Edinost v slovenski narodni skupnosti (Žitko, 1944)

Edinost v slovenski narodni skupnosti

(Iz članka Naš pogled na edinost)

Dr. Stanislav Žitko, 1944

  
  
In zdaj še nekaj besed o slovenski narodni skupnosti sami. O skupnosti moremo govoriti tedaj, če vlada med organizmi, ki naj tvorijo skupnost, resnična edinost v predmetu, odločilnem za skupnost. Žal moramo reči, da take splošne slovenske narodne skupnosti že dolga desetletja ni bilo in je tudi danes ni. Ne dolgo mi je ljubljanski odvetnik tožil, da sta si oba tabora v slovenski skupnosti bolj tuja, kakor bi bila to dva različna naroda, še lingvistično, da se ločita. In to je skoraj res. Temeljna razlika pa je samo v tem, da eni priznavajo Boga v življenju, drugi ga pa ne priznavajo. Na eni in drugi strani so mogoče še razni priskledniki, ki pa ne odločajo. Začel se je ta razkol v vsej svoji ostrosti takrat, ko se je domala vsa slovenska inteligenca vračala iz tujih univerz, prežeta z duhom napačne svobodne miselnosti ter je videla svoje delo za napredek v tem, da narodu izruje vero, ki je stoletja in stoletja plemenitila slovensko narodno dušo, ki je stoletja in stoletja bila najmočnejša in večkrat edina opora res narodne miselnosti slovenskega ljudstva. Sad njihovega dela doživljamo danes. Saj se je včasih zdelo, da delamo za iste cilje, pa je bilo to le mimogrede in še večkrat samo navidezno. Zopet in zopet se je pokazalo, da je podlaga delu in tudi razumevanju cilja bistveno drugačna. Ne bom govoril o tem, kdo in kaj vse so očitali zavednim slovenskim katoličanom v raznih dobah. Bila pa bi prav gotovo mogoča resnična narodna edinost tudi v širšem obsegu, če bi vse narodno zavedne skupine resnično in iskreno priznale za temeljno podlago svojega javnega dela — prirodne božje zakone. Dokler pa tega ni, sta za nas katoličane odločilna zgodovina in dejansko razpoloženje slovenskega naroda, ki nam kažeta, da moremo slovensko narodno skupnost najlaže ustvariti slovenski katoličani sami s tem, da gremo zopet med vse slovensko ljudstvo in ga vsega pridobivamo in pridobimo za K ristusov nauk. S tem bo ustvarjeno najmočnejše in najtrdnejše jedro slovenske narodne skupnosti. Seveda bomo mogli slovenski katoličani to izpolniti le tedaj, če bomo med seboj edini. Velika je zato odgovornost onih, ki bi tega ne hoteli razumeti ter bi jim bilo morda bolj važno, da organizirajo postojanke za posamezne člane svoje skupine in svojega kroga, kakor da bi delali z vso katoliško skupnostjo res za splošno blaginjo svojega naroda.

Onemogli komunistični bes (Urbančič, 1943)

Onemogli komunistični bes

Objavljeno v tisku 12.12.1943

Ljenko Urbančič, 1943

V roke mi je prišel komunistični letak, katerega vsebina razodeva smrtne krče teh internacionalnih prevarantov. Začenja se takole: »Jutro! — Je pač vse eno, kateremu časopisu naslovim to pismo; naj bo »Jutro« ali »Slovenec«, ker okoli njih so iste svinje, iste zagrizene brezvestne duše, isti hlapci in isti koristolovci.«

Letak je torej naslovljen na slovensko časopisje, ne glede na nekdanjo razliko v svetovnem naziranju. Vprav to dejstvo nas veseli, zakaj ta solidarnost naše borbe je najboljši dokaz, da je komunizem pri nas že dosegel višek svoje slave, sedaj pa se že zvija v smrtnih krčih. Vemo, najhuje je, ko postane človeku vse sovražno. Prav dobro vemo, kako žalostni so taki občutki, zakaj tistim, ki se borijo proti komunizmu že od prvih početkov »Osvobodilne fronte«, še sedaj v spominu niso zamrle grožnje, psovanja, najpodlejša obrekovanja, denunciacije in zahrbtni streli na ulici. Kako čudno se zdi, kaj ne, da bi tista »vsesplošno narodna« OF denuncirala! In vendar so s paktiranjem z badoljevci ti internacionalci spravljali v zapore, internacijo in v smrt Slovence, ki so bili nasprotni protinarodnemu komunizmu. Mar ni vsakemu vsaj malo razgledanemu človeku padlo takoj v oči, ko so ga v vojašnici sortirali na levo, da je njegova druščina vse prej kot komunistična. In če so komunisti postrelili lahko toliko »izdajalcev«, kako smešno in sumljivo je, da se je od OF postavljeni konfident Rozman po toliki nesreči, ki jo je naprtil zavednim in poštenim Ljubljančanom, lahko svobodno in brezskrbno gibal po mestu. In niti eden komunističnih atentatorjev ni bil prijet. Niti eden od tolikega števila...

Potem zopet nadaljuje letak: »Vi mali hlapci, vi domobranci in junački hočete premagati Veliko Rusijo? — (pravilno SSSR!)« — Ne, mi nismo tako otročji, da bi si domišljali, da lahko premagamo Rusijo! Mi nismo tako naduti in smešni kot vi, ki trobite v svet igro o mladih vojakih in se šopirite — sila smešni ste! — da odločilno vplivate na razvoj dogodkov na vzhodnem bojišču. Ne, mi nismo tako smešni, da bi si domišljali, da bomo premagali Rusijo, in tudi, če bi bilo to v naši moči, ne bi tega storili! Verjetno pa je tukaj pomota in mislite vi pri tem na Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Da, to pa je res: ko bodo te na tleh, takrat bo naš najsrečnejši dan!

In potem zopet: »V nedeljo so bili govori v Unionu in ti so bili tako bedasti, da bi se kamen zjokal.« — Bedasti? Ne verjamem, da mislite tako. Mar niste oglušeli, ko so se vedno in vedno oglašale viharne ovacije domobranstvu in slovenskemu narodu? In mar vas ni bilo strah, ko ste slišali na stotine mladih ljudi, ki so zahtevali osveto za svoje padle junake?

Nadalje zmerja ta komunist v svojem letaku škofa Rožmana in mu na komcu grozi: »Gospod Rožman naj si le dobro zapomni svoje bleščeče govore!« — Da, še bolj pa so si jih in si jih bodo zapomnili njegovi verniki in še bolj ga bodo spoštovali; zato, ker je bil med prvimi Slovenci, ki so si upali odkrito povedati resnico v tistih časih, ko je bilo to sila nevarno.

Potem zopet: »Bratje Rusi napredujejo...« — Res je: napredujejo — v spoznanju namreč, da bo prišel čas, ko bodo pognali svoje politične židovske politkomisarje, tiste zatiralce ruskega naroda z ne-Rusom Džugašvilijem (Stalinom) na čelu.

»Nobeno nasilstvo, nobeno zverinstvo ne bo pozabljeno.«  — Tako je! Nikoli ne bomo pozabili Turjaka, Kočevja, Vel. Osolnika, Grčaric in tisočev mrtvih slovenskih ljudi. Res je, huda je, huda bo kazen, vi internacionalni izmečki!

