Prisotnost hlapčevskega nacionalizma danes
Če želimo razumeti izvore slovenske ideološke pohabljenosti, se moramo vrniti na začetke. Če namreč hočemo razumeti, kako je lahko internacionalistični, breznarodni komunizem zacvetel med slovenskim narodom in se še danes predstavlja za samo srž slovenske nacionalne identitete, moramo pogledati kaj neki je to, kar imenujemo na tem mestu "partizanski" ali "hlapčevski nacionalizem".
Pred časom me je namreč zelo neprijetno presenetil nek sentiment znanca, ki je velel, da se takšna islamizacija, ki jo poznajo metropole zahodne Evrope, pri nas ne more zgoditi, saj se bomo ob morebitnih podobnih trendih združili "rdeči in črni". Rekel je, moral bi videti, kaj pišejo potomci partizanov in komunistov po Facebooku, moral bi videti, kako narodno zavedni so, kako nacionalistični in neizprosni so.
Ob tem sem se zavedel, da je res veliko takšnih ljudi, ki še danes, po vseh teh letih, ne razumejo, kaj je partizansko domoljubje in kaj partizanski nacionalizem. Zato torej ni nič čudnega, če še po vseh teh letih ti krvni ali ideološki potomci komunistov svojo stran prikazujejo za narodno zavedno in celo nacionalistično, medtem ko prikazujejo našo proti-revolucionarno stran za narodno-izdajalsko. V tem je torej temelj prevare slovenskega naroda. V prepričanju, da so bili partizani nacionalisti in domoljubi, ki so "švabe" in "lahe" sovražili iz svojega nacionalističnega prepričanja. A mi trdimo, da tu ne gre za nacionalizem v klasičnem smislu besede, temveč za hlapčevski nacionalizem, ki se od klasičnega nacionalizma bistveno razlikuje.
In ko na tem mestu govorimo o prevari, naj bralca že vnaprej opozorimo, da mu bomo prihranili klasično kritiko partizanstva in komunizma, po kateri naj bi bili partizani nekako bistveno istovetni z okupatorji. Ogledali si bomo prevaro, ki ne temelji na poenostavljeni dialektiki upora in sodelovanja z okupatorjem, ki se potem glede na proti-polarne "akademike" menja, obrača in cirkulira. Ogledali si bomo torej prevaro, ki izhaja iz slovensko-narodne specifične svetovno-nazorske situacije in je omogočila tako komunistični prevzem oblasti, kot omogoča to permanentno revolucionarno nihanje v vse bolj levo.
Namreč ko tu govorimo torej o tem paradoksu hlapčevskega nacionalizma, je naše delo precej olajšano spričo nekaterih civilno-političnih pojavov, ki lahko eventuelno pripeljejo do razblinjenja vsake utvare, ki še leži na očeh slovenskega naroda.
Eden takšnih pojavov je namreč parlamentarna stranka Levica, ki jo je eksplicitno podprla tudi Zveza združenj borcev narodno osvobodilnega boja (ZZB NOB). Ta stranka je ideološko najboljše restavriranje starih komunističnih sentimentov. Tistih komunističnih sentimentov iz časov, ko komunisti v rokah še niso držali oblasti in ne svojih enormnih državnih darov in kapitala. Gre za stranko, ki zelo dobro zastopa nekakšno restavrirano in rehabilitirano slovensko ortokomunistično miselnost, ki je zrasla na podlagi starega liberalizma, kot njegova logična naslednica in obenem reakcija nanj, in je potem potegnila za seboj narod v zgodovinski avanturizem, iz katerega ta še ni našel poti.
Zato lahko skozi njene nazore jasno vidimo tudi paradoksalnost starega, tedaj še "mladega" konkretno-revolucionarnega komunizma in partizanstva. Logično sicer je, da dinozaverski komunisti iz ZZB NOB to stranko v prvi vrsti podpirajo zaradi njenega infantilnega in zaletavega čaščenja "pridobitev" stare revolucionarne garde in je zato najkoristnejše teslo za ohranjanje privilegijev te zavaljene parazitske organizacije. Vendar pa je obenem tudi jasno, da gre tudi za striktno ideološko istovetnost in da z eksplicitno podporo stranki Levica, podporniki izražajo tudi podporo strankinemu specifičnemu in jasno artikuliranemu pogledu na svet.
A danes, kot rečeno v prej omenjeni anekdoti, še vedno velja, da so se partizani in komunistična avantgarda borili za narodno bitnost, obstoj in narodno kulturno-biološko specifiko. Kako torej razložiti, da ti isti direktni potomci ali celo še živeči kurirji, "soborci" teh partizanov, podpirajo stranko, ki dejansko spodkopava najbolj fundamentalen konsenz, ki naj bi ga zagovarjali rodoljubi, domoljubi, narodoljubi, narodnjaki, nacionalisti vseh strani in barv, o tem kaj neki narod pomeni in kako se ga ohranja? Stranka, ki podpira nenadzorovano priseljevanje tuje-jezičnih, tuje-rasnih, tuje-kulturnih, drugo-verskih priseljencev, stranka, ki podpira razkroj slovenske kulture, stranka, ki skuša omejevati vojaške kapacitete naše države in tako oslabiti naše obrambene sposobnosti... ta stranka je danes paradni konj okostnele staro-revolucionarne garde; tiste garde, ki naj bi nam ohranila narod iz čiste narodne ljubezni in neizčrpne narodne zavesti, narodnega ponosa itd.
Kako je to mogoče? Tu je jasno, da bralec poreče: seveda, saj se komunistom ni nikoli šlo za narod, šlo se jim je za razred. Dobro, to je res, vendar pa je to le delni odgovor. S tem pač ni rešeno vprašanje, kako neki je torej komunizem ohranil v narodni "folklori" značaj nekega narodnega gibanja, ki se mu gre za narodni ponos, domoljubje in obstoj slovenskega naroda. Če tu le odgovorimo, da gre pač za komunizem in komunizem je socialno gibanje, ki preko neke vrste revolucije skuša uveljaviti novo družbeno in ekonomsko ureditev, nismo razložili kompleksnosti naše slovenske situacije, ki še vedno po vseh teh letih veli, da se je šlo v slovenski državljanski vojni za boj med uporniki in sodelavci okupatorja. In tudi ne razloži, kako da nek povprečno šolani posameznik še vedno meni, da so bili partizani domoljubi, ki so s harmoniko in puško osvobodili Slovenijo.
Če hočemo dobiti vsaj nekoliko boljši odgovor moramo nazaj vsaj do Cankarja.
Cankarjevo videnje narodne zgodovine
Smo v letu, ko obhajamo stoletnico smrti pisatelja in pesnika Ivana Cankarja. Tega se poleg Prešerna ponavadi postavlja za nekakšnega očeta slovenskega naroda in zato ni nič čudnega, če že vse te mesece poslušamo iz vseh strani o njegovi veličini in popolnosti. Da, popolnosti. Zdi se namreč, da popolnost neka osebnost doseže tedaj, ko ga lahko razmišljujoči posamezniki z diametralno nasprotnimi stališči jemljejo za svojega, bistveno svojega. Tako svojega, da preko njega utemeljujejo ali vsaj dopolnjujejo svoje gledanje na svet. In to velja tudi za Cankarja. Cankar je socialist, Cankar je klerikalec, Cankar je pravi liberalec, Cankar je boljševik, Cankar je katoličan... Kakor koli že, to mesto ni primerno za kritiko tega literata, ki je postal titan slovenske kolektivne duševnosti. Jasno naj bo le, da smatramo njegovo osebnost za vse kaj drugega kot steber, ki naj bi podpiral slovensko bit in bistvo. Zanima pa nas v resnici le sintagma, ki jo je vpeljal v slovenski javni meta-politični diskurz: za hlapce rojeni.
Cankar namreč v svojih delih ni kreiral le neko kritiko tedanjega stanja, temveč je skušal diagnosticirati narodno duševnost sploh. Hapčevstvo kot neka značilnost, je zanj predstavljala neko temeljno prvino in kolektivno-duševno lastnost slovenskega naroda. Samega sebe pa je smatral za mesijansko figuro, ki naj bi skozi svoja dela prebudila, osvobodila in ozdravila slovenskega človeka te globoke in popolne hlapčevosti. Janko Glaser namreč pravi, da je v Beli krizantemi Cankar opisoval samega sebe, ko je zapisal:
»Kažem mu (namreč narodu), kako je majhen, kako je malodušen, kako tava brez volje in brez cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češčenje hinavščine, slavo laži; zato da se predrami, da spozna, kdo in kje da je, ter da pogleda v prihodnost... Sloikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silnejše zakoprnelo po čisti luči.«
Cankar namreč v svojih delih posredno ustvarja percepcijo slovenskega naroda, kot naroda, ki je inherentno zatiran in bolj kot to: naroda, ki je inherentno hlapčevski v najslabšem pomenu te besede. Hlapčevski v smislu dejanskega stanja in hlapčevski v smislu kolektivne narodne duševnosti. To njegovo prepričanje pa izvira iz nekih njegovih predpostavk, ki so vprašljive in drznemo si trditi: napačne. A kar je še bolj problematično je to, da so potem te predpostavke postale relativne glede na skupine in posameznike, ki so posvojile cankarjansko mantro o "narodu hlapcev". To so bili predvsem socialistični in komunistični slovenski krogi. Ti so frazo o "hlapcih rojenih in hlapcih vzgojenih" popolnoma vzeli za svojo in torej smatrali narodno maso za hlapčevsko drhal, ki jo more prebuditi šele neka revolucionarna avantgarda z nekim revolucionarnim dejanjem. Tako so denimo domači socialisti ali izseljenski socialisti vse ne-revolucionarne "reakcionarne" skupine in posameznike imenovali za "hlapce". Hlapci, ki ne zmorejo tiste revolucionarne mentalitete, s katero bi naredili v sebi in v družbi tisti veliki obrat "od naroda hlapcev" k "narodu junakov", kakor so pozneje vzklikali partizani, a o tem za hip kasneje.
