Antikomunizem + liberalni antikomunizem
Nas na tem mestu najbolj zanima vprašanje antikomunizma, vprašanjem o demokraciji, svobodi in trgu, se bomo poizkušali izogibati. In sicer kaj je pravzaprav s slovenskim antikomunizmom in ali ta antikomunizem zajema kontrarevolucionarna gibanja na slovenskem.
Kdor meni, da je antikomunizem pri nas nekaj, kar povezuje desnico in nas dela načelno enotne, se na žalost moti. Tak človek je spregledal, da je nasprotovanje komunizmu lahko različno. Na eni strani imamo namreč kontinuitetno kontrarevolucijo in na drugi strani imamo komunistično disidentstvo, to je, ljudi, ki so svoj antikomunizem doživeli kot osebno izkušnjo. Zanje namreč velja, da so to "spreobrnjeni" ex-komunisti, ki so uvideli zmoto, celo perverznost, komunizma in so postali njegovi goreči nasprotniki, to pa se je zgodilo, praviloma, šele po dogodku, ki se je tikal njih samih. So produkt komunizma, nekakšna intelektualna rezistenca, kakor bomo videli v nadaljevanju.
Medtem pa imamo na drugi strani antikomuniste, ki svoj antikomunizem črpajo iz tradicije, ki je bodisi tradicija kontrarevolucije, bodisi tradicija predvojne katoliške Slovenije, ki pa je rodila kontrarevolucijo. Njihov antikomunizem ne rase iz subjektivne izkušnje pač pa iz ideološke neskladnosti z njihovo, v tradiciji zakoreninjeno, identiteto.
Tako pridemo do dveh oblik antikomunizma v kateri gre na eni strani za klasični antikomunizem in na drugi strani za liberalni antikomunizem.
Liberalni antikomunisti so ti, ki so produkt komunizma. Ljudje, ki so se uprli komunizmu iz razlogov, ki so bili v tem, da je okostnela struktura komunizma postala premalo liberalna za duha intelektualne mladine. Iz te mladine so izšli antikomunisti, vkolikor niso zapadli nazaj v kulturni komunizem, kasneje v življenju. To so ljudje, ki so prišli v konflikt s partijo iz naprednjaških razlogov. In to so ljudje, ki so se proti komunizmu obrnili zaradi njegove zločinske identitete. Tu pa postane zanimivo, kakor bomo videli dalje.
Antikomunisti pa so ljudje, katerih antikomunizem bazira na, na videz, bolj iracionalnih vzgibih, ker ne terjajo toliko samorefleksije, a je njihov antikomunizem v resnici načelnejši in neoportunističen. To so ljudje, ki so dejanska ali moralna kontinuiteta predvojnega katoliško-družbenega življenja ali nazorske identitete. Njihov antikomunizem bazira na objektivnem. Bazira na narodovi identiteti in predvsem na katoliškem nauku.
Ti dve frakciji antikomunizma sta na videz neločljivi, sta prepleteni med seboj in pogosto sploh ne nastopi težava. Seveda, dokler ne zakopljemo globlje in se vprašamo, kakšna pa je ideološka opredeljenost posameznika?
Ideološka neskladnost antikomunizma in liberalnega antikomunizma
Nobene težave ni, ko vsi opozarjamo na zločine komunizma, na perverznost komunizma, na disfunkcionalnost komunizma. Težava nastopi, ko se vprašamo, kaj pa domobranci, kaj pa NOB, kaj pa liberalizem?
Najenostavneje to ponazorimo, če povemo, da antikomunizem Drobniča ni enak antikomunizmu Dežmana. Čeprav je neprijetno govoriti o osebah, pa je vendar nujno, da uvidimo za kaj sploh gre, ko se poglabljamo v problem: liberalni antikomunizem vs. antikomunizem.
Razlika med njima ni površinska ali zgolj vprašanje "izgubljenega sina" ali vprašanje preteklosti. Razlika med njima je načelna in ju diametralno ločuje. Šele ko dobimo njiju dva pred svoje oči, lahko razumemo, kako dejanski je ta problem in zakaj je slovenski antikomunizem obsojen na neuspeh.
