Dvajsetega aprila leta 1944 je na bežigrajskem stadionu prisegla domobranska vojska. To dejanje pa ni edini pomemben mejnik tega dne, temveč je na ta dan slovenski narod dobil nazaj tudi svojo trobojnico, ki jo je slovesno razvil sredi Ljubljane. Ta dvojni dogodek nam daje jasen poduk, da je dvajseti april praznik neuničljivosti slovenske tradicije, ki je sredi okupacije in sredi revolucije izkazala svoje bit in bistvo.
Pomembno pa je tudi, da se zavedamo, da je domobranska prisega, ki je v resnici jasna deklaracija zoper komunizem, dokaz slovenske načelnosti in brezkompromisnosti že leta 1944, medtem ko so zahodni zavezniki še vedno prodajali polovico Evrope komunistom za njihove krvave usluge. Zato je dvajseti april tudi opomnik, da je slovenski narod venomer želel le biti na svoji, od Boga prejeti, zemlji in ni želel postati orodje v rokah mednarodnega framasonstva, ki je tedaj rovarilo po Evropi pod krinko boja proti fašizmu. Naš narod je hotel ohraniti lastno bistvo in je tako tudi ravnal, ne meneč se za vojne mešetarje, ki so si pred tem in po tem delili Evropo, kakor je to njim ustrezalo.
Zato je dvajseti april zares praznik slovenstva, ker je v težkih preizkušnjah v katere je bil pahnjen, ne po lastni krivdi, temveč po krivdi nesposobnih srbskih vladarjev in kasneje po krivdi komunistov, ter z njimi zvezanih badoglijevcev, ker je v teh težkih preizkušnjah želel neomajno ohranjati slovensko bistvo, kakor se je razvilo v stoletjih. In ker ni klonil pod pritiski zahodnih imperialistov vse dokler mu ni bilo vse to s silo odvzeto in je bil pahnjen v veliki eksperiment dvajsetega stoletja - od liberalizma krmljen in krmiljen komunizem.
A ker se slovenski narod ravno v letih 1942 - 1945 uprl londonskim mešetarjem in hujskačem, ki so kratkovidno želeli ohranjati svoj imperij zgrajen na tolikih krivicah in žrtvah, je pokazal da je slovenska tradicija v njenem jedru neuničljiva in da nima noben tuj narod pravice soditi na kakšno pozicijo naj se postavi. Naš narod je želel prestati vojno, ki je ni sam začel in je ni bil dolžan bojevati v korist mednarodnega kapitala ali mednarodnega komunizma. Zato je zavzel takšne pozicije, za kakršne je ocenil, da bodo najbolj ustrezne za njegovo bit in bistvo.
Medtem ko so oefarji in vsi drugi komunisti delali po navodilih Moskve in so nekateri zaslepljeni liberalni domoljubi delali po navodilih prevarantskega Londona, je slovenska tradicija, kakor je bila izražena v slovenskem intelektualcu, domobrancu in kleriku odrekla svojo pokorščino nekim imperialističnim kalkulacijam zahoda in vzhoda ter je s tem edina, ki more v današnjih dneh reči, da je imela prav in ne nosi nobene krivde za razsulo in propadanje zahodne družbe, ki se stara in postaja iz trenutka v trenutek bolj izprijena.
Ta dan more tako izstaviti račun tudi vsem tistim, ki slovenskega naroda niso dojemali v njegovem celovitem in edinstvenem bistvu, temveč so ga po liberalno dojemali le kot skupek jezika in dežele, ter so s tem, tedaj ali kasneje, koristili komunistom na eni strani in dekadentnim kapitalistom na drugi strani. Njihovo zavzemanje, na videz načelnih, pozicij zoper okupatorja, je zgolj šibilo slovensko tradicijo do te mere, da je skorajda povsem izginila in je slovenski narod postal narod brez duše.
Zato se naj vsakega dvajsetega aprila, na dan domobranske prisege, ki jasno izraža voljo Slovencev, da se za vsako ceno uprejo komunistom, opomnimo, da obdobje druge svetovne vojne pri nas, ni zares črno-belo in da tisto kar smatrajo Britanci za črno ni zares črno in tisto, kar smatrajo za belo, ni zares belo.
20. 4. 2016 -NeoDomobranec