Kar namreč Cankarja in to njegovo sintagmo o hlapčevstvu dela tolikanj pogubnejšo, pa je predvsem to, da je z njo Cankar kratko malo opravil z narodno tradicijo in jo v najboljšem primeru zrelativiziral, v najslabšem pa negiral in jo naredil za nekaj, čemur naj bi se permanentno nasprotovalo. Cankar je s svojim kvakanjem o narodu hlapcev, naredil prostor za nekaj novega, nek titanski prihodnji preobrat in obenem označil vso narodno zgodovino in tradicijo za hlapčevsko, s čimer je tudi jasno izpodbil temelje za realno in konkretno formulacijo naroda. Narod je postal tako prazen pojem, fraza, floskula, brezoblična tvar, ki nima neke stalne forme, temveč je le nekaj, kar ne bi smel biti in kar naj bi nekoč postal. Cankar namreč vso narodno zgodovino in tradicijo diskreditira tudi, ko pravi:
"Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je prešlo suženjstvo v meso in kri. Stoletja je služil politično in družabno tistemu gospodarju, ki mu je bil najbližji; stoletja je romal v noči in mraku njegov zasužnjeni duh po cesti, ki vodi v Rim."
Povedano drugače, Cankar je narod kratkomalo iztrgal neki realni zgodovinski določenosti in ga naredil za kaotično snov, pripravljeno, da iz nje nek junak ali neka avantgarda napravi nekaj povsem novega, zgodovinsko nedoločenega in golo negističnega. Narod je tako preko njegovih bizarnih pisarij postal nekaj s čimer lahko kdorkoli poljubno razpolaga. Vsa zgodovinska določenost v smislu prvinske kulture, religioznosti, načina življenja, je postala zaznamovana s floskulo o "rojstvu in vzgoji za hlapčevstvo", s čimer je postala grenka, neokusna in neprivlačna. Vse, kar pa zgodovinsko ni določeno, kar je napredno, kar je avanturistično, kar je revolucionarno, kar je heretično, pa je postalo, če rečemo po Kocbeku, junaško.
Vse je hlapčevsko, kar ni heretično, uporniško, revolucionarno
Iz tega mišljenja so se potem rojevali novi in novi socialisti in socialni naprednjaki, ki so prevzemali Cankarjeve pisarije za deskriptivne faktične opise realne stvarnosti slovenskega naroda in slovenskega človeka. "Narod hlapcev" je postala razširjena sintagma, ki so se je oklepali levičarji vseh vrst. Z njo so posedovali prikladen opis za svoje nasprotnike, "reakcijo", in z njo so lahko sebe ločevali od "raje" ali "drhali", v mišljenju, da so nova avantgarda, ki ima presekati s hlapčevsko miselnostjo. Vedeti moramo, da je šel Cankar tudi skozi obdobje navdušenosti nad nemškim filozofom F. W. Nietzschejem, ki je imenoval krščansko moralo za "suženjsko moralo" in je v tem seveda brez težav moč opaziti podobnosti s fascinacijo hlapčevstva nasproti neki mesijanski figuri pisatelja, nadčloveka. Prav tako je mogoče sklepati, da so svojo diferenciacijo od "hlapcev", razni socialisti črpali iz Nietzscheja, v smislu, da so smatrali sebe za tiste junaške figure, ki so dovolj heretične, da narod hlapcev potegnejo iz hlapčevstva narodne kulturne in religiozne determiniranosti. Okolje pač, v katerem so prebirali tako Cankarja, kot Nietzscheja, jih je dovolj zaznamovalo, da so zavedno ali nezavedno utemeljevali svoj svetovni nazor na obeh pisateljih.
Vendar tu se že kaže neka luknja, ki je spričo te junaške herezije zazevala v takem svetovnem nazoru. Kljub temu, da je naredila ta nazor za bizarno kontradikcijo, se sam vase nikoli ni sesul, ker ga je vzdrževal sprva pri življenju "zgodovinski avanturizem", kasneje pa, sicer kontradiktorna, dialektika naroda nasproti breznarodnosti ali recimo temu: zgodovinske negacije naroda. Če narod nič ne pomeni, je lahko vsak narodno zaveden, če dela v korist naroda, ali v njegovo škodo. Važno je le, da dela iz naroda hlapcev "narod junakov". A kar je pri tem pomembno vedeti, je to, da narod zgodovinsko gledano, po takem prepričanju nikoli ni bil zares kaj drugega kot le "narod hlapcev" in zato razne več ali manj prepričljive teorije, ki bi povzdignile naš narod na neko višjo stopnjo, naletijo predvsem v akademskih krogih na strašen odpor. Kakor, da bi potrebovali patološki občutek pretekle ničvrednosti in "hlapčevostI", stremi akademska kasta, da prikazuje našo preteklost v slabi luči, minimalizira ene reči in megalomanizira druge; vse, samo da bi narod ostajal v preteklosti "narod hlapcev". V kontrastu s tem, se smatra vse, narodno-heretično oz. narodno-revolucionarno za najpozitivnejše in najčistejše javljanje nekega odseva veličine "novega naroda", "naroda, ki nastaja". Od tod denimo poveličevanje protestantske reformacije, ki je zelo čislano s strani komunistov in je bilo čislano že ravno pri Cankarju v njegovih hlapcih.
"Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov."
Tako pravi v Hlapcih protagonist Jerman. Prav tako je fascinacijo s Trubarjem in reformacijo doživljal denimo Anton Aškerc, ki je podobno, v tem videl absolutni upor Cerkvi in kratkomalo narodni tradiciji sploh. Tako beremo v njegovi pesnitvi "Primož Trubar":
"Kdo je velik? Kdor rojakom svojim
kaže pot iz sužnjega mraku
v solnca in svobode domovino
z bakloj plamenečoj brez strahu."
Nihče pri pravi pameti ne bo očital Aškercu ali Cankarju pomanjkanje narodne zavesti, a problem je v tem, da tu zeva prepad med narodno zavestjo, ki bi vključevala narod v smislu neke realne linearne množice ljudi in med narodno zavestjo, ki vključuje zgolj neko idealistično percepcijo naroda, docela zaznamovano z ideološkimi predpostavkami dobrega, pozitivnega, človečanskega, naprednega itd. Tako nastane shizofreno dojemanje naroda in narodne zavednosti, ki zaničuje in negira narodno zgodovino, tradicijo in sploh kulturno, religiozno ter celo biološko določenost naroda, ter narod sam reducira na jezik ali celo samo na neko abstraktizacijo naroda, neko idejo naroda, skratka na nek napihnjen, visokozveneč nič.
Kajti, če Cankar pravi, da smo "narod hlapcev" in da smo vnuki "srmdljive drhali", potemtakem narod ni nič konkretnega, temveč je le jezik, povezan z zamislijo o prihodnjem junaštvu. Vse, kar je preteklo, kar je nekdaj bilo, je ničevo, hlapčevsko, zanemarljivo, umazano. Narod je tako kaos brez forme. Formo mu bi dal šele Trubar, šele Cankar, ali nek nov Trubar, nek nov Cankar. Narod je šele, kar pride. Mesijanska avantgarda, ki bo prinesla novo dobo: novi Jeruzalem.
A tudi če za hip zanemarimo prisotno implicitno željo po neki mesijanski figuri ali avantgardi, ter novem času, ki zveni podobno ničejanskim blodnjam o novem nad- ali čez-človeku, pač ne moremo mimo eksplicitnega naziranja, da je vse preteklo, vse staro, vse prejšnje,... v samem bistvu slabo, in ni nujno del tistega, kar misleci, kakršna sta Cankar ali Aškerc, imenujejo za narod v smislu porajajoče se negacije "naroda hlapcev". Kajti narodu hlapcev nasproti stoji nekaj, kar lahko danes iz naše perspektive imenujemo "narod junakov" in ta realizacija popolne negacije stare narodne tradicije in določenosti, se je implicitno svitala že pri Cankarju, pri Aškercu, pri vseh ostalih proti-klerikalcih, namreč liberalcih, socialistih, neodvisnežih, naprednjakih, in kar je še pomembneje: pri narodoljubih, domoljubih, nacionalistih.
Hlapčevski nacionalizem namreč odpravlja narod v smislu neke zgodovinske skupnosti in vzpostavlja koncept naroda kot neke samo iz sebe bivajoče abstrakcije: "narodne pravice", ki je po svoji logiki avanturistična in inherentno revolucionarna. Če je narod v klasičnem smislu neko realno zaporedje rodov prednikov, pa je narod kot "narodna pravica" nek miselni koncept konkretizacije domnevne narodne volje v nekem trenutku zgodovine. Narod tako po tem prepričanju ni dolga veriga rodov in tem rodovom pripadajočih posameznikov, temveč v nekem trenutku bivajoči ljudje, ki predstavljajo narodno pravico. "Narodna zavest" je tako povezana le z najbolj banalnimi znaki narodne pripadnosti (jezik) in utemeljevana z najbolj bizarnimi moralističnimi koncepti o narodnih pravicah, zgodovinskem poslanstvu, narodni zavesti in narodnem izdajstvu itd. Vse narodno staro je bilo hlapčevsko, vse novo narodno je metafizičen klic k pravičnemu, dobremu, junaškemu, popolnemu.
Najboljša predstavnika teh bizarnih naziranj sta gotovo Edvard Kocbek in Janez Janžekovič, pa tudi cela vrsta drugih.
Kar pa ta hlapčevski nacionalizem dela sploh za nacionalizem je velika narodna prenapetost in nestrpnost do narodov, ki naj bi ogrožali ta lasten narod, obenem pa bratenje z ostalimi zatiranimi narodi in narodi, ki naj bi odpravili grožnjo ogrožujočih narodov. Tako denimo lahko zasledujemo v naši zgodovini mladoslovence in liberalce, ki so se povezovali z drugimi slovanskimi narodi in jih že patetično mimikirali (npr. mladočehe); prav tako so denimo pozdravljali nacionalnejše religije kot npr. pravoslavje in prestope Slovencev v te razkolniške pravoslavne cerkve. Panslavizem ali vseslovanstvo je bil razširjen koncept domačih liberalnih nacionalistov, ki so videli grožnje v Rimu in Nemcih. Aškerc npr. je zanimivo pisal že leta 1896:
"Govôri, oj govôriKonkretizacija cankarjanske negacije in redukcije naroda v partizanstvu
premili jezik svoj!
Kaj meni Mekka tvoja,
kaj meni turban tvoj!
Tvoj jezik moj je jezik,
čuj me, prijatelj ti!
Slovanska sva si brata,
ej, ene sva krvi!"
Kar se je v letih po Aškercu in kasneje po Cankarju sejalo in sadilo, je potem najlepše obrodilo ob začetku okupacije Slovenije 1941, ko so komunisti ta hlapčevski nacionalizem kompaktno zapakirali v koncept Osvobodilne fronte (OF) oz. partizanstva. Pa naj sami komunisti skozi besede tovarišice Erne Česnik, povedo kaj jim je Cankar predstavljal leta 1948:
"Tako se je uprl kmečki revolucionar — hlapec Jernej, ko je prišel do spoznanja, da le z lastno silo, z lastnim uporom pride v kapitalistični družbi do svojin človečanskih pravic.
To je bila pot, katero je že tedaj nakazal Ivan Cankar slovenskemu narodu. Ne z molitvami, ne s prošnjami in čakanjem, marveč z lastnimi žrtvami in borbo bo prišel slovenski narod, narod hlapcev, do svobode in do naroda gospodarjev."
Ali pa kakor je zapisal glavni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Tržaško ozemlje iz leta 1948:
"V težki in krvavi osvobodilni vojni proti nacifašističnim okupatorjem svoje domovine, ki jo je slovenski narod — strnjen v svoji Osvobodilni fronti pod vodstvom Komunistične partije Slovenije — bil in zmagovito dobojeval maja 1945, so zdrave sile slovenskega naroda za vedno prekinile s svojo hlapčevsko preteklostjo in odločno stopile na pot svobodnega odločanja o svoji usodi ter se z graditvijo svoje socialistične domovine vključile v svetovni tabor naprednih demokratičnih sil z ljudsko— demokratičnimi državami in s Sovjetsko zvezo na čelu.
Osvobodilna fronta slovenskega naroda je v osvobodilni borbi preoblikovala slovenski narodni značaj, ki se po zmagi nad nacifašizmom in notranjimi izdajalci oblikuje v značaj novega človeka, kar daje slovenskemu narodnemu občestvu nove značilnosti predvsem to, da so v njem dokončno prevladale revolucionarno-napredne sile slovenskega naroda."
Najlepše pa je hlapčevski nacionalizem ujel Filibert Benedetič, ko je leta 1968 na Cankarjevi proslavi povedal:
"Od vseh resnic najjasnejša je bila za Cankarja Jernejeva pravica. To je bil naš manifest "ob svitu krvave zore"; to je bil naš manifest ob epilogu druge svetovne vojne, ko se je beseda kakor kamen trgala iz srca in postavljala nove temelje po tragediji, ki je zajela naš rod na križišču; in ta resnica je tudi danes manifest, ko vstajajo hlapci Jerneji od Harlema do Biafre, od domovine boga Montezume do riževih polj Vietnama."
Že leta 1942 v svojem glasilu Slovenski poročevalec, komunistični partizani pišejo:
"Prokleto žilavi smo, vaše nasilje nas je zakalilo, iz naroda hlapcev, ki so ga želeli imeti naši domači sovražniki, smo Slovenci postali narod borcev."
Boris Kidrič leta 1944 pravi:
"Včasih smo Slovenci sami sebe imenovali narod - hlapcev. Osvobodilna borba nas je preoblikovala v narod - borcev."
Kakorkoli že, jasno je, da so komunisti preko svojega razrednega in socialnega fanatizma, manifestirali v narodu najčistejšo formo te breznarodne narodne prenapetosti, ki je narod, po Cankarju, zaradi domnevnega hlapčevstva enačila s svetovnim proletariatom, in neke nacionalne interese poljubno zamenjevala z internacionalnimi interesi svetovne socialne revolucije, ljudskega anti-fašizma in prej ter kasneje ljudskega anti-kapitalizma. Narod namreč je tako še vedno ostajal tista kaotična snov brez forme, ki je niso ogrožali le švabi in lahi, temveč vse ne-revolucionarno: od preteklosti, zgodovine in kulture, do fašizma, kapitalizma, grozeče reakcionarnosti itd.
Kakor je Cankar vso narodno zgodovino in tradicijo zreduciral na nekaj "hlapčevskega", je komunizem to naziranje konkretiziral v praktični odpravi vsake vezi naroda z njegovo narodno zgodovino, pačil zgodovinopisje in končno iz naroda, ki naj bi prej ne obstajal zares, napravil narod junakov, to je: narod naprednih, modernih ateistov, ki pridno delajo, da lahko hodijo v trgovino in poleti na morje. Ali, kakor smo videli zgoraj v zapisu iz 1948, Slovenec je dobil nov značaj; karkoli je že postal, je vendarle postal nekaj, kar ni tisto, kar je nekdaj bil. S tem je bila pretrgana vez z realno in konkretno narodno tradicijo. Sramovati se preteklosti, jo zaničevati in proslavljati le heretična dejanja, ki so junaštva, je postalo tisti fundament na katerem se je sezidal hlapčevski nacionalizem, ta pa je potem zabrisal mejo med nacionalizmom, ki bi baziral na realnem narodu in neko čudo pesniško melanholistično narodnostno idejo prihajajočih junakov, heretikov, v smislu kopernikanskega preobrata proč od stare tradicije naroda.
Zato je narod tako pogosto utemeljevan le na jeziku, kot edini determinanti. Saj drugega kot le jezik, ta čudni partizanski (hlapčevski) nacionalizem tudi ne pozna. Kako bi se mogel identificirati z narodovo preteklostjo, z narodovo zgodovino in tradicijo, če pa je to hlapčevska preteklost, hlapčevska zgodovina, hlapčevska tradicija. Zato je narod zgolj in samo jezik. Popolnoma brezoblična stvar, ki je prikladna floskula za vse narodne prenapeteže, ki so tako dolgo čakali na tisto iskro, ki naj bi napravila požar in pokončala ta narod hlapcev in oblikovala nov narodni značaj.
Zato partizani eksplicitno nikoli niso bili nacionalisti, kljub temu, da so implicitno vedno veljali za nacionaliste in se te implikacije nikoli niso trudili izgubiti, saj jim je legalizirala njihovo "zgodovinsko pravico". Vendar so vedeli, da zeva velik prepad med klasičnim nacionalizmom in njihovim partizanskim (hlapčevskim) nacionalizmom. To so morali vedeti tako zaradi španske situacije, v katero so se avanturistično mnogi izmed vodilnih komunistov vključili in se je državljanska vojna tam delila na tabor nacionalistov, kamor so spadali konservativni, "reakcionarni", "proti-revolucionarni" in "klerikalni" elementi in na tabor republikancev, kamor so spadali "napredni", anarhisti, komunisti, socialisti... Prav tako so komunisti sami v svojem partizanskem glasilu Slovenski poročevalec že 19.6.1942, morali reagirati na proti-komunistično ilegalo, ki češ, da se imenuje "brezkompromisne nacionaliste". Komunisti vidijo distinkcijo med njihovo branžo "nacionalizma" in klasičnim nacionalizmom četnikov in "belogardistov". Sami smatrajo seveda svoj nacionalizem, ki ga eksplicitno seveda ne omenjajo, za pravilnejšega od starega klasičnega nacionalizma. Tu zopet zazija v nas distinkcija med narodom hlapcev in narodom junakov, ki jo junaški heretiki izvajajo s svojim nepremišljenim, napihnjenim frontalnim "uporom" "slovenskega ljudstva".
A največji problem tega hlapčevskega nacionalizma je v tem, da je tako votel in prazen. Temelji na čisti negaciji, na permanentnem uporu. Kolikor se še lahko upira neki pošasti klerikalizma, nemčarstva in domačega narodnega izdajalstva, toliko časa še govori o narodnosti in se napihuje z visoko zvenečimi narodno-moralističnimi floskulami, a v samem sebi je prazen. Če nima realne preteklosti in značaj naroda ter narod sam sploh šele utemeljuje nekje v nedavni zgodovini ali celo šele v prihodnosti (permanento zidanje novega, boljšega naroda, povezano s čakanjem realizacije pravega komunizma), potemtakem je vedno v skušnjavi, da prizna, da je nacionaliteta in narodni vzgibi, izčrpala svojo zgodovinsko vlogo ter je čas za človečanstvo. Tako denimo beremo ravno v prej omenjenem članku Benedetiča iz 1968:
"Zgodovina je dala možnost našemu človeku, da dvigne hlapčevsko čelo in premakne goro. In to je tudi storil. Toda kako povedati dramatičnost sedanjega življenja naše manjšine in kako izraziti pojem nacionalnosti in našega izrednega položaja ob zlomu idealov v sodobni potrošniški civilizaciji? Tragedija krvavega narodnega davka brez katarze je v našem človeku ohromila domorodno ljubezen nacionalne bitnosti Zakon eksistence priklenja človeka v usodo, ki mu je po naključju prisojena."
Partizanski hlapčevski nacionalizem namreč izdela tako napihnjeno mesijansko narodno zavest na podlagi neke abstraktne zamisli naroda kot narodne pravice, da na koncu izgubi sploh pravo podobo naroda, ki bi bil konkreten, utemeljen v zgodovini, v konkretnih ljudeh, ki so na tej zemlji živeli stoletja in tisočletja ter oblikovali nek specifičen narodni karakter, specifično moralo in specifično gledanje na svet. Hlapčevski nacionalizem že pri Cankarju, konkretno pa pri partizanih, tako videnje naroda popolnoma odpravi in kreira neko megalomansko idejo narodne pravice, nekega tisočletnega plemenskega boja slovanov nasproti germanom. S svojim nezgodovinskim pojmovanjem naroda in njegovim reduciranjem naroda na jezik, uspe partizanstvu, ustvariti poljubno aplikabilno definicijo naroda, s katero potem išče neko pravico zase. Pri tem se bori zoper neke demonične figure zunaj sebe in predvsem se bori zoper svojo "klerikalno" temnjaško preteklost "hlapčevosti". Tako denimo beremo bizarna izvajanja Tarasa Kermaunarja še leta 1996, ki si jih je dobro prebrati v daljšem odstavku:
"Če ne bi zmagali Rusi, Slovenci ne bi imeli danes svojo nacionalno države. Čo ne bi l.1918 zmagali Srbi, je Slovenci prav tako ne bi imeli. Vprašanje je, koliko bi sploh še eksistirali; morda le kot vindišarska etnija z delno kulturno avtonomijo? Obe svetovni vojni za Slovence nista bili lo to, za kar ju ima svetovna zgodovina; drugo vojno tudi kot - vsaj začasno - uničenje fašizma-nacizma. Za Slovence - Rusi bi se ohranili, Čehi in Poljaki itn. najbrž ne - sta bili obe, posebno pa druga vojna, osnova za ohranitev naše narodnosti-nacije. Potekali sta kot milenaristični; druga je dodala gentilističnemu hiliazmu še komunističnega. Rusi so zmagali kot Sovjeti, a obenem v sveti vojni za zmago Slovanstva nad Nemštvom ... Ne pravim, da se v Sloveniji ni dogajalo nič pametnega. Naj je bila še tako majhna, Slovenija je dejavno in uspešno sodelovala v boju zoper Nemce (Italijane); v povezavi ne le z Rusi, ampak tudi z zahodnimi zavezniki. (To opisuje celo dramatika slovenske politične emigracije: Vombergar v "Napadu".) Sodelovala je v tesni povezavi - v enotnosti - s Srbi, Hrvati, Muslimani, Makedonci, Črnogorci (...) Ne pozabimo: boj za samostojno Slovenijo - ta cilj je bil partizanom in OF jasen že 1. 1941, čeprav še ni bilo rečeno, da je samostojna Slovenija tudi lastna nacionalna država - je mogel potekati le v okviru južnoslovanskega in vseslovanskega boja-vojne, celo kot svete. Slovenci se sami pač ne bi spravili nad Nemce in Italijane. Izrabili smo priložnost, da smo v širšem okviru udejanili tudi svoj - naš - interes: vse večjo samostojnost."
Tu naš narod ni nič konkretnega, je le neka kreatura, ki skupaj z ostalimi akterji sodeluje v veliki plemenski ali narodni vojni med večno ogroženimi slovani in vedno ogrožujočimi germani in romani. Narod je torej le toliko narod in sploh nekaj vreden, kolikor služi nekemu zgodovinskemu vzgibu upora, preobrata, herezije, revolucije. Ko izčrpa svojo vlogo tega historičnega avanturizma, se povrne nazaj v praznino lastne identitete, kajti te nima: indentitete. Kajti, kar je hlapčevski nacionalizem narodu odvzel je predvsem njegova identiteta. Gledanje na narodovo preteklost kot na hlapčevsko preteklost in istočasno sklicevanje na neko narodno pravico, utemeljevano na čudni narodni moralki in metafiziki, vodi, kot smo rekli nekoliko prej, v shizofren nacionalizem. Na eni strani hlapčevski nacionalizem trdi, da je rešil narod imanentne pogube: izbrisa iz zemeljske oble, na drugi strani pa ne ve, kaj bi z narodom kot konkretno zgodovinsko determinanto sploh naredil. In v tem smislu moremo verjeti članku iz emigracijske revije Slovenska država iz leta 1989, ki pravi takole:
"V humanističnih vedah, kot zgodovinopisje ali jezikoslovje, pa je iznašanje poniževalne podobe slovenskega naroda kot naroda hlapcev in dekel pod tujim jarmom naravnost dirigirana iz Beograda oz. iz tamkajšnjih unitarističnih krogov. Tako naj bi na "znanstven" način ohromili slovensko zavest in vcepljali sram slovenskim ljudem pred njih lastnim poreklom.
Na svetu bi komaj našli primer, mogoče pri Ukrajincih, da jim je uradna znanost tako popačila predstave o lastni biti, kakor jo je Slovencem. Ne glede na mnoge dosežke in tudi sposobne osebnosti lahko rečemo, da je ljubljanska univerza postala za lasten narod univerza sramote, ki hromi slovensko mišljenje. Pod nadzorstvom tajne službe in za namene beograjskega unitarizma."
Čeprav tu v določeni meri pisec pripisuje vcepljanje naziranja o inherentno hlapčevski preteklosti našega naroda Beogradu, pa je vendarle jasno, da ima veliko večjo odgovornost za takšno akademsko postopanje slovenski intelegent sam. Kot smo videli, je problem malodane patološki, sega že v čase starih liberalcev in zatem v čas Cankarja in je neposredno zvezan s tovrstnim hlapčevskim nacionalizmom, ki svojo zgodovino iz nekih ideoloških in naravnost absurdno-banalnih vzrokov ponižuje, črti in smeši. Če je sprva staro-slovenski tabor oz. t.i. "klerikalen" tabor še nasprotoval raznim Aškercem in Cankarjem, pa je v desetletjih po vojni ravno emigracija, ki naj bi bila naslednica, ne le proti-revolucionarnega tabora začasa druge svetovne vojne, temveč naslednica stare katoliške in ljudsko-konservativne misli (meta-politike), sama posvojila naziranja starih liberalcev in Cankarjeve floskule o narodu hlapcev vključevala v svoja besedila z ozirom na komuniste.
