Ob poizkusih uničevanja zasebnega šolstva - pogled v preteklost - 2.del

Očetje liberalci, sinovi komunisti! Očetje komunisti, sinovi liberalci. Očetje liberalci, sinovi komunisti. Liberalizem je najstrašnejši nasprotnik naše katoliške tradicije, in nravi same našega slovenskega naroda. Cerkev ga ni zaman obsojala in pred njim opozarjala.

Sedaj so spet na pohodu, kdo ve pod kakšnim imenom nastopajo tokrat, socialni demokrati, novi levičarji, svobodoljubi, prosvetljenci. V bistvu pa izhajajo iz enega samega gnezda in svoje taktike spreminjajo, ne pa cilja, ki je uničenje katoliške cerkve in katoliškega ljudstva.

Poglejmo zopet nazaj v leto 1923 na peti katoliški shod v Ljubljani, kako so se borili Slovenci pred nami in posebno, na kakšen način in s kašnim zanosom so se borili proti tujim idejam liberalizma, sekularizma in indeferencializma.
 
Prof. I. Mazovec: O šolskem vprašanju,

"In to verno  slovensko ljudstvo pod vodstvom svoje svetne inteligence, predvsem pa naše slovenske duhovščine, ki je rešila slovenstvo poplave, ki bo tudi v bodočih decenijih v italijanskih in nemških šolah rešila za Jugoslavijo, kar se še rešiti da v tužnem Korotanu in ob sinji Adriji, - ta duhovščina, ki je v šolah vzgojila toliko plemenitih slovenskih značajev, to naše verno ljudstvo, ta svetna in duhovna inteligenca naj se sedaj ujedini in izenači z nekim meglenim "jugoslovenstvom", ki ga nikjer ni in ga v tej koncepciji, kot se nam ponuja, tudi nikoli ne bo, ker ga ne marajo ne Slovenci, ne Hrvatje, ne Srbi. Zato pa, gospoda svobodomisleci, roke proč od našega šolstva! Uredite si zase in za svoje otroke šolstvo, kot se vam zdi, mi si bomo pa zase uredili, kot mi hočemo.
Človek bi si mislil, da bodo naši nasprotniki s tem zadovoljni; toda, slavni zbor, naši nasprotniki niso tako svobodomiselni, da bi usvojili naš predlog: nje vodi le neko vprav infernalno slepo sovraštvo do vsega, kar je versko. To svoje sovraštvo bi radi vcepljali tudi v nežna srca naših katoliških otrok; obenem so pa še večkrat tako inkonsekventni, da istočasno, ko pišejo članke za laiško šolo, pošiljajo sinove in hčere v naše privatne verske šole... Že vedo, zakaj!
Slavni zbor! Mi priznavamo možnost, da se v poedinih privatnih šolah, ki jih upravljajo narodne manjšine, morebiti premalo goji ljubezen do naše lepe, s toliko krvi in trpljenja kupljene države. Mi zahtevamo, da naj se v vseh šolah kar najintenzivneje goji državljanska zavest; toda radi morebitnih nedostatkov v posameznih šolah kar vse privatno šolstvo, ki je posebno pri nas katolikih tako lepo razvito, kratkomalo obsoditi na smrt, gospoda moja, tako se ne gremo, tega mi Slovenci in Hrvatje ne pustimo. Rad bi spoznal tistega ministra, ki bi se hotel ovekovečiti s herostratskim činom in ukiniti naše slovenske Atene, našo prvo slovensko gimnazijo v Št. Vidu, ki nam jo je ustvaril naš dični vladika v svoji apostolski ljubezni do Slovencev ob svojih stroških in stroških svojih vdanih vernikov. Kdo bi si drznil ogrožati nam vse one neštevilne šole in zavode, ki jih je ustvarila neizčrpna krščanska Caritas."

Prof. J. Osana: O srednjih šolah,

"Šola je ustanova za pouk in vzgojo mladine. Ta ustanova je ali privatna ali državna, kakor že ali zasebnik ali pa država prevzame v svoje roke pouk in vzgojo mladine. Čim boljši in temeljitejši je pouk, čim popolnejša je vzgoja mladine, čim manj šablone je pri enem in pri drugem, tem boljša je šola, tem večji uspehi. Že samo iz enega razloga, iz razloga konkurence zahtevamo tudi za srednjo šolo, da ni samo državna: dovoljena mora biti tudi privatna srednja šola. Kajti nobena zasebna šola se ne bo ustanovila, nobena ne bo obstala, če ne bo imela namena ali če se ne bo na vsak način trudila doseči pri pouku in vzgoji mladine ne samo enakih, ampak celo boljših uspehov, nego jih dosega državna šola. Seveda nima zasebna šola nikdar samo tega edinega namena konkurence, ima vselej še kak drug namen in dokler ta ni v nesoglasju z državo, se mora upoštevati že zaradi principa svobode, da se državljan šola na tistem zavodu, kjer se sam hoče."

-NeoDomobranec

Ob poizkusih uničevanja zasebnega šolstva - pogled v preteklost - 1.del

Ob zadnjih napadih na katoliško zasebno šolstvo, se velja ozreti nazaj v preteklost in si ogledati, kako liberalci in sile, ki stojijo za njimi, ne morejo iz svoje kože. Preberimo si govor, ki ga je imel dr. Ivan Samsa leta 1923 na 5. katoliškem shodu v Ljubljani.
   
Dr. Ivan Samsa, 1923:

"Splošna načela.
Naloga katoliškega shoda je, vsemu našemu javnemu življenju začrtati in utrditi pot po večno veljavnih načelih katoliške vere. Če si hočemo po teh načelih urediti bodočnost, se moramo najprej ozreti v šolo. Kdor ima mladino ima bodočnost; kakršna je naša mladina, taka bo naša bodočnost.
Stojimo pred novim šolskim zakonom. Načrt za ta poskus so naredili za osnovne in srednje šole ljudje, ki niso upoštevali naših razmer in ne našega katoliškega vernega ljudstva. Ta načrt še ni zakon, a lahko postane čez noč. Zato je katoliški shod poklican, da glasno in nedvoumno ugotovi zahteve slovenskega ljudstva glede naših šol.
Podlaga šolskim resolucijam, ki smo jih sestavili s sodelovanjem zastopnikov "Slomškove zveze" in srednješolskih profesorjev, so sledeča načela:
1. Otroci so last staršev, starši bodo od njih odgovor dajali. Zato so starši odgovorni tudi za odgojo otrok. Zato morajo imeti starši pravico odločevati o vzgoji svojih otrok. Naše katoliško ljudstvo, ki je v veliki večini verno, zahteva versko vzgojo svojih otrok.
2. Namesto staršev pa vodi po božji zapovedi versko vzgojo v šoli katoliška cerkev, ki ji je njen ustanovitelj zapovedal: Pojdite in učite vse narode! Zato mora imeti cerkev pravico v šoli ne samo učiti verouk, ampak tudi voditi versko vzgojo, ker vsaka prava vzgoja - tudi narodna in državljanska - mora sloneti na verski podlagi. Cerkev ima pa tudi pravico čuvati, da pouk v ostalih predmetih ne nasprotuje verski vzgoji. To jasno določa cerkveni zakonik can. 1372, 2; can 1373, zlasti pa can. 1381, 1: Religiosa iuventutis institutio in scholis quibuslibet auctoritati et inspectioni Ecclesiae subiicitur. (Verska vzgoja mladine je v vseh šolah podvržena vodstvu in nadzorstvu cerkve.) § 2.: Ordinariis locorum ius et officium est vigilandi, ne in quibusvis scholis sui territorii quidquam contra fidem vel bonos  mores tradatur aut fiat. (Škofje posameznih škofij imajo pravico in dolžnost čuvati, da se v nobeni šoli njihove škofije ničesar ne poučuje in ne dela, kar bi bilo proti veri ali nravnosti.) - Cerkvena zapoved je jasna in katoliški shod se je mora držati.
3. Država ne sme imeti monopola na šole. Zato zahtevamo, da imajo zasebne šole, ki so pogosto boljše nego državne, iste pravice kot državne, če izpolnjujejo vse tiste zakonito določene predpise, ki jih država zahteva v državnih šolah.
To moramo zlasti odločno poudarjati nasproti načrtu novega šolskega zakona - za osnovno in srednjo šolo -, ki hoče zasebno šolstvo omejiti ali popolnoma uničiti. Vprašamo: zakaj in čemu? Ne moremo najti drugega vzroka nego kulturnobojne namene. Za zasebne šole zahtevamo popolno enakopravnost z državnimi v imenu svobode, v imenu pravičnosti in v imenu zdravega šolskega napredka."

Kot lahko vidimo, so bili slovenski katoličani že leta 1923 pred podobno situacijo kot smo danes, četudi so imeli tedaj neprimerno večjo moč, predvsem pa gorečnost, niti niso še okusili komunizma in je bilo zastrupljanje mladine z nekatoliškimi nazori še nekaj novega.

Precej podobno pa je napadanje zasebnih katoliških šol s strani liberalcev in komunistov, ki v satanski žeji uničujejo vse, kar še stoji pod križem. Mi se moramo proti temu boriti kar se le da in stremeti ne le h kompromisom s prostozidarskimi liberalci, pač pa k rekonkvisti naše dežele, ki jo katoliški nauk zgradil in je po pravici njegova in nikakor ni last sekularnih liberaldemokratskih perverznežev in dekadentnih buržujev.

Vrnimo se h koreninam. Oprimimo se misli naših katoliških velikanov iz preteklosti!

-NeoDomobranec

Revolucija 2.0 - Krivda slovenske desnice

Kontrarevolucija

Obstajanje katoličana, posebej njegovega političnega obstajanja, je neprestana kontrarevolucija. Katoličan je vedno postavljen pred dejstvo, da če hoče obdržati svoje bistvo, ponavadi pa tudi bit, se mora goreče braniti pred najrazličnejšimi revolucijami. Od tistih velikih revolucij pa do tistih majhnih, podlih revolucij.

Vendar, kaj se zgodi, ko katoličan opusti načelo svoje kontrarevolucionarnosti in pade pod okrilje patetičnega relativizma, strpnosti, indiferencializma ter dialoškosti? Revolucija zmaga, zmaga pa na način, ki se od tiste zmage, ko je kontrarevolucija poražena, razlikuje v tem, da je ta zmaga toliko bolj uničujoča za katoliško ljudstvo in narod. Če kontrarevolucija vztraja v borbi vse dokler ni poražena, potem njeno nasledstvo, duhovna an celo fizična kontinuiteta, živi dalje in se bori za iste ideale, čeprav ponavadi okrnjena. Ko pa kontrarevolucija, ali tisto, kar izgleda na prvi pogled kot kontrarevolucija preda bitko, postane orodje revolucije in le z veliko težav, predvsem pa po dolgem času, lahko iz nje vznikne nova kontrarevolucija, ki pa bo res faktična kontrarevolucija.

Mi, katoliško ljudstvo pa smo bili izdani in izigrani od teh, ki so se predstavljali kot kontrarevolucija oz. vsaj desnica. Dokazali so, da niso ne desnica kaj šele kontrarevolucija. Desne stranke, ki tvorijo ali so dlje tvorile slovensko mainstream desnico, so neposredno odgovorne, da se v naši, nekdaj katoliški deželi, uspešno vrši revolucija 2.0. Dokazale so, da so revolucionarne, nekatoliške in neslovenske. Za njimi stoji bodisi azijatski boljševizem, nemški marksizem ali pa amerikanistični kapitalizem in žido-materialistični kapital. Dokončno so dokazale svojo materialistično, protikatoliško nrav, ki jih žene, da iz naše dežele ustvarjajo nekaj, kar je še najbolj podobno socialističnemu materializmu, s to razliko, da nočejo socialističnega materializma, pač pa kapitalističnega.

Problem je več plasten in odkrivanje problema večkratno, a izkazalo se je, da je tisto, kar dandanes pojmujemo pod imenom desnica, nekaj kar je v direktnem nasprotju s slovensko tradicijo in katoliško nravjo našega naroda.

Revolucija 2.0

Problem lahko zaznamo že z vznikom slovenske samostojne države in začetki pojavljanja t.i. desnice. Tedaj se je pokazalo, da novonastal "demokratični" pol, ki naj bi presekal s komunizmom, ni nameraval presekati tudi s komunističnim družbeno-kulturnim ustrojem, temveč se je problema loteval le pri vprašanju gospodarstva in politike ter vladanja. Niso se prevprašale socialne, kulturne in vrednostne norme komunistične družbe, kaj šele, da bi kje zaznali sled prizadevanj po obnovi stanja izpred leta 1945. Čeprav bi bile zahteva po vrnitvi v stanje pred letom 1945 sicer logična, pa moramo vzeti v zakup, kar sem poudaril že v nekaj prejšnjih blogih, da dejansko nismo imeli opravka s protikomunizmom, pač pa z liberalnim protikomunizmom, ki se od klasičnega antikomunizma razlikuje v tem, da izhaja iz komunizma, ohranja vrednostni sistem komunizma, otrese pa se okostnelosti komunizma, kakršni sta denimo enostrankarska diktatura in nepraktični socializem, kot ustroj gospodarstva. Zoper svoje "očete" se liberalni antikomunizem bori le iz ljubezni do svobode izražanja, poljubnosti in uvida, da je komunizem izgubil svojo revolucionarnost.

Tu je pomembno, da vemo, da sta na tej točki ob kolapsu komunističnega režima, skupaj dve struji, ki obe izideta iz komunizma, namreč tako liberalni antikomunisti, kot liberalci oz. liberalni komunisti. Pomembno je, da se zavedamo, da še kako velja izrek: "očetje liberalci, sinovi komunisti", pa tudi "očetje komunisti, sinovi liberalci". Evidentno namreč je, da gre tu za faktično realnost in da so se od liberalcev rodili komunisti, da so se liberalci potem rodili iz komunistov in sedaj se spet komunisti rojevajo iz liberalcev. Komunizem 1941 se je rodil iz slovenskih protikatoliških in celo protislovenskih liberalcev, liberalci 1980 so se rodili iz okostnelega "prekonservativnega" komunizma, in komunisti 2013 so se rodili iz liberalizma. (...pa ne spremeni veliko na dejstvu, da je slovenski liberalizem večinsko podprl zgodovinski boljševiški atentat na civilizacijo - v kateri in od katere so tudi liberalci sami živeli. Stanovnik, 2009)

Vendar naj vas zopet opozorim, da tu govorimo o revoluciji 2.0 in ne o revoluciji kakršni smo bili že priča. Justin Stanovnik nas je že leta 1991 zapisal:

"Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno posebnostjo - in te ji ne bo zmanjkalo - nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo "prekrasni novi svet". Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja. V etabliranih zahodnih demokracijah komunizem očitno nima več nobenih političnih možnosti. Tudi v nekdanjih komunističnih državah ni verjetna restavracija komunizma v smislu povratka v enopartijski monizem. Mogoče pa je nekaj drugega: prav zaradi strukture v civilni sferi teh družb je možen ne samo ponovni vzpon nekdanje komunistične elite, ampak tudi njeno obnavljanje v smislu kadrovskega pomlajevanja. Vse se bo, kot rečeno, dogajalo v okviru formalne demokracije, beseda komunizem se seveda ne bo slišala, celo več, komunistična preteklost bo v ritalnih zaklinjanjih politične elite obsojana, obsojana bo tudi v elaboratih s področja tako imenovane znanosti."

