Belogardisti

Vsi poznamo najbolj znano in najbrž najstarejšo zmerjavko slovenskih komunistov, s katero so obkladali svoje sonarodnjake, ki se niso hoteli vključiti v njihov eksperiment. "Belogardisti".
S tem izrazom so komunisti obkladali svoje potencialne, poudarjam potencialne, nasprotnike, še preden se je organizirala prva Vaška straža. Kasneje pa je prišla še najbolj znana in najbolj perverzna zmerjavka "kolaborator".
  
Vendar kaj nam govori beseda "belogardisti"? Ta beseda, nam v današnjih časih, lahko do neke mere pokaže pravo naravo protikomunističnega odpora, seveda če jo le pravilno razumemo. Komunisti so z belogardisti začeli kot z besedo, vzeto iz ruske komunistične revolucije, ko se je nasproti komunistom dvignila t.i. "bela grada", ki je bila lojalna carstvu oz. obstoječemu družbenemu in socialnemu redu.

Znani ruski belogardistični voditelj Grigory Mikhaylovich Semyonov (1890 - 1946).

 
   
Primer poročanja enega slovenskih časopisov o beli gardi v Rusiji leta 1919:

"Na Ruskem se pripravljajo in že tudi vrše nova presenetenja. Takozvane češkoslovaške čete, katerim so se pridružili kozaki, kadeti in takozvana bela garda ter ententni častniki s tehničnimi ententnimi četami, so se organizirale ob Uralskem gorovju v pravo vojsko ter pričenjajo prodirati proti zapadu. Pri svojem prodiranju so naletele te čete na odpor boljševiških in sovjetovih čet, katere so izvečine porazile ter vrgle nazaj."

   
 

Kratko poročilo o bojih med revolucionarno rdečo gardo in proti-revolucionarno belo gardo 27.12.1917

   
Se pravi, da so komunisti pravzaprav pravilno označili Vaške straže kot belogardiste, saj tem ni šlo za drugo, kot za boj proti politični perverziji komunizma. Ni jim šlo za kolaboracijo, temveč za pričakovano reakcijo na revolucijo = kontrarevolucijo. Komunisti torej sami priznavajo, da Vaške straže niso bile nič drugega kot ljudska reakcija na komunistično revolucijo, s tem ko jih imenujejo "belogardisti". S tem obenem priznavajo, da oni, komunisti, niso nacionalno-osvobodilna sila, temveč čista revolucionarna politična avantgarda. V nasprotnem primeru, bi bila uporaba besede "belogardisti" popolnoma neustrezna.

Tako npr. Boris Kidrič priznava že leta 1942 na neki partijski konferenci, ki je potekala od 5. do 8. julija:

"Nadalje snovati svoje lastne pozicije je bilo včasih težko, danes to ni nevarno. Nadalje razredni boj, ki dejansko obstoja znotraj zasužnjenega slovenskega naroda in osvobodilne borbe, je moral priti do izraza, čim se je upostavila ljudska oblast. Bela garda je morala priti. Vsi omahljivi elementi so morali še huje zdvomiti nad pravilnostjo ali nepravilnostjo naših ukrepov kot do sedaj. Vse, kar je izrazito borbenega v smislu osvobodilne borbe, se je moralo zato koncentrirati okoli KP, ..."

    
Prav tako je razvidno, da so komunisti pričakovali reakcijo na revolucijo t.j. kontrarevolucijo, ko so še pred nastankom prve Vaške straže, govorili o belogardistih. Ker je to najbolj logičen proces, da kjer je revolucija je tudi kontrarevolucija. V vseh primerih revolucij je bilo tako in tudi Slovenija v tem oziru ne bi mogla biti nič drugačna. Ker vsaka akcija sproži reakcijo.

Takole je npr. leta 1943 orisal stanje župan Ivan Paternost:

"Ko so komunisti umorili razne ljudi, so jim med drugim očitali, da so bili organizatorji "bele garde". Naj vam bo jasno, kdo je bil organizator teh Vaških straž. Nihče drugi kot kmečko ljudstvo samo.

Na stotine primerov vam lahko dokažemo slovenski župani, ko nas hodili posamezni kmetje pa tudi v večjih skupinah prosit, naj jim pomagamo na ta način, da jim priskrbimo orožje, da se bodo lahko sami branili pred komunistično ravbarijo. In ako bi bila kraljeva italijanska oblast takoj po svoji ofenzivi nam to dovolila in nam pustila le nekoliko svobodne roke, bi bili že takrat naši fantje in možje temeljito počistili komunistično drhal in ne bi bilo danes uničenega toliko slovenskega premoženja, ne uničenih toliko nedolžnih ljudi in bi lahko danes živeli v miru in redu."

    
Vzemši to v obzir, je naravnost neinteligentno govoriti, da bi se morala slovenska katoliška Cerkev, pridružiti "narodnoosvobodilnem boju". To je iz naravne zakonitosti družbe nemogoče. Spreminjati družbeni red sredi okupacije je perverzno. Nikjer se ni Cerkev pridružila komunističnim revolucijam, njen nauk je kvečjem pospeševal kontrarevolucijo po svetu. Zato je naravnost smešna vsakakršna trditev, da bi se morala Cerkev ali slovenska tradicija začasa okupacije postaviti na stran "narodnoosvobodilnega boja", ki je bil  monopoliziran s strani Komunistične partije.
    
Smešna je predvsem zato, ker je Cerkev učila proti komunizmu (in kapitalizmu) že od samih početkov te ideje. Jugoslovanski kralj, je Komunistično partijo prepovedal že leta 1920. Komunizem ni nastal leta 1941, komunisti slovenski tradiciji niso bili neznanka. Kdor meni, da bi bil možen nastop konservativcev skupaj s komunisti med okupacijo, nima sposobnosti logičnega razmišljanja. Komunistične revolucije se niso začele leta 1941, slovenska tradicija je lahko že dvajset let prej brala o komunistični revoluciji v Rusiji.
    
Nesmiselno je trditi, da bi se morali konservativci povezati s komunisti in tudi obratno, da bi se morali komunisti povezati s konservativci. Gre za dve diametralno nasprotni sili, ki nimata stičnih točk. Kot rečeno, normalno je, da vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo. In izraz "belogardisti" to potrjuje.
    
Največja perverzija je tako ravno trditev, da bi morala slovenska tradicija, t.j. konservativci, Cerkev, demokratične stranke, sodelovati s komunisti v kakršnemkoli boju.

 Poročilo o ruski državljanski vojni iz enega slovenskih časopisov 22.11.1917

   
-NeoDomobranec

O Veliki Evropski rekonkvisti

Evropska rekonkvista

Kaj je Evropska rekonkvista? To je nov izraz, ki je do pravega izraza prišel šele ob nedavnih ukrajinskih protestih.
A najprej poglejmo, kaj izraz "rekonkvista" sploh pomeni. Rekonkvista je izraz, ki prihaja iz španskega izraza reconquista, kar bi v angleščini zvenelo "reconquest". Gre za izraz, ki pomeni "osvojiti nazaj", "pridobiti nazaj", "ponovno/vnovič osvojiti". Rekonkvista je dolgo obdobje v španski zgodovini, ko so se Španci trudili, da bi Iberijski polotok prevzeli od muslimanov nazaj v svoje roke. Naposled so ga.
Kaj pa je rekonkvista v današnjem kontekstu? Rekonkvista je izraz, pod katerim se identificirajo vse konservativne, desne sile v Evropi, ki jim ni vseeno za svojo tradicijo in kulturo. Najbolj izrazito se je ta rekonkvista pokazala v Ukrajini januarja in februarja, ko so skupine, ki so se identificirale z ideali rekonkviste, pozvale k Ukrajinski rekonkvisti, ki je naposled vodila v ponovno osvojitev države od komunističnih oligarhov, ki so zasedali oblast.
A ob tem so Ukrajinci prvič pozvali ne le k Ukrajinski rekonkvisti temveč k "Veliki Evropski rekonkvisti". Šlo je za neke vrste poziv k prebujenju Evrope. Ukrajinski konservativci in tradicionalisti so izvedli konservativno revolucijo, ki je postala prva rekonkvista v Evropi.
O tem, koliko je bila ta rekonkvista izrabljena za interese liberalcev in relativistov, ki so konservativno revolucijo in Ukrajinsko rekonkvisto dopuščali, dokler niso zasedli oblasti, potem pa so pokazali hrbet prav tem, ki so vložili največ naporov, da je Janukovič padel, bo pokazal čas. A eno je gotovo, rekonkvista je bila. In ta rekonkvista je imela globok pomen, globlji od tistega, ki ga slikajo liberalni mediji.
Res pa je tudi nekaj drugega. Rekonkvista v Ukrajini ni prebudila Velike Evropske rekonkviste za katero se je zdelo, da je mogoča. Vendar pa ne smemo gledati tako površno. Rekonkvista se vrši. Vrši pa se na precej subtilnem nivoju. Rekonkvista nima ne medijskega prostora, ki bi ji pripadal, ne podpore politike, ki vozi po sredini.
Tako smo se lahko pred kratkim razveselili avstrijskega identitarijanističnega shoda na Dunaju, koder so se slišali prav vzkliki "Rekonkvista". "Evropa, mladina, rekonkvista!". Seveda mediji, tega shoda niso obravnavali. Ne komunistični mediji, ne "desni" mediji. To pa že vodi k vprašanju: kaj pa rekonkvista v Sloveniji?
V zadnjih letih lahko slišimo in beremo iz desnih krogov v Sloveniji besede kakršne so "Ukradli so nam državo." in "Hočemo državo nazaj.", "Ukradli so nam osamosvojitev". In tu bi lahko upravičeno sklepali, da gre za neke vrste rekonkvisto, ali vsaj pobude k rekonkvisti. Vendar pa moramo jasno pogledati, kdo so ti, ki govorijo takšne besede in ali so ti res Slovenska rekonkvista.
Vidimo lahko, da o "ukradeni državi" govorijo predvsem desni krogi okrog Janše, imenujmo jih "janšisti" (kar nikakor nima namena biti slabšalno). Janšisti trdijo, da jim je bila ukradena država. Kar je vsekakor res, vendar pa lahko slutimo, da janšisti menijo, da je bila ukradena država njim konkretno. Zato moramo biti pozorni, da pogledamo, če janšisti dejansko zagovarjajo iste ideale, kot slovenska tradicija. Ne, takoj lahko vidimo, da so janšistični pogledi v marsičem nasprotni slovenski tradiciji in jih kot take ne moremo imenovati za Slovensko rekonkvisto. Najbolj vplivni janšisti so skoraj vsi disidentski komunisti. To se pravi, da so bili nekoč komunisti in so se (morda povsem iskreno) spreobrnili iz komunizma v demokrate. Druga stvar, ki zelo bode v oči je to, da ne razumemo za katere ideale točno se borijo. Borijo se zgolj proti svojim nasprotnikom in ne proti ideološkim nasprotjem slovenske tradicije in kulture. Razkrinkavajo neke zgodbe, ki sicer so komunistične, vendar zgolj zato, ker gre za njihovo politično konkurenco. Že ob zloglasni "depali vasi", Janša ni bil napaden zato, ker bi bil proti komunizmu, kot ideološki perverznosti, pač pa zato, ker je opozarjal na neke politično-ekonomske mahinacije novo-starih komunistov. Njihova gonja proti komunizmu in za "domovino", ni usmerjena v rekonkvisto kot obnovo pred-vojne Slovenije na tradicionalnih vrednotah, temveč zgolj v banalno vojno s svojimi političnimi tekmeci in za neko piškavo oblast za svojo stranko. To pride najbolj do izraza, če si ogledamo primer Janez Drobnič, ko je Janša odstavil ministra Drobniča, le zato, ker je imel ta preveč konservativne poglede in se to torej očitno ni skladalo z janševizmom. Torej lahko seštejemo ena in ena, ter ugotovimo, da janševizem ni Slovenska rekonkvista in parole o ukradeni državi nimajo ničesar skupnega s Slovensko rekonkvisto.
Potem imamo tu še Novo Slovenijo, ki jih imenujmo krščanske demokrate in Slovensko Ljudsko Stranko, ki jih imenujmo žerjavisti. Krščanski demokrati so od parlamentarnih volitev, ko so "rekonkvistali" parlament (ko jim je kot prvi stranki, ki je izpadla iz parlamenta, uspelo priti nazaj), popolnoma izgubili smer. Njihova politika postaja vse bolj ekonomska, osnovne zadeve, ki se tičejo slovenske kulture in zgodovine, pa odrivajo proč od sebe v zblazneli iluziji, da bodo na ta način pridobili volivce. Postajajo le še ena stranka brez duše in kot taka, se oddaljujejo od svoje baze volivcev in na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bodo več prišli v parlament. To je gotovost. Če se bodo povezali z SLS, bodo prišli v parlament a bo v enem ali drugem primeru, njihova moč popolnoma okrnjena. Nova Slovenija mora biti poražena, da bi doživela katarzo in zradikalizirala svoja načela, ter se oddaljila od liberalcev kakršna sta Tonin in Šverc. Ker njihova moč vztrajno pada ravno zaradi liberalizma v svojih vrstah, lahko vidimo, da niso Slovenska rekonkvista. Dotaknimo se na hitro še žerjavcev oz. SLS. Žerjavci lahko rečemo SLS zato, ker v SLS vlada duh nekdanjega predsednika Žerjava, ki je to stranko, ki si lasti ime predvojne SLS, katere ni niti malo vredna, in je bila že tako parakomunistična in sama sebi v namen, še do kraja zliberaliziral in zrelativiziral njena načela. Žerjavci bodo vedno prišli v parlament, le zaradi močne kmečke baze, ki voli to stranko, ne da bi jo skrbela njena komunistična in relativistična načela. Voljenje SLS je za volivno bazo postalo nekako tradicionalno, kakor običaj. A kot smo lahko videli, žerjavci niso Slovenska rekonkvista.
Ostane nam še, da v slovenski politični krajini pregledamo neparlamentarne stranke, gibanja, civilna združenja in katoliška združenja. Je med njimi kakšen gibalec Slovenske rekonkviste, ki bi Slovensko Rekonkvisto vzgibal iz mogočega v dejansko? Na štajerskem imamo neke stranke, ki se vsake toliko časa preoblikujejo in preimenujejo. Imenujejo se vse mogoče a v glavnem hočejo združiti dva bistva "slovenski" in "narod". Poganja jih gibanje Hervardi in razna druga "domoljubna" društva in posamezniki. A že na daleč je jasno, da gre za načela in ideale, ki so popolnoma nasprotni slovenski tradiciji. Njihove ideje so nedorečene, svojo identiteo iščejo v nekih neraziskanih, napol znanih obdobjih iz "slovenske" preteklosti, ki ni in ne more biti slovenska tradicija. Njihov vlečni konj je bil na evropskih volitvah nek človek, ki se ima še vedno za duhovnika, četudi to ni več. Se pravi, karikature slovenskega naroda, ki so votle v samih sebi. Za Hervarde kakopak velja enako. Potem smo imeli po osrednji sloveniji razširjeno gibanje "Tukaj je Slovenija", ki je hotela združiti "domoljubno mladino", a zaradi svoje nedorečenosti in brezprogramskosti je izzvenelo. Njihov poizkus povezati "partizane in domobrance" v skupnem "domoljubnem" prizadevanju, jim je pokazal, da kaj takšnega ni mogoče in so morebiti le razumeli, da ljudje, ki postrelijo 15 000 svojih ljudi, ko je vojne konec, niso in ne morejo biti domoljubi. Imamo tudi "nacionalsoicalistična" ali "skinhead" združenja, ki pa so slaba karikatura nacionalizma. Njihovo utapljanje v nedorečenih in ideološko kontradiktornih pojmovanjih, je lahko ublaženo le v alkoholu in skrivanju svoje navzočnosti. Poveličevanje in zanikanje holokavsta v istem dahu ter poveličevanje in zaničevanje Hitlerja v istem dahu, sta le dve od takšnih kotradikcij. Medtem, ko po Evropi mladina prireja velike nacionalistične shode in demonstracije, se naši "nacionalisti" skrivajo po gostilnah, zasebnih "stanovanjih" in diskoteah kjer prirejajo "koncerte" in se ponašajo z zaprtostjo takšnih prireditev. Njihov obstoj je samemu sebi v namen in ne predstavlja nikakršne teže. Nacionalistična mladina, ki pa se v iskanju nacionalističnih idealov pridruži tem "gibanjem" se kmalu razočarano oddalji ne le od njih temveč od idealov nacionalizma nasploh. (Dokumentarec kakršen je bil tisti pred meseci, je pa porog zdravi pameti, ko prikazuje nacionalistična gibanja kot problem. Vsak, ki je imel vsaj malo opravka s temi gibanji in se je gibal v njih ali blizu njih, ve, kako neverjetno banalno nemočna so ta gibanja.) Ta gibanja so ne le ideološko defektna in kot taka neprimerna za Slovensko rekonkvisto, popolnoma šibka so, ker se šibijo sama.  Potem imamo tu razna združenja izobražencev kakršno je VSO. A tu moramo vedeti, da gre za janševiste, in smo jih kot take, že obravnavali. Dotaknimo se še katoliških združenj in posameznikov. Večina teh je liberalnih in se nočejo neposredno dotikati politike, še več, menijo da je politika nezdružljiva z vero in obratno. Mnogo pa jih je janševističnih. Cerkev, ki je najmočnejša sila v državi se zaradi liberalizma, ki se je po njej razširil med komunizmom in po 2. Vatikanskem koncilu, je politično paralizirana. Obstajajo še sicer odlične pobude kakršna je Iniciativa za pravice otrok in družine, vendar pa so te vse preozke in na segmentih, ki so zunaj njihovega osnovnega prizadevanja, liberalne.
Zaključimo lahko, da v Sloveniji ni prave možnosti za Slovensko rekonkvisto. Res sicer je, da je tudi po drugih državah možnosti za nacionalne rekonkviste malo, a so te možnosti vseeno večje od slovenskih možnosti.
Torej za konec povejmo nekaj faktov o Evropski rekonkvisti.
1. Rekonkvista ima omejeno moč delovanja in prebujanja narodov, vendar pa se moram zavedati, da je španska rekonkvista trajala sedem stoletij in bo tudi ta rekonkvista dolgotrajen proces, a bo napredoval hitreje s tem kot bo napredovala dekadenca zahodne kulture in kolikor bolj bo napredovala agresija neevropskih religij in narodov nad krščanstvom in evropskimi narodi.
2. Rekonkvista = konservativna revolucija. Lahko jo imenujemo tudi kontrarevolucija, ker gre za prebujanje reakcije.
3. Za začetek Evropske rekonkviste lahko štejemo Ukrajinsko rekonkvisto.
4. Rekonkvista bo uspela vkolikor bodo konservativne sile zradikializirale svoja načela in se naslonila na pravo tradicijo Evrope. Na tradicijo velikih evropskih kraljev.
5. Rekonkvista bo uspela le, če jo bo povezovala krščanska vera. Kakor v dneh "christendom-a", ko je Evropo povezovala katoliška vera.

Velika evropska rekonkvista počasi postaja realnost. Gre za prebujanje Evrope, kakršno je bilo v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko so po Evropi vznikala konservativna združenja, ki so branila stari red pred moderno.
- NeoDomobranec
(Spodaj prilagam videoposnetka. Prvi je od voditelja najmočnejše sile, ki je privedla do Ukrajinske rekonkviste, drugi pa je o shodu identitaristov na Dunaju, koder so se slišali tudi vzkliki o Evropski rekonkvisti.)

Agitator: Kapitalizem, Papež in Američani 7.1.2014

Kapitalizem, Papež in Američani

Ob papeževi nedavni kritiki kapitalizma so pokonci skočili razni kristjani, od tistih katoliških pa do tistih protestantskih. Vendarle pa so imeli vsi ti "kristjani" skupno to, da so po večini prihajali iz ZDA.
To pa je avtomatično recept za zmedo. Američani, ki bivajo v povsem drugačnem univerzumu in so dejansko na povsem drugem planetu, so te njegove besede razumeli po svoje. V kontekstu svoje ozkoglede kulture, ki kultura sploh ni.
Najprej naj opozorim, da ne trdim, da papež ni vsaj kritiziral kapitalizma in da je bil od ameriških "bratov" napačno razumljen. Nikakor. Papež je povedal in razumeli smo ga (morda prvič).
Američani namreč kapitalizem nujno postavljajo kot proti-pol socializmu. Zanje ni ničesar vmes. Gre za povsem binarno situacijo. 1 ali 0(no, z boolovimi operatorji 1 NOT 0). Črno ali belo. Kapitalizem ali socializem.
V neki židovsko-republikanski oddaji so šli še tako daleč, da so trdili, da ne obstaja niti najmanjši determinizem. Da človeka prav nič ne omejuje na poti k njegovemu uspehu. Da je biti reven ali bogat, neuspešen ali uspešen zgolj produkt človekove volje, človekove odločitve. To absurdno trditev pa so utemeljili z besedicama "American dream".
Zato so se karseda trudili, da bi opravičevali kapitalizem, ki da je božanski, najpravičnejši in oh in sploh.
Ker kapitalizem, ki resda morda izvira od Lutra in njegove krive vere, je danes povsem pogojen z ZDA. Kapitalizem je sinonim za ameriko. Oni so ti, ki vzdržujejo ta materialistični sistem in ga delajo takšnega kot je. Neprijaznega in materialističnega in nečloveškega.
Ker to ni nikakor prvič, da bi papež obsodil kapitalizem. Nikakor! Obsodili so ga že papeži pred drugo svetovno vojno. Ljubi Jezus, obsodil ga je vendar celo naš nadškof Gregorij Rožman!
Kapitalizem ni nikakršen antipol socializmu, pač pa njegov dvojček. Gre za obrnjeno nasprotje. Gre za brezdušna materializma, ki sta si navidez nasprotna a je ravno to njun paradoks.
Poglejmo si prav drugo svetovno vojno. Vidimo lahko, da sta komunizem, se pravi socializem in kapitalizem, drug drugega ščitila.
Ko je leta 1939 Nemčija napadla Poljsko je Britanija napovedala vojno Nemčiji, a ko je malo zatem Poljsko napadla še Sovjetska zveza, ji vojne ni napovedala. Kapitalizem in socializem sta drug drugega ščitila. SZ je v zameno dobila pol evrope, na zahodu pa ni bilo več nobenega pravega poizkusa revolucije.
Američani pa so videli v napadu na kapitalizem s strani Papeža Frančiška, napad na njihovo preljubo "freedom, liberty".
Vprašanje, ki se postavlja pa je: mar ni psihološka ideja o samouresničitvi naravnost alibi za kapitalizem?
Tudi pri nas smo imeli podobne abusrde. Sam sem se najbolj bal ( o čemer sem pisal v blogu septembra 2011) dvojice Žiga Turk-Gregor Virant, pa je na moje presenečenje prišlo do ločitve poti. Potem pa je prišel od nekod še Šturm, ki je z vnemo razlagal kako je krščanstvo utemeljilo kapitalizem, ki da je najboljši sistem.
In že smo spet tam. Če se hočejo naše stranke pozicionirati desno, morajo zagovarjati sistem kapitalizma in obratno za leve. Kar pa je absurd. Če bi namreč to veljalo bi več ne govorili o političnih strankah pač pa o ekonomskih strankah. Politika ni enako ekonomija. Dokler tega ne bodo spoznali naši politiki bodo ždeli v ameriškem modelu, kjer se vsa desno-leva demokratsko-republikanska debata vrti le okrog ene same reči: več države-manj države.
O zaljubljenosti v ameriške "ideale", ki naj bi predstavljali nasprotje komunistični preteklosti, bi pa moral napisati nov blog. Amerika je komunizem vzdrževala in amerika je pomagala komunizmu okupirati evropo že prej.
Hladna vojna? Prostozidarska neumnost za slaboumne ovce.