Ne terjajte od Cerkve nečesa, zoper kar ste se dolga desetletja in stoletja borili. Ne terjajte od Cerkve, da vodi križarske vojne zoper stvari, za katere ste šele sedaj doumeli, da so sovražnik vsake civilizacije in omike. Ne terjajte od Cerkve akcije, če pa jo še vedno degradirate na strukturalno zasebnost.
Skozi dolga stoletja, ko se je sveta Cerkve neprestano borila za človeka, da bi ostal srečen, trdno vpet med zemeljsko in nebeško realnost. Ko mu je nudila zavetje za svojimi debelimi kamnitimi zidovi, so se ti, ki sedaj od nje terjajo akcijo v segmentih, ki so njim po volji, šli iskat svobodo, materialistični komfort in so izumljali najrazličnejše ekscese, kakršna sta ateizem in agnosticizem v tisti, zanje idealistični percepciji, da človek potrebuje svobodo na slehernem koščku njegove biti in njegovega življenja, da ni odgovoren ničemur razen neki vseprežemajoči morali, ki naj bi jo, po njihovih trditvah, mogli utemeljiti na nekih naravnih in bioloških temeljih, ter so krščanstvo in katoliško Cerkev razumeli le kot dobrodošel pripomoček za forsiranje te morale na ljudi, ki niso istega intelektualnega ranka, da bi mogli videti "prek", da bi mogli mimo vseh tančic in stekel "zreti v svet", tako kot je menda dano njim, in so naposled sprejeli razne zakonske ureditve, ki so še legalistično degradirale Cerkev.
Sedaj pa ti isti ljudje, terjajo od Cerkve, da se aktivno vključuje v preprečevanje družbenih in socialnih procesov, ki so jih sprožili ravno oni, med iluzijo, da je svoboda najvišja človekova vrednota in da imajo moč takšno trditev obvladovati. Sedaj terjajo od Cerkve, da prepreči padec zahodne civilizacije, terjajo od nje, da ustavi izginjanje etnične podstati narodov, terjajo da ustavi avtosterilizacijo narodov, zahtevajo od nje, da reši to gnilo materialistično civilizacijo, utemeljeno na judeo-krščanski morali, kar radi poudarjajo, da bi dali svojim intelektualnim perverzijam, nekakšen legitimen prizvok in se ne bi pod to krilatico zares videl obraz gnilega antropocentrizma osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki s posvečeno ironijo vedno vodi v degradacijo svojega centra - človeka.
Medtem, ko še vedno v svojih učbenikih in sestavkih odmerjajo Cerkvi prostor, kakor ga vidijo le oni, medtem, ko še vedno menijo, da je Cerkev le sentimentalna struktura preteklih časov, medtem, ko se še vedno deklarirajo za agnostike in ateiste, si drznejo od Cerkve terjati karkoli?
Cerkev je morda res postala le še senca svojega nekdanjega veličastva, ko je namesto današnjega antropocentričnega krščanstva, na prvo mesto postavljala Kristusa Kralja, ki mora vladati sleherniku širom sveta in morda je res v današnjih dneh, v zadnjih petdesetih letih, postala le še Cerkev opravičevanja in godenja tem, ki vanjo nikdar niso verovali in nikdar vanjo ne bodo verovali, in morda je res postala Cerkev, ki da več na to ali jo bodo imeli ljudje radi, kot na to, ali bodo ljudje sprejemali in izvrševali njen nauk. Vendar pa je eno gotovo, Cerkev ni nič, kar ne bi ti, ki sedaj od nje terjajo, da reši civilizacijo, že ne bili. Ti agnostiki in ateisti, ki s svojim zateklim ratiom, zviška gledajo na Cerkev so sedaj njeni dežurni kritiki, ker menda ne počne nič, da bi rešila njihovo materialistično evolucionistično in biologistično civilizacijo, ki temelji na judeo-krščanski morali, kot so bili dežurni kritiki te iste Cerkve, ko je bila aktivna, ko je ponujala odgovor na sleherno vprašanje in je tedaj niso želeli poslušati. Niso poslušali okrožnic o morali, niso poslušali okrožnic o kapitalizmu, niso poslušali papežev, niso poslušali škofov, nad vaškimi duhovniki so vihali nosove, kajti njihov ratio jim pri najboljši volji ni dovoljeval, da bi lahko sprejeli katerokoli versko resnico in so tako vero prepuščali ženam in nedoraslim otrokom, oni pa so prek debelih knjig prihajali do najvzvišenejših spoznanj o tem, kako vem, da nič ne vem in o tem, kako se ne, da ničesar spoznati, kako je vse zgolj gola materija in volja po tem, da si sam ustvarjam svet, če želim, da se spreminja, da se iztržem iz rok otroškosti religioznega in postanem nihilist, človek, ki zre v svet nesrečen, kot še nikoli poprej, ko vidi, da vidi vse v pravi luči in da na koncu ne vidi nič, ker je tako prosvetljen, da je zanj vse zgolj iluzija in on sam sme in mora manipulirati z danostmi, ki jih vidi le on.
In sedaj se ti ljudje, z od njihovega neizmernega ratia oteklimi glavami, prerivajo skozi podboje cerkvenih vrat in žugajo s pestmi in terjajo od Cerkve, da še enkrat reši njihovo gnilo civilizacijo, da bi smeli še naprej obstajati v svojih intelektualnih uvidih. In prav je, da se jim Cerkev ne odzove, da jim namesto svoje nekdanje odločnosti in brezkompromisnosti, ponudi le zdravilo v obliki identičnega polovičarstva, antropocentrizma, psevdointelektualizma, svobodnjaštva in pavšalnih odgovorov, kakršne so nekdaj podajali sami, ko so se trgali Cerkvi iz naročja, kot brcavi otroci in jim je na ustih igrala le beseda svoboda. Svoboda, svoboda, svoboda.
Prav je tako. Prav je, da se ta civilizacija sesuva samo vase z najrazličnejšimi perverzijami avtosterilizacije in z naraščajočimi hordami muslimanov, ki jo bolj kot od zunaj, ogrožajo od znotraj. Kajti ta civilizacija mora pasti, da bi sveta katoliška Cerkev spet vstala v vsej svoji veličini. V svoji veličini, ki od človeka terja totaliteto, radikalnost, brezkompromisnost in predanost, brez vzvišenih intelektualcev, ki po napornih premišljevanjih pridejo do nesmiselnih uvidov. S padcem civilizacije se ne bomo otresli le samomorilnih levičarjev, ki pri polni zavesti gradijo infrastrukturo za svoj konec, pač pa tudi konservativne buržoazije, ki s svojim relativizmom poneumlja in zastruplja družbo in jo je prav ona pripeljala sem kjer stojimo sedaj, na rob prepada.
Za konec bi morali zapisati, edina rešitev zahodne civilizacije je, da se vrne za zidove Katoliške Cerkve in se oklene razpela ter sprejme sleherno versko resnico in uresničuje sleherni verski nauk, a predobro vemo, da kaj takšnega tem intelektualcem nikdar ne bo uspelo. Njihov ratio je prevelik, da bi ga zmogli zriniti skozi cerkvena vrata.
sobota, 27. junij 2015
sobota, 20. junij 2015
Kolaboracija in prisega - še malo metafizike
Večkrat se znajdemo v situaciji, kjer je naša protirevolucionarna stran obtoževana kolaboracije med vojno in se moramo braniti te kolaboracije s tem, da na dolgo in široko razlagamo, da ni šlo za prepovedano kolaboracijo, da je šlo za taktično sodelovanje, da je šlo za sodelovanje, ki bazira tudi na (tedanjem) mednarodnem vojnem pravu. Pisati moramo dolge traktate o enostavni domobranski prisegi, ki je še do danes mnogi ne znajo brati, ne na levi ne na desni. Govoriti moramo o izsiljenosti prisege, o strahu pred nemci, govoriti moramo o naši vlogi v boju proti nemcem in govoriti moramo o gotovosti nemškega poraza. Vendar ob vsem tem pozabljamo na dve stvari, ki so ključne, da bi morda nekoč čez nekaj sto let končno prišli spet nekam na eno raven, kjer bi vladal razum v tisti obliki, kjer ne bi bilo treba več sprenevedanja, temveč načelnost in brezkompromisnost.
Ti dve reči sta vprašanji, kdo sme kolaboracijo kaznovati in zakaj naj bi bila kolaboracija kazniva do neke zunanje sile. Poglejmo si torej prvo. Kot rečeno, vedno znova vlagamo napore v to, da bi pojasnili, da ni šlo za prepovedano kolaboracijo s sovražnikom, zgolj iz preprostega dejstva, da se ni noben domobranec in noben vaški stražar nikoli bojeval zoper lastno državo ali vojaške enote lastne države ali vojaške zaveznike lastne države. Nikoli. Vendar pa pozabljamo na najpomembnejše vprašanje, ki je, kaj pa če bi domobranci prepovedano kolaborirali z nemci, kdo bi jih moral sankcionirati, če ravno nočemo uporabiti besede "smel"? Odgovor je preprost. Kaznovati bi jih morala njihova matična država, torej država katere državljani bi tej hipotetični izdajalci bili. Kaznovati bi jih morala Kraljevina Jugoslavija po koncu tuje sovražne okupacije. Saj izdaja v mednarodno pravnem smislu obstaja, a gre za izdajo do države. Ni pa mogoče govoriti o izdaji do naroda, ker je prvič tak pojem čisto metafizičen, saj narod sam na sebi ni nikoli nek mednarodno pravni subjekt, že iz vidika, da je nemogoče obravnavati izdajo naroda, če pa ne vemo natanko niti kaj narod sploh je in kako ga je mogoče izdati. Pred časom sem izpostavil radikalno vprašanje, ki ga bom tu ponovil: kako lahko izdam narod? Odgovor je lahko le eden, narod izdaš tako, da ga zatajiš, se mu odrečeš itd., vendar tu že govorimo o neki metafizični ravni, ne pa več o praktičnem ali pravnem vidiku. Če je nekdo zatajil svoj jezik in narod, si spremenil ime in priimek v nekaj tujega in začel celo delovati proti resničnemu lastnemu narodu, je lahko deležen upravičene kritike, da je izdajalec in prodana duša, iz tega je mogoče celo spisati dober buržujski roman, pod pretvezo, da gre za kmetskega, ampak to je tudi vse. Naroda pravno formalno ne moreš izdati, ker narod pravno formalno ne obstaja sam na sebi, temveč vedno obstaja v okviru države. Šele tu pa pride do resnične možnosti izdaje in faktične izdaje, ki je formalno opredeljena. Država lahko tretira izdajstvo države, kot izdajstvo naroda, zato ker se sama identificira kot narod, vendar je formalna izdaja mogoča le zato, ker država tudi formalno obstaja in tek tako je možna tudi formalna izdaja te države, ki izdajo sama opredeli kakor ji to ustreza.
Tako v trenutni državi Republiki Sloveniji zopet ni mogoče izdati slovenskega naroda, ne da bi s tem ostali samo pri metafiziki in osladnih pesnitvah, je pa mogoče izdati državo v smislu, da delovanja zoper državo. In v uradnem listu RS: Kazenskem zakoniku tako beremo naslednje točke:
Pozorni bodite na težo sankcij takšnega početja in te sankcije primerjajte s sankcijami za umor. Vendar ostanimo za hip še vedno pri srži problema, ki je: koga bi torej domobranci izdali, če bi bili res izdajalci? Odgovor je preprost. Edina možnost izdaje je bila, da bi izdali državo Kraljevino Jugoslavijo. Preden pa kakšen posebno bistroumen intelektualec reče, da so izdali kakšno Ljudsko republiko Jugoslavijo, ki naj bi nastala Bogve kdaj med vojno, naj se sam sklicujem na Blumenwitza, ki pravi:
in:
De-facto je bila edina država, ki je obstajala začasa sovražne okupacije Kraljevina Jugoslavija in bi tako lahko domobranci izdali le njo, ne pa neke prihodnje države, ki še ni obstajala začasa njihovega hipotetičnega prekrška. Da smo ugotovili katera država je torej tedaj sploh obstajala je pomembno zato, da smo lahko prišli do sklepa, katero državo naj bi torej domobranci izdali. Na podlagi te ugotovitve pa lahko torej odgovorimo kdo bi moral sankcionirati to (hipotetično) izdajo. Torej Kraljevina Jugoslavija, ko bi spet dobila faktično oblast nad lastnim ozemljem. Ali kot pravi Blumenwitz:
Ker pa je prišlo v Jugoslaviji po vojni do radikalnega obrata in Kralj niti ni smel več vstopiti v državo in so oblast zasedli komunisti, ki so s silo in orožjem odpravili Kraljevino, torej ni šlo za kontinuiteto v državi, temveč za radikalen obrat in kakor smo lahko brali zgoraj pri Blumenwitzu, so komunisti vseskozi delovali zoper Kraljevino in so ji na koncu vojne celo onemogočili, da bi upravičeno zasedla lastno ozemlje, je nemogoče sklepati, da se je dolžnost sankcioniranja državne izdaje prenesla iz Kraljevine na komunistični režim, ker bi potemtakem morali komunisti sankcionirati same sebe. Še več, trditi kaj takšnega je podobno, kot da bi od angležev nastavljena vlada v Nemčiji po koncu vojne lovila "izdajalce", ki so delovali zoper nacistični režim in bi se sklicevala na narod in kontinuiteto. Zato je situacija, ki je nastala po vojni pri nas neprimerljiva s situacijo v Franciji, kjer je šlo za dejansko kontinuiteto med državo pred vojno in po njej. Ker pa verjamem, da ob branju te moje utemeljitve mnogi še vedno držijo glavo v skepsi in menijo, da so partizani vendarle bili upravičeni kaznovati izdajo do suverena Kraljevine Jugoslavije in se najbrž sklicujejo na primere npr. umora, kjer terjamo, da se nekoga obravnava za umor, ki je bil zagrešen pod drugo državno ureditvijo in drugo pravno ureditivijo, moramo nujno poudariti, da je izdaja, kot sem že nekajkrat nakazal zgoraj, popolnoma specifičen prekršek, ki ne more biti sankcioniran univerzalno, zato ker se navezuje samo in zgolj na določeno državo. Tudi sankcioniranje sodelovanja z okupatorjem s strani komunistov je retroaktivno in ureja neko dejanje, ki je bilo storjeno, ne le preden je obstajal zakon, temveč preden je sploh obstajala država, v okviru katere bi bil ta zakon veljaven.
Zato verjamem, da bomo prišli nekoč na točko, ko se ne bomo več spraševali o tem ali so domobranci koga izdali ali niso, temveč se bomo spraševali, kako je vendar mogoče, da bi lahko izdajo, dejansko ali hipotetično, kaznovala komunistična oblast, ki je vendarle onemogočila vnovično vzpostavitev Kraljevine Jugoslavije, do katere se je izdaja sploh lahko zgodila.
Drugo vprašanje, ki smo si ga zastavili pa je bilo: zakaj naj bi bila kolaboracija kazniva do neke zunanje sile. Namreč, vsake toliko začudeni ugotovimo, da obstajajo neki ljudje na levi in desni, ki so prepričani, da je torej sodelovanje (ponavadi niti ne artikulirajo o kakšnem sodelovanju sploh govorijo) z okupatorjem (ponavadi nemci), bodisi moralno, bodisi faktično kaznivo in izvržno dejanje. Ne bi nas smelo toliko zanimati kaj si kdo misli moralno, ker je to vendarle podprodukt ideološke vsebine posameznika, a ker ugotavljamo, da je moralno vendarle tudi tisto faktično, moramo pogledati zakaj nekdo misli, da je sodelovanje z nemci popolnoma neupravičeno.
Poglejmo povsem praktično kaj so domobranci počeli in s kom so se borili. Boriili so se zoper komuniste, ki so formirali lastne milice in obveščevalno službo, ter se z gverilskim načinom bojevanja borili zoper ostanke domače reakcije recimu temu lojaliste do Kraljevine, zoper vojsko Kraljevine t.j. četnike in do neke mere so se tu pa tam borili zoper okupatorja vkolikor jim je to ustrezalo v njihovem političnem načrtu. Domobranci so bili domača vojska, ki se je razvila iz kontrarevolucionarnih odredov Vaških straž in so vse svoje sile posvetili borbi zoper naraščajoči komunizem, ki ni nikdar skrival da namerava odpraviti Kraljevino in vzpostaviti svojo ljudsko oblast. Komunizem je naraščal iz dveh razlogov, prvič zaradi neučinkovite okupacijske oblasti, posebej italijanske, ki ni onemogočila delovanje komunistične gverile, temveč je zaradi nesmiselne represalijske politike, ljudi celo silila v gozd in tako na posreden način, ki so ga komunisti dobro izrabljali, pomagala naraščanju komunizma, in zaradi angleških intrig, ki so zaradi ohranjanja lastnih imperialističnih interesov, že med vojno razdelile evropo tako, kot so komunisti želeli in je kolateralna škoda bila tudi Jugoslavija. Pozorni bodite, da Kraljeva vlada v izgnanstvu ni nikdar podpirala nemcev, pa so jo angleži in drugi zahodni zavezniki zavrgli kot košček papirja, na katerega je Churchill risal med vojno usodo evrope.
Namreč ravno to nam daje tudi odgovor na neke špekulacije zgodovinarjev in že tedanjih sodobnikov, ki so govorili o sodelovanju z nemci, kot o nečem, kar bo zapečatilo usodo domobrancev. Vendar, kako zapečatilo? Namreč, če so zavezniki tako ravnali s kraljevo vlado v izgnanstvu, kako naj bi vendarle še ravnali z ljudmi, katerih edini razlog ustanovitve je bil uničenje revolucionarnih komunističnih tolp, ki so si jih angleži vzeli za zaveznike iz čiste intrige. Tudi če bi domobranci ne bili popolnoma nič povezani z nemci, tudi če bi se proti partizanom borili z motikami in srpi, medtem, ko bi se skrivali po gozdovih, bi jih angleški intrigarji prodali tako kot so prodali kraljevo vlado v izgnanstvu, tako kot so prodali četnike. Zato ker angleži in drugi zavezniki, niso nikdar skušali razumeti, kaj se dogaja v Jugoslaviji, temveč so bili vedno fokusirani zgolj na lastne interese, ki so bili imperialistični in kapitalistični. Samo zato je mogoče, da so komunistom prodali vojsko, ki ni izstrelila enega samega naboja zoper zavezniško koalicijo in ki ni počela drugega kot se borila zoper komunistične prevratnike, ki so šli sredi sovražne okupacije menjat oblast.
Zakaj pa se domobranci ne bi smeli povezovati z nemci? Če je bilo njihovo povezovanje samo v službi borbe zoper komuniste, kar je faktično bilo in samo to, kako je mogoče, da bi bilo takšno povezovanje kakorkoli neupravičeno, sporno, nemoralno ali celo kaznivo ali izsprevrženo? Kako je mogoče, da je povezovanje z nemci zoper komuniste sporno, medtem ko povezovanje zahodnih zaveznikov s komunisti ni? Kaj pa je merilo, da lahko ocenimo s kom smemo sodelovati in s kom ne? Vsa ta vprašanja, ki sem jih tu nanizal kažejo na hinavščino in topoglavost teh, ki trdijo, da domobranci ne bi smeli sodelovati v boju zoper komuniste z nemci. Pa bo kdo rekel, nemci so pošiljali v taborišča, saj so tudi komunisti. Nemci so streljali talce, sajo so tudi komunisti. Pa ne le komunisti tudi angleži. Kdo pa je poslal družine beguncev iz Koroške nazaj v Jugoslavijo? Kar je pa pri celotni zadevi najbolj ironično je to, da so se nekateri domobranci šli še obveščevalce za angleže in so jih nemci celo pozaprli. Namesto, da bi namenili sleherno pozornost eliminaciji komunizma. In ne smemo pozabiti, da so nam proti komunistom pomagali samo nemci, ne pa angleži ali kakšni drugi zahodni intrigarji.
Zato ne smemo več pristajati na diskurz v katerem nam bodo neki intelektualci govorili s kom ne bi smeli domobranci sodelovati. Naslednjič na tehtnico postavite sodelovanje domobrancev z nemci in sodelovanje zahodnih zaveznikov s komunisti, pa poglejte kam bo prevagala. Prvo sodelovanje je rodilo uspešen začasen odpor proti komunistom, drugo pa je rodilo milijone smrti, petdesetletno okupacijo vzhodne evrope, ki se še danes ne more pobrati na noge in indoktrinacijo ljudi, ki se vsak dan odraža okrog nas. Kdo bo vendar sodil s kom bi smeli domobranci sodelovati, buržujski debeluhi, ki so iz udobnih foteljev opazovali zasužnjeno vzhodno evropo, ki so jo sami prodali komunistom?
Ti dve reči sta vprašanji, kdo sme kolaboracijo kaznovati in zakaj naj bi bila kolaboracija kazniva do neke zunanje sile. Poglejmo si torej prvo. Kot rečeno, vedno znova vlagamo napore v to, da bi pojasnili, da ni šlo za prepovedano kolaboracijo s sovražnikom, zgolj iz preprostega dejstva, da se ni noben domobranec in noben vaški stražar nikoli bojeval zoper lastno državo ali vojaške enote lastne države ali vojaške zaveznike lastne države. Nikoli. Vendar pa pozabljamo na najpomembnejše vprašanje, ki je, kaj pa če bi domobranci prepovedano kolaborirali z nemci, kdo bi jih moral sankcionirati, če ravno nočemo uporabiti besede "smel"? Odgovor je preprost. Kaznovati bi jih morala njihova matična država, torej država katere državljani bi tej hipotetični izdajalci bili. Kaznovati bi jih morala Kraljevina Jugoslavija po koncu tuje sovražne okupacije. Saj izdaja v mednarodno pravnem smislu obstaja, a gre za izdajo do države. Ni pa mogoče govoriti o izdaji do naroda, ker je prvič tak pojem čisto metafizičen, saj narod sam na sebi ni nikoli nek mednarodno pravni subjekt, že iz vidika, da je nemogoče obravnavati izdajo naroda, če pa ne vemo natanko niti kaj narod sploh je in kako ga je mogoče izdati. Pred časom sem izpostavil radikalno vprašanje, ki ga bom tu ponovil: kako lahko izdam narod? Odgovor je lahko le eden, narod izdaš tako, da ga zatajiš, se mu odrečeš itd., vendar tu že govorimo o neki metafizični ravni, ne pa več o praktičnem ali pravnem vidiku. Če je nekdo zatajil svoj jezik in narod, si spremenil ime in priimek v nekaj tujega in začel celo delovati proti resničnemu lastnemu narodu, je lahko deležen upravičene kritike, da je izdajalec in prodana duša, iz tega je mogoče celo spisati dober buržujski roman, pod pretvezo, da gre za kmetskega, ampak to je tudi vse. Naroda pravno formalno ne moreš izdati, ker narod pravno formalno ne obstaja sam na sebi, temveč vedno obstaja v okviru države. Šele tu pa pride do resnične možnosti izdaje in faktične izdaje, ki je formalno opredeljena. Država lahko tretira izdajstvo države, kot izdajstvo naroda, zato ker se sama identificira kot narod, vendar je formalna izdaja mogoča le zato, ker država tudi formalno obstaja in tek tako je možna tudi formalna izdaja te države, ki izdajo sama opredeli kakor ji to ustreza.
Tako v trenutni državi Republiki Sloveniji zopet ni mogoče izdati slovenskega naroda, ne da bi s tem ostali samo pri metafiziki in osladnih pesnitvah, je pa mogoče izdati državo v smislu, da delovanja zoper državo. In v uradnem listu RS: Kazenskem zakoniku tako beremo naslednje točke:
"Služba v sovražnikovi vojski
368. členDržavljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.
Novačenje za tujo vojsko369. členKdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.Pomoč sovražniku.
370 člen.
(1)Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom."
Pozorni bodite na težo sankcij takšnega početja in te sankcije primerjajte s sankcijami za umor. Vendar ostanimo za hip še vedno pri srži problema, ki je: koga bi torej domobranci izdali, če bi bili res izdajalci? Odgovor je preprost. Edina možnost izdaje je bila, da bi izdali državo Kraljevino Jugoslavijo. Preden pa kakšen posebno bistroumen intelektualec reče, da so izdali kakšno Ljudsko republiko Jugoslavijo, ki naj bi nastala Bogve kdaj med vojno, naj se sam sklicujem na Blumenwitza, ki pravi:
"Statusa vlade kralja Petra kot legitimne vlade ni spremenil niti sporazum Tito-Šubašić, o katerem bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, oziroma priznanje Titovih partizanov s strani Velike Britanije. Zavezniki de jure niso priznali druge vlade, pa tudi Tito in njegova organizacija nista izpolnjevala pogojev, potrebnih za učinkovito vlado, saj je dejansko oblast nad celotno Jugoslavijo Tito izvrševal šele po kapitulaciji nemških čet ter po izgonu privržencev kralja Petra in generala Mihailovića."
in:
V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala.
De-facto je bila edina država, ki je obstajala začasa sovražne okupacije Kraljevina Jugoslavija in bi tako lahko domobranci izdali le njo, ne pa neke prihodnje države, ki še ni obstajala začasa njihovega hipotetičnega prekrška. Da smo ugotovili katera država je torej tedaj sploh obstajala je pomembno zato, da smo lahko prišli do sklepa, katero državo naj bi torej domobranci izdali. Na podlagi te ugotovitve pa lahko torej odgovorimo kdo bi moral sankcionirati to (hipotetično) izdajo. Torej Kraljevina Jugoslavija, ko bi spet dobila faktično oblast nad lastnim ozemljem. Ali kot pravi Blumenwitz:
"Priznano je, da prebivalci zasedenega ozemlja v razmerju do suverena, ki mu je začasno odvzeto njegovo ozemlje, lahko zagrešijo izdajo in so zato lahko tudi kaznovani, ko ta spet zavzame državno ozemlje."
Ker pa je prišlo v Jugoslaviji po vojni do radikalnega obrata in Kralj niti ni smel več vstopiti v državo in so oblast zasedli komunisti, ki so s silo in orožjem odpravili Kraljevino, torej ni šlo za kontinuiteto v državi, temveč za radikalen obrat in kakor smo lahko brali zgoraj pri Blumenwitzu, so komunisti vseskozi delovali zoper Kraljevino in so ji na koncu vojne celo onemogočili, da bi upravičeno zasedla lastno ozemlje, je nemogoče sklepati, da se je dolžnost sankcioniranja državne izdaje prenesla iz Kraljevine na komunistični režim, ker bi potemtakem morali komunisti sankcionirati same sebe. Še več, trditi kaj takšnega je podobno, kot da bi od angležev nastavljena vlada v Nemčiji po koncu vojne lovila "izdajalce", ki so delovali zoper nacistični režim in bi se sklicevala na narod in kontinuiteto. Zato je situacija, ki je nastala po vojni pri nas neprimerljiva s situacijo v Franciji, kjer je šlo za dejansko kontinuiteto med državo pred vojno in po njej. Ker pa verjamem, da ob branju te moje utemeljitve mnogi še vedno držijo glavo v skepsi in menijo, da so partizani vendarle bili upravičeni kaznovati izdajo do suverena Kraljevine Jugoslavije in se najbrž sklicujejo na primere npr. umora, kjer terjamo, da se nekoga obravnava za umor, ki je bil zagrešen pod drugo državno ureditvijo in drugo pravno ureditivijo, moramo nujno poudariti, da je izdaja, kot sem že nekajkrat nakazal zgoraj, popolnoma specifičen prekršek, ki ne more biti sankcioniran univerzalno, zato ker se navezuje samo in zgolj na določeno državo. Tudi sankcioniranje sodelovanja z okupatorjem s strani komunistov je retroaktivno in ureja neko dejanje, ki je bilo storjeno, ne le preden je obstajal zakon, temveč preden je sploh obstajala država, v okviru katere bi bil ta zakon veljaven.
Zato verjamem, da bomo prišli nekoč na točko, ko se ne bomo več spraševali o tem ali so domobranci koga izdali ali niso, temveč se bomo spraševali, kako je vendar mogoče, da bi lahko izdajo, dejansko ali hipotetično, kaznovala komunistična oblast, ki je vendarle onemogočila vnovično vzpostavitev Kraljevine Jugoslavije, do katere se je izdaja sploh lahko zgodila.
Drugo vprašanje, ki smo si ga zastavili pa je bilo: zakaj naj bi bila kolaboracija kazniva do neke zunanje sile. Namreč, vsake toliko začudeni ugotovimo, da obstajajo neki ljudje na levi in desni, ki so prepričani, da je torej sodelovanje (ponavadi niti ne artikulirajo o kakšnem sodelovanju sploh govorijo) z okupatorjem (ponavadi nemci), bodisi moralno, bodisi faktično kaznivo in izvržno dejanje. Ne bi nas smelo toliko zanimati kaj si kdo misli moralno, ker je to vendarle podprodukt ideološke vsebine posameznika, a ker ugotavljamo, da je moralno vendarle tudi tisto faktično, moramo pogledati zakaj nekdo misli, da je sodelovanje z nemci popolnoma neupravičeno.
Poglejmo povsem praktično kaj so domobranci počeli in s kom so se borili. Boriili so se zoper komuniste, ki so formirali lastne milice in obveščevalno službo, ter se z gverilskim načinom bojevanja borili zoper ostanke domače reakcije recimu temu lojaliste do Kraljevine, zoper vojsko Kraljevine t.j. četnike in do neke mere so se tu pa tam borili zoper okupatorja vkolikor jim je to ustrezalo v njihovem političnem načrtu. Domobranci so bili domača vojska, ki se je razvila iz kontrarevolucionarnih odredov Vaških straž in so vse svoje sile posvetili borbi zoper naraščajoči komunizem, ki ni nikdar skrival da namerava odpraviti Kraljevino in vzpostaviti svojo ljudsko oblast. Komunizem je naraščal iz dveh razlogov, prvič zaradi neučinkovite okupacijske oblasti, posebej italijanske, ki ni onemogočila delovanje komunistične gverile, temveč je zaradi nesmiselne represalijske politike, ljudi celo silila v gozd in tako na posreden način, ki so ga komunisti dobro izrabljali, pomagala naraščanju komunizma, in zaradi angleških intrig, ki so zaradi ohranjanja lastnih imperialističnih interesov, že med vojno razdelile evropo tako, kot so komunisti želeli in je kolateralna škoda bila tudi Jugoslavija. Pozorni bodite, da Kraljeva vlada v izgnanstvu ni nikdar podpirala nemcev, pa so jo angleži in drugi zahodni zavezniki zavrgli kot košček papirja, na katerega je Churchill risal med vojno usodo evrope.
Namreč ravno to nam daje tudi odgovor na neke špekulacije zgodovinarjev in že tedanjih sodobnikov, ki so govorili o sodelovanju z nemci, kot o nečem, kar bo zapečatilo usodo domobrancev. Vendar, kako zapečatilo? Namreč, če so zavezniki tako ravnali s kraljevo vlado v izgnanstvu, kako naj bi vendarle še ravnali z ljudmi, katerih edini razlog ustanovitve je bil uničenje revolucionarnih komunističnih tolp, ki so si jih angleži vzeli za zaveznike iz čiste intrige. Tudi če bi domobranci ne bili popolnoma nič povezani z nemci, tudi če bi se proti partizanom borili z motikami in srpi, medtem, ko bi se skrivali po gozdovih, bi jih angleški intrigarji prodali tako kot so prodali kraljevo vlado v izgnanstvu, tako kot so prodali četnike. Zato ker angleži in drugi zavezniki, niso nikdar skušali razumeti, kaj se dogaja v Jugoslaviji, temveč so bili vedno fokusirani zgolj na lastne interese, ki so bili imperialistični in kapitalistični. Samo zato je mogoče, da so komunistom prodali vojsko, ki ni izstrelila enega samega naboja zoper zavezniško koalicijo in ki ni počela drugega kot se borila zoper komunistične prevratnike, ki so šli sredi sovražne okupacije menjat oblast.
Zakaj pa se domobranci ne bi smeli povezovati z nemci? Če je bilo njihovo povezovanje samo v službi borbe zoper komuniste, kar je faktično bilo in samo to, kako je mogoče, da bi bilo takšno povezovanje kakorkoli neupravičeno, sporno, nemoralno ali celo kaznivo ali izsprevrženo? Kako je mogoče, da je povezovanje z nemci zoper komuniste sporno, medtem ko povezovanje zahodnih zaveznikov s komunisti ni? Kaj pa je merilo, da lahko ocenimo s kom smemo sodelovati in s kom ne? Vsa ta vprašanja, ki sem jih tu nanizal kažejo na hinavščino in topoglavost teh, ki trdijo, da domobranci ne bi smeli sodelovati v boju zoper komuniste z nemci. Pa bo kdo rekel, nemci so pošiljali v taborišča, saj so tudi komunisti. Nemci so streljali talce, sajo so tudi komunisti. Pa ne le komunisti tudi angleži. Kdo pa je poslal družine beguncev iz Koroške nazaj v Jugoslavijo? Kar je pa pri celotni zadevi najbolj ironično je to, da so se nekateri domobranci šli še obveščevalce za angleže in so jih nemci celo pozaprli. Namesto, da bi namenili sleherno pozornost eliminaciji komunizma. In ne smemo pozabiti, da so nam proti komunistom pomagali samo nemci, ne pa angleži ali kakšni drugi zahodni intrigarji.
Zato ne smemo več pristajati na diskurz v katerem nam bodo neki intelektualci govorili s kom ne bi smeli domobranci sodelovati. Naslednjič na tehtnico postavite sodelovanje domobrancev z nemci in sodelovanje zahodnih zaveznikov s komunisti, pa poglejte kam bo prevagala. Prvo sodelovanje je rodilo uspešen začasen odpor proti komunistom, drugo pa je rodilo milijone smrti, petdesetletno okupacijo vzhodne evrope, ki se še danes ne more pobrati na noge in indoktrinacijo ljudi, ki se vsak dan odraža okrog nas. Kdo bo vendar sodil s kom bi smeli domobranci sodelovati, buržujski debeluhi, ki so iz udobnih foteljev opazovali zasužnjeno vzhodno evropo, ki so jo sami prodali komunistom?
Naročite se na:
Objave (Atom)