Alojzij Kuhar in njegovi pozivi

Alojzij Kuhar je bil duhovnik, ki se je rodil leta 1895 in je večino svojega aktivnega ustvarjalnega življenja preživel v tujini, kjer je leta 1958 tudi umrl. Širši sodobni javnosti pa je znan zgolj zaradi dveh stvari: zaradi dejstva, da je bil brat znanega komunista Lovra Kuharja (Prežihovega Voranca) in zaradi dejstva, da je leta 1944 po londonskem radiu pozival domobrance, naj se pridružijo komunistom. Slednje dejanje, ki je bilo absurdno kratkovidno in plod popolnega nepoznavanja slovenske situacije, je v nadaljevanju tega zapisa obravnavano skozi avtentične objave medvojnega slovenskega časopisja.
   

Objavljeno v tisku 20.9.1944

Plačanci, roke proč od nas!

      
Že od l. 1941. živi v Londonu neki Alojzij Kuhar, ki je bil svoj čas slovenski časnikar in radijski govornik, znan še posebno po tem, da se njegove politične izpovedi nikoli niso obnesle, tem več se je vedno zgodilo obratno, kar je on napovedoval ali želel.
     
Zadnjič je govoril po londonskem radiu in pozival katoliške Slovence, naj se pridružimo — roparskim tolpam »maršala Tita«. Ljubljansko časopisje je krepko odgovorilo temu Kuharju, ki je med drugim tudi brat predsednika Komunistične stranke za Slovenijo — Prežihovega Voranca, Lovra Kuharja, sedaj že prijetega in spravljenega na varno.
       
Ali veste, g. Kuhar, da slovenski narod že mesece in mesece vodi smrtno borbo za svoje življenje? Ali veste, da te borbe ne vodi z Nemci, temveč z NOV pod »maršalom« Titom?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so nam NOV in OF:
      
požgali 2000 slovenskih domov,
       
razrušili 900 naših vasi,
          
uničili 250 slovenskih šol,
        
razbili 56 naših cerkva,
         
pomorili 30.000 Slovencev in Slovenk?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so ti vaši »osvoboditelji« vseskozi sodelovali s savojskim »okupatorjem«, mu izdajali našo kri in ustvarili Rab, Gonars in druga grobišča vaših bratov in sestra po krvi in jeziku?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so skupno z badoljevskimi zatiralci napadli in pomagali pomoriti slovenske borce na Turjaku, Grčaricah, Velikem Osolniku in drugod?
     
Ali veste, g. Kuliar, kdo vodi danes te »osvoboditeljske« čete na Primorskem in v Istri? Ali veste, da so vodilni v njih savojski tlačitelji naše zemlje?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so vaške straže, »bela garda« in Slovenski domobranci tista zdrava odporna sila, ki jo je naš narod v smrtnem trenutku rodil, da se obvaruje propasti?
     
Ali veste, g. Kuhar, da so NOV, OF in kakor koli se že imenujejo, organizirano zlo? Ali veste dalje, da se dobro in zlo nikoli ne more zediniti?
  
(Še mnogo bi Vas morali vprašati, toda za sedaj naj to zadostuje).
      
Če vse to veste, g. Kuhar, zakaj nas sramotite? Zakaj nas silite, da združujemo to, kar se spojiti nikoli ne more?
     
Če pa tega ne veste, g. Kuhar, zakaj nam govorite in zakaj begate slepe in napol slepe? Zakaj tirate svoj narod v prepad, od koder mu ni rešitve?
       
Od l. 1941. dalje visi slovenski narod razpet na križu in zbira vse svoje sile, da reši sebe in svojo domovino. In, hvala Bogu, niso ga vsi zapustili v tej borbi, kot ste ga Vi, g. Kuhar, in vsi tisti Vaši v Londonu, Kairu in bogsigavedi kje. Še so se dobili možje, ki so ostali z ljudstvom in z njim vred prenašali Golgoto okupacije in državljanske vojne.
        
In teh ljudi ne boste niti Vi, g. Kuhar, niti g. Boris Furlan niti g. Snoj niti kdor koli drugi učili in poučevali, kaj imajo delati! Kajti vsi mi smo imeli priliko občutiti na svoji koži blagodat tolovajskih »osvoboditeljev«, mi smo skupno z ljudstvom trpeli in delali, — ko ste vi vsi počivali in se igrali »zavezniško« politiko!
     
Zato: roke proč od slovenskega naroda — Vi, ki ste ga zapustili in izdali v njegovi smrtni borbi! Kdor ni ostal z ljudstvom v njegovih tegobah, nima povratka! Še manj pa ima pravico dajati kakršne koli nauke in zahteve!
      
