Uvod 1: Obrat

Obrat
  
Kdor pozorno bere avtorje na t.i. proti-komunistični demokratični strani, vse od osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije, pa tudi mnoge one avtorje, ki so pisali v tujini začasa komunistične vladavine pri nas, nujno opazi, da so njihova besedila nekako prazna. Zdi se, da v njih nekaj manjka. Ta uvid se izbistri še posebej, če jih primerjamo z besedili predvojnih in medvojnih avtorjev na katoliški strani oz. "demokratični" strani, kakor jo imenujejo ti današnji avtorji sami.

Kaj se razlikuje? Besedila, ki jih producirajo ti starejši avtorji in na žalost tudi oni mlajši, ki so njihovi intelektualni nasledniki, so besedila poražencev. Iz njih veje duh popolne resignacije. Tudi besedila v katerih se znajdejo trditve, da je bila proti-komunistična stran zmagovalna stran, te trditve ne utemelji v tonu in na način v kateri je izražena. Če verjamejo besedam, ki jih izgovarjajo, bi pričakovali, da bi tudi govorili kot zmagovalci in ne kot ljudje, ki v sebi nosijo neugasljiv občutek krivde.

Ampak te ugotovitve niso obtožbe, so dejstva, ki stojijo tu z razlogom in tu si bomo ogledali zakaj so take in zakaj morajo biti take.

Slovenska katoliška misel ni nekaj enakega z demokracijo. Ta poenostavitev je plod neke protikomunistične vznesenosti, ki je svoje trenutno zavetje našlo v demokraciji, kot imperativu civilizacije. Demokracija je le ena od možnih oblik vladanja, do katere je tako Cerkev, kot katoličan, popolnoma indiferenten. Katoličan se drži katoliškega družbenega nauka po katerem ima država točno določen smoter in ta smoter je fokus, ne pa državna ureditev. Demokracija ne deluje avtomatično v izpolnjevanje tega smotra in zato ni avtomatično najboljša državna ureditev. Iz tega izhaja, da tudi katoličani niso avtomatično demokratje in da tudi katoliški predvojni tabor ni bil demokratičen v smislu, da je bil to njegov najvišji cilj, kateremu je bilo podrejeno vse drugo.

Zato je precej nerodno, da kontemporarni misleci na t.i. katoliški strani uporabljajo izraz "demokratična misel", kot neko koreniko proti-komunistične misli. Seveda je lahko ta izraz točen v smislu, da so bili katoličani pred vojno del demokratičnega procesa in so volili svojo demokratično stranko, a vendar bi ta izraz ne smel predstavljati nekega sinonima s katoliško stranjo, ker to enostavno ni. A če bi kakega Ušeničnika vprašali ali je demokracija pred vero ali vera pred demokracijo, bi se morda kmalu razjasnil nesmisel take trditve.

Seveda pa je logično, da se pridevnik "demokratičen" uporablja tudi iz dveh drugih vzrokov. Prvič, z njim se hoče ustvariti neko veliko proti-komunistično koalicijo v kontrastu s tisto mistično koalicijo "raznorodnih" skupin, ki naj bi sestavljale OF, a je to morda nekoliko zmotno in nujno vodi v paradokse, ki so nerazrešljivi. In drugič, kar je pa še usodneje, skuša se poistovetiti proti-komunističen boj Slovencev s proti-komunističnim bojem zahodnih zaveznikov, kar je pa popoln nesmisel, ki pohablja "demokratično" misel že iz časov emigracije.

Po tej čudni logiki naj bi se izenačila proti-fašistična borba zvezana s komunizmom s proti-komunistično borbo in nato naj bi se izenačila slovenska proti-komunistična borba z ono iz prvega dela tega stavka. Veliko samozatajevanje, ki je potrebno za ta miselni absurd, bo nekoč moralo pasti in razgrnila se bo patetika in ničvrednost "demokratične" usmerjenosti, ki ni nič drugega kot krinka za plutokratsko prevarantsko igro, ki ni gledala na žrtve temveč le na lastne interese. Danes pa tej krvavi igri, ki se je tudi pri nas zapečatila z velikim krvavim finalom, dajejor azni "demokratični" intelektualci najvišje priznanje in legitimiteto.

Zato niso ne Angleži, ne Amerikanci nikakršna inštanca, ki more predpisovati upravičenost ali neupravičenost nekega boja in demokracija tudi ni nikakršna norma civilizacije, kar se rado ponavlja na naši kontemporarni "demokratični" strani.

Tako tudi ni res, da so bili naši predvojni liberalci kaj drugačni od onih zahodnih, njihov žolčni anti-klerikalizem ni bil evropski fenomen, temveč patetična mimika nemških, francoskih in podobnih liberalnih časopisij. Naših liberalcev ni pokvarila njihova provincialnost, kakor tudi ponavadi beremo izpod "demokratskih" peres, temveč liberalizem sam. V naročje komunistov jih ni pahnil njihov anti-klerikalizem, temveč so oni komunistom pripravljali pot in komunizem tudi logično rodili, kar pa ni bil noben evropski fenomen. Le ozreti se moramo k svarilom Antona Mahniča. Zakaj se skuša ustvariti neko diferencijo med slovenskimi liberalci in tujimi liberalci nam ne more biti jasno.

Tudi današnji slovenski liberalci, ki so direktni potomci komunistov, se od zahodnih liberalcev prav nič prida ne razlikujejo. V čem se razlikujejo, da mnogi "demokrati" trdijo, da se? Pokažite nam torej te razlike! Očetje liberalci, sinovi komunisti. Očetje komunisti, sinovi liberalci.

Ti demokratski fundamenti, ki so jih v svoji najboljši veri vzpostavili v svojih besedilih intelektualci današnje "demokratične" in "katoliške" strani, se sproti drobijo v prah, če se v nas prikrade zgolj ščepec dvoma. Ker so zgrajeni iz nekih neobstoječih dejstev. So produkt prilagajanja razmeram v svetu, kamor so bili na silo vrženi.

Tako emigranti, ki so bili v tujih državah prepuščeni duhu liberalnega demokratizma in oropani vsake pristne katoliške politične tradicije ter so se zatekli v idejo "demokratične Slovenije", torej take "demokracije", ki so jo Angleži obljubljali že leta 1941., a so potem nanjo pozabili, ko so obrnili hrbet najprej Poljakom, zaradi katerih so menda sploh začeli vojno z Nemčijo, in potem vsej vzhodni Evropi. Emigracija se je morala poistovetiti z ideali plutokratske Amerike in Anglije in graditi nek čuden političen mitos, ki so ga tudi pri nas vzdrževali vsi oni, ki so mislili medtem potihoma.

Iz te kontradikcije se niso mogli izviti in so bili nanjo obsojeni. A s tem so izgubili vse za kar se je "proti-revolucija" sploh borila. Vse, kar jim je ostalo, je bila "demokracija". Čudežna beseda s katero so že Angleži varali evropske narode in ko je čas zanjo ob padcu komunizma prišel je bila dobra, pa čeprav je bila vse razen tistega, za kar so umirali proti-revolucionarji med vojno.

Tu nastane direktna kontradikcija med besedili one avtentične proti-revolucije in te nove "demokratične" proti-revolucije. A vendar slednja trdi, da je popolna kontinuiteta one prve.

Kljub temu je očitno, da ne gre za nikakršno svetovno-nazorsko kontinuiteto s staro predvojno katoliško mislijo, izraženo predvsem v družbenih gibanjih, ki niso bila zajeta neposredno v praktično politiko. Temveč gre zgolj za neko novo strujo proti-totalitarizma, ki ima svoje priprošnjike v osebah, kakršen je Solženicin in podobni  pisatelji.