In tu ne gre za vprašanje iz kje prihaja Dežman in iz kje Drobnič. Gre za vprašanje njunih nazorov.
Na eni strani imamo torej človeka, ki se v Sloveniji najbolj trudi in največ naporov vlaga v "raziskovanje" povojnih pobojev. No, vsaj zdi se. Potomec komunistov, tudi sam komunist, urednik revije Borec in raziskovalec povojnih pobojev, liberalni antikomunist. Na drugi strani pa Drobnič, mladoletni domobranec, nekdanji predsednik NSZ, aktivni borec za popravo krivic komunizma in odličen ter prodoren pisec najodličnejših sestavkov o medvojnem in povojnem obdobju.
Rekli bi, dobro, dva antikomunista, vsak z drugačnim ozadjem, a sklepčna pri isti stvari. Ne. Njuna nazorska stališča so diametralno nasprotna. In tu je problem liberalnega antikomunizma.
To, da je nekdo proti komunizmu, še ne pomeni, da je za kontrarevolucijo. In prav je tako. Namreč velikokrat vidim predvsem na spletu ljudi, ki so očitni liberalci ali neki potomci komunistov in se med svojim napadanjem komunizma želijo identificirati s protipartizanskimi odredi in tradicijo, ki jih je rodila, to pa je zmotno in škodi. Saj se takšni ljudje zgolj osmešijo in prej ali slej postanejo relativisti. Problem je globlji kot se zdi na prvi pogled. Kdor jemlje komunizem, in liberalni antikomunisti ga jemljejo, kot problem antidemokracije, problem totalitarizma, ne bo nikdar prišel do dna problemu, ki se je manifestiral med drugo svetovno vojno. Kdor gleda na tedanje dogodke skozi prizmo sedanje družbeno-politično-socialne percepcije sveta ali celo iz liberalne perspektive, ne bo nikoli razumel srži problema.
Kdor ni sposoben videti: "očetje liberalci, sinovi komunisti", ne bo nikoli razumel, da komunizem ni problem v vprašanju svobode. Tak človek bo namreč menil, da so se protipartizanski odredi na slovenskem borili proti komunizmu iz ljubezni do demokracije, svobodnega trga, svobode govora... Ampak kdaj pa je imel slovenski čovek takšno demokracijo, takšen svobodni trg, takšno svobodo govora? Pod jugoslovanskim kraljem? Pod avstrijskim cesarjem? Tak človek ne bo nikoli razumel, da se cikel ponavlja in da za "očetje liberalci, sinovi komunisti" pride "očetje komunisti, sinovi liberalci" in potem spet "očetje liberalci, sinovi komunisti".
A liberalni antikomunisti delajo ravno to napako. Ne vidijo, da so sami logičen produkt komunizma in da je njihovo logično nasledstvo komunizem, pa najsi bo to neoindustrialni komunizem ali kulturni marksizem. Najbrž je na tem mestu pretirano iti v smer prepričevanja ljudi, da je demokracija in diktatura poljubnosti ter manjišinizma, pot, ki je ne le tuja Slovencu in katoličanu, pač pa je faktično neposreden produkt istih nazorov in sil, ki so rodile komunizem. Ostanimo torej le pri tem, da trdimo, da je nemogoče presojati tedanje dogodke, odločitve in nazore, skozi prizmo dandanašnjega splošnega relativizma liberaldemokracije. Takrat po Sloveniji še niso strašili ideološki potomci puritancev, takrat se po politične zglede nismo obračali v ameriko.
Jasno torej je, da se liberalni antikomunizem rodi iz komunizma, pri čemer uvidi, da je matični komunizem postal pre"konservativen". Izčrpala se je avanturističnost socialno-družbene revolucije in "sinovi liberalci" se začnejo vpraševati o "svobodi". Svoboda je tista magična beseda, ki naposled pripelje do stičišča komunizma in liberalizma. Komunizem, ki ponuja osvoboditev kolektiva = proletariata in na drugi strani liberaldemokracija, ki ponuja osvoboditev subjekta. Kakor postane proletariat svoboden, ko začne svojo diktaturo (pustimo sedaj ob strani, koliko so bili delavci dejansko vladajoči sloj), tako postane subjekt svoboden, ko mu država garantira poljubnost. Iz religiozne zasnove liberaldemokracije postane naposled demokracija paradoks. Sistem v katerem naj bi vladala večina postane sistem v katerem dejansko vlada manjšina. Rodi se diktatura manjšinizma, diktatura politične korektnosti, v kateri se kolektivno sprejme iracionalno formulo: večina= zatiranje. "Sinovi liberalci" se torej proti komunizmu obrnejo iz vzgonov svobode, poljubnosti in politične korektnosti. Njihov antikomunizem bazira na proti-totalitarnosti in pro-demokratičnosti. A s tem se njihove bazične vrednostne strukture ne spreminjajo. Pojavi se le vprašanje večje svobode posameznika, ne pa tudi ideološka vsebina, ta ostane ista.
Liberalni antikomunizem je torej nekaj popolnoma drugega od antikomunizma kot takšnega. Liberalni antikomunisti so v ideološkem nasprotju predvsem z antikomunistično kontinuiteto in ne toliko v nasprotju s komunisti. Saj so oni do komunistov nasprotni zgolj v vprašanju nasilja in diktature.
Antikomunizem - liberalni antikomunizem
Seveda moramo ostati pozorni, da razumemo slovensko kontrarevolucijo kot čisto narodovo reakcijo in da tako tudi razumemo, da je bila kontrarevolucija po naravni zakonitosti vseh revolucij, spontana, saj vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo, s čimer gotovo sama tudi računa. Zato je jasno, da so kontrarevolucionarni odredi bili primarno, povsem spontan odpor zoper partizansko nasilje in da je antikomunizem kot nazorska nota šele sekundarnega pomena. A na tem mestu se vendarle dotikamo sistematičnega antikomunizma, čeprav s tem nočemo trditi, da ni šlo v prvi vrsti za odpor proti nasilju, to je namreč fakt. Toda tokrat se soočamo s komunistično opozicijo in moramo razumeti, da so si jo za svojo smrtno sovražnico naredili komunisti sami, kar je zopet, gledano politično-socialno, povsem logično. S tem tudi do neke mere razrešimo vprašanje zakaj so partizani sploh napadli katoliško kmetstvo in meščanstvo. Ta faktična nezmožnost sobivanja starega reda slovenske katoliške tradicije z novim redom komunizma je jedro konflikta med komunizmom in antikomunizmom. In sploh ni važno v katerem času in na katerem kraju pride do njega. Ta dva reda se drug drugega izključujeta, saj komunizem stari red odpravlja (že po zasnovi marksistične ideologije), stari red, pa to razume in se pred komunizmom brani. V prvi vrsti nikakor ne gre, kakor nas želijo dandanašnji prepričati nekateri psevdopolitiki in univerzitetni profesorji, za ekonomski konflikt, temveč gre za konflikt glede načina urejanja družbe. Ne gre za urejanje gospodarstva, temveč družbe.
Antikomunizem je torej naravna in spontana reakcija na komunizem, ki želi ohraniti določen družbeni red, v oziru na neko "pojavljanje" (appearing) komunizma. To "pojavljanje" je lahko zelo različno v jakosti. Medtem pa je liberalni antikomunizem akcija, ki želi preoblikovati komunizem v nekaj novega, ponavadi v demokratično družbo, pri čemer navadno ne ukinja socialno-družbenih vrednot komunizma in je kot takšen, liberalni antikomunizem, mutirana kontinuiteta komunizma.
Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem +/- demokratkomunizem
Zmeda desnice je torej v tem, da so liberalni antikomunisti v iskanju svoje identitete zašli v svoje bistveno protislovje in pristali na desni strani politično-družbene sfere. Tja so bili pahnjeni zaradi poizkusa ideološke utemeljitve svojega antikomunizma in dokončne diferenciacije s komunizmom. Zato imamo potem antikomuniste, ki se z demokratkomunisti pregovarjajo kdo je bil koliko časa v partiji. Skratka, komunizem rodi dve frakciji: demokratkomuniste in liberalne antikomuniste, oboji se soočijo s propadom komunizma in sprva reagirajo enako. Oboji začnejo poudarjati pomen človekovih pravic in svobode posameznika, potem pa se razidejo. Eni postanejo ideološka kontinuiteta komunizma, drugi pa skušajo najti identiteto, ki bo docela različna tisti komunistični. Bazično pa so oboji isti, saj se težko razlikujejo med seboj. Še posebej liberalni antikomunisti imajo precej težav s svojo identiteto.
Tako torej desno stran sestavljajo liberalni antikomunisti, ki so precej podobni levi strani, ki jo zasedajo demokratkomunisti. Antikomunisti pa so pahnjeni v podrejeni položaj, saj liberalni antikomunisti zasedejo glavne pozicije na desni. Kar je do neke mere gotovo logično, če upoštevamo, da se komunizem od fašizma in ostalih avtoritarnih režimov razlikuje v tem, da bolje preprede civilno družbo in je torej zamenjava komunističnega režima nekaj popolnoma drugega kot zamenjava fašističnega režima. Logično je pa tudi iz tega pogleda, da je komunistični režim trajal dovolj dolgo, da je bila prava opozicija povsem zatrta in je vse kar je ostalo le komunistično disidentstvo. Ex-komunisti, ki so zašli v konflikt s svojo matico, partijo, in pristali v zaporu, potem pa postali liberalni antikomunisti in postali "desna" opozicija komunizmu ali postkomunizmu demokratkomunistov.
Problem desnice je širši
Ta "raznorodnost" antikomunizma in liberalnega antikomunizma je torej glavna paraliza slovenske desnice, saj je zaradi tega slovenska desnica ideološko neenotna. Vendar pa to ni edini problem, saj defektnost desnice v Sloveniji ni svetovni fenomen.
Drugi glavni problem desnice, ki ni le slovenski, pač pa svetovni, je problem popolne sekularizacije desnice oz. problem močne sorodnosti z levico. Povedano drugače, desna družbeno-politično-socialna sfera izhaja iz istega sistema vrednot kot leva. Iz sistema vrednot francoske revolucije in razsvetljenstva. Radikalna posvojitev teh vrednot, ki vodi v popolno liberalno, sekularno družbo ima torej isto filozofsko vsebino, katere produkt je lahko le dekadenca. Dekadenca, ki bo presegla dekadenco izumrle grške kulture.
Medtem, ko se politične stranke pregovarjajo o gospodarskih ukrepih, privatizaciji in izključevanju države iz gospodarstva, nam sile, ki so, sicer ideološko sorodne s komunizmom, a mnogo hujše, prevzemajo ključne sfere družbe: izobraževanje, medije in kulturo. Politični boj se vedno vrši ravno v teh sferah. Za družbo kot organiziran sistem, je praktično nepomembno ali bo država upravljala neke firme, ali jih bo prodala. Družba se ne oblikuje v gospodarstvu.
Na tem mestu celo dopuščam možnost, da je možna desnica, ki bi temeljila na libertarskih idealih svobode in da to ni le prikazen destruktivnega liberalizma, a eno je vendar gotovo, takšna desnica je ideološko defektna. Kdor se slepi, da je mogoče, da je družba od političnega menedžmenta neodvisna, samo prepušča družbeni menedžment levici.
Desnica kakršno poznamo danes in v katero sta vključena tako (do neke mere) antikomunizem, kot liberalni antikomunizem ima svoje poreklo v protestantizmu in kasneje v ameriškem libertarizmu, ki pa je evropski katoliški tradiciji (desnici) popolnoma tuj.
Rešitve ni ali "paradoks petarde"
Seveda gre tu le za teoriziranje in s tem, ko opazujemo spremembe in uvidimo odklone ter kontradikcije, ne želimo nič drugega kot samorefleksijo vzvišene kaste desničarskih intelektualcev, ki toliko in toliko časa porabijo, da prepričujejo ljudi o vzvišenosti in posvečenosti svobodnega trga (medtem, ko sami omejujejo taisti "svobodni" trg. Kako naj poimenujemo ta paradoks? Paradoks petarde?), obenem pa nalašč ali zgolj iz naivnosti omogočajo popolni liberalni socialno-družbeni menedžment velike liberalne revolucije.
- NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar