Kot že neštetokrat do sedaj, smo slovenski katoličani spet pristali v situaciji v kateri smo osamljeni od matične Cerkve zaradi sekulariziranega protikatoliškega medijskega prostora mainstream medijev in zaradi faktične nesposobnosti katoliških medijev. Ta de-facto nesposobnost je morda povsem praktične narave. Vendar pa smo na mestu na katerem o zadevah znotraj Cerkve izvemo iz tretje roke, ki pa je popolnoma nezanesljiva in celo nalašč zavajujoča.
Zato moramo biti zelo previdni in pozorni ter se predvsem zanašati na tuje, predvsem ameriške katoliško-tradicionalistične medije, ki so na to sinodo odšli v Vatikan in nam od tam, izključno zaradi tega dogodka, poročajo.
Še posebej kar se tiče poročila, ki ga je sinoda izdala, je pomembno vedeti, da ne gre za nobena obvezujoča načela svete Cerkve, pač pa je zgolj nek povzetek, ki nikakor NI nikakršno uradno stališče svete Cerkve. Je samo poročilo.
Nujno je, da molimo za sveto Cerkev, predvsem pa se ne zanašamo na poročanje medijev, ki določena stališča posameznih škofov ali kardinalov prodajajo kot stališča Cerkve, četudi so v direktni kontradikciji z naukom Cerkve. Nevarnost je, da bi padli v ta medijski kaos v katerem želijo prostozidarji in liberalci spreminjati nauk Cerkve, ne da bi se nauk sploh speremenil, kar smo že videli z drugim vatikanskim koncilom, kjer se je Cerkev spremenila v nekaj, kar sploh ni zapisano v dokumentih samega koncila. Zato govorim o "spreminjanju nauka, ne da bi spremenili nauk", kar se je dejansko že dogodilo.
Zato priporočam spremljanje predvsem churchmilitant.tv. Kdor pa ne zmore tega, naj se ne vznemirja nad kakršnimikoli poročili, ki prihajajo iz Vatikana. Nauk se ne spreminja!
- NeoDomobranec
torek, 14. oktober 2014
Buržujska naveličanost
Problematika, katere se vedno znova lotevam, je problem desnice, ki prevladuje dandanes na našem desnem polu in ki celo ogroža samo desnico ter nas vedno bolj sili, da bi se v maniri relativistične raje, zatekli v neko tretjo smer in prepustili levo-desno sfero tem, ki so jo ugrabili.
A to bi bila velika in usodna napaka. S tem, ko bi se strinjali, da je desnica tisto, s čimer se ne moremo poistovetiti, bi ogrozili svoj politično ideološki prostor. Zato moramo priti do zaključka, da je razlog temu, da se ne moremo poistovetiti z mainstream desnico v tem, da ta mainstream desnica sploh ni desna. Ta zaključek ne bi smel nikomur delati preglavic, saj se že sam mainstream desnica opredeljuje za sredinsko desno in se velikokrat boji opredeliti za dejansko desno, čeprav pa obenem brezkompromisno zaseda desne pozicije in iz desne sfere izriva ljudi, ki bi lahko imeli načelne desne poglede.
Tudi boj med levico in desnico postaja vse bolj utrujen, pa ne le zaradi diktature relativizma, ki s svojo proletarsko mentaliteto pravi, da "so vsi isti", pač pa zaradi dejanske enotnosti v devetdesetih odstotkih pogledov. Še več, zdi se, da sta se leva in "desna" opcija ujeli v nek cikel obračanja, v katerem na določen čas prevzameta vlogo druga druge in operirata dalje. Celo komunistični krik, da za vsem stoji kapital bi lahko v tem primeru postal relevanten, le da za vsem ne stoji kapital, pač pa oportuni materialisti, ki so iz politike naredili le podsistem ekonomskim politikam. Tako imamo na eni strani več kapitalizma in malo manj socializma in na drugi strani več socializma in malo manj kapitalizma. Politika je postala preračunljiva in znotraj sebe votla. Kriki o premagovanju ideoloških delitev pa stalnica, ki sta jo posvojili obe opciji.
A vse to kaže na zaključek, ki se bo zdel tako zelo plehek in neumen, da bi me lahko kdo brez težav označil za "desnega združenega levičarja", ker je tudi ta stranka ravno vdrla v parlament po nenehnem zatrjevanju, da nobena leva stranka ni prava levica. Vendar pa lahko vsak pozoren bralec opazi temeljno razliko med mojimi argumenti in argumenti ZL, ki je v tem, da ZL radikalizira umevanje politike kot sistema podvrženega kapitalu, kar se sliši kot paradoks, četudi je resnično, politika je podvržena kapitalu, po njihovem umevanju, tako, da se mora nujno boriti z njim in ga karseda regulirati, z drugo besedo, politika lahko obstaja le zato, da ljudstvo brani pred kapitalom, medtem, ko sam trdim, da naša mainstream desnica ni desnica ravno zato, ker je njena politika usmerjena le v (ne)reguliranje gospodarstva, ne pa tudi v (ne)reguliranje družbe. Se pravi, moj argument je, da naša mainstream desnica ni desnica, kar pa lahko pripišemo spet uspehu velike liberalne revolucije, ki je ustvarila neko psevdorealnost, ki nujno določa tudi naše oblikovanje misli in teh kodiranje v besede.
To je prvo in od tod izvira tudi vse drugo, kar mori desnico. Drugo je to, da je desnico prevzela neka materialistična večina buržujev, ki dosledno sledijo miselnosti, da je politika nepotrebna. Na eni strani imamo namreč trditev, da mora država ustvarjati delovna mesta, na drugi strani pa trditev, da potrebujemo manj države. Se pravi, da vsa ta polemika okrog tega, kako se lotiti gospodarstva temelji na tem, da naj gospodarstvo dela samo brez države, vse kar lahko država naredi je to, da ga pusti pri miru in mu niža davke. Edina druga naloga je izplačevanje iz socialnih transferjev, ki pa naj bo čim manjše. Desna politika temelji torej na tem, da skuša doseči stanje v katerem sama ne bo več potrebna. Do dosega tega stanja pa upa, da bo nekje na pol poti z njo vštric stopila še njena opozicija. Skratka, vse naj deluje tako kot hoče trg in kakor regulirajo neke naddržavne institucije, mi pa bomo v svojih klimatiziranih sobanah skrbeli za to, da bodo bili vsi prijazni med seboj. Prijaznost, prijaznost, prijaznost!
Gre za neko buržujsko naveličanost, materialistično utapljanje v komfortu, ki smo mu na desnici priča le zato, ker je desnica postala po polstoletni komunistični diktaturi, popolnoma laična in ne vidi več prek materije.
Na tem mestu se bom navezal na nek članek/zapis s Kritike konservativne, avtorja Barbarosse, ki precej dobro pokaže na vso izčrpanost in brezciljnost desnice in tega, kar dandanes pojmujemo kot konservativizem.
Celoten zapis je paradoks, ampak tega pisec sploh ne vidi, ker je tako ujet v tej mlačnosti v tej radikalni naveličanosti in relativizmu. Ker ko je človek tako zelo bombardiran, z raznimi človekovimi pravicami in svoboščinami, postane nujno relativist s tem, da skuša iskati neko nadvrednoto, ki bo končno zajela vse kar je dobrega na tem svetu in bo obenem ostala politično korektna, dala pa bo tudi nekaj, kar se bo na prvi pogled zdelo kot dober argument zoper navidezno opozicijo. Ta vrednota, smešno, postane svoboda. Svoboda človeka, ki pa je zanimivo, pra- ali nadvrednota tako levice kot desnice, njun boj ostaja le na tem, kdo more človeku ponuditi več svobode in kako se desna svoboda razlikuje od leve. Desničarji ponavadi v to zmešnjavo povlečejo še krščansko vero in celo Kristusa, kar bomo videli v nadaljevanju.
Če povzamem zapis na kratko, ker je tudi kratek, gre za poudarjanje superiornosti konservativizma nad vsemi ostalimi političnimi percepcijami, pri čemer oriše sedem demonov, ki so nasprotni temu, kar ima on za konservativizem. Ti demoni so: utopije, potrošništvo, hedonizem, socializem, ideologije, militarizem in pacifizem.
Kot rečeno je zapis protislovje, ker skuša na nek način povedati, da se ima za krščanskega konservativca, po drugi strani pa piše: "Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika." Ampak, saj je tudi krščanstvo, naj povem bolj jasno, katolištvo ali katolicizem, ideologija in ta ideologija ne pristaja na kompromise in ne oblikuje človeka le na njegovem duhovnem ali zasebnem področju, pač pa direktno po cerkvenem nauku terja od nas, da ustvarjamo katoliško družbo. Ker, vse stvarstvo, tudi družba, ki spada v to kategorijo, mora biti usmerjena k Bogu, ne sama nase. Tako družba ne more in ne sme biti ateistična. Tu grobo citiram škofa Schneiderja. Ne more obstajati ateistična vlada, to je proti načrtu Boga kot stvarnika. to pa nikakor ne pomeni netolerantnosti, kar je sploh nesmiselno pojasnejvati, a vendar je v današnjih razmerah nujno.
Tu moramo postati pozorni, namreč, zakaj imamo od nekod umevanje, da mora desničar priznavati državo, ki je tako ozka in majhna, ter družbo in trg, ki se samoregulirata? To je amerikanistična percepcija, ki pa izvira neposredno od angleških protestantov, predvsem puritancev. Protestanti so znani po tem, da striktno ločujejo zasebno življenje od tistega, denimo, službenega. ker naj bi bil Bog stvar posameznika. Tudi njihova percepcija o določenosti in o načinu zveličanja, ki je zgolj vprašanje sprejetja Kristusa za svojega zveličarja, se radikalno razlikuje od naše in zato neposredno in tako različno vpliva na pogled vloge države in gospodarstva. Tudi pri amerikanistični ločitvi "cerkve" od države, gre predvsem za vprašanje razdrobljenosti protestantskih cerkva. Medtem ko Kristus ne le pravi, da dajte Bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega, temveč tudi pravi, da je oblast dana ravno temu cesarju in nižjim vladarjem, kot je Pilat, s strani Boga. (Zanimivo je brati odlomek o "cesarju kar je cesarjevega" tudi iz vidika naše državljanske vojne, pri čemer moramo biti pozorni, da je bila cesarjeva oblast v bistvu okupacijska, kar je še en razlog več za dvom v upravičenost boja proti okupatorju. Kajti Kristus na tem mestu postavi Boga kot pogoj za spoštovanje okupacijske oblasti, se pravi, vkolikor okupator spoštuje verske navade, to odtehta nesuverenost)
Glavni nesmisel pa je gotovo to, da avtor govori o nepopolnosti in grešnosti človeške družbe in s tem direktno utemeljuje zakaj država ne bi smela imeti večje oblasti nad ljudmi. Pravi zaključek bi namreč bil, da ravno zato, družba, človek, potrebuje čimveč regulacije in čim močnejšo državo. Zato potrebuje monarhijo ali diktaturo. Ker ravno svoboda kvari, ne pa obratno.
Ampak ravno takšen je pogled povprečenega mainstream desničarja. Tako kontradiktoren. Je pogled poln naveličanosti in hlinjene "zdrave pameti". Zdrava pamet, če bi jo res posedovali, bi nam govorila, da je ravno svoboda za človeka pogubna. Bog ni demokrat.
Če se tu navežem na rekonkvisto, kot pojem, ki sem ga uvedel v nekaj prejšnjih blogov, da bi z njim lahko enostavno zajel, kaj je glavna naloga posameznika. Torej, glavna naloga na tem mestu je rekonkvista desnice v smislu zavračanja pomehkuženosti, naveličanosti in relativizma in vnašanja načelnosti, radikalizacije in totalnosti. Seveda pa je pred tem nujna rekonkvista nas samih.
NeoDomobranec
A to bi bila velika in usodna napaka. S tem, ko bi se strinjali, da je desnica tisto, s čimer se ne moremo poistovetiti, bi ogrozili svoj politično ideološki prostor. Zato moramo priti do zaključka, da je razlog temu, da se ne moremo poistovetiti z mainstream desnico v tem, da ta mainstream desnica sploh ni desna. Ta zaključek ne bi smel nikomur delati preglavic, saj se že sam mainstream desnica opredeljuje za sredinsko desno in se velikokrat boji opredeliti za dejansko desno, čeprav pa obenem brezkompromisno zaseda desne pozicije in iz desne sfere izriva ljudi, ki bi lahko imeli načelne desne poglede.
Tudi boj med levico in desnico postaja vse bolj utrujen, pa ne le zaradi diktature relativizma, ki s svojo proletarsko mentaliteto pravi, da "so vsi isti", pač pa zaradi dejanske enotnosti v devetdesetih odstotkih pogledov. Še več, zdi se, da sta se leva in "desna" opcija ujeli v nek cikel obračanja, v katerem na določen čas prevzameta vlogo druga druge in operirata dalje. Celo komunistični krik, da za vsem stoji kapital bi lahko v tem primeru postal relevanten, le da za vsem ne stoji kapital, pač pa oportuni materialisti, ki so iz politike naredili le podsistem ekonomskim politikam. Tako imamo na eni strani več kapitalizma in malo manj socializma in na drugi strani več socializma in malo manj kapitalizma. Politika je postala preračunljiva in znotraj sebe votla. Kriki o premagovanju ideoloških delitev pa stalnica, ki sta jo posvojili obe opciji.
A vse to kaže na zaključek, ki se bo zdel tako zelo plehek in neumen, da bi me lahko kdo brez težav označil za "desnega združenega levičarja", ker je tudi ta stranka ravno vdrla v parlament po nenehnem zatrjevanju, da nobena leva stranka ni prava levica. Vendar pa lahko vsak pozoren bralec opazi temeljno razliko med mojimi argumenti in argumenti ZL, ki je v tem, da ZL radikalizira umevanje politike kot sistema podvrženega kapitalu, kar se sliši kot paradoks, četudi je resnično, politika je podvržena kapitalu, po njihovem umevanju, tako, da se mora nujno boriti z njim in ga karseda regulirati, z drugo besedo, politika lahko obstaja le zato, da ljudstvo brani pred kapitalom, medtem, ko sam trdim, da naša mainstream desnica ni desnica ravno zato, ker je njena politika usmerjena le v (ne)reguliranje gospodarstva, ne pa tudi v (ne)reguliranje družbe. Se pravi, moj argument je, da naša mainstream desnica ni desnica, kar pa lahko pripišemo spet uspehu velike liberalne revolucije, ki je ustvarila neko psevdorealnost, ki nujno določa tudi naše oblikovanje misli in teh kodiranje v besede.
To je prvo in od tod izvira tudi vse drugo, kar mori desnico. Drugo je to, da je desnico prevzela neka materialistična večina buržujev, ki dosledno sledijo miselnosti, da je politika nepotrebna. Na eni strani imamo namreč trditev, da mora država ustvarjati delovna mesta, na drugi strani pa trditev, da potrebujemo manj države. Se pravi, da vsa ta polemika okrog tega, kako se lotiti gospodarstva temelji na tem, da naj gospodarstvo dela samo brez države, vse kar lahko država naredi je to, da ga pusti pri miru in mu niža davke. Edina druga naloga je izplačevanje iz socialnih transferjev, ki pa naj bo čim manjše. Desna politika temelji torej na tem, da skuša doseči stanje v katerem sama ne bo več potrebna. Do dosega tega stanja pa upa, da bo nekje na pol poti z njo vštric stopila še njena opozicija. Skratka, vse naj deluje tako kot hoče trg in kakor regulirajo neke naddržavne institucije, mi pa bomo v svojih klimatiziranih sobanah skrbeli za to, da bodo bili vsi prijazni med seboj. Prijaznost, prijaznost, prijaznost!
Gre za neko buržujsko naveličanost, materialistično utapljanje v komfortu, ki smo mu na desnici priča le zato, ker je desnica postala po polstoletni komunistični diktaturi, popolnoma laična in ne vidi več prek materije.
Na tem mestu se bom navezal na nek članek/zapis s Kritike konservativne, avtorja Barbarosse, ki precej dobro pokaže na vso izčrpanost in brezciljnost desnice in tega, kar dandanes pojmujemo kot konservativizem.
Celoten zapis je paradoks, ampak tega pisec sploh ne vidi, ker je tako ujet v tej mlačnosti v tej radikalni naveličanosti in relativizmu. Ker ko je človek tako zelo bombardiran, z raznimi človekovimi pravicami in svoboščinami, postane nujno relativist s tem, da skuša iskati neko nadvrednoto, ki bo končno zajela vse kar je dobrega na tem svetu in bo obenem ostala politično korektna, dala pa bo tudi nekaj, kar se bo na prvi pogled zdelo kot dober argument zoper navidezno opozicijo. Ta vrednota, smešno, postane svoboda. Svoboda človeka, ki pa je zanimivo, pra- ali nadvrednota tako levice kot desnice, njun boj ostaja le na tem, kdo more človeku ponuditi več svobode in kako se desna svoboda razlikuje od leve. Desničarji ponavadi v to zmešnjavo povlečejo še krščansko vero in celo Kristusa, kar bomo videli v nadaljevanju.
Če povzamem zapis na kratko, ker je tudi kratek, gre za poudarjanje superiornosti konservativizma nad vsemi ostalimi političnimi percepcijami, pri čemer oriše sedem demonov, ki so nasprotni temu, kar ima on za konservativizem. Ti demoni so: utopije, potrošništvo, hedonizem, socializem, ideologije, militarizem in pacifizem.
Kot rečeno je zapis protislovje, ker skuša na nek način povedati, da se ima za krščanskega konservativca, po drugi strani pa piše: "Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika." Ampak, saj je tudi krščanstvo, naj povem bolj jasno, katolištvo ali katolicizem, ideologija in ta ideologija ne pristaja na kompromise in ne oblikuje človeka le na njegovem duhovnem ali zasebnem področju, pač pa direktno po cerkvenem nauku terja od nas, da ustvarjamo katoliško družbo. Ker, vse stvarstvo, tudi družba, ki spada v to kategorijo, mora biti usmerjena k Bogu, ne sama nase. Tako družba ne more in ne sme biti ateistična. Tu grobo citiram škofa Schneiderja. Ne more obstajati ateistična vlada, to je proti načrtu Boga kot stvarnika. to pa nikakor ne pomeni netolerantnosti, kar je sploh nesmiselno pojasnejvati, a vendar je v današnjih razmerah nujno.
Tu moramo postati pozorni, namreč, zakaj imamo od nekod umevanje, da mora desničar priznavati državo, ki je tako ozka in majhna, ter družbo in trg, ki se samoregulirata? To je amerikanistična percepcija, ki pa izvira neposredno od angleških protestantov, predvsem puritancev. Protestanti so znani po tem, da striktno ločujejo zasebno življenje od tistega, denimo, službenega. ker naj bi bil Bog stvar posameznika. Tudi njihova percepcija o določenosti in o načinu zveličanja, ki je zgolj vprašanje sprejetja Kristusa za svojega zveličarja, se radikalno razlikuje od naše in zato neposredno in tako različno vpliva na pogled vloge države in gospodarstva. Tudi pri amerikanistični ločitvi "cerkve" od države, gre predvsem za vprašanje razdrobljenosti protestantskih cerkva. Medtem ko Kristus ne le pravi, da dajte Bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega, temveč tudi pravi, da je oblast dana ravno temu cesarju in nižjim vladarjem, kot je Pilat, s strani Boga. (Zanimivo je brati odlomek o "cesarju kar je cesarjevega" tudi iz vidika naše državljanske vojne, pri čemer moramo biti pozorni, da je bila cesarjeva oblast v bistvu okupacijska, kar je še en razlog več za dvom v upravičenost boja proti okupatorju. Kajti Kristus na tem mestu postavi Boga kot pogoj za spoštovanje okupacijske oblasti, se pravi, vkolikor okupator spoštuje verske navade, to odtehta nesuverenost)
Glavni nesmisel pa je gotovo to, da avtor govori o nepopolnosti in grešnosti človeške družbe in s tem direktno utemeljuje zakaj država ne bi smela imeti večje oblasti nad ljudmi. Pravi zaključek bi namreč bil, da ravno zato, družba, človek, potrebuje čimveč regulacije in čim močnejšo državo. Zato potrebuje monarhijo ali diktaturo. Ker ravno svoboda kvari, ne pa obratno.
Ampak ravno takšen je pogled povprečenega mainstream desničarja. Tako kontradiktoren. Je pogled poln naveličanosti in hlinjene "zdrave pameti". Zdrava pamet, če bi jo res posedovali, bi nam govorila, da je ravno svoboda za človeka pogubna. Bog ni demokrat.
Če se tu navežem na rekonkvisto, kot pojem, ki sem ga uvedel v nekaj prejšnjih blogov, da bi z njim lahko enostavno zajel, kaj je glavna naloga posameznika. Torej, glavna naloga na tem mestu je rekonkvista desnice v smislu zavračanja pomehkuženosti, naveličanosti in relativizma in vnašanja načelnosti, radikalizacije in totalnosti. Seveda pa je pred tem nujna rekonkvista nas samih.
NeoDomobranec
petek, 10. oktober 2014
Zakaj rekonkvista in zakaj reakcija
Opozorilo: Naslednje besedilo je povsem teoretične narave.
Sam sem že spisal blog na temo Evropske rekonkviste, kjer pa sem se predvsem osredotočil na vprašanje, ali je rekonkvista pri nas v Sloveniji sploh mogoča. Omenil sem nekaj o sami rekonkvisti a gotovo premalo. Da sem se sedaj k temu vrnil me je spodbudilo kar precej stvari.
Najprej moram omeniti, da si je ta blog ogledalo kar nekaj ljudi predvsem zaradi napačne interpretacije mojega zadnjega bloga imenovanega "Kdo zares uničuje jezik". Bralec/i so napačno razumeli mojo poanto in bistvo, kar pa je pokazalo na večjo razsežnost. In čeprav sem bil v dvomu, če je pisanje česarkoli dalje, sploh smiselno in četudi se zdi ta samorefleksija tu nesmiselna in nebistvena, pa se bo pokazalo, da je vse to prepletno, če le pogledamo pravilno na celo stvar.
Rekonkviste ne bomo mogli nikoli prav razumeti, če je ne povežemo z "reakcijo" in kontrarevolucijo. Poenostavimo, rekonkvista je reakcija in kontrarevolucija.
Da pa bi se sploh lahko opredelili za rekonkvisto, moramo najprej sprejeti dejstvo, da je levica zmagala. In ko govorim o levici, mislim na najširše kar lahko s tem pojmom zajamemo. To je fakt. In če hočemo razumeti zmago levice, moramo upoštevati drugo svetovno vojno.
Druga svetovna vojna je bila največja prelomna točka po letu 1789. Druga svetovna vojna se je začela ravno zaradi leta 1789. In sedaj bi šli lahko nazaj in rekli, da je 1789 produkt leta 1717, ta pa je produkt leta 1517. Ampak tu bi se že preveč zapletali in zadevo bi preveč razširili. Tako, da ostanimo pri letu 1789, kot začetku nove dobe, kot začetku moderne. V drugi svetovni vojni ni šlo za imperializem, za rasne konflikte, za spopad totalitarizmov z demokracijo ali pa kakšno podobno zadevo iz šolskih učbenikov. V drugi svetovni vojni je šlo za spopad dveh redov. Stari red proti novemu redu, protimoderna proti moderni, kontrarevolucija proti revoluciji. Zato moramo tudi vznikanje fašističnih gibanj in sistemov razumeti iz te perspektive. Tega pa na žalost že ne moremo iz povsem praktičnega razloga, zato, ker se o tem ne moremo sporazumeti, ne da pred tem uskladimo definicije izrazov s katerimi hočemo operirati. Zato tu naletimo na reakcijo. Torej pustimo za hip tako reakcijo kot rekonkvisto in se osredotočimo na predpogoj za rekonkvisto.
Če se sploh želimo pogovarjati o rekonkvisti se moramo spet vrniti na iztočišče, ki pravi, da je levica zmagala. Tu pride pa do reakcije. Do počasnega ugotavljanja, da ni vse tako kot izgleda, da je jezik deformiran in da je videz demokratičnosti, svobodnega izražanja in poljubnosti krinka za resnični totalitarizem, ki sega prek meja politike in gospodarstva. Za totalitarizem, ki gnezdi znotraj nas, s tem ko smo hote ali nehote pahnjeni v permanentno indoktrinacijo. Šele, ko se ta uvid zgodi v nas, ko se zazremo v svet okrog nas, ki je zgrajen iz protislovij in ki je v samem bistvu prazna lupina besed, ki nič ne pomenijo, smo na tem, da vstopimo v reakcijo. V zavračanje te intenzivne indoktrinacije. V odkrit spopad z njo in njenimi zankami.
In tu smo pri fašizmu. Fašizem je gospodarsko politični sistem. Je samo to. Fašizem ni "je enako" agresija. Fašizem ni "je enako" teror. Fašizem ni "je enako" rasizem. Fašizem je gospodarsko politični sistem in nič drugega. Fašizem ne temelji na rasi, ne temelji na narodu, ne temelji na jeziku. Fašizem kot fašizem je samo gospodarski sistem korporativizma, ki se je sicer začel v Italiji in od tam izvira tudi ime, ni pa fašizem nič drugega kot to. Gospodarski, politični, družbeni sistem. Je ideologija, ki pa spet ni nič drugega kot zavzemanje za izgradnjo takšnega sistema.
Ampak, kdaj ste nazadnje v pogovoru ali v svojih mislih pomislili na takšen fašizem? Fašizem je postal nadpomenka za vse s čemer se ne strinjamo. Fašizem to, fašizem ono. Celo komunizem je postal levi fašizem, kot sem že pokazal v prejšnjem blogu. Fašizem je postal nadpomenka za tiranijo. že moj strah pred tem, da bi me zaradi mojega racionalnega pogleda na fašizem, označil za fašista in moj spontan obrambni mehanizem, da želim poudariti, da nisem fašist in da ne agitiram za fašizem, kaže na vso razsežnost in globino problema indoktrinacije. (Seveda se potem jezik tudi tako uniči, da ljudje prenehajo razmišljati o pomenu besed in jih uporabljajo kar tako vsepovprek. Kako bi drugače lahko razumeli cenjenega gospoda Primca, ki je zatrdil, da je kulturna revolucija revolucija, ki se izvaja na kulturen način? Tu namreč ne moremo biti povsem gotovi za kaj gre. Gre za indoktrinacijo z vidika, da se revolucija sprejema kot nekaj pozitivnega, ali pa gre za popolno vodenenje besed v smislu, da lahko vsako besedo definiraš glede na posamezen primer, ker besede nimajo več objektivnega pomena? Reakcija seveda to razreši, ker zahteva totalnost, radikalnost in s tem objektivnost.)
In fašizem ni edini problem, problem je veliko širši in zajema najgloblje človekovo umevanje. Gre za popolno zmago levice in šele, ko zares dojamemo in se soočimo s tem dejstvom, da je levica zmagala, da je kreirala neko psevdorealnost v katero smo zajeti prav vsi, lahko postanemo reakcionarji. Vkolikor tega dejstva ne sprejmemo in celo menimo, da je desnica dokaj močna v evropi in da evropi vlada desna EPP, toliko časa ni mogoče, da bi postali reakcionarji.
Živimo v tej psevdorealnosti, ki jo kreira levica predvsem skozi izobraževanje in medije. Uvid tega je lahko le najbolj radikalen, ali ga pa ni. Ta radikalnost, ta totalnost, ki naj nas naposled privede do reakcije, more in mora zamajati naš pogled na svet, zato je ta reakcija navidez tako težka in zato daje videz osamljenosti in izoliranosti.
Vrnimo se sedaj zopet k drugi svetovni vojni. Kot sem že nakazal je bila druga svetovna vojna spopad dveh redov, novega in starega, pri čemer je bilo vznikanje fašističnih gibanj po evropi prva organizirana reakcija, ki je vodila v organizirano kontrarevolucijo. Tu je prišlo do spopada med revolucijo in kontrarevolucijo pri čimer je bila kontrarevolucija popolnoma poražena in svet se je dokončno zavrtel v smer velike liberalne revolucije. Tu je glavna poanta, da je levica zmagala, ker je bila druga svetovna vojna zadnji veliki upor tej revoluciji. Znaki, da je šlo dejansko za spopad dveh najbolj nasprotnih nazorov, redov, so mnogoteri. Najbolj bode v oči popolna eliminacija nasprotnika, demonizacija nasprotnika in stigmatizacija vsakogar, ki bi si upal zastaviti nepravo vprašanje. Nikdar poprej ni bila nasprotna stran tako močno eliminirana. Zanimivo je opazovati razvoj zavezniške propagande, ki je skozi leta postajala vse bolj futuristična in nenavadna. Pri tem je posebej smešno dejstvo, da se nemškim fašistom pripisuje močno propagando, medtem ko je bila dejansko najmočnejša, najintenzivnejša propaganda ustvarjana na zavezniški strani. Poglejte si samo neštete film-noir-e, pozorni bodite, da ni nikjer omembeo o nobeni rasi ali iztrebljanju, vse to pride šele veliko pozneje po vojni. Tu mestu mnogi propagando pripisujejo židom in sanjarijo o nekem zionizmu, ki krmili celoten svet. A resnica je zgolj v tem, da so židje res v Hollywoodu precej doma, a so bili židje tudi častniki nemške fašistične vojske. Židje imajo pri tem minimalno vlogo, imajo jo pač le tisti židje, ki so se vpregli v veliko liberalno revolucijo, ampak kot na tisoče posameznikov iz drugih narodov, evropskih in neevropskih, nemških in nenemških, slovenskih in neslovenskih. Na tem mestu je usodno iti v debato o holokavstu, zato ker je skorajda zagotovljeno, da se bo ta napačno interpretirala in je morda celo mogoče, da bi bil kazensko preganjan že zaradi dvoma ali vprašanj, obenem pa nočem zaiti v polje muslimaniziranega revizionizma ali psevdoneonacizma. Šel bom le tako daleč, da bom trdil, da če je fašizem res dal podlago za etnično nasilje, se je to etnično nasilje na fašizem navesilo in ne obratno. Težko je dandanašnji reči, "Sem fašist, nisem pa rasist.", ravno iz indoktrinacije in psevdorealnosti o kateri sem prej govoril. Zmožnost izreči to trditev, ali jo vsaj registrirati pa je tista reakcija. Paolo Di Canio, znani nogometaš in nogometni trener je izrekel ravno ta stavek.
Druga stvar, ki jasno nakazuje, da je šlo dejansko za spopad dveh redov je Drugi vatikanski koncil, ki se je zaključil nekako dvajset let po vojni. To je tista prelomnica, ki je naznanila dokončno prevlado liberalne revolucije. Trdnjava, ki se je najdlje upirala, je do neke mere padla. Smiselno je trditi, da drugega vatikanskega koncila nikdar ne bi bilo, če ne bi zavezniki zmagali. Če ne bi zmagala liberalna revolucija.
Tako imamo torej od leta 1945 neko psevdorealnost, ki ni le zunaj nas, temveč znotraj nas samih. Mar se ne zalotimo, kako težko je kdaj kodirati svoje misli v primerne kode, besede, da bi pravilno govorile tisto kar mislimo.
Uvid tega, tisti radikalni uvid, pa pripelje do reakcije. Ko uvidimo krhkost in izprijenost sistema, ki vlada okrog nas. Popoln kaos. Prevrednotenje in redefiniranost.
Reakcija privede do kontrarevolucije, oboje skupaj pa privede do rekonkviste. Zahteve po vrnitvi v stanje pred revolucijo oz. v obnovljeno stanje, ki ga prinese kontrarevolucija.
Ta proces pa je težaven in obsojen na neuspeh. Cilj je nedosegljiv zato se moramo osredotočiti na pot. Z nekakšno popolno obratnostjo in nasprotnostjo komunistični metafiziki pridemo do precej dobrega načela, ki pravi: "pot opravičuje cilj". V samem bistvu gre za nazor, da je mogoče upravičiti neko stvar le, če do nje pridemo na način, ki posvečuje to stvar. V tem nazoru ni pomembno, če bomo do cilja sploh kdaj prišli, če bomo zmogli uresničiti, kar smo si zastavili, pomembno je le kako hodimo proti temu cilju. Je cilj res upravičen? Ta percepcija pa zahteva popolno radikalizacijo načel, ker ni več pomemben cilj in ni bližnjic do njega, se osredotočimo le na pot, ki pa je zaradi te nepreračunljivosti in brezkompromisnosti tako totalna. Gre za politično in družbeno posnemanje Kristusovega nauka in nauka Cerkve, ki poudarja, da je življenje pot do zveličanja, da si skozi življenje, ki mora biti v skladu s svetovnim redom v Kristusu zaslužimo zveličanje.
Tako je tudi ta kontrarevolucija pot, ki opravičuje cilj, rekonkvisto.
Če hočemo, da rekonkvista uspe, se moramo osredotočiti na liberalce znotraj naših vrst. Na liberalna prepričanja znotraj nas samih, na liberalce znotraj naših struktur. Proti tem se velja boriti, če hočemo uspeti v borbi zoper veliko liberalno revolucijo. Ta boj mora temeljiti na razločevanju in ločitvi duhov, na radikalnosti in totalnosti, ki naposled privede do prečiščenja. Temeljiti mora na tradiciji, na katoliški veri in posameznih nacionalnih osnovah.
Na tem mestu velja opozoriti na rekonkvisto, ki jo marsikdo razume le kot nek boj proti priseljencem. O tem pišem predvsem zato, ker sem videl na spletu nek letak "Evropske akcije", ki se bori za "svobodno evropo" in govori o rekonkvisti. Tu moramo biti zopet pozorni na prej omenjeno reakcijo. Ker brez posebnega truda lahko uvidimo, da gre pri tej zadevi ljudi, ki so produkt liberalne revolucije in niso reakcionarji niti niso kontrarevolucionarji. So pravzaprav ravno nasprotno. Preden pregledamo njihova stališča se moramo nujno ustaviti pri t.i. skrajni desnici v evropi oz. neonacizmu ali nacionalizmu. Ta skrajna desnica, ki naj bi bila radikalnejša alternativa zmerni desnici, je pravzaprav ravno toliko psevdodesna, če ne še bolj, kot zmerna desnica. Skrajna desnica, kot jo lahko vidimo dandanašnji, je v samem bistvu produkt levičarske indoktrinacije. Če za hip prisluhnete kateremu od mladih "skrajnih desničarjev", boste slišali, da se oni proti priseljencem borijo zato, ker branijo tiste osnovne evropske vrednote, kot so svoboda govora, svoboda tega, svoboda onega. Tu pa so naredili že ključno in usodno napako. Oni branijo duh 1789, kar pa ni in ne more biti evropska rekonkvista. Oni branijo dekadenco. Zato lahko gledamo britance, ki hodijo protesitrat proti "šeriatskim milicam", ki napadajo ljudi in jim branijo alkohol, prostitucijo in igre na srečo. Da ponovim, britanski skrajni desničarji protestirajo proti šeriatskim milicam le zato, ker te napadajo alkohol, prostitucijo in igre na srečo. Oni ne branijo evropske tradicije, oni branijo liberalno revolucijo. In tu je usodna napaka, to ni rekonkvista.
Sedaj pa se vrnimo k Evropski akciji. Ime je nespretno izbrano. Ti ljudje, ki se sklicujejo na "rekonkvisto" govorijo le o pogromu neevropskih narodov na evropo. Kar je neumnost. Treba je pogledati, kdo omogoča uničenje evrope in uvideti, da je priseljevanje le posledica dekadence. Normalno, da se priseljujejo ljudje iz vsepovsod, če imamo pa pri nas v ustavi zapisano pravico do umora otroka in se kontracepcija deli okrog na stroške vseh. S tem imajo naši ljudje vse manj otrok in več kot dovolj prostora je za priseljence.
Potem pišejo o izraelskem lobiju, ki da obvladuje ameriko. Medtem, ko na tisoče muslimanov vsak mesec pride v evropo se oni še vedno oklepajo zarot o židih in sionizmu. Tu je spet tista indoktrinacija. Misel, da je Hitler pregnal žide iz Nemčije zato, ker je mislil, da so manjvredna rasa. Hitler je žide pregnal iz nemčije, ker jih je bilo tam skoraj toliko, kot je danes muslimanov. Za tem ni nobene posebne teorije, gre zgolj za reakcijo.
Seveda ne gre nič mimo brez "NWO". Ta nesmiselna teorija, ki pravi, da skušajo neke firme in neki Rotschildi in Izrael vzpostaviti nek nov svetovni red, medtem, ko je liberalna revolucija že dosegla svoj vrhunec, je samo za resnično brezupne "liberty" manijake. In tu je glavni paradoks. Ta evropska akcija obtožuje ameriko, da je kriva za vse kar je slabega v evropi, medtem, pa zahteva svobodo govora in manj države, kar je pa čisto ameriški produkt.
Da bi svojo neumnost še podkrepili, se obesijo na Rusijo in zahtevajo tesnejše sodelovanje z njo, kar pa dokončno pokaže, da ne mislijo resno, ko govorijo o rekonkvisti. Rusija ni antipol zahodu, gre za dve plati istega kovanca, kar bi moralo biti do sedaj že razvidno, glede na to, da smo videli tako prvo svetovno vojno, kot drugo svetovno vojno in čeprav sta bila v prvem in drugem primeru v Rusiji dva zelo različna politična sistema, je Rusija vedno stala ob strani liberalnemu zahodu in seveda obratno. Rusija in z njo vse njene zaveznice so navidezni pol zahodu, razlika med njima je le v tem, da skušata paralizirati svetovno dogajanje, da se ne bi vzpostavil tretji blok, ki bil dejanska opozicija tako Rusiji kot zahodu. Rusija in zahod sta podvržena dekadenci velike liberalne revolucije.
Zato se moramo vedno odločati zase, ne med dvema blokoma, temveč za lastna načela, ki morajo biti neodvisna od obeh blokov.
Pomemben korak v reakciji pa je gotovo spopad z "mainstream" desnico po svetu in doma. Da bi jo lahko pravilno razumeli in spoznali moramo najprej ugotoviti, da desnica ni desnica in da nima veze kdo ima kapital v rokah in kdo ga nima, pomembna so načela in urejanje družbe, ne pa trga.
Velika liberalna revolucija je skozi kreacijo svoje psevdorealnosti ustvarila tudi desnico, ki je njej po godu in je v bistvu levica, ki se v določenih pogledih razlikuje od matične levice, zato, da bi se lahko krmilil materializem iz dveh koncev. Na eni strani socialisti, levičarji na drugi strani kapitalisti, desničarji. Tu mora nujno priti do reakcije. Kapitalizem vs. socializem, odnos do trga in vloge države, nikoli ne more definirati in determinirati ali je nekdo levičar ali je desničar. To je prvo. Politika je urejanje družbe in potem tudi gospodarstva. Politika ni podvržena gospodarstvu, temveč obratno. Drugo kot drugo, pa pride potem do reakcije v našem umevanju države, politike, družbe in trga. Tu je tista glavna reakcija, s tem, da upoštevamo zgornjo reakcijo, uvid, da politika ni v službi trga in ekonomije. Na tem mestu pride šele do pravega oblikovanja lastnih načel, ko smo osvobojeni frankfurtskega marksizma in amerikanizma.
Tu lahko končno pogledamo v našo preteklost in vidimo, če je desničarska politika današnjih dni, sploh skladna s politiko našega naroda. Smo res za manj države in popolnoma odprt trg? Ne, vse to je uvožena ideologija ameriških postpuritancev, protestantskih revolucionarjev. Kapitalizem je izum protestantizma in je katoličanu tuj. Nikakor ni res, da je kapitalizem najboljši izum za kolesom in da ga je izumilo krščanstvo, tudi katolištvo, kakor je pisalo v neki knjigi, ki jo je propagiral cenjeni dr. Šturm. Nikakor! Kapitalizem in socializem sta dve plati istega kovanca, ki je materializem. Oba sta katolištvu tuja, še posebej sta tuja slovenskemu človeku. Cerkev je svarila pred obema, ker je videla, da se drug drugega omogočata in nista v skladu s Kristusovim naukom. Zato je Cerkev ponudila alternativo: krščanski solidarizem = korporativizem, ki se je potem odražal v marsikaterem programu fašističnih gibanj. Ta sistem potem temelji na nekakšni srednji poti. Močna država in sobivanje vseh družbenih razredov, ki drug drugega podpirajo. Država regulira trg in družbo.
Noben katoličan ne more resnično verjeti, da je lahko trg tisto nedotakljivo, ki avtomatično služi v dobro človeku. Katoličani z razliko od protestantov, svojo vero živimo ne le v zasebnem življenju, pač pa tudi v družbenem in političnem. Odmik od tega načela pomeni protestantizacijo, kar na žalost lahko dandanašnji vidimo v najvišjih vrhovih katoliške Cerkve. Katoliška država ni utopija niti ni v nasprotju s katoliškim naukom, niti ni prevlada Cerkve nad državo. Katoliška država je uresničevanje katoliškega nauka v družbi. Tudi škof A. Schneider poudarja, da je takšna država realnost in da ne pomeni netolerantnosti.
Potrebujemo močno državo z regulacijo trga in družbe. Človekova padla narava, človeka nujno obsoja na propad, če se ne oklena nauka Cerkve. Le ta nauk lahko obnovi in ohranja družbo kot dobro. Diktatura ali totalitarizem nista nujno slaba in nista v nasprotju s katoliškim naukom, vkolikor izvajata ta nauk (na tem mestu naj opozorim na twit neke osebe, ki jo je retwital tudi znani politik iz desnice, ki je šel nekako takole: "ne govorite o boju za svobodo pod rdečo zvezdo, po vojni smo bili pahnjeni iz enega totalitarizma v drugega". To je že resnica, vendar pa moramo iti dlje nazaj, pred tem smo bili pa pahnjeni iz enega totalitarizma v drugega in tako "nazaj". Kdaj pa naj bi imeli tisto demokracijo, o kateri sanjajo naši politiki. Imeli smo monarhijo in diktaturo strank, vse je v svojem bistvu v odločnem nasprotju z demokracijo, kakršno razumemo dandanašnji. In tu je moj argument, da je demokracija sistem, ki je slovencu kot katoličanu tuj in je predvsem ta skorajšnji anarhokapitalizem in vse oblike mehkega libertarizma amerikanizem, nespretno uvožen v Slovenijo in tu prodajan kot "desničarski". Tako socializem kot ta kapitalizem, ki je postal politika in krmili politiko, sta slovencu tuja). Medtem, ko pa je demokracija skoraj vedno slaba. Le poglejmo si našo demokracijo, ki jo naši spevdodesničarji tako opevajo, ta demokracija je čisto orodje komunistov. Država, ki ima v ustavi zapisano pravico do umora otrok in ki ni sposobna pokopati mrtvih. Demokracija je krvavi sistem. Vsaj v tolikšni meri, kot sleherna diktatura. In tu pride spet do reakcije, ko uvidimo, da je za demokracijo pomembnejša svoboda posameznika, do izražanja, kot pa pravica do življenja nebogljenih. Velikokrat poslušamo, kako da je Hitler pobijal invalide in prizadete ljudi, ob tem pa nihče ne pomisli, koliko prizadetih ljudi je pobito vsak dan s splavi tu in zdaj. Tu pride do reakcije, ob tem uvidu te izprijene hinavščine. Kot tista hipoteza nekih zgodovinarjev, ki pravi, da je hotel Hitler sterilizirati vse slovane, tudi Slovence. Tisto bi bila vsiljena, kaj pa ta prostovoljna kastracija in sterilizacija v današnjih dneh? Sedaj ne bo potrebnega nobenega Hitlerja. A kdor ne vstopi v to reakcijo, do tega uvida ne pride. Ne pride do uvida te pokvarjene hinavščine.
Demokracija je čisto navadni totalitarizem, ki se od ostalih totalitarizmov razlikuje le v tem, da skriva svojo resnično naravo skozi prefinjene trike in slike. Demokracija, ki naj bi bila v svojem bistvu volja večina je v bistvu diktatura manjšinizma. Vsaka manjšina lahka dominira nad večino iz nekega dobro sprejetega razloga, ki pravi, da mora biti manjšina priviligirana, ker je manjšina. Obenem pa je demokracija diktatura trga in diktatura razvrata. Demokracija vodi v dekadenco.
Zato rekonkvista zahteva najprej reakcijo, ki pa se more zgoditi le prek radikalizacije, totalnosti, o kakršni je govoril nadškof Rožman.
Rekonkvista najprej zajame nas same, ko dobimo nazaj svoje umevanje, ki se nič več ne podreja obrazcem liberalne revolucije. Skozi dolgotrajen proces začnemo končno gledati skozi meglo, prek pregrad, ki so jih postavili revolucionarji in v nas začne poganjati kontrarevolucija.
Naj ponovim, da je zgornje razmišljanje povsem teoretične narave, ki skuša iskati alternativna vprašanja in alternativne odgovore ob posameznih družbenih pojavih.
- NeoDomobranec
Sam sem že spisal blog na temo Evropske rekonkviste, kjer pa sem se predvsem osredotočil na vprašanje, ali je rekonkvista pri nas v Sloveniji sploh mogoča. Omenil sem nekaj o sami rekonkvisti a gotovo premalo. Da sem se sedaj k temu vrnil me je spodbudilo kar precej stvari.
Najprej moram omeniti, da si je ta blog ogledalo kar nekaj ljudi predvsem zaradi napačne interpretacije mojega zadnjega bloga imenovanega "Kdo zares uničuje jezik". Bralec/i so napačno razumeli mojo poanto in bistvo, kar pa je pokazalo na večjo razsežnost. In čeprav sem bil v dvomu, če je pisanje česarkoli dalje, sploh smiselno in četudi se zdi ta samorefleksija tu nesmiselna in nebistvena, pa se bo pokazalo, da je vse to prepletno, če le pogledamo pravilno na celo stvar.
Rekonkviste ne bomo mogli nikoli prav razumeti, če je ne povežemo z "reakcijo" in kontrarevolucijo. Poenostavimo, rekonkvista je reakcija in kontrarevolucija.
Da pa bi se sploh lahko opredelili za rekonkvisto, moramo najprej sprejeti dejstvo, da je levica zmagala. In ko govorim o levici, mislim na najširše kar lahko s tem pojmom zajamemo. To je fakt. In če hočemo razumeti zmago levice, moramo upoštevati drugo svetovno vojno.
Druga svetovna vojna je bila največja prelomna točka po letu 1789. Druga svetovna vojna se je začela ravno zaradi leta 1789. In sedaj bi šli lahko nazaj in rekli, da je 1789 produkt leta 1717, ta pa je produkt leta 1517. Ampak tu bi se že preveč zapletali in zadevo bi preveč razširili. Tako, da ostanimo pri letu 1789, kot začetku nove dobe, kot začetku moderne. V drugi svetovni vojni ni šlo za imperializem, za rasne konflikte, za spopad totalitarizmov z demokracijo ali pa kakšno podobno zadevo iz šolskih učbenikov. V drugi svetovni vojni je šlo za spopad dveh redov. Stari red proti novemu redu, protimoderna proti moderni, kontrarevolucija proti revoluciji. Zato moramo tudi vznikanje fašističnih gibanj in sistemov razumeti iz te perspektive. Tega pa na žalost že ne moremo iz povsem praktičnega razloga, zato, ker se o tem ne moremo sporazumeti, ne da pred tem uskladimo definicije izrazov s katerimi hočemo operirati. Zato tu naletimo na reakcijo. Torej pustimo za hip tako reakcijo kot rekonkvisto in se osredotočimo na predpogoj za rekonkvisto.
Če se sploh želimo pogovarjati o rekonkvisti se moramo spet vrniti na iztočišče, ki pravi, da je levica zmagala. Tu pride pa do reakcije. Do počasnega ugotavljanja, da ni vse tako kot izgleda, da je jezik deformiran in da je videz demokratičnosti, svobodnega izražanja in poljubnosti krinka za resnični totalitarizem, ki sega prek meja politike in gospodarstva. Za totalitarizem, ki gnezdi znotraj nas, s tem ko smo hote ali nehote pahnjeni v permanentno indoktrinacijo. Šele, ko se ta uvid zgodi v nas, ko se zazremo v svet okrog nas, ki je zgrajen iz protislovij in ki je v samem bistvu prazna lupina besed, ki nič ne pomenijo, smo na tem, da vstopimo v reakcijo. V zavračanje te intenzivne indoktrinacije. V odkrit spopad z njo in njenimi zankami.
In tu smo pri fašizmu. Fašizem je gospodarsko politični sistem. Je samo to. Fašizem ni "je enako" agresija. Fašizem ni "je enako" teror. Fašizem ni "je enako" rasizem. Fašizem je gospodarsko politični sistem in nič drugega. Fašizem ne temelji na rasi, ne temelji na narodu, ne temelji na jeziku. Fašizem kot fašizem je samo gospodarski sistem korporativizma, ki se je sicer začel v Italiji in od tam izvira tudi ime, ni pa fašizem nič drugega kot to. Gospodarski, politični, družbeni sistem. Je ideologija, ki pa spet ni nič drugega kot zavzemanje za izgradnjo takšnega sistema.
Ampak, kdaj ste nazadnje v pogovoru ali v svojih mislih pomislili na takšen fašizem? Fašizem je postal nadpomenka za vse s čemer se ne strinjamo. Fašizem to, fašizem ono. Celo komunizem je postal levi fašizem, kot sem že pokazal v prejšnjem blogu. Fašizem je postal nadpomenka za tiranijo. že moj strah pred tem, da bi me zaradi mojega racionalnega pogleda na fašizem, označil za fašista in moj spontan obrambni mehanizem, da želim poudariti, da nisem fašist in da ne agitiram za fašizem, kaže na vso razsežnost in globino problema indoktrinacije. (Seveda se potem jezik tudi tako uniči, da ljudje prenehajo razmišljati o pomenu besed in jih uporabljajo kar tako vsepovprek. Kako bi drugače lahko razumeli cenjenega gospoda Primca, ki je zatrdil, da je kulturna revolucija revolucija, ki se izvaja na kulturen način? Tu namreč ne moremo biti povsem gotovi za kaj gre. Gre za indoktrinacijo z vidika, da se revolucija sprejema kot nekaj pozitivnega, ali pa gre za popolno vodenenje besed v smislu, da lahko vsako besedo definiraš glede na posamezen primer, ker besede nimajo več objektivnega pomena? Reakcija seveda to razreši, ker zahteva totalnost, radikalnost in s tem objektivnost.)
In fašizem ni edini problem, problem je veliko širši in zajema najgloblje človekovo umevanje. Gre za popolno zmago levice in šele, ko zares dojamemo in se soočimo s tem dejstvom, da je levica zmagala, da je kreirala neko psevdorealnost v katero smo zajeti prav vsi, lahko postanemo reakcionarji. Vkolikor tega dejstva ne sprejmemo in celo menimo, da je desnica dokaj močna v evropi in da evropi vlada desna EPP, toliko časa ni mogoče, da bi postali reakcionarji.
Živimo v tej psevdorealnosti, ki jo kreira levica predvsem skozi izobraževanje in medije. Uvid tega je lahko le najbolj radikalen, ali ga pa ni. Ta radikalnost, ta totalnost, ki naj nas naposled privede do reakcije, more in mora zamajati naš pogled na svet, zato je ta reakcija navidez tako težka in zato daje videz osamljenosti in izoliranosti.
Vrnimo se sedaj zopet k drugi svetovni vojni. Kot sem že nakazal je bila druga svetovna vojna spopad dveh redov, novega in starega, pri čemer je bilo vznikanje fašističnih gibanj po evropi prva organizirana reakcija, ki je vodila v organizirano kontrarevolucijo. Tu je prišlo do spopada med revolucijo in kontrarevolucijo pri čimer je bila kontrarevolucija popolnoma poražena in svet se je dokončno zavrtel v smer velike liberalne revolucije. Tu je glavna poanta, da je levica zmagala, ker je bila druga svetovna vojna zadnji veliki upor tej revoluciji. Znaki, da je šlo dejansko za spopad dveh najbolj nasprotnih nazorov, redov, so mnogoteri. Najbolj bode v oči popolna eliminacija nasprotnika, demonizacija nasprotnika in stigmatizacija vsakogar, ki bi si upal zastaviti nepravo vprašanje. Nikdar poprej ni bila nasprotna stran tako močno eliminirana. Zanimivo je opazovati razvoj zavezniške propagande, ki je skozi leta postajala vse bolj futuristična in nenavadna. Pri tem je posebej smešno dejstvo, da se nemškim fašistom pripisuje močno propagando, medtem ko je bila dejansko najmočnejša, najintenzivnejša propaganda ustvarjana na zavezniški strani. Poglejte si samo neštete film-noir-e, pozorni bodite, da ni nikjer omembeo o nobeni rasi ali iztrebljanju, vse to pride šele veliko pozneje po vojni. Tu mestu mnogi propagando pripisujejo židom in sanjarijo o nekem zionizmu, ki krmili celoten svet. A resnica je zgolj v tem, da so židje res v Hollywoodu precej doma, a so bili židje tudi častniki nemške fašistične vojske. Židje imajo pri tem minimalno vlogo, imajo jo pač le tisti židje, ki so se vpregli v veliko liberalno revolucijo, ampak kot na tisoče posameznikov iz drugih narodov, evropskih in neevropskih, nemških in nenemških, slovenskih in neslovenskih. Na tem mestu je usodno iti v debato o holokavstu, zato ker je skorajda zagotovljeno, da se bo ta napačno interpretirala in je morda celo mogoče, da bi bil kazensko preganjan že zaradi dvoma ali vprašanj, obenem pa nočem zaiti v polje muslimaniziranega revizionizma ali psevdoneonacizma. Šel bom le tako daleč, da bom trdil, da če je fašizem res dal podlago za etnično nasilje, se je to etnično nasilje na fašizem navesilo in ne obratno. Težko je dandanašnji reči, "Sem fašist, nisem pa rasist.", ravno iz indoktrinacije in psevdorealnosti o kateri sem prej govoril. Zmožnost izreči to trditev, ali jo vsaj registrirati pa je tista reakcija. Paolo Di Canio, znani nogometaš in nogometni trener je izrekel ravno ta stavek.
Druga stvar, ki jasno nakazuje, da je šlo dejansko za spopad dveh redov je Drugi vatikanski koncil, ki se je zaključil nekako dvajset let po vojni. To je tista prelomnica, ki je naznanila dokončno prevlado liberalne revolucije. Trdnjava, ki se je najdlje upirala, je do neke mere padla. Smiselno je trditi, da drugega vatikanskega koncila nikdar ne bi bilo, če ne bi zavezniki zmagali. Če ne bi zmagala liberalna revolucija.
Tako imamo torej od leta 1945 neko psevdorealnost, ki ni le zunaj nas, temveč znotraj nas samih. Mar se ne zalotimo, kako težko je kdaj kodirati svoje misli v primerne kode, besede, da bi pravilno govorile tisto kar mislimo.
Uvid tega, tisti radikalni uvid, pa pripelje do reakcije. Ko uvidimo krhkost in izprijenost sistema, ki vlada okrog nas. Popoln kaos. Prevrednotenje in redefiniranost.
Reakcija privede do kontrarevolucije, oboje skupaj pa privede do rekonkviste. Zahteve po vrnitvi v stanje pred revolucijo oz. v obnovljeno stanje, ki ga prinese kontrarevolucija.
Ta proces pa je težaven in obsojen na neuspeh. Cilj je nedosegljiv zato se moramo osredotočiti na pot. Z nekakšno popolno obratnostjo in nasprotnostjo komunistični metafiziki pridemo do precej dobrega načela, ki pravi: "pot opravičuje cilj". V samem bistvu gre za nazor, da je mogoče upravičiti neko stvar le, če do nje pridemo na način, ki posvečuje to stvar. V tem nazoru ni pomembno, če bomo do cilja sploh kdaj prišli, če bomo zmogli uresničiti, kar smo si zastavili, pomembno je le kako hodimo proti temu cilju. Je cilj res upravičen? Ta percepcija pa zahteva popolno radikalizacijo načel, ker ni več pomemben cilj in ni bližnjic do njega, se osredotočimo le na pot, ki pa je zaradi te nepreračunljivosti in brezkompromisnosti tako totalna. Gre za politično in družbeno posnemanje Kristusovega nauka in nauka Cerkve, ki poudarja, da je življenje pot do zveličanja, da si skozi življenje, ki mora biti v skladu s svetovnim redom v Kristusu zaslužimo zveličanje.
Tako je tudi ta kontrarevolucija pot, ki opravičuje cilj, rekonkvisto.
Če hočemo, da rekonkvista uspe, se moramo osredotočiti na liberalce znotraj naših vrst. Na liberalna prepričanja znotraj nas samih, na liberalce znotraj naših struktur. Proti tem se velja boriti, če hočemo uspeti v borbi zoper veliko liberalno revolucijo. Ta boj mora temeljiti na razločevanju in ločitvi duhov, na radikalnosti in totalnosti, ki naposled privede do prečiščenja. Temeljiti mora na tradiciji, na katoliški veri in posameznih nacionalnih osnovah.
Na tem mestu velja opozoriti na rekonkvisto, ki jo marsikdo razume le kot nek boj proti priseljencem. O tem pišem predvsem zato, ker sem videl na spletu nek letak "Evropske akcije", ki se bori za "svobodno evropo" in govori o rekonkvisti. Tu moramo biti zopet pozorni na prej omenjeno reakcijo. Ker brez posebnega truda lahko uvidimo, da gre pri tej zadevi ljudi, ki so produkt liberalne revolucije in niso reakcionarji niti niso kontrarevolucionarji. So pravzaprav ravno nasprotno. Preden pregledamo njihova stališča se moramo nujno ustaviti pri t.i. skrajni desnici v evropi oz. neonacizmu ali nacionalizmu. Ta skrajna desnica, ki naj bi bila radikalnejša alternativa zmerni desnici, je pravzaprav ravno toliko psevdodesna, če ne še bolj, kot zmerna desnica. Skrajna desnica, kot jo lahko vidimo dandanašnji, je v samem bistvu produkt levičarske indoktrinacije. Če za hip prisluhnete kateremu od mladih "skrajnih desničarjev", boste slišali, da se oni proti priseljencem borijo zato, ker branijo tiste osnovne evropske vrednote, kot so svoboda govora, svoboda tega, svoboda onega. Tu pa so naredili že ključno in usodno napako. Oni branijo duh 1789, kar pa ni in ne more biti evropska rekonkvista. Oni branijo dekadenco. Zato lahko gledamo britance, ki hodijo protesitrat proti "šeriatskim milicam", ki napadajo ljudi in jim branijo alkohol, prostitucijo in igre na srečo. Da ponovim, britanski skrajni desničarji protestirajo proti šeriatskim milicam le zato, ker te napadajo alkohol, prostitucijo in igre na srečo. Oni ne branijo evropske tradicije, oni branijo liberalno revolucijo. In tu je usodna napaka, to ni rekonkvista.
Sedaj pa se vrnimo k Evropski akciji. Ime je nespretno izbrano. Ti ljudje, ki se sklicujejo na "rekonkvisto" govorijo le o pogromu neevropskih narodov na evropo. Kar je neumnost. Treba je pogledati, kdo omogoča uničenje evrope in uvideti, da je priseljevanje le posledica dekadence. Normalno, da se priseljujejo ljudje iz vsepovsod, če imamo pa pri nas v ustavi zapisano pravico do umora otroka in se kontracepcija deli okrog na stroške vseh. S tem imajo naši ljudje vse manj otrok in več kot dovolj prostora je za priseljence.
Potem pišejo o izraelskem lobiju, ki da obvladuje ameriko. Medtem, ko na tisoče muslimanov vsak mesec pride v evropo se oni še vedno oklepajo zarot o židih in sionizmu. Tu je spet tista indoktrinacija. Misel, da je Hitler pregnal žide iz Nemčije zato, ker je mislil, da so manjvredna rasa. Hitler je žide pregnal iz nemčije, ker jih je bilo tam skoraj toliko, kot je danes muslimanov. Za tem ni nobene posebne teorije, gre zgolj za reakcijo.
Seveda ne gre nič mimo brez "NWO". Ta nesmiselna teorija, ki pravi, da skušajo neke firme in neki Rotschildi in Izrael vzpostaviti nek nov svetovni red, medtem, ko je liberalna revolucija že dosegla svoj vrhunec, je samo za resnično brezupne "liberty" manijake. In tu je glavni paradoks. Ta evropska akcija obtožuje ameriko, da je kriva za vse kar je slabega v evropi, medtem, pa zahteva svobodo govora in manj države, kar je pa čisto ameriški produkt.
Da bi svojo neumnost še podkrepili, se obesijo na Rusijo in zahtevajo tesnejše sodelovanje z njo, kar pa dokončno pokaže, da ne mislijo resno, ko govorijo o rekonkvisti. Rusija ni antipol zahodu, gre za dve plati istega kovanca, kar bi moralo biti do sedaj že razvidno, glede na to, da smo videli tako prvo svetovno vojno, kot drugo svetovno vojno in čeprav sta bila v prvem in drugem primeru v Rusiji dva zelo različna politična sistema, je Rusija vedno stala ob strani liberalnemu zahodu in seveda obratno. Rusija in z njo vse njene zaveznice so navidezni pol zahodu, razlika med njima je le v tem, da skušata paralizirati svetovno dogajanje, da se ne bi vzpostavil tretji blok, ki bil dejanska opozicija tako Rusiji kot zahodu. Rusija in zahod sta podvržena dekadenci velike liberalne revolucije.
Zato se moramo vedno odločati zase, ne med dvema blokoma, temveč za lastna načela, ki morajo biti neodvisna od obeh blokov.
Pomemben korak v reakciji pa je gotovo spopad z "mainstream" desnico po svetu in doma. Da bi jo lahko pravilno razumeli in spoznali moramo najprej ugotoviti, da desnica ni desnica in da nima veze kdo ima kapital v rokah in kdo ga nima, pomembna so načela in urejanje družbe, ne pa trga.
Velika liberalna revolucija je skozi kreacijo svoje psevdorealnosti ustvarila tudi desnico, ki je njej po godu in je v bistvu levica, ki se v določenih pogledih razlikuje od matične levice, zato, da bi se lahko krmilil materializem iz dveh koncev. Na eni strani socialisti, levičarji na drugi strani kapitalisti, desničarji. Tu mora nujno priti do reakcije. Kapitalizem vs. socializem, odnos do trga in vloge države, nikoli ne more definirati in determinirati ali je nekdo levičar ali je desničar. To je prvo. Politika je urejanje družbe in potem tudi gospodarstva. Politika ni podvržena gospodarstvu, temveč obratno. Drugo kot drugo, pa pride potem do reakcije v našem umevanju države, politike, družbe in trga. Tu je tista glavna reakcija, s tem, da upoštevamo zgornjo reakcijo, uvid, da politika ni v službi trga in ekonomije. Na tem mestu pride šele do pravega oblikovanja lastnih načel, ko smo osvobojeni frankfurtskega marksizma in amerikanizma.
Tu lahko končno pogledamo v našo preteklost in vidimo, če je desničarska politika današnjih dni, sploh skladna s politiko našega naroda. Smo res za manj države in popolnoma odprt trg? Ne, vse to je uvožena ideologija ameriških postpuritancev, protestantskih revolucionarjev. Kapitalizem je izum protestantizma in je katoličanu tuj. Nikakor ni res, da je kapitalizem najboljši izum za kolesom in da ga je izumilo krščanstvo, tudi katolištvo, kakor je pisalo v neki knjigi, ki jo je propagiral cenjeni dr. Šturm. Nikakor! Kapitalizem in socializem sta dve plati istega kovanca, ki je materializem. Oba sta katolištvu tuja, še posebej sta tuja slovenskemu človeku. Cerkev je svarila pred obema, ker je videla, da se drug drugega omogočata in nista v skladu s Kristusovim naukom. Zato je Cerkev ponudila alternativo: krščanski solidarizem = korporativizem, ki se je potem odražal v marsikaterem programu fašističnih gibanj. Ta sistem potem temelji na nekakšni srednji poti. Močna država in sobivanje vseh družbenih razredov, ki drug drugega podpirajo. Država regulira trg in družbo.
Noben katoličan ne more resnično verjeti, da je lahko trg tisto nedotakljivo, ki avtomatično služi v dobro človeku. Katoličani z razliko od protestantov, svojo vero živimo ne le v zasebnem življenju, pač pa tudi v družbenem in političnem. Odmik od tega načela pomeni protestantizacijo, kar na žalost lahko dandanašnji vidimo v najvišjih vrhovih katoliške Cerkve. Katoliška država ni utopija niti ni v nasprotju s katoliškim naukom, niti ni prevlada Cerkve nad državo. Katoliška država je uresničevanje katoliškega nauka v družbi. Tudi škof A. Schneider poudarja, da je takšna država realnost in da ne pomeni netolerantnosti.
Potrebujemo močno državo z regulacijo trga in družbe. Človekova padla narava, človeka nujno obsoja na propad, če se ne oklena nauka Cerkve. Le ta nauk lahko obnovi in ohranja družbo kot dobro. Diktatura ali totalitarizem nista nujno slaba in nista v nasprotju s katoliškim naukom, vkolikor izvajata ta nauk (na tem mestu naj opozorim na twit neke osebe, ki jo je retwital tudi znani politik iz desnice, ki je šel nekako takole: "ne govorite o boju za svobodo pod rdečo zvezdo, po vojni smo bili pahnjeni iz enega totalitarizma v drugega". To je že resnica, vendar pa moramo iti dlje nazaj, pred tem smo bili pa pahnjeni iz enega totalitarizma v drugega in tako "nazaj". Kdaj pa naj bi imeli tisto demokracijo, o kateri sanjajo naši politiki. Imeli smo monarhijo in diktaturo strank, vse je v svojem bistvu v odločnem nasprotju z demokracijo, kakršno razumemo dandanašnji. In tu je moj argument, da je demokracija sistem, ki je slovencu kot katoličanu tuj in je predvsem ta skorajšnji anarhokapitalizem in vse oblike mehkega libertarizma amerikanizem, nespretno uvožen v Slovenijo in tu prodajan kot "desničarski". Tako socializem kot ta kapitalizem, ki je postal politika in krmili politiko, sta slovencu tuja). Medtem, ko pa je demokracija skoraj vedno slaba. Le poglejmo si našo demokracijo, ki jo naši spevdodesničarji tako opevajo, ta demokracija je čisto orodje komunistov. Država, ki ima v ustavi zapisano pravico do umora otrok in ki ni sposobna pokopati mrtvih. Demokracija je krvavi sistem. Vsaj v tolikšni meri, kot sleherna diktatura. In tu pride spet do reakcije, ko uvidimo, da je za demokracijo pomembnejša svoboda posameznika, do izražanja, kot pa pravica do življenja nebogljenih. Velikokrat poslušamo, kako da je Hitler pobijal invalide in prizadete ljudi, ob tem pa nihče ne pomisli, koliko prizadetih ljudi je pobito vsak dan s splavi tu in zdaj. Tu pride do reakcije, ob tem uvidu te izprijene hinavščine. Kot tista hipoteza nekih zgodovinarjev, ki pravi, da je hotel Hitler sterilizirati vse slovane, tudi Slovence. Tisto bi bila vsiljena, kaj pa ta prostovoljna kastracija in sterilizacija v današnjih dneh? Sedaj ne bo potrebnega nobenega Hitlerja. A kdor ne vstopi v to reakcijo, do tega uvida ne pride. Ne pride do uvida te pokvarjene hinavščine.
Demokracija je čisto navadni totalitarizem, ki se od ostalih totalitarizmov razlikuje le v tem, da skriva svojo resnično naravo skozi prefinjene trike in slike. Demokracija, ki naj bi bila v svojem bistvu volja večina je v bistvu diktatura manjšinizma. Vsaka manjšina lahka dominira nad večino iz nekega dobro sprejetega razloga, ki pravi, da mora biti manjšina priviligirana, ker je manjšina. Obenem pa je demokracija diktatura trga in diktatura razvrata. Demokracija vodi v dekadenco.
Zato rekonkvista zahteva najprej reakcijo, ki pa se more zgoditi le prek radikalizacije, totalnosti, o kakršni je govoril nadškof Rožman.
Rekonkvista najprej zajame nas same, ko dobimo nazaj svoje umevanje, ki se nič več ne podreja obrazcem liberalne revolucije. Skozi dolgotrajen proces začnemo končno gledati skozi meglo, prek pregrad, ki so jih postavili revolucionarji in v nas začne poganjati kontrarevolucija.
Naj ponovim, da je zgornje razmišljanje povsem teoretične narave, ki skuša iskati alternativna vprašanja in alternativne odgovore ob posameznih družbenih pojavih.
- NeoDomobranec
Naročite se na:
Objave (Atom)