Praznik upora

Danes je praznik t.i. "upora proti okupatorju". In če smo imeli toliko dolgih desetletij mit o uporu proti okupatorju s strani komunistov, imamo danes neke vrste mutiran mit o uporu proti okupatorju tudi na desni ali t.i. demokratski strani.
 
Sam koncept upora je seveda zelo privlačen. Mlad človek se rad upira in marsikdo nerad pusti za seboj mlada leta in se upira še, ko je betežen starček. Upor privlači. A vendar je upor proti okupatorju koncept, ki so ga izumili komunisti. Med drugo svetovno vojno ni bilo prvikrat, da bi bilo naše ozemlje "okupirano", a vendar nikoli poprej nismo slišali o kakšnem "uporu/boju proti okupatorju". Ravno nasprotno! Okupatorjem smo postavljali spomenike in po njih poimenovali drevorede.
 
Šele komunisti so bili v svoji kulturni iznajdljivosti prvi, da so v narodu prižgali tisto neugasljivo iskro "upora proti okupatorju", kot nekega ideala, tako vzvišenega, da predstavlja v resnici najpopolnejšo stopnjo narodovega izraza. Seveda pa komunisti z vžigom te iskre niso počeli drugega kot zacementirali svojo "zgodovinsko poslanstvo", ki se ga ravno zaradi njihovega "deleža" pri "boju proti okupatorju" (pa najsi bo ta še tako neobstoječ in zgolj neka abstraktivna zamisel, v resnici pa popolnoma nedokazljiva), narod zlepa in zlepa ne more znebiti. Treba je naravnost titanske moči človeku, ki zgrabi za kladivo in udari po maliku tega ideala "boja/upora proti okupatorju".
 
A kdo zmore takšne moči? Prav vsakdo. A kdo ima dovolj časa in intelektualne zagnanosti, da zmore ta premik v samem sebi, da zmore to samo-rekonkvisto lastnega pojmovanja naroda in narodovega bistva? Le redki.
 
Zato v nas buta ta koncept "upora proti okupatorju" z vseh mogočih strani. Res je. Podira se mit o NOB, a podrl se ne bo nikoli, dokler ne podremo mita o "uporu proti okupatorju".
 
Tudi koncepti "boja proti okupatorju", kakor se javljajo v tej obliki, ki jo videvamo v novih mitih o TIGR-u, raznih legijah in podobnih "demokratskih" pojavih, vendar vsi bazirajo prav na komunističnem konceptu "boja proti okupatorju". To namreč ni novo, popravljeno, pravilno pojmovanje, temveč zgolj novo vino v starem mehu.
 
Kot so komunisti na konceptu "upora proti okupatorju" sezidali vso svojo metafiziko in iz nje opravičevali svoje zgodovinsko poslanstvo, tako danes razni "demokrati" jemljejo ta isti koncept in zgolj zamenjajo NOB z neko drugo nekomunistično uporniško grupacijo. Vendar kaj so s tem opravili? Ničesar. NOB-ju so še vedno pustili njegovo "zgodovinsko poslanstvo".
 
Zato pa je treba nove refleksije, novega premisleka in novega ovrednotenja koncepta "upora proti okupatorju. To pa v prvi vrsti pomeni sesutje prvega mita, na katerem mit o NOB šele bazira in to je mit o posvečenosti upora proti okupatorju. Treba je jasnosti, doslednosti in načelnosti v tem konceptu, ne pa absolutizacije in pobožanstvenja tega koncepta. Treba je omogočiti prevpraševanje  vsakega akta upora ali boja proti okupatorju, ne pa slepo čaščenje vsakega, še tako iracionalnega akta, ki je bil izvršen v smislu "boja/upora proti okupatorju".
 
Namesto "upor proti okupatorju je častno dejanje." hočemo slišati "upor proti okupatorju je častno dejanje, kadar..." in "upor proti okupatorju je častno dejanje, če..." in "upor proti okupatorju je častno dejanje, vkolikor...".
 
Ta absolutizacija "upora proti okupatorju" mora pasti, pa bo z njo padel tudi vsak drug mit, ki je to absolutizacijo zlorabljal, ki je konec koncev zlorabljal sam "upor proti okupatorju", za svoje ozke svetovno nazorske namene, ki ne izvirajo iz naroda.
 
Upor, najsibo še tako priljubljen med sito kapitalistično mladino, tolstimi politiki in raznimi petminutnimi zvezdniki, nam ni nič posvečenega, nič, na čemer bi zidali svojo narodno čast. Naša narodna čast je v našem narodnem bistvu in narodni tradiciji, ne pa v nekih iracionalnih aktih upora, ki niso koristili narodu, temveč mednarodni plutokraciji, ki je prek Radio-London-a hujskala ljudi na brezglavi upor.
 
- NeoDomobranec
Provinica di Lubiana, 27.4.2017

Ob Veliki noči 2017

   

"Napadom satanovim se moramo ustaviti, naj prihajajo od koder koli. Ne smemo se dati premagati, vztrajnim je Jezus zmago zagotovil. Satanovega preganjanja ne premagamo s popuščanjem in s kompromisi, niti s tem, da bi se borili zoper njega z njegovim orožjem nasilja, krivice in laži. Stališče, zoper katerega je sam satan brez moči, je čisto drugačno: zvestoba v močni veri, da stoji nad vsem dogajanjem sveta vsemogočni in večni Bog, ki ima od vekomaj svoje nespremenljive načrte, ki se vedno izvrše, in sicer vprav s pomočjo tistih, ki jih skušajo onemogočiti. Zmagamo na ta-le način: v trdni odločnosti vztrajati v svoji veri, v zvestobi Cerkvi Kristusovi in njenemu vodstvu in znati čakati na dan in uro, ki jo je Bog že določil za svojo zmago nad satanom. Stanovitnost in zvestoba do Boga, njegovemu razodetju, njegovemu kraljestvu in pripravljenost nositi vse posledice, pa naj so še tako hude, to je orožje, ki premaga satana in vse njegove pomagače."

Ob teh besedah, ki jih je dr. Gregorij Rožman zapisal v postu 1945. leta, se lahko danes na največji praznik, ki ga vsako leto obeležuje naš narod, opomnimo, da smo kot katoličani in kot Slovenci dolžni hoditi le po oni poti, ki je naravna pot našega slovenskega naroda. Pot, ki je od Boga narodu podeljena s točno določenim smotrom.

Danes, ko nas obkroža razdejanje narodnega bistva, ki so ga povzročili stari liberalci, potem komunisti in ki ga še danes povzročajo novi liberalci in novi konservativci, s svojo demokratarsko politiko splošnega indiferentizma, se moramo nujno vračati k pravemu bistvu našega naroda in s pravo krščansko pametjo razločiti, kaj vendar pomeni, da smo Slovenci.

Posebej še zdaj, ko zaradi svetovnih premikov stojimo na točki, ki ne obeta vrnitve k narodovim koreninam in ne obeta restavracije katoliške države, moramo storiti vse, kar je v naših močeh, da se upremo toku, v katerega dere svet po navdihu raznih antikristov in ostanemo stanovitni.

Danes nas ne ogroža le leva, odkrito proti-katoliška sila, izražena v različnih družbenih in političnih gibanjih, danes nas ogroža tudi laži-desna sila. Slednja je za nas celo nevarnejša, ker svoje namene skriva pod maskami , ki se nam zdijo na prvi pogled pravilne in koristne, a to niso in v sebi skrivajo najhujši strup za naše narodno katoliško bistvo. Ta gibanja in miselni tokovi segajo od katoliškega liberalizma, s katerim je okuženo "katoliško izobraženstvo" in razni katoliški mediji, prek konservativnih kapitalističnih strank, ki v politiki neomajno prisegajo na splošni indiferentizem, do raznih skrajnejših filozofij, ki poveličujejo razna nekatoliška verstva in z žarečim sovraštvom napihujejo nekatere domnevne hibe katoliške hierarhije in katoliškega občestva in celo do "pravoverno tradicionalističnih" katoličanov, ki brez ozira rušijo zaupanje v Svetega Duha in sveto Cerkev, ter vnašajo razkol. Vse to so kopja, ki jih danes satan meče proti nam.

Zato smo pred preizkušnjo, da se izneverimo naši resnični narodni tradiciji in odrečemo pokorščino sveti Cerkvi, v želji da bi godili nekim naturalističnim in materialističnim "desničarjem", ki jih z lažjo napajajo pravoslavci, protestanti in židje. Mi pa moramo v srčni molitvi sebe in svoj narod priporočati v roke svetnikov, ki so ohranjali katoliško vero navzlic hudim preizkušnjam in tako bomo hodili pravo pot naroda. Namesto, da iščemo neko tradicijo, dediščino in izročilo "Evrope" ali "zahoda", po amerikanskih protestantskih ali napol-protestantskih trobilih ali po angleških ali pa po ruskih pravoslavnih trobilih, se enostavno vrnimo k našim slovenskim prednikom, k naši slovenski tradiciji, dediščini, izročilu, pa bomo ohranili tudi tradicijo, dediščino in izročilo Evrope. V nasprotnem primeru pa bomo izgubili oboje.

Glejmo samo nase in vase! Slovenci smo vedno pred skušnjavo, da se skušamo poistovetiti z nekimi nadnarodnimi cilji, ne da bi prej presodili, ali so nam kot narodu tudi zares potrebni in koristni. Ravno proti temu mišljenju sta nastopala Leon Rupnik in slovenski domobranec, ki sta se borila v prvi vrsti samo za narod, ne da bi bojevala neke boje za mednarodni boljševizem in mednarodno plutokracijo. Bistvo slovenskega domobranstva je temeljilo na ohranitvi našega, slovenskega, narodnega, v tradiciji utemeljenega načina življenja. In zato sta trpela za narod.

A danes, ko se spet kot vsako leto spominjamo vstajenja Kristusa, njegove zmage nad zlom in smrtjo, trdno verujemo, da nam Christus Victor obljublja, da nekoč iz tega trpljenja slovenskega naroda zaradi lojalnosti do Njega in njegove neveste sv. Cerkve, vstane spet narod kot Država, zmagovit pod Kristusovo zastavo.

Blagoslovljene velikonočne praznike in okrepitev vere v Kristusovo zmago!
  
- NeoDomobranec