In če napadate končno še duhovščino, — ne moremo tega drugače označiti, kot da ste pljunili na svojo duhovniško čast. Vsaj Vi bi morali vedeti, da je prav duhovnik kot dušni pastir dolžan do zadnjega trenutka ostati z narodom, z njim trpeti in upati ter ga bodriti. Vemo sicer, da Vi tega niste napravili, temveč pravočasno pokazali svojemu narodu in domovini hrbet, toda našlo se je, hvala Bogu, ogromno število duhovnikov, ki so tudi s svojimi življenji dokazali, da so res pravi dušni pastirji. In veste, kdo je pobil preko 39 Vaših duhovnih sobratov? Tisti »osvoboditelji«, s katerimi naj po Vaši zahtevi paktiramo!
      
Slovenski narod se je boril z boljševizmom, se z njim bori sedaj in se bo do končne zmage! Nihče na tem svetu ga ne more pripraviti do tega, da paktira z njim.
       
Še enkrat jo povemo:
   
Zato nehajte s svojimi pozivi in navodili. Če boste nadaljevali, ste izdajalec — Vi, ne pa domobranci in vsi tisti, ki se danes bore proti komunizmu!

         
     

Objavljeno v tisku 23.9.1944

Kdo je Alojzij Kuhar?

  
Alojzij Kuhar je doma iz mežiške doline na Koroškem. Po dovršenem celovškem bogoslovju ga je pokojni od partizanov umorjeni dr. Lambert Ehrlich poslal v Francijo in Anglijo širit si obzorje. Kuhar je tudi tam ostal, se bavil deloma z dušnimi pastirstvom, deloma s konzularno službo: bil je izseljenski komisar. Vmes pa je študiral politične vede. Šele v desetletju pred izbruhom vojne se je vrnil v domovino, ter sprejel mesto pri uredništvu »Slovenca«. Zaradi dolge odsotnosti se ni mogel priključiti niti eni niti drugi izraziti politični ali ideološki skupini. Sploh pa — in to je treba povdariti — ni bil Kuhar noben činitelj v politični konstelaciji predvojne Slovenije.
     
Dobil pa si je široko popularnost s svojim kramljajočim in duhovičarskim načinom, s katerim je v člankih in radijskih predavanjih tolmačil zunanje politične dogodke. Ta način ki se mu je bil priučil v Franciji, je bil za slovenske razmere novost in njemu dolguje Kuhar svoj uspeh.
    
Nepoučeni ljudje pripisujejo Kuharju veliko večji pomen, kakor ga je kdaj koli imel. Ob njegovih člankih smo se zabavali, pasli svojo radovednost, nikdar pa nismo od njih pričakovali smernice in jasnosti za svoje delo.
   
Ob razpadu Jugoslavije je Kuhar odšel v London, kjer je v začetku zavzel antikomunistično stališče, kmalu pa utonil v molku za dolgo časa. Ko je spet spregovoril, je zavil po boljševiško.
       

Kuharjev brat Prežihov Voranc

  
Pri presojanju osebnosti dr. Alojzija Kuharja ne smemo prezreti važnega dejstva: je brat proslulega komunista Lovreta Kuharja. Lovre Kuhar je znan slovenski javnosti kot pisatelj Prežihov Voranc, ki je napisal več romanov in novel v izrazito boljševiškem duhu. Veliko pomembnejši kot pisatelj pa je brat Lovre v tajni m ednarodni organizaciji komunizma. Zdi se, da je on faktični vodja vsega jugoslovanskega komunizma, načelnik tiste tajne rezervne ekipe, ki pušča na svetlo razne »legendarne maršale« a la Tito, »politične intelekte« a la Moša Pijade, sama pa ostaja v temi, da lažje in varneje vodi in odloča.
        

Boj dveh kulturnih sil (1944)

Boj dveh kulturnih sil

     

Objavljeno v Ljubljani, junija 1944.

Pod besedo kultura navadno mislimo na vse skupne pojave, ki jih opazimo pri posameznih narodih. Pri človeku kot poedincu pa nam beseda kultura označuje vse človekovo udejstvovanje, ki prihaja iz človekove svobodne volje. Torej pomeni najširše njegovo delovno področje in zajame obenem celega človeka, njegovo telesno in duševno udejstvovanje.
      
Krščanska ali zapadna kultura je pa ona, ki je zrasla na grško-rimski kulturi, katero je temeljito prekvasilo krščanstvo s svojim naukom o neumrjočnosti duše, o Bogu in o večnosti. Skratka krščanstvo je položilo versko nravno podlago celemu človeškemu življenju, zato je kulturni ideal zapadnega človeka, da postane čim popolnejša podoba božja. Zato pa je potrebna krščanska vzgoja, krščanski zakon, družina, ljudska nravnost, dobrodelnost, krščanska umetnost in socialna pravičnost. Pod vodstvom Cerkve je dosegla zapadna kultura največje uspehe v srednjem veku in se povzpela do najvišje popolnosti.
     
V novejšem času so začeli razni krivi preroki, razni Marksi trgati iz objema cerkve razne kulturne panoge. Prepovedali so cerkvi vsak vpliv na družino in na vzgojo, zlasti na gospodarsko področje in socialno zakonodajo. Vsled tega je postajala tovrstna kultura zemeljsko usmerjena, ne več duhovno prežeta, zatemnela je človeku pogled v večnost in ga usmerila le v zemeljsko uživanje. Telesu so vzeli dušo. Ni čuda, da je nastala zmešnjava, pravi kaos. Tako materialistično kulturo imenujemo boljševiško ali komunistično.
     
V zadnji španski državljanski vojni je znani komunistični politik Martines Bacio izjavil: V tej vojni gre za borbo med katoliškim pojmovanjem kulture in med novo boljševiško kulturo. Kakor je šlo v španski državljanski vojni za borbo med evropsko in duhovno pojmovano ter med drugo barbarsko, materialistično kulturo, tako se je tudi pri nas boj spremenil v mesarsko klanje med dvema kulturnima silama.
         
Početki te naše državljanske vojne so se začeli pred leti na področju vzgoje, na prosvetnem polju, med književniki, med umetniki in znanstveniki. Šele, ko se je ukoreninilo zmotno pojmovanje nove kulture je prešla borba na politično udejstvovanje. Vidimo, da je bistvo tega boja v razliki med krščansko omiko in komunističnim materializmom. Naša prosvetna organizacija je na to zmoto opozorila že leta 1937. Takrat je vsem prosvetnim društvom razposlala tvarino, ki je bila obvezna za vsa društva in je obsegala:
     
1. Korporacijski sistem na podlagi okrožnice Quadragessimo anno.
       
2. Rešitev socialnega vprašanja v smislu okrožnice sv. Očeta.
    
V istem letu je bilo 126 društvenih predavanj o državljanski vojni v Španiji, kjer so predavatelji v besedi in sliki pokazali na grozna opustošenja komunistov v mestih in vaseh, o požganih samostanih, o oskrunjenih cerkvah in o neštetih zločinih povzročenih od komunistov nad katoliškimi duhovniki in verniki. Marsikdo je tedaj dvomil, saj to je nemogoče, da bi se kot brat nad bratom tako pregrešil. V istem letu je Prosvetna zveza priredila tudi 104 predavanja o preganjanju katoliške cerkve v Mehiki. Fantje in dekleta so na sestankih proučevali osnovne zmote komunizma in boljševizma in kritično proučevali razliko med socialnim redom po nauku katoliške cerkve in med komunističnimi zablodami. Tako je ob izbruhu državljanske vojne ali socialne revolucije pri nas bila mladina, ki se je udeleževala našega prosvetnega dela dobro poučena za kaj gre v tej borbi. Zato se je ta mladina takoj oprijela borbe proti komunističnim tolpam in stopila v vrste vaških straž in domobrancev.
      
Dolžnost naših slovenskih žena, mater in deklet ter slovenskih družin pa je, da doma izvrše duhovno obnovo. Da bomo postavili proti novemu človeku zmote — novega človeka, ki bo nosil podobo božjo na sebi. Le na ta način se bomo pripravili na obnovo naše slovenske zemlje, katero pokriva 15.000 grobov padlih junakov za krščansko kulturo, kjer je porušenih 30 cerkva, okrog 50 prosvetnih domov, teh vidnih hramov krščanske kulture, pa tudi 30 grobov duhovnikov, oznanjevalcev te kulture.
       
Sleherna družina naj izpolni v tem mesecu željo sv. Očeta, željo našega škofa, da se posveti Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Pripeljimo v slovensko družino zopet Marijo. Ona sama je rekla trem pastirčkom v Fatimi: »Bog hoče, da se svet oklene z vso silo češčenja mojega Srca. In ko bo moje srce prišlo do velike veljave, bo zavladala doba miru med človeštvom.« Tako vidimo je usoda človeštva, usoda krščanske kulture v rokah Matere božje. V usodepolni uri ne smemo preslišati klica božjega! Storimo svojo dolžnost!
    

Sadovi absurda (1944)

Sadovi absurda

Trst, 26.9.1944

     
Ni potrebno povdarjati, da ima trenutno sovražna propaganda precej lažje in prijetnejše delo, kakor pa nemška. Položaj na bojiščih daje zavezniški propagandi snov za najrazličnejše napeve, ki so — s propagandnega stališča vsaj — lahko precej vesele narave. Vendar pa si dovoljujemo zabeležiti, kar se angloamerikanske propagande tiče — neko interno, intimno, trenutno komaj opaženo disonanco. Kar se Sovjetov tiče, je stvar precej drugačna. Sicer se Sovjeti ustijo prav tako kakor njih zavezniki, vendar pa ima njihovo kričanje nekako podlago. Ako ne druge, vsaj to, da odnašajo izpred nosa njih zaveznikov vse, za kar se isti pravzaprav borijo. To je tudi zadoščenje, četudi med prijatelji...
    
Baš dejstvo, da se to dogaja med takozvanimi prijatelji, nam priklicuje v spomin znane, v neki ječi od Lorenzina Mediškega napisane besede: »Dagli amici mi guardi Iddio, che dai nemici mi guardo io!« (Bog me varuj pred prijatelji, ker pred sovražniki se varujem sam!) Niso le te besede kakor nalašč za Anglijo? In Amerika kaj pravi k temu? Kot višek ironije jima je Stalin prepustil sicer plemenito nalogo, da se bore za ideale svobode vseh narodov na svetu, oni dobičkarji in izkoriščevalci svetovne mizerije, plutokrati in kapitalisti. Plutokrati in kapitalisti, ki se z vso vnemo bore za odrešitev njih večnega in nespravljivega sovražnika — delavca — dočim Stalin, delavski malik, pobira sadove te gigantske borbe in se kaže niti volje, prepustiti svojim prijateljem niti drobtinic, s te, bogato obložene mize. Vsi trije bi radi čim preje končali to smrtonosno borbo. Vzroke te nestrpnosti smo že opisali. A ko bi jih pa danes vprašali, kakšno korist so imeli ti materijalisti od te pet let trajajoče vojske, smo prepričani, da bi jih spravili v nemalo zadrego. Vse si je vzel očka Stalin, požrl je celo tisto tako »idealno« sestavljeno atlantsko listino in jih je p red svetom prav pošteno osramotil. Četudi se sedaj vse to izgublja v vojni vihri, se bodo brezdvomno po vojni dvignili v kakšnem kotičku sveta glasovi, ki bodo Anglijo in Ameriko nadlegovali za tisto, kar sta obe že v naprej vedeli, da jim nikdar ne bosta mogla dati. Zato je pač za Anglijo in Ameriko skoro vseeno, ali se vojna konča danes ali jutri. Ideološko ne bosta pridobili ničesar, ker njih borba nima ideološke podlage, ozemlje — vsaj sporno ozemlje, ki edino prihaja v poštev v tej vojni, si je prilastil očka Stalin. Gospodarski dobički tudi ne bodo baš veliki v odnošajih z obubožano Evropo. Balkan že kaže osle angloamerikanskim »osvobodilcem« in to je najbrž najbolj pekoči udarec v obraz Albioma. Vse se smehlja, četudi prav trpko, Stalin in Angloamerikanska propaganda kriči o Holandski, Belgiji, Italiji in drugih takih deželah, kjer bo morala — hočeš ali nočeš, ostati zvesta atlantski listini, ker si je vzgojila na lastnih prsih enega De Gaulle-ja, in pripravila za vsak slučaj v drugih deželah ljudi, ki so ji sicer v tej vojni zamogli prav dobro služiti, a bodo po vojni brezdvomno znali zahtevati izpolnitev vseh obljub.
       
To so sadovi absurda. In to bi morali vedeti razni Roosewelti, Churchilli in drugi taki vodje ljudstev, da se ni mogoče vezati z bolševizmom, ako se ne zna z njim tuliti in kakor on v pravem trenutku pokazati tudi lastnim prijateljem, svoje kremplje.
   
Le delajte konference v Quebec-u ali še bolj daleč od Evrope, če treba. Absurd ostane in njega sadovi bodo vedno novi absurdi. Kapitalist, ki se bori za delavca, plutokrat, ki hoče biti demokrat, boljševik, ki iz ozira na svoje zaveznike nosi frak, vse to se bo o priliki maščevalo, ker — najsi kdo še tako ostro ugovarja — v vseh teh nenaravnih vlogah, se še najbolj podaja boljševiku frak. Morda je to nezavestni stavizem — morda igrajo pri tem razni Rotschildi, Morgentau-i, Rockfellerji svojo vlogo, Ker ravnanje boljševikov je pristno židovsko. Prijatelj do smrti — toda ne, ako se gre za kako materijelno pridobitev.
 
Navzlic temu pa — iz absurda absurd! (ojec).

V odgovor ZZB-jevi kritiki kardinala Rodeta

Spričo pridige kardinala Rodeta na nedavni spominski maši v Šentjoštu, so se začeli oglašati razni glasovi, ki so se ustrašili kardinalove jasne besede in so se zbali, da bi se njihova mitologija končno sesula v prah. Režimska žurnalistična aparatura se je premaknila v pogon in začela ponavljati revolucionarne mantre. Te mantre je ponovil tudi predsednik ZZB, ki je to moral storiti že iz razloga, da zajedalsko združenje, ki mu predseduje, vendarle živi od falsificirane zgodovine, ki so jo dolga desetletja utrjevale trume partijskih zgodovinarjev in publicistov. Če bi se ta falsificirana zgodovina podrla, bi nekoč nekdo morda naposled le vprašal, čemu je slovenski narod zmetal toliko denarja za to zajedalsko društvo. Oglejmo si njegovo pismo.
     

"Slovenci smo bili med drugo svetovno vojno obsojeni na uničenje kot narod in kultura; s takšnim ukazom je prišel v Maribor Adolf Hitler osebno že prve dni vojne. Na svojem zasedbenem ozemlju so takoj nato nacisti nasilno izgnali in deloma pobili slovensko intelektualno elito, tudi duhovništvo, mariborskega škofa so za ves čas vojne konfinirali v hišnem priporu, s kazensko prisilo uvedli nemščino kot edini jezik v javni rabi, začeli streljati talce, tudi po več sto skoraj hkrati. Jasno je, da je bil frontalni odpor ob tem neizogiben in neideološki – velikanska večina partizanske vojske so bili kristjani pod vodstvom krščanskih socialistov. Šlo je za biti ali ne biti, in to kot Slovencev, ne kot ideoloških opredeljencev. Žal je edina izjema pri tem bil le del ljubljanskega vodstva Rimskokatoliške cerkve, kar je potem ostal črni madež na njeni podobi."

     
Del Slovenije, ki je padel pod okupacijo Nemcev leta 1941, je bil sprva res obsojen na kulturno predrugačenje, vendar pa nekaj stvari ne drži. Predsednik ZZB pozablja, da ta germanizacija ni bila tako silovita, kot jo prikazuje. Pod nemškimi zasedbenimi oblastmi na štajerskem in gorenjskem sta izhajala dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku in Nemci so paradoksalno natisnili tudi vsaj eno dvojezično slovensko knjigo, v kateri so opozarjali Slovence na komunistične prevare. Druga pomembna stvar, ki jo predsednik ZZB popolnoma zanemari, pa je, da ko so Nemci po kapitulaciji Italije zasedli praktično celo Slovenijo, je bila ta okupacija nekaj povsem drugega od okupacije na štajerskem in gorenjskem. Nemci niso imeli nobenih težav s slovenščino v Ljubljanski pokrajini. Tiskale so se slovenske knjige, izdajalo slovensko dnevno, tedensko in mesečno časopisje. Nemci so celo vrnili Slovencem trobojnico, ki so jo razobešali po Ljubljani in so jo nosili tudi domobranci.

Stvar, ki jo predsednik ZZB ne bo nikoli omenil pa je, da so prav Nemci ob zasedbi primorske, primorskemu slovenskemu ljudstvu vrnili javno rabo slovenščine, pridigalo in pelo se je spet v slovenskem jeziku, Slovenci so dobili slovenski radijski program, domobranci oz. SNVZ, pa so slovenski jezik vrnili na primorsko z javnimi paradami s petjem slovenskih pesmi po mestih, med drugim tudi po Gorici. Predsednik ZZB želi prikazovati nemško okupacijo kot neko popolnoma enoznačno zadevo brez nians, da bi s tem opravičeval obstoj parazitske ZZB.
  
Toliko manj je res, da je bila večina partizanov kristjanov. Res je, da so bili v letih pred vojno skorajda vsi Slovenci vzgajani versko in je velika večina otrok obiskovala verouk in hodila k maši, a to ne pomeni, da so partizani ostajali kristjani v resničnem pomenu te besede. To je mogoče dokazati na več načinov. Prvič, satansko sovraštvo partizanov do verskih objektov in moritev velike množice slovenskih duhovnikov. Drugič, napadanje katoliškega občestva skozi propagandne kanale kot reakcionarje in sovražnike delavstva ter klerofašiste. In tretjič dokaz, ki mu ne more nihče nasprotovati: sekularizacija slovenske države po vojni, preganjanje in zapiranje duhovnikov, umik verouka in razpel iz šol, upadanje vere med prebivalstvom.
 
Kot ni res, da so bili partizani kristjani, tudi ni res, da so bili kristjani krščanski socialisti v OF. Niti sam Kocbek ni bil kristjan, če bi bil, namreč ne bi pisal, da sta zahrbtna umora dr. Erlicha in bana Natlačna, pravični kazni in javljanje nove pravice. Krščanski socialisti niso bili kristjani, ker so nasprotovali papežu in škofovskim avtoritetam. Bili so razdvojevalci katoliškega občestva in nič drugega.

"Namene, da uniči slovenski narod v celoti, so imeli tudi italijanski okupatorji, kar so dokazovali ne le med vojno, temveč že dvajset let prej z zatiranjem primorskih Slovencev. Izjema niso bili niti madžarski okupatorji v Prekmurju."

         
Tudi ni res, da so imeli Italijani namen uničiti slovenski narod. Tu predsednik ZZB podobno, kot pri Nemcih, prenaša situacijo primorske iz let 1918 - 1943 na Ljubljansko pokrajino, kljub temu, da se dobro zaveda, da gre za popolnoma različna principa okupacije. Če bi italijanski okupator z zasedbo Ljubljanske pokrajine zares skušal uničiti slovenski narod, Ljubljanski pokrajini ne bi podelil lastne ustave s členom, ki zahteva obvezno poučevanje v slovenskem jeziku, ne bi oblačil mladih fašistk v slovenske narodne noše in ne bi dovolil tako živega literarnega in časnikarskega ustvarjanja začasa okupacije. Res je, da so Italijani oteževali in celo prepovedovali slovenski jezik na primorskem od konca prve svetovne vojne dalje, pa vendar tega dokazljivo niso počeli v Ljubljanski pokrajini. Kot smo omenili, pa bi moral predsednik ZZB, ki mu je toliko do primorcev, morda le omeniti, da so bili prvi osvoboditelji slovenskega naroda na primorskem leta 1943 prav nemški okupatorji in SNVZ, ne pa komunisti.
         

"Od pamtiveka do danes velja sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino, za zavržno in kaznivo dejanje, za katero je bila celo že v kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije zagrožena zaporna kazen, za sodelovanje v boju na strani sovražnika pa smrtna kazen. Zato za sodelovanje v protikomunistični milici (MVAC), ki so jo ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali italijanski okupatorji, in v slovenskem domobranstvu, ki so ga ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali nemški okupatorji, ni nobenega opravičila. Ni ga bilo med vojno 1941–1945 in ga ni danes, ne iz verskih ali političnih razlogov ne zaradi strahu ali česa podobnega. Popolnoma nesmiselno in nezgodovinsko je tudi prevračati krivdo za kolaboracijo na komuniste in revolucijo."

       
Ta odstavek je zelo zanimiv in mu moramo nujno posvetiti veliko pozornosti. Bralca naprošam, da si zgornji odstavek prebere dvakrat. Namreč predsednik ZZB govori, da je by default "sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino" "zavržno in kaznivo" dejanje. Pa je to res? Ne, ni. Po tej logiki bi namreč Nemci, ki so ob porazu nacizma na nemškem, sodelovali z zavezniki, ki so napadli in okupirali nemško državo, počeli zavržno in kaznivo dejanje. Zavržno in kaznivo dejanje so počenjali očitno tudi tisti Iračani, ki so po padcu režima Sadama Husseina, sodelovali z Amerikanci.
    
Predsednik ZZB pravi, da je v Kraljevini Jugoslaviji bila zagrožena kazen za  sodelovanje in boj na strani sovražnika, vendar pozablja, da je bilo to zagroženo tudi po kazenskem zakoniku nacistične Nemčije in da se zakon sam po sebi torej nanaša le na tisto državo, v kateri zakon velja in se ne more nanašati univerzalno. A tu je predsednik ZZB naredil še hujšo napako.
        
Res je, da je bilo po kazenskem zakoniku Kraljevine kazniva pomoč in boj na strani sovražnika, kakor je vse to kaznivo tudi po aktualnem kazenskem zakoniku RS, vendar pa je pomoč sovražniku in boj na sovražnikovi strani tudi točno določen. Ta kazniva dejanja se nanašajo le na pomoč sovražniku v boju zoper državo, kateri kazenski zakonik pripada, ne pa na čas, ko preide začasna legitimna oblast v okupatorjeve roke. Domobranci se niso nikdar borili zoper lastno državo Kraljevino Jugoslavijo niti zoper četnike oz. kraljevo vojsko v domovini. Partizani pa so se borili proti četnikom, bo torej predsednik ZZB končno priznal, da so partizani po kazenskem zakoniku Kraljevine, na katerega se je naslonil, v resnici zločinci, ki jim je zagrožena smrtna kazen?
 
Tudi če hipotetično vzamemo, da je protirevolucionarna stran storila katerega od kaznivih dejanj po kazenskem zakoniku Kraljevine, to zgolj pomeni, da bi jo Kraljevina Jugoslavija mogla kaznovati, ko bi ponovno pridobila oblast nad zasedenim ozemljem, a kakor vsi dobro vemo, je bila kralju onemogočena vrnitev v domovino in Kraljevina Jugoslavija ni nikdar povrnila oblasti nad lastnim ozemljem. Kazniva dejanja, ki jih predsednik ZZB očita protirevolucionarjem, pa se nanašajo le na Kraljevino samo in ne na komunistični režim. Če bi FLRJ dejansko prevzela nase kaznovanje zločinov v oziru izdajalstva in boja proti Kraljevini, potem bi morala kaznovati primarno prav partizane, ki so bili v oziru do Kraljevine veleizdajalci.
 
Predsednik ZZB meša meglo s sklicevanjem na kazenski zakonik Kraljevine, saj so prve vaške straže nastale že dolgo potem, ko je bila Kraljevina premagana, začasno legitimno oblast pa si je prisvojil okupator in je bilo tako faktično nemogoče, da bi protirevolucionarji zagrešili boj na strani sovražnika ali državno izdajstvo. Prav tako se protirevolucionarji niso borili proti četnikom. Sklicevanje na kazenski zakonik Kraljevine pa bi bilo smiselno le v primeru, da bi po kapitulaciji okupatorja Kraljevina spet povrnila oblast nad lastnim ozemljem. Edini izdajalci v oziru na Kraljevino so bili tako v resnici prav partizani.
  
Skratka, komunistična falsifikacija zgodovine, ki je lastno državno izdajo in nasilno spremembo oblasti zakrivala z obdolževanjem protirevolucionarjev z mantrami o "narodnem izdajstvu", ki je nedoločljiv in v resnici poetičen nesmisel, se iz desetletja v desetletje krha in vse kar moramo Slovenci, ki smo zvesti slovenski pred-komunistični tradiciji, storiti, da se končno sesuje, je da mantre raznih dvornih zgodovinarjev, publicistov in predsednikov, razčlenimo in pokažemo na nedoslednosti in paradokse.
 
-NeoDomobranec

Poslanica škofa Rožmana slovenskim beguncem 24.5.1945

Poslanica škofa Rožmana slovenskim beguncem

         

V Gospodu ljubljeni rojaki: —
          
Ko smo s prvo soboto v maju končali skupno pobožnost petih prvih sobot v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo bili prisiljeni zapustiti svojo domovino in se podati na težko pot begunstva. Neumljivi so nam sklepi božje Previdnosti. Verujemo pa, da nas Bog ni poslal na to bridko pot zato, da nas uniči, ampak da nas očisti in utrdi v veri in upanju, nas s skupno grenko usodo s seboj in med seboj poveže v močnejši ljubezni.
          
Najvažnejše v našem begunskem življenju je, da se vdržimo vsaj na oni moralni višini, na kateri smo bili doslej doma. Vse moramo storiti, da ne propademo. V materialnem oziru bomo verjetno vsaj nekoliko propadli, kar se tiče prehrane in obleke, ki je nismo mogli dovolj vzeti s seboj na pot. Ne smemo pa duhovno propasti, ampak versko in moralno se mora življenje v izgnanstvu še bolj utrditi in spopolniti.
          
Da se izognemo nevarnostim duhovnega propada, moramo zvesto in stanovitno uporabljati sredstva, ki vam jih s tem prav posebno toplo priporočam. Ta sredstva so sledeča:
          
1. MOLITEV, ki je vez z Bogom. Ker nas težke razmere tlačijo, da se kar nekako pogrezamo v brezbrižnost, se moramo obesiti na Boga, da nas dvigne k sebi. Z molitvijo se obesimo na Boga, se trdno oprimemo njegove vsemogočne očetovske roke. Posebno priporočam molitev rožnega venca. Opravljajte jo skupno, kjer je le mogoče, pa tudi vsak zase naj moli rožni venec, kolikor ima časa in priložnosti. Marija sama je molitev rožnega venca tolikokrat priporočila in obljubila tej molitvi posebno uslišanje in pomoč v zunanjih nevarnostih in težavah. Zgodovina sv. Cerkve in tisočera izkušnja posameznih vernikov izpričuje moč in krasne sadove sv. rožnega venca. Letošnje šmarnice z naslovom: ROŽNI VENEC IN SLOVENSKI NAROD nam o tem mnogo lepega povedo. Čeprav ne moremo teh šmarnic vsi brati in zraven premišljevati, ker jih nimamo pri rokah, pa se ravnajmo po njih navodilih in pridno molimo sveti rožni venec. Tako se bomo sami prepričali, kolikšno moč ima ta Mariji najbolj ljuba molitev.
        
Posebno še molimo k Sv. Duhu za razsvetljenje, da nam vedno pokaže pravo pot in nas navdihne, kaj naj storimo v težkih dvomih, da bo vse prav, Bogu v čast in nam v korist. Prosimo Sv. Duha, da razsvetljuje vse tiste, ki bodo usodo našega naroda odločevali. Naj jih vodi tako, da bodo svojo lastno politično korist videli v tem, da naš narod združijo in osvobodijo, da bo mogel neovirano na svoji zemlji živeti v svojem verskem prepričanju in v narodni svobodi.
           
2. Drugo sredstvo, ki nam je nujno potrebno, je SV. MAŠA in sveti ZAKRAMENTI. Nikar teh bogatih virov ne zanemarjajmo, saj bi s tem delali samim sebi največjo škodo. Iz svete maše črpajmo vso nadnaravno moč, ki nam je za stanovitnost potrebna, in dajajmo Bogu zadoščenje za svoje in vsega naroda grehe. V sveti spovedi očiščujmo svojo vest, da bomo brez graje pred Gospodom in tako bolj vredni njegovega usmiljenja. O pogostem in vrednem svetem obhajilu vam ni treba posebej govoriti, saj ga vsi cenite in iz lastne skušnje veste, kako zelo nam je Jezus potreben, prav posebno še v izgnanstvu, kjer nam je morda vse drugo tuje. Znan, ljub in domač nam je edino Jezus v najsvetejšem Zakramentu. Gospode duhovnike prosim, da se skrbno pobrigajo za begunce in jim nudijo zadostno priložnost opraviti sveto spoved. Enako naj njih potrte duše dvigajo z oznanjevanjem božjih resnic.
      
3. Tretje sredstvo so vse ŽRTVE, ki nam jih nalaga begunstvo. Teh žrtev res ni malo. Deloma razno pomanjkanje bodisi hrane in stanovanja, bodisi najpreprostejše udobnosti in razumevanja našega bednega položaja. Deloma pa grenka skrb za svojce, ki so ostali v domovini, za katerih usodo ne vemo, le to slutimo, da so v mnogoteri nevarnosti. Vse te odpovedi in skrbi darujmo po brezmadežnem Srcu Marijinemu Bogu, da se nas in naših usmili in nas vse reši s svojo mogočno roko. Prav posebno vas prosim, da si v svoji medsebojni ljubezni pomagate v vsakem oziru: v materialnem oziru in medsebojnem spodbujanjem in tolažbo v duhu popolne edinosti.
         
Končno naj vam še nekaj sporočim.
         
Dne 13. maja 1945, na 28. obletnico prikazanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom fatimske Marije napravili obljubo:
         
Če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo storili vse, kar moremo, da se v Gornji Šiški pri Ljubljani pozida cerkev v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki naj bo ognjišče vsenarodne pobožnosti prvih sobot v mesecu. Zavezali smo se, da bomo z molitvijo in žrtvami, z besedo in, kolikor bo kdo mogel, tudi z darovi pomagali graditi to Marijino svetišče — in sicer tam, kjer je v Ljubljani nova cerkev najbolj potrebna in kjer satan morda najbolj nasprotuje. Pridružite se še vi tej obljubi! Vsi skupaj pa trdno zaupajmo v Marijino pomoč. Marija slovenskega naroda ne bo zapustila, ona že ve za dan in uro, ki jo je Bog določil, da zatre brezbožne sile v našem narodu. Mi pa moramo potrpežljivo čakati, biti pripravljeni še na hujše žrtve, če so po božjih načrtih potrebne, in neprestano moliti in prositi, da se izkaže na nas vse bogastvo božjega usmiljenja.
       
Sveti Duh, tolažnik, ki ga je Jezus svojim učencem obljubil in poslal, naj vas vse napolni s svojo najmočnejšo milostjo in sladko tolažbo.
               

GREGORIJ ROŽMAN, škof.

Nekje na Koroškem, 24. maja 1945