saj je vsak del Ljubljane prispeval lep delež k skupnemu sprejemu, v kateremu lahko k zaključku podčrtamo, da je bil v polni meri občudujoč in prepričujoč. In na tem velikem priznanju, občudovanju in zaupanju lahko naše domobranstvo mirno dalje gradi tabor za brambo vseh poštenih, zavednih Slovencev, njih lepšo in srečnejšo bodočnost.

(14.12.1943 Slovenec)

Ljubljana je s cvetjem sprejela slovenske domobrance

Veličasten pohod domobranskih čet po ljubljanskih ulicah - Ljudstvo je domobrance pozdravljalo z navdušenimi manifestacijami in jih obsipalo s cvetjem

Ko se je v soboto popoldne zvedelo, da bo napravila naša slovenska vojska svoj slavnostni pohod po Lubljani, so celo tisti, ki razvoj slovenskega domobranstva spremljajo z vso skrbjo in ljubeznijo, nekoliko skeptično majali z glavo, češ, ali je Ljubljana že zadosti pripravljena na tak sprejem, ali je domobranska vojska že zadosti organizirana in strumna za tak važen obhod? Mladina, ki pa tudi na Ljubljano ne gleda tako skeptično in ki v slovensko domobranstvo stavlja vse svoje zaupanje, je pa
vest sprejela s silnim navdušenjem. Pokazali bomo Ljubljani, kaj smo v teh kratkih tednih, ko se je o nas malo govorilo in malo slišalo, napravili, pokazali bomo tistim, ki hočejo Ljubljano na vsak način imeti za svojo, da je slovenska Ljubljana zavedna, protikomunistična, enotna za vso trpečo Slovenijo po odločnem odporu proti komunizmu! In res. Včerajšnja nedelja je omahljivce presenetila mladino pa v zaupanju potrdila: kaj takega nihče ni pričakoval. Slovenski domobranci so nastopili v vsej strumnosti in vojaški izklesanosti, Ljubljana pa je pokazala svojo pravo slovensko srce, ko je te strumne, izklesano slovenske vojake navdušeno obsula s cvetjem.
  

Manifestacije pred glavnim kolodvorom

  
Točno ob 10.45, kakor so napovedali, so slovenski domobranci odkorakali izpred poslopja bivše orožniške šole. V strumnem vojaškem koraku so šli mimo prve skupine pred carinarnico, ki jih je veselo in toplo pozdravila. Na vsej poti, na vseh ovinkih spremljajo pohod domobrancev množice, med katerimi ima prednost mladine. Navdušeni pozdravni vzkliki spremljajo pohod domobrancev. Prave manifestacije pa je slovenska domobranska legija doživela pred glavnim kolodvorom. Čete korakajo strumno mimo vzklikajočih množic, zavijejo na Dunajsko cesto, ki jo vso premarširajo v gostem in strnjenem špalirju navdušenih Ljubljančanov.

Nastop topništva

   

Na tej ulici je veličastnost pohoda še prav posebej prišla do izraza. Na čelu pohoda so bili najprej trije nemški častniki na konjih, nato prva slovenska četa, druga in tako naprej, nepregledna množica strumnih zagorelih, resnih obrazov slovenskih fantov. Posebno veselje in navdušenje pa je pripravila ljubljanski publiki domobranska artilerija. Na sedežih, v katerih smo včasih gledali italijanske cesarske vojake, ki niso nikdar znali svojih topov nameriti na komunistična gnezda, pač pa so znali dobro streljati na slovensko narodno vojsko v Turjaku, smo videli včeraj obraze topničarjev slovenske domobranske vojske. Ti slovenski fantje, ki so včeraj sedeli na tako lepih topovih, bodo znali to orožje nameriti na komunistična gnezda in jih razdreti.
 

