Škof dr. Štumpf: »Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«

»Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«

Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali preko Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev.
 
Že letos spomladi sem v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad. Lahko se sicer tolažimo, da bi to za nas tudi pomenilo versko prebujenje, večjo odgovornost do lastne tradicije in še kaj. Vendar ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!
 
Karitativnost na način, kot jo peljem sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Prostovoljci Karitas mi pravijo, da med migranti vidijo mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. Kdo je potreben karitativne pomoči? Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?
  
Madžarski kolega v škofovstvu mi je dejal: »Pri nas sprejemamo samo  tiste, ki nam z dokumenti dokažejo, kdo so. Če ne vemo, kdo so, ker nam nočejo povedati, naj izvolijo nazaj, od koder so prišli. Večina jih pred mejo uničuje dokumente, da mi ne bi vedeli, kdo so. Kdo so torej ti ljudje, kakšne namene imajo?«
 
Ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ni vreden. Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila.
 
Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«!
 
dr. Peter Štumpf
soboški škof

Klic k revolucionarni reakciji

 

Dnevu dan pripoveduje,
zvezda zvezdi oznanjuje:
"Živi Kristus Kralj!"

Eno pojejo zvonovi,
eno molijo domovi:
"Živi Kristus Kralj!"

Ena pesem srca dviga,
ena želja duše vžiga:
"Živi Kristus Kralj!"

(- M. Elizabeta)

Nekaj uvoda
Da smo ob t.i. begunski krizi molčali je postalo jasno vsakomur, ki je spremljal bloge NeoDomobranec projekta. Panika, ki je nastala ob invaziji priseljencev se nam je zdela zlagana in patetična. Predvsem nas je zabavalo, da so v tej paniki udeleženi neokomunisti, torej tisti, ki strastno branijo partizanski boj in komunistični režim, ter žolčno napadajo kontrarevolucijo, ki je sploh ne razumejo in na drugi strani, da so v njej udeleženi kapitalisti oz. neoliberalci, libertarci, neokonservativci, klasični liberalci, konservativni liberalci, liberalni konservativci, ali kako se že imenujejo tokrat, ki so pozabili na vsa svoja patetična ekonomsko materialistična prizadevanja.

Eni in drugi se nam skutijo. Njihov očitni materializem, je edini razlog strahu pred priseljenci. Ene in druge zanimajo le njihovi piškavi privilegiji, njihov standard. To pa tisti najbolj glasni zakrinkavajo v krinko skrbi za narod oz. raso. Eni in drugi so že zašli v ekscese. Prvi so šli obnavljati panslavizem, ki opleta s simboli "slovanstva", ki niso nič drugega kot  ne posebno dobro zakrinkane "svastike", kakor jim radi rečejo in so takšna "sonca" uporabljali RAC-ovski (RAC = Rock Against Communism) skinheadi in (neo) nacional socialisti že od nekdaj. Drugi pa so se lotili odkrivanja vzvišenosti evropske rase in so začeli špekulirati kdo je vendar kriv, da ta vzvišena presveta bela rasa evrope propada in je tik pred tem, da izumrje. Na koncu so prišli do zaključka, da so za to krivi seveda židje, ki jim očitno ni dovolj, da je cela arabija in severna afrika muslimanska ter si želijo islamizirati še Evropo, da bi bil njihov smrtni sovražnik čim močnejši. Na drugi strani pa je seveda kriv kdo drug kot Kristus, torej krščanska vera, ta judovska ločina, ki je vzela mogočnim wotanskim, thorovskim in svarogovskim narodom zanos in bojevitost.

Če na koncu strnemo je očitno, da sta obe skupini za svoje grešno žvinče vzela Katoliško Cerkev in katoliško občestvo. In ker ni nobena od teh dveh skupin odprla pravih vprašanj glede te "krize" kaj šele, da bi ponudila prave odgovore, katoliško občestvo pa ni hotelo pogledati v svojo zgodovino zaradi občutka krivde zaradi lastne superiornosti in trenutne neorganiziranosti, ki ni nič drugega kot posledica prisilne nasilne sekularizacije, smo se naslonili nazaj in z nasmeškom opazovali novo ero, ki se je razgrinjala pred nami. Sede in molče smo zrli v preseljevanje narodov v zgodovinske spremembe na evropski celini. A z eno pomembno razliko. Medtem, ko so ti, ki danes zganjajo najglasnejšo paniko začeli to paniko zganjati šele ob letošnji veliki invaziji, smo mi zaskrbljeno zrli v podobo Evrope že leta. Gledali smo v predmestja evropskih mest, v spreminjanje izgleda populacije. Priseljensko nasilje, ki se za mnoge zdi, da prihaja na plano šele danes, je vendar postalo že evropska tradicija, konspirativni molk mainstream medijev je že pred leti začelo lomiti obveščanje prek interneta. Ti, ki sedaj tulijo o nasilju priseljencev so se tedaj smejali. Mi pa nismo le videli kaj se dogaja temveč smo tudi videli vzroke dogajanju, ki so v zgodovini Evrope. Zato smo se začeli smejati.
 
Somrak evropske civlizacije
Mi pozdravljamo somrak evropske civilizacije, mi pozdravljamo kolaps evropske civilizacije, ki bo padla v pozabo  kot nekdaj rimska in bodo nekoč skozi arabske tekste ljudje po stoletjih odkrivali ostanke naših vrhov, predvsem pa tudi padcev. Pozdravljamo pa ga zato, ker vidimo, da evropski narodi nočejo poiskati vzroka krizi Evrope.

Kriza Evrope ni le v muslimanski invaziji. Muslimanska invazija je zaključna faza, problemi, ki so nas privedli do te faze pa trajajo že stoletje ali dve. Zato moramo preden se lotimo naslavljanja problema z islamizacijo, ki se mimogrede ni začela včeraj, pojdite pogledat v Francijo, v Britanijo in na Dansko, moramo najprej postaviti pravilno in resnično diagnozo Evrope, ki se ne sme ustavljati pred ničemer in ne sme ciljati na neko buržoazno leporečenje, ki ga ponavadi izrekajo "skrajni desničarji" Evrope. In ravno zato, ker se ti "skrajni desničarji" in ljudski frontaši ustavljajo v svojih uvidih preplitvo, mi pozdravljamo kolaps civilizacije. Ker, če gibanje, ki bi zrastlo iz raznih pobud po "ohranitvi" evropskih narodov in evropske civilizacije ne bo odpravilo najbolj osnovnih zmot, ki so nas privedle v to situacijo, če to gibanje ne bo zakopalo v samo srž evropskega propadanja in bo prikazovalo le priseljence kot glavni problem oz. problem sploh, je že na početku obsojeno na neuspeh.
 
Če želimo preprečiti kolaps civilizacije moramo tudi sami rušiti, da bi zmogli ohraniti tisto bistveno, ki nas sploh dela za evropejce. Če hočemo ohraniti bistveno, pa moramo odstraniti vse, kar ni bistveno. Vso navlako, vse imitacije in neposrečene izvedbe bistva. Če (vse)evropsko gibanje, ki ima za cilj ohraniti evropsko civilizacijo ne bo sesulo tudi današnjega novega reda, kakor se je razvil od francoske revolucije dalje, bo na koncu neuspešno. Neposrečeno se mi zdi, da moram uporabiti te besede, a v muslimanskih priseljencih videti vzrok in razlog invazije je demagogija.
 
Revolucionarni reakcionarji
Zato se sebe imenujemo za revolucionarne kontrarevolucionarje. In naša revolucionarna kontrarevolucija velja vsem revolucijam, ki so prevrgle naš evropski red, ki nas dela bistveno evropske in nam sploh daje bistvo. Začenši s protestantsko shizmo prek razsvetljenskih revolucij pa do komunističnih revolucij in končno do te permanentne revolucije perverznosti današnjih dni. Vse te revolucije, ta upor staremu evropskemu redu imenujemo velika liberalna revolucija in do nje smo kontrarevolucionarni kjerkoli se pojavi. In do nje smo revolucionarno kontrarevolucionarni in revolucionarno reakcionarni. To pa ne pomeni, da by default pozivamo k nasilnemu prevratu ali h kakršnemkoli nasilju. Pozivamo k preporodu evropskih narodov na nespremenljivih načelih Kristusovega nauka, ki nam je nekdaj že dajal totalen red, ki nas je prignal do viškov civilizacije. Zato smo revolucionarno reakcionarni.

In če želimo ohraniti našo Evropsko civlizacijo, naše specifičnosti, našo kulturo in tudi biološke etnične posebnosti, ni dovolj, da zapremo meje in izženemo vse priseljence, ker takšna rešitev je ciklična in obsojena bodisi na neuspeh ali na ciklično ponavljanje, dokler popolnoma ne opeša in izgine. Edina rešitev je, da se vrnemo h Kristusovemu redu, k nespremenljivim se resnicam, predvsem pa h katoliški nravnosti. Ni res, da je razlog "islamizacije" Evrope v konspirativnih namenih židovskih lož ali v muslimanskih prizadevanjih po osvojitvi Evrope s strani džihadistov. To so morda res nameni, a razlog, da so ti nameni uspešni leži v tem, da so evropski narodi zapustili nravnost. Glavni razlog uspešnega izumiranja evropske cvilizacije je enostavno v nemoralnosti in nenravnosti. Glavna razloga za izumiranje evropskih narodov sta: splav in kontracepcija. Pa z njima povezan nered, ki se kaže v epidemiji ločitev, enostarševskih družinah in na koncu v izsprevrženih oblikah spolnosti. In doba splošnega razvrata je tudi doba splošne dekadence. Povedano na poenostavljen način: ta nenravnost je avtosterilizacija evropskih narodov, ki je naredila prostor invaziji priseljencev.
 
Zato smo mi revolucionarni kontrarevolucionarji in reakcionarji, ker vsemu temu nasprotujemo. In zato, ker vidimo in vemo tudi za razlog tej nenravnosti, vidimo vzrok tem današnjim pojavom. Zato pozivamo vse tiste, ki zadnje čase tako zaskrbljeno zrejo v to "invazijo", da premislijo kje so resnični vzroki zanjo in se odmaknejo od neutemeljenih nebuloz in iskanja nekih nepreizkušenih alternativnih poti, ter se vrnejo v že preizkušeno, v red predrevolucionarne Evrope. V red velikih kraljev Evrope.
 
Predlog in poziv
Zato predlagamo na tem mestu najučinkovitejšo rešitev, ki je zborovanje. Predlagamo organizacijo zborovanj in shodov v luči Kristusa Kralja, ki sme in mora kraljevati slehernemu delcu osebe in družbe. Predlagamo laično zavzemanje, ki naj nato vključi tudi duhovnike. Predlagamo vrnitev k tradiciji, pogled v zgodovino in začetkom vsaj imitacijo nekdanjih slovenskih shodov, kongresov in zborovanj. Če se bomo odrekli tradiciji ali tradicijo zametovali v skrbi, da bi se nam ne pridružili liberalni elementi ali postkomunistični elementi, bomo obsojeni na neuspeh.

Najbrž je preveč za pričakovati, da se bo znenada kar od nekje organiziral takšen shod ali takšno zborovanje s pristno slovenskim značajem, ki vključuje slovensko pesem pa tudi sveto mašo in procesijo, pa moramo v tej začetni fazi vsaj agitirati za vrnitev k tradiciji in svojim prijateljem, sogovorcem, pa tudi nasprotnikom dokazati, da je vsaka druga pot obsojena ne neuspeh. Odstrti moramo zgodovino našega naroda izpred leta 1945, saj se za mnoge slovenska zgodovina nevede začne šele tedaj, in pokazati moramo na mnoge odlične Slovence izpred leta 1945, ki niso le eni in isti: Prešeren, Slomšek, Cankar, Vodnik itd.

V tej prvi fazi moramo sploh spoznati našo slovensko zgodovino in uvideti na čem je zares zrasel slovenski narod in zakaj je sploh ostal in zakaj je sploh specifičen. Vrnitev v tradicijo, bojni klic h Kristusu Kralju, ki nam more vrniti naše bistvo, naše narodno bistvo! Priseljenska kriza je lahko odlična priložnost, da se v deželo zopet vrne Kristus Kralj in skozenj zagospoduje nravnost in zdravje ter identiteta naroda.
 
Živel Kristus Kralj!

Obsoditi zločince? - Kratek komentar

Včeraj sem naletel na besede Sebastjana Erlaha na njegovem twitter računu, kjer pravi: "Jožeta Dežmana vprašati: Kaj si naredil v življenju, da bi bili komunistični zločinci obsojeni? Deloval kontraproduktivno in mešal meglo?"

 
Čeprav sem pred nekaj časa spisal blog z naslovom: Kritično (in nepotrebno?) razločevanje, v katerem sem jasno poudaril, da je evidentno, da Dežman ideološko ne pripada predvojni katoliški strani in še manj medvojni kontrarevolucionarni strani in sem za primer navedel nekaj njegovih citatov, ki so, najenostavneje povedano, čisti relativizem dogodkov pred in med vojno, pa moram sedaj vendarle vseeno spregovoriti v njegovo neko določeno obrambo. Erlahova trditev je namreč preveliko poenostavljanje.

Namreč, vedno ko kdo omeni iskanje zločincev oz. trdi, da je treba zločince, ki so zagrešili vse tiste krvoločne zverinske zločine od leta 1941 dalje, obsoditi, moramo pozorneje prisluhniti. Takšna izjava je lahko edinole ena od treh sledečih možnosti. Prva možnost, gre za osebo z iskrenim prepričanjem, da je treba komuniste privesti do zaslužene kazni, pri tem pa je dovolj naivna, da ne razume, da je kaj takšnega vendarle nemogoče; druga možnost je, da gre za osebo, ki ima iskreno prepričanje, da je treba odgovorne komuniste privesti do "roke pravice", obenem pa je dovolj naivna, da meni, da so bili takšni komunistični zločinci zgolj posamezni ekscesi znotraj junaškega partizanstva in s tem pozivom k obsodbi skuša ohranjati mit o moralni neoporečnosti partizanskih odredov; in tretja možnost, gre za osebo, ki govori, da je treba zločince prignati pred sodnika in obsoditi, iz enega samega razloga, ker se zaveda, da kaj takšnega nikoli ne bo mogoče, in na ta način takšna oseba hlini lastno moralno neomadeževanost, medtem ko se v istem dahu roga vsem tistim, ki iskreno želijo in menijo, da je mogoče zločincem soditi in jih obsoditi.

Kaj od tega trojega je spoštovani gospod Erlah, lahko presodite sami, vendar pa je nekaj gotovo, trditi, da je treba partizane, ki so klali ljudi med vojno in po njej "kot kokoši", kakor pravi Perko, obsoditi je izraz najvišje naivnosti ali pa "mešanja megle". Torej prav tistega, kar Erlah očita Dežmanu. Strinjal se bom, da Dežman "meša meglo" s svojimi relativističnimi oznakami in krilaticami, vendar pa je tudi jasno, da meša meglo tudi sam Erlah, ko od Dežmana terja dokazilo, kaj je naredil, da bi bili zločinci obsojeni. Ta Erlahova zahteva je tako široka in brez vsakega pomena, da bi se lahko uporabila proti prav vsakomur. Tudi proti Erlahu samemu in tudi proti slehernemu politiku ali intelektualcu na desni postkomunistični strani.

Čeprav Dežman izhaja iz komunistične strani in ima tudi lastno komunistično preteklost, in čeprav še vedno izhaja iz  pozicije relativiziranja medvojnih dogodkov, kar se ponavadi vedno izkaže le v korist komunistom in nadaljevanju njihove mitologije, pa moramo vedeti, da je Dežman naredil tudi ogromno dobrega na povsem praktičnem vidiku. Posebno kar se tiče odkrivanja in raziskovanja odkritih povojnih morišč Slovenske narodne vojske. Ni pa na Dežmanu, da on sam privede zločince do "roke pravice", jim sodi in jih obsodi. To ni njegova naloga kot prvo. Kot drugo, pa, kot sem omenil, je zahtevati, da se določen partizanski zločinec sploh obsodi, izraz največje naivnosti.

