Kontrarevolucija
Obstajanje katoličana, posebej njegovega političnega obstajanja, je neprestana kontrarevolucija. Katoličan je vedno postavljen pred dejstvo, da če hoče obdržati svoje bistvo, ponavadi pa tudi bit, se mora goreče braniti pred najrazličnejšimi revolucijami. Od tistih velikih revolucij pa do tistih majhnih, podlih revolucij.Vendar, kaj se zgodi, ko katoličan opusti načelo svoje kontrarevolucionarnosti in pade pod okrilje patetičnega relativizma, strpnosti, indiferencializma ter dialoškosti? Revolucija zmaga, zmaga pa na način, ki se od tiste zmage, ko je kontrarevolucija poražena, razlikuje v tem, da je ta zmaga toliko bolj uničujoča za katoliško ljudstvo in narod. Če kontrarevolucija vztraja v borbi vse dokler ni poražena, potem njeno nasledstvo, duhovna an celo fizična kontinuiteta, živi dalje in se bori za iste ideale, čeprav ponavadi okrnjena. Ko pa kontrarevolucija, ali tisto, kar izgleda na prvi pogled kot kontrarevolucija preda bitko, postane orodje revolucije in le z veliko težav, predvsem pa po dolgem času, lahko iz nje vznikne nova kontrarevolucija, ki pa bo res faktična kontrarevolucija.
Mi, katoliško ljudstvo pa smo bili izdani in izigrani od teh, ki so se predstavljali kot kontrarevolucija oz. vsaj desnica. Dokazali so, da niso ne desnica kaj šele kontrarevolucija. Desne stranke, ki tvorijo ali so dlje tvorile slovensko mainstream desnico, so neposredno odgovorne, da se v naši, nekdaj katoliški deželi, uspešno vrši revolucija 2.0. Dokazale so, da so revolucionarne, nekatoliške in neslovenske. Za njimi stoji bodisi azijatski boljševizem, nemški marksizem ali pa amerikanistični kapitalizem in žido-materialistični kapital. Dokončno so dokazale svojo materialistično, protikatoliško nrav, ki jih žene, da iz naše dežele ustvarjajo nekaj, kar je še najbolj podobno socialističnemu materializmu, s to razliko, da nočejo socialističnega materializma, pač pa kapitalističnega.
Problem je več plasten in odkrivanje problema večkratno, a izkazalo se je, da je tisto, kar dandanes pojmujemo pod imenom desnica, nekaj kar je v direktnem nasprotju s slovensko tradicijo in katoliško nravjo našega naroda.
Revolucija 2.0
Problem lahko zaznamo že z vznikom slovenske samostojne države in začetki pojavljanja t.i. desnice. Tedaj se je pokazalo, da novonastal "demokratični" pol, ki naj bi presekal s komunizmom, ni nameraval presekati tudi s komunističnim družbeno-kulturnim ustrojem, temveč se je problema loteval le pri vprašanju gospodarstva in politike ter vladanja. Niso se prevprašale socialne, kulturne in vrednostne norme komunistične družbe, kaj šele, da bi kje zaznali sled prizadevanj po obnovi stanja izpred leta 1945. Čeprav bi bile zahteva po vrnitvi v stanje pred letom 1945 sicer logična, pa moramo vzeti v zakup, kar sem poudaril že v nekaj prejšnjih blogih, da dejansko nismo imeli opravka s protikomunizmom, pač pa z liberalnim protikomunizmom, ki se od klasičnega antikomunizma razlikuje v tem, da izhaja iz komunizma, ohranja vrednostni sistem komunizma, otrese pa se okostnelosti komunizma, kakršni sta denimo enostrankarska diktatura in nepraktični socializem, kot ustroj gospodarstva. Zoper svoje "očete" se liberalni antikomunizem bori le iz ljubezni do svobode izražanja, poljubnosti in uvida, da je komunizem izgubil svojo revolucionarnost.Tu je pomembno, da vemo, da sta na tej točki ob kolapsu komunističnega režima, skupaj dve struji, ki obe izideta iz komunizma, namreč tako liberalni antikomunisti, kot liberalci oz. liberalni komunisti. Pomembno je, da se zavedamo, da še kako velja izrek: "očetje liberalci, sinovi komunisti", pa tudi "očetje komunisti, sinovi liberalci". Evidentno namreč je, da gre tu za faktično realnost in da so se od liberalcev rodili komunisti, da so se liberalci potem rodili iz komunistov in sedaj se spet komunisti rojevajo iz liberalcev. Komunizem 1941 se je rodil iz slovenskih protikatoliških in celo protislovenskih liberalcev, liberalci 1980 so se rodili iz okostnelega "prekonservativnega" komunizma, in komunisti 2013 so se rodili iz liberalizma. (
...pa ne spremeni veliko na dejstvu, da je slovenski liberalizem večinsko podprl zgodovinski boljševiški atentat na civilizacijo - v kateri in od katere so tudi liberalci sami živeli.Stanovnik, 2009)
Vendar naj vas zopet opozorim, da tu govorimo o revoluciji 2.0 in ne o revoluciji kakršni smo bili že priča. Justin Stanovnik nas je že leta 1991 zapisal:
"Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno posebnostjo - in te ji ne bo zmanjkalo - nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo "prekrasni novi svet". Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja. V etabliranih zahodnih demokracijah komunizem očitno nima več nobenih političnih možnosti. Tudi v nekdanjih komunističnih državah ni verjetna restavracija komunizma v smislu povratka v enopartijski monizem. Mogoče pa je nekaj drugega: prav zaradi strukture v civilni sferi teh družb je možen ne samo ponovni vzpon nekdanje komunistične elite, ampak tudi njeno obnavljanje v smislu kadrovskega pomlajevanja. Vse se bo, kot rečeno, dogajalo v okviru formalne demokracije, beseda komunizem se seveda ne bo slišala, celo več, komunistična preteklost bo v ritalnih zaklinjanjih politične elite obsojana, obsojana bo tudi v elaboratih s področja tako imenovane znanosti."in:
"Če bodo prišle zraven še srečne okoliščine, jim bo morda uspelo preprečiti neokomunizem v njegovih maksimalističnih aspiracijah. Prav gotovo pa jim ne bo uspelo preprečiti instinktivnega in globinskega sodelovanja stare in nove partijske elite z istorodnimi prvinami civilne družbe. V vsakem primeru bo to silna in mogočna zveza. Nevarna bo v vsakem primeru, ker se bo zaradi nje povratek v zgodovino bistveno zavlekel, ker ne bo mogoče izpeljati (ali bo mogoče samo polovično izpeljati) moralne obnove narodovega organizma, tako da bi lahko zaživeli v znamenju velike normalnosti. Preprečiti je ne bodo mogli predvsem zato, ker ta zveza za javnost ne bo registrirana, ker je za javnost sploh ne bo. Ker bo delovala v bistvu na konspirativen način. Če pa bo kdo to sodelovanje hotel razkriti, bo takoj in morda že vnaprej ustrahovan, kakor so bili nedavno že vnaprej ustrahovani tisti, ki so hoteli povedati, kaj je komunizem, kaj je tisto, kar so prenašali pol stoletja. Zanje se je iznašla beseda revanšizem, sedaj se bo našla kaka druga, a našla se bo, taka je duša teh ljudi."
Leta 2009, pa je še bolj jasno artikuliral, kar mi lahko na tem mestu imenujemo revolucija 2.0:
"Stari so z oplemenitenimi pokojninami, nonšalantno, kakor da se nikoli ni nič zgodilo, odšli na svoje ranče, mladi pa so se užaljeno odpovedali vetru izdajalske zgodovine in se izročili novim potisnim virom: denarju in drugim vzvodom moči zunaj formalne politike, začeli so pospešeno kolonizirati področje civilne družbe in se posvečati medijskem središčem in jih spreminjati v svoje agenture. Nova - "rokerska" - generacija boljševikov je naredila radikalen obrat, ki bi bil še malo prej stigmatiziran za revizijo. (Sedaj je pa ta beseda izgubila vsak pomen.) Namesto nekdanje ideologije, skrbno kodificirane in policijsko varovane, so postavili kult drugačnosti, različnosti in poljubnosti. "Vsi drugačni, vsi enakopravni!" Zaenkrat, ko so v podtoku javne zavesti še sledi nekdanjih kulturnih in etičnih norm, je "drugačnost" še nekoliko rangirana, ko pa bo dosegla popolnost nove ideologije, bo nasledstvena elita dosegla razkošje, o katerem je nekdanja lahko le sanjala: vsako še tako drugačno stvar bo lahko razglasila za enakopravno, za normalno in legitimno. Takšen je novi navdih: če hočeš imeti ljudi v šahu, forsiraj kaos."
Nova revolucija, revolucija 2.0 ki bi jo lahko imenovali velika liberalna revolucija, je revolucija, ki bazira na kulturnem marksizmu. Na protikatoliškosti, materializmu in obči perverznosti. Sedaj, ko smo za silo razumeli kaj ta revolucija je, se moramo vrniti nazaj k tezi, da je to revolucijo slovenska desnica posredno in ne posredno omogočila..
Osamosvojitev
Torej se zopet ustavimo na prehodu iz komunizma v demokracijo in si oglejmo to popolno odsotnost vsake kontrarevolucije ali pristnega protikomunizma v mainstream desnici ali v tistem, iz česar je mainstream desnica nastala. Zakaj so sile, ki se danes ali že tedaj opredeljujejo za "desne" pristale na ustavo, ki vsebuje 7. in 55. člen. Kako je mogoče, da se je sprejela ustava, ki nadaljuje s komunističnim vrednostnim sistemom, ali kakor je zapisal Stane Štrbenk:"Izgovarjanje nobenega ne odvezuje krvide, kajti kdor se ni strinjal s takim ustavnim določilom, bi v skrajnem primeru lahko tudi odstopil ali glasoval proti."
Desnica ali protikomunisti, ki so vzniknili ob kolapsu komunističnega sistema, niso imeli namere odpraviti komunizem z njegovim vrednostnim sistemom in vsemi njegovimi "pridobitvami".
Justin Stanovnik je leta 1992 zapisal:
"Gre za uveljavitev nove levice, ki naj bi dokončno rešila komunistično tradicijo in komunistično moštvo v demokratični politični red. To je današnji projekt, in kako skrit je, govori tudi dejstvo, da nam o njem prepovedujejo govoriti tako z leve kot z desne."
Kot rečeno, njihov antikomunizem je baziral le na najbolj bazičnih vprašanjih liberalne demokracije, kakršna sta svoboda izražanja in večstrankarski politični sistem.
Referendum
Naslednji problem naše mainstream desnice, ki nakazuje na vpetost v revolucionarnost novega časa, se je dovršil maja 2013, ko je vsa mainstream desnica, oportuno in zoper katoliško ljudstvo podprla spremembo referendumske zakonodaje. Zakaj je tako kratkovidno vzela ljudstvu moč, da se brani zoper komunistične in marksistične revolucionarje, ki želijo dokončno in za vedno dekatolizirati našo deželo in jo podvreči najbolj perverznim družbenim eksperimentom, ne vemo. Vemo pa, da je desnica vedela, kdo je denimo financiral kampanjo za družinski zakonik 2012 in je zato njena odgovornost toliko večja.Težko razumemo, kako da mainstream desnica vlaga toliko naporov v neke majave ukrepe gospodarstva in se tako strastno bori zoper zadolževanje države in državno regulacijo gospodarstva, obenem pa pušča vrata na stežaj odprta marksistični in liberalistični kolonizaciji vseh segmentov slovenske družbe, predvsem pa kulture, šolstva in medijev.
NeoDomobranec je že leta 2011 opozarjal v enem svojih posnetkov na youtubeu o nevarnosti zametovanja referenduma in volje ljudi. Opozarjal je na poenostavljanje rezultatov in veličino te institucije. Sedaj pa smo zares pristali v situaciji, kjer je desnica prodala referendum, ta najvišji izraz demokracije, za neko fiskalno pravilo.
Volitve 2014
Kot tretja faza desne vpletenosti v revolucijo 2.0, pa so se izvršile volitve 2014, kjer je ne le bila desnica poražena, pač pa je levica dobila ustavno večino. Za ta poraz in to izdajo slovenskega ljudstva, je kriva izključno desnica sama. Ker je zagovarjala neko muhasto varčevalno politiko evropskih birokratov, še preden je vedela, kakšen bo kurs evropske politike. Potem, ker je zagovarjala postkomunistični sindikalistični sloveniji najbolj nezaželjene ukrepe, za katere je dobro vedela, da so prisrčni le tisti vzvišeni kasti ekonomistov, ki ne delajo drugega kot pišejo pikre kolumne in lajnajo ene in iste neumnosti, povzete po tujih modrecih. In se ni zavedala, da kapitalizem ni tuj le socialističnim nostalgikom, pač pa tudi katolištvu.Izkup
In sedaj smo tik pred tem, da seštejemo vsoto teh treh točk: podpora komunistične moralne in etične kontinuitete, likvidacija referenduma in izgubljanje volitev. In ta vsota je na žalost najbolj dekadenten simptom vsake civilizacije v zatonu: pravice nekih posameznikov, ki se na podlagi neke drugačnosti deklarirajo kot enakopravni. Ob tem nihče ne pomisli, kako in po kakšni logiki so ti posamezniki postali družbeni razred in kako da, čeprav jih je bore malo ali nič, diktirajo politiko in s svojimi novimi nazori posiljujejo tradicijo naroda, ki je tisočleten.Seveda je ob tem najbolj zanimivo dvoje, da v zakonodajo te nazore forsira samodeklarirana neokomunistična stranka in da so se dejansko izpolnile Stanovnikove napovedi o novem komunizmu, ki biva znotraj demokratične ureditve in katerega glavni cilj je kaos. Kaos in nova revolucija kot dokončna eliminacija slovenske katoliške tradicije, ki je nrav našega naroda.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar