Upor proti okupatorju - res edina možna pot?

Upor proti okupatorju je glavni steber, ki vzdržuje komunistično mitologijo, po kateri si dajejo zgodovinsko vlogo. Tudi na desni t.j. protikomunistični strani obstajajo ljudje, ki v neki zblazneli iluziji poveličujejo upor proti okupatorju prek vsake meje in menijo, da je upravičen sam po sebi ne glede na vse. Njihovo prepričanje je, da je bil upor proti okupatorju nujnost, torej da je bil nujna neka oblika upora, četudi so jo za svoje namene izrabili komunisti. Da bi ovrgli te nesmisle, smo pripravili nekaj citatov.

"Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)

"Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)

"Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva." (Drobnič, 2015)

 

"Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)

"Zato je kljub vsemu treba upoštevati določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast nad zavzeto deželi po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast. Sodobno življenje brez zakonite oblasti ni mogoče. Tudi v okupirani deželei je treba naprej živeti in vsak dan skrbeti za varnost ljudi in premoženja, za zdravstvo, za prehrano, za promet in javne komunikacije ter za celo vrsto drugih javnih služb in dejavnosti. Za vse to je dolžan skrbeti okupator, zato mora imeti tudi nujne pristojnosti kot zakonita oblast. Zato tudi vojna in okupacija nista brezpravno stanje, kot prikazujejo komunisti, da bi upravičili svoje nasilje in zločine." (Drobnič, 2015)

"Spoštovanje  upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere." (Drobnič, 2015)

"Na narodovem pogorišču, ki ga je povzročila sovražna okupacija, so pod zaščito okupatorjev sami pobili tisoče Slovencev, z namernim izzivanjem zločinskih okupatorjevih represalij pa odločilno sodelovali pri smrti množice talcev in internirancev, pri požigu stotin slovenskih vasi, šol in cerkev, pri uničenju slovenske kulture, premoženja in gospodarstva. Čez 85 tisoč Slovencev je bilo umorjenih zaradi revolucije, tisoči so bili zaprti in preganjani, ogromno je bilo oropanih vsega premoženja, nešteti tudi časti in spoštovanja. Vse to gorje so opravičevali z lažjo, da Slovenci nimajo nobene druge možnosti in da zato žrtve morajo biti. Svoje zasluge so merili s tem, koliko »žrtev so dali«, kar pomeni, koliko smrti so prinesli Slovencem, ne okupatorjem." (Drobnič, 2015)

"Besede, ki so jih komunisti izgovarjali ali zapisali, je zato treba razumeti v njihovem izvirnem srbskem pomenu. V srbščini besedi »narod, naroden« pomenita »ljudstvo, ljudski«. Seveda komunisti tudi pojma ljudstvo niso uporabljali v njegovem širšem pomenu kot skupnost prebivalcev določene države, ampak v ožjem pomenu kot skupnost preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva, prirejenem za partijske potrebe v skupnost izkoriščanih delavcev in malih kmetov - proletarcev. V partijskem jeziku in dokumentih uporabljena beseda narod torej pomeni izkoriščano ljudstvo, ki se mora z razrednim bojem -  revolucijo rešiti vladajočega razreda in samo prevzeti oblast. Narodnoosvobodilni boj zato ne pomeni boja proti tujemu okupatorju za nacionalno osvoboditev, ampak boj za osvoboditev ljudstva - delavskega razreda in prihod na oblast njegove avantgarde - komunistične partije. NOB je torej isto kot revolucija in ne njeno nasprotje." (Drobnič, 2015)

"Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva." (Drobnič, 2015)

"Partizanski akti so bili predpisi ilegalne teroristične organizacije, ki je pod krinko upora proti okupatorju izvjala boljševiško revolucionarno nasilje nad slovenskim narodom." (Drobnič, 2015)

"Za smrti talcev so krivi okupatorji, ki so jih povzoročili s svojimi zločinskimi represalijami. Vsi talci pa so posredno bili tudi žrtve boljševiške revolucije, saj brez revolucije ne bi bilo sovražnikovih represalij in jih pred partizanskimi izzivanji tudi ni bilo. Vse partizanske akcije so bile ne samo nespametne, ampak tudi zločinske, saj njihov namen ni bil boj proti okupatorju, ampak revolucija in nasilna sprememba družbenega reda in prevzem oblasti. (Drobnič, 2015)

"Partizani niso bili slovenska vojska, saj se nikoli niso niti imenovali slovenski. Pridevnik slovenski je bil tako pri partizanih kot pozneje v njihovi totalitarni državi prepovedan. Vse, kar je prej bilo slovensko, so preimenovali z geografskimi imeni. Partizani niso bili slovenski, ampak Partizanski odredi Slovenije (POS), slovenska društva so se preimenovala v ... društva Slovenije (izjema je bilo Slovensko planinsko društvo), narod pa je po Marxu in njegovih sledilcih, kot je bil Kardelj, zapisan smrti in se zato ljudi po narodnosti niti ni smelo vprašati." (Drobnič, 2015)

Kot vidimo, ni res, da je bil boj proti okupatorju nujnost ali da neka višja sila terja od prebivalcev upor proti okupatorju. Druga stvar je taktično sodelovanje z okupatorjem, kateremu mnogi krogi predvsemi desni, pripisujejo brezizhodnost in nujno zlo. Mi medtem na tej strani vztrajamo, da je bilo v taktičnem ali netaktičnem sodelovanju z okupatorjem več narodno zavednega kot v celotnem narodnoosvobodilnem boju. Dejstvo namreč je, da sodelovanje z okupatorjem na protipartizanski strani ni bilo nikdar v škodo državi, kar se smatra kot kazniva kolaboracija, temveč ravno nasprotno, v korist državi Kraljevini Jugoslaviji.

Kot drugo zavračamo tudi nesmisle o ponemčevanju, ki ponekod mejijo že na absurd. Ponemčevanje na štajerskem in gorenjskem se je zgodilo samo iz dveh razlogov. Prvič, ker je deželo zasedlo troje okupatorjev in so severne pokrajine padle pod nemško oblast brez slovenskega političnega zastopstva. In drugič, ker se slovenci na štajerskem in gorenjskem niso povezali v politično strukturo, ki bi z nemškimi okupacijskimi oblastmi naredila nekakšen sporazum, ki bi predvidel slovenske pokrajine kot slovensko območje podvrženo nemški oblasti.

Kar se tiče prve točke, to postane jasno, ko si ogledamo italijansko okupacijsko politiko, kateri mnogi pripisujejo, da se je razlikovala od nemške in špekulirajo o vzgibih, v resnici pa je šlo zgolj za to, da se je slovenska politična struktura pravilno odzvala na okupacijo, ko je prepoznala začasno okupacijsko oblast in so pokrajine zasedene od Italijanov ostale slovenske. V korist te teorije v prvi in drugi točki, priča tudi kapitulacija Italije, po kateri so Nemci zasedli tudi kranjsko z Ljubljano in niso več forsirali nobenega ponemčevanja. Ravno nasprotno. To pomeni, čim so Nemci prepoznali, slovensko politično strukturo, ki je bila pripravljena sprejeti njihovo začasno oblast in je dokazala, da gre za lasten narod, so sprejeli slovenski narod kot lasten narod z lastno kulturo in jezikom.

Povedano drugače, sodelovanje z okupatorjem je bilo ključno za preživetje naroda na dolgi rok. Če bi se namreč situacija na svetovnih frontah zasukala drugače in bi Nemci začeli zmagovati, bi bilo nujno, da bi s politično močjo dokazali, da smo slovenci lasten narod z lastno zgodovino in kulturo, upor okupatorju v takšnih razmerah bi prinesel le potencialno eliminacijo naroda. Že v razmerah kakršne so bile na svetovnih frontah, so partizani pri nas z uporom okupatorju naredili več škode kot koristi. Kot beremo zgoraj, so partizani povzročili na tisoče nesmiselnih žrtev, ker so izzivali okupatorja z gverilskim bojevanjem, ki je veliko bolj prizadelo prebivalce, kot bi jih prizadelo, če bi se partizani organizirali v resno vojaško strukturo in proti okupatorju nastopili po pravilih vojaškega postopanja. (Če slučajno kdo resnično ne ve zakaj je gverilsko bojevanje usodno za prebivalstvo, naj se poglobi v študiranje medvojnih dogodkov predvsem pri točki streljanja talcev oz. okupatorjevih represalij).

NeoDomobranec

Je narod res jezik?

Počasi postaja vsem jasno, da narodno osvobodilni boj "slovenskega naroda", ki naj bi se vršil v letih 1941 - 1945 v okviru OF temelji le na dveh mitih, na katerih stoji ali pade. Namreč NOB je z izjemno pretkanim diskurzom in zgodovinopisjem prignal slovenski narod do tega, da razume zgodovino Slovenije kot nekaj, kar se je začelo leta 1941 (do natančnega datuma se še niso uskladili) z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte (PIF), oz. Osvobodilne fronte (OF), (bistvene razlike tu pač ni). Pred tem dejanjem zgodovine Slovenije praktično ni bilo in vsa dejanja domoljubja in narodne zavesti so se mogla zgoditi šele po tem dejanju, prej niso obstajala. Tudi sama narodna zavest oz. domoljubje sta se po tem fantastičnem diskurzu ali zgolj percepciji zgodovine, ki se je začela z ustanovitvijo PIF/OF, zreducirala na neke zelo pavšalne opise. Skratka narod ni bila več tradicija in vse tisto iz česar se je narod, in posameznik tega naroda, izoblikoval, temveč je narod postal zgolj in samo jezik. Slovenski jezik je postal glavna in edina lastnost naroda. S tem so komunisti omogočili, da je narod postal nekaj nedoločnega, nekaj relativnega, zamenljivega, obenem pa jim je še vedno uspelo obdržati v narodu neko piškavo narodno zavest, ki je bila v resnici brez vsake vsebine, a je bila vendarle dovolj prikladna, da ji je nasedla liberalna buržoazija, ki ni bila nikdar narodna, dokler je imela narodnost zgodovinsko realno vsebino, torej tradicijo.

S tem, ko je narodnost postala zreducirana na jezik, je komunistom in njihovim faktičnim predhodnikom liberalcem in raznim nasprotnikom katoliške tradicije slovenskega naroda, uspelo integrirati narod v svoje ideološke nazore in ideje, kajti narod, kot rečeno, je postal nekaj relativnega. V njem ni bilo nič več takšnega, kar bi ga delalo determiniranega nekim zgodovinskim okoliščinam, kar bi ga delalo določnega, s tem, ko so narodu pripisovali zgolj in samo jezik, kot edino determinanto, so narod naredili za nekaj nedoločnega, nekaj kar nima ne tradicije ne realne zgodovine. Vse je socialni konstrukt, le jezik je povsem nevtralen in kot takšen je bil za njihove namene zares prikladen. Pri tem pa se niso zavedali, da se tudi jezik ni poenotil sam po sebi, temveč je terjal državo oz. posameznike same, da so pristali na določeno obliko jezika, s tem ko so začeli brati v določenem jeziku in sprejemati njegove zakonitosti. Šele organizirana država, ki forsira določen jezik v svoj izobraževalni sistem, pa sploh legitimira jezik in ga naredi za nekaj značilnega za lasten narod.

V tem oziru lahko torej bolje razumemo moderne breznarodne narode, ki temeljijo na (pol)levičarskih ideologijah kjer je narod nekaj brez vsake vsebine. Vendar, da ne bo pomote, prvi smo, ki bomo priznali, da je narod vendarle nekaj (post)modernega, a vendar bi, če že sprejemamo narod, kot nekaj dejanskega, temu narodu vendarle pripisali nekaj, kar ga dela za narod in ga bi ločevali od države. Če se boste na tem mestu odločili, da želite izvedeti, kaj narod sploh je glede na trenutne definicije, a ne boste imeli časa oditi v knjižnico po kakšen arhaičen skupek popisanih listov, boste najbrž izbrali najbolj logično rešitev in se boste obrnili na spletne enciklopedije, da razrešite svoj problem. Odločili se boste za tri enciklopedije, slovensko, hrvaško in angleško Wikipedijo, za boljše ravnotežje, pa boste dodali še Merriam Webster, SSKJ in Oxford Dictionaries. Če ste človek, ki ne mara kompliciranja v oziru do pavšalnih definicij, se boste vrnili pomirjeni, v nasprotnem primeru pa se vam bo odprlo zgolj še več vprašanj, ki jih bodo te definicije ponudile.

Ugotovili boste namreč, da je še najmanj pavšalna definicija hrvaške Wikipedije in si boste rekli, dobro narod je vendarle narod. Ampak, je res? Največji problem za vsak narod predstavlja vprašanje severne amerike, torej ZDA in Kanade. So američani narod? So kanadčani narod? Kaj je narod? Koliko časa mora preteči od skupnih prednikov, skupne zavesti, skupnega porekla, karkoli naj bi to že bilo? So podpisniki ameriške deklaracije dovolj skupni predniki za narod? Na koncu vas bo zadovoljila le ena utemeljitev. Narod = državljanstvo. Državljanstvo = država. Narod je le socialni konstrukt.

Kar pa vas bo najbolj presenetilo, tudi če boste odklonili vsakakršno relativizacijo naroda in se boste pretvarjali, da natanko veste, kaj je narod in kako narod izgleda, bo najbolj pavšalna definicija naroda v SSKJ. "Skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest." To ni nič drugega kot definicija države. In s tem uvidom se boste napotili še na druge definicije in uvideli, da lahko prav vse zadostijo le potrebam po definiciji države ne pa naroda. Zato so komunisti lahko govorili o narodu in se borili za narod, ker to ni bil več tisti narod, ki je bival od početkov na tem ozemlju in govoril neko različico tega jezika, to ni bil narod, ki je zidal cerkve, postavljal kapelice in razpela, to ni bil narod, ki je zrastel skupaj s samostani in velikimi katoliškimi možmi in ženami. To je bil narod, ki je imel skupno zgodovino in skupne prednike. Ta skupna zgodovina in skupni predniki pa sta bila ustanovitev PIF/OF in revolucionarni boj proti okupatorju ter ustanovitelji OF/PIF in partizanski borci.

Komunisti in njihovi pomagači zato svoje zgodovinskega poslanstva niso razumeli le v funkciji domnevnega boja za oblast, kaj šele le v funkciji boja proti okupatorju. (Slednje vendarle pade že s tem, da se proti okupatorju niso borili v korist svoje države, temveč v korist nove države, ki so jo želeli zgraditi na ruševinah stare in so to tudi uresničili). Oni so svoje poslanstvo razumeli kot osvobajanje ljudstva in tudi naroda, ki ni narod zaradi ničesar drugega, kot le zaradi skupnega jezika, iz rok katolicizma, ki je neločljivo preveval narod in se je na podlagi njega vendarle izoblikovala narodna kultura in narodna tradicija. Zato je za komuniste vsa tradicija in kultura do leta 1941 povsem zanemarljiva in zato razumejo kot edino narodno kvaliteto le jezik. Šele tedaj so se lahko identificirali kot borce za narod, ali nekje celo kot narod, ko so prek relativiziranja naroda na jezik, sam narod degradirali na nekaj, kar je poljubno glede na okoliščine. Šele če razumemo, da v slovenskem komunizmu ni nikdar šlo za narod temveč državo, lahko doumemo zakaj so govorili o borbi za narod obenem pa so negirali sleherno kvaliteto naroda izpred leta 1941, ki se ni podala njihovi ideološki liniji.

Problem do katerega smo tu prišli, pa kot je bilo že nakazano, ni problem le slovenskega naroda, temveč pojma naroda nasploh. Ker je narod izrazito moderen koncept je bil s tem obsojen tudi na votlost in brezvsebinskost. Tu pridemo do začaranega kroga, kjer narod ne pomeni nič drugega kot državljanstvo, ker če je narod nekaj, kar ni relativno, potemtakem ne moremo sprejemati komunistične percepcije po kateri je narod brez tradicije, če pa je relativno, potem vzdrži koncept naroda le toliko dokler vzdrži določena država, ki potem sama redefinira kaj narod je in kako ga bo obravnavala. Vendar pa se tu zapletemo v še več vprašanj. Kako je vendar mogoče, da bi neka revolucionarna politična stranka, ki je sredi sovražne okupacije začela razredni boj in je naposled odpravila Kraljevino Jugoslavijo, do katere bi morala, če bi imela kaj domovinske zavesti, ostajati lojalna, tako zelo skrbela za narod?

Odgovor se javlja v tem, da če bi partizani svoj boj proti reakcionarnim elementom oz. belogardizmu, kakor so sami imenovali ostanke jugoslovanske (Kraljevina Jugoslavija) uprave, imenovali kot boj proti državnim izdajalcem, kar bi bili potencialni izdajalski kolaboratorji edinole lahko, bi s tem kot državne izdajalce ožigosali tudi same sebe, ker so bili protidržavni in niso nikdar skrivali, da želijo vzpostaviti lastno državo. Zato so morali spretno odvrniti pozornost od svojega protidržavnega delovanja, ki je šlo z roko v roki s sovražniki države, torej okupatorji in ga usmeriti na neko nedoločno protinarodno delovanje, ki pa naj bi ga bili krivi njihovi nasprotniki. Narod kot koncept pa je bil dovolj ohlapen in nedoločen, še posebej po identifikaciji le-tega z jezikom, (kar smo obdelali prej,) da jim je zagotavljal odličen alibi za t.i. narodno osvoboditev, ki naj bi se zgodila s tem, da ko se odpravi, do Kraljevine sovražno okupacijo, se istočasno odpravi še Kraljevino samo.

Komunisti so razumeli koncept naroda dovolj postmodernistično, da so razumeli, da je narod povsem prazen koncept s katerim je mogoče po mili volji razpolagati, dokler ga razumemo dovolj ozko in dovolj široko. Če je narod nekaj kar je povsem ločeno od vsake zgodovinske pogojenosti, če je narod nekaj kar živi le skozi jezik, (ki je vendarle poenoten šele v okviru države,) v določenem trenutku in prostoru, potem je mogoče z njim po mili volji razpolagati. Lahko je vse in lahko je nič, ker ne eksistira drugače kot le v neki abstrakciji.

Nova bloga

Od sedaj dalje se torej NeoDomobranec projekt deli na tri bloge, kar naj bi služilo za večjo preglednost prispevkov. Ti trije sklopi so: ta blog NeoDomobranec ostaja še vedno posvečen ozkim vprašanjem kontrarevolucije 1942-1945 ter problemom 1941-1945, blog Kar nam po pravici pripada je namenjen ideji slovenske katoliške rekonkviste oz. alternativne kontinuitete s predvojno in medvojno kontrarevolucijo, tretji blog, Črna garda iz kota! pa je namenjen odzivom na članke in bloge različnih avtorjev. Spodaj so povezave, za lažjo navigacijo med vsemi tremi blogi pa so vključene povezave tudi tik pod naslovi oz. opisi blogov.

Upam, da bo to doprineslo k večji preglednosti tega bloga.

Povezave:
 
Kar nam po pravici pripada (slovenskarekonkvista.blogspot.com)

Črna garda iz kota! (crnagarda.blogspot.com)

Kritično (in nepotrebno?) razločevanje

S tem, ko se nam tem mestu sedaj lotevamo teme razločevanja duhov na protikomunistični strani, najbrž ne doprinesemo k ničemer zares koristnem, vendar pa vseeno pokažimo, tistemu, ki želi videti,  bistveno razliko.

Govorimo namreč o tem, da je potrebno nujno razlikovati med osebnostmi, ki so zgolj v nasprotju s komunistično dediščino in zgodovino zaradi nekih različnih uvidov in med osebnostmi, ki so v liniji s slovensko kontrarevolucijo. Namreč ljudje velikokrat ne vidijo, da zavračanje komunističnih zločinov in raziskovanje teh zločinov, ne pomeni, tudi linijske sorodnosti z žrtvami oz. njihovim svetovnim nazorom.

Mnogokorat pa smatrajo ljudje, te ki se izpostavijo in raziskujejo komunistične zločine, predvsem v odnosu do pokolov domobrancev, za prodomobranske. Nazivajo jih z domobranci in jih skušajo prikazati kot kontrarevolucionarne elemente. In čeprav to miselnost delijo tako ljudje na desni, ki so prepričani v svetovno nazorsko sorodnost, kot ljudje na levi, ki sovražijo vse, kar pride navzkriž z njihovo zapuščino, pa je popolnoma napačna.

Pri nas je sicer res velik problem, da so vsi vodilni raziskovalci pokolov in komunističnih zločinov, nekdanji komunisti. Vendar nas to še zdaleč ne bi motilo in nas tudi ne moti, vendar vseeno ti ljudje niso istega svetovnega nazora kot so bili domobranci oz. celotna slovenska kontrarevolucija, njih ne zanima relacija revolucija - kontrarevolucija pri vprašanju spremembe družbenega reda, temveč jih zanimajo samo zločini, ki so se pri tem izvršili. Oni zavračajo zločinsko naravo komunizma, ne pa tudi komunizma samega. Ti ljudje se niso na nobenem mestu identificirali kot pristaši predvojnega katoliškega tabora, kaj šele kot pristaši tiste ideje, ki je vodila vaške straže in kasneje domobrance v upor proti partizanom. In vendar jih mnogi imenujejo domobranske in domobrance.

Naj na tem mestu izpostavimo le dva avtorja, ki sta velikokrat napačno umeščena v "domobranski" tabor. To sta Dežman in Leljak. Oba imata komunistično preteklost, oba raziskujeta komunistične zločine in ne en ne drugi nista pristaša domobranske strani.

Kateri vzgibi ju vodijo k raziskovanju se ne bomo spraševali, ker je na tem mestu in za to temo, to popolnoma irelevantno in ker vemo, da so ti vzgibi najbolj odlični. Pomembno pa se je zavedati, da ne Dežman, ne Leljak nista ideološko (ali kakor koli že hočete to imenovati) sorodna, kaj šele istorodna s katoliškim predvojnim taborom ali domobranskim taborom.

Da to ostaja večkrat nejasno, je predvsem krivo dvoje, prvič, komunistično napadanje obeh avtorjev z opisi in zmerjavkami, ki so drugače rezervirane za kontrarevolucionaren tabor in drugič, ker se avtorja nikoli sama o tem ne izjasnita, (vsaj res javno ne) v strahu, da bi s tem odgnala določen del ljudi, ki tako ne bi več kupovali njunih knjig.

Pri Leljaku zaenkrat še nismo zasledili ostrejšega napada na kontrarevolucionarno stran (lahko pa se motimo), saj je videti dokaj indiferenten do ideološke vsebine obeh strani. Razlog zakaj vemo, da je temu tako in zakaj vemo, da ni pristaš domobranske strani, pa je v tem, da se ne ukvarja le z vprašanjem revolucija - kontrarevolucija, temveč se ukvarja z vprašanji zločinov komunizma sploh in tako zelo veliko svojega raziskovanja posveča predvsem interkomunističnim zločinom in delovanju Udbe daleč po vojni in nekaj let pred osamosvojitvijo. Zelo nazorno lahko vidimo to njegovo usmerjenost, če se osredotočimo na njegovo knjigo Dirigent s pištolo (2010), v kateri umor dogodek, ki se je zgodil med komunisti. Ideološko soroden človek bi bil do takšnega dejanja indiferenten, ker se vendarle tiče le komunistov samih. Vendar pa je mogoče opaziti, da ti, ki niso ideološko na strani kontrarevolucije, radi izdelujejo percepcijo, da gre pri komunistih za dva tabora, pri čemer naj bi dokaj ozka peščica slabih komunistov izrabila in škodovala dobrim komunistom.

"Takoj pa sem dojel, da je bil ubiti Zdravko Rus nečak Josipa Rusa, soustanovitelja OF, člana sokolske predvojne zveze in v času umora podpredsednika Prezidija FLRJ. Zdravko − sin in Zdravko − oče sta name naredila poseben vtis. Iz zapisnikov zaslišanj je razvidno, da sta bila odločnega značaja. Oče Zdravko je za svoje sinove storil vse in nikoli ni pokleknil pred okupatorjem ali novo komunistično oblastjo. Z obojimi je sodeloval le toliko, da je preživljal svojo ženo in tri otroke, Zdravka, Boruta in Jerka. Sin Zdravko je bil inteligenten, živahen mladenič, ki si je želel pestrega in polnega življenja. Kmalu je razumel, da je v državi zaprt, da kljub stricu, ki je bil na položaju, ne bo mogel uresničiti svojih želja."
- Roman Leljak (iz opisa knjige: Knjiga Dirigent s pištolo), 2010

Podoben problem nastane, če se ustavimo ob Angeli Vode. Tam podobno, Vodetova ne preneha biti komunistka zaradi komunizma, ki je družbena perverzija sam po sebi, temveč jo komunizem sam izvrže s tem, ko sama zaide v spor z drugimi komunisti. Torej kdaj natanko je prenehala biti komunistka? Namreč vedeti moramo, da je Vodetova morda že res prenehala biti komunistka zaradi raznih zločinskih komunističnih praks, ni pa prenehala biti ideološko komunistična. In to na žalost pokaže pravi obraz vsakogar, ki poveličuje Vodetovo, saj s tem kaže na to, da je zoper komunistično nasilje, ni pa zoper komunistične družbene nazore, ki ne vključujejo zgolj in samo partijske diktature in luciferijanskega nasilja.

Pri Dežmanu pa je ideološka nesorodnost s kontrarevolucijo popolnoma očitna, saj se ne trudi skrivati, da noče razumeti narave revolucije in kontrarevolucijo odkrito napada in revolucijo relativizira. Tako beremo v enem njegovih člankov:

"Zavzemam se za to, da sprejmemo v svojo zgodovinsko zavest našo državljansko vojno kot krvavo in sočno dejstvo, dejstva o norosti naših prednikov, ki so ponoreli in se klali med seboj."

"Če partizani po boljševističnem receptu izzovejo državljansko vojno in so vodilni klavci v letih 1942 in 1943, domobranci v obdobju svoje največje premoči v letu 1944 koljejo več kot partizani."

 

"Saj je tudi partizanstvo več svoje  preživetvene moči črpalo iz tradicije kakor iz modernizacije. Zato je treba odkriti tudi partizansko vero, partizansko sočutje, partizansko ekologijo, predmoderno partizansko vest..."

"Državljanska vojna je ena od temeljnih prvin vojnega časa in je tako zaradi partizanskih kot zaradi protipartizanskih potvorb še globoko v megli."

"Njihove dezertacije so množično dejanje nacionalnega odpora, večinsko so prešli v aktivno bojevanje proti nacizmu in posledično v revolucijo. Le manjšina se jih je odločila za protikomunizem in kolaboracijo."

"Šele potem bomo lahko ocenili, kolikšna je odgovornost okupatorja, kolikšna je odgovornost partizanske in koliko slovenske protipartizanske strani."
-Jože Dežman, 2007

Kot lahko vidimo se skuša Dežman predstavljati kot indiferenten raziskovalec, ki gleda nazaj v zgodovino in popolnoma neobremenjeno, z distanco vidi probleme tistega časa. Temu pa bi še verjeli, če nas ne bi zaposljeval dvom o vprašanju koliko pa je vendar še ostalo v njem komunistične tradicije, ki, kot rečeno, ni le vprašanje družbene kozmetike. Njegova nesposobnost priznanja, da je bila revolucija tista, ki je po logičnih zakonitostih družbe izzvala kontrarevolucijo in je šele na tej točki prišlo do državljanske vojne, mu preprečuje, da bi se vprašal: "kako se je začelo?"

Operiranje z izrazom državljanska vojna lahko zelo zavaja, če ne upoštevamo, da ima ta državljanska vojna nekje začetek in da ni res, da se je šlo obema stranema samo za oblast. Medtem, ko so komunisti začeli revolucijo, so bili protipartizanski odredi čista reakcija na to družbeno spremembo in seveda na nasilje, ki se je tikalo njihove eksistence same, vendarle!

Dežman in Leljak oba zavzeto raziskujeta komunistične zločine, ki so se zgodili bodisi nad slovenskim narodom torej, katoličani, kot tudi med komunisti samimi, vendar pa je nujno, da vemo, da noben od njiju ni ideološko skladen s slovensko kontrarevolucijo. To nam more pomagati, da ne bi kdaj zašli v zmedo in da bi znali videti relativizem, kadar se pojavi.

-NeoDomobranec

Srebrenica kot prikladno orodje za degradacijo tragične usode protipartizanskih odredov

Ob nedavnem bombandiranju javne radiotelevizije s poročili o Srebrenici in pokolu muslimanov tam pred dvajsetimi leti, nam vse bolj postaja jasno, da gre tu za nekaj več. Gre za izjavljanje slovenskih novinarjev o pokolu Slovenske narodne vojske leta 1945 s strani slovenskih partizanov na slovenskih zemlji. Novinarji s poveličevanjem Srebrenice in velikim številom člankov sporočajo jasno in nedvoumno, da podpirajo pokol Slovenskih protikomunističnih odredov in da ta pokol ni vreden omembe.

Letos mineva sedemdeset let od tega strašnega pokola, ki se je zgodil na naših tleh, še dandanes lahko dobesedno hodimo po kosteh pobitih po kraških gozdovih. Koliko morišč, ne le največjih v Kočevskem Rogu, Starem Hrastniku, Hudi Jami, itd. temveč tudi malih morišč, kjer so partizani umorili po le nekaj posameznikov, s temi grobišči je Slovenija nastlana, da je postala ena velika grobnica krvavega spomina o katerem se pa molči! In novinarji v posmeh temu dejstvu, da vsak dan hodijo po deželi velikega genocida, pišejo o neki daljni Srebrenici? Namenjajo dolge traktate nekim tujim zadevam, ki so gotovo tragične, a docela odtehtajo, dokler imamo sami doma toliko morišč, kjer kosti še vedno ležijo vsepovprek po kraških breznih.

Novinarji, vodeni od liberalističnih in komunističnih sil, za katerimi prav gotovo, kot nekdaj, stojijo prostozidarji, s tem kričanjem o Srebrenici sporočajo več in ostreje, kot so sporočali z molkom in ignoriranjem sedemdesete obletnice genocida, kakršnega naša dežela še ni videla. S tem tuljenjem o Srebrenici, s tem sistemskim izdelovanjem člankov in poročanji o raznoraznih rečeh povezanih z bosansko tragedijo, sporočajo posmeh, odklanjanje in prezir do genocida, ki se je zgodil na naših slovenskih tleh, tu pri nas, ni treba daleč, da bi povprečen slovenec lahko prišel do najbližjega morišča, vendar pa se ob sedemdeseti obletnici tega genocida ukvarjamo s Srebrenico, ob sedemdeseti obletnici genocida, ki sovpada s sedemdesetletnico konca vojne, čemur so novinarji tudi namenjali nepregledno množico dolgih traktatov, se ukvarjamo s pokolom ljudi, ki niso naši sonarodnjaki, ki niso pomorjeni na naših tleh in ki jih niso poklali naši sonarodnjaki. Ukvarjamo se s tujimi zadevami, ki se nas ne tičejo in se nas nikoli ne bodo tikale, ki nimajo nobene presežne vrednosti za slovenskega človeka in ki so zgolj prikladno orodje za prezir do slovenskega genocida.

Zato se ne pustimo zapeljati novinarjem in ne uporabljajte hierarhično pohabljenega primerjanja, kjer skušamo novinarjem pokazati na razsežnost slovenskega genocida tako, da govorimo, da Srebrenice nikoli ne bi bilo, če bi obsodili pokole pri nas, ali ko se pustimo zapeljati, da razsežnost utemeljujemo s primerjavo na Srebrenico. Srebrenica je hierarhično nižje od slovenskega genocida, v vseh ozirih in nepravilno bi bilo, da višje merimo z nižjim.

Pomembno pa je tudi, da jasno povemo, da so tudi slovenski pokoli iz 1945 genocid, namreč iz dveh razlogov, prvič, ker je šlo za ogromno število ljudi na sorazmerno majhnem območju in ker nimamo primerne druge oznake za tovrsten zločin; in drugič, ker je šlo za genocid nad slovenskimi katoličani. To vedno pozabimo povedati. Leta 1945 se je zgodil genocid nad slovenskimi katoličani.

Zato je treba vedno zavračati posiljevanje slovenskega naroda z raznimi tujimi zločini, v tem primeru s Srebrenico. Ne zato, ker bi menili, da Srebrenica ni dovolj tragična ali, da si ne zasluži naše pozornosti, temveč zato, ker genocid leta 1945 ni priznan z večjo resnostjo in ker temu genocidu ne namenjamo dovolj pozornosti in ker zanj mnogi slovenski votloglavci ne menijo da je dovolj tragičen. Zato zavračajmo to bombandiranje s Srebrenico in jo odrinimo proč, ker za tem poročanjem stoji le posmeh in prezir do našega domačega genocida.

Če bi bil pogreb tvojega očeta na isti dan kot pogreb tvojega prijatelja, na katerega bi šel?

Spremembe v strukturi tega bloga

We welcome your new era with seated ovations
Celebrate your manifest destiny
Move us a little further, we are too near thee

Indoctrinate our children in your ways, where truth are lies
Helplessly lost without the written word, you will make them forget

Claim our hills and mountains
In which our fathers bones dwell
Sell what you cannot own
Silence what you do not comprehend
In your pillory we rot

Zaradi različnih pomislekov iz različnih strani, se bo ta blog prestrukturiral in sicer v oziru, da se bo razdelil na tri različne bloge, ki bodo pripomogli k večji preglednosti in zgoščenosti. Vsi trije blogi bodo delovali v okviru NeoDomobranec projekta s to razliko, da se bo le eden ozko osredotočal na tisto osrednjo idejo, zaradi katere je bil leta 2009 ta projekt sploh vzpostavljen, in sicer za "normalizacijo gledanja na protipartizanski odpor". Ker je ta tema ključnega pomena in v svoji zasnovi sploh ne cilja na komunistično stran, niti na t.i. neopredeljeno stran, pač pa cilja na stran, ki se skuša identificirati s protipartizanskim odpor, a to počne iz napačnih vzgibov oz. na napačne načine. NeoDomobranec se ni skušal nikoli predstavljati kot projekt, ki je v liniji s t.i. demokratičnim taborom, niti se ni želel predstavljati kot nekaj, kar je v nasprotju s tem taborom, ta projekt je vedno služil kot alternativen pogled na protipartizanski odpor, ki je namesto poenostavljanja ali relativiziranja tega vprašanja, iskal globlji pomen in ni nikoli na to vprašanje gledal, kot na zgodovinsko vprašanje, vkolikor to pomeni, da gre za vprašanje preteklosti ali končanega obdobja. Ker pa je v današnjih razmerah nujno, da nekatere reči razčlenimo, da bi mogle vstopiti v dojemanje ljudi, je torej nujno, da se NeoDomobranec blog osredotoči samo na vprašanja medvojne kontrarevolucije.

Druga dva bloga pa se bosta osredotočala, eden na idejo katoliške rekonkviste, torej idejo, da ta dežela po pravici pripada katoliški tradiciji in da morajo biti vsa naša prizadevanja usmerjena v to, da jo osvojimo zopet nazaj pod zastavo Kristusa Kralja (ta blog se imenuje Kar nam po pravici pripada) in tretji blog, ki bo namenjen izključno polemikam z raznimi članki in blogi različnih avtorjev, predvsem tistih, ki krožijo po desnem polu.