To pa ni nikakršen svetovni nazor, je njegovo radikalno nasprotje. Je zatekanje v neko psihološko špekuliranje in popolna resignacija, ki po logiki, ki jo nosi v sebi, vodi v popoln dvom o vsem, tudi o stvareh, o katerih katoličan naj ne bi dvomil. To je katoliško družbeno gibanje v zatonu, ki se na vso moč trudi, da bi ostajalo nekje na sredi, v območju brez vsake "zaznamovanosti", da bi mu bilo s tem prihranjen vsak resen razmislek in vsaka realna pozicija. To je odmik od tistega živega in aktivnega katolicizma izpred vojne v pasivno životarjenje znotraj liberalne demokracije in zavzemanje za demokratične in "civilizacijske" ideale, ki to v resnici sploh niso.

V tem je danes splošen trud vseh katoliških mislecev. Tako onih, ki se skušajo identificirati s proti-revolucijo, kot onih, ki menda zrejo "naprej".  Trud, da bi ostali "zunaj", vsake ideološko-koherentne misli in bi jim bilo s tem dano, da vse gledajo v neki brezokusni podobi, ki neprestano govori o vizijah prihodnosti, a te vizije nima, ker je ne more imeti.

Vse to pa je, kot smo rekli, za to kontinuiteto proti-revolucije, izraženo tako v emigraciji, kot kasneje doma, logično in nujno. V tujini ne more nihče več pisati o Sloveniji, ki naj bo zvesta verigi rodov pred njo. Govori lahko le še o "demokraciji" in začne navajati, kdaj smo Slovenci v zgodovini že poznali demokracijo. Tudi doma ostaja upanje le še na demokracijo.

Problem, ki je zadel preživelo kontinuiteto je bil paradoks. Na eni strani je zahodni demokratizem de-facto omogočil komunistično nad-vlado vzhodne Evrope, po drugi strani pa je bil ta hinavski demokratizem vse v kar je proti-revolucionarna kontinuiteta sploh lahko še verjela.

In tudi če danes govorimo o zmagovalcih in poražencih z nekoliko prečiščenim pojmovanjem, je vendar dejstvo, da je bila proti-revolucija poražena. Tako njen avtentičen del, ki ni nikdar zaupal prevarantskemu demokratizmu, kot tudi njen anglofilski del, ki je vedno upal, da bodo Angleži vse postavili na pravo mesto. In tudi če danes še tako verjamemo, da je bila kontra-revolucionarna stran zmagovalna, je to vse kaj drugega, kot resnica.

Med vojno se je veliko pisalo o ekvivalentnosti zahodnega demokratskega plutokratizma z vzhodnim komunizmom, na kar danes nihče od konteporarnih "katoliških" mislecev več ne pristaja, a vendar je to tista resnica, ki je držala tako tedaj, kot drži danes. Vkolikor seveda, razumemo slovenski narod kot narod z lastnim bistvom in ne mislimo tako kot komunisti in demokrati, da je narod neka brezoblična kreatura, ki se neprestano poljubno spreminja in ni utemeljena na nobenem realnem bistvu.

V tem pa je središčna razlika med medvojno proti-revolucijo in njeno povojno kontinuiteto.

Če so medvojni proti-revolucionarji videli narod, kot nekaj od Boga določenega, ki mu je dano, da bistvuje na svoj lasten način, pa današnji njihovi nasledniki, vidijo narod kot nekaj poljubno spremenljivega na podlagi demokratičnega odločanja. To je tista kriza, ki je implicitno prisotna v vseh njihovih tekstih, a je sami nikoli ne vidijo in je tudi ne izrazijo. Oni probleme odpirajo na napačnih koncih in iščejo potem odgovore nanje nekje v tujih knjigah de-facto nihilističnih pisateljev.

To je tisto, kar pri njih manjka, in je prisotno v svoji kričeči odsotnosti. Prebrati je treba veliko njihovih tekstov in knjig, da bi si človek sploh izoblikoval nekakšno podobo tistega, kar pri njih manjka.

Ta kritika pa ne pomeni, da od njih terjamo, da se oni obrnejo in začnejo pisati drugače in iskati svoj navdih v realni avtentični slovensko-katoliški misli, nasprotno. Pomeni le, da jih sprejemamo kot danost, kot tragiko nekega obdobja, v katerem je pristna slovenska, če hočete pa staro-slovenska, misel potonila v smrtni spanec in se obenem nadejamo, da se prej ali slej v narodu zopet vzdigne taka katoliško-slovenska misel, ki bo pogumna in brezkompromisna naslednica avtentične predvojne misli.

"Kaj bo s Slovenci" (Adolf Vadnjal, 1944)

Kaj bo s Slovenci?

 

Adolf Vadnjal, 1944

 
Tega težkega vprašanja si ne stavimo zato, ker je toliko in toliko ljudi pobitih ter toliko in toliko domov požganih. To, kar nas navdaja z največjo skrbjo in strahom, je dejstvo, da so vse žrtve, o katerih se pravi, da morajo biti, brez vsakega pomena za narodno stvar. Še več. Tisoči in tisoči grobov po naših gozdovih, pa na Rabu, v Gonarsku, Renicciju in drugod ne govorijo za nas, temveč delajo proti nam. Govore svetu o tem, kako zblazneli politiki, zločinci, delomrzneži, koristolovci in napihnjenci rešujejo slovenske probleme in uvajajo boljši red, kako se slovenska inteligenca udeležuje pobijanja lastnih ljudi, kako slovensko meščanstvo ploska tistim od katerih bo nekoč pobito, če zmagajo.
 
Žrtve morajo biti! In žrtve so ogromne, neznane, nepreštete. Toda najbrž se ni še nikoli zgodilo, da bi padale tolike žrtve za tako nič vredno stvar, kakor je ta, ki jo bo zgodovina imenovala židovsko internacionalo. 
 
Najboljši naš prijatelj se mora obrniti od nas. Z norci se ni varno družiti. V mednarodnih odnosih, kjer vlada sam hladen razum, pa ne moremo pričakovati drugega ko zasmeh.
 
Politična škoda, ki nam jo delajo brezvestni in nori »osvoboditelji«, se zdi nepopravljiva. Bodoči rodovi, ki jim bo naloženo, da se borijo za izgubljene postojanke, nas bodo preklinjali še vse bolj kakor mi one, ki so na koncu prejšnje vojne zamudili uro.
 
Vendar je še čas! Mnogo se da še popraviti! Kakor si je naša inteligenca in meščanstvo izvolilo slabši, najslabši del, tako je naše preprosto ljudstvo odgovorilo, kakor odgovarja zdrav narod: nočemo umreti. Postavilo se je v bran.
 
Tako je torej nastal boj na življenje in smrt, boj, ki se mu ne moremo več izogniti in ki ga moramo izbojevati do konca, da rešimo narod. Čim prej, čim odločneje, čim brezobzirneje. Raka je treba čimprej izrezati, da se telo ohrani.
 
Ali pa so vrste domobranstva, ki se je postavilo v boj, dovolj trdne in enotne? Ali jih ni prišlo zraven mnogo iz nekih drugih interesov, recimo zaradi samih sebe, zaradi stranke, zaradi neke posebne ideologije? Če se to dogaja, potem skriva to v sebi dvojno nevarnost: prva je v tem, da se bo domobranstvo razšlo, ko se bo stranki zdelo, da je nevarnost zanjo minila (kupčija z  »zavezniki« ), druga pa je v tem, da se bo razpršilo v najbolj kritični uri, ker ne bo potrebne trdnosti.
 
O drugem primeru ne bomo dalje govorili; oportunizem, strah in dvom ima tu besedo, vse dediščina stare vzgoje in politike. O prvi možnosti pa je reči, da predstavljajo pri oblikovanju domobranstva najresnejšo oviro vsi, ki pravijo, da Slovenci Slovencev ne smemo pobijati in ne prelivati bratske krvi, pri čemer smatrajo za Slovence in brate komuniste, ki jim velja naš boj. Ne glede na to, da so se ti (komunisti) sami izključili iz našega narodnega občestva (ki ga vrh vsega z vso silo uničujejo), se nam vsiljuje vprašanje zakaj se to lepo načelo poudarja ravno sedaj, ko se treba boriti. Ali govori iz dotičnih res dobro slovensko in krščansko srce? Ali ne govori morda drugo srce, ki ga lahko imenujemo londonsko? Toliko mu je na tem, da ne pokvari svojega zavezništva s Sovjetijo, da mirne duše prepušča svoj narod komunistični revoluciji in uničevanju ter ovira v izpolnjevanju dolžnosti druge, ki imajo boljšo voljo in pamet. Sploh pa, ali se to srce vpraša, zakaj država, v katero se stavi toliko upov (Anglija), povsod drugod podpira komunizem, doma se ga pa z vsemi sredstvi brani, in zakaj nam ta država ponuja tako zvano demokracijo? Ali dela morda to iz ljubezni do nas ali sploh do človeštva? Govori nam o novi, boljši, lepši demokraciji, ki bo zadovoljila vse razočarance, in mi kljub vsem slabim skušnjam verjamemo. Kakor da je mogoče iz stare ponošene obleke napraviti novo!
 
Kako je mogoče po vsem tem, kar smo preživeli in pretrpeli, ne videti, da je prišel čas, ko je »demokracija« opravila svoje delo in mora izginiti. Njena pot je vodila v splošno vojno in v tej se je nehala. Zato se bo ta vojna končala bodisi z zmago narodov, ki so ali še bodo šli v boj proti komunizmu, bodisi z zmago komunistične revolucije, nikoli pa ne z zmago »demokracije«. Ta je svojo vlogo kot posredovalka in pospeševateljica vsega, česar se mora zdrava človeška pamet braniti, doigrala. Glasovi in večina so bili cilj, laž in neizpolnjive obljube pa sredstva demokratske igre, ki je s svojim sistemom neodgovornosti in nebrzdanega individualizma spodkopavala moralne temelje človeške družbe in pripravljala pot vojn i in komunistični revoluciji ter vsemu temu, kar je prišlo. Zato je Sovjetija vedno in povsod tako vneto pospeševala demokratske vladavine.  Služile so ji, služijo ji in ji bodo služile do svoje smrti, kajti vodi jih duh materializma. Služijo ji zato še zdaj pri nas tisti ljudje, ki pravijo, da so protikomunisti, pa iščejo s komunizmom kompromisov. Nočejo slišati svaril, ki jim  govore, da je kompromis z njim enak pristanku in da tak pristanek pomeni sokrivdo na vseh zločinih, ki jih ima ta stvar na vesti. Zdavnaj je marksizmu dokazana težka znanstvena in življenjska zmota, in vendar njegovi pristaši nadaljujejo svoje delo, delo, ki ga je sam bes. Kako naj sicer imenujemo ljudi, ki jim je na umu le pobijanje, rušenje in uničevanje, kakor obsedence? Kako je mogoče s takimi ljudmi sklepati kompromis? Ne, kompromisa tu ni, kakor ga ni med resnico in lažjo, ljubeznijo in sovraštvom, dobrim in zlom. Poskusi naših politikov in javnih delavcev v tem smislu so peščici komunistov omogočili, da je postavila fronto, ob kateri bi utegnil pasti slovenski narod. Ti demokratski kompromisniki so posodili internacionali narodno firmo in blagoslovili laž in zločin.
 
Če naj se torej ubranimo nadaljnje škode, moramo to laž in zločin iztrebiti
 
Ni pa dovolj, da iz našega telesa izrežemo raka, potrebno je okrepiti njegov organizem, da bo iz lastne sile odganjal bolezen, ki bi se hotela ponoviti. Nasproti razdiralni komunistični ideji postavimo idejo, ki bo prepojila narod z novim življenjem. Ali ni sedaj, v dobi najtežjega trpljenja, prilika, da si izprašamo vest in se skesamo? Kesanje je glavni pogoj preporoda. Ne iščimo krivcev drugod, ne dolžimo tujcev, temveč se vprašajmo, kaj je bilo v nas samih narobe. Ali nismo morda s široko razprtimi jadri zapluli v materialistične vode, verujoč, da bomo dosegli prijetnejše in udobnejše življenje brez napora in težav? Kaj nam je bilo, da smo pozabili, da načela, ki so veljala tisočletja, veljajo še vedno in bodo veljala, dokler bo kaj življenja, da pa je vse zlo v tem, da se ne ravnamo po njih? Ob tem spoznanju bomo mogli odločno zatreti vse, kar nas pogublja.
 
Odklonimo vzhod in zapad! Vzhod ni ruski in zapad ni človečanski, tu in tam so Židje. Ko se bo ruski narod otresel strašne more — kar z vso dušo verujemo — in postal spet sam svoj, bo na svetu marsikaj drugače. Otresti se je moramo tudi mi in najti svojo pot. To pot bomo našli, če se bomo poglobili v zgodovino našega naroda, kakor tudi v zgodovino Evrope. Kdo bi dvomil, da je ta zgodovina krščanska! In kdo bi dvomil, da je pot Evrope v zdanjem stoletju vodila čisto drugam! Mi vsi nismo vedeli kam, pač pa je to vedel en narod, židovski, ki je edini imel dobiček. Ta dobiček je bil ogromen, še malo, pa bi bil ves svet njegov. Ta pot je bila taka, da smo prepuščali strankam in večini odločitev o stvareh, ki bi morale biti nedotakljive narodne svetinje in ki bi nikoli ne smele biti predmet volivne borbe in glasovanja. Tako je o resnici često odločala večina in ta je le prečesto glasovala za laž. Iz sovraštva, ki je zaradi tega nastajalo med strankami, se je izcimilo sedanje pobijanje.
 
Proč torej s strankarsko miselnostjo in  »demokracijo«, ki je videla le stranko, ne pa naroda. Ali ni morda narod živ organizem, katerega udje so stanovi? Ti udje so hirali, hiralo je gospodarstvo, hiral je narod, da so živele stranke. Dajmo stanovom spet veljavo, ki jim gre! Vrnimo veljavo tistim duhovnim dobrinam, zaradi katerih je bilo nekoč javno življenje pošteno, kakor je bilo pošteno delo kmeta, obrtnika, trgovca, delavca in tovarnarja!
 
In gospodarja potrebujemo, resničnega gospodarja, takega kakršen je oče svoji družini, takega, ki bo vedel da oblast ne izvira od ljudi, kakor nas učijo od francoske revolucije dalje, temveč od Boga. Tak gospodar ne bo iskal volje naroda v volitvah in štetju glasov, kajti on bo to voljo poznal. Ta volja živi v narodu od vedno, je to volja do življenja, do rasti in moči. Delati po tej volji, se pravi delati prav in biti nacionalist.
 
Domobranska armada mora biti inštrument te volje. Naj ne bo le protikomunistična armada, temveč armada prave resnične duhovne revolucije, ki bo naš narod očistila gnilobe in vrnila veljavo starim dobrim načelom. Tako bo naš narod zaživel novo boljše življenje v novi Evropi. Visoko nad nami bo vihral prapor, na katerem bo zapisano:
 
RESNICA IN PRAVICA !