Devetindevetdeset procentno smo lahko prepričani, da ne bo noben partizanski zločinec nikdar obsojen, ker stoodstotno vemo, da noben še ni bil obsojen. Ta vlak je bil že zamujen. In tisti, ki so takoj po odprtju Hude Jame leta 2009, letali okrog in govorili, da je treba odgovornim soditi in jih obsoditi, so samo "mešali meglo". Kriminalisti, ki so hodili po odmevih in "prosili" ljudi, da se javijo in dajo policiji namige za storilce, ter se javijo kot priče, so samo "mešali meglo". Ker eni in drugi so dobro in natanko vedeli, da morajo preusmeriti pozornost iz krivde komunistične ideologije kot take, na neke neznane osebe, ki so se izneverile velikemu brezmadežnemu boju osvbodilne fronte. Pri tem pa niso žrtvovali teh oseb, da bi smeli ohranjati lastno mitologijo boja proti okupatorju, temveč so v prvi vrsti tulili o iskanju morilcev, zato, ker so vedeli, da je bil partizanski sistem popolnoma barbarski. Sistematično klanje ljudi praktično ni bilo vodeno v nekih evidencah, vse se je dogajalo na način nekega nepopisnega barbarizma. Imeli so toliko in toliko ljudi in toliko in toliko ljudi je bilo treba poklati, da se zapečati mit in zgradi nov sistem z novim človekom. Partizani pa so imeli partizanska imena. Partizani niso vodili nič podobnega evidencam, ki so jih vodili Nacisti v Nemčiji, njihov sistem je bil navidez improviziran, oz. kakor bi jaz to imenoval: gverilski genocid.

Vendar ob tem ste si gotovo rekli, da to ni čisto res in da obstajajo priče in menda celo dokumenti, ki jasno pričajo o zločincih z imeni in priimki. Ravno to pa nas v popolnosti utrjuje, ne v prepričanju, temveč v vedenju, da ne bo noben partizanski zločinec nikdar obsojen. To je v današnji Sloveniji morda edina gotovost o kateri smo lahko do popolnosti gotovi. V Nemčiji so v prvih petih letih obsodili večino nacističnih zločincev, po sedemdesetih letih iščejo še zadnje "naciste", za katere je dovolj, da so šli samo mimo koncentracijskega taborišča. Shirane in upadle vozijo še zadnje naciste na sodišča, medtem, ko pri nas ni bil obsojen še niti prvi. Za to je pa odgovorna naša slovenska represija in sodnija. In s tem, ko Erlah sprašuje Dežmana, kaj je storil, da bi bili zločinci obsojeni, terja od Dežmana, da lastnoročno lustrira sodnijo, tožilstvo in represijo?

Erlah s tem vede ali nevede "meša meglo". Dežman ni odgovoren za to, da bi bili zločinci obsojeni, to ni njegova naloga, pa tudi, če bi si želel on koga obsoditi ali ne. Vprašanje, "kaj si storil, da bi bili zločinci obsojeni", je treba zastaviti komu drugemu, predvsem tistemu, ki mu Erlah tega vprašanja morda ne želi zastaviti.

Zato moram stremeti k temu, da se zavzemamo za obsodbo komunizma in ne le tega. Obsoditi moramo Narodno osvobodilni boj in odvzeti vsakakaršno posvečenosti boju proti okupatorju. Obsoditi moramo slehernega partizana, tako da obsodimo partizanski boj. Pokazati moramo na umore, požige, mučenja in posilstva. Pokazati moramo na brezglave gverilske akcije, ki so sprožale hude okupatorjeve represalije. Pokazati moramo na nezgodovinsko in neslovensko izvornost komunizma in NOB. Pokazati moramo na angleške intrige in na partizansko protidržavno delovanje. Vzeti moramo vsak sij tej največji slovenski prevari vseh časov in obsoditi vsak delček komunizma in NOB.

Ker zahteve za iskanje zločincev in obsodbo zločincev, so se ponavadi vedno dozdaj izkazale kot voda na mlin obnavljanju in poveličevanju komunistične mitologije. Podobno je leta 2009 govoril Türk, ko je terjal, da se obsodi zločince in s tem "mešal meglo", kot pokaže Justin Stanovnik v naslednjem citatu:

"Besednjak iz ptolemajske politične astronomije ne more, ne da bi ga soočil z izvorno slovensko semantiko, uporabljati nihče, ki ima kakršnokoli spoštovanje do ljudi, kaj šele spoštovanje, ki bi ga pričakovali od predsednika države do svojih državljanov. Preveč trpljenja je bilo zadanega in prestanega pod tem boljševiškim izumom, da bi se bilo komu dovoljeno poigravati z njim. In potem: 'Zločini morajo biti kaznovani. Vse zločine moramo obsojati in obsoditi.' Dr. Danilo Türk je preveč hodil v šolo, da ne bi vedel, da nobeni zločini ne bodo kaznovani, da je čas za to minil. Ko pa je čas za to še bil, so zločinci, odeti v krvav škrlat - pred nami niso mogli skriti svojih ogrinjal - sedeli v prvih vrstah po zborovanjih in dobivali najvišja priznanja in nagrade. Zakaj pa predsednik ni raje obžaloval tistih časov? Zakaj se ni škandaliziral nad zamujenim? Zakaj si je, nasprotno, privoščil žaljivo šalo z zahtevo, da morajo biti kaznovani, ko je, kot vsak drug, vendar vedel, da nikoli ne bodo. Je pa tu, v vsem razkošju, še ideja, v vsemogočnih frakturah, političnih, kulturnih, politoloških, socioloških, zgodovinskih; je pa tu še ideja, ki je zločincem nekoč dala duhovni prostor, ki jih je mobilizirala, ki jihh je potem legitimirala, da so sploh mogli še biti - da so sploh še mogli živeti. Je pa tu še ideja in njena politika! Zakaj dr. Türk ni govoril o tej ideji, ki je protón kakón - prvinsko zlo - in je še tu in mežika, premetena in pripravljena na vse. Zaman, tega od predsednika Türka ne bomo pričakali."
-Justin Stanovnik, 2009

