K prazniku Kristusa Kralja 2018

 
Ko danes zopet obhajamo slovesen praznik Kristusa Kralja, se moramo ponovno opomniti, kaj ta praznik pomeni in kaj nam govori. Naj ob tej priliki poudarimo zgolj dve stvari, ki bi lahko pomagali k boljšem razumevanju tega praznika. Namreč to je praznik katoliške družbene misli, katoliških političnih, socialnih, kulturnih in družbenih prizadevanj. Je praznik katoliškega prizadevanja po aktivnem in brezkompromisnem delovanju v svetu.
 
Zato je treba najprej pripomniti, da mnogi ne razumejo, kaj pomeni Kristus Kralj vesoljstva. Nekaterim se zdi to tako preveliko, da čutijo neznansko distanco med tem svetom in kraljevanjem vesoljstvu, da menijo, da so zaradi te daljnosežne poimenovanosti, določene reči izvzete iz tega kraljevanja. Tako menijo, da je Kristus že Kralj vesoljstva, a ni Kralj podjetij, socialnih razredov, stanov in denimo javnih zavodov. Ker je vesoljstvo tako generalen in vseobsegajoč pojem, se za mnoge izgubi pravi pomen tega pojma, ki je v tem, da je vse podvrženo oblasti in kraljevanju Kristusa Kralja, od najmanjših celic človeške družbe, posameznikov in družin, pa do največjih kompleksov družbe, mednarodnih korporacij, držav, celin in mednarodnih zvez. Vse je podvrženo oblasti Kristusa Kralja. Ni je stvari, ki bi se mogla iztrgati iz oblastniške pravice Kristusa Kralja. To je pravi pomen vesoljstva. In zato je prav, da kdaj, posebej pa še na ta praznik konkretno poimenujemo, česa vsega je Kristus Kralj. Poimenujmo vse oblike človeškega bivanja in vsemu recimo, da ima nad njim vladati Kristus Kralj.
 
Druga stvar je artikulacija, ki jo najdemo ob priliki tega praznika v Evangeliju. Tam nam Kristus pravi, da ni kralj od tega sveta. Pri tem zopet mnogi pomislijo, da hoče Kristus reči, da svet ni domena njegovega vladanja. A v resnici hoče reči, da ni njegovo kraljestvo od tega sveta in da on ni kralj od tega sveta, ker ni izenačen s kralji tega sveta in kraljestvi tega sveta. On ni od tega sveta, ker ima oblast nad kralji, državami, vsemi vrstami oblastnikov in hierarhično predpostavljenih v nekih družbenih strukturah človeške družbe. On vlada vsem tem, vsakemu posebej, nad vsakim posebej ima oblastniško pravico in vsak mu mora biti podvržen. Zato smo vedno rekli Kralj kraljev. Kralj sam po sebi ne more imeti nad seboj nikogar višjega, saj potemtakem ne bi bil kralj. Tako Kristus ni kralj od tega sveta, saj je Kralj nad kralji tega sveta. A to v prvi vrsti pomeni, da mu je svet podvržen in da torej vlada temu svetu z vso oblastniško pravico, ki mu pripada.
 
Danes se mnogi, tudi duhovniki, šaljivo obregnejo ob menda arhaičen naslov "kralj", češ, danes menda skoraj ni več kraljev.  A s tem spregledajo glavni pomen Kristusa Kralja, ki je v radikalnem in fundamentalnem pomenu pojma "kralj". Kralj je najvišji, nad njim ni nobenega vladarja. Zato je Kristus Kralj, ker je sam najvišja oblast. In ker je Kralj, so vsi kralji tega sveta podložni tej višji oblasti. Vse države, vsi predsedniki, kralji, cesarji, sekretarji, premjeji in ministri. Vsi! V tem je pomen Kristusa Kralja vesoljstva, ki ni kralj od tega sveta in v tem je pomen Kralja kraljev.
 
Ta praznik je opomin vsem nam, da se torej dan za dnem prizadevamo, da Kristus kraljuje nam vsem, pa ne le nam, družinam, družbenim skupinam, državni upravi, državi, narodu, državnim zvezam, svetu sploh. Od vsega zahtevajmo podložništvo Kristusu Kralju Zmagovalcu!
  
Živel Kristus Kralj!
 

-------------------------------------------------------------------
 
Ob tej priliki naj redkim bralcem in spremljevalcem tega projekta zaželim tudi lepo praznovanje praznika Kristusa Kralja in obenem pojasnim, da letos zaradi pomanjkanja časa nisem utegnil pripraviti česa večjega ob tem prazniku. Delo na projektu je nekoliko zastalo zaradi določenih okoliščin, kar sicer ni zares vredno omembe, a verjamem, da so redki bralci to opazili in se za to tudi opravičujem. Pripravljam kar nekaj projektov in še več je le napol dokončanih, a zdi se, da se bo vse skupaj le počasi premikalo v naslednjih mesecih. Marca bo deset let obstoja tega projekta in takrat bom tudi objavil statistiko nekega generalnega spremljanja tega projekta iz česar bo razvidno, da je bil doseg zares zanemarljiv in se bom glede na to tudi tedaj odločil za smer nadaljevanja.
 
Vsem bralcem želim lepo doživljanje tega prelepega dela leta od Kristusa Kralja pa do sv. Treh kraljev in moč za bojevanje tistega boja na katerega nas spominja in skozi katerega nas vodi Kristus Kralj Zmagovalec. Če bo vse posreči bom objavil letos tudi adventno razmišljanje 2018 v katerem se bom dotaknil še nekaterih poudarkov v maniri postnih razmišljanj.
 
Živel Kristus Kralj!
 
 
-NeoDomobranec

Hlapčevski nacionalizem

Prisotnost hlapčevskega nacionalizma danes
  
Če želimo razumeti izvore slovenske ideološke pohabljenosti, se moramo vrniti na začetke. Če namreč hočemo razumeti, kako je lahko internacionalistični, breznarodni komunizem zacvetel med slovenskim narodom in se še danes predstavlja za samo srž slovenske nacionalne identitete, moramo pogledati kaj neki je to, kar imenujemo na tem mestu "partizanski" ali "hlapčevski nacionalizem".

Pred časom me je namreč zelo neprijetno presenetil nek sentiment znanca, ki je velel, da se takšna islamizacija, ki jo poznajo metropole zahodne Evrope, pri nas ne more zgoditi, saj se bomo ob morebitnih podobnih trendih združili "rdeči in črni". Rekel je, moral bi videti, kaj pišejo potomci partizanov in komunistov po Facebooku, moral bi videti, kako narodno zavedni so, kako nacionalistični in neizprosni so.

Ob tem sem se zavedel, da je res veliko takšnih ljudi, ki še danes, po vseh teh letih, ne razumejo, kaj je partizansko domoljubje in kaj partizanski nacionalizem. Zato torej ni nič čudnega, če še po vseh teh letih ti krvni ali ideološki potomci komunistov svojo stran prikazujejo za narodno zavedno in celo nacionalistično, medtem ko prikazujejo našo proti-revolucionarno stran za narodno-izdajalsko. V tem je torej temelj prevare slovenskega naroda. V prepričanju, da so bili partizani nacionalisti in domoljubi, ki so "švabe" in "lahe" sovražili iz svojega nacionalističnega prepričanja. A mi trdimo, da tu ne gre za nacionalizem v klasičnem smislu besede, temveč za hlapčevski nacionalizem, ki se od klasičnega nacionalizma bistveno razlikuje.

In ko na tem mestu govorimo o prevari, naj bralca že vnaprej opozorimo, da mu bomo prihranili klasično kritiko partizanstva in komunizma, po kateri naj bi bili partizani nekako bistveno istovetni z okupatorji. Ogledali si bomo prevaro, ki ne temelji na poenostavljeni dialektiki upora in sodelovanja z okupatorjem, ki se potem glede na proti-polarne "akademike" menja, obrača in cirkulira. Ogledali si bomo torej prevaro, ki izhaja iz slovensko-narodne specifične svetovno-nazorske situacije in je omogočila tako komunistični prevzem oblasti, kot omogoča to permanentno revolucionarno nihanje v vse bolj levo.

Namreč ko tu govorimo torej o tem paradoksu hlapčevskega nacionalizma, je naše delo precej olajšano spričo nekaterih civilno-političnih pojavov, ki lahko eventuelno pripeljejo do razblinjenja vsake utvare, ki še leži na očeh slovenskega naroda.

Eden takšnih pojavov je namreč parlamentarna stranka Levica, ki jo je eksplicitno podprla tudi Zveza združenj borcev narodno osvobodilnega boja (ZZB NOB). Ta stranka je ideološko najboljše restavriranje starih komunističnih sentimentov. Tistih komunističnih sentimentov iz časov, ko komunisti v rokah še niso držali oblasti in ne svojih enormnih državnih darov in kapitala. Gre za stranko, ki zelo dobro zastopa nekakšno restavrirano in rehabilitirano slovensko ortokomunistično miselnost, ki je zrasla na podlagi starega liberalizma, kot njegova logična naslednica in obenem reakcija nanj, in je potem potegnila za seboj narod v zgodovinski avanturizem, iz katerega ta še ni našel poti.

Zato lahko skozi njene nazore jasno vidimo tudi paradoksalnost starega, tedaj še "mladega" konkretno-revolucionarnega komunizma in partizanstva. Logično sicer je, da dinozaverski komunisti iz ZZB NOB to stranko v prvi vrsti podpirajo zaradi njenega infantilnega in zaletavega čaščenja "pridobitev" stare revolucionarne garde in je zato najkoristnejše teslo za ohranjanje privilegijev te zavaljene parazitske organizacije. Vendar pa je obenem tudi jasno, da gre tudi za striktno ideološko istovetnost in da z eksplicitno podporo stranki Levica, podporniki izražajo tudi podporo strankinemu specifičnemu in jasno artikuliranemu pogledu na svet.

A danes, kot rečeno v prej omenjeni anekdoti, še vedno velja, da so se partizani in komunistična avantgarda borili za narodno bitnost, obstoj in narodno kulturno-biološko specifiko. Kako torej razložiti, da ti isti direktni potomci ali celo še živeči kurirji, "soborci" teh partizanov, podpirajo stranko, ki dejansko spodkopava najbolj fundamentalen konsenz, ki naj bi ga zagovarjali rodoljubi, domoljubi, narodoljubi, narodnjaki, nacionalisti vseh strani in barv, o tem kaj neki narod pomeni in kako se ga ohranja? Stranka, ki podpira nenadzorovano priseljevanje tuje-jezičnih, tuje-rasnih, tuje-kulturnih, drugo-verskih priseljencev, stranka, ki podpira razkroj slovenske kulture, stranka, ki skuša omejevati vojaške kapacitete naše države in tako oslabiti naše obrambene sposobnosti... ta stranka je danes paradni konj okostnele staro-revolucionarne garde; tiste garde, ki naj bi nam ohranila narod iz čiste narodne ljubezni in neizčrpne narodne zavesti, narodnega ponosa itd.

Kako je to mogoče? Tu je jasno, da bralec poreče: seveda, saj se komunistom ni nikoli šlo za narod, šlo se jim je za razred. Dobro, to je res, vendar pa je to le delni odgovor. S tem pač ni rešeno vprašanje, kako neki je torej komunizem ohranil v narodni "folklori" značaj nekega narodnega gibanja, ki se mu gre za narodni ponos, domoljubje in obstoj slovenskega naroda. Če tu le odgovorimo, da gre pač za komunizem in komunizem je socialno gibanje, ki preko neke vrste revolucije skuša uveljaviti novo družbeno in ekonomsko ureditev, nismo razložili kompleksnosti naše slovenske situacije, ki še vedno po vseh teh letih veli, da se je šlo v slovenski državljanski vojni za boj med uporniki in sodelavci okupatorja. In tudi ne razloži, kako da nek povprečno šolani posameznik še vedno meni, da so bili partizani domoljubi, ki so s harmoniko in puško osvobodili Slovenijo.

Če hočemo dobiti vsaj nekoliko boljši odgovor moramo nazaj vsaj do Cankarja.

Cankarjevo videnje narodne zgodovine

Smo v letu, ko obhajamo stoletnico smrti pisatelja in pesnika Ivana Cankarja. Tega se poleg Prešerna ponavadi postavlja za nekakšnega očeta slovenskega naroda in zato ni nič čudnega, če že vse te mesece poslušamo iz vseh strani o njegovi veličini in popolnosti. Da, popolnosti. Zdi se namreč, da popolnost neka osebnost doseže tedaj, ko ga lahko razmišljujoči posamezniki z diametralno nasprotnimi stališči jemljejo za svojega, bistveno svojega. Tako svojega, da preko njega utemeljujejo ali vsaj dopolnjujejo svoje gledanje na svet. In to velja tudi za Cankarja. Cankar je socialist, Cankar je klerikalec, Cankar je pravi liberalec, Cankar je boljševik, Cankar je katoličan... Kakor koli že, to mesto ni primerno za kritiko tega literata, ki je postal titan slovenske kolektivne duševnosti. Jasno naj bo le, da smatramo njegovo osebnost za vse kaj drugega kot steber, ki naj bi podpiral slovensko bit in bistvo. Zanima pa nas v resnici le sintagma, ki jo je vpeljal v slovenski javni meta-politični diskurz: za hlapce rojeni.

Cankar namreč v svojih delih ni kreiral le neko kritiko tedanjega stanja, temveč je skušal diagnosticirati narodno duševnost sploh. Hapčevstvo kot neka značilnost, je zanj predstavljala neko temeljno prvino in kolektivno-duševno lastnost slovenskega naroda. Samega sebe pa je smatral za mesijansko figuro, ki naj bi skozi svoja dela prebudila, osvobodila in ozdravila slovenskega človeka te globoke in popolne hlapčevosti. Janko Glaser namreč pravi, da je v Beli krizantemi Cankar opisoval samega sebe, ko je zapisal:

»Kažem mu (namreč narodu), kako je majhen, kako je malodušen, kako tava brez volje in brez cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češčenje hinavščine, slavo laži; zato da se predrami, da spozna, kdo in kje da je, ter da pogleda v prihodnost... Sloikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silnejše zakoprnelo po čisti luči.«

Cankar namreč v svojih delih posredno ustvarja percepcijo slovenskega naroda, kot naroda, ki je inherentno zatiran in bolj kot to: naroda, ki je inherentno hlapčevski v najslabšem pomenu te besede. Hlapčevski v smislu dejanskega stanja in hlapčevski v smislu kolektivne narodne duševnosti. To njegovo prepričanje pa izvira iz nekih njegovih predpostavk, ki so vprašljive in drznemo si trditi: napačne. A kar je še bolj problematično je to, da so potem te predpostavke postale relativne glede na skupine in posameznike, ki so posvojile cankarjansko mantro o "narodu hlapcev". To so bili predvsem socialistični in komunistični slovenski krogi. Ti so frazo o "hlapcih rojenih in hlapcih vzgojenih" popolnoma vzeli za svojo in torej smatrali narodno maso za hlapčevsko drhal, ki jo more prebuditi šele neka revolucionarna avantgarda z nekim revolucionarnim dejanjem. Tako so denimo domači socialisti ali izseljenski socialisti vse ne-revolucionarne "reakcionarne" skupine in posameznike imenovali za "hlapce". Hlapci, ki ne zmorejo tiste revolucionarne mentalitete, s katero bi naredili v sebi in v družbi tisti veliki obrat "od naroda hlapcev" k "narodu junakov", kakor so pozneje vzklikali partizani, a o tem za hip kasneje.

Kar namreč Cankarja in to njegovo sintagmo o hlapčevstvu dela tolikanj pogubnejšo, pa je predvsem to, da je z njo Cankar kratko malo opravil z narodno tradicijo in jo v najboljšem primeru zrelativiziral, v najslabšem pa negiral in jo naredil za nekaj, čemur naj bi se permanentno nasprotovalo. Cankar je s svojim kvakanjem o narodu hlapcev, naredil prostor za nekaj novega, nek titanski prihodnji preobrat in obenem označil vso narodno zgodovino in tradicijo za hlapčevsko, s čimer je tudi jasno izpodbil temelje za realno in konkretno formulacijo naroda. Narod je postal tako prazen pojem, fraza, floskula, brezoblična tvar, ki nima neke stalne forme, temveč je le nekaj, kar ne bi smel biti in kar naj bi nekoč postal. Cankar namreč vso narodno zgodovino in tradicijo diskreditira tudi, ko pravi:

"Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je prešlo suženjstvo v meso in kri. Stoletja je služil politično in družabno tistemu gospodarju, ki mu je bil najbližji; stoletja je romal v noči in mraku njegov zasužnjeni duh po cesti, ki vodi v Rim."

Povedano drugače, Cankar je narod kratkomalo iztrgal neki realni zgodovinski določenosti in ga naredil za kaotično snov, pripravljeno, da iz nje nek junak ali neka avantgarda napravi nekaj povsem novega, zgodovinsko nedoločenega in golo negističnega. Narod je tako preko njegovih bizarnih pisarij postal nekaj s čimer lahko kdorkoli poljubno razpolaga. Vsa zgodovinska določenost v smislu prvinske kulture, religioznosti, načina življenja, je postala zaznamovana s floskulo o "rojstvu in vzgoji za hlapčevstvo", s čimer je postala grenka, neokusna in neprivlačna. Vse, kar pa zgodovinsko ni določeno, kar je napredno, kar je avanturistično, kar je revolucionarno, kar je heretično, pa je postalo, če rečemo po Kocbeku, junaško.

Vse je hlapčevsko, kar ni heretično, uporniško, revolucionarno

Iz tega mišljenja so se potem rojevali novi in novi socialisti in socialni naprednjaki, ki so prevzemali Cankarjeve pisarije za deskriptivne faktične opise realne stvarnosti slovenskega naroda in slovenskega človeka. "Narod hlapcev" je postala razširjena sintagma, ki so se je oklepali levičarji vseh vrst. Z njo so posedovali prikladen opis za svoje nasprotnike, "reakcijo", in z njo so lahko sebe ločevali od "raje" ali "drhali", v mišljenju, da so nova avantgarda, ki ima presekati s hlapčevsko miselnostjo. Vedeti moramo, da je šel Cankar tudi skozi obdobje navdušenosti nad nemškim filozofom F. W. Nietzschejem, ki je imenoval krščansko moralo za "suženjsko moralo" in je v tem seveda brez težav moč opaziti podobnosti s fascinacijo hlapčevstva nasproti neki mesijanski figuri pisatelja, nadčloveka. Prav tako je mogoče sklepati, da so svojo diferenciacijo od "hlapcev", razni socialisti črpali iz Nietzscheja, v smislu, da so smatrali sebe za tiste junaške figure, ki so dovolj heretične, da narod hlapcev potegnejo iz hlapčevstva narodne kulturne in religiozne determiniranosti. Okolje pač, v katerem so prebirali tako Cankarja, kot Nietzscheja, jih je dovolj zaznamovalo, da so zavedno ali nezavedno utemeljevali svoj svetovni nazor na obeh pisateljih.

Vendar tu se že kaže neka luknja, ki je spričo te junaške herezije zazevala v takem svetovnem nazoru. Kljub temu, da je naredila ta nazor za bizarno kontradikcijo, se sam vase nikoli ni sesul, ker ga je vzdrževal sprva pri življenju "zgodovinski avanturizem", kasneje pa, sicer kontradiktorna, dialektika naroda nasproti breznarodnosti ali recimo temu: zgodovinske negacije naroda. Če narod nič ne pomeni, je lahko vsak narodno zaveden, če dela v korist naroda, ali v njegovo škodo. Važno je le, da dela iz naroda hlapcev "narod junakov". A kar je pri tem pomembno vedeti, je to, da narod zgodovinsko gledano, po takem prepričanju nikoli ni bil zares kaj drugega kot le "narod hlapcev" in zato razne več ali manj prepričljive teorije, ki bi povzdignile naš narod na neko višjo stopnjo, naletijo predvsem v akademskih krogih na strašen odpor. Kakor, da bi potrebovali patološki občutek pretekle ničvrednosti in "hlapčevostI", stremi akademska kasta, da prikazuje našo preteklost v slabi luči, minimalizira ene reči in megalomanizira druge; vse, samo da bi narod ostajal v preteklosti "narod hlapcev". V kontrastu s tem, se smatra vse, narodno-heretično oz. narodno-revolucionarno za najpozitivnejše in najčistejše javljanje nekega odseva veličine "novega naroda", "naroda, ki nastaja". Od tod denimo poveličevanje protestantske reformacije, ki je zelo čislano s strani komunistov in je bilo čislano že ravno pri Cankarju v njegovih hlapcih.

"Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov."

Tako pravi v Hlapcih protagonist Jerman. Prav tako je fascinacijo s Trubarjem in reformacijo doživljal denimo Anton Aškerc, ki je podobno, v tem videl absolutni upor Cerkvi in kratkomalo narodni tradiciji sploh. Tako beremo v njegovi pesnitvi "Primož Trubar":

"Kdo je velik? Kdor rojakom svojim
kaže pot iz sužnjega mraku
v solnca in svobode domovino
z bakloj plamenečoj brez strahu."

 
Nihče pri pravi pameti ne bo očital Aškercu ali Cankarju pomanjkanje narodne zavesti, a problem je v tem, da tu zeva prepad med narodno zavestjo, ki bi vključevala narod v smislu neke realne linearne množice ljudi in med narodno zavestjo, ki vključuje zgolj neko idealistično percepcijo naroda, docela zaznamovano z ideološkimi predpostavkami dobrega, pozitivnega, človečanskega, naprednega itd. Tako nastane shizofreno dojemanje naroda in narodne zavednosti, ki zaničuje in negira narodno zgodovino, tradicijo in sploh kulturno, religiozno ter celo biološko določenost naroda, ter narod sam reducira na jezik ali celo samo na neko abstraktizacijo naroda, neko idejo naroda, skratka na nek napihnjen, visokozveneč nič.

Kajti, če Cankar pravi, da smo "narod hlapcev" in da smo vnuki "srmdljive drhali", potemtakem narod ni nič konkretnega, temveč je le jezik, povezan z zamislijo o prihodnjem junaštvu. Vse, kar je preteklo, kar je nekdaj bilo, je ničevo, hlapčevsko, zanemarljivo, umazano. Narod je tako kaos brez forme. Formo mu bi dal šele Trubar, šele Cankar, ali nek nov Trubar, nek nov Cankar. Narod je šele, kar pride. Mesijanska avantgarda, ki bo prinesla novo dobo: novi Jeruzalem.

A tudi če za hip zanemarimo prisotno implicitno željo po neki mesijanski figuri ali avantgardi, ter novem času, ki zveni podobno ničejanskim blodnjam o novem nad- ali čez-človeku, pač ne moremo mimo eksplicitnega naziranja, da je vse preteklo, vse staro, vse prejšnje,... v samem bistvu slabo, in ni nujno del tistega, kar misleci, kakršna sta Cankar ali Aškerc, imenujejo za narod v smislu porajajoče se negacije "naroda hlapcev". Kajti narodu hlapcev nasproti stoji nekaj, kar lahko danes iz naše perspektive imenujemo "narod junakov" in ta realizacija popolne negacije stare narodne tradicije in določenosti, se je implicitno svitala že pri Cankarju, pri Aškercu, pri vseh ostalih proti-klerikalcih, namreč liberalcih, socialistih, neodvisnežih, naprednjakih, in kar je še pomembneje: pri narodoljubih, domoljubih, nacionalistih.

Hlapčevski nacionalizem namreč odpravlja narod v smislu neke zgodovinske skupnosti in vzpostavlja koncept naroda kot neke samo iz sebe bivajoče abstrakcije: "narodne pravice", ki je po svoji logiki avanturistična in inherentno revolucionarna. Če je narod v klasičnem smislu neko realno zaporedje rodov prednikov, pa je narod kot "narodna pravica" nek miselni koncept konkretizacije domnevne narodne volje v nekem trenutku zgodovine. Narod tako po tem prepričanju ni dolga veriga rodov in tem rodovom pripadajočih posameznikov, temveč v nekem trenutku bivajoči ljudje, ki predstavljajo narodno pravico. "Narodna zavest" je tako povezana le z najbolj banalnimi znaki narodne pripadnosti (jezik) in utemeljevana z najbolj bizarnimi moralističnimi koncepti o narodnih pravicah, zgodovinskem poslanstvu, narodni zavesti in narodnem izdajstvu itd. Vse narodno staro je bilo hlapčevsko, vse novo narodno je metafizičen klic k pravičnemu, dobremu, junaškemu, popolnemu.

Najboljša predstavnika teh bizarnih naziranj sta gotovo Edvard Kocbek in Janez Janžekovič, pa tudi cela vrsta drugih.

Kar pa ta hlapčevski nacionalizem dela sploh za nacionalizem je velika narodna prenapetost in nestrpnost do narodov, ki naj bi ogrožali ta lasten narod, obenem pa bratenje z ostalimi zatiranimi narodi in narodi, ki naj bi odpravili grožnjo ogrožujočih narodov. Tako denimo lahko zasledujemo v naši zgodovini mladoslovence in liberalce, ki so se povezovali z drugimi slovanskimi narodi in jih že patetično mimikirali (npr. mladočehe); prav tako so denimo pozdravljali nacionalnejše religije kot npr. pravoslavje in prestope Slovencev v te razkolniške pravoslavne cerkve. Panslavizem ali vseslovanstvo je bil razširjen koncept domačih liberalnih nacionalistov, ki so videli grožnje v Rimu in Nemcih. Aškerc npr. je zanimivo pisal že leta 1896:

"Govôri, oj govôri
premili jezik svoj!
Kaj meni Mekka tvoja,
kaj meni turban tvoj!
 
Tvoj jezik moj je jezik,
čuj me, prijatelj ti!
Slovanska sva si brata,
ej, ene sva krvi!"

Konkretizacija cankarjanske negacije in redukcije naroda v partizanstvu

Kar se je v letih po Aškercu in kasneje po Cankarju sejalo in sadilo, je potem najlepše obrodilo ob začetku okupacije Slovenije 1941, ko so komunisti ta hlapčevski nacionalizem kompaktno zapakirali v koncept Osvobodilne fronte (OF) oz. partizanstva. Pa naj sami komunisti skozi besede tovarišice Erne Česnik, povedo kaj jim je Cankar predstavljal leta 1948:

"Tako se je uprl kmečki revolucionar — hlapec Jernej, ko je prišel do spoznanja, da le z lastno silo, z lastnim uporom pride v kapitalistični družbi do svojin človečanskih pravic.
 
To je bila pot, katero je že tedaj nakazal Ivan Cankar slovenskemu narodu. Ne z molitvami, ne s prošnjami in čakanjem, marveč z lastnimi žrtvami in borbo bo prišel slovenski narod, narod hlapcev, do svobode in do naroda gospodarjev."

Ali pa kakor je zapisal glavni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Tržaško ozemlje iz leta 1948:

"V težki in krvavi osvobodilni vojni proti nacifašističnim okupatorjem svoje domovine, ki jo je slovenski narod — strnjen v svoji Osvobodilni fronti pod vodstvom Komunistične partije Slovenije — bil in zmagovito dobojeval maja 1945, so zdrave sile slovenskega naroda za vedno prekinile s svojo hlapčevsko preteklostjo in odločno stopile na pot svobodnega odločanja o svoji usodi ter se z graditvijo svoje socialistične domovine vključile v svetovni tabor naprednih demokratičnih sil z ljudsko— demokratičnimi državami in s Sovjetsko zvezo na čelu.
 
Osvobodilna fronta slovenskega naroda je v osvobodilni borbi preoblikovala slovenski narodni značaj, ki se po zmagi nad nacifašizmom in notranjimi izdajalci oblikuje v značaj novega človeka, kar daje slovenskemu narodnemu občestvu nove značilnosti predvsem to, da so v njem dokončno prevladale revolucionarno-napredne sile slovenskega naroda."

Najlepše pa je hlapčevski nacionalizem ujel Filibert Benedetič, ko je leta 1968 na Cankarjevi proslavi povedal:

"Od vseh resnic najjasnejša je bila za Cankarja Jernejeva pravica. To je bil naš manifest "ob svitu krvave zore"; to je bil naš manifest ob epilogu druge svetovne vojne, ko se je beseda kakor kamen trgala iz srca in postavljala nove temelje po tragediji, ki je zajela naš rod na križišču; in ta resnica je tudi danes manifest, ko vstajajo hlapci Jerneji od Harlema do Biafre, od domovine boga Montezume do riževih polj Vietnama."

Že leta 1942 v svojem glasilu Slovenski poročevalec, komunistični partizani pišejo:

"Prokleto žilavi smo, vaše nasilje nas je zakalilo, iz naroda hlapcev, ki so ga želeli imeti naši domači sovražniki, smo Slovenci postali narod borcev."

Boris Kidrič leta 1944 pravi:

"Včasih smo Slovenci sami sebe imenovali narod - hlapcev. Osvobodilna borba nas je preoblikovala v narod - borcev."

Kakorkoli že, jasno je, da so komunisti preko svojega razrednega in socialnega fanatizma, manifestirali v narodu najčistejšo formo te breznarodne narodne prenapetosti, ki je narod, po Cankarju, zaradi domnevnega hlapčevstva enačila s svetovnim proletariatom, in neke nacionalne interese poljubno zamenjevala z internacionalnimi interesi svetovne socialne revolucije, ljudskega anti-fašizma in prej ter kasneje ljudskega anti-kapitalizma. Narod namreč je tako še vedno ostajal tista kaotična snov brez forme, ki je niso ogrožali le švabi in lahi, temveč vse ne-revolucionarno: od preteklosti, zgodovine in kulture, do fašizma, kapitalizma, grozeče reakcionarnosti itd.

Kakor je Cankar vso narodno zgodovino in tradicijo zreduciral na nekaj "hlapčevskega", je komunizem to naziranje konkretiziral v praktični odpravi vsake vezi naroda z njegovo narodno zgodovino, pačil zgodovinopisje in končno iz naroda, ki naj bi prej ne obstajal zares, napravil narod junakov, to je: narod naprednih, modernih ateistov, ki pridno delajo, da lahko hodijo v trgovino in poleti na morje. Ali, kakor smo videli zgoraj v zapisu iz 1948, Slovenec je dobil nov značaj; karkoli je že postal, je vendarle postal nekaj, kar ni tisto, kar je nekdaj bil. S tem je bila pretrgana vez z realno in konkretno narodno tradicijo. Sramovati se preteklosti, jo zaničevati in proslavljati le heretična dejanja, ki so junaštva, je postalo tisti fundament na katerem se je sezidal hlapčevski nacionalizem, ta pa je potem zabrisal mejo med nacionalizmom, ki bi baziral na realnem narodu in neko čudo pesniško melanholistično narodnostno idejo prihajajočih junakov, heretikov, v smislu kopernikanskega preobrata proč od stare tradicije naroda.

Zato je narod tako pogosto utemeljevan le na jeziku, kot edini determinanti. Saj drugega kot le jezik, ta čudni partizanski (hlapčevski) nacionalizem tudi ne pozna. Kako bi se mogel identificirati z narodovo preteklostjo, z narodovo zgodovino in tradicijo, če pa je to hlapčevska preteklost, hlapčevska zgodovina, hlapčevska tradicija. Zato je narod zgolj in samo jezik. Popolnoma brezoblična stvar, ki je prikladna floskula za vse narodne prenapeteže, ki so tako dolgo čakali na tisto iskro, ki naj bi napravila požar in pokončala ta narod hlapcev in oblikovala nov narodni značaj.

Zato partizani eksplicitno nikoli niso bili nacionalisti, kljub temu, da so implicitno vedno veljali za nacionaliste in se te implikacije nikoli niso trudili izgubiti, saj jim je legalizirala njihovo "zgodovinsko pravico". Vendar so vedeli, da zeva velik prepad med klasičnim nacionalizmom in njihovim partizanskim (hlapčevskim) nacionalizmom. To so morali vedeti tako zaradi španske situacije, v katero so se avanturistično mnogi izmed vodilnih komunistov vključili in se je državljanska vojna tam delila na tabor nacionalistov, kamor so spadali konservativni, "reakcionarni", "proti-revolucionarni" in "klerikalni" elementi in na tabor republikancev, kamor so spadali "napredni", anarhisti, komunisti, socialisti... Prav tako so komunisti sami v svojem partizanskem glasilu Slovenski poročevalec že 19.6.1942, morali reagirati na proti-komunistično ilegalo, ki češ, da se imenuje "brezkompromisne nacionaliste". Komunisti vidijo distinkcijo med njihovo branžo "nacionalizma" in klasičnim nacionalizmom četnikov in "belogardistov". Sami smatrajo seveda svoj nacionalizem, ki ga eksplicitno seveda ne omenjajo, za pravilnejšega od starega klasičnega nacionalizma. Tu zopet zazija v nas distinkcija med narodom hlapcev in narodom junakov, ki jo junaški heretiki izvajajo s svojim nepremišljenim, napihnjenim frontalnim "uporom" "slovenskega ljudstva".

A največji problem tega hlapčevskega nacionalizma je v tem, da je tako votel in prazen. Temelji na čisti negaciji, na permanentnem uporu. Kolikor se še lahko upira neki pošasti klerikalizma, nemčarstva in domačega narodnega izdajalstva, toliko časa še govori o narodnosti in se napihuje z visoko zvenečimi narodno-moralističnimi floskulami, a v samem sebi je prazen. Če nima realne preteklosti in značaj naroda ter narod sam sploh šele utemeljuje nekje v nedavni zgodovini ali celo šele v prihodnosti (permanento zidanje novega, boljšega naroda, povezano s čakanjem realizacije pravega komunizma), potemtakem je vedno v skušnjavi, da prizna, da je nacionaliteta in narodni vzgibi, izčrpala svojo zgodovinsko vlogo ter je čas za človečanstvo. Tako denimo beremo ravno v prej omenjenem članku Benedetiča iz 1968:

"Zgodovina je dala možnost našemu človeku, da dvigne hlapčevsko čelo in premakne goro. In to je tudi storil. Toda kako povedati dramatičnost sedanjega življenja naše manjšine in kako izraziti pojem nacionalnosti in našega izrednega položaja ob zlomu idealov v sodobni potrošniški civilizaciji? Tragedija krvavega narodnega davka brez katarze je v našem človeku ohromila domorodno ljubezen nacionalne bitnosti Zakon eksistence priklenja človeka v usodo, ki mu je po naključju prisojena."

 
Partizanski hlapčevski nacionalizem namreč izdela tako napihnjeno mesijansko narodno zavest na podlagi neke abstraktne zamisli naroda kot narodne pravice, da na koncu izgubi sploh pravo podobo naroda, ki bi bil konkreten, utemeljen v zgodovini, v konkretnih ljudeh, ki so na tej zemlji živeli stoletja in tisočletja ter oblikovali nek specifičen narodni karakter, specifično moralo in specifično gledanje na svet. Hlapčevski nacionalizem že pri Cankarju, konkretno pa pri partizanih, tako videnje naroda popolnoma odpravi in kreira neko megalomansko idejo narodne pravice, nekega tisočletnega plemenskega boja slovanov nasproti germanom. S svojim nezgodovinskim pojmovanjem naroda in njegovim reduciranjem naroda na jezik, uspe partizanstvu, ustvariti poljubno aplikabilno definicijo naroda, s katero potem išče neko pravico zase. Pri tem se bori zoper neke demonične figure zunaj sebe in predvsem se bori zoper svojo "klerikalno" temnjaško preteklost "hlapčevosti". Tako denimo beremo bizarna izvajanja Tarasa Kermaunarja še leta 1996, ki si jih je dobro prebrati v daljšem odstavku:

"Če ne bi zmagali Rusi, Slovenci ne bi imeli danes svojo nacionalno države. Čo ne bi l.1918 zmagali Srbi, je Slovenci prav tako ne bi imeli. Vprašanje je, koliko bi sploh še eksistirali; morda le kot vindišarska etnija z delno kulturno avtonomijo? Obe svetovni vojni za Slovence nista bili lo to, za kar ju ima svetovna zgodovina; drugo vojno tudi kot - vsaj začasno - uničenje fašizma-nacizma. Za Slovence - Rusi bi se ohranili, Čehi in Poljaki itn. najbrž ne - sta bili obe, posebno pa druga vojna, osnova za ohranitev naše narodnosti-nacije. Potekali sta kot milenaristični; druga je dodala gentilističnemu hiliazmu še komunističnega. Rusi so zmagali kot Sovjeti, a obenem v sveti vojni za zmago Slovanstva nad Nemštvom ... Ne pravim, da se v Sloveniji ni dogajalo nič pametnega. Naj je bila še tako majhna, Slovenija je dejavno in uspešno sodelovala v boju zoper Nemce (Italijane); v povezavi ne le z Rusi, ampak tudi z zahodnimi zavezniki. (To opisuje celo dramatika slovenske politične emigracije: Vombergar v "Napadu".) Sodelovala je v tesni povezavi - v enotnosti - s Srbi, Hrvati, Muslimani, Makedonci, Črnogorci (...) Ne pozabimo: boj za samostojno Slovenijo - ta cilj je bil partizanom in OF jasen že 1. 1941, čeprav še ni bilo rečeno, da je samostojna Slovenija tudi lastna nacionalna država - je mogel potekati le v okviru južnoslovanskega in vseslovanskega boja-vojne, celo kot svete. Slovenci se sami pač ne bi spravili nad Nemce in Italijane. Izrabili smo priložnost, da smo v širšem okviru udejanili tudi svoj - naš - interes: vse večjo samostojnost."

Tu naš narod ni nič konkretnega, je le neka kreatura, ki skupaj z ostalimi akterji sodeluje v veliki plemenski ali narodni vojni med večno ogroženimi slovani in vedno ogrožujočimi germani in romani. Narod je torej le toliko narod in sploh nekaj vreden, kolikor služi nekemu zgodovinskemu vzgibu upora, preobrata, herezije, revolucije. Ko izčrpa svojo vlogo tega historičnega avanturizma, se povrne nazaj v praznino lastne identitete, kajti te nima: indentitete. Kajti, kar je hlapčevski nacionalizem narodu odvzel je predvsem njegova identiteta. Gledanje na narodovo preteklost kot na hlapčevsko preteklost in istočasno sklicevanje na neko narodno pravico, utemeljevano na čudni narodni moralki in metafiziki, vodi, kot smo rekli nekoliko prej, v shizofren nacionalizem. Na eni strani hlapčevski nacionalizem trdi, da je rešil narod imanentne pogube: izbrisa iz zemeljske oble, na drugi strani pa ne ve, kaj bi z narodom kot konkretno zgodovinsko determinanto sploh naredil. In v tem smislu moremo verjeti članku iz emigracijske revije Slovenska država iz leta 1989, ki pravi takole:

"V humanističnih vedah, kot zgodovinopisje ali jezikoslovje, pa je iznašanje poniževalne podobe slovenskega naroda kot naroda hlapcev in dekel pod tujim jarmom naravnost dirigirana iz Beograda oz. iz tamkajšnjih unitarističnih krogov. Tako naj bi na "znanstven" način ohromili slovensko zavest in vcepljali sram slovenskim ljudem pred njih lastnim poreklom.
 
Na svetu bi komaj našli primer, mogoče pri Ukrajincih, da jim je uradna znanost tako popačila predstave o lastni biti, kakor jo je Slovencem. Ne glede na mnoge dosežke in tudi sposobne osebnosti lahko rečemo, da je ljubljanska univerza postala za lasten narod univerza sramote, ki hromi slovensko mišljenje. Pod nadzorstvom tajne službe in za namene beograjskega unitarizma."

Čeprav tu v določeni meri pisec pripisuje vcepljanje naziranja o inherentno hlapčevski preteklosti našega naroda Beogradu, pa je vendarle jasno, da ima veliko večjo odgovornost za takšno akademsko postopanje slovenski intelegent sam. Kot smo videli, je problem malodane patološki, sega že v čase starih liberalcev in zatem v čas Cankarja in je neposredno zvezan s tovrstnim hlapčevskim nacionalizmom, ki svojo zgodovino iz nekih ideoloških in naravnost absurdno-banalnih vzrokov ponižuje, črti in smeši. Če je sprva staro-slovenski tabor oz. t.i. "klerikalen" tabor še nasprotoval raznim Aškercem in Cankarjem, pa je v desetletjih po vojni ravno emigracija, ki naj bi bila naslednica, ne le proti-revolucionarnega tabora začasa druge svetovne vojne, temveč naslednica stare katoliške in ljudsko-konservativne misli (meta-politike), sama posvojila naziranja starih liberalcev in Cankarjeve floskule o narodu hlapcev vključevala v svoja besedila z ozirom na komuniste.

Povojna protikomunistična emigracija nikoli ni razumela, da je v nekem trenutku začela hoditi po tisti gazi zasneženega polja, ki so jo utirali komunisti, in da bo torej izbira njihovih sredstev pripeljala do istih logičnih zaključkov. A kakorkoli že, emigracija je drug problem, če ostanemo za hip pri shizofreniji hlapčevskega nacionalizma, potem moramo omeniti Kardelja, ki je utemeljil tovrstno nacionalistično kontradikcijo. Njegovo razumevanje naroda je evolucionistično-materialistično. Narod ni nič konkretnega, zgodovinsko določenega, temveč le neko naravnost materialistično stanje kolektivne zavesti vrste trenutno živečih ljudi, ki pušča za sabo staro, preteklo, nujno slabo in evolvira v boljše, pravilnejše. Tako npr. Marjan Britovšek leta 1979 povzema Edvarda Kardelja:

"Kardelju je bilo povsem jasno, da bo na določeni razvojni stopnji narod postopoma izginil z zgodovinskega odra. Toda kdaj in kako? Svojo vizijo je takole utemeljil: "Kakor je narod nastal na osnovi specifične družbene delitve dela epohe kapitalizma, tako bo kot določena zgodovinska kategorija z nastankom novih oblik in obsegov družbene delitve dela, ki jo bo prinesel socialistični oziroma komunistični družbeni red, tudi postopno izginil z zgodovinske pozornice. Tega cilja ni mogoče doseči z nekim forsiranim ali umetnim spajanjem jezikov in kulture, kakor je mislil Stalin, marveč z nadaljnjim razvojem proizvajalnih sil in z višjo ravnijo človeške civilizacije." "

Kaj je hlapčevski nacionalizem?

Kaj je torej hlapčevski nacionalizem? Hlapčevski nacionalizem je narodni radikalizem, narodni fundamentalizem, narodna prenapetost in celo najtrša oblika narodnega šovinizma. A kar je pri njem problematično, je to, da naroda ne tretira s tisto sentimentalnostjo, s tistim posebnim občutkom narodne ljubezni, ki bi vključevala tudi ljubezen do zgodovinskih določenosti. Ta hlapčevski nacionalizem nasprotno razume vse preteklo za ničevo in se oklepa le banalnih narodnih lastnosti ter smatra narod za nedoločen in poljubno spremenljiv, torej narodno-evolucionistično. Narod je zanj le sredstvo za dosego nekih zgodovinskih avanturističnih klicev neke zgodovinske pravice lastne ideološke podstati.

Zato se lahko sedaj vrnemo na začetek in ko se vprašamo, kako je mogoče, da ZZB NOB podpira stranko Levica, ki zanika narod v njegovih najglobljih fundamentih, nam je marsikaj bolj jasno. Nikogar najbrž ne bi začudilo, če bi nekoč nek poslanec Levice trdil, da je nacionalist ali prenapeti domoljub, obenem pa bi se držal programskih načel svoje stranke. To je vendar hlapčevski nacionalizem, ki poje pocukrane partizanske pesmi o obrambi naroda in narodni zavesti, obenem pa narod zgodovinsko gledano odpravlja. To je hlapčevski nacionalizem, ki je v desetletjih po vojni izdal vsako leto nešteto knjig in člankov o partizanski ohranitvi slovenskega naroda, obenem pa je uničeval slovensko kulturo, uvažal drugonarodne delavce in poniževal zgodovino slovenskega naroda.

Zato danes Levica zahteva odprtje mej za drugorasne in drugonarodne in drugokulturne in drugoverske ilegalne priseljence, obenem podpira partizanski "nacionalizem", njo pa podpira ZZB NOB.

A ostalo nam je še eno vprašanje. Kako neki pa, da ti povprečno šolani povprečni ljudje še vedno verjamejo, da je šlo komunistom in partizanom za narod, da so se borili za narod in da njihovi potomci verjamejo, da bodo s posnemanjem svojih dedov branili narod pred temi ilegalci?

Enostavno zato, ker kot smo rekli prej, je hlapčevski nacionalizem kontradikcija narodne zavesti in sovraštva do narodne preteklosti. A beseda narod pač ostaja koristno teslo, da z njim vsak poljubno razpolaga. In po vseh teh letih se pač v šoli otroci še vedno učijo o "narodni zavesti" partizanov in drugih terorističnih antifašistov. Nihče od njih pa se pač ne vpraša, kaj neki besede zares pomenijo. Prazni glasovi in povzdigovanje nekih literatov, pa nas vse skupaj vodi narodno-evolucijsko proti sestopu naroda z zgodovinskega odra, kakor nam je pojasnil Kardelj.

Pred petstoprvo obletnico reformacije in pred stoto obletnico smrti Ivana Cankarja
- NeoDomobranec

Roman Vodeb in njegov občutek za zgodovinski spomin

Zadnjega julija letos je Roman Vodeb, nek dežurni psihoanalitični provokator, ki je menda svojo kariero začel graditi v dekliški gimnastiki, spisal ostuden zapis z naslovom Dežman in njegovo nezavedno. V tem zapisu se spričo ene same oddaje na nacionalni televiziji spravi "psiho-analizirat" dr. Jožeta Dežmana, obenem pa nasuje cel kup popolnoma neutemeljenih trditev, ki se tičejo revolucije in državljanske vojne med okupacijo na slovenskem.

Njegova izvajanja o Dežmanu so naravnost neokusna in dejansko žaljiva, svojo kritiko zavito v smrad psihoanalitike Vodeb začenja npr. "gledano z vidika psihoanalize"; "v resnici nezavedno"; "moje psihoanalitično mnenje je"; "kot kritični mislec moram"; "jedro moje psihoanalitične interpretacije je"; "psihoanalitično gledano je legitimno trditi"...

Ti jezikovni izumi psihoanalitičnega kvakanja naj bi dajali Vodebu alibi za svobodno obrekovanje in blatenje svojih nasprotnikov oz. tistih, katere on vidi za "spodletele". Tako npr. imenuje intervjuje z ljudmi na nacionalni televiziji, ki mu niso po godu, za "spodletele intervjuje" (z Dežmanom, in nekimi feministično usmerjenimi gostjami). Kaj neki pa "gledano z vidika psihoanalize" to govori o Vodebu? Kakšna zamera do očeta, matere, do falusov in kastracij tiči v njegovem nezavednem, da smatra vse, kar ni po njegovem okusu za "spodletelo"? Mi na tem mestu ne bomo ugibali o tem, saj je dovolj ugibanj v svojem ničvrednem članku opravil že sam Vodeb, ogledali pa si bomo nekaj primerov njegovega zapisa iz katerih je očitno, da ta psihoterapevt, ne le ugiba v svojem polju dela, temveč se smeši, ko stopa izven njega v polje zgodovine. Poglejmo si.

"Mimo tega, kdo ima prav - Dežman (z Možino) ali uradna zgodovina."

Kaj neki pa je "uradna zgodovina"? Že to nam kaže kako popačeno razume Vodeb zgodovinsko vedo. Zgodovina je raziskovanje preteklosti, nalaganje novih in novih informacij preko odkritih dejstev. Zgodovina ni neka zacementirana veda, ki jo napiše "uradni zgodovinar". Zgodovina je dinamično odkrivanje preteklosti. Če vzamemo primer: poslikavo jame v Lascauxu v Franciji so odkrili najstniki s psom, brez vsakega vedenja o zgodovinskih metodah ipd. In ali bomo rekli, da ta najdba ni relevantna, ker je ni odkril uradni zgodovinar?

"Mimo tega, da je Dežman v tem intervjuju lomil hrbtenico nacionalne identitete slovenskega naroda, in da ja s tega vidika v resnici naredil veliko škodo ravno desnici (mimo tega, da spet razdvaja narod), ki je ob tem intervjuju »orgazmirala«, sem namignil, da je resnica o partizanstvu, NOB, revoluciji veliko bolj kompleksna, kot suhoparno odkopavanje grobov in štetje kosti (s čemer se Dežman zadnja leta fanatično in simptomatsko ukvarja – »na kosti« pa lepi nepopolne interpretacije."

Dalje izvaja Vodeb, da je partizanstvo nacionalna identiteta slovenskega naroda. A tu je jasno zgolj nekaj. Jasno je, da Vodeb redko loči med sabo, kot individuumom z lastnimi vrednotami in identiteto ter med kolektivom npr. narodom, in njegovimi vrednotami ter identiteto. Vodeb enostavno meni, da če njemu predstavlja partizanstvo neko identiteto, potem mora predstavljati to identiteto tudi vsem drugim ljudem. Razviden je njegov napihnjen ego, ki se denimo izraža tudi v citatu na njegovi spletni strani, kjer je uokvirjen citat njega samega in se glasi: "Vem več kot drugi, ker vem, da ljudi obvladuje nezavedno." Ne pravi: vem več kot večina ali več kot neka skupina ljudi, temveč "več kot drugi", absolutno drugi, torej vsi drugi. Jasno je, da ima ta psihoterapevt hude težave z ločevanjem svojega jaza in jaza vsega naroda, zato meri vrednostne strukture naroda, kar po sebi. Nič čudnega torej, če smatra zverinske pokole tisočev Slovencev za "hrbtenico nacionalne identitete".

"Dve tretjini slovenstva ima v jedru svoje nacionalne identitete partizanstvo in NOB – vključno z revolucijo – ustoličeno na častnem mestu. Tudi sam socializem (kljub nekaterim režimskim zdrsom) se nahaja v jedru nacionalne identitete. In ni dobro, da na to – na vso zgodovino – ne bi bili ponosni!"

Tu se ponovi in jasno je, da enači narod spet s samim seboj in govori o dveh tretjinah naroda, kakor da bi bilo to neko izmerjeno dejstvo in ni le nek občutek, ki ga nosi v sebi, ker smatra, da on predstavlja dve tretjini naroda, tisto tretjino pa predstavljajo "spodleteli".

Vendar pa nam Vodeb govori še nekaj. Če pravi, da moramo biti ponosni na vso zgodovino, potem nam daje "dovoljenje", da smo ponosni tudi na našo zgodovino. Na zgodovino kontrarevolucije, domobranstva, vaških straž in velikih slovenskih manifestacij sredi okupirane dežele. Da smo ponosni na našega Prezidenta, na Rupnikov bataljon, na gorenjsko in primorsko domobranstvo. Ali pa se v tem jeziku ne skriva morda le mišljenje, da je "vsa zgodovina" le tista krvava zgodovina partizanstva in revolucije?

"Upor proti okupatorju in partizanstvo je sveta stvar, na katerega mora biti vsak narod ponosen."

Tu enostavno Vodeb zapiše neko trditev brez vsake argumentacije, kakor poved iz katekizma. Mi mu odgovarjamo: upor proti okupatorju in partizanstvu je zavržna stvar, katere se mora vsak narod sramovati. In čigava trditev je pravilnejša? Problem takšnih trditev je, da kažejo na močno ideološko skvarjenost, ki smatra, da določene trditve ne potrebujejo nikakršne utemeljitve, ker so te trditve same po sebi "svete". Tako je edini argument za to neumno trditev ta: "Trditi, da je upor proti okupatorju in partizanstvo je sveta stvar, na katerega mora biti vsak narod ponosen, je sveta stvar." In tako naprej v neskončnost

"V osnovi pa je treba vedeti, da je bila kolaboracija z okupatorjem s strani meščanstva/buržoazije (vključno z RKC) in vseh vej domobranstva »vnaprejšnja in prostovoljna«, kot poudarja zgodovina Božo Repe. Bolj kot okupatorjev (Nemcev in Italijanov) so se bali »boljševiške« revolucije (po vzoru Rusije) – in so na stran okupatorjev stopili predvsem zato, da se na slovenskih tleh ne bi uveljavila marksistična/komunistična/socialistična ideologija »enakosti«."

Dalje izvaja Vodeb nekaj, kar sploh ne razume, ker nima nobene osnovne vednosti o izrazju, ki ga uporablja. Pravi, da je kolaboracija "vnaprejšnja in prostovoljna". Kaj pa pomeni, da je "vnaprejšnja", ali Vodeb to sploh razume? Vodeb sploh ne razume, kaj kolaboracija pomeni, ker še ni nikoli slišal za mednarodno okupacijsko pravo (International laws of belligerent occupation) in zato smatra, da je "kolaboracija" v izhodišču negativni pojem. Ker torej ne razume mednarodno-pravno urejenega razmerja med začasno zasedbeno oblastjo in prebivalci začasno zasedenega ozemlja, smatra kolaboracijo, kot nekaj, kar bi bilo prostovoljno in vnaprejšnje za kaznivo ali vsaj nemoralno. A problem je v tem, da ne razume teh pojmov. In je vsaka eventuelna kolaboracija nekega eventuelnega ozemlja po nekem eventuelnem okupatorju "prostovoljna in vnaprejšnja", ker jo pač predpisuje mednarodno okupacijsko pravo. Če torej hipotetično vzamemo, da bodo ZDA okupirale Iran, potem lahko trdimo, da se bo tam zgodila "vnaprejšnja in prostovoljna" kolaboracija. Takšna je narava mednarodno-pravno urejene okupacije in razmerij okupatorja do okupiranega.

"Zato bi bilo dobro, da imam desno vlado – ampak z »dežmanovsko« revanšistično držo desnice, je pač ne bomo imeli."

Spet se pokaže Vodebov izkrivljen um, ko nek pogovor med dvema posameznikoma na nacionalni televiziji imenuje revanšizem. Tu se pokaže, da Vodeb nasprotuje odprti debati in svobodi govora ter se zavzema za nek poenoten jezik in poenoteno misel. S tem sodi najbrž med svoje moškinje, feministke in druge trenutno priljubljene nasprotnice in nasprotnike "svobode govora".

"Nezavedno se sedaj – preko razkopavanja grobov in »štetjem kosti« – po eni strani želi oprati krivde, da je »po vezah in poznanstvih« nekoč prejemal toliko privilegijev, ki si jih »kot faliran študent« ni zaslužil."

"Videti je, da mu vsaka izkopana kost predstavlja užitek posebne (sadomazohistične) vrste: vedno znova dobi potrditev za očetove/stričeve partizanske oz. povojne grehe."

Tu se v jeziku pokaže značilno negativen odnos do proti-revolucije in tistega, kar so komunisti smatrali za proti-revolucijo (neoborožene ženske, otroci, starci). V svojih žolčnih oznakah morišč in posmrtnih ostankov pomorjenih kot "grobovih" in "kosteh", kaže da je močno čustveno investiran v to vprašanje in najbrž podoživlja tisto sovraštvo, ki so ga doživljali morilci. Grob je mesto, kamor se človeka pokoplje in grob ni mesto, kjer se človeka umori in skrije. Grob je mesto spomina in ne skrivališče. Zato odkrita mesta umorov niso nikakršni grobovi temveč morišča in skrivališča, ki delajo umore toliko zavržnejše, kot je jasno iz kazenskih zakonikov praktično vseh svetovnih držav. Skriti truplo pomeni še obremenilnejšo okoliščino. In kaj neki to pove o Vodebu, da smatra skrivališča trupel svojih sorojakov za grobove in smatra takšno početje za "hrbtenico nacionalne identitete" ter "sveto stvar na katero mora biti vsak narod ponosen"? "Kosti", ki jih večkrat omenja Vodeb, pa so posmrtni ostanki, ki si v vsaki civilizirani družbi zaslužijo pietetno obravnavo ne pa zmerjavke s strani psihoterapevtov.

"Vso svojo gonjo proti partizanstvu in režimu je simptomatsko, stihijsko in brezobzirno združil v en sam sadomazohistični bes – zato niti ene »lepe besede« ne najde, ki bi jo namenil partizanom, NOB, režimu, socializmu."

To, da je Dežman čez noč postal najhujši nasprotnik partizanstva in NOB pa je tudi popolna fikcija, ki je zrasla v glavah žolčnih enoumnežev, ki ne dovoljujejo nikakršne variacije v mišljenju. Evidentno Vodeb sodi mednje. Kljub temu, da je Dežman že leta 2007 govoril prav to zaradi česar so določeni ortokomunisti danes zboleli na živcih, pa je obenem tudi napadel domobrance in partizane smatral za pozitivno javljanje.

"V luči povedanega je treba dodati, da je Dežman popolnoma slep za vse grehe, ki jih je imel razvijajoči se divji kapitalizem v Sloveniji in Jugoslaviji pred II. svetovno vojno. Koncept bogatega meščanstva/buržoazije ne zna povezati z obubožanim življem, ki je tvoril jedro revolucionarnega partizanstva – ker mu to pač ne koristi. (Da številne »hlapce Jerneje« niti ne omenjam!) Motivirano slep je tudi za grozodejstva, ki so jih (po drugi strani) uprizarjali domobranci."

Tu se Vodeb zopet osmeši, ker Dežmanu pripisuje nekaj, kar dokazljivo ni res. Ravno Dežman je že leta 2007 govoril o istih (po mnenju pisca teh vrstic) neumnostih. Vse, kar Vodeb trdi, da Dežman ne izreče ali ni izrekel, je Dežman dejansko v resnici izrekel. A Vodeb pač presoja Dežmana kot rečeno preko ene same oddaje na nacionalni televiziji. Takšna je metodologija psihoterapevtov očitno. Poglejmo si. Dežman pravi leta 2007:

"Tako so nacisti in predvojne jugoslovanske vladajoče cerkvene in politične elite objektivno delovali kot kovači komunizma."

"Saj je tudi partizanstvo več svoje preživetvene moči črpalo iz tradicije kakor iz modernizacije. Zato je treba odkriti tudi partizansko vero, partizansko sočutje, partizansko ekologijo, predmoderno partizansko zavest..."

"Šele potem bomo lahko ocenili, kolikšna je odgovornost okupatorja, kolikšna je odgovornost partizanske in koliko slovenske protipartizanske strani."

"Če partizani po boljševističnem receptu izzovejo državljansko vojno in so vodilni klavci v letih 1942 in 1943, domobranci v obdobju svoje največje premoči v letu 1944 koljejo več kot partizani."

Torej jasno je, da Dežman besedo za besedo izvaja povsem iste stvari, kot jih izvaja Vodeb, ko pravi, da Dežman zanje ne ve oz. je zanje slep. Problem, kot rečeno, pa je v tem, da Vodeb daljnosežne analize vleče iz enega samega intervjuja in tuli o sadomazohizmu, sadizmu in revanšizmu, kot priden dvorni mameluk.

"Pozablja in popolnoma zanemarja tudi »logiko vojne« in »logiko zmagovalcev« v (vseh) vojnah. Popolna neznanka mu je logika revanšistično-sadističnega delovanje človeške (moške) psihe … To, da je za lastno slepo popolnoma slep, niti ne omenjam."

Logika vojne in zmagovalcev, to je priljubljena fraza raznih relativizatorjev partizanskega nasilja, ki pobožno verujejo, da se vsaka vojna konča s krvavimi orgijami, četudi se kaj takšnega, kar se je zgodilo s strani "svetih partizanov" ni na naših tleh dogodilo še nikdar, pa smo imeli tudi francosko okupacijo, svetovno vojno, turške vpade, reformacijo in protireformacijo itd. Takšna retorika o "logiki zmagovalcev" in "moški psihi", samo kaže na nevarno zanko v katero so ujeti ti, ki normalizirajo nečloveške zločine, obenem se pa sklicujejo na človeške pravice in svoboščine. To ustvarja shizofreno situacijo, ki vodi v permanentno pohabljenost javne zavesti.

"Danes sem mamo še enkrat vprašal za »tisto zgodbo«; takole mi je povzela besede svojega očeta: »En partizan je bil zaljubljen v domačinko in jo nameraval na skrivaj obiskat – nekdo ga je (verjetno v objemu ljubosumja) izdal … In v zasedi so ga pričakali domobranci. Obesili so ga na drevo in mu živemu prerezali trebuh in mu ven potegnili čreve … – dotični partizan je bil še živ …« In ta partizan je imel verjetno očeta, brate, nevesto (in njene brate, očeta) … Ne znam si zamisliti, kaj bi jaz – takim (in verjetno vsem) domobrancem (ali pa partizanom) – »počel«, če bi mi na tak način ubili sina … Poznam pa tudi pripovedi, kako so partizani počeli Nemcem – in poznam tudi zgodbe, kako so Nemci streljali talce (ljudje, vključno z otroci, pa so morali to gledati)."

Tu Vodeb navede neko anekdoto in mi naj ji pobožno verjamemo. Vendar anekdota je anekdota in vkolikor se je v resnici dogodila in ni bila ljudska legenda, na dan z dejstvi! Preglejmo vsako situacijo posebej , namesto, da verjamemo pravljicam o kuratih, ki okrog cerkva tekajo z velikimi mesarskimi noži in tožijo, da nimajo več koga zaklati. O krvoločnih belogardistih se je po partizanski strani razvila prava mala folklora, ki jo pripovedujejo mamice svojim sinovom ob dolgih zimskih večerih. A nas ne zanima kaj je oče povedal svoji hčeri in kaj ta svojemu sinu. Nas zanimajo dejstva, fakti. Reduciranje usode tisočev neoboroženih sorojakov na neko pravljico začinjeno z romantično noto zaljubljenega partizana, o razapranem trebuhu, pa je kratkomalo bizarno.

Roman Vodeb nima nikakršnega vedenja o zgodovinskih problemih našega naroda, obenem pa se jih loteva na bizaren ideološki in čustven način. Naj se torej drži svoje psihoanalitike, svojih moškinj, falusov, simboličnih kastracij, ojdipov in drugih prežvečenih neumnosti.
 
 
-NeoDomobranec

Duh uživanjaželjnosti (1940)

Objavljeno v tisku 5.7.1940

Urednik: Ciril Kovač

 
 
   
Duh uživanjaželjnosti

Ko se je pokazala nesreča Francije v vsem obsegu, je spregovoril o vzrokih te narodne nesreče sivolasi maršal Petain. Njegove besede so naravnost pretresljive in takšne, kakršnih noben evropski državnik že stoletja ni spregovoril. Petain je v svojem govoru med drugim dejal: »Duh uživanja je dobil premoč nad duhom požrtvovalnosti. Šlo je samo za tem, da se prihrani vsak napor, danes pa smo doživeli nesrečo.«

Duh uživanja je sad odpada od vere

Če se je v povojni dobi duh uživanja tako okrepil, je bilo temu vzrok svobodomiselstvo, ki je vrglo med ljudi geslo o vsestranski in neomejeni svobodi. Kot glavna sovražnica svobode je bila označena sleherna vera, zlasti pa dosledna katoliška vera. Začelo se je organizirano rušenje verskega prepričanja v človeških srcih.

Duh uživanja je prihajal do izraza v gospodarskem življenju v brezobzirnem in zločinskem pohlepu po dobičku, v družinskem življenju v padanju števila otrok, v družabnem življenju v propadu pravice in ljubezni.

V imenu svobode se je duhu uživanja puščala prosta pot, vera pa se je proglašala za sovražnico sodobne človeške družbe, ker je zahtevala požrtvovalnosti.

Duh uživanja zastruplja tudi nas

Duh uživanja, ki je pokopal Francijo, zastruplja tudi nas. Tudi mi dobro poznamo organizirano uničevanje vere in načrtno borbo proti katoliški Cerkvi. Glavni mik za to borbo proti veri in Cerkvi pa daje hrepenenje za brezmejnim in neodgovornim uživanjem.

Ali naj dvomimo, da se je v nas duh uživanja tako zakoreninil, ko pa živi med nami toliko ljudi, ki nimajo prav nobenih idealov, ki ne cenijo ne svoje narodnosti ne vere, ampak hlepe samo po polni denarnici in po največjem možnem udobju? Vsak trenutek so pripravljeni prodati državo in narod ter se rogajo vsem pozivom na žrtve.

Ta duh uživanja se prav tako nevarno kaže v gospodarskem, družinskem in moralnem življenju.
   
Rešitev

Na razvalinah, ki jih je povzročila liberalna uživanjaželjnost, more zgraditi srečnejši svet samo duh požrtvovalnosti. Požrtvovalnost mora zvezati pretirano sproščenost in na ta način ostvariti pravo, osrečujočo svobodo.

Če so v duhu uživanja doslej rušili vero, mora postati v novem svetu vera temelj življenja. Z vero bo zajamčen pravi duh, duh požrtvovalnosti, ki daje poedincem in narodom zdravo moč in božji blagoslov.

   
Ta droben komentar k besedam Philippea Petaina prinašamo na obletnico njegove smrti triindvajsetega julija in k njegovim besedam pridajamo še slične besede škofa Rožmana, ki je v eni svojih pridig povedal: "Uživanjaželjnost vzbujajo v naši mladini vprav tisti, ki pripravljajo svetovno revolucijo -- mladina, ki se ne zna odreči zahtevam svojih strasti -- ne bo sicer zmogla postaviti novega reda, a ne bo sposobna braniti krščanstva -- in to komunistom zadostuje."

Kako resnične so te besede smo torej jasno videli iz svoje zgodovine in njihovo resničnost ponovno vidimo v naši sredi, ko naša mladina in  sploh ves narod ni sposoben zavzeti pravih pozicij spričo izzivov, ki so nastali zaradi požrešnega kapitalizma. Razkristjanjenje je končno vodilo v izgubo narodne identitete in postopno nadomeščanje avtohtone populacije s tujo.

Propadanje komunističnega narodnega mesijanstva

 
Pred nekim dogodkom v Državnem svetu RS z naslovom Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda, je bila oblikovana t.i. protestna nota, pod katero so se podpisale vse dežurne levičarke in vse dežurne levičarske grupacije. A na tem mestu nas najbolj navdušuje, da so svoj podpis k tej noti prispevale tudi tovarišice iz ŽPZ Kombinat. Poglejmo si zakaj.
 
Omenjeni dogodek veliko pove že iz svojega imena "Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda". Vprašanje, ki je logično za vsak narod in je nekaj, kar smo se Slovenci spraševali vedno iz različnih zornih kotov, včasih iskreno in včasih hlinjeno. A vendar je vsakemu Slovencu gotovo jasno, da je vprašanje na mestu in je relevantno v vsakem zgodovinskem obdobju ne glede na realno sliko stanja.

A prenapete levičarke niso tega mnenja. V svoji protestni noti izvajajo, da naslovi predavanj na dogodku zvenijo kot: "slogani in domislice nacionalističnih političnih strank, ki 'narod' razumejo v okviru kri-in-grudovstva 19. in 20. stoletja in ki s širjenjem (prastare) ideje o ogroženosti slovenskega naroda vzbujajo strah ter bolj ali manj prikrito apelirajo na podporo politikam izključevanja, ksenofobije ter omejevanja pravic žensk, spolnih, seksualnih, etničnih in verskih manjšin."  In dalje: "S tako nestrokovno in ideološko povsem razvidnim konceptom posveta, izrazito pristranskimi, ideološkimi vsebinami in izbiro termina posveta tik pred državnozborskimi volitvami se Državni svet nedvoumno vključuje v volilno kampanjo, kar je v nasprotju z njegovo ustavno določeno vlogo."
 
Implikacija teh trditev je, da narod ni ogrožen oz. sploh ne more biti ogrožen, saj narod ni "kri in grudovstvo", temveč je narod zgolj socialna družbena tvorba povezanih državljanov. Veliko pove tudi odklonilno zapisana beseda narod v narekovajih in impliciranje, da gre za nek preživet pogled na stvari iz "19. in 20. stoletja", kar one imenujejo prastaro idejo. Ta prastara ideja pa po njihovo le vzbuja strah in pripravlja pogoje za družbeno izključevanje raznih trenutno popularnih sub-skupin. Obenem je moč začutiti implikacijo, da je spričo "prastarosti" te ideje, ta ideja nek plod predsodkov, zaletavosti in retoričnih hiperboliziranj. Ali krajše: slovenski "narod" nikoli ni bil ogrožen, temveč je bila to le ideja, ki je skušala zbujati strah in izključevati določene subskupine.

In to je tisto, na kar pri tem projektu neprestano opozarjamo: Narod ni jezik! Kajti narod res nikoli ne more biti ogrožen, če ga dojemamo kot nekaj družbeno kreiranega, nekaj kar bazira le na skupnem jeziku in skupnem ozemlju. Zato imajo po takšnem pojmovanju te levičarske aktivistke popolnoma prav. Narod ni ogrožen. Dokler bodo ljudje živeli na tem ozemlju in govorili neko različico slovenskega jezika, toliko časa, bo po njihovo narod ostajal in bil. Po njihovo pač ni pomembno ali ljudje, ki se imenujejo za Slovence koreninijo v narodovi zgodovini, so rasno sorodni in izhajajo iz istih metafizičnih predpostavk. One narod razumejo razredno, torej kot skupnost ljudi istega partikularnega interesa, ki sicer izgleda na las podobno narodu, a je ožje in narod istočasno odpravlja.
 
A vendar, kaj je to drugega kot partizansko t.j. komunistično gledanje na narod? Ravno Osvobodilna fronta je izrabila to prepogosto napihnjeno "(prastaro) idejo o ogroženosti" in se je pognala v divjo revolucijo, da bi menda rešila slovenski narod uničenja s strani treh okupatorjev. Kolikokrat vendar slišimo to maloumno krilatico o uničenju, o genocidnosi in sistematičnemu potujčevanju z vseh strani. Celo z desne, a predvsem z leve. S strani starih dvornih partijskih zgodovinarjev in tudi mlajše generacije poslušnih inter-antifašističnih mamelukov. A komunistom ni šlo za nikakršen narod.

Komunisti oz. natančneje slovenski partizani in raznorazni "antifašisti" tudi predvojnega kova, so koncept naroda zlorabljali za uničenje naroda samega. Oni so za nos povlekli vse tiste zavedne narodoljube, ki so tako radi kleli lahe in švabe, a so imeli v glavi bore malo pameti, ki bi bila kaj več od golega instinkta ali pridno naučene propagande. In danes žanjemo, kar so oni posejali. Danes žanjemo silno narodno zavednost proletarskih brigad in velike množice partizanov, ki so menda tako zelo ljubili svoj narod, da ga niso želeli prepustiti domnevnemu uničenju. In kaj je to klasje, ki pada po tleh?
 
Vidimo, da so oni pripravili vse potrebne nastavke, da uničijo narod in da pojem "slovenski narod" postane le sopomenka za skupek ljudi z državljanstvom Republike Slovenije, ki živijo v isti državi v nekem trenutku zgodovine.

In kaj so vedno opozarjali "narodni izdajalci" in "petokolonaški belogardisti"? Ravno na to dejstvo. Komunist ne more biti narodoljub ali domoljub. Komunist je bil nekdaj internacionalen proletarec industrijskega tipa, danes pa je internacionalen metropolitanec dekadentnega človečanstva. Zato tovarišice iz Kombinata niso v svojem tolmačenju zahtev ohranitve slovenskega naroda, prav nič nasprotne svojim očetom. Tudi partizani niso imeli namena ohranjati slovenski narod, temveč so ga imeli namen uničiti in so ga de-facto uničili! Danes, ko se spreminja podoba naših mest in podoba našega podeželja, danes ko upada rodnost Slovencev in se v našo sredo priseljujejo tujerodni in tujerasni tujci, končno vidimo, kaj je bil namen one partizanske borbe.

Ta partizanska borba je parodirala slovensko nacionalno prenapetost, ki je v vsaki senci videla izbris slovenskega naroda in preko komične ubranitve slovenskega naroda pred uničenjem, ta isti narod dejansko uničila.

Da se pa danes tovarišice, ki prepevajo tiste ničvredne partizanske pesmi o slovenskem narodu in njegovi ubranitvi, obračajo zoper "kri in grudovstvo 19. in 20. stoletja", kamor bi se sicer moralo še do nedavnega uvrščati OF in partizane, pa je le dokaz, da smo pred tem, da mit zgodovinske ohranitve slovenskega naroda s strani partizanov, vsak čas implodira sam vase.

Na koncu koncev, morda še pravi čas, ali pa že prepozno, pa se bo razodela zgodovinska resnica, ki bo pokazala, kdo je bil v velikem sporu dvajsetega stoletja, na strani slovenskega naroda in kdo je bil na strani narodnega uničenja. Na koncu se bo izkazalo, da so bili domobranci in slovenska protirevolucionarna stran najpristnejše javljanje slovenske narodne bitnosti in zavednosti, medtem ko so bili partizani in "osvobodilna stran" v službi nadnarodne intelektualne in finančne oligarhije.

-NeoDomobranec

Domobranci niso prisegli Hitlerju - potrjuje govor Erwina Rösenerja

Velikokrat slišimo očitek, da so domobranci (Slovensko domobranstvo) "prisegli Hitlerju", in čeprav je zanikanje te nesmiselne trditve svojevrsten nesmisel, saj je dokazno breme na onemu, ki izreka takšno pozitivno trditev, pa si lahko tokrat pogledamo ali je bila prisega dejansko res izrečena Hitlerju ali ne. To si lahko ogledamo skozi prizmo samega nemškega okupatorja, odnosno vrhovnega poveljnika nemških zasedbenih sil, generala Erwina Rösenerja.

Na dan domobranske prisege 20. aprila 1944, je imel Rösener govor pred navzočimi domobranci. V tem sorazmerno dolgem govoru veliko operira z različnimi vprašanji zvestobe, časti in domovine ter za narodnega izdajalca imenuje vsakega, ki bi postal nezvest začrtanemu boju proti komunizmu. Dokler na samem koncu njegove besede ne nanesejo na "vodjo" nemškega rajha. Tedaj izreče zanimive besede:

 

"Vaša prisega, ki ima ozir na vodjo velike Nemčije, bo držala zvestobo, ker kadar koli bi bili v stiski in nevarnosti, vedno se lahko zanesete nanj in na njegove može. Bodite pa potem tudi vi njemu v bodoče zvesti!"

 
Če bi bila domobranska prisega od nemških zasedbenih sil in samega Rösenerja smatrana za prisego Hitlerju, potem bi Rösener jasno povedal navzočim domobrancem, da so dejansko prisegli Hitlerju in so mu torej dolžni zvestobo. A on pravi le, da ima prisega "ozir" na Hitlerja, kar z drugimi besedami pomeni, da prisega bežno omenja Hitlerja v smislu, da priznava, da so nemške sile "stoječe" pod "poveljstvom" Hitlerja.

Povedano drugače, Rösener se zaveda, da domobranci niso prisegli Hitlerju in mu torej niso dolžni zvestobe, izhajajoče iz tega naslova, zato jim zgolj svetuje oz. predlaga, da naj mu bodo "tudi" oni v prihodnje zvesti, saj bo nemška vojska zvesta njim v boju.
 
Tako je torej jasno, da ne domobranci sami, ne nemške zasedbene oblasti niso smatrale prisege za prisego Hitlerju in je ta floskula zgolj zrastla v glavah partijskih zgodovinarjev, ki so jo dalje potem vsadili v javni diskurz, da jo morejo uporabljati manj izobraženi, nizko inteligentni vsevedneži.
 
 
-NeoDomobranec, 20.4.2018

Kriminalizacija narodne tradicije

V blogu z dne 10.2.2018 smo na tem mestu opozorili na nujnost normalizacije domobranske zastave. Rekli smo, da se bo z naraščanjem uporabe slovenske protikomunistične in domobranske simbolike in ikonografije ta simbolika normalizirala in v nekem časovnem razponu se bomo osvobodili vsake stigme.

A kakor, da bi to normalizacijo komunisti že videli in se je ustrašili, je Zveza združenj borcev narodno osvobodilnega boja 13.3.2018 začela v javnost forsirati polemiko o prepovedi "fašističnih in nacističnih" simbolov. Komunisti hočejo, da bi se v javnosti razplamtela splošna polemika ravno pred državnozborskimi volitvami, zato so v predvolilnih mesecih začeli prirejati nekakšne javne tribune.

Njihov namen je jasen. Ne gre se jim za "fašistične in nacistične" simbole, temveč za kriminalizacijo protikomunističnih sentimentov oz. za kriminalizacijo narodne tradicije, kakor se je izrazila v splošnem protikomunističnem boju v letih 1942-1945. To se namreč kaže s tem, da so komunisti to iniciativo začeli ravno s povezovanjem domobranske zastave z nemško narodnosocialistično in torej tlačenje slovenske protirevolucije v koš megalomanizirano-demoniziranega "nacizma".

V času, ko Evropo pretresajo islamistični teroristični napadi, ko skrajne levičarske grupacije obnavljajo svoj ulični vpliv podoben onemu izpred prve svetovne vojne in po njej, so se naši slovenski komunisti, ki so še vedno parazitsko prisesani na vrat davkoplačevalskega telesa naroda, odločili, da so "fašistični in nacistični" simboli največji problem današnjika. In kako to utemeljujejo? Ker, navajam, "je prisotna belogardistična simbolika, postavljanje spomenikov izdajalcem pa je preprost prikaz nacističnih simbolov in vrednot."

Jasno je torej, da skušajo komunisti, s še zadnjimi močmi zavaljenih parazitov, preprečiti naraščajočo normalizacijo slovenskih proti-komunističnih enot, posameznikov in gibanj. Kajti Slovenci se vse bolj zavedajo, da so bili domobranci tisti, ki so ohranjali narod in bi ga ohranili ne glede na situacijo, medtem ko so komunisti vedno narodne interese prodali za neke pan-materialistične interese svetovne oligarhije, namreč ko so svoj boj za "proletariat" združili z bojem za ohranjanje kolonializma umirajočega britanskega cesarstva.

Komunisti torej nočejo prepovedi "fašističnih in nacističnih" simbolov, temveč kriminalizacijo avtentične narodne tradicije, izražene v tistem, kar oni imenujejo "belogardizem". Žalostno je, da skušajo komunisti s takšnimi taktikami prepovedovati slovenskenarodne simbole kakršen je kranjski orel ali slovenska trobojnica, v korist neslovenskih internacionalističnih simbolov.

Če jim bo torej uspelo s svojimi medijskimi pomagači, ki z lučjo pri belem dnevu iščejo "paramilitaristične desničarske enote", "koalicije neonacistov" in "sovražni govor", ustvariti splošno javno polemiko o tem ne-problemu, potem je treba opozoriti na nekaj nevarnosti.

Prvič, te predvolilne komunistične tribune je treba karseda ignorrirati. Te pasje procesije je sicer potrebno dodobra preučiti, a iz tega ne izdelovati nekega napihnjenega problema, ker to ni. Treba je razumeti, da komunisti s srhom opazujejo naraščanje zanimanja za slovensko tradicijo in slovensko domobranstvo ter se ravno zato tako napihujejo, čeprav jim realna moč polzi iz rok skupaj z odčaranostjo njihovih retoričnih hiperbol, kot so "belogardizem", "narodna svoboda", "iztrebljenje naroda", "narodni izdajalci"  itd. Kar si komunisti trenutno želijo je močna reakcija na takšne zamisli okostnelega revolucionarizma, s čimer bi težo takšne polemike prestavili na svoje nasprotnike. Mi jim takšnega zadoščenja ne smemo dati.

Tu je torej druga točka: velika odgovornost je na desnih političnih strankah, saj jih komunisti na ta način testirajo in jih naposled spravijo v kot. Komunistična taktika je, da ustvarijo problem, ki sploh ne obstaja in potem z njim mahajo na vse strani, da bi vzbudili reakcijo in nato precedens. Primer: dežurna kričačka na nacionalni televiziji na spletu najde obskurno Facebook skupino imenovano Legija smrti in jo ožigosa s klasičnimi revolucionarnimi izrazi. Desni politiki, včlanjeni v to skupino, se odzovejo z distanciranjem od skupine same in "vseh totalitarizmov". S tem je žurnalistka od desnice same dobila afirmacijo revolucionarne retorike in ustvarila svojevrsten precedens za nadaljni diskurz o takšnih temah. Desnica mora te politične podvige zaležanih komunistov enostavno ignorirati, ne da bi se čutila izzvana, da zahteva prepoved "vseh totalitarnih simbolov".

Torej tretjič, kontemporarna slovenska desnica od vsega najbolj obožuje izraz "vsi totalitarizmi" in iz tega dela še kup izpeljank ter zadovoljno operira z njimi. A s takšno retoriko nič ne opravi. Totalitarizem kot neka nadpomenka, ki bi enostavno in celostno zajela tri velika gibanja iz prve polovice dvajsetega stoletja, ne obstaja. Totalitarizem daje alibi konkretnim zločinom in zgodovinskim tragedijam, ki so jih izpeljali konkretni posamezniki, skupine in režimi. Totalitarizem je zgolj neka hiperbola, ki služi za poveličevanje liberalne demokracije ter za umivanje rok zahodnih vojnih mešetarjev, ki so za pol stoletja pol Evrope prodali komunistom. Če se pogovarjamo o konkretnih rečeh, jih realno in stvarno poimenujmo. Komunizem je komunizem, narodni socializem je narodni socializem in fašizem je fašizem. Opustimo izrazje kot npr. levi fašizem, totalitarizem, cvilizacija (kot nek abstraktni proti-pol totalitarizmu) ipd.

Zato torej ob zahtevah komunistov po prepovedi totalitarnih simbolov ni potrebe po nikakršni zahtevi o prepovedi vseh totalitarnih simbolov, ker je to voda na mlin ravno teh komunistov, ki vsiljujejo to nepotrebno debato.

Četrtič, kot smo videli v prejšnji točki, je jasno, da kontemporarno desnico mika, da bi se vključila v debato in prek nekoliko hlinjene zahteve po prepovedi vseh totalitarnih simbolov, implicitno zahtevala prepoved komunističnih simbolov. To pa je nesmisel. Zakaj? Zato, ker ravno tisti evropski veleumi, ki praznujejo dan spomina žrtev vseh totalitarnih režimov, še vedno pripisujejo neko vrednost našim domačim banditom, ki so vojno izrabili za uvedbo marksističnega družbenega reda, ter ga zaključili s krvavim finalom: pobojem tisočev svojih sorojakov v korist proletariata, ki ne pozna meja. In dokler bo v Evropi druga svetovna vojna še vedno prikazovana tako črno-belo, kakor da bi šlo v njej res za boj dobrega z zlim, toliko časa bo zahteva za prepoved komunističnih simbolov sizifovo delo.

In še petič, kot smo prej rekli, je prepovedovanje totalitarističnih simbolov nesmiselno in komplicirano. Zato je treba načelno nasprotovati vsakem prepovedovanju zgodovinskih simbolov. S prepovedovanjem simbolov ne bo nič rešeno, prepoved sama pa je problematična.

Če so bili določeni simboli uporabljani v nekem zgodovinskem, političnem ali vojaškem kontekstu, jih ne more nihče več izbrisati in popolnoma nepotrebno jih je prepovedovati. Prepovedovanje izvira predvsem iz totalne denacifikacije Nemčije in iz demonizacije narodnega socializma v širši Evropi in je pred tem popolnoma tuj koncept za neko indiferentno liberalno demokracijo. Prepovedovanje totalitarnih simbolov je, paradoksalno, totalitaristično dejanje, saj skuša poseči v celostno obstajanje človeka in kriminalizirati neko pasivno gesto izkazovanja simbolike. (Da ne bo pomote, tu ne trdimo, da je s tem, ker je nekaj totalitaristično, objektivno in univerzalno nemoralno. Pač pa bi od ljudi, ki si želijo prepovedi totalitarističnih simbolov, ne pričakovali totalitarističnih naziranj.)

Seveda komunistom državni totalitarizem ni nič tujega in zato jim tudi prepovedovanje določenih simbolov ni tuje, a vendar je treba tu apel na vse demokratične stranke, da ne bi kriminalizirale simbolov in s tem kaznovale tako banalnega in tako pasivnega dejanja, kot je izkazovanje neke slike, ki ji pravimo simbol. Kot rečeno prej, komunistični podvig je treba ignorirati, a vkolikor bi jim uspelo z medijskim rompompomom prignati stvari v parlament, je treba tu jasnega sklicevanja na zdravo pamet in tisto poveličevano svobodo.
 
Kajti tudi sama prepoved nekega simbola je problematična. Kako pa bomo sploh opredelili nek simbol za npr. narodno socialističen (dalje: nacističen)? Vzemimo najbolj tipičen primer: kljukasti križ. Kljukasti križ ni inherentno nacističen simbol, saj je obstajal že tisočletja pred ustanovitvijo NSDAP. Bomo torej kriminalizirali le faktičen nacistični simbol npr. nacistično zastavo s kljukastim križem oz. neko vojaško insignijo s kljukastim križem, ali pa bomo kriminalizirali vsak kljukasti križ, ki ga nariše nek šolar v svoj zvezek? Ista logika velja za rdečo zvezdo, vkolikor bi bila aktualna prepoved le-te (a pač ni). Bomo prepovedali oznako SS le na vojaških oznakah, ali tudi na ameriških in britanskih civilnih ladjah, če bodo priplule na našo obalo? Bomo prepovedali le liktorski sveženj na vojaških oznakah, ali pa bomo prepovedali tudi liktorske svežnje na spomenikih in bomo zakrili liktorske svežnje na francoskih državnih oznakah, če bo reportaža iz Francije po televiziji?

Skratka, prepovedovanje nacifašističnih simbolov je prvovrstna neumnost, ki se lahko porodi le v glavah čistokrvnih revolucionarjev.

-NeoDomobranec

Kako je odmevala smrt Riharda Jakopiča med okupacijo

 Rihard Jakopič, veliki slovenski slikar je umrl leta 1943, ko je bila Slovenija ravno okupirana po Osovini. Ljubljanska pokrajina in z njo Ljubljana, je bila zasedena od aprila 1941 do septembra 1943 od italijanskih zasedbenih sil. Jakopičeva smrt je padla ravno v zadnje obdobje italijanske okupacije.

Pogled v ožji detajl tedanjega vzdušja nam lahko prikaže precej dobro sliko o stanju slovenskega duha tega zgodovinskega trenutka. Bralec naj ostane predvsem pozoren na omembe o Slovencih, narodu ipd.
 

 

Novica o smrti

 

Slovenski dom, 22.4.1943

Akad. slikar Rihard Jakopič umrl

Starina slovenskih likovnih umetnikov, akad. slikar Rihard Jakopič, Je mrtev. Že dalj časa je bolehal. Včeraj dopoldne so prišle prve informacije, da se Rihard Jakopič nahaja v agoniji in da je pričakovati vsak dan katastrofe. Na svojem stanovanju, Novi trg št. 2. kjer je bival deset in desetletja, je včeraj ob 13.5 Izdihnil plemenito dušo. Položili so ga doma na mrtvaški oder. Pogreb pokojnika bo v petek ob 15.30 iz kapelice sv. Jožefa na Žalah na pokopališče pri Sv. Križu.

Njegovo veliko umetniško delo bo pač znal pravilno in točno oceniti umetnostni zgodovinar. Tu le kratek potek pokojnikovega bogatega življenja. Rihard Jakopič je bil rojen 12. aprila 1869 — dosegel je visoko starost 74 let — v Ljubljani, v Krakovem, kjer je imel njegov oče, podjetni trgovec France svojo hišo. Rihard je bil najmlajši med osmimi otroki. Obiskoval je osnovno šolo na Grabnu, nato realko v Vegovi ulici, iz katere je izstopil kot šeslošolec. Jeseni 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo, toda zaradi bolezni se je kmalu vrnil domov. Po dveh letih je odšel v Monakovo, kjer je leta 1890 vstopil v Ažbetovo slikarsko šolo. Od l. 1900 je stalno živel v Ljubljani in se začel živahno udejstvovati na umetniškem polju. Bil je med ustanovitelji Slovenskega umetniškega društva. Sodeloval je pri organizaciji I. slovenske umetnostne razstave. Vsa leta do izbruha prve svetovne vojne 1914 je marljivo slikal in obiskoval razne kraje v okolici in po Gorenjskem. S težkimi gmotnimi žrtvami je sam sezidal razstavni umetniški paviljon, za katerega sprva ni našel primerenga umevanja pri pristojnih in odločujočih oblasteh. V »Jakopičevem paviljonu« so se od leta do leta vrstile razstave likovnih umetnikov.

Jakopičevo slikarsko delo je zelo obširno. Ni lahko pregledno. Spadal je med prve slovenske impresioniste. Vsestransko pa je pokojnik posegal v življenje slovenskih umetnikov, kajti namen njegovega paviljona je bil v prvi vrsti, da bi bilo z rednimi razstavami slovenskemu umetniku omogočeno pokazati javnosti vse uspehe in celoten razvoj. Povsod je deloval na to, da bi slovenska
umetnost zaživela svojstveno življenje.

Po dolgih letih dela je bil naposled imenovan za člana Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Bodi pokojniku ohranjen časten in trajen spomin!
 

Slovenski narod, 22.4.1943

Rihard Jakopič

Slovensko umetnost je zadel nov hud udarec. Komaj smo nedavno pokopali enega izmed stebrov stare generacije slovenskega slikarstva Ivana Vavpotiča, se je davi razširila oma po Ljubljani žalostna vest, da mu je sledil v boljše onostranstvo sam vodja slovenskih impresionistov, naš najpriljubljenejši umetnik Rihard Jakopič. Z njim izgublja slovenski narod enega svojih najzaslužnejših sinov in enega svojih največjih slikarjev.

Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila 1869 v Ljubljani in je tako pred dnevi dopolnil 74 leto. V Ljubljani je tudi obiskoval realko, nato pa je odšel leta 1889. na slikarsko akademijo na Dunaj, naslednje leto pa na akademijo v Monakovem. Od leta 1891. je tri leta delal pri Ažbetu v Monakovem, nato pa se je kmalu preselil v Prago, kjer je od leta 1903. do 1904. oblikoval svoje sposobnosti pri češkem slikarskem mojstru Hinajsu. Preselil se je nato v Škofjo Loko, od tam pa leta 1906. v Ljubljano.

Leta 1907. je skupno s Sternenom osnoval v Ljubljani risarsko in slikarsko šolo, ki jo je vodil do leta 1914. Zelo se je trudil, da bi pripravil slikarjem tudi primerne prostore za razstavljanje. V ta namen se je leta 1908. lotil zidanja paviljona ob vhodu v Tivoli, ki nosi še danes po njem ime. Ta paviljon je pozneje prešel v last mestne občine. V Krakovem, kjer se je rodil, je Rihard Jakopič preživljal tudi svoja zadnja leta. Umrl je včeraj ob 13.45.

Med njegovimi deli je največ pokrajin in portretov v impresionističnem smislu in tehniki. Število njegovih razstav je zelo veliko tako v Ljubljani, kakor v vseh večjih mestih v tujini. Prvič je Rihard Jakopič razstavljal v Ljubljani leta 1900. Nato pa od časa do časa in so bile njegove razstave vedno znamenit umetniški in družabni dogodek. V vrsti starejših razstav omenimo, da je leta 1904. razstavljal na Dunaju in Beogradu, leta 1905 v Londonu in Sofiji, leta 1906 v Varšavi in Krakovu, leta 1910 v Rimu, 1912 v Beogradu, večkrat v Zagrebu in leta 1919 v Parizu. Številne so tudj njegove razstave po prejšnji svetovni vojni.

Za razvoj našega modernega, slikarstva si je Rihard Jakopič pridobil nevenljive zasluge. Bil je vedno v prvih vrstah med borci za novo impresionistično umetnost. Neuklonljivo je zastopal novi svetovni in umetniški nazor, ki je v zadnjih desetletjih preteklega stoletja prodiral v Evropi pripravljajoč duhovno in umetnostno revolucijo. Bila je to ena najlepših dob v razvoju naše umetnosti. Skupno z Jakopičem so nam naši slikarji Ažbe, Grohar, Vesel, Kobilčeva, Sternen, Jama in drugi ustvarili umetnine, ki se morejo meriti z umetninami vsakega večjega naroda. S svojimi visokimi kakovostmi so naglo prodrli tudi v tujino in tako zanesli naše ime v svet. Kar so bili Kette, Murn, Zupančič in Cankar v pesništvu in pripovedništvu, to so bili z Rihardom Jakopičem naši impresionisti v slikarstvu.

Rihard Jakopič je neumorno delal vse svoje življenje in v delu ga je zatekla tudi smrt. Bil je pravi tip umetnika svojega časa in svoje sredine. Svoje poslanstvo je nosil z največjim pogumom in črpal neizmerne sile z a svoje oblikovanje iz svoje bogate notranjosti, žrtvoval je svoje življenje popolnoma svojemu idealu in narodu. Skromna počastitev za vse njegove zasluge ga je doletela, ko je bil ob ustanovitvi izvoljen za člana Akademije znanosti in umetnosti.

Ob njegovi smrti se klanjamo njegovemu velikemu delu in mu želimo, da bi mu nudila domača zemlja po tolikih naporih in žrtvah miren večni počitek. Slava mu!

*

Pogreb pokojnika bo v petek ob 15.30 iz kapelice sv. Jožefa na Žalah. Globoko prizadetemu sorodstvu izrekamo iskreno sožalje.

Slovenec, 23.4.1943

Mojster slovenskih slikarjev akademik R. Jakopič umrl
 
Včeraj ob dveh popoldne je na svojem domu na Novem trgu št. 2 umrl največji slovenski slikar, mojster naših mojstrov, Rihard Jakopič, član slovenske Akademije znanosti in umetnosti. Z njim se poslavlja od nas markantna postava velikega slikarja, ki stoji že na začetku slovenske moderne umetnosti na višku svoje moči, kakršno je ohranil do zadnjih dni, ko mu je smrt iztrgala kist iz rok in omrtvila njegovo v barvah pojoče srce. Zanimivo je, da je prav na dan njegove smrti izšel Dom in svet, ki kot glavno umetniško prilogo prinaša celostransko podobo njegove Slovenske Marije s svetlo cerkvico v ozadju. Zdaj je njegov duh poletel tja v višave, odkoder sveti v čudovitih barvah ta cerkvica kot simbol naše vere v nesmrtnost.

Toda mojster Jakopič je dosegel nesmrtnost tudi na zemlji in bo živel vedno v svojih barvah, v svoji veliki umetnosti, ki spada med tiste velike vzpone in vrednote slovenskega duha, s katerimi lahko stopimo pred široki svet in izpričamo svojo duhovno zrelost in svojo umetniško moč. Zadnji monumentalni kodeks njegovih podob, ki so izšle tudi s podporo pokojnega velikega častilca njegove umetnosti dr. Natlačena, ga je pokazal v veličastni podobi svetovnega mojstrstva ter naše svojskosti tako povezanega s slovensko zemljo, da moremo to umetnost imenovati specifično slovensko, dočim je prejšnja bila slej ko prej zelo pod vplivom svetovnih tokov. Z impresionizmom začenjajo nekaterniki šele šteti slovensko umetnost, in višek slovenskega impresionizma bo slej ko prej predstavljal še vedno Rihard Jakopič, on, ki je danes zaključil svojo življenjsko pot in bo odslej živel med nami kot nesmrtni pesnik barv in naše pojoče zemlje.

Rihard Jakopič se je rodil leta 1869 ter je tako umrl star 74 let. Bil je pravi Ljubljančan po rojstvu in življenju. Po realki v Ljubljani se je vpisal na dunajsko akademijo, pozneje pn na monakovsko, kjer je vstopil v Ažbetovo šolo, iz katere je izšla naša nova umetnost z mojstri Groharjem, Jakopičem, Jamo, Sternenom in najstarejšim Veselom. Zadnjih štirideset let je živel v Sloveniji, v začetku na podeželju (Škofja Loka, Dobrova itd.) in marljivo sodeloval pri organiziranju prvih slovenskih umetniških društev in razstav. Z njegovim imenom je zvezana I. slovenska umetniška razstava, ustanovitev »Save«, pa tudi prvi veliki uspeh na Dunaju (pri Miethkeju). Med tem je bil nekaj časa v Pragi pri Hynaisu in na Dunaju, odšel v Beograd, kjer je pomagal pri organiziranju I. skupne umetniške razstave, hotel je oditi v London na razstavo kot delegat, pa se je v Kölnu ponesrečil in se vrnil zopet v domovino, kjer si je ustanovil družino in se naselil zu stalno v Ljubljani. Tu je pred prvo svetovno vojsko z velikimi stroški sezidal razstavni paviljon, ki nosi njegovo ime »Jakopičev paviljon«, tudi še sedaj, ko ga je prodal mestni občini in ga upravlja Narodna Galerija.

To je samo kratek oris njegovega življenja, ki ni veliko po zunanjih dogodkih, temveč po notranji umetniški sili in izrazu, v katerem je nam ustvaril svojo umetnost, polno priznanja in uspehov v življenju, in ki ji je usojeno, da bo živela vedno mlada kot slikarska simfonija enega največjih slovenskih umetnikov. Ni sedaj prilika, da bi navajali, kje vse vise njegove podobe v svetu in doma, da krase najvišje naše predstavne prostore in krase našo domačnost pri neštetih družinah. Pa tudi ne, da bi znanstveno označevali in določili njegovo umetnost, ki bo predmet še mnogim in mnogim kritičnim raziskovalcem njegovega slikarskega sloga. Toda človek se ne preneha zamikati v njegove čudovite barve, pa naj gleda monumentalnega Slepca, ali rdečih gorečih barv Kamnitniko, večno se spreminjajočih Križank, raznih Jeseni, Save z valovjem, ki se preliva po platnu v vsej svoji živi sinjini, škoda, da razpadajo njegove veliko freske na Ahacljevi cesti, s katerimi je dal svoj veliki tekst. Človek gleda njegove žive študije, njegove kosce, matere in težake, pa vidi, kako dovršen risar je bil pokojni mojster, resnično — voditelj naše moderne umetniške generacije, katerega cena ni nikdar padala, temveč samo rastla in raste. Tako je živel med nami s svojo značilno preroško postavo kot Mozes, ki je s palčico svoje umetnosti čaral iz skal studence najčistejših barv ter pojil z njimi naše srce, hlepeče po njegovi barvni harmoniji. Zdaj je izvir tej pesmi usahnil; ostala pa je pesem sama, drhteča kot je drhtela v navalu barvne lepote duša, ki jo je ustvarjala. In v njej bo Jakopič umetnik živel med Slovenci na vekomaj!

Pogreb velikega mojstra bo na veliki petek ob pol štirih popoldne z Žal, iz kapelice sv. Jožefa. Mestna občina ljubljanska, katere častni član je, mu bo oskrbela slavnostni pogreb, da se s tem pokloni njegovi veliki umetnosti in počasti njegov spomin kot njegovo rojstno mesto in mesto njegove slave. In poslovili se bodo od njega piijatelji slovenske umetnosti, kličoč mu v grob:

Slava! Slava! Slava! Njegovi duši pa mir, ki naj ga uživa v Gospodu!

 

Jutro 23.4.1943

Rihard Jakopič

Slov. upodabljajoča umetnost je izgubila svojega reprezentanta. Osrednje osebnosti našega umetniškega življenja v zadnjih štiridesetih letih, mojstra Riharda Jakopiča ni več. Njegova roka je za vedno odložila čopič, ki je s tolikim uspehom poveličeval lepoto, sijaj in barvitost narave, veličastvo vsega stvarstva. Po kratkem presledku je sledil Ivanu Vavpotiču njegov starejši prijatelj in tovariš izza mladostnih let slovenske Moderne, Ažbetov učenec, vodilni slikar impresionistične generacije, redni član Akademije znanosti in umetnosti Rihard Jakopič.

Smrt se mu je bližala že nekaj časa. Potihoma je hodila krog njega; častitljivi starec s tisto dolgo leonardovsko brado, ki je dajala njegovemu obličju izraz preroka, vidca in modreca, jo je morda podzavestno slišal in se ni bal njene bližine. Že nekaj tednov so prihajali iz mojstrove okolice glasovi, da čedalje bolj slabi, vendar ni nihče mislil, da ga bo pobralo prav v velikem tednu in da bodo velikonočni zvonovi zapeli že nad njegovo gomilo na lepem Ljubljanskem polju.

Tako se rušijo v večnost vrhovi naše kulturne preteklosti. Pod njimi pa že dolgo klije in raste novo,  mlado življenje; cela vrsta umetniških generacij, ki so videle v Rihardu Jakopiču svojega očaka, tekmuje v stvarjalnem delu in razmnožuje vrednote slovenskega umetnostnega zaklada. Poganjajo kvišku novi vrhovi, odpirajo se novi razgledi in pogledi, zmagovito življenje gre neugnano svojo pot. Rihard Jakopič je iz svoje samote, v kateri je preživljal zadnja leta, blagoslavljal to rast, saj je do zadnjega in tudi v času, ko na veliko gospoduje smrt, veroval v svetost in veličino življenja. Bil je vso svojo dolgo dobo pravi slikarski pesnik življenja, sonca, svetlobe, barv, prelivanja, rasti in sile; v njegovi umetnosti sta se izražali skozi neštete podobe slovenskih krajin, figur, interierov in drugih motivov naša skupna vera in ljubezen. Skozi Jakopičevo umetnost je spregovorilo to, kar je v nas, v našem kolektivu, najboljšega in najlepšega. Za njim je zdaj zazijala vrzel, kakor za vsem, kar je enkratno in se več ne vrača. Bil je več kakor samo eden izmed slikarjev: bil je svojska in edinstvena stvarjalna osebnost. Življenje pojde mimo njega, kakor je hodilo že doslej, umetnost se razvija na drugih in drugačnih poteh, toda nikdar ne bo mogla tradicija slovenske upodabljajoče umetnosti — preko njega. Stal bo pred njo velik in samorasel, pravi reprezentant slovenskega slikarstva v prvi polovici našega stoletja.

*

Rihard Jakopič je zelo znana in popularna osebnost. O njem je izšel za šestdesetletnico zbornik, ki je ena naših najlepših knjig in za sedemdesetletnico obsežna knjiga s premnogimi krasnimi ilustracijami. Vse do zadnjih let se je redno pojavljal na vseh manifestacijah našega kulturnega življenja, pozoren na vse strani, kakor pristoja možu žive inteligence. Bil je dojemljiv za vse, kar je lepo in pomembno; vserazumevajoč in lahko bi rekli — vse odpuščajoč človek, dober po srcu kakor domač kruh, mehak in sanjav, po poli pesnik, po poli filozof, v vsem pa slikar, kakor smo jih imeli le malo: oboževalec barv, lepote, harmonije.

Rodil se je v Ljubljani aprila (12.), kakor je aprila umrl; doživel je 74 let. Bil je sin trnovske fare, iz dobre malomeščanske rodbine. Študiral je na ljubljanski realki, l. 1889. se je vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, l. 1890. pa na akademijo v Monakovem. Tri leta je delal pri našem rojaku Ažbetu, nekaj časa se je — prav kakor njegov mlajši tovariš Vavpotič — uril pri mojstru Hynaisu v Pragi, v l. 1902—1906 je živel v Škofji Loki in s tovariši pridno slikal. Od l. 1906 živi stalno v Ljubljani. L. 1907. je skupno s tovarišem Sternenom ustanovil risarsko in slikarsko šolo, ki jo je vodil do l. 1914. L. 1908. je dal zgraditi paviljon, ki je dobil ime po njem in v katerem so bile odtihmal največje slovenske umetnostne razstave.

Jakopičevo ime je nerazdružljivo spojeno z nastopom, razvojem, slovesom in z vso problematiko slovenskega impresionizma, ki je postal najizrazitejši izraz slovenskega čustva in umetnostnega čuta v slikarstvu; ta struja je bila na področju upodabljajoče umetnosti najvernejša oblika slovenske Moderne. Jakopič je bil in ostane v naši umetnostni zgodovini veliki mojster in ideolog impresionizma. Ustvaril je visoko število slik v olju, razstavljal je povsod — doma in v inozemstvu — kjer se je uveljavljala slovenska umetnost. Njegova dela so na reprezentativnih mestih doma in v nekaterih krajih izven Slovenije. Za podrobno naštevanje ni v tem okviru ne časa ne prostora. Njegove slike vise v številnih slovenskih meščanskih hišah, za nje je bilo od leta do leta večje povpraševanja, znak, da je nekoč malo razumevani mojster luči, barve plenerizma, prehodov, vibracije ia subtilne gmotnosti, slikar spiritualnih razpoloženj, postal popularen in domač. To mu je lahko bilo okrog sedemdesetletnice v veliko tolažbo; mogel je reči, da ga je njegov narod spoznal in vzljubil.

Rihard Jakopič je delal in snoval do zadnjega časa. V prejšnjih letih se je oglašal tudi s peresom. Njegovi sestavki v »Jakopičevem zborniku« in v starejših letnikih raznih revij, njegova refleksivna proza, razodevajoča filozofsko potrebo umetnikovega duha, sodi med najpomembnejše, kar so ustvarili s peresom slovenski umetniki. Jakopičevo razgledanost in globino mišljenja izpričujejo tudi razgovori, ki so bili objavljeni v zborniku — izjave, ob katerih mislimo na Rodina in njegove razgovore o umetnosti.

Sedaj je ta značilna, korenito naša in za vedno nepozabna osebnost dopolnila zemeljsko pot. Končano je bogato življenje, ki se je izpopolnjevalo v delu in v boju — v dveh silah, ki najbolj razvijata v človeku božjo iskro, talent. Rihard Jakopič je umrl, da zaživi med nami kot trajni penat slovenske duhovne kulture.

Refleksije

Slovenec, 24.4.1943

Mojster Rihard Jakopič nevzdramno spi

Sožalje Visokega komisarja družini

Veliki slovenski slikar in očak slovenskih likovnih umetnikov Rihard Jakopič se je mirno, vdano in pripravljen ločil od tega sveta ter se preselil v večnost. Pokojnik je bil globoko veren in pobožen, tako kakor je vsak globok umetnik. Rad je prebiral Aleša Ušeničnika modroslovne knjige in jih je pred meseci naročil v najlepši vezavi. Pokojnik je bil resnično dobrega srca. Bil je tih podpornik pravih revežev. Še tik pred njegovo smrtjo sta potrkala na njegovo stanovanje dva podpore potrebna, ki ju je pokojnik skrbno podpiral. Mnogi siromaki, potrebni resnične podpore, so v njem videli pravega podpornika, nekateri so ga kar kratko imenovali: »Naš oče!« Bila je to pokojnikova najlepša stran, da nikomur ni črhnil niti besedice, komu je izdal kak denar. Dostikrat je sam naglasil v razgovorih:

»Človek je toliko vreden, kolikor ima v sebi ljubezni.«

Lahko je pokojnik umrl. Slutil je že poprej, da bo treba nastopiti pot v večnost. Govoril je tu in tam mirno: »Umrl bom!« In njegov krasen značaj kaže tudi, kako je vse posvetne stvari lepo uredil pred smrtjo.

Pokojnik je bil res mehka umetniška duša, ki so ga strle grozote realnega življenja. Zadnja leta je bolehal na epilepsiji, ki jo je znal dolgo skrivati in ni o tej bolezni nikdar govoril. Ko je slikal pred leti sliko tihožitja krizantem, ga je prijelo, in takrat je imel pogovor s smrtjo.
 
Na mrtvaški oder so pokojnika položili doma na njegovem stanovanju na Novem trgu št. 2. Do danes opoldne je tam ležal na odru, ki je bil obdan z raznimi venci. Opoldne so krsto prepeljali z avtofurgonom na Žale v kapelico sv. Jožefa, od koder je bil popoldne pogreb na pokopališče k Sv. Križu. Redki so prihajali pokojnika kropit. Morda niso vedeli, da leži doma?

Brž, ko se je zvedela novica o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki komisar takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih poklicev in umetnikov, da v njegovem imenu izrazi sožalje pokojnikovi družini.

Dopoldne je pokropil blagega pokojnika župan ljubljanski general Leon Rupnik. Pač pa so ga obiskali na mrtvaškem odru številni njegovi stanovski tovariši, ki so njegov zadnji lik hoteli zajeti na svoj papir v spomin na največjega med njimi. Tako so risali njegovo mrtvo mirno obličje slikarji Jakac, Debenjak, Sedej, arh. Oražem in drugi, mrtvaško masko pa sta posnela akademska kiparja K. Putrih in Z. Kalin. Danes prinašamo risbo akad. slikarja Božidarja Jakca, kakor jo je narisal na veliki četrtek, jutri pa bomo objavili posmrtno masko, delo omenjenih dveh kiparjev.

Jutro 24.4.1943

V spomin Rihardu Jakopiču

Naslednje vrstice nam je poslal v objavo pokojnikov prijatelj g. Ivo Berščak namesto nagrobnega govora.

V dneh, ko me usoda najbolj bije, v trenotku, ko najbolj potrebujem Vašega sveta. Vaše tolažbe in Vaše bodrilne besede, ste me zapustili.

Če Vas imenujem samo z Vašim priimkom — je to veliko, saj Vam enakega ni več med nami. Predragi moj dobri, preodobri prijatelj! Vedno ste želeli, da Vas nagovarjam samo s priimkom. Vi edini veliki Človek za našim Cankarjem, veliki mojster čopiča, največji sedanji filozof našega naroda in človek v pravem smislu te besede ste odklanjali vse posvetne časti in slavo. Odvratno Vam je bilo materialno bogastvo, zato Vaše sočutje in usmiljenje do reveža ni poznalo meja. Danes se ne zavedamo in nam še dolgo ne bo jasno, kaj smo z Vami izgubili. Mislim predvsem vse one, ki pravijo, da so predstavniki naroda in one, ki so Vam v Vašem vsestranskem preobilnem delu metali polena pod noge! Toda že v trenutku, ko se je razširila vest o Vaši smrti, so srca neštetih revežev, starčkov, mamk in otrok, ki sva jih na poti v Vašo delavnico in iz nje srečavala, vztrepetala in zajokala. Vsi ti nešteti reveži, ki jim niste nikoli odklonili pomoči — tudi tedaj ne, ko se Vam je očitalo, da sta dva dinarja za berača preveč. V imenu vseh teh neštetih hvaležnih siromakov Vam izrekam najprisrčnejšo zahvalo! »Kdor te prosi, daj mu; in kdor hoče od tebe na posodo, ne odreci mu« (Matevž č. p. 42. v.). Tega nauka ste se držali, in nikdar ni vedela levica, kaj je dala desnica!

Ni tako dolgo od one srede, ko sva na mestu, kjer je Vaše telo tako spokojno zadnje ure ležalo, govorila, da bo kmalu dvajset let, kar se poznava! Ali ste ob Svoji tožbi, da se ne počutite dobro, slutili, da Vas ne bom več spremljal v atelje? Pred mojimi duševnimi očmi gre vse to 20-letno znanje z Vami kot film, le žal, da ne morem — ker bi bilo predolgo in ni čas za to — navesti razgovorov, ki sva jih imela pod zelenimi kostanji, pozneje v Vašem domu na poti v atelje in iz ateljeja, napisati vse Vaše izjave velikega Modreca, velikega Človeka in velikega umetnika! Večkrat ste rekla: »Umetnik, ki ni obenem tudi človek, ni umetnik!«

V izredno čast si štejem Vaše neomejeno zaupanje, ko ste mi po Svoji prvi bolezni izročili ključe Svoje delavnice, Svojega svetišča, da sem po Vašem naročilu izbral slike in Vam jih prinesel! In kolikokrat sem Vas tja spremljal. Vedno z novim veseljem, novim odkritjem in dokazom Vaše nezmerne stvariteljske sile! Še danes vidim Vaš nasmeh, Vaše sijoče prijazne oči, ko sem Vas ob nekem obisku, ko sva prekladala in izbirala slike, strmeče pogledal in vprašal: »Gospod Jakopič, ali je to mogoče? Ali ste res Vi vse to ustvarili?!«

Sami ste vedeli, da naš rod svojih velikih mož v življenju nikdar ni dovolj cenil! Nihče, celo Sin Božji ni bil dobrodošel prerok v svoji domovini!

Blagohotno ste vsakomur in vsem odpuščali in šli Svojo pot do najvišjega cilja, ki ga je mogoče doseči, do velikega umetnika, filozofa in nesmrtnega človeka! Naj Vaše izmučeno truplo v miru počiva v rodni grudi, Vaša zlata duša raj uživa pri Bogu, Vašemu delu pa nesmrtna slava!

Hudo prizadete svojce naj tolaži zavest, da plakajo za Njim nešteti znanci, prijatelji, reveži in otroci ter da bo prišel dan, ko se bo zavedel smrti svojega Velikega sina ves narod!

Pogreb

   

Slovenski dom, 24.4.1943

Akad. slikarja Riharda Jakopiča zadnja pot

Truplo akad. slikarja Riharda Jakopiča v skromni krsti so najprej položili na njegovem domu na Novem trgu št. 2 v veliki sobi, ki jo je pokojnik zadnji čas uporabljal za svojo delavnico, ko ni mogel več hoditi v svoj atelje na Mirje, na mrtvaški oder, okoli katerega so bili razvrščeni lepi venci, tako venec Visokega komisarja Eksc. Graziolija, mestne občine ljubljanske, Akademije znanosti in umetnosti, dr. Frana Windischerja in drugih. Brž ko se je zvedela novica o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki komisar takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih poklicev in umetnikov, da v njegovem imenu izrazi sožalje poojnikovi družini.

Včeraj dopoldne so pa pokojnika prišli kropit njegovi stanovski tovariši, slikarji in kiparji, ki so posneli mrtvaško masko in ki so ga tudi skicirali, dalje župan ljubljanski g. Leon Rupnik in še mnogi drugi. Z avtofurgonom mestnega pogrebnega zavoda so nato opoldne pokojnika prepeljali na Žale v kapelico sv. Jožefa, od koder je bil nato ob 15.30 pogreb na pokopališče k Sv. Križu.

Že mnogo poprej pred pogrebom so se zbirali na Žalah zastopniki raznih kulturnih društev in ustanov, pokojnikovi prijatelji in znanci, v prav velikem številu pa slovenski umetniki, slikarji in kiparji s predsednikom Društva slovenskih likovnih umetnikov g. Sašom Šantlom na čelu. Med odličniki so bili: zastopnik Visokega komisarja, predsednik Akademije znanosti in umetnosti, univerzitetni profesor dr. Milan Vidmar, univ. prof. dr. Rajko Nachtigal, rektor univerze dr. M. Kos, zastopnik mestnega župana, načelnik prosvetnega oddelka dr. Pretnar, nestor slovenskih igralcev g. Danilo Cerar, za Narodno galerijo predsednik dr. Fran Windischer, predsednik Novinarskega društva in glavni urednik »Slovenca« g. Ruda Jurčeč ter mnogi kulturni delavci.

Kanonik dr. Tomaž Klinar je ob asistenci duhovščine opravil pred kapelo sv. Jožefa cerkvene molitve in blagoslovil krsto, ki je bila nato prenešena pred pročelje Žal, kjer se je od pokojnika v imenu Akademije znanosti in umetnosti poslovil predsednik dr. Milan Vidmar. Razvil se ja zatem žalni sprevod, ki je bil za pokojnika prav časten in dostojen. Ob pokojnikovem grobu pa se je naposled poslovil v imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov predsednik g. Saša Šantel, ki je med drugim povedal:

Rihard Jakopič! V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov Ti izročam, nepozabni mojster, zadnie iskrene pozdrave vseh njegovih, članov — slikarjev in kiparjev. Tvoje ime ni bilo samo ime našega najmarkantnejšega tovariša — bilo je več kot to: označba za dobo, v kateri se je povzpela slovenska likovna umetnost do neslutenega razvoja, a tudi označba za gledanje na ustvarjalno delo likovnega umetnika.

Iz Monakovega si presadil nove, sveže ideje slikarstva na slovenska tla, a vendar nisi bil nikdar posnemovalec, temveč si od začetka sledil le svojemu čudežnemu notranjemu nagonu, ki je iskal vedno nove načine barvnega izražanja. Iz impresionističnega plenerizma si naredil razvoj v skoraj abstraktno barvno muziko, kjer je predmestnost stopala v ozadje, a se je bistvo Tvojih neštetih ustvaritev javljalo v globoko občutenih barvnih sozvokih.

Tako slikanje, posebno ob prelomu starega akademizma ni moglo biti popularno in zato Ti široko občinstvo ni moglo takoj slediti. Vsak drugi na Tvojem mestu bi bil klonil, a Ti si v globokem prepričanju svojega poslanstva neustrašeno nadaljeval in si ostal svojemu programu zvest do svoje smrti.

Veliko zadoščenje Ti je moralo biti, ko si videl, da so Tvoja stremljenja našla vedno večji krog strokovnjakov in laikov, ki so Te razumeli. Posebno med mlajšimi generaciaini likovnih umetnikov se je število občudovalcev Tvoje umetnosti večalo od leta do leta. Pri tem je v veliki meri sodelovala tudi Tvoja osebnost. Tvoja vsestranska globoka izobrazba. Tvoja sposobnost, ki si z njo z živo besedo zastopal svoje umetnostne nazore, so Te oblikovale v osrednji lik med vsemi slovenskimi slikarji. Že Tvoja zunanjost, ki je spominjala na klasične figure renesančnih mojstrov, je vplivala sugestivno na Tvojo okolico. Bil si mlajšim sodnik, učitelj in oče obenem, spoštovali smo Te vsi ne samo kot slikarja, temveč tudi kot filozofa, ki ni nikdar gledal na male slovenske razmere s kakega ozkega strankarskega stališča, temveč s širokega vidika vseobčega človečanstva, ki sta mu edina kažipota dobrota in lepota.

Rihard Jakopič! Nikdar ne bomo pozabili Tvojega zvestega sodelovanja pri vseh borbah, ki smo jih vodili za dosego boljših življenjskih prilik slovenskega likovnega umetnika!«

Predsednik g. Šantel je nato v glavnih in splošnih obrisih očrtal pokojnikovo delo pri organizaciji slovenskih likovnih umetnikov in pri organizaciji različnih slovenskih umetniških razstav od začetka tega stoletja naprej.

Pokojnika so v prav velikem številu spremili tja do groba slovenski likovni umetniki. Pogreb je bil na stroške mestne občine ljubljanske.
  

Slovenski narod, 24.4.1943

Zadnja pot Riharda Jakopiča
 
Do zadnjega počivališča je zemske ostanke nesmrtnega mojstra spremila vsa kulturna Ljubljana

Včeraj popoldne se je kulturna Ljubljana dostojno poslovila od zemskih ostankov akademskega slikarja Riharda Jakopiča, ki je bil eden izmed glavnih stebrov slovenske upodabljajoče umetnosti. Njegovi zemski ostanki so bili položeni na visok oder v njegovi delovni sobi v stanovanju na Novem trgu.

Brž ko se je razširila novica o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki Komisar takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih, poklicev in umetnikov, da v njegovem imenu izrazi sožalje pokojnikovi družini.

Stanovski tovariši, prijatelji in znanci, ki jih je imel veliki pokojnik izredno veliko število, so se od njega drug za drugim poslavljali in kaj kmalu je bil Rihard Jakopič skoraj dobesedno zasut s krasnimi šopki različnega cvetja. Za našo likovno umetnost nenadomestljivi pokojnik je zaspal večno spanje kakor človek, ki po poštenem delu pokojno leže k zasluženemu počitku. Njegovega obraza tudi smrt ni spremenila. Negibno je ležal tam na odru in je bil prej podoben pokojno spečemu živemu človeku kakor pa mrtvecu.

Že mnogo pred 3. uro se je zbralo pred kapelico sv. Jožefa na Žalah izredno veliko število pogrebcev, ki so prihiteli, da spremijo zemske ostanke Riharda Jakopiča do njegovega poslednjega doma. Pogrebnim svečanostim so prisostvovali tudi mnogi predstavniki naše javnosti. Med drugimi so bili prisotni zastopnik Visokega komisarja, nadalje mestni svetnik polkovnik Andrejka, načelnik kulturnega odseka mestne cbčine dr. Pretner in sodnik Mulaček, ki so zastopali ljubljanskega župana Leona Rupnika in mestno občino ljubljansko. Ljubljansko vseučilišče je zastopal rektor prof. dr. Milko Kos, Slovensko akademijo znanosti in umetnost predsednik dr. Vidmar in tajnik dr. Ramovš, Pokrajinsko zvezo svobodnih poklicev in umetnikov njen predsednik inž. Milko Pirkmajer, Narodno galerijo njen predsednik dr. Fran Windischer, Društvo slovenskih likovnih umetnikov predsednik akad. slikar prof. Saša Šantel in zastopniki vseh drugih ljubljanskih kulturnih ustanov. Nadalje so bili še prisotni zastopnika našega impresionizma Matija Jama in Matej Sternen, premnogi stanovski tovariši, vseučiliški profesorji, člani Akademije znanosti in umetnosti, med njimi F. S. Finžgar in dr. Lajovic, številni prijatelji in znanci, posebno zastopstvo arhitektov, književniki in glasbeniki, zastopniki tiska in še mnogo drugega občinstva.

Ob napovedani uri je ljubljanski stolni kanonik dr. Klinar ob asistenci treh duhovnikov opravil žalne molitve, nakar je dr. Vidmar v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti spregovoril nekaj ganljivih besed o nevenljivem delu nenadomestljivega pokojnika. Med drugim je poudaril važnost Riharda Jakopiča za našo upodabljajoča umetnost sploh in je podčrtal neprecenljive zasluge, ki jih je imel za Akademijo znanosti in umetnosti, katere član je bil. Dr. Vidmar je nadalje kratko orisal ogromno življenjsko delo mojstra naših impresionistov in se je dotaknil njegovega delovanja na področju upodabljajoče umetnosti.

Po govoru predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je izpred kapelice sv. Jožefa zvrstil dolg pegrebni sprevod proti cerkvici Sv. Križa na pokopališču. Najprej so nesli mnogo krasnih vencev, sledila je pokojnikova krsta, ki je bila vsa obsuta s cvetjem. Za krsto so stopali užaloščeni sorodniki, za njimi predstavniki oblasti in ustanov, vseučiliški profesorji, člani Akademije znanosti in umetnosti, dolga vrsta stanovskih tovarišev in drugi, ki so spremljali velikega pokojnika na zadnji poti. Sprevod se je ustavil pred cerkvijo, v kateri je stolni kanonik dr. Klinar bral žalne obrede, nakar so krsto prenesli do odprtega groba.

Pred Odprtim grobom se je od pokojnika v imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov poslovil predsednik akad.slikar prof. Saša Šantel.

Med drugim je dejal: "V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov Ti sporočam, dragi mojster, zadnje iskrene pozdrave slikarjev in kiparjev. Tvoje ime ni bilo samo ime našega najmarkantnejšega tovariša — bilo je več ko to: označba za dobo, v kateri se je povzpela slovenska likovna umetnost do neslutenega razvoja, pa tudi označba za novo gledanje na ustvarjalno delo likovnega umetnika. Iz nemškega Monakova si presadil nove sveže ideje slikarstva na slovenska tla, a vendar nisi bil nikdar posnemalec, temveč si od začetka sledil le svojemu čudežnemu notranjemu nagonu, ko si iskal zmeraj nove načine barvnega izražanja. Iz impresionističnega plenerizma si našel razvoj v ono, skoraj abstraktno barvno muziko, kjer je predmetnost stopala v ozadje, a se je bistvo Tvojih neštetih ustvaritev javljalo v globoko občutenih bavrnih sozvokih. Tako slikanje, zlasti ob prelomu starega akademizma, ni moglo biti popularno in zato Ti široko občinstvo ni moglo slediti. Vsak drugi na tvojem mestu bi bil klonil, a Ti si v globokem prepričanju svojega poslanstva neustrašeno nadaljeval in si ostal svojemu programu zvest do svoje smrti. Veliko zadoščenje Ti je moralo biti, ko si videl, da so Tvoja stremljenja našla zmeraj večji krog strokovnjakov in laikov, ki so Te razumeli. Zlasti med mlajšimi generacijami likovnih umetnikov se je število oboževalcev Tvoje umetnesti večalo od leta do leta. Pri tem je v veliki meri sodelovala tudi Tvoja osebnost. Tvoja vsestranska globoka izobrazba, Tvoja sposobnost, ki si z njo z živo besedo zastopal svoje umetnostne napore, so Te oblikovale v osrednji lik med vsemi slovenskimi slikarji. Že Tvoja zunanjost, ki je spominjala na klasične figure renesančnih mojstrov je vplivala sugestivno na vso Tvojo okolico. Bil si mlajšim vodnik, učitelj in oče obenem. Spoštovali smo Te vsi, ne samo kot slikarja, temveč tudi kot filologa, ki ni gledal nikdar na male slovenske razmere s kakega strankarskega vidika, temveč iz širokega vidika človečanstva, ki sta mu dobrota in lepota edina prava kažipota.

Rihard Jakopič- Nikdar ne bomo pozabili Tvojega zvestega sodelovanja pri vseh borbah, ki smo jih vodili za dosego boljših slovenskih razmer slovenskega likovnega umetnika! Predsedoval si dolgo vrsto let našim društvom, zlasti Udruženju slovenskih oblikovnih umetnikov, na katero smo polagali velike nade. Samo ob sebi je bilo razumljivo, da smo Te po II. kongresu v Ljubljani izvolili za svojega častnega predsodnika in da Te je DSLU imenovalo za svojega častnega člana. To so bili zunanji znaki našege globokega spoštovanja do Tebe, človeka in tovariša, ter do Tvoje umetnosti.

A sedaj, ko se za vedno poslavljaš od nas, se nam v pravi luči obnavlja spomin na vse Tvoje življenje in bivanje med nami. V globoki žalosti tugujemo ob odprtem grobu, ki nam bo za vedno skril Tvoje blago obličje, a Tebe dragi in visoko spoštovani prijatelj in tovariš, ne bomo nikdar pozabili. Tvoja umetnost, Tvoja beseda, Tvoj lik nam bodo do smrti ostali živi in še nam boš in ostaneš učitelj in predsednik. Slovenskemu narodu pa bo Tvoje ime vedno predstavljalo enega izmed glavnih mejnikov v razvoju njegove mlade, a procvitajoče kulture.

Po govoru akademskega slikarja Saše Šantla so pevci zapeli neknj ganljivih žalostink, nakar je zemlja zakrila zemske ostanke Riharda Jakopiča, nesmrtnega slovenskega umetnika.

Jutro, 25.4.1943

Svečan pogreb Riharda Jakopiča

Venec cvetlic Visokega komisarja Eksc. Graziolija

Na veliki petek popoldne se je kulturna Ljubljana dostojno poslovila od zemskih ostankov našega velikega umetnika, akademika Riharda Jakopiča. Pred kapelico sv. Jožefa rra Žalah, kjer je počivalo truplo pokojnika, se je zbralo izredno veliko število odličnikov in predstavnikov naših kulturnih krogov. K pogrebnim svečanostim je poslal svojega zastopnika Visoki komisar Eksc. Grazioli, ki je položil na krsto tudi krasen venec. Dalje so bili poleg drugih navzoči polkovnik Andrejka, načelnik kulturnega odseka mestne občine dr. J. Pretnar in sodnik Mulaček, ki so zastopali ljubljanskega župana generala Leona Rupnika in občino ljubljansko; rektor dr. Milko Kos z mnogimi profesorji za ljubljansko vseučilišče, predsednik dr. Vidmar in tajnik dr. Ramovš za slovensko Akademijo znanosti in umetnosti, katere redni član je bil pokojnik, dalje inž. Pirkmajer za Zvezo svobodnih poklicev in umetnikov, predsednik dr. Fran Windisaher z ravnateljem Zormanom za Narodno galerijo, akad. slikar prof. Saša Šantel za Društvo slovenskih likovnih umetnikov, vodilni člani vseh ostalih umetniških društev in klubov, kakor tudi velika večina naših upodabljajočih umetnikov, med katerimi sta bila ožja pokojnikova tovariša izza prvih let slovenskega impresionizma, akademik Matija Jama in prof. Matej Sternen. Med tolikimi zastopniki kulturnih društev in korporacij ter uglednimi slovenskimi intelektualci je bilo posebej opaziti člane umetniškega odseka Akademije znanosti in umetnosti s pisateljem F. S. Finžgarjem in skladateljem A. Lajovcem, posebno skupino arhitektov z arch. Cestaperario na čelu, književnike, zastopnike slovenskega tiska ter mnoge znane prijatelje Jakopičeve umetnosti.

Žalne molitve je opravil ljubljanski stolni kanonik dr. Tomaž Klinar ob asistenci treh duhovnikov. Potem je stopil h krsti predsednik prof. dr. Milan Vidmar in se v imenu Akademije znanosti in umetnosti s kratkimi, a ganljivimi besedami poslovil od prvaka našega slikarstva. Govornik je poudaril velike zasluge, ki jih je imel Rihard Jakopič za razvoj naše upodabljajoče umetnosti in s tem tudi za vso slovensko duhovno kulturo. Jakopičev duh ostaja med nami in mi mu ostanemo zvesti.
  
Po govoru predsednika slovenske Akademije so se pogrebci uvrstili v dolg sprevod, ki je krenil proti pokopališču. Spredaj so nosili kakih dvanajst krasnih vencev, a krsta je bila vsa obsuta s cvetjem. V mali cerkvici sv. Križa je stolni kanonik dr. Klinar ob petju psalmov blagoslovil krsto, nakar so jo prenesli v Jakopičevo poslednje zemsko bivališče. Pred odprtim grobom se je od Riharda Jakopiča v imenu DSLU poslovil predsednik DSLU, profesor Saša Šantel, ki je predvsem poudaril, da Jakopičevo ime ni samo ime najmarkantnejšega tovariša slovenskih slikarjev, temeč tudi označba za dobo, v kateri je dosegla slovenska upodabljajoča umetnost nesluten razvoj, ter označba za novo gledanje na stvarjalno delo likovnega umetnika. Čeprav je Jakopič presadil nove ideje slikarstva na slovenska tla iz Monakova, niso bile te ideje v ničemer posnete, temveč izraz njegovega čudežnega notranjega nagona. Iz impresionističnega plenerizma je pokojnik našel razvoj v tisto skoraj abstraktno barvno muziko, kjer je predmetnost stopala v ozadje, a se je bistvo njegovih neštetih ustvaritev javljalo v globoko občutenih barvnih sozvokih. Tako slikanje, je dejal Saša Šantel, zlasti ob prelomu starega akademizma, ni moglo biti popularno in zato Rihardu Jakopiču široko občinstvo ni moglo takoj slediti. Toda umetnik ni klonil. V globokem prepričanju svojega poslanstva je neustrašeno nadaljeval in ostal samemu sebi zvest do smrti. Zlasti med mlajšimi generacijami se je število njegovih oboževalcev stalno večalo. K temu sta pripomogli tudi njegova vsestranska izobrazba in sposobnost. Že njegova zunanjost ie sugestivno vplivala na niegovo okolico. Rihard Jakopič je bil mlajšim slikarjem resničen vodnik, učitelj in oče. Užival je spoštovanje vseh. Nato je prof. Saša Šantel poudaril, da ne bomo nikdar pozabili njegovega zvestega sodelovanja za dobrobit slovenskega likovnega umetnika. Omenil je, da je dolgo vrsto let predsedoval našim umetnostnim društvom in je bil izvoljen za častnega predsednika Udruženja slovenskih oblikovnih umetnikov ter za častnega člana DSLU. Svoj govor je prof. Šantel zaključil z zatrdilom, da ne bodo slovenski likovni umetniki nikdar pozabili njegovega blagega obličja in da bo Jakopičevo ime vedno predstavljalo enega izmed glavnih mejnikov v razvoju slovenske mlade, a procvitajoče kulture.

Tako je prvak slovenskih slikarjev sklenil svojo zemeljsko pot. Brez velikega pompa, celo ob molku zvonov je truden legel v domačo zemljo. Zato pa se je okrog njega razbohotila najrazkošnejša pomlad, toplo sonce je zalivalo ljubljansko polje in na pokopališkem drevju so ubirali ptiči svoje speve. Bil je to njegov dan, poln sonca in žarečih barv. Slava Jakopičevemu spominu!

*

Častilec pokojnega mojstra g. dr. Lajo Lajovic nam je izročil v priobčitev tale negovorjeni govor ob Jakopičevem grobu:

Nocoj, to noč sem se v urah brez spanja poslavljal od Tebe, mojster Jakopič. Poslavljal v imenu vseh onih, ki si jim že za življenja pomenil toliko, da niso preživeli prav nobenega dne brez Tvoje duhovne družbe, brez pesmi Tvojih barv, brez doživetij nastrojenj, posredovanih s Tvojo umetnostjo. In sedaj?

Vsem moram povedati v tolažbo, da nisi umrl, ker umreti ne moreš, saj živiš z nami, saj si del nas samih, del naše duše, ki si jo pomagal formirati sam in hkrati postal na njenem lepem obličju ena njenih najmarkantnejših potez. Kako bi umrl Ti, ki mi vsak dan govoriš najvišje besede o lepoti cvetočih pomladi po sadovnjakih na Rožniku, po vrtovih v trnovski fari, o žarečih sipinah ob bistri naši Savi, o Kamenitniku, in Križankah. Umrl Ti, ki si nam pokazal toliko čudovitih izrezov najintimnejših kotov naše zemlje, da se vprav po Tvojih prikazih opajamo nad njeno lepoto, jo doživljamo, se združujemo z njo po Tebi v nerazdružno celoto.

Kako bi umrl Ti, glasnik skrivnostnih harmonij brez tonov, pesnik brez besed največjih pesnitev o zemlji in lepoti, nemi pevec ljubezni, srkajoč iz zemlje domače življenjski sok, povsod razsipajoč voljo do vstvarjanja in razmaha, pri tem pa si vedno spretno prezrl vso tisto stvarnost, ki ni služila od Tebe doživljeni lepoti, da bi ne motila Tvoje barvne harmonije.

Tudi danes se ločujemo, kot Ti sam na Tvojih slikah, od Tvoje stvarnosti, da ostaneš z nami poln in popoln, brez tegob vsakdanjosti, ves proroški. Slava Ti!

*

Sožalje Eksc. Visokega komisarja

Brž ko je bila sporočena vest o smrti slavnega slikarja, ponosa slovenske umetnosti, je Visoki komisar Eksc. Grazioli takoj naročil predsedniku Zveze svobodnih poklicev in umetnikov, naj v njegovem imenu izrazi sožalje pokojnikovi družini.

Svoje sožalje ob smrti velikega umetnika je sporočil tudi ljubljanski župan general Leon Rupnik.

Z mrtvaškega odra sta posnela pokojnikovo masko akademska kiparja Putrih in Kalin, narisali pa so jo slikarji Jakac, Debenjak, Sedej, arh. Oražen in še drugi.

Slovenec, 25.4.1943

Akademik R. Jakopič na zadnji poti

Visoki komisar je z vencem počastil pokojnikov spomin

Veliki mojster palete, slikar in akademik Rihard Jakopič je včeraj ob 15.30 krenil s svoje umetnostniških in drugih doživljajev polne poti na zadnjo pot z Žal na Božjo njivo pri Sv. Križu. Veliki petek. Pokojnik je dostikrat izražal za navadnega človeka nerazumljivo nazore, kako se prav za velikonočne praznike v prirodi menjavajo barve in kako jih je treba doumeti. Želel je, da bi bil pokopan prav na dneve, ko se pokažejo vse pomladnega prerojenja polne barve v najpisanejši krasoti. Rojen je bil aprila in ločil se je s tega sveta v aprilu. Opoldne je bila krsta s pokojnikovim truplom prepeljana na Žale v kapelico sv. Jožefa. Tam so se mu do zadnjega poklanjali njegovi prijatelji in znanci, umetniki, priprosti ljudje, ki so znali ceniti pokojnikovo plemenito dušo in tudi odličniki ljubljanskega javnega življenja.

Že mnogo pred napovedanim časom pogreba so se zbirali vsi odlični pokojnikovi prijatelji, znanci in zastopniki raznih prosvetnih korporacij, da so pokojnika še pokropili. Ob krsto je bilo položenih več lepih in veliko čast pokojniku izražajočih vencev, tako v prvi vrsti krasen venec Velikega komisarja eksc. Emilia Graziolija, mestne občine ljubljanske, dr. Windischerja kot osebnega prijatelja, Akademije znanosti in umetnosti in še nekateri drugi.

Stolni kanonik dr. Tomaž Klinar je najprej opravil ob največji tišini prve pogrebne cerkvene molitve pred kapelo in pozneje pred glavnim portalom. Po molitvah je povzel pokojniku v slovo prvo besedo predsednik Akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Milan Vidmar, ki je res v kratkem in resnično klasično jedrnatem govoru izrazil pomen Jakopiča za slovenski narod, poudarjajoč njegovo slovensko svojstvo, kri od naše krvi. Omahnila je njegova roka, ki je ustvarjala mojstrska dela, ostal pa je duh, ki bo bival vedno med nami in katerega naš narod ne bo nikdar izgrešil.

Z Žal je nato krenil izbran žalni sprevod na pokopališče. V sprevodu za krsto so šli najprej sorodniki, zatem zastopnik Visokega komisarja, nato pa še mnogi najodličnejši zastopniki našega javnega življenja, tako člani Akademije s predsednikom dr. M. Vidmarjem, rektor univerze dr. Milko Kos z mnogimi univerzitetnimi profesorji, predsednik Narodne galerije dr. Fran Windischer, zastopniki tiska, tako predsednik Novinarskega društva in glavni urednik »Slovenca« g. H. Jurčec, in drugih kulturnih društev, gledališki veteran g. Danilo, v zelo velikem številu pa v Ljubljani živeči likovni umetniki. Po opravljenih cerkvenih molitvah se je ob grobu velikega pokojnika poslovil v imenu Društva likovnih umetnikov predsednik g. Saša Šantel, ki je med drugim poudaril:

Dragi Jakopič! V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov Ti izročam, nepozabni mojster, zadnje iskrene pozdrave vseh njegovih članov, slikarjev in kiparjev. Tvoje ime ni bilo samo ime našega najmarkantnejšega tovariša — bilo je več kot to: označba za dobo, v kateri se je povzpela slovenska likovna umetnost do neslutenega razmaha. Iz nemškega Monakovega si presadil nove, sveže ideje slikarstva na slovenska tla, a vendar nisi bil nikdar posnemovalec, temveč si od začetka sledil le svojemu čudeženemu notranjemu nagonu, ki je iskal vedno nove načine barvnega izražanja. Kratko je nato očrtal pokojnikovo življenje, ki je velikokrat našlo zadoščenje v raznih velikih stremljenjih. Ni bil mlajšim samo učšitelj, temveč tudi kot velik filozof. Kot filozof ni nikdar gledal na malenkostne razmere z ozkega strankarskega vidika, marveč mu je bila vedno le pred očmi velika ideja dobrote in lepote. G. Šantel kot predsednik društva je nato očrtal v glavnih orisih pokojnikove borbe za razvoj in napredek našega sodobnega likovno-umetniškega življenja.

Tiho so se nato mnogi slovenski umetniki poslovili od pokojnikovega groba. Naj bo velikemu umetniku lahka naša zemlja, ki jo je opeval v nesmrtni pesmi svojih barv.

Domoljub, 28.4.1943

Akademski slikar Rihard Jakopič

Dne 21. aprila je na svojem stanovanju v Ljubljani umrl starosta slovenskih likovnih umetnikov slikar, 74 letni Rihard Jakopič. Znan je njegov umetniški paviljon v Ljubljani, kjer so od leta do leta bile razstave likovnih umetnikov. Pokojniku, ki je bil tudi član Akademije znanosti in umetnosti, trajen spomin!

Domovina in kmetski list, 29.4.1943

Smrt umetnika Riharda Jakopiča, v starosti 74 let je v velikem tednu umrl v Ljubljani sloveči akademski slikar Rihard Jakopič, čigar ime je znano tudi daleč izven ožje domovine. Številne njegove umetnine krasijo zasebna stanovanja in javne galerije. Rihard Jakopič je bil po rodu Ljubljančan, kjer je tudi preživel večji del svoje dobe. Njegova smrt je samo še poglobila splošno spoštovanje do tega odličnega mojstra. Eksc. Visoki komisar je izrekel pokojnikovi družini sožalje ter poslal venec na mrtvaški oder. Nadalje je sporočil sožalje ljubljanski župan general Leon Rupnik. Ko je znameniti naš mojster na veliki petek popoldne nastopil svojo poslednjo pot, ga je do groba spremila vsa kulturna Ljubljana. V imenu naše Akedemije znanosti in umetnosti se je od pokojnega člana poslovil predsednik vseuč. prof. dr. Milan Vidmar. V imenu Društva slovenskih likovnih umetnikov pa je ob grobu izpregovoril predsednik prof. Saša Šantel.

   

Družinski tednik, 29.4.1943

Rihard Jakopič

Slovenska umetnost je izgubila enega izmed svojih največjih predstavnikov — Riharda Jakopiča.

Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila 1869. v Ljubljani. Študiral je na ljubljanski realki, na dunajski in pozneje na monakovski akademiji. Hodil je v Monakovem tudi v Ažbetovo šolo, iz katere je izšla naša nova umetnost z Groharjem, Jakopičem, Jamo, Strnenom in Veselom. Od leta 1902. do 1906. je pridno slikal s tovariši v Škofji Loki in Dobravi, nakar se je za stalno naselil v Ljubljani. Leta 1907. je skupaj s tovarišem Strnenom ustanovil risarsko in slikarsko šolo, ki jo je vodil od leta 1912. Leta 1908. je zgradil razstavni paviljon, ki ga je pozneje odkupila mestna občina in ga upravlja Narodna galerija.
 
Delal in snoval je vse do zadnjega časa. Prejšnja leta se je oglašal tudi s peresom. Njegovi sestavki v Jakopičevem zborniku in njegova proza v raznih starejših letnikih posameznih revij, spadajo med najpomembnejša dela, kar so jih kdaj ustvarili slovenski umetniki. Naslikal je mnogo slik v olju prekrasnih barv, ki jih je razstavljal doma in v tujini. Za njegove slike je bilo od leta do leta čedalje večje povpraševanje, kar je največji dokaz, da je postal nekoč tako malo razumevani mojster luči, barv, prehodov in razpoloženj, popularen in domač.
 
Pogreb zemeljskih ostankov velikega umetnika je bil na velikonočni petek popoldne iz Žal k sv. Križu. K pogrebnim svečanostim je poslal svojega zastopnika Visoki komisar Eksc. Grazioli, ki je položil na krstno krasen venec. Poleg drugih predstavnikov kulturnih in javnih ustanov, so bili zastopnik ljubljanskega župana in zastopnika mestne občine ljubljanske. Od pokojnika sta se v izbranih besedah poslovila predsednik Akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Milan Vidmar in pa predsednik DSLU prof. Saša Šantel.

Tako se je vsa Ljubljana poslovila od svojega velikega umetnika, ki je bil vsem mlajšim slikarjem resničen vodnik, učitelj in oče.
 
Slava mu!

Zahvala svojcev

Jutro; Slovenec, 28.4.1943

ZAHVALA

Za premnoge dokaze iskrenega sočutja, ki smo jih prejeli ob nenadomestljivi izgubi našega predobrega soproga, očeta, starega očeta, tasta in strica, gospoda

RIHARDA JAKOPIČA

se vsem najtopleje zahvaljujemo.

Posebno zahvalo smo dolžni Visokemu komisarju Eksc. Grazioliju za izraženo sožalje in venec ter g. zastopniku za zadnje spremstvo, mestnemu županu g. generalu L. Rupniku za osebno izkazano čast pokojniku na mrtvaškem odru in za izredno počastitev s tem, da je odredil časten pogreb na stroške Mestne občine ljubljanske, kakor tudi gg. zastopnikom za spremstvo, predsedniku Akademije znanosti in umetnosti g. univ. profesorju dr. M. Vidmarju za tople poslovilne besede ter ostalim članom, rektorju dr. M. Kosu in gg. profesorjem vseučilišča, predsedniku g. dr. Fr. Windischerju za vso prijazno skrb in ostalim zastopnikom Narodne galerije, predsedniku Društva svobodnih poklicev in umetnikov g. ing. Pirkmajerju, predsedniku Društva slovenskih likovnih umetnikov g. prof. S. Šantlu za prisrčni poslovilni govor na grobu, ostalim zastopnikom uradov, ustanov in društev in vsem pokojnikovim stanovskih tovarišem.

Globoko zahvalo izrekamo preč. g. stolnemu kanoniku dr. T. Klinarju in ostalim duhovnikom, ki so opravili pogrebne obrede, posebej preč. g. dr. p. Angeliku Tomincu za dušno tolažbo v bolezni. — Iskreno se zahvaljujemo g. primariju dr. R. Neubauerju za ves njegov trud in g. dr. Alojzu Bohu za njegovo neumorno in požrtvovalno skrb in veliko pomoč v bolezni, čč. sestrama Božidari in Leonili za ljubeznivo nego, vsem prijateljem, ki so nam med boleznijo izkazali svojo pozornost, številnim darovalcem krasnih vencev in cvetja in vsem, ki so v tako častnem številu spremili pokojnika na zadnji poti.

Maša zadušnica se bo darovala v petek 7. maja t. l. ob 7.30 uri v stolnici.

Ljubljana, dne 27. aprila 1943.

ŽALUJOČI

Spominske geste

  

Slovenski narod, 30.4.1943

V počastitev Jakopičevega spomina

Takoj, ko se je po Ljubljani bliskovito razširila nepričakovana novica, ki je globoko odjeknila v srcih nas vseh, namreč da je mojster slovenske upodabljajoče umetnosti umrl, so nekateri trgovci pohiteli, da bi vsaj na skromen način počastili velikega pokojnika. Danes je v Ljubljani mnogo trgovin, ki imajo v izložbah vsaj sliko Riharda Jakopiča.

Najlepše pa je v sponin Riharda Jakopiča, okrašena srednja izložba umetnostnega salona v prehodu Nebotičnika. Sredi izložbe je veliko pokojnikovo delo "Kristus zdravnik". Ko je to umetnino ustvarjal, je Rihard Jakopič mislil na Krista, ko jo poln vere v svoje božje poslanstvo izrekel na Oljski gori med drugim tudi samozavestne in odločne besede: "Jaz sem luč sveta! Kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja". In naslikal ga je v mogočni svetlobi večernega sonca. Na sliki vidimo, da se je Kristus z levico pravkar dotaknil borne matere, ki jo je sin položil pred njegove noge, v ozadju pa vodi delavec bolnega tovariša, ki ga bo čudodelni zdravnik ozdravil. Nadalje je v izložbi mojstrov avtoportret, posmrtna risba, ki jo je izdelal ob mrtvaškem odru slikar M. Gaspari in sedem najnovejših fotografij velikega pokojnika, delo slikarja Mihe Maleša. Izložbo izpopolnjuje lovorjev venec in primerna črnina, ki se izliva z ostalimi slikami v harmonično celoto. Izložba vzbuja splošno pozornost mimoidočih.

-NeoDomobranec, (pred 75-letnico smrti Riharda Jakopiča)