Partizani: sovražniki Boga (1942)

Partizani: sovražniki Boga

(Objavljeno v italijanskem okupacijskem tisku, 17.9.1942)

 
Ena izmed komunističnih zapovedi določa: »Vera in komunizem nista združljiva, niti v praksi, niti v teoriji«. Lenin je označil Boga kot »osebnega sovražnika komunističnega društva«. Kalinin, Stalinov sotrudnik, je izjavil: »Boj proti veri predstavlja uspešno in nezmotljivo sredstvo ki omogoči pot komunizmu. Potrebno je razširjanje ateistične ideje in organizacije »brezbožnikov« v delavnicah, v tovarnah in na deželi«.
 
To so samo nekatere »skrivnosti« boljševiške dogmatike, ali dovoljno razumljive, ker jasno dokazujejo sistem komunistov za dosego njihovih nepoštenih ciljev.
 
Zvesti tem zavratnim načelom, so komunisti uničili v Rusiji vse cerkvene ustanove, požgali in onečastili vse cerkve, pobili ali pregnali v Sibirijo vse duhovnike, od navadnih popov z dežele do najuglednejših škofov glavnih mest. S tem so hoteli zadušiti v srcu ruskega naroda vero v Boga, v resnici pa je ostala uničena samo zunanja manifestacija vere. Najlepši dokaz, da niso izgubili vere, so ga dali Rusi sami, ko je njihova zemlja bila osvobojena s strani Osovinskih čet. Slehernemu krščanskemu obredu, katerega vršijo vojaški duhovniki, bodisi v porušenih cerkvah, ki so vrnjene bogoslužju, ali na prostem polju, prisostvujejo ogromne množice ruskega ljudstva. Z globoko pobožnostjo molijo Boga in po tolikih letah jim je dana prilika prejeti sv. zakramente.
 
Boj proti veri in proti vsakršni obliki iste je orožje komunizma, ki stremi za tem, da bi posužnjil ne samo ruski narod, temveč tudi druge narode sveta: kjer vlada komunizem ni mesta za Boga! To je geslo takozvane proletarske revolucije.
 
Nekaj lepih spominov imamo še od civilne vojne v Španiji. Tam so komunisti porušili več kot 20 000 cerkva, pobili nad 12 000 duhovnikov in poklali nad 300 000 redovnikov.
 
To je najlepši uspeh rdeče Španije po dveh letih komunistične diktature.
 
Partizani, poslanci Moskve, ki bi hoteli na tej zemlji rovariti proti Osovini, braniteljici krščanske vere, prav dobro vedo, da bi bilo preveč nevarno vmešavati se v verske zadeve naroda in v njegovo znano pobožnost. Primorani so potrpežljivo prenašati vero, ne samo, ampak jo celo uporabljajo v njih zlobne namene. Zagotavljajo narodu, da partizani spoštujejo vse kar je božjega in da nikakor ne preganjajo vere. Ne priznavajo samo duhovnike, ker se bavijo s politiko, to se pravi ker so proti komunisti.
  
V Rusiji imamo »društvo brezbožnikov«; na tej zemlji so pa partizani ustanovili takozvano  »krščansko skupino«. Bodite oprezni! To so volkovi v obliki jagnjeta, kateri vas hočejo omamiti s sladko besedo; v resnici komaj čakajo priliko, da vržejo masko in da pokažejo svoj pravi obraz!
  
Zloraba krščanstva s strani komunistov je dvorezno orožje, ki prej ali slej zadene tudi nevedneže, kateri so lahkomiselno verjeli zapeljivcem. To je orožje, ki bo uničilo vero, cerkve, družine in vse lepe iluzije onih, kateri so zaupali partizanom, kateri so jim sledili in kateri so se bojevali ob njihovi strani.
  
Ako pa ne bo razum naroda uspel odbiti in preprečiti to veliko nevarnost ki preti njegovi zemlji, ako bo kak trdovraten nastojal v samoumornem poskusu zasužnjiti svojo lastno zemljo barbarstvu, potem bo Osovinsko orožje brez usmiljenja zadelo vse odgovorne, posredne ali neposredne sotrudnike rdeče civilizacije.

Obtožujemo! (Glas slovenskega nacionalizma 1943)

Obtožujemo!

e. k.

(Objavljeno v tisku 9.12.1943 kot pismo "iz vrst nacionalne mladine".)

Obtožujemo! Mi, najmlajša generacija nacionalistov, vas obtožujemo, naše bivše voditelje, ker te dni pri strašni tragediji naših mladih bratov, žrtev komunističnega zverinstva, molčite in ne povzdignete svojega glasu. Obtožujemo vas zaradi vašega molka, ker bi morali kot naši bivši voditelji protestirati in obsoditi krvave zločince za prelito nedolžno kri.

Ideal in cvet naše mladine je padel pod streli komunističnih razbojnikov. Tej mladini niso mogli dokazati nobenega protinarodnega ali izdajalskega dejanja. Ravno narobe  — padla je zato, ker je bila nacionalna.


Kje ste zdaj vi, naši bivši voditelji, vi, bivši poslanci, senatorji, profesorji, učitelji in še ne vemo kdo, ki ste nam leta in leta pridigovali o naši domovini, o svobodi in nacionalizmu, da smo se mi mladi navduševali in vzgajali v tem pravcu in tudi premnogokrat zaradi vas delali razna dejanja in akcije? Kje ste zdaj, v teh težkih časih, ko so naša srca žalostna zaradi smrti stotine naših ljudi, idealistov nad idealisti, zaradi umora naših bratov, ki niso imeli madeža na sebi, a so vendar morali pasti pod krvniško kroglo — samo zato, ker so ljubili svoj narod in svojo domovino?