Povojna protikomunistična emigracija nikoli ni razumela, da je v nekem trenutku začela hoditi po tisti gazi zasneženega polja, ki so jo utirali komunisti, in da bo torej izbira njihovih sredstev pripeljala do istih logičnih zaključkov. A kakorkoli že, emigracija je drug problem, če ostanemo za hip pri shizofreniji hlapčevskega nacionalizma, potem moramo omeniti Kardelja, ki je utemeljil tovrstno nacionalistično kontradikcijo. Njegovo razumevanje naroda je evolucionistično-materialistično. Narod ni nič konkretnega, zgodovinsko določenega, temveč le neko naravnost materialistično stanje kolektivne zavesti vrste trenutno živečih ljudi, ki pušča za sabo staro, preteklo, nujno slabo in evolvira v boljše, pravilnejše. Tako npr. Marjan Britovšek leta 1979 povzema Edvarda Kardelja:
"Kardelju je bilo povsem jasno, da bo na določeni razvojni stopnji narod postopoma izginil z zgodovinskega odra. Toda kdaj in kako? Svojo vizijo je takole utemeljil: "Kakor je narod nastal na osnovi specifične družbene delitve dela epohe kapitalizma, tako bo kot določena zgodovinska kategorija z nastankom novih oblik in obsegov družbene delitve dela, ki jo bo prinesel socialistični oziroma komunistični družbeni red, tudi postopno izginil z zgodovinske pozornice. Tega cilja ni mogoče doseči z nekim forsiranim ali umetnim spajanjem jezikov in kulture, kakor je mislil Stalin, marveč z nadaljnjim razvojem proizvajalnih sil in z višjo ravnijo človeške civilizacije." "Kaj je hlapčevski nacionalizem?
Kaj je torej hlapčevski nacionalizem? Hlapčevski nacionalizem je narodni radikalizem, narodni fundamentalizem, narodna prenapetost in celo najtrša oblika narodnega šovinizma. A kar je pri njem problematično, je to, da naroda ne tretira s tisto sentimentalnostjo, s tistim posebnim občutkom narodne ljubezni, ki bi vključevala tudi ljubezen do zgodovinskih določenosti. Ta hlapčevski nacionalizem nasprotno razume vse preteklo za ničevo in se oklepa le banalnih narodnih lastnosti ter smatra narod za nedoločen in poljubno spremenljiv, torej narodno-evolucionistično. Narod je zanj le sredstvo za dosego nekih zgodovinskih avanturističnih klicev neke zgodovinske pravice lastne ideološke podstati.
Zato se lahko sedaj vrnemo na začetek in ko se vprašamo, kako je mogoče, da ZZB NOB podpira stranko Levica, ki zanika narod v njegovih najglobljih fundamentih, nam je marsikaj bolj jasno. Nikogar najbrž ne bi začudilo, če bi nekoč nek poslanec Levice trdil, da je nacionalist ali prenapeti domoljub, obenem pa bi se držal programskih načel svoje stranke. To je vendar hlapčevski nacionalizem, ki poje pocukrane partizanske pesmi o obrambi naroda in narodni zavesti, obenem pa narod zgodovinsko gledano odpravlja. To je hlapčevski nacionalizem, ki je v desetletjih po vojni izdal vsako leto nešteto knjig in člankov o partizanski ohranitvi slovenskega naroda, obenem pa je uničeval slovensko kulturo, uvažal drugonarodne delavce in poniževal zgodovino slovenskega naroda.
Zato danes Levica zahteva odprtje mej za drugorasne in drugonarodne in drugokulturne in drugoverske ilegalne priseljence, obenem podpira partizanski "nacionalizem", njo pa podpira ZZB NOB.
A ostalo nam je še eno vprašanje. Kako neki pa, da ti povprečno šolani povprečni ljudje še vedno verjamejo, da je šlo komunistom in partizanom za narod, da so se borili za narod in da njihovi potomci verjamejo, da bodo s posnemanjem svojih dedov branili narod pred temi ilegalci?
Enostavno zato, ker kot smo rekli prej, je hlapčevski nacionalizem kontradikcija narodne zavesti in sovraštva do narodne preteklosti. A beseda narod pač ostaja koristno teslo, da z njim vsak poljubno razpolaga. In po vseh teh letih se pač v šoli otroci še vedno učijo o "narodni zavesti" partizanov in drugih terorističnih antifašistov. Nihče od njih pa se pač ne vpraša, kaj neki besede zares pomenijo. Prazni glasovi in povzdigovanje nekih literatov, pa nas vse skupaj vodi narodno-evolucijsko proti sestopu naroda z zgodovinskega odra, kakor nam je pojasnil Kardelj.
Pred petstoprvo obletnico reformacije in pred stoto obletnico smrti Ivana Cankarja
- NeoDomobranec
