V prejšnjem blogu sem postavil desnico pred dilemo Oman ali Orban, kot tisto bistveno dilemo, ki se ne tiče desnice le v odnosu do prihodnosti, pač pa samega bistva desnice. Ker četudi bo desnica stoodstotno obstajala tudi v prihodnosti, to ne pomeni, da bo bila tudi desna. Imela bo bit, izgubila bo bistvo. A ker njena bit ne more biti tudi bistvo, bo prevzela bistvo levice (vkolikor ga že ni).
Z Omanom sem predstavil ta klonilen pogled desnice, ki naj resignira in se degradira v podsistem gospodarstva, se pravi postane sama sebi v breme in nenujnost (neke vrste politična anksioznost, ki se bo posledično razvila iz tega nesmisla negiranja desničarske politike). Z Orbanom pa politično brezkompromisnost, ki se upre levičarski prevladi in desničarskemu relativizmu in skuša oblikovati svet tako, kar dejansko bistvo politike je, kakor si ga sama izvorno zamišlja in torej stremi k zmagi nad liberlano diktaturo.
Vendar pa sem že v samem blogu opozoril, da smo tu na drsečem terenu, ker Oman in Orban sta mi služila le kot neka strnjena primera oz. predstavi nekih izoliranih izjav teh dveh genijev.
Še kako se namreč zavedamo, da se Orban v zadnjem času vsebolj oddaljuje od tistega kar bi lahko predstavljal in celo od tistega, kar je še nedavno predstavljal. Tudi to je povsem razumljivo, kar bomo videli v nadaljevanju.
Moj glavni problem z Orbanom je njegovo približevanje Rusiji in bolj kot to, njegovo približevanje Kitajski. In ta problem, ki ga je sicer mogoče kratkoročno povsem dobro utemeljiti in teoretično povsem razumeti, mi naj služi predvsem kot ogledalo evropskih desničarjev in ameriških libertarcev, ki v Putinu vidijo odrešenika in zmagovalca nad liberalnim dekadentnim zahodom oz. najmanj glavno opozicijo temu zahodu. In na tem mestu se niti ne bom spuščal, kako je mogoče, da vzvišeni ameriški libertarci moralno podpirajo Putina in pri priči ne zaidejo v kontradikcijo sami s seboj, temveč se bom usmeril ozko na to dejansko moralno podporo Putinu.
Spisal sem dolg zapis imenovan Remake zgodbe o dveh blokih, v katerih sem obdelal tudi to vprašanje, kako je vendar mogoče, da se konservativci in desničarji obračajo k Putinu kot odrešeniku naše liberalne diktature. In bolj kot odgovor na to vprašanje (ki je vse preabsurdno že, ko si ga postavimo) sem vzpostavil tezo, da gre za obnovitev t.i. hladne vojne oz. dvoblokovsko urejenega sveta. Pri čemer je moj argument v tem, da takšno stanje: vzpostavitev teh dveh blokov onemogoča rekonkvisto posamičnih narodov in restavracijo predmoderne družbe, kakor tudi počasno izgubljanje lastne absolutne identitete, saj se morajo države, skupine in ljudje odločati zgolj na relaciji vzhod - zahod. Obenem pa je zanimivo to, da gre v obeh blokih za dejansko isti izvor družbene naravnanosti.
In sedaj tu stoji Orban, človek, ki je do neke mere pomenil zoro desne nacionalno-tradicionalistične identitete, ki odprto sodeluje z Rusijo. In moje glavno vprašanje je bilo, kako je mogoče, da Orban kot domnevni tradicionalist in antikomunist, sodeluje z državo, ki ne le goji in neguje komunistično ikonografijo, pač pa je glavna zaveznica komunističnih držav, posebno Kitajske. In v odgovor sem dobil Orbanovo navezovanje stikov s samo Kitajsko. In na tem mestu je Orban postal irelevanten.
A to nam je pokazalo na nekaj več, pokazalo nam je na logičen razvoj slehernega posameznika, ki podpira Rusijo oz. v njej vidi pozitivno opozicijo liberalnemu zahodu. Poudarjal sem, ne zahod ne vzhod, ne Rusija ne Amerika, ne Kitajska ne Nemčija. Ne del komunističnega bloka, ne del liberalnega bloka, mi se moramo boriti za svojo državo, na svoji zemlji, kakršno mi hočemo, črpajoči iz naše krščanske tradicije. Vsakakršno določanje med blokoma je relativizem, ker ne prvi ne drugi blok, nista sorodna z nami in odločanje za enega ali drugega, pomeni relativiziranje in kompromitiranje naših nazorov. In izkazalo se je, da je temu res tako. Najprej Putinova Rusija (Putina je menda poveličal celo sam Solženicin) in sledila bo komunistična Kitajska.
Da se Orban skuša povezovati s Kitajsko in Rusijo, ter v njiju skupaj s Turčijo vidi pozitivne vzore za lastno politično obstajanje nasm sicer govori veliko. Dejanska resnica je, da če želi država dandanašnji sploh obstajati in imeti vsaj za silo delujočo ekonomijo, se mora povezati v eni ali drugi blok (ne da bi ob tem menili, da je ta blokovskost ekskluzivna) in da Orban lahko dejansko uveljavi svoje nazore le skozi podporo močnejših držav. Vendar pa nam to jasno izpoveduje dve stvari, prvič, da gre torej pri orbanu v prvi vrsti za vprašanje odnosa države do državljanov oz. strukture družbe in drugič, da verjame v ideološki indeferencializem, v katerem se lahko sicer neskladne ideologije brez težav podpirajo, svoje ideologije pa ohranjajo na lastnem ozemlju. Kako smiseln je ta nazor na dolgi rok, je težko reči, vendar pa je gotovo nekaj drugega in sicer, da se tako politika samorelativizira in je torej faktično avtoritarnost brez vsake vsebine.
Če ponazorim. Vzemimo, da pride v naši družbi dejansko do restavracije antiliberalne usmerjenosti in družbenega formiranja, ter da pride do katoliške rekonkviste, torej potem bi naša država stremela k povezovanju v neko restavracijo katoliškega imperija. Tu imamo vsebino in bistvo. medtem, ko je Orban v povezavi s komunistično Kitajsko nima.
Gotovo je povezovanje s Kitajsko praktično in morda celo nujno, a to ne pomeni, da je takšno povezovanje upravičeno gledano s politično-družbenega vidika. Orban je menda sam sebe v mladosti imenoval za liberalca in antikomunista in kar je posrečeno je to, da je uspel negirati obe usmeritvi.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar