četrtek, 9. avgust 2018

Roman Vodeb in njegov občutek za zgodovinski spomin


Zadnjega julija letos je Roman Vodeb, nek dežurni psihoanalitični provokator, ki je menda svojo kariero začel graditi v dekliški gimnastiki, spisal ostuden zapis z naslovom Dežman in njegovo nezavedno. V tem zapisu se spričo ene same oddaje na nacionalni televiziji spravi "psiho-analizirat" dr. Jožeta Dežmana, obenem pa nasuje cel kup popolnoma neutemeljenih trditev, ki se tičejo revolucije in državljanske vojne med okupacijo na slovenskem.

Njegova izvajanja o Dežmanu so naravnost neokusna in dejansko žaljiva, svojo kritiko zavito v smrad psihoanalitike Vodeb začenja npr. "gledano z vidika psihoanalize"; "v resnici nezavedno"; "moje psihoanalitično mnenje je"; "kot kritični mislec moram"; "jedro moje psihoanalitične interpretacije je"; "psihoanalitično gledano je legitimno trditi"...

Ti jezikovni izumi psihoanalitičnega kvakanja naj bi dajali Vodebu alibi za svobodno obrekovanje in blatenje svojih nasprotnikov oz. tistih, katere on vidi za "spodletele". Tako npr. imenuje intervjuje z ljudmi na nacionalni televiziji, ki mu niso po godu, za "spodletele intervjuje" (z Dežmanom, in nekimi feministično usmerjenimi gostjami). Kaj neki pa "gledano z vidika psihoanalize" to govori o Vodebu? Kakšna zamera do očeta, matere, do falusov in kastracij tiči v njegovem nezavednem, da smatra vse, kar ni po njegovem okusu za "spodletelo"? Mi na tem mestu ne bomo ugibali o tem, saj je dovolj ugibanj v svojem ničvrednem članku opravil že sam Vodeb, ogledali pa si bomo nekaj primerov njegovega zapisa iz katerih je očitno, da ta psihoterapevt, ne le ugiba v svojem polju dela, temveč se smeši, ko stopa izven njega v polje zgodovine. Poglejmo si.

"Mimo tega, kdo ima prav - Dežman (z Možino) ali uradna zgodovina."

Kaj neki pa je "uradna zgodovina"? Že to nam kaže kako popačeno razume Vodeb zgodovinsko vedo. Zgodovina je raziskovanje preteklosti, nalaganje novih in novih informacij preko odkritih dejstev. Zgodovina ni neka zacementirana veda, ki jo napiše "uradni zgodovinar". Zgodovina je dinamično odkrivanje preteklosti. Če vzamemo primer: poslikavo jame v Lascauxu v Franciji so odkrili najstniki s psom, brez vsakega vedenja o zgodovinskih metodah ipd. In ali bomo rekli, da ta najdba ni relevantna, ker je ni odkril uradni zgodovinar?

"Mimo tega, da je Dežman v tem intervjuju lomil hrbtenico nacionalne identitete slovenskega naroda, in da ja s tega vidika v resnici naredil veliko škodo ravno desnici (mimo tega, da spet razdvaja narod), ki je ob tem intervjuju »orgazmirala«, sem namignil, da je resnica o partizanstvu, NOB, revoluciji veliko bolj kompleksna, kot suhoparno odkopavanje grobov in štetje kosti (s čemer se Dežman zadnja leta fanatično in simptomatsko ukvarja – »na kosti« pa lepi nepopolne interpretacije."

Dalje izvaja Vodeb, da je partizanstvo nacionalna identiteta slovenskega naroda. A tu je jasno zgolj nekaj. Jasno je, da Vodeb redko loči med sabo, kot individuumom z lastnimi vrednotami in identiteto ter med kolektivom npr. narodom, in njegovimi vrednotami ter identiteto. Vodeb enostavno meni, da če njemu predstavlja partizanstvo neko identiteto, potem mora predstavljati to identiteto tudi vsem drugim ljudem. Razviden je njegov napihnjen ego, ki se denimo izraža tudi v citatu na njegovi spletni strani, kjer je uokvirjen citat njega samega in se glasi: "Vem več kot drugi, ker vem, da ljudi obvladuje nezavedno." Ne pravi: vem več kot večina ali več kot neka skupina ljudi, temveč "več kot drugi", absolutno drugi, torej vsi drugi. Jasno je, da ima ta psihoterapevt hude težave z ločevanjem svojega jaza in jaza vsega naroda, zato meri vrednostne strukture naroda, kar po sebi. Nič čudnega torej, če smatra zverinske pokole tisočev Slovencev za "hrbtenico nacionalne identitete".

"Dve tretjini slovenstva ima v jedru svoje nacionalne identitete partizanstvo in NOB – vključno z revolucijo – ustoličeno na častnem mestu. Tudi sam socializem (kljub nekaterim režimskim zdrsom) se nahaja v jedru nacionalne identitete. In ni dobro, da na to – na vso zgodovino – ne bi bili ponosni!"

Tu se ponovi in jasno je, da enači narod spet s samim seboj in govori o dveh tretjinah naroda, kakor da bi bilo to neko izmerjeno dejstvo in ni le nek občutek, ki ga nosi v sebi, ker smatra, da on predstavlja dve tretjini naroda, tisto tretjino pa predstavljajo "spodleteli".

Vendar pa nam Vodeb govori še nekaj. Če pravi, da moramo biti ponosni na vso zgodovino, potem nam daje "dovoljenje", da smo ponosni tudi na našo zgodovino. Na zgodovino kontrarevolucije, domobranstva, vaških straž in velikih slovenskih manifestacij sredi okupirane dežele. Da smo ponosni na našega Prezidenta, na Rupnikov bataljon, na gorenjsko in primorsko domobranstvo. Ali pa se v tem jeziku ne skriva morda le mišljenje, da je "vsa zgodovina" le tista krvava zgodovina partizanstva in revolucije?

"Upor proti okupatorju in partizanstvo je sveta stvar, na katerega mora biti vsak narod ponosen."

Tu enostavno Vodeb zapiše neko trditev brez vsake argumentacije, kakor poved iz katekizma. Mi mu odgovarjamo: upor proti okupatorju in partizanstvu je zavržna stvar, katere se mora vsak narod sramovati. In čigava trditev je pravilnejša? Problem takšnih trditev je, da kažejo na močno ideološko skvarjenost, ki smatra, da določene trditve ne potrebujejo nikakršne utemeljitve, ker so te trditve same po sebi "svete". Tako je edini argument za to neumno trditev ta: "Trditi, da je upor proti okupatorju in partizanstvo je sveta stvar, na katerega mora biti vsak narod ponosen, je sveta stvar." In tako naprej v neskončnost

"V osnovi pa je treba vedeti, da je bila kolaboracija z okupatorjem s strani meščanstva/buržoazije (vključno z RKC) in vseh vej domobranstva »vnaprejšnja in prostovoljna«, kot poudarja zgodovina Božo Repe. Bolj kot okupatorjev (Nemcev in Italijanov) so se bali »boljševiške« revolucije (po vzoru Rusije) – in so na stran okupatorjev stopili predvsem zato, da se na slovenskih tleh ne bi uveljavila marksistična/komunistična/socialistična ideologija »enakosti«."

Dalje izvaja Vodeb nekaj, kar sploh ne razume, ker nima nobene osnovne vednosti o izrazju, ki ga uporablja. Pravi, da je kolaboracija "vnaprejšnja in prostovoljna". Kaj pa pomeni, da je "vnaprejšnja", ali Vodeb to sploh razume? Vodeb sploh ne razume, kaj kolaboracija pomeni, ker še ni nikoli slišal za mednarodno okupacijsko pravo (International laws of belligerent occupation) in zato smatra, da je "kolaboracija" v izhodišču negativni pojem. Ker torej ne razume mednarodno-pravno urejenega razmerja med začasno zasedbeno oblastjo in prebivalci začasno zasedenega ozemlja, smatra kolaboracijo, kot nekaj, kar bi bilo prostovoljno in vnaprejšnje za kaznivo ali vsaj nemoralno. A problem je v tem, da ne razume teh pojmov. In je vsaka eventuelna kolaboracija nekega eventuelnega ozemlja po nekem eventuelnem okupatorju "prostovoljna in vnaprejšnja", ker jo pač predpisuje mednarodno okupacijsko pravo. Če torej hipotetično vzamemo, da bodo ZDA okupirale Iran, potem lahko trdimo, da se bo tam zgodila "vnaprejšnja in prostovoljna" kolaboracija. Takšna je narava mednarodno-pravno urejene okupacije in razmerij okupatorja do okupiranega.

"Zato bi bilo dobro, da imam desno vlado – ampak z »dežmanovsko« revanšistično držo desnice, je pač ne bomo imeli."

Spet se pokaže Vodebov izkrivljen um, ko nek pogovor med dvema posameznikoma na nacionalni televiziji imenuje revanšizem. Tu se pokaže, da Vodeb nasprotuje odprti debati in svobodi govora ter se zavzema za nek poenoten jezik in poenoteno misel. S tem sodi najbrž med svoje moškinje, feministke in druge trenutno priljubljene nasprotnice in nasprotnike "svobode govora".

"Nezavedno se sedaj – preko razkopavanja grobov in »štetjem kosti« – po eni strani želi oprati krivde, da je »po vezah in poznanstvih« nekoč prejemal toliko privilegijev, ki si jih »kot faliran študent« ni zaslužil."

"Videti je, da mu vsaka izkopana kost predstavlja užitek posebne (sadomazohistične) vrste: vedno znova dobi potrditev za očetove/stričeve partizanske oz. povojne grehe."

Tu se v jeziku pokaže značilno negativen odnos do proti-revolucije in tistega, kar so komunisti smatrali za proti-revolucijo (neoborožene ženske, otroci, starci). V svojih žolčnih oznakah morišč in posmrtnih ostankov pomorjenih kot "grobovih" in "kosteh", kaže da je močno čustveno investiran v to vprašanje in najbrž podoživlja tisto sovraštvo, ki so ga doživljali morilci. Grob je mesto, kamor se človeka pokoplje in grob ni mesto, kjer se človeka umori in skrije. Grob je mesto spomina in ne skrivališče. Zato odkrita mesta umorov niso nikakršni grobovi temveč morišča in skrivališča, ki delajo umore toliko zavržnejše, kot je jasno iz kazenskih zakonikov praktično vseh svetovnih držav. Skriti truplo pomeni še obremenilnejšo okoliščino. In kaj neki to pove o Vodebu, da smatra skrivališča trupel svojih sorojakov za grobove in smatra takšno početje za "hrbtenico nacionalne identitete" ter "sveto stvar na katero mora biti vsak narod ponosen"? "Kosti", ki jih večkrat omenja Vodeb, pa so posmrtni ostanki, ki si v vsaki civilizirani družbi zaslužijo pietetno obravnavo ne pa zmerjavke s strani psihoterapevtov.

"Vso svojo gonjo proti partizanstvu in režimu je simptomatsko, stihijsko in brezobzirno združil v en sam sadomazohistični bes – zato niti ene »lepe besede« ne najde, ki bi jo namenil partizanom, NOB, režimu, socializmu."

To, da je Dežman čez noč postal najhujši nasprotnik partizanstva in NOB pa je tudi popolna fikcija, ki je zrasla v glavah žolčnih enoumnežev, ki ne dovoljujejo nikakršne variacije v mišljenju. Evidentno Vodeb sodi mednje. Kljub temu, da je Dežman že leta 2007 govoril prav to zaradi česar so določeni ortokomunisti danes zboleli na živcih, pa je obenem tudi napadel domobrance in partizane smatral za pozitivno javljanje.

"V luči povedanega je treba dodati, da je Dežman popolnoma slep za vse grehe, ki jih je imel razvijajoči se divji kapitalizem v Sloveniji in Jugoslaviji pred II. svetovno vojno. Koncept bogatega meščanstva/buržoazije ne zna povezati z obubožanim življem, ki je tvoril jedro revolucionarnega partizanstva – ker mu to pač ne koristi. (Da številne »hlapce Jerneje« niti ne omenjam!) Motivirano slep je tudi za grozodejstva, ki so jih (po drugi strani) uprizarjali domobranci."

Tu se Vodeb zopet osmeši, ker Dežmanu pripisuje nekaj, kar dokazljivo ni res. Ravno Dežman je že leta 2007 govoril o istih (po mnenju pisca teh vrstic) neumnostih. Vse, kar Vodeb trdi, da Dežman ne izreče ali ni izrekel, je Dežman dejansko v resnici izrekel. A Vodeb pač presoja Dežmana kot rečeno preko ene same oddaje na nacionalni televiziji. Takšna je metodologija psihoterapevtov očitno. Poglejmo si. Dežman pravi leta 2007:
"Tako so nacisti in predvojne jugoslovanske vladajoče cerkvene in politične elite objektivno delovali kot kovači komunizma."

"Saj je tudi partizanstvo več svoje preživetvene moči črpalo iz tradicije kakor iz modernizacije. Zato je treba odkriti tudi partizansko vero, partizansko sočutje, partizansko ekologijo, predmoderno partizansko zavest..."

"Šele potem bomo lahko ocenili, kolikšna je odgovornost okupatorja, kolikšna je odgovornost partizanske in koliko slovenske protipartizanske strani."

"Če partizani po boljševističnem receptu izzovejo državljansko vojno in so vodilni klavci v letih 1942 in 1943, domobranci v obdobju svoje največje premoči v letu 1944 koljejo več kot partizani."

Torej jasno je, da Dežman besedo za besedo izvaja povsem iste stvari, kot jih izvaja Vodeb, ko pravi, da Dežman zanje ne ve oz. je zanje slep. Problem, kot rečeno, pa je v tem, da Vodeb daljnosežne analize vleče iz enega samega intervjuja in tuli o sadomazohizmu, sadizmu in revanšizmu, kot priden dvorni mameluk.

"Pozablja in popolnoma zanemarja tudi »logiko vojne« in »logiko zmagovalcev« v (vseh) vojnah. Popolna neznanka mu je logika revanšistično-sadističnega delovanje človeške (moške) psihe … To, da je za lastno slepo popolnoma slep, niti ne omenjam."

Logika vojne in zmagovalcev, to je priljubljena fraza raznih relativizatorjev partizanskega nasilja, ki pobožno verujejo, da se vsaka vojna konča s krvavimi orgijami, četudi se kaj takšnega, kar se je zgodilo s strani "svetih partizanov" ni na naših tleh dogodilo še nikdar, pa smo imeli tudi francosko okupacijo, svetovno vojno, turške vpade, reformacijo in protireformacijo itd. Takšna retorika o "logiki zmagovalcev" in "moški psihi", samo kaže na nevarno zanko v katero so ujeti ti, ki normalizirajo nečloveške zločine, obenem se pa sklicujejo na človeške pravice in svoboščine. To ustvarja shizofreno situacijo, ki vodi v permanentno pohabljenost javne zavesti.

"Danes sem mamo še enkrat vprašal za »tisto zgodbo«; takole mi je povzela besede svojega očeta: »En partizan je bil zaljubljen v domačinko in jo nameraval na skrivaj obiskat – nekdo ga je (verjetno v objemu ljubosumja) izdal … In v zasedi so ga pričakali domobranci. Obesili so ga na drevo in mu živemu prerezali trebuh in mu ven potegnili čreve … – dotični partizan je bil še živ …« In ta partizan je imel verjetno očeta, brate, nevesto (in njene brate, očeta) … Ne znam si zamisliti, kaj bi jaz – takim (in verjetno vsem) domobrancem (ali pa partizanom) – »počel«, če bi mi na tak način ubili sina … Poznam pa tudi pripovedi, kako so partizani počeli Nemcem – in poznam tudi zgodbe, kako so Nemci streljali talce (ljudje, vključno z otroci, pa so morali to gledati)."

Tu Vodeb navede neko anekdoto in mi naj ji pobožno verjamemo. Vendar anekdota je anekdota in vkolikor se je v resnici dogodila in ni bila ljudska legenda, na dan z dejstvi! Preglejmo vsako situacijo posebej , namesto, da verjamemo pravljicam o kuratih, ki okrog cerkva tekajo z velikimi mesarskimi noži in tožijo, da nimajo več koga zaklati. O krvoločnih belogardistih se je po partizanski strani razvila prava mala folklora, ki jo pripovedujejo mamice svojim sinovom ob dolgih zimskih večerih. A nas ne zanima kaj je oče povedal svoji hčeri in kaj ta svojemu sinu. Nas zanimajo dejstva, fakti. Reduciranje usode tisočev neoboroženih sorojakov na neko pravljico začinjeno z romantično noto zaljubljenega partizana, o razapranem trebuhu, pa je kratkomalo bizarno.

Roman Vodeb nima nikakršnega vedenja o zgodovinskih problemih našega naroda, obenem pa se jih loteva na bizaren ideološki in čustven način. Naj se torej drži svoje psihoanalitike, svojih moškinj, falusov, simboličnih kastracij, ojdipov in drugih prežvečenih neumnosti.
 
 
-NeoDomobranec