Petindvajseti julij je precej pomemben datum v zgodovini Evrope. Na ta dan namreč, leta 1943, so elementi v samem vrhu italijanske vlade in celo italijanski kralj sam, na zahrbten način odstavili Benita Mussolinija in ga na čelu države zamenjali s Pietrom Badoglijem, italijanskim generalom. Tega istega dne so v popoldanskih urah ti isti elementi aretirali Mussolinija, velikega Duceja italijanskega naroda in ga zaprli. Ta dogodek je zelo pomemben iz razloga, ker razgalja domnevno resničnost oz. neresničnost naziranj o diktatorski, totalitaristični naravi Mussolinija in fašizma kot takega.
Duce, veliki tiran italijanskega naroda, ki mu naj bi bile pokorne nepregledne množice italijanskih ljudi in ki naj bi imel pod seboj totalitarno organiziran aparat fašistične represije, je bil enostavno odstavljen in celo aretiran. V različnih zaporih se je nahajal vse do dvanajstega septembra istega leta, ko so ga v drzni akciji poimenovani Hrast (Eiche), osvobodili nemški komandosi. (Mimogrede, Jason Reza Jorjani pogosto navaja, da naj bi Nemci, predvsem Rosenbergov krog v pripravah na to operacijo za iskanje natančnega nahajališča Mussolinija, uporabljali t.i. remote viewing (RV).
Skratka jasno je, da je nekaj zelo in bistveno narobe s teorijo ali zgodovinsko interpretacijo, po kateri se Mussolinija postavlja ob bok raznim samodržcem relativno istega obdobja. Ta pavšalizacija, generalizacija in posploševanje "vseh totalitarnih sistemov" je popolnoma napačna, na kar že nekaj časa opozarjamo tudi na tem projektu. Težko si namreč lahko predstavljamo, da vkolikor bi bil italijanski fašizem zares tako totalitaren in popolnoma istoveten denimo nemškemu nacionalsocializmu ali kateri od variacij komunizma (stalinizem, maoizem, celo titoizem), bi lahko Mussolinija, Duceja domnevnega italijanskega fašističnega imperija, tako zlahka odstavili. Predstavljajte si za hip podobno situacijo v Nemčiji ali v Sovjetski zvezi. Bi bilo mogoče na tak enostaven način odstaviti Hitlerja ali Stalina? Dejstva pričajo, da ne. Še celo mnoge demokratično izvoljene predstavnike in demokrate je torej težje odstaviti kot pa proto-totalitarista, proto-diktatorja Mussolinija.
Enačiti fašizem z drugimi "totalitarnimi" sistemi in ga tlačiti v okvir prirejenega relativističnega izraza "totalitarizem", kjer naj bi dajal koristen alibi drugim sistemom ni nič drugega kot bodisi hinavščina, bodisi prikrita apologija drugih, neprimerljivo bolj zločinskih sistemov. Zato ni beseda "totalitarizem" nič drugega kot vedro, v katerega je mogoče stlačiti neprimerljive državne sisteme in razvodeniti njihov realen vpliv in realen pomen. Totalitarizem ni torej nič drugega kot nezmožnost videti dreves zaradi gozda.
Vendar pa je poleg tega, da ta današnji dan razkazuje gnilobo teh naziranj o "treh velikih totalitarizmih", tudi dober prikaz dveh drugih problematičnih naziranj povezanih s fašizmom. Prvo je tisto, ki veli, da sta fašizem in nacionalsocializem le dve variaciji fašizma, kar dejansko ne drži, saj je nacionalsocializem v najboljšem primeru fašistična shizma in da kult vodje pač le ni tako univerzalno aplikabilen na "vse totalitarizme". In kot drugo je dober prikaz naše domače slovenske hinavščine v oziru na fašizem in italijanski narod.
Pred kratkim je na primorskem potekal poseben zgodovinski dogodek, ko sta se trenutna predsednika naše in italijanski države, simbolično poklonila dvem obeležjem na našem skupnem območju, namreč povojnem morišču in spominskem obeležju t.i. "bazoviškim junakom". Pri tem se je kot ničkolikokrat doslej pokazala pregovorna primorska hinavščina.
Kljub temu, da s primorskim delom našega naroda ni nič narobe in da od tam izvira mnogo odličnih mož, med katerimi moramo nujno izpostaviti dr. Antona Mahniča in Leona Rupnika, pa je vseeno tudi jasno, da ravno iz tega dela našega naroda izhaja neka čudna hinavščina, ki ji je moč slediti kar daleč v preteklost. Ta gotovo izvira v določeni meri iz t.i. žrtvene mentalitete, ki se ponavadi razvije iz realnih vzrokov, a se sprevrže v hiperboliziranje, sovraštvo in omalovaževanje vseh preostalih. To je mentaliteta, po kateri je žrtev prepričana, da se njej dogaja največja krivica. Vse preizkušnje in krivice, ki se dogajajo drugim so po tem prepričanju neprimerljive, bodisi, ker so v očeh ljudi s to mentaliteto, manj hude krivice, bodisi zato, ker ne dopuščajo nobene primerjave na način, da vedno potiskajo višje svoje trpljenje in z zavračanjem primerjav implicirajo, da je njihovo trpljenje hujše.
Značilen primer take mentalitete so denimo židje. A vsak narod ima najverjetneje svojo skupino ljudi s takšno mentaliteto. Pri nas so to primorci. Njihovo trpljenje je bilo najhujše, pika, nobene debate. Nič se ne more in se ne sme primerjati s silnim trpljenjem primorskih trpinov, ki po gostilnah niso smeli peti slovenskih pesmi. Tudi če jim pokažemo hujše trpljenje, ki so ga pretrpeli naši sonarodnjaki, so Primorci prepričani, da so oni trpeli bolj in pretrpeli več, ker so trpeli pod fašizmom. Tu ponavadi taki pristaši te žrtvene mentalitete vpeljejo nekega hiperboliziranega zatiralca, ki slednjič s svojo transcendentno zlobo odtehta vse trpljenje preostalih ljudi.
Kaj, vas so komunisti pobijali, metali v jame, in žene ter otroci so preživeli vsa svoja življenja, ne da bi kadarkoli dobili zaključek vprašanju, kam je izginil ta ali on svojec? Ampak to ni nič, nam fašisti niso pustili peti slovensko po gostilnah! Fašisti!
In čeprav na tem mestu morda nekoliko omalovažujemo primorsko trpljenje s tem, da se pikro šalimo, da je bilo najhuje, kar so Primorci doživeli, to, da niso smeli prepevati slovenskih pesmi po gostilnah, se pač zavedamo, da je trpljenje sicer bilo realno in da so ga tamkajšnji ljudje občutili. Vendar pa je obenem tudi jasno, da to trpljenje ni bilo takšno, kot ga želijo prikazati. Vsak izmed nas pa lahko razume, kje se je ta absurdna žrtvena mentaliteta začela in kako se je vzdrževala. Primorci so bili v prepričanju, da jim grozi eksistencialna nevarnost. Ta je bila sicer bolj kot ne abstraktna, vezana na narod, a pogosto tudi na realne osebne izkušnje, takega ali drugačnega implicitnega ali eksplicitnega sistemskega državnega nasilja. Jasno torej je, da ima ta žrtvena mentaliteta realno podlago v realnem trpljenju. A ko prestopi svoje okvirje in postane zlobna v smislu, da omalovažuje vse drugo trpljenje in ga relativizira ter celo terja, da njej v korist drugi zatajijo svoje realne izkušnje trpljenja, tedaj lahko brez težav rečemo, da gre za hinavsko in hiperbolizirano mentaliteto, ki je ujeta v lastne zanke.
In na žalost lahko vidimo, da je primorska mentaliteta pogosto takšna. Vendar bi ji še odpustili, zavoljo sentimentalnosti, če ne bi bila docela hinavska v dveh pomembnih vidikih. Prvi vidik je, da zlobno negira realno stanje in realno trpljenje notranjskih in dolenjskih ljudi med vojno in to počne brez vsakega zadržka, kar je dokazljivo. Ter drugi vidik, ki sicer ni tako pomemben, kot prvi, a je razlog tega zapisa, pa je čudna, nerazumljiva, hinavska in iracionalna distinkcija med fašizmom in Italijani oz. italijanskim narodom.
Kdor podrobno spremlja primorsko misel, predvsem v oziru na priključitev primorske Italiji po prvi svetovni vojni in dogajanje med vojno ter po vojni na onem območju, je gotovo že videl, kako neizmerno zavajujoče operirajo primorci z izrazom "fašisti" in "italijani". Iz nekega razloga skušajo vse sovražne sentimente do "slovanov" oz. Slovencev, ki so se evidentno pojavljali med Italijani v celotnem zgodovinskem razponu, obesiti na pleča "fašistov" in "fašizma".
Ko Primorci govorijo o svojih izkušnjah trpljenja v oziru na Italijane in njihove narodne države, z veliko pozornostjo uporabljajo bodisi izraz "fašizem", bodisi izraz "Italijani". To nam hitro razodane, da se za tem nekaj skriva in da njihova "žrtvena mentaliteta" v sebi skriva implicitno ideološko podstat in ni le logičen produkt dolgoletnega zatiranja.
Kdor vsaj bežno pozna zgodovino fašizma v Italiji in zgodovino primorske, je gotovo začuden, ko sliši, da se za kratkomalo vse zatiranje Slovencev na primorskem obtoži fašiste in ne Italijane kot narod. Primorci kalkulantsko v določenih primerih vse italijansko državno in narodno nasilje zreducirajo na fašiste. To je, kot prvič faktično neresnično in kot drugič, je nepošteno in krivično do ljudi, ki so trpeli pod Italijani, ki niso imeli nobenega opravka s fašisti. Medvojna slovenska revija v sponzorstvu Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ) je denimo pisala o tem, kako je eden glavnih protislovenskih elementov v Italiji, prav kraljeva savojska hiša. In če pogledamo v čas med tik pred priključitvijo primorske Italiji in tik pred fašističnim prevzemom oblasti v Italiji, lahko vidimo povsem iste protislovenske sentimente med Italijani. In to ne le med ljudstvom, denimo med raznimi izgredniki, kar bi lahko pripisali "razraščajočemu" fašizmu pred prevzemom oblasti, marveč je bila politika t.i. raznarodovanja oz. izrivanja slovenskega jezika in kulture iz javnosti, modus operandi uradnih oblastnih struktur že v času pred fašizmom.
Zato je naravnost bizarno, da danes primorci iz nekega kalkulantskega razloga vse anti-slovenstvo, ki je krivda Italijanov, kot naroda, pripisujejo fašizmu in zahajajo v implicitno prepričanje, da je fašizem torej narekoval proti-slovenske sentimente in nasilje, še preden je sploh nastal kot ideja oz. akcija. Kakor, da bi se Italijani razvili iz fašizma in se ni fašizem razvil iz Italijanov. To je namreč tista kontradiktorna retorika, ki trdi, da je oče podoben svojemu sinu. Če rečemo, da je oče podoben svojemu sinu, je to seveda res, a je obenem tudi povsem nesmiselno. Oče je namreč zato podoben svojemu sinu, ker je sin podoben njemu. In isto velja za fašizem. Fašizem se ni razvil iz vakuuma, marveč je nastal v Italiji iz Italijanov in s seboj privlekel tudi italijanske značilnosti, ki so med drugim na mejnih območjih bile tudi protislovenstvo. Vendar trditi, da je tisto zlobno in pogosto iracionalno protislovensko sovraštvo istovetno s fašizmom oz. kreirano od fašizma, pa je naravnost absurdno.
Fašizem je prišel in odšel, protislovenski italijanski sentimenti pa so bili in ostali. Zvračanje krivde za italijanske "etnocidne aspiracije" na fašizem v resnici ni nič drugega kot alibi za Italijane in v resnici odvračanje pozornosti od resničnih vzrokov in resničnih ljudi, ki so povzročali nasilje posredno ali neposredno. Zato nas lahko vselej čudi, da to isto taktiko pranja in zmanjševanja krivde za italijanski iracionalni šovinizem, uporabljajo tudi primorci. A vendar vemo, da so hinavci in tudi vemo zakaj ločijo med fašisti in Italijani ter vso krivdo za svoje domnevno nepopisno trpljenje zvračajo le na fašizem.
Razlog za njihovo retorično telovadbo in sprenevedanje leži v tem, da imajo sami pogosto veliko masla na glavi in da so oni sami sodelovali z istimi "genocidneži", ko so le-ti zamenjali embleme in značke na svojih oblekah. Konec koncev se primorcem, ki so najbolj kvakali o genocidnosti na primorskem ni nikoli zares šlo le za dobrobit Slovencev na onem območju, marveč za določene implicitna ideološka trenja s kranjci. Zato jih ni motilo stopati v iste vrste z Italijani, ki so bili še do včeraj nominalno sicer fašisti. Tako denimo so slovenski partizani na notranjskem in dolenjskem po odstavitvi Mussolinija, brez težav stopili ramo ob ramo z Italijani in skušali eradicirati Vaške straže in Četnike. In seveda ne pozabijo povedati, da tam ni šlo več za fašiste, marveč za Italijane. In mi se povsem in vselej strinjamo z njimi. Šlo je za Italijane, kakor je šlo za Italijane tedaj, ko so jih imenovali fašiste.
Zato se vselej zgrozimo, ko se v to primorsko hinavsko retorično igro zapletejo tudi t.i. desničarji ali nominalni proti-komunisti in očitajo partizanom sodelovanje s fašisti, kakor da še po vseh teh letih menijo, da bodo s tem zadali smrtni udarec slovenski laži tisočletja, ki ji pravimo Narodno osvobodilni boj (NOB). Vendar tako početje je brezplodno. Kajti general Cerutti pač ni bil fašist, bil pa je Italijan in dobro vemo, da elementi, ki so odstavili Mussolinija, nikoli niso bili zares fašistični, bili pa so vedno Italijanski, a delovali so zoper Slovence, kljub temu, da se je na koncu dneva izkazalo, da niso bili fašisti. Vsi ti, ki so jim bodisi partizani nekdaj, bodisi jim proti-komunisti danes, očitajo, da so fašisti, so se izkazali za popolnoma navadne Italijane, ki jim ni prav nič težko zavreči fašizem in da je bil tisti njihov fašizem le neka suknja, ki se jo da brez težav prekrojiti.
Po poletno-jesenski italijanski izdaji leta 1943, so časopisi tudi na slovenskem pisali o tem, kako se je razdor v italijanskem fašizmu začel že veliko prej, kot pa poleti 1943. Pisalo se je o tem, kako so določeni elementi pripravljali padec Mussolinija. In dobro bi bilo, da bi si vsi ti, ki vso krivdo za italijansko nasilje zvračajo na fašizem, ogledali kateri generali so jeseni 1943 pristali na Badoglijevi strani in kateri generali so pristali na strani Mussolinijeve socialne republike.
Slednja, torej Repubblica Sociale Italiana, je namreč relativno dober prikaz resnične narave fašizma, ločene od vseh drugih italijanskih mahinacij. Zato predstavlja tako velik trn v peti in našim primorcem in Italijanom. Zato jo zaničujejo kot Repubblica di Salò, ker se težko sprijaznijo z dejstvom, da je bila fašistična republika bolj naklonjena Slovencem, kot pa Kraljevina Italija pred njo in da že to nekaj pove o kralju in fašizmu. Kajti, mar ni zares čudno, da je bila ta republika, v katero se je skoncentriral ves italijanski fašizem, bolj naklonjena Slovencem, kakor pa, kot rečeno Kraljevina Italija, v kateri so se toliko let nahajali vsi tisti Italijani, ki so na koncu zlomili fašizem in ga prepovedali? Torej je sin le manj podoben svojemu očetu, kot pa je na prvi pogled videti.
In kaj ni še bolj čudno, da o tej vrnitvi eksplicitne slovenske kulture na primorsko pod nemško okupacijo, Italijansko socialno republiko in SNVZ, primorci ne znajo nikoli nič povedati?
Mar ne bi človek pričakoval, da vkolikor so ti primorci tako trpeli dolgih dvajset let, znajo prepoznati to faktično vrnitev slovenske besede in kulture, najsi bo še tako omejena zaradi sile razmer in proslavijo to vrnitev? Ali pa jim je bolj pomembna neka implicitna, zakrinkana ideologija, ki jim veli, da jim mora besedo osvoboditi prava ideologija? Tista proti-klerikalna, liberalna in slednjič: komunistična ideologija. Vprašati bi se bilo, kaj v resnici primorcem sploh predstavlja prioriteto in kaj jim pomeni več. Kajti o vračanju slovenskih šol leta 1943 na primorsko, so tiho kot grob.
Zato jim pravimo, da so hinavci, ker ne le da so žrtev svoje lastne žrtvene mentalitete, ki jim megli razum, marveč so tudi nepošteni, neiskreni, hinavski in docela ideološko kompromitirani. Zato delajo distinkcijo med fašizmom in Italijani in prvemu nalagajo vse breme odgovornosti, četudi je jasno, da tako naziranje ne drži. Zato so ob prej omenjenem dogodku dveh predsednikov, paradirali z napisom "Bazoviška fojba je polna fašističnih laži", in ne z napisom "Bazoviška fojba je polna italijanskih laži".
Danes je najverjetneje res, da so najbolj zagrizeni antislovenci v vrstah neofašistov, a to nič čudnega, saj je neofašizem, podobno kot neonacizem žrtev nečesa podobnega tistemu, čemur rečejo Amerikanci self-fulfilling prophecy, (samoizpolnjujoča se prerokba). Kajti neofašisti tako kot neonacisti sprejemajo, posvajajo in se oklepajo vsega tistega, za kar imajo nasprotniki fašizma fašizem. Kar so nasprotniki hiperbolizirali v fašizmu, se zdaj pojavlja kot neofašizem. Tako kot je neonacizem le utelešenje vsega, kar je bilo propagandno hiperbolizirano pri nacionalsocializmu.
Fašizem je tako postal koristen alibi za kompleksne politične dogodke, ki so se odvijali v prejšnjem stoletju na primorskem in v celotni Sloveniji. Jezikovna telovadba, hiperboliziranje in molčanje pa nam razgaljajo, da je nekaj hudo narobe v dogmatičnem zgodovinopisju, v katerem prednjačijo primorci. Kljub temu, da vemo in razumemo realno trpljenje primorcev, pa ne smemo nikoli pristati, da se to trpljenje zlorablja za omalovaževanje trpljenja naših ljudi na drugih območjih. Prav tako ne smemo pristati na relativiziranje realnega trpljenja naših ljudi, na način, da se enači abstrakcije in hipotetične nedovršene situacije z realnimi situacijami.
25.7.2020
-NeoDomobranec