in:

"Če bodo prišle zraven še srečne okoliščine, jim bo morda uspelo preprečiti neokomunizem v njegovih maksimalističnih aspiracijah. Prav gotovo pa jim ne bo uspelo preprečiti instinktivnega in globinskega sodelovanja stare in nove partijske elite z istorodnimi prvinami civilne družbe. V vsakem primeru bo to silna in mogočna zveza. Nevarna bo v vsakem primeru, ker se bo zaradi nje povratek v zgodovino bistveno zavlekel, ker ne bo mogoče izpeljati (ali bo mogoče samo polovično izpeljati) moralne obnove narodovega organizma, tako da bi lahko zaživeli v znamenju velike normalnosti. Preprečiti je ne bodo mogli predvsem zato, ker ta zveza za javnost ne bo registrirana, ker je za javnost sploh ne bo. Ker bo delovala v bistvu na konspirativen način. Če pa bo kdo to sodelovanje hotel razkriti, bo takoj in morda že vnaprej ustrahovan, kakor so bili nedavno že vnaprej ustrahovani tisti, ki so hoteli povedati, kaj je komunizem, kaj je tisto, kar so prenašali pol stoletja. Zanje se je iznašla beseda revanšizem, sedaj se bo našla kaka druga, a našla se bo, taka je duša teh ljudi."

Leta 2009, pa je še bolj jasno artikuliral, kar mi lahko na tem mestu imenujemo revolucija 2.0:

"Stari so z oplemenitenimi pokojninami, nonšalantno, kakor da se nikoli ni nič zgodilo, odšli na svoje ranče, mladi pa so se užaljeno odpovedali vetru izdajalske zgodovine in se izročili novim potisnim virom: denarju in drugim vzvodom moči zunaj formalne politike, začeli so pospešeno kolonizirati področje civilne družbe in se posvečati medijskem središčem in jih spreminjati v svoje agenture. Nova - "rokerska" - generacija boljševikov je naredila radikalen obrat, ki bi bil še malo prej stigmatiziran za revizijo. (Sedaj je pa ta beseda izgubila vsak pomen.) Namesto nekdanje ideologije, skrbno kodificirane in policijsko varovane, so postavili kult drugačnosti, različnosti in poljubnosti. "Vsi drugačni, vsi enakopravni!" Zaenkrat, ko so v podtoku javne zavesti še sledi nekdanjih kulturnih in etičnih norm, je "drugačnost" še nekoliko rangirana, ko pa bo dosegla popolnost nove ideologije, bo nasledstvena elita dosegla razkošje, o katerem je nekdanja lahko le sanjala: vsako še tako drugačno stvar bo lahko razglasila za enakopravno, za normalno in legitimno. Takšen je novi navdih: če hočeš imeti ljudi v šahu, forsiraj kaos."

Nova revolucija, revolucija 2.0 ki bi jo lahko imenovali velika liberalna revolucija, je revolucija, ki bazira na kulturnem marksizmu. Na protikatoliškosti, materializmu in obči perverznosti. Sedaj, ko smo za silo razumeli kaj ta revolucija je, se moramo vrniti nazaj k tezi, da je to revolucijo slovenska desnica posredno in ne posredno omogočila..

Osamosvojitev

Torej se zopet ustavimo na prehodu iz komunizma v demokracijo in si oglejmo to popolno odsotnost vsake kontrarevolucije ali pristnega protikomunizma v mainstream desnici ali v tistem, iz česar je mainstream desnica nastala. Zakaj so sile, ki se danes ali že tedaj opredeljujejo za "desne" pristale na ustavo, ki vsebuje 7. in 55. člen. Kako je mogoče, da se je sprejela ustava, ki nadaljuje s komunističnim vrednostnim sistemom, ali kakor je zapisal Stane Štrbenk:

"Izgovarjanje nobenega ne odvezuje krvide, kajti kdor se ni strinjal s takim ustavnim določilom, bi v skrajnem primeru lahko tudi odstopil ali glasoval proti."

Desnica ali protikomunisti, ki so vzniknili ob kolapsu komunističnega sistema, niso imeli namere odpraviti komunizem z  njegovim vrednostnim sistemom in vsemi njegovimi "pridobitvami".
Justin Stanovnik je leta 1992 zapisal:

"Gre za uveljavitev nove levice, ki naj bi dokončno rešila komunistično tradicijo in komunistično moštvo v demokratični politični red. To je današnji projekt, in kako skrit je, govori tudi dejstvo, da nam o njem prepovedujejo govoriti tako z leve kot z desne."

Kot rečeno, njihov antikomunizem je baziral le na najbolj bazičnih vprašanjih liberalne demokracije, kakršna sta svoboda izražanja in večstrankarski politični sistem.

Referendum

Naslednji problem naše mainstream desnice, ki nakazuje na vpetost v revolucionarnost novega časa, se je dovršil maja 2013, ko je vsa mainstream desnica, oportuno in zoper katoliško ljudstvo podprla spremembo referendumske zakonodaje. Zakaj je tako kratkovidno vzela ljudstvu moč, da se brani zoper komunistične in marksistične revolucionarje, ki želijo dokončno in za vedno dekatolizirati našo deželo in jo podvreči najbolj perverznim družbenim eksperimentom, ne vemo. Vemo pa, da je desnica vedela, kdo je denimo financiral kampanjo za družinski zakonik 2012 in je zato njena odgovornost toliko večja.

Težko razumemo, kako da mainstream desnica vlaga toliko naporov v neke majave ukrepe gospodarstva in se tako strastno bori zoper zadolževanje države in državno regulacijo gospodarstva, obenem pa pušča vrata na stežaj odprta marksistični in liberalistični kolonizaciji vseh segmentov slovenske družbe, predvsem pa kulture, šolstva in medijev.

NeoDomobranec je že leta 2011 opozarjal v enem svojih posnetkov na youtubeu o nevarnosti zametovanja referenduma in volje ljudi. Opozarjal je na poenostavljanje rezultatov in veličino te institucije. Sedaj pa smo zares pristali v situaciji, kjer je desnica prodala referendum, ta najvišji izraz demokracije, za neko fiskalno pravilo.

Volitve 2014

Kot tretja faza desne vpletenosti v revolucijo 2.0, pa so se izvršile volitve 2014, kjer je ne le bila desnica poražena, pač pa je levica dobila ustavno večino. Za ta poraz in to izdajo slovenskega ljudstva, je kriva izključno desnica sama. Ker je zagovarjala neko muhasto varčevalno politiko evropskih birokratov, še preden je vedela, kakšen bo kurs evropske politike. Potem, ker je zagovarjala postkomunistični sindikalistični sloveniji najbolj nezaželjene ukrepe, za katere je dobro vedela, da so prisrčni le tisti vzvišeni kasti ekonomistov, ki ne delajo drugega kot pišejo pikre kolumne in lajnajo ene in iste neumnosti, povzete po tujih modrecih. In se ni zavedala, da kapitalizem ni tuj le socialističnim nostalgikom, pač pa tudi katolištvu.

Izkup

In sedaj smo tik pred tem, da seštejemo vsoto teh treh točk: podpora komunistične moralne in etične kontinuitete, likvidacija referenduma in izgubljanje volitev. In ta vsota je na žalost najbolj dekadenten simptom vsake civilizacije v zatonu: pravice nekih posameznikov, ki se na podlagi neke drugačnosti deklarirajo kot enakopravni. Ob tem nihče ne pomisli, kako in po kakšni logiki so ti posamezniki postali družbeni razred in kako da, čeprav jih je bore malo ali nič, diktirajo politiko in s svojimi novimi nazori posiljujejo tradicijo naroda, ki je tisočleten.

Seveda je ob tem najbolj zanimivo dvoje, da v zakonodajo te nazore forsira samodeklarirana neokomunistična stranka in da so se dejansko izpolnile Stanovnikove napovedi o novem komunizmu, ki biva znotraj demokratične ureditve in katerega glavni cilj je kaos. Kaos in nova revolucija kot dokončna eliminacija  slovenske katoliške tradicije, ki je nrav našega naroda.

---

-NeoDomobranec

... ali Orban

V prejšnjem blogu sem postavil desnico pred dilemo Oman ali Orban, kot tisto bistveno dilemo, ki se ne tiče desnice le v odnosu do prihodnosti, pač pa samega bistva desnice. Ker četudi bo desnica stoodstotno obstajala tudi v prihodnosti, to ne pomeni, da bo bila tudi desna. Imela bo bit, izgubila bo bistvo. A ker njena bit ne more biti tudi bistvo, bo prevzela bistvo levice (vkolikor ga že ni).

Z Omanom sem predstavil ta klonilen pogled desnice, ki naj resignira in se degradira v podsistem gospodarstva, se pravi postane sama sebi v breme in nenujnost (neke vrste politična anksioznost, ki se bo posledično razvila iz tega nesmisla negiranja desničarske politike). Z Orbanom pa politično brezkompromisnost, ki se upre levičarski prevladi in desničarskemu relativizmu in skuša oblikovati svet tako, kar dejansko bistvo politike je, kakor si ga sama izvorno zamišlja in torej stremi k zmagi nad liberlano diktaturo.

Vendar pa sem že v samem blogu opozoril, da smo tu na drsečem terenu, ker Oman in Orban sta mi služila le kot neka strnjena primera oz. predstavi nekih izoliranih izjav teh dveh genijev.

Še kako se namreč zavedamo, da se Orban v zadnjem času vsebolj oddaljuje od tistega kar bi lahko predstavljal in celo od tistega, kar je še nedavno predstavljal. Tudi to je povsem razumljivo, kar bomo videli v nadaljevanju.

Moj glavni problem z Orbanom je njegovo približevanje Rusiji in bolj kot to, njegovo približevanje Kitajski. In ta problem, ki ga je sicer mogoče kratkoročno povsem dobro utemeljiti in teoretično povsem razumeti, mi naj služi predvsem kot ogledalo evropskih desničarjev in ameriških libertarcev, ki v Putinu vidijo odrešenika in zmagovalca nad liberalnim dekadentnim zahodom oz. najmanj glavno opozicijo  temu zahodu. In na tem mestu se niti ne bom spuščal, kako je mogoče, da vzvišeni ameriški libertarci moralno podpirajo Putina in pri priči ne zaidejo v kontradikcijo sami s seboj, temveč se bom usmeril ozko na to dejansko moralno podporo Putinu.

Spisal sem dolg zapis imenovan Remake zgodbe o dveh blokih, v katerih sem obdelal tudi to vprašanje, kako je vendar mogoče, da se konservativci in desničarji obračajo k Putinu kot odrešeniku naše liberalne diktature. In bolj kot odgovor na to vprašanje (ki je vse preabsurdno že, ko si ga postavimo) sem vzpostavil tezo, da gre za obnovitev t.i. hladne vojne oz. dvoblokovsko urejenega sveta. Pri čemer je moj argument v tem, da takšno stanje: vzpostavitev teh dveh blokov onemogoča rekonkvisto posamičnih narodov in restavracijo predmoderne družbe, kakor tudi počasno izgubljanje lastne absolutne identitete, saj se morajo države, skupine in ljudje odločati zgolj na relaciji vzhod - zahod. Obenem pa je zanimivo to, da gre v obeh blokih za dejansko isti izvor družbene naravnanosti.

In sedaj tu stoji Orban, človek, ki je do neke mere pomenil zoro desne nacionalno-tradicionalistične identitete, ki odprto sodeluje z Rusijo. In moje glavno vprašanje je bilo, kako je mogoče, da Orban kot domnevni tradicionalist in antikomunist, sodeluje z državo, ki ne le goji in neguje komunistično ikonografijo, pač pa je glavna zaveznica komunističnih držav, posebno Kitajske. In v odgovor sem dobil Orbanovo navezovanje stikov s samo Kitajsko. In na tem mestu je Orban postal irelevanten.

A to nam je pokazalo na nekaj več, pokazalo nam je na logičen razvoj slehernega posameznika, ki podpira Rusijo oz. v njej vidi pozitivno opozicijo liberalnemu zahodu. Poudarjal sem, ne zahod ne vzhod, ne Rusija ne Amerika, ne Kitajska ne Nemčija. Ne del komunističnega bloka, ne del liberalnega bloka, mi se moramo boriti za svojo državo, na svoji zemlji, kakršno mi hočemo, črpajoči iz naše krščanske tradicije. Vsakakršno določanje med blokoma je relativizem, ker ne prvi ne drugi blok, nista sorodna z nami in odločanje za enega ali drugega, pomeni relativiziranje in kompromitiranje naših nazorov. In izkazalo se je, da je temu res tako. Najprej Putinova Rusija (Putina je menda poveličal celo sam Solženicin) in sledila bo komunistična Kitajska.

Da se Orban skuša povezovati s Kitajsko in Rusijo, ter v njiju skupaj s Turčijo vidi pozitivne vzore za lastno politično obstajanje nasm sicer govori veliko. Dejanska resnica je, da če želi država dandanašnji sploh obstajati in imeti vsaj za silo delujočo ekonomijo, se mora povezati v eni ali drugi blok (ne da bi ob tem menili, da je ta blokovskost ekskluzivna) in da Orban lahko dejansko uveljavi svoje nazore le skozi podporo močnejših držav. Vendar pa nam to jasno izpoveduje dve stvari, prvič, da gre torej pri orbanu v prvi vrsti za vprašanje odnosa države do državljanov oz. strukture družbe in drugič, da verjame v ideološki indeferencializem, v katerem se lahko sicer neskladne ideologije brez težav podpirajo, svoje ideologije pa ohranjajo na lastnem ozemlju. Kako smiseln je ta nazor na dolgi rok, je težko reči, vendar pa je gotovo nekaj drugega in sicer, da se tako politika samorelativizira in je torej faktično avtoritarnost brez vsake vsebine.

Če ponazorim. Vzemimo, da pride v naši družbi dejansko do restavracije antiliberalne usmerjenosti in družbenega formiranja, ter da pride do katoliške rekonkviste, torej potem bi naša država stremela k povezovanju v neko restavracijo katoliškega imperija. Tu imamo vsebino in bistvo. medtem, ko je Orban v povezavi s komunistično Kitajsko nima.

Gotovo je povezovanje s Kitajsko praktično in morda celo nujno, a to ne pomeni, da je takšno povezovanje upravičeno gledano s politično-družbenega vidika. Orban je menda sam sebe v mladosti imenoval za liberalca in antikomunista in kar je posrečeno je to, da je uspel negirati obe usmeritvi.




-NeoDomobranec

Oman ali Orban

Oman ali Orban
Oman ali Orban. To, se zdi je v tem času tista dilema pred katero je postavljena desnica, predvsem tista tradicionalistična, retrogradistična. Preden se poglobimo v to dilemo, naj poudarim, da z Orbanom in Omanom mislim bolj na njune določene besede in ne na njiju kot na celoviti osebnosti, niti na njuna dejanja. Z dilemo Oman ali Orban, se želim soočiti le z njunima tezama.

Zdi se, da je desnica na neki točki, na kateri se mora odločiti, ali želi sploh še obstajati kot neka dejanska politična opcija, ali pa želi postati kopija levice z razliko le v dojemanju ekonomskega materializma. Ta problem se kaže vedno bolj. Desnica, kakor pravi Theodor Shoebat, zgolj čaka, kakor mačka ali pes, na drobtine, ki bodo padle z mize levice. Desnica čaka,da bi se levica v določenih pogledih strinjala z njo oz. ji dopustila nekoliko manevrskega prostora, namesto, da bi bila desnica ta, ki bi vodila igro, in bi bili levičarji ti, ki bi želeli odobravanje na določenih točkah.
 
Točke preloma
Da je desnica na določeni točki, kjer lahko gotovo dokončno izgubi lastno identiteto, je sicer jasno, vendar s tem ne trdim, da je to tista prelomna točka. Prelomna točka desnice, če se tu za hip osredotočimo na slovensko, je bila že z začetkom komunizma in potem s padcem komunizma, ko se je pojavilo vprašanje, kako bo desnica na postkomunističnih tleh sploh obstajala. Se bo podredila in gradila na vrednostnem sistemu komunizma oz. postkomunizma, ali pa bo vendarle našla svojo resnično identiteto in bo vrednostnemu sistemu komunizma nasprotovala.

Kaj mislim kot "vrednostni sistem komunizma", je lahko gotovo za mnoge zavajujoče, saj gotovo pomislijo le na odnos diktatura stranke - večstrankarska demokracija. Vendar pa jaz s tem imenom tega ne označujem in ciljam predvsem na globlja družbena vprašanja, na tista vprašanja, ki preobražajo jedro družbe in ne zgolj na tista, ki preobražajo dojemanje vloge države in upravljanja gospodarstva. Ne zanima me, kako in do kje se lahko posameznik izraža, temveč, kako družba dojema samo sebe in vse tiste prvobitne stvari, ki se tičejo obstajanja osebe in sveta okrog nje, ter interakcije med njima.
 
Na ta vprašanje, ki bi dejansko pomenila izoblikovanje lastne identitete, je desnica, ki je vzniknila iz komunističnega disidentstva, pa tudi iz dejanskega nasledstva predvojne desnice, odgovarjala napačno in postala z levico nekaj istega. Prelomnico, ki jo je predstavljalo sesutje komunističnega režima ni izkoristila tako, da bi obnovila stanje izpred vojne, temveč je nadaljevala iz pozicije ki je garantirala nemoteno kontinuiteto vsem družbenim in socialnim pridobitvam komunizma. Še več, takšno kontinuiteto je celo omogočila.
 
Tu najbrž pride do nujnega vprašanja o državotvornosti in očitka, da na tedanjo situacijo gledam preveč naivno. Mene na tem mestu ne zanima če bi bilo kaj takšnega mogoče ali nemogoče, mene zanima le nrav desnice, ki je, sicer oblikovana predvsem iz disidentskih komunistov in social demokratov, sprejela in legalizirala kulturne, socialne in družbene pridobitve komunizma. Namesto sistematične refleksacije sleherne družbene norme, je desnica dala legitimiteto tem normam, eksplicitnim ali implicitnim.

Zakaj do refleksije in do rekonkviste ni prišlo, je najbrž jasno. Prave, tradicionalne desnice, ki bi rasla iz ljudske tradicije sploh ni bilo več. Komunistična totalitarnost, ki je skozi pet desetletij skrbno prepredla civilno družbo s svojo ideološko usmerjenostjo, je popolnoma onemogočila, da bi se ohranila predvojna katoliška desnica. Ko je do kolapsa prišlo, so se na desnici znašli social demokrati, liberalci in disidentski komunisti, ki pa svoje "desnosti" niso črpali iz tradicije našega naroda, pač pa iz nemško-ameriških zgledov dekadentne kapitalistične desnice. In priložnost je bila zamujena.

Zato smo sedaj ne le na prelomni točki desne identitete, pač pa na zadnji prelomni točki, kjer desnica morebiti še lahko najde svojo identiteto. In ta prelomna točka se imenuje Oman ali Orban.
 
ali Oman
Novembra lani je Ivan Oman izrekel besede, ki so gotovo zatresle slehernega desnega katoličana, ki jemlje svoje katolištvo in svojo desnost kot totalnost. Rekel je, da mora Cerkev zavzeti popolnoma nevtralno stališče do politike, in še pomembneje, da se moramo sprijazniti s tem, da živimo v družbi, ki razmišlja "popolnoma" liberalno. Cerkev naj se, po njegovem mnenju, tega zaveda in ne dela škode sebi in strankam.

Ivan Oman, človek, ki smo ga najbrž vsi nekdaj imeli za politika, ki se dejansko napaja iz ljudske tradicije in ne iz komunističnega disidentstva, nas je tako kot zadnji desničar razočaral. Resignacija in relativizem, ki ju je potisnil v desnico in katoliško občestvo, sta bili morda še zadnji puščici, ki sta domala smrtno ranili slovensko desnico, ki si je želela rekonkviste in ne kontinuitete. Pojavilo se je bistveno vprašanje, če je družba zares popolnoma liberalna in če moramo mi to sprejeti in se torej temu podrediti, zakaj naj bi potem sploh še obstajali? Kaj lahko torej ponudimo tej liberalni družbi, ne da bi sami postali popolnoma liberalni?

Omanov odgovor je najbrž isti kot je odgovor Janše ali Novakove. Gre se nam za gospodarstvo in umik države iz njega. Vse delovanje desnice se je zreduciralo na neko patetično borbo za privatizacijo in na pobožne želje o krčenju države po "zgledu" amerike. Ker pa je družba liberalna, moramo torej po Omanu, prepustiti regulacijo družbe, šolstva, kulture, medijev in celo sociale liberalskim "neprofitnežem" in nizozemskim aristokratom. Prepustiti moramo regulacijo teh segmentov psevdoteoretičnemu ekspermientiranju in splošni dekadentni "naprednjaški" perverziji. Saj je vendar družba liberalna!
 
in Rok Novak
In iz Omanove percepcije nastane nov desničar za nov čas. Rok Novak, ki se junaško izpostavi s peticijo za privatizacijo, zahteva boljšo bodočnost za mladino in umik države iz gospdoarstva, s tem pa vseh zvez in navez. Kako odlično! Vendar pa razen tega Novak tudi junaško meni, da je onečaščanje svete podobe brezjanske Marije "ok". S tem Novak ne pravi le, da se mu zdi "ok" onečaščanje neke katoliške podobe, kot izraz umetniške in splošne svobode izražanja, pač pa pravi nekaj več. "Ok" se mu zdi onečaščanje tistega slovenskega tradicionalizma in ljudske identitete, katera je češčenje Brezjanske Matere Božje, ustvarilo in gojilo.

Ta Novakov "ok", je dokončen presek z ljudsko predkomunistično identiteto, ki je vendarle izoblikovala v tem narodu vrhove naših dosežkov in dokaz, kam je usmerjen novi desničar. V gospodarstvo, v materialistični kapitalizem, ki ga je Cerkev toliko in tolikokrat obsodila. In tudi, če bi na tem mestu kdo odvrnil, da je Novak vendarle nepolitičen in ni novi desničar, vendar za njim stoji vsa mainstream slovenska desnica.

Novak je dokaz, da ni važno koliko podjetij bomo prodali in kako majhna bo državna uprava, naša ljudska identiteta bo bila še vedno vztrajno uničevana, dokler ne bomo postali nekoč resničen dekadenten postkomunističen in prokapitalističen narod materialistov, ki ga bo požrl lasten gon za  materialnem. To je dokaz, da lahko prodamo vsa podjetja in do kraja skrčimo državno upravo, če ne bo nekdo regulrial šolstva, kulture, sociale in medijev se bomo znašli v nečem, kar bo tisočkrat hujše od komunizma.
 
ali Orban
Na drugi strani pa stoji Orban z izjavo, da ni vsaka demokracija nujno liberalna in torej, da ni nujno, da je vsaka družba liberalna. Izjavi je menda nasprotovala Merklova. Merklova notorična "krščanska" demokratinja, ki je zgled ravno slovenskih Omanov. To nam vendarle kaže, da za tem stoji nekaj več, popolna eliminacija desnega tradicionalizma in katoliške totalnosti.

Pustimo tu ob strani Orbanovo "podporo" ruskemu Putinu. Resnica vendar je, da je Putin nekoliko manj dekadenten od zahodne levo-desne naveze, vendar ga to ne more delati našega zaveznika, kakor tudi ni moglo delati komunistov, ki so bili do neke mere manj dekadentni od slehernega modernega evropskega krščanskega demokrata, kaj šele od postmodernega levičarja. vendar jih to ne dela za naše zaveznike. gre za podobno stvar, kot italijansko zavezništvo z nekrščanskimi japonci začasa druge svetovne vojne. Seveda ima Orban in podobni veliko težav z utemeljevanjem podpore Putinu, ki skrbno neguje komunistično ikonografijo in je glavni zaveznik komunističnih držav po svetu.

Vendar pa nam daje Orban upanje, da je še mogoče premagati liberalizem in liberalno demokracijo. Merklova in nekateri komentatorji so Orbanove besede odpravili s trditvami, da demokracija, ki ni liberalna, ni mogoča, vendar pa mi vemo, da mi Slovenci nikdar prej nismo imeli liberalne demokracije, kakor nikdar prej nismo imeli komunizma in zato nočemo liberalne demokracije, ravno toliko kot nočemo komunizma. Potrebno se je le obrniti v preteklost in črpati iz nje, ne pa iz nekih nemško-ameriških kapitalističnih avtorjev.

In ravno zato podpirajo omani in merklove liberalno demokracijo, ker vedo, da kapitalizem lahko obstaja le v dekadentih, materialističnih družbah, za materialistične in dekadentne pa jih dela ravno liberalizem in liberalna demokracija. Mi pa kot pravi katoličani ne smemo pristajati na takšno stanje in se moramo odločiti za rekonkvisto ne kontinuiteto. Truditi se moramo za katoliško, ljudsko in konservativno družbo. Za utemeljevanje svoje drže se moramo obračati h katoliškim predvojnim piscem in zavračati vse oblike materializma kot tudi, takšno krivično ločevanje Cerkve od države oz. marginalizacijo katoliške Cerkve in degradacijo katoliškega občestva na zgolj zasebno izražanje.

Orban nam je kot znanilec novega jutra, že dokazal, da so mogoči vsaj prvi koraki, na mainstream desnici je le vprašanje, kako se bo odločila. Kot Oman ali kot Orban. Resignacija in kontinuiteta ali rekonkvista?



-NeoDomobranec