Danes bi vi morali povzdigniti svoj glas, a molčite. Lahko je bilo uganjati burkaste proteste, imeti govorance in frazariti v časih, ko niste riskirali niti toliko, kolikor imate črnega pod nohtom. Na volivnih sestankih, zborovanjih, raznih občnih zborih, sokolskih veselicah in banketih je bilo to lahko. Danes vas kličemo mi, katerim ste toliko pridigovali o borbenosti: kje ste, da bi nam dali zaslombo? Ste se umaknili iz strahu? Molčite, ker čakate, kako se bo ta krvavi ples končal! Ali ste tako naivni, da mislite, da bi s tem odnesli svojo kožo? Ne! Na koncu bi vas rdeči krvniki prav tako pobili, kakor so naše brate na Dolenjskem.

Mi, najmlajša generacija nacionalistov, kličemo na ves glas: dajte nam zaslombe, ki je potrebujemo v teh težkih dneh!

Izbrali smo si svoj simbol. Ne Moskva ne London, temveč naša domovina, domovina nas vseh! To je naše geslo, vanj zaupamo in tudi verujemo, da bo zmagalo — ker drugače biti ne more!!!

Ta kratka "obtožba", ki je bila objavljena koncem leta 1943, torej na vrhuncu divjanja partizanov po Dolenjski in Notranjski, pa tudi že po kapitulaciji Badoglijeve Italije in tragedijah na Turjaku  in v Grčaricah, zelo dobro pokaže na duh časa med vojno in pove o tedanjih razmerah več, kot najbolj debele knjige raznih dvornih zgodovinarjev, pa najsi bodo ti zagledani v komunistični mitos ali v onega zavezniškega.

Kaže nam na problem s katerim se je soočal Slovenec kot zavedni nacionalist, ki so ga dolga desetletja pitali z najglasnejšimi govori in traktati o slovenstvu in narodu. Politični krožki so se dolga desetletja pred vojno drug z drugim merili po tem, koliko so sami Slovenci in kaj pomeni biti zares slovenski. Liberalci so že v devetnajstem stoletju napadali katoličane, da postavljajo lojalnost papežu in "RImu" pred lojalnost svoji narodnosti. Vsi so na svojih mitingih govorili o slovenstvu. Dokler ni prišlo do vojne in je bila prednje postavljena dilema: kaj sploh zares pomeni biti Slovenec?

Danes veliko govorijo o t.i. "politiki čakanja", za katero naj bi se odločile "demokratične stranke" in to politiko odslavljajo kot neustrezno. A nas na tem mestu niti ne zanima, da ti, ki to trde, še do zdaj ne znajo dokazati čemu bi bila takšna politika neustrezna, temveč nas bolj zanima drugačna politika čakanja, ki je tako lastna slovenski buržoaziji.

To je politika čakanja, ki je v tistih prelomnih časih zadevala notranjost vsakega posameznika, predvsem pa onih posameznikov, ki so sicer veliko govorili in pisali o narodnih vprašanjih, celo rovarili čez one, ki po njihovo menda niso dovolj narodno zavedni, na koncu pa so se med vojno potuhnili po svojih ljubljanskih stanovanjih, medtem ko so domobranci, Rupnik in nepregledna množica duhovnikov neustrašno poudarjali slovensko narodno bistvo. Na koncu pa so se dali zaslepiti komunističnim partizanom za katere so že od prvega dne vedeli, da so proti-narodni, če razumemo narod kot nekaj več kot zgolj jezik. In kakor so obračali svoje oči proti angleškim hijenam, so kasneje brez besed stopili pod prapor sovjetskega, nato pa zgolj srbskega komunizma, ki je iz našega naroda naredil pokveko brez tradicije in brez korenin. Ničvredno oportunistično kreaturo, ki dan za dnem hodi po kosteh lastnih ljudi, sonarodnjakov, a se vseeno veliko bolj razburja nad zapravljenimi krediti in neko nepomembno ekonomijo, o kateri ne vedo popolnoma nič.

To so bili tisti ljudje, ki so iz svojih ljubljanskih stanovanj sovražno opazovali domobrance, kadar jim je koristilo pa so se delali celo lojalne, a v enem samem hipu so obrnili ploščo in peli partizanske internacionalne pesmi. To so bili ljudje, ki so s svojo zgodovinsko pozabljivostjo kreirali psevdo-zgodovino, zgodovino, ki jo je moč najti le v zgodovinskih bukvah ljudi z doktorskimi naslovi, ne najdemo pa je v realni zgodovini in nje realnem časovnem toku. Oni so bili tisti, ki so narodno zavednost zamenjali za ono, ki jo je mogoče dekodirati le prek partijskih slovarjev, da bi našli v nje obliki kakršenkoli pomen.

To so bili ljudje, ki jih najdemo še danes na levi in desni in ki veliko govorijo o žrtvah komunizma, ne zmorejo pa enostavne samorefleksije, da bi uvideli kako hinavski so njihovi govori in njihovi traktati po raznih glasilih in revijah. To so tisti objektivni zgodovinarji, ki naj bi naredili prelom s starim dvornim partijskim zgodovinopisjem, a se njihove debele knjige od partijskih popolnoma nič ne razlikujejo.

-NeoDomobranec