Navdušen sprejem ob pošti

  
Prav posebno nestrpno je pričakovala domobranske legije strnjena množica okrog pošte in ob Batovi palači. Ko so se pojavili prvi domobranci v novih lepih uniformah, z novimi čeladami, na katerih se blesti slovenska zastavica, je vsa množica zaorila v en sam vzklik: »Živeli slovenski domobranci!«  Ogledali smo si vsakega vojaka posebej, vsakega poveljnika posebej, objeli z ljubeznijo vsako četo in reči moramo: ponosni smo na našo narodno vojsko. Slovenci smo že od nekdaj znani kot dobri in disciplinirani vojaki. In ta kvalitetnost, ta discipliniranost in strumnost se je lepo pokazala pri naših četah, ki so včeraj korakale mimo nas. Pod vsako čelado je bil izrazit vojaški obraz, pogled miren in razumen, kakor da pričakuje samo povelja v napad. Med vojaki ima prednost mladina, vendar pa je bilo med njimi tudi mnogo mož zrelih let. Mladostno živahno razpoloženje, ki ga je kazala mladina ob cesti, je zajelo tudi nje, do je bil njihov korak mladosten in lahek, kakor njihovih mladih tovarišev. Prav isto razpoloženje, ki smo ga opazili na obrazih slovenskih vojakov, je bilo tudi v množici, ki je vojake na njihovem pohodu spremljala. Pečet navdušenja in ljubezni do slovenske domobranske vojske je spet dala slovenska mladina, med katero smo pa opazili mnogo, mnogo starejših Ljubljančanov, ki jih je vse zajelo naravnost mladostno navdušenje in veselje.

Zadoščenje beguncev

  

In še nekaj je lahko vsakdo opazil včeraj na ljubljanskih ulicah. V Ljubljani živi nekaj tisoč beguncev iz Dolenjske, Notranjske, ki so sami doživeli strahote komunističnega nasilja in so se pred njim umaknili, da si rešijo vsaj golo življenje. Ti brezdcmci so do sedaj pohajali po ljubljanskih ulicah z grenkim občutkom, da Ljubljana nima srca za niihovo trpljenje, da Ljubljana ne presoja pravilno strahot, ki jih je komunizem prinesel slovenskemu narodu. In mirno moramo reči, tega grenkega občutka ni bila kriva Ljubljana, ampak komunistična propaganda, ki je znala deželi vcepiti, da je v Ljubljani vse komunistično. Včeraj pa so ti begunci izpod komunističnega nasilja sredi med meščani opazovali slavnostni pohod slovenske protikomunistične vojske in včeraj so lahko odkrili zopet eno komunistično laž. Ljubljana ni komunistična, Ljubljana je slovenska, narodno zavedna in zato ostro obsoja komunizem, in zato s toplo ljubeznijo pozdravlja protikomunistična borce. Zanimivo je bilo opazovati posamezne obraze kmečkih mož in žena, ki so ob cestah gledali pohod slovenskih domobrancev. Nekako boječi in plahi so gledali slovensko vojsko, z nekim nezaupanjem so opazovali publiko okrog sebe. Ko pa so videli, da je ta ljubljanska publika z ljubeznijo in navdušenjem pozdravljala protikomunistične borce, so se se jim obrazi razjasnili, z veseljem in navdušenjem so se še sami pridružili in marsikateri kmečki gospodar, marsikatera kmečka mati je navdušeno pridejala svoj »živio«, ko je slovenska dijaška mladina vzklikala: »Živeli slovenski domobranci!« In ta »Živio« naših beguncev z Dolenjske ima krepko ozadje: požgane domove, pobite brate, sinove, ki gnijejo bogve kje v dolenjskih gozdovih. Mladina, ki je te od trpljenja razorane obraze s sočutjem opazovala, je svoje navdušenje za protikomunistične borce še podkrepila.

Mimo pošte je naša vojska krenila po promenadi, kjer so se včasih sprehajali komunistični promenadni »levi«, ki so se sedaj z ljubljanskih ulic umaknili, da so na Dolenjskem lahko uprizarjali svoje krvave žaloigre. Namesto mehkih korakov oblazinjenih ljublianskih gospodkov so odmevali po tej promenadni ulici vojaški koraki slovenske narodne vojske, ki bo vsem tem zločincem pošteno in pravično poplačala njihove grdobije.

Pred palačo pokrajinskega predsednika

Najbolj ganljivo pa je bilo srečanje slovenske narodne vojske s prezidentom divizijskim generalom g. Leonom Rupnikom. Gospod prezident je pričakoval mimohod svoje vojske na balkonu vladne palače, obdan od svojih najožjih sodelavcev. »Pozdrav na levo!« in tisoč zagorelih obrazov slovenskih protikomunističnih borcev se zaupno obrne v pozdrav, izklesanemu in izkušenemu vojščaku, prvemu
borcu proti komunizmu. Ta jim odzdravlja vesel, navdušen, ponosen, odzdravlja z obema rokama, ki komaj moreta pokazati, kakšno veselje čuti v svojem srcu, ko vidi pred seboj uspeh svojih prizadevanj. Tako sta se srečala prvi naš sedanji protikomunistični borec in vojska — slovenski domobranci.

Višek manifestacij na Marijinem trgu

Legija, ki si je že na dosedanjem pohodu nabrala cele kite cvetja, je med cvetjem korakala po Rimski cesti, po Gradišču, kjer jo je povsod spremljal val navdušenja. Naš Kongresni trg, ki je videl že marsikatere lepe prireditve, lepšega ni videl. Na stopnišču nunske cerkve množica ljudi, ob vsem Kongresnem trgu pisana množica, ki spremlja pohod slovenske vojske. S širokega trga prodre vojska v ozko Wolfovo ulico na Marijin trg. Zdi se, da je bil sprejem najlepši na Marijinem trgu Ko so vojaki prikorakali v Wolfovo ulico, so imeli prvi hip občutek, da ne bodo mogli prodreti skozi maso ljudi, ki se je zgrnila na Marijinem trgu. Vse pobočje ob frančiškanski cerkvi, vsa stopnišča pokrita z masami ljudstva. Ljudje so splezali celo na stopnišče Prešernovega spomenika in od tam opazovali slavnosten obhod. Toda isti red, isto strumnost kot jo je prikazala naša vojska, je pokazala tudi Ljubljana. Med gosto množico Ljubljančanov je bil za vojsko pripravljen ozek prehod v katerega so si utrle pot naše čete in naše topništvo. Prav posebej so se na Marijinem trgu izkazala naša dekleta. Že prej so si pripravila lepe šopke rdečih nageljnov in ko so slovenski vojaki korakali mimo njih, so jih krasile s cvetjem in jih navdušeno pozdravljale. Marsikateremu fantu pod čelado se je obraz razjasnil, marsikateri je do solz ginjen gledal pisano množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Saj so isti fantje pod vtisom komunistične propagande imeli dolge tedne vtis, kot da Ljubljana ne mara zanje. Pohod je nato šel mimo magistrata, škofije, na Poljansko cesto, po Šmartinski cesti in se vrnil na svojo izhodno
točko.

Zaključek včerajšnje nedelje je za Ljubljano zelo lep. Slovenski domobranci so jo do dna prepričali,  da sme vanje popolnoma zaupati, ko bo šlo za odločno borbo proti komunističnim zločincem. Ljubljana sama je pa navdušeno manifestirala svojo protikomunistično prepričanje in nihče več nam ne bo mogel dopovedati, da je Ljubljana komunistična. Prav posebno toplo občutje so pa od včerajšnje prireditve prinesli naši vojaki. Kdor koli je imel to srečo, da je po pohodu in popoldne prišel med nje, se je kar mimogrede nalezel veselosti in navdušenja. Nihče, razen tistih, ki so organiziranje slovenskih domobrancev gledali prav od blizu, ne more vedeti, kakšen balzam je bila včerajšnja prireditev za naše domobrance. Vsi sedaj vedo, da jim Ljubljana zaupa, vsi vedo, da srce
slovenske domovine čuti s trpljenjem dežele, da se za to deželo izplača žrtvovati vse, tudi svoje življenje, da je tudi Ljubljana vredna varstva in žrtev slovenskih domobrancev.

(14.12.1943 Jutro)

Zmagoslavje domobrancev

V »Slovenskem Narodu« smo že podrobno poročali o zmagovitem pohodu, ki so ga v nedeljo dopoldne priredili slovenski domobranci po glavnih ljubljanskih ulicah. Bil je to pravi praznik za naše mesto. Naredil je globok vtis na silne množice prebivalstva, ki so se zbrale po ulicah m trgih ter prirejale goreče ovacije domobrancem in narodni ideji, za katero se bore. Manifestacije so bile obenem odločita obsodba protinarodnega komunizma in vseh, ki ga direktno ali indirektno podpirajo.

V sprevodu domobrancev je poleg šestih pehotnih čet sodelovala tudi baterija havbic, ki je vzbujala prav posebno pozornost. Vsi možje in fantje, pešci in topničarji, so bili oblečeni v nove domobranske uniforme, okusne in praktične, tako da je nastop naših prostovoljcev žel še večje navdušenje in odobravanje. Oddelek je odkorakal ob 10 45 z izhodišča pri novih carinarnicah. Pod šmartinskim viaduktom je po cesti Soške divizije in Dunajski cesti krenil v osrčje mesta med špalirjem Ljubljančanov in Ljubljančank, ki so zastavne vojake toplo pozdravljali, dekleta pa so jih okitila z nageljni in drugim cvetjem. Na križišču pred glavno pošto so se gnetle goste množice prebivalstva, ki so napolnile vse pločnike ter prirejale čvrsto korakajočim vojakom vedno bolj navdušene ovacije. Mimo Narodnega doma so zavile kolone po stari Bleiweisovi cesti pred vladno palačo. Tam si jih je z balkona ogledal šef pokrajinske uprave prezident general Rupnik, ki je bil vidno zadovoljen s svojimi fanti in jih je vesel pozdravljal.

Po Rimski cesti, čez Gradeče in Kongresni trg je vodil pohod dalje na Marijin trg. Trg je bila napolnila že prej skoro neprehodna množica, tako da jo za domobrance ostala le ozka gaz. Vihar navdušenih vzklikanj in ovacij je bil tako močan, da je v njem utonil odmev čvrstih korakov stopajočih kolon. Tisoči in tisoči klobukov in robcev so vihrali v pozdrav borcem za slovenski narod in njegovo boljšo bodočnost.

Prav tako se je gosta množica zbrala pred magistratom in enako navdušeno vzklikala domobrancem, ko so korakali dalje mimo škofije na Poljansko cesto. Tudi vso nadaljnjo pot po Poljanski cesti, čez
šentpeterski most in po Šmartinski cesti nazaj na izhodišče je označeval gost špalir meščanov, katerim se je že na obrazih bralo, kako globok vtis je na vse naredil domobranski obhod.

Nedeljski obhod domobrancev je v polni meri dosegel svoj namen. Potrdil in okrepil je vse dosedanje borce proti komunizmu, ker jim je nazorno predočil, da se borba ne vodi le z besedami, temveč tudj z dejali in da imajo v domobrancih činitelja, ki bo to borbo uspešno nadaljeval in dokončal za korist vsega slovenskega naroda. Spreobrnil je mnoge omahljivce, ki so doslej morda še dvomili, ali bo mogoče komunizem med nami zares uničiti in iztrebiti, pa so po nedeljskem mogočnem obhodu lahko ugotovili. da vstaja sila, ki bo temeljito očistila našo domovino komunističnega razbojništva. Število aktivnih borcev proti komunizmu bo zaradi tega spoznanja odslej naraščalo še hitreje. Spregledal pa je brez dvoma tudi marsikdo, ki je doslej še nasedal razdirajoči komunistični propagandi. Otresel se bo škodljivega vpliva in neutemeljenega strahu ter sedaj ob dvanajsti uri odločno obmil hrbet pogubonosni komunistični druščini.

Vojaški pohod domobrancev je pokazal, da vodi njihova jasno začrtana pot s hitrim korakam naprej in da imajo domobranske formacije že za seboj prvo fazo, ki je stala še v znamenju vaških straž. Domobranstvo se je razvilo v čvrsto vojaško organizacijo, tesno povezano po vojaški disciplini, vojaškem redu in popolni vojaški opremi. Kot enotno vojaško telo bo naše domobranstvo v polni meri kos naloženi nalogi in jo bo zanesljivo izvršilo. Vidno jamstvo za to je že sam impozantni napredek, ki so ga domobranci dosegli v kratkem času nekaj tednov in katerega so s svojim nedeljskim nastopom najlepše dokazali.

Ravno zaradi tega so goste množice občinstva, ki so se zbirale po ulicah in trgih, sprejemale domobranski pohod z izredno toploto, ter radostno in z naraščajočim navdušenjem vzklikale vojakom. Ljubljančanke, ki so po naši davni tradiciji obdarovale korakajoče vojake s cvetjem, so predstavljale vse slovenske žene in dekleta, ki ljubijo svoj narod in ga hočejo ohraniti.

Še v nekem pogledu je bil nedeljski pohod značilen in važen. Pokazal je, kako zelo se je spremenilo lice Ljubljane, kako zelo se je predrugačilo gledanje meščanstva na borbo proti komunizmu. Če so poprej komunisti lahko trdili, da je velik del Ljubljančanov z njimi ali vsaj z njihovo OF tega ne morejo več po prizorih, ki so se v nedeljo odigravali po ljubljanskih ulicah in trgih. Ovaeije domobrancem niso bile umetne. Bile so spontane, bile so izraz notranjega sproščanja, zadovoljstva in navdušenja. Tudi Ljubljana se je po ogromni večini svojega prebivalstva priznala za narodni, protikomunistični tabor. Tudi ona postaja vedno bolj mrtev, nedostopen teren za protinarodni komunizem, obenem pa vedno močnejša moralna in materialna opora protikomuntstičnim borcem, na katerih čelu stopajo vprav naši domobranci. Tudi v tem je velik pomen zmagovitega nedeljskega domobranskega obhoda.

(16.12.1943 Domovina in kmetski list)

Ljubljana je toplo pozdravila domobrance

Slovenci domobranci so v nedeljo napravili obhod po Ljubljani, ki je bil na vsej črti zmagovit. Ob 10.45 so pešci in topničarjl v dolgih kolonah krenili izpred nekdanje orožniške šole na Ljubljanskem
polju ter prikorakali mimo glavnega kolodvora v središče Ljubljane. Že tu so bili od množice burno pozdravljeni, še mnogo večji delež priznanja pa so želi na nadaljnjem pohodu mimo pošte in po Ulici 3. maja. Na balkonu vladne palače je prezident general Rupnik zadovoljno motril domobranske čete, ki so stopale strumno in odločno. Fantje in mladeniči v novih uniformah, s čeladami na glavi, so vzbujali vso pozornost. O simpatijah do njih pa so najbolj pričali šopki, katere so jim poklonila ljubljanska dekleta. Posebno je presenetila dolga kolona domobranskih topničarjev, ki jih je Ljubljana prvič videla in se s tem prepričala, da je izgradnja domobranske organizacije vsestransko zajeta. Zelo živahno so bili domobranci nadalje pozdravljeni na Kongresnem trgu, kjer je bilo največ mladine, krona sprejema pa je bil Marijin trg, kamor se je zgrnila najgostejša množica Ljubljančanov. Ljudje so vzklikali domobrancem in proti komunizmu, mahali z robci in klobuki, dekleta pa so vojščakom
poklonila še mnogo šopkov. Tudi na nadaljnji poti so se ponavljale manifestacije, da je na ta način vse Ljubljana izpričala svoje simpatije do domobrancev. Slike, ki jih priobčujemo, kažejo značilne prizore z nedeljskega obhoda.

(16.12.1943 Družinski tednik)

Mogočen pohod domobrancev po Ljubljani

Čudo volje in vztrajnosti: v bore desetih tednih se je iz nič razvila slovenska narodna vojska — že danes naša dika in naš ponos

V nedeljo 12. t. m. dopoldne so priredili naši domobranci v svojih ličnih in toplih novih uniformah svoi prvi slavnostni pohod po ljubljanskih ulicah. Povsod kjer so hodili, so jih spremljali navdušeni klici Ljubljančanov, cvetje in topli pozdravi.

Točno ob 10.45 so slovenski domobranci odkorakali izpred bivše orožniške šole in s strumnim vojaškim korakom krenili mimo carinarnice, po cesti Soške divizije in po Dunajski cesti v osrčje Ljubljane. V središču Ljubljane je slovesnost šele prav prišla do izraza. Na čelu pohoda so jahali trije
nemški častniki, za njimi pa nepregledne vrste domobranskih čet, samih resnih obrazov slovenskih fantov. Posebno občudovanje Ljubljančanov je želo topništvo, ki je dokazalo, da se organizacija našega domobranstva razvija res smotrno in temeljito.

Prav posebno nestrpno je pričakovala pohoda domobranskih čet množica ljudi okrog pošte. Že ko so jih od daleč zagledali. so se razlegli navdušeni klici: »Živeli domobranci!< in navdušenja kar ni bilo konec. Domobranske čete so kazale toliko strumnosti in discipliniranosti, da je vsakemu pravemu Slovencu ob pogledu nanje moralo od ponosa zaigrati srce.

Izpred pošte so krenile domobranske čete med vzkliki in cvetjem po Aleksandrovi cesti do Bleiweisove in od ondod do palače pokrajinske uprave. Tam jih je na balkonu pričakoval šef pokrajinske uprave, prezident general Rupnik. Tisoč zagorelih, resnih obrazov slovenskih protikomunističnih borcev se je obrnilo k svojemu ustanovitelju. Gospod prezident Rupnik iih je z veseljem in ponosom gledal in jim z obema rokama odzdravljal.

Višek navdušenega sprejema je doživela legija slovenskih domobrancev, ko je po Rimski cesti in med pisano množico ljudi na Kongresnem trgu in v Wolfovi ulici prikorakala na Marijin trg. Velika množica Ljubljančanov se je zgrnila okrog frančiškanske cerkve, pokrila stopnišča, nekateri so pa splezali celo na Prešernov spomenik. Domobranske čete so si komaj utrle pot med gostimi množicami ljudi. Veselo presenečenje so jim pripravila dekleta, ki so jih sprejela s šopki rdečih nagljev in iih obsule s cvetjem. Pač vsakemu voiaku je ob pogledu nanje in na navdušeno množico ljudi zaigralo srce: marsikateremu med njimi je smehljaj preletel obraz.

Sprevod domobrancev je potem krenil dalje mimo magistrata in škofije na Poljansko cesto, od ondod pa na Šmartinsko cesto nazaj do izhodišča.

Nedeljski pohod je dosegel svoi namen. Domobranci so prepričali Ljubljano, da sme v polni meri vanje zaupati, dokazali so pa tudi, da vodi njihova jasno začrtana pot s hitrimi koraki naprej in da imajo njihove formacije prvo, najtežjo fazo svojega razvoja že za seboj. Ljubljančani so se ob pogledu na naše vojake prepričali, da bo slovenska narodna voiska kos vsem, tudi najtežjim nalogam, ki jo še utegnejo čakati v bližnji bodočnosti.

(18.12.1943 Slovenski dom)

Odgovor in napoved

Nedeljski pohod prvih formiranih, uniformiranih in oboroženih oddelkov slovenskega domobranstva je padel v čas, ko je bivša Jugoslavija In še posebej naše slovensko ozemlje, predmet strahotne gonje v rdeči propagandi. Sovjetska Rusija hoče na vseh predelih, katere smatra za svoja vplivnostna področja, že pred koncem vojne ustvariti dopolnjeno dejstvo: komunistično revolucijo in s tem priključitev raznih vzhodno in srednjeevropskih »republik« sebi.

Zaradi tega uprizarja s pomočjo kominterne osvobodilna gibanja, katerih edini cilj je komunistična revolucija, to je proletarizacija teh ozemelj pod krinko boja proti »okupatorju« ter odstranitev vseh tistih domačih, nacionalnih elementov, ki so revoluciji — In s tem sovjetskim političnim ciljem — nasprotni.

Posebno zagrizeno, načrtno in temeljito je to prizadevanje Sovjetov bilo v Sloveniji. Očitno je, da je boljševizem Slovenijo določil za skrajno zahodno točko svojega bodočega vplivnostnega področja. Zaradi tega je skušal pogoje za boljševizacijo docela pripraviti najprej tu. Kar bi letalo med Slovenijo In Rusijo, bi potem samo padlo v naročje temu imperializmu in njegovim socialnim ter kulturnim oblikam.

V tem |e ta načrt podoben sovjetskim naklepom za boljševizacijo vse Evrope I. 1936, ko bi bila morala postali rdeča Španija — pa bi se potem zrušilo vse, kar je med njo in med Sovjeti.

Boj za boljševizacijo Slovenijo, ki se je v vsej Evropi in na Balkanu začel najprej, je bil tako zagrizen in krvav iz dveh razlogov. Prvič si je kominterna boljševizacijo tega ozemlja, ki naj Sovjetom služi kot drugi prehod na Sredozemsko morje, če bi odpovedale Dardanele, zastavila za prvi in trenutno poglavitni cilj v Srednji Evropi.

Drugič je ta boj tako silovit zaradi tega, ker je malokatera srednjeevropska dežela po svojem duhovnem izročilu, po svoji temeljni povezanosti z evropsko omiko ter po svojem socialnem ustroju komunizmu in njegovim ciljem po bistvu, sama po sebi tako nasprotna kakor Slovenija. Zaradi teh treh razlogov sta bila prebujenje in odpor vseh slovenskih zdravih sil prav tako dinamična, prav tako neizprosna, prav tako na življenje in smrt gnana. Šlo je — in gre še — za bitje ali nebitje Slovencev kot evropskega naroda, šlo je — in gre še — za to, ali navzlic vojni ohranimo duhovne, kulturne ter civilizacijske pridobitve, do katerih se jo Evropa prikopala, ali pademo za sto, celo voč sto let nazaj, na stopnjo najstrahotnejše življenjske zaostalosti in socialnoga suženjstva.

Slovensko ljudstvo je na ta prizadevanja sovjetskega imperializma odgovorilo z ne. Šlo je proti najemnikom svetovne revolucije v boj tako rekoč golih, pa še to zvezanih rok. Kazalo je junaštvo brez primere, doživljalo poraze, bilo v svetu deležno zasramovanja od tujcev in od lastnih zgubljencev; zabredlo je po 8. septembru zaradi izdaje tistih Savojcev, ki so trdili, da je njihovo zgodovinsko, tisočletno poslanstvo, braniti Evropo pred komunizmom, v nevarnost, da ga rdeča revolucija zaduši.

In bi ga tudi bila, da ni v tisti usodi našlo poti do edinega naravnega in načelnega ter k sreči dobro oboroženega zaveznika vseh tistih narodov, ki v svoji hiši In Evropi hočejo rajši pogin kakor boljševizem — do Velike Nemčije.

Nemški vojak je izmučenemu, dvakrat izdanemu slovenskemu trpinu na gorečih razvalinah njegovega doma podal roko in puško. Slovensko ljudstvo, ki si nikakor ni želelo komunizma in njegovega osvobojenja, je pred kominterno ter njeno slovensko spako, Osvobodilno fronto, začelo bežati v varstvo edine silo, ki ga more braniti pred boljševizmom.

To je bil prvi njegov odgovor na moskovske in londonske slavospeve o svobodi in demokraciji v bivši Jugoslaviji. Prav pri slovenskem narodu se je najprej uresničila napoved, ki so jo izrekli tisti, katerim je ta preobrat in odgovor naroda najbolj neljub. Angleška revija »The Nineteenth Century and after« je letos aprila, ko so sovjetska prizadevanja za nadoblast v srednji in Jugovzhodni Evropi začela z vso silovitostjo prihajati do izraza, zapisala:

»Če se bo v vzhodni in jugovzhodni Evropi razširil strah, da bi te pokrajine prišle pod izključno rusko oblast, bo prišlo do obsežnega zbiranja sil pri vseh tistih, ki bodo smatrali Nemce za svojo zaičitnike. Ni ga med Baltskim in Egejskim morjem naroda, ki bi glede tega vprašanja pri njem vladala nasprotja...«

Tako se je zgodilo pri nas; tako se bo zgodilo pri slehernem narodu, ki bo na svoji koži in na svoji usodi začutil, kaj mu prinaša boljševizem.
 
Kominterna ni mogla sveta prepričati s propagando o vojaških uspehih svojih najemnikov na bivšem jugoslovanskem ozemlju. Kje nekil če bi bilo res samo tisto, kar so po poročilih londonskega radija banditi Osvobodilna Fronta dosegli zgolj v Sloveniji, bi morala Nemčija vsaj pred mesecem dni kloniti. Ker svet vidi, da je v resnici vojaško močnejša, kakor je bila, ne verjame več.

Zato je bila potrebna nova igra:
Stalin je zapovedal ustanoviti »pravo« jugoslovansko »ljudsko vlado«. Ta vlada zdaj dopoveduje svetu, da ima v bivši Jugoslaviji, zlasti pa v Sloveniji, vso oblast. Pod njo šele jugoslovanski narodi prvič v svoji zgodovini doživljajo popolno svobodo in demokracijo. To dokazujejo zlasti »prve svobodne volitve« v Sloveniji in nepretrgani vojaški uspehi komunistov pri nas. Neprenehoma padajo nezavzetne trdnjave: Turjak že drugič ali tretjič, Grahovo, zdaj najbrž Kočevje, železniške zveze med Ljubljano in Trstom sploh že tri mesece ni...

In tako dalje: uspeh za uspehom, svoboda za svobodo...

Slovensko ljudstvo pa ve danes drugačno resnico o tem, kakšna je oblast nove »ljudske« vlade, ki jo pri nas zastopa OF s svojimi tolpami. Zaradi tega odgovarja na vso tujo propagando po svoje, tako kakor smo že zapisali.

Drugi odgovor pa je dalo v nedeljo, ko so se ljubljanske ulice tresle od trdega koraka njegovih pravih, svobodo- In rodoljubnih, zvestih sinov. Ti so po tisoč potih ušli svobodi  Osvobodilne Fronte, AVNOJ-A in Tita, šli k tako imenovanemu »sovražniku« po puško, stopili v trumah na plan, da bodo v zvestem bojnem tovarištvu z nemškim vojakom branili na svoji zemlji v boj za isti veliki cilj: za uničenje komunizma.

V nedeljo smo teh borcev, trpinov »osvobojenja«, ki jih od njihovega sklepa ne bo več odvrnila nobena sila na svetu, videli v Ljubljani tisoč. Za njimi čakajo drugi tisoči, čaka ves narod in s tem daje odgovor na boljševiške, Titove, Vidmarjeve in druge propagandne laži.

In narod, njegove odločitve in njegova dejanja bodo tisto, kar bosta upoiteveli bodočnost in zgodovina. Samo to, nič drugega.

Nekoč smo na tem mestu že zapisali, da je pomen in smisel našega poliličnega položaja, ki je nastal s tem, da smo čez noč dobili v lastne roke upravo bivše Ljubljanske pokrajina, dosti večji, kakor pa bi si kdo na prvi mah mislil. S tem dejanjem nam je Slovencem bila ne le ponujena, temveč dana možnost in prilika, da pokažemo, če smo sposobni in voljni voditi se sami ter živeti, delati in umirati za lastno, ne za komunistično »boljšo« usodo. Vse to je odvisno od nas samih, ker gre pač za nas same.

Ljudstvo, ki se je po 8. septembru navzlic krvavemu razdejanju in strahotnim žrtvam znašlo v enem, se bo znašlo tudi v drugem. Naša bodočnost je odvisna od dveh pogojev: od popolnega, neizprosnega, totalnega obračuna s komunizmom ter njegovimi javnimi in skrivnimi najemniki, ter od naše pripravljenosti za kovanje lestne usode.

Nedeljska manifestacija, ob kateri sta se v oni volji in enem kriku strnila slovenski domobranec in slovensko ljudstvo, nam je poroštvo za prvo in napoved za drugo.

(22.12.1943 Domoljub)

Ljubljana je slovenska in protikomunistična

V nedeljo, 12. decembra, je bil v Ljubljani velik obhod naših domobrancev. Točno ob 10.45 so vrli slovenski fantje in možje, oblečeni v lepe, nove uniforme, z novimi čeladami, na katerih se je blestela slovenska zastavica, strumno odkorakali izpred poslopja bivše orožniške šole.

Na vsej poti, zlasti po Dunajski cesti, ob Batovi palači, po Bleiweisovi cesti. Marijinem trgu in Poljanski cesti je gost špalir zavednih Ljubljančanov viharno pozdravljal neustrašene borce za svobodo vere in domovine.

Posebno vzpodbudno je bilo srečanje naše slovenske vojske z g. generalom — prezidentom Leonom Rupnikom, pred palačo pokrajinskega predsednika, ki je po pravici zrl v veličastnem sprevodu slovenskih domobrancev tudi velik uspeh svojih prizadevanj.

Zelo so sc na Marijinem trgu izkazala naša dekleta. Že prej so si pripravila lepe šopke rdečih nageljnov in ko so slovenski vojaki korakali mimo njih, so jih krasile s cvetjem in jih navdušeno  pozdravljale. Marsikateremu fantu pod čelado se je obraz razjasnil, marsikateri je do solz ginjen gledal pisano množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Saj so isti fantje pod vtisom komunistične propagande imeli dolge tedne vtis, kot da Ljubljana ne mara zanje.

Zdaj pa vsi vedo, da je Ljubljana protikomunistična in slovenska in da njeno srce čuti s trpljenjem slovenskega podeželja.