-NeoDomobranec

Disidenti kričijo (blog iz crnagarda.blogspot.com)

"Prav tisti liberalizem, ki je, pijan sovraštva in strasti in požrešno požirajoč blagostanje nižjih stanov, slavil svoje orgije tudi v Avstriji, se sedaj prišteva zmernim in treznim strankam. To njegovo podlo hinavstvo izvira iz strahu pred - vzbujajočim se krščanskim ljudstvom, pred katoliško ljudsko stranko."

- Janez Evangelist Krek, 1895

Kocbekaški katoliški disidenti kapitalističnega tipa

 
Osemnajstega septembra letos je blog Kavarna Hayek objavil t.i. odprto pismo aktualnemu ljubljanskemu nadškofu v katerem ga graja za njegove besede glede beguncev oz. imigrantov. Kmalu uvidimo, da gre za novo obliko t.i. katoliških disidentov tipa Kocbek, ki se pretvarjajo, da so katoličani, da bi lahko tako vnašali v katoliško srenjo razdor in bi širili svoje, ponavadi materialistične, nazore. Tudi Kavarna Hayek, ki smo jo spoznali po njenem kapitalističnem apologetstvu, počne prav to. Cerkev ji ni bila v napoto, dokler ni napadala kapitalizma, te najbolj materialistične in nekrščanske ideologije, ki podobno kot komunisti, razume družbo in življenje posameznika le kot nek člen v ekonomski verigi, sedaj ko pa je papež Frančišek po dolgem molku papežev, ki niso napadali kapitalizma, napadel ta materialistični stvor, so vsi "desničarski" materialisti skočili pokonci in začeli odrekati svoje spoštovanje Cerkvi.

Seveda se je to, kot vse drugo kar se tiče kapitalizma in libertarizma in podobnih individualističnih, pozitivističnih nebuloz, najprej začelo v ZDA, kjer so prominenti "konservativci" začeli papeža obkladati s tem, da je marksist, komunist in Bog ve kaj še vse. Tako kot sedaj naši slovenski posnemovalci, tudi oni niso razumeli, da je bila Cerkev vedno ostra nasprotnica kapitalizma v praktično vseh oblikah. To nasprotovanje pa so papeži izražali v istih okrožnicah, v katerih so goreče napadali socializem oz. komunizem. Ravno zaradi Leona XIII. se je v katoliškem laištvu začelo tako bogato in živo politično udejstvovanje, ki je želelo ponuditi alternativo izkoriščevalskemu kapitalizmu in tedaj prihajajočemu komunizmu. Zato nam katoličanom, torej nam, ki smo res katoličani, Frančiškovo obreganje ob kapitalizem ni nič novega, temveč dobrodošla osvežitev katoliškega zavzemanja za pravično družbo po katoliških načelih, ki smo ga že poznali.

Vendar, če smo imeli pred vojno v Sloveniji Kocbeka in krščanske socialiste, ki so vdrli v krščansko socialno gibanje, si prilastili Krekovo zapuščino in z nasprotovanjem katoliški Cerkvi forsirali komunizem, imamo sedaj disidente kapitalističnega tipa. Ti se, po že prej omenjenih ameriških zgledih, brez sramu postavljajo zoper katoliški socialni nauk, kot se je v tridesetih postavljal zoper njega Kocbek. In prav tako kot Kocbek se tudi ti današnji "katoliški disidenti" imenujejo "kristjane" in "katoličane", ter potvarjajo katoliški nauk tako, da ga degradirajo na nekaj, kar ni in ne sme biti.

Napad na nadškofa

 
Kavarna Hayek v svojem tekstu ne počne drugega kot nalašč napačno interpretira nadškofove besede in nalašč ne vidi očitnega. S tem pa prav očitno kaže na to, da v svojem vrednostnem sistemu in v svojem svetovnem nazoru, degradira Cerkev, podobno kot Kocbeki pred vojno. Saj nauka Cerkve ne razume kot nekaj živega, ki ima svoje mesto tu in zdaj, temveč le kot nekaj, kar ima svoje mesto v megleni podstati družbe in njenih vrednot. Povedano drugače, Cerkev in katoliški nauk, katerega del je pisec sam, kar poudari, je zanj le pretekla tradicija, ki je dala korenine, da je vzklila naša (kmalu) kapitalistična družba. Oglejmo si ta njegov paradoks.

Pisec začne tako, da se obregne ob nadškofove besede, da krščansko identiteto Evrope ne ogrožajo priseljenski muslimani temveč Evropa sama in da se Evropa že dolgo boji krščanstva kot hudič križa.

Pravite, da se Evropa krščanstva že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. Motite se. Evropa ima identiteto in ta je krščansko-judovskih korenin. Brez te identitete ne bi doživela napredka, ki mu ni primerjave v zgodovini človeštva. In zasluga gre liberalizmu, liberalizmu evropskega tipa. In ta liberalizem ni nikoli zavrgel temeljnih krščanskih vrednot, na katerih je zrasel. Tudi ta portal je liberalen. Sledi avstrijski ekonomski šoli, napaja se z mislimi njenih dveh glavnih predstavnikom: Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka Liberalizem je utemeljil duhovnik. Katoliški duhovnik, če smo bolj natančni. Sliši na ime Anders Chydenius, čeravno mu tega ne priznavajo. V eseju, ki ga je napisal daljnega leta 1763 (torej 13 let pred Bogastvom narodov Adama Smitha, ki velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije), je kritiziral državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Toda nikoli, ampak res nikoli ni pozabil od kod izhaja – iz krščanstva. Leta 1765 je bil izbran v švedski parlament in hitro je prišlo do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Švedski parlament je sprejel liberalne reforme: trg se je povsem sprostil, ukinili so carine, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem. Švedska je v tistem času doživljala razcvet, kakršnega ne pomni in kakršnega najbrž ne bo nikoli več doživela. Še posebej s politiko multikulturnosti ne. Vsi ti našteti ljudje so priznavali, da so bile krščanske vrednote podlaga za tak uspeh človeštva. Tako identiteto Evropa mogoče res izgublja, ni je pa še izgubila. Zato so Vaše besede, da Evropa nima identitete, pretiravanje.

 
Tu je pisec napačno razumel nadškofove besede in je naredil dvojno napako. Na eni strani je skušal prikazati, da nadškof trdi, da Evropa nima identitete in na drugi strani je degradiral katoliški nauk in katoliško živo tradicijo na nekaj preteklega in nekaj, kar, kot rečeno, more služiti le kot meglena podstat utopične moderne kapitalistične družbe.

Evropa se je odrekla krščanski identiteti

Vendar nadškof ni govoril o tem. Kar je povedal, je faktična resnica. Evropa je zavrgla krščansko nrav, krščansko bistvo in se obrnila proč od Kristusa k materializmu, pozitivizmu in ateizmu. Kdor tega ne vidi se pretvarja, da ne vidi. Sekularizem ni katoliški je nekatoliški. Sekularna družba je višek protikatoliških prizadevanj in revolucij liberalizma, ki so degradirale vlogo Cerkve na neko zasebno, prostočasno dejavnost. Zato ima nadškof popolnoma in čisto prav, ko pravi, da se Evropa boji krščanstva, da Evropa že dolgo nima več krščanske identitete. Paradoks, ki ga pisec tega pisma ne vidi, pa je v tem, da je ravno ta liberalizem, ki je sprožil to degradacijo katolištva in Cerkve na neko zasebno raven, povzročil tudi dekadenco, ki sili iz vsake razpoke umirajoče Evrope in je ravno ta dekadenca edini razlog za valove priseljencev, ki prihajajo v Evropo, da iz nje napravijo nekaj novega, nekaj kar so si muslimani vedno želeli, a jim ni uspelo dokler je bila Evropa krščanska, dokler krščanstvo ni bila le neka mantra o "judeo-krščanski podstati", temveč je bila nekaj realnega, nekaj živega, nekaj kar ni bilo degradirano na raven zasebnega, poljubnega. Šele z zmagovitim pohodom liberalizma, ki je s svojo svobodo vesti in svobodo veroizpovedi, iz nekdaj krščanske celine napravil sekularizirano dekadentno družbo, kjer je glavna skrb človeka, da bo napitan in napojen, kakor je nekje rekel Mussolini, se je začel vdor muslimanov v Evropo in zato smo danes priča pravemu preseljevanju narodov.

Zato ima nadškof popolnoma prav. Paradoks pisca tega pisma pa je v tem, da se samo pretvarja, da je kristjan. V resnici pa je že po nekaj stavkih njegovega napada na nadškofa jasno, da je največ kar je lahko, kulturni kristjan, ali kako že pravijo tistim pretencioznim buržujem, ki vzvišeno zatrjujejo, da se napajajo iz krščanske tradicije, a jim ni do tega, da bi v nedeljo odšli k maši. Ko nadškof govori, da Evropa noče imeti krščanske identitete ali celo, da je nima, ne govori, da ni Evropa nekdaj bila krščanska, to razume tudi triletni otrok, da si obdobja sledijo in da je bila nekoč Evropa pretežno krščanska, torej da je gotovo res, da so sledi krščanstva ostale tudi v najbolj materialističnih in pozitivističnih ideologijah, kakršna je liberalizem. Ni pa res, da je Evropa danes krščanska in nadškof govori ravno o tem. Naravnost nepošteno je, da nas Kavarna Hayek prepričuje, da je nadškof trdil, da Evropa nima krščanske identitete, in da si drzne nadškofa poučevati o krščanski zgodovini Evrope.

Liberalizem je krščanski

Še bolj nezaslišano pa je avtorjevo zatrjevanje, da je liberalizem "rešil" krščansko tradicijo Evrope, ker da je ta vključena v ideji liberalizma. Ta trditev je najmanj smešna, saj kaže na popolno odsotnost avtorjevega poznavanja zgododvine oz. kaže, kar je verjetneje, avtorjevo pretvarjanje, da so ideali liberalizma pravzaprav sorodni idealom katoliškega nauka, kar pa je faktično neresnično. Vendar pa se to umevanje kaže tudi tam, kjer avtor govori o "svobodi veroizpovedi", kot o nečem inherentno katoliškem. To pa je, kot rečeno, bodisi plod nepoznavanja katoliške zgodovine in katoliškega nauka, bodisi namerno zavajanje svojih bralcev. Svoboda veroizpovedi je praktično nezdružljiva s katoliškim naukom in jo je Cerkev prisiljena promovirati šele sedaj v sekularizirani družbi liberalne demokracije, da bi smela ohranjati najbolj bistvene elemente razodetja in katoliškega nauka.

Avtor se posluži tudi enostavne formule, s katero skuša podučiti nadškofa o "krščanskem bistvu" liberalizma, ko pravi, da je liberalizem utemeljil katoliški duhovnik. Veste kaj je utemeljil nek drug katoliški duhovnik? Protestantizem. Torej herezijo. To, da je nek teoretik katoliški duhovnik, ne pomeni, da moramo presojati njegove ideje, kot de-facto katoliške. Ideje presojamo tako, da se oziramo na katoliški nauk in vidimo, če se z njim skladajo ali ne skladajo. A namesto, da bi počel kaj takšnega, bom ubral lažjo pot in zastavil vprašanje Kavarni Hayek, kako je mogoče, da je "katoliški" ideji liberalizma nasprotoval npr. ljubljanski nadškof Gregorij Rožman, a ker vem, da avtor ne da veliko na nadškofe, če si jih drzne brez vsake podlage napadati, naj zastavim vprašanje, kako da so liberalizmu goreče nasprotovali praktično vsi papeži od začetkov liberalizma? Je torej liberalizem katoliški le zato, ker ga je utemeljil nek katoliški duhovnik, ki se je po besedah Kavarne Hayek zavzemal za svobodo veroizpovedi, torej za nekaj faktično nekatoliškega?
 
A tudi to še ni vse, katoliški duhovnik, ki ga Kavarna Hayek izpostavlja kot očeta gospodarskega liberalizma, Anders Chydenius, sploh ni katoliški duhovnik, temveč skandinavski protestantski duhovnik. Tako da argument o katoliškem počelu ali bistvu gospodarskega liberalizma, kakor ga slika Kavarna Hayek, popolnoma pade in se odbije avtorju samemu v obraz.

V svojem zapisu pa pravi, da so nadškofove besede, da Evropa nima identitete pretiravanje. Ne niso pretiravanje, če jih želimo razumeti prav. Povejte, kdaj so se nazadnje konservativci in kapitalisti oglašali, da je evropa krščanski kontinent, ali kdaj so nazadnje trdili, da ima Evropa krščansko identiteto? Bolj malo se jih je slišalo, dokler so zmogli kontrolirati priseljevanje arabcev, afričanov, azijcev in indijcev in jim zagotavljali "svobodo veroizpovedi" in so si zatiskali ušesa pred moralnimi in socialnimi nauki Cerkve. Sedaj, ko pa so jim stvari ušle iz rok, pa kličejo Cerkev, naj jim ponudi tisto, kar so več kot dve stoletji sistematično zavračali. Ne slepite se draga gospoda liberalci, ako bi liberalizem pred stoletjem premagali in mu ne bi dovolili, da se kot kuga razširi po evropskih državah, danes ne bi imeli težav s priseljenci. Prvič zato, ker nam bi država, trdno opirajoča se na eno samo religijo, katoliško, jasno garantirala katoliško identiteto, ki ne bi bila le neka meglena podstat, in drugič zato, ker bi po katoliškem nauku v ljudstvu ostajala katoliška morala in bi se tako ne razpasla ne kontracepcija, ne splav, ne ločitve, ne enostarševske družine, ne sodomitske skupnosti. In s tem bi evropski narodi ostajali močni in zdravi, ter enostavno povedano, za priseljence niti ne bi bilo prostora.

Liberalizem je krščanski, ker je sekulariziral evropske narode

A Kavarna Hayek vsega tega ne vidi in se spravlja na nadškofa, ki je pikro stopil na žulj liberalističnim "konservativcem" in ostalim materialistom, ki taborijo na desnem polu današnje politične sfere, kot desni pol revolucioanrne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja. Evropa je sama kriva, je jasno in glasno sporočilo našega predragega nadškofa. In mi si na tem mestu drznemo brati tudi med vrsticami. Nadškof namreč s svojimi besedami jasno pravi: Evropa nima krščanske identitete, ker smo v dobi dekadentnega liberalizma, ki s svojimi mantrami o ljudstvu za ljudstvo, v nekdaj odličnih narodih, pobija krščansko nrav in nas je on sam privedel do te točke, ko so se začeli sami liberalci in konservativci, ki so, kot rečeno, oboji potomci revolucionarne liberalne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja, bati za lasten obstoj. Kako da se niso bali tedaj, ko so na stežaj odpirali vrata ceneni delovni sili, da bi zmogli nasititi svojo požrešno kapitalistično lakoto? Kako, da niso o krščanski identiteti Evrope govorili tedaj, ko so gradili sekularizirano družbo, ko so degradirali Cerkev na prostočasno dejavnost za "neprosvetljene"?

In med vrsticami beremo tudi, ko pravi nadškof, da nam bodo morda priseljenci pomagali k oživitvi naše lastne identitete, da hoče pravzaprav reči, da so se šele sedaj začeli oglašati materialisti in pozitivisti kapitalističnega tipa in so začeli brskati za identiteto in začeli pisati pisma nadškofom o tem, kako je Evropa krščanska. Šele sedaj, ko so prišli "barbari", šele sedaj, ko smo tik pred tem, da postanemo zgodovina, ko zremo v preseljevanje narodov tu in zdaj, ko smo v zgodovinskih časih, o katerih bodo nekoč ljudje brali, kot danes beremo mi o preseljevanju narodov v zgodovini. Priseljenci so, pravi nadškof med vrsticami, bič božji za brezbožno Evropo, ki je zavrgla svojo krščansko identiteto, ki je iz šol in ustanov pometala razpela in degradirala Cerkev na prostočasno dejavnost. Morda boste šele sedaj uvideli svojo zmoto liberalci in neoliberalci, socialistični in kapitalistični materialisti, vseh vrst pozitivisti. Morda boste šele sedaj začeli obžalovati napako, da ste zapustili varno zavetje cerkvenih zidov in gradili družbo na liberalnih načelih, ki so omogočila spreminjanje videza Evrope, kot npr. v Nemčiji, Britaniji, Danski in Franciji. Morda se boste šele sedaj začeli zavedati, kdo zares ste, pravi nadškof, ko ste nas vse spravili v ta položaj s svojimi protikatoliškimi eksperimenti in svojimi liberalnimi načeli demokracije in neomejene svobode za vsako izprijenost. Nadškof je ostro nastavil ogledalo vsem tem, ki danes tulijo in kričijo o priseljevanju, in v njegovih besedah ni nič naivnega, spoštovani.

Da bi vse skupaj izzvenelo še v večji paradoks, pa se na nekem mestu svojega pisma, avtor spravi nadškofu pojasnjevat, kaj je problem muslimanov in muslimanskih dežel. Nikoli ne boste uganili, kaj pravi nadškofu katoliške Cerkve. Problem je, da se muslimani niso sekularizirali. To pa je višek nesramnosti in nezaslišane neumnosti pisca. Torej gre zahodni družbi dobro, ker se je sekularizirala? Torej v tem je tisto krščansko, tisto katoliško, bistvo Evrope. V sekularizaciji! Kako je mogoče, da nekdo napada nadškofa in ga poučuje o tem, da je rešitev človeka, družbe in napredka, sekularizacija? Torej popolna odtrganost od katoliške Cerkve, degradacija katoliške Cerkve na prostočasno dejavnost, kar je produkt sekularizacije, je torej ideal, ki ga priporoča Kavarna Hayek nadškofu v svojem disidentskem kocbekaškem pismu. To je ideal vseh tistih, ki podpirajo in se strinjajo s tem protikatoliškim in protikrščanskim pismom. Katoličanov in katoliške Cerkve ne zanima ali so muslimanske države sekularizirane ali ne, zanima jo zgolj spreobrnenje in zveličanje muslimanov v katoliški Cerkvi. Sekularizacija katoliške družbe pa je frontalni napad na katoliško družbo in Cerkev. In ravno to je utemeljil liberalizem, in ravno to priporoča samemu nadškofu Kavarna Hayek! Kakšna neumnost!

"Tudi jaz sem katoličan, ampak..."

Nadalje se avtor še dokončno diferencira od vsake podobnosti s kristjanom oz. katoličanom, ko se obregne še ob najbolj krščansko oz. Kristusovo trditev, da smo vsi ljudje bratje in da moramo nastavljati drugo lice. Na te besede se ne bom niti odzival, ker so jasen dokaz avtorjevega totalnega disidentstva in celo sovražne nastrojenosti do katoliškega nauka. Niti mu ne bom razlagal kaj pomeni, ko pravimo, da smo vsi bratje.

Za konec pravi Kavarna Hayek, da nadškof ni govoril v imenu vseh katoličanov, ker ni govoril v njegovem imenu. Seveda ni govoril v njegovem imenu, ker je de-facto jasno, da avtor pisma sploh ni katoličan. Zato nadškof ni govoril v njegovem imenu. Vsak razumen katoličan vidi, da prav nič ne priča, da bi bil avtor tega pisma katoličan. Niti ena sama stvar.

Vendar pa je dokončno jasno, da smo dobili kocbekovce novega, kapitalističnega tipa, ki so se iz zamere zaradi nasprotovanja njihovim materialističnim ekonomskim eksperimentom, začeli vse bolj obračati zoper Cerkev in katoličane, ob tem pa pridno in vestno sledijo svojim ideološkim gospodarjem v ZDA, kot so nekdaj kocbekovci socialističnega tipa, sledili gospodarjem v Rusiji in drugim socialistom po Evropi. Vendar ne eni ne drugi niso bili in nikdar ne bodo katoličani, ker le izrabljajo to prežvečeno mantro, "Tudi jaz sem katoličan, ampak...", in jo uporabljajo za napadanje katoliškega občestva in cerkvene hierarhije. Mi vidimo skoznje in jim jasno sporočamo: ne! Ne boste vnesli razdora v katoliške vrste kot jih je vnesel Kocbek in njegovi socialisti.

Če sem pred časom za novega Kocbeka imenoval Branka Cestnika, ki s svojimi nebulozami tava med znaki časa in ob tem pozablja na svoje katoliško poslanstvo, ki mora biti, da spreobrača ljudi, da bi bili rešeni, pa moram sedaj za kocbekovce in katoliške disidente kapitalističnega tipa imenovati Kavarno Hayek in vse tiste, ki so na kakršenkoli način izrazili odobravanje temu nesramnemu in nekatoliškemu pismu, ki želi razdvajati katoliško občestvo v korist nekatoliških idej. Liberalizem je smrtni sovražnik katoličana in katoličan je dolžan se boriti proti njemu kjerkoli se pojavi in v kakršnikoli obliki se pojavi, tudi če pravi, da je konservativen, desen, ali celo krščanski oz. katoliški.

-NeoDomobranec