Iz stavka: »Sodelujete z Nemčijo!« pa veje zgolj zavist. Vemo, kaj so hoteli reči s tem stavkom. Namreč to: da mi sodelujemo z Nemci, oni pa so in še sodelujejo z badoljevci. Nevoščljivi pa so nam le zaradi tega, ker smo si pač mi izbrali bolj junaškega zaveznika, kot oni s tistimi ničvrednimi izdajalci, ki se jim je posmehoval vsak otrok, žvižgajoč si pri tem pesmico »Mi smo vojaki korenjaki...«

Potem pa oblaja letak še prezidenta generala Rupnika s »črvivim« generalom. Verjetno je, da v unionski dvorani na protikomunističnem zborovanju OFarski ogleduhi niso bili takega mnenja in jim je zledenela kri v žilah, ko so videli našega generala, kako je skočil mladostno na oder, ne da bi se poslužil za to pripravljenih stopnic. Ta gesta brezdvomno dokazuje, da ima »črvivi« general prav resen namen iztrebiti komunizem s slovenske zemlje. In to je seveda hudo!

Te vrstice onemoglega komunističnega besa je komentiral prav dobre volje »tisti polizani študent, tisti zapiti in skrahirani pisun« —

Ljenko Urbančič

Ob obletnici rojstva Prezidenta

"Ta vojna bo odločila o usodi naše zemlje. Ali bodo poedini narodi s svojimi od Boga danimi sposobnostmi v složnem sodelovanju spremenili zemljo v raj po božji volji, ali pa bo vse človeštvo postalo bedna, brezizrazna suženjska gmota judovskega vladarja sveta in nato poginilo na svojem, v tem primeru v pekel in puščavo spremenjenem planetu."

Prezident Leon Rupnik

 
Kadar se spominjamo našega velikega Prezidenta Leona Rupnika, mnoge zamika, da bi ga skušali rehabilitirati. Torej, da bi skušali njegovo pojavo in vlogo na nek način degradirati, da bi ga s tem rešili pred neko "zgodovinsko" obsodbo. A tu gre za samozatajevanje izvirajoče iz boljševiško-kleptokratskega diktiranja zgodovine. Na nas pa ni, da jemljemo matrico zavezniškega gledanja v svet in ji prilagajamo naš lasten pogled, temveč da zavezniško matrico popolnoma izločimo iz sebe.

V tem je bil tudi glavni klic Prezidenta. Njegovo glavno sporočilo je bilo, da naj se vendarle enkrat Slovenci prenehajo toliko ukvarjati z nekimi tujimi premiki in pogledajo nase, kot na lasten subjekt, nepodvržen nobenim silnicam, ki bi ga morale nujno definirati ali nagibati v neko smer. Bodimo samo Slovenci. Tu in zdaj, ki nas definira le tisto, kar se je našega naroda zares dotikalo, torej zgodovina v linearnem smislu, ne pa zgodovina, kot neka legitimiteta, ki naj bi nas poganjala v avanturistično doživljanje svoje usode.

Spoštujmo sebe, spoštujmo svojo zgodovino in drugi nas bodo spoštovali. Ni treba, da si izmišljujemo neko veličastno zgodovino, ali da z zavistjo zremo na narode z imperialistično in aristokratično preteklostjo. Mi smo narod poštenjakov, narod kmetov, ki nam je najpomembneje, da smo. Na sebi nimamo nikakršnih madežev brezglavega avanturizma, zaletavosti; na svet zremo z očmi človeka, ki je v najbližjem soglasju z naravo in Bogom. Ni nam treba sanjarenj o svetovni veličini, o tekmovalnosti, vse to je za našega človeka tuje. Mi hočemo organičen način življenja.

Rupnik je tako predvsem pomenil Slovenca v vsej njegovi preudarnosti, nezaletavosti in neizčrpnem idealizmu. On pomeni slovenski ideal. V svojih govorih je zastopal tisto trojno slovensko ljudsko-aristokratičnost: vojak - duhovnik - kmet. In tudi v njem se je ta trojnost čutila, ker je predstavljal vsakega del.

In tako, kakor je hotel Prezident v svojih časih prepričati svoje rojake, naj vendarle odvrnejo oči od onih hujskačev, ki so hoteli iz slovenskega naroda narediti brezplačno vojsko za svoje boljševiške in kapitalistične interese, tako se tudi danes nenehno borimo, da bi dojeli svoje mesto v svetu, kot nekaj, kar mora biti nujno neobremenjeno z nekimi tujimi pritiski, če sploh hočemo, da je zares "naše". Tudi danes se moramo izmikati skušnjavi, da bi se postavljali na bojne pozicije za neke zunanje politične sile, ki hočejo od nas usluge v dosego tistih ciljev, ki se nas ne tičejo.

Mnogi, ki še po vseh teh letih ne zmorejo najti resnice, menijo, da je mogoče slovenskemu domobranstvu in z njim Prezidentu, očitati, da se je boril za tuje interese, odnosno za nemške. To je najbolj prozorna laž vseh časov. Medtem, ko se je Prezident boril za slovenske interese v okviru slovenskih ljudi na slovenski zemlji, so le njegovi nasprotniki, komunisti in anglofili vodili boj za tuje interese, ker je tako od njih terjal Radio London in podobna plutokratska in boljševiška trobila. Partizani in anglofili so bili tisti, ki so mednarodno borbo postavljali pred naše narodne interese, zato so končno pristali na smrt Kraljevine in poslali v smrt toliko tisočev slovenskih ljudi. In še danes poslušamo z leve in desne o naši vlogi pri antifašistični borbi, kot nečemu, kar naj bi nam sploh dajalo kakršnokoli vrednost. Še danes, po vseh teh letih, svojo narodno bit in bistvo postavljamo v službo nekih nadnarodnih antifašističnih fantazij. Še danes moramo zaklinjati lojalnost onim zaveznikom in boljševikom, ki so iz Evrope naredili klavnico in naše domače tolovaje porabili za svoje zaveznike. S tem se kaže veličina antifašistične borbe.

Proti vsemu temu stoji Prezident še danes neomadeževan v svoji veličini. A to veličino bodo Slovenci spoznali šele tedaj, ko bodo zares postali "samo Slovenci" in ne bodo svoje bitnosti in svojega bistva pogojevali z nekimi nadnarodnimi sanjarijami.

Živel Prezident!

Nepremostljiva indoktriniranost na Slovenskem

Nedavno je na svojem blogu znan katoliški komentator Branko Cestnik objavil zapis z naslovom: Pravična vojna na Slovenskem. Ta zapis, ki naj bi se ubadal z odpiranjem vprašanje legitimnosti osamosvojitvene vojne leta 1991, pa v resnici služi avtorju za blatenje protipartizanskega boja in za relativizacijo medvojnih dogodkov pri nas.

V članku namreč presoja ali so partizani in domobranci upravičeno vodili svoj boj preko treh pogojev svetega Tomaža Akvinca. Pri tem skuša reševati to vprašanje iz neke distance in po svojih najboljših močeh zameša že tako motno vodo.

Zakaj? Poglejmo si kar sam konec članka, kjer v opombah pravi sledeče:
 

"Julija 2011 sem za isti tednik napisal sestavek o partizanih in domobrancih. Zapisal sem, da so oboji imeli prav, ko so branili sebe in dom: eni pred okupatorjem, drugi pred revolucionarnim nasiljem; oboji pa tudi svojo zmoto: eni zaradi revolucije, drugi zaradi vojaškega sodelovanja z okupatorjem."

Tu takoj vidimo kontradikcijo. Kako so se lahko partizani branili pred okupatorjem, domobranci pa pred partizani s pomočjo okupatorja? Mar ne gre za ljudi istega naroda? Če so se partizani branili pred okupatorjem, bi bilo logično pričakovati, da bi se morali braniti pred okupatorjem tudi domobranci, saj so bili oboji pripadniki istega naroda na istem ozemlju. Tu pozabi avtor omeniti, da so se morali partizani braniti pred okupatorjem šele potem, ko so okupatorja napadli. Ko je bil okupator napaden z njihove strani, je udaril nazaj in tedaj so se morali partizani braniti pred njim.

Tudi ni res, da so oboji "branili sebe in dom". Partizani so morali, kot rečeno sebe braniti, šele po začetku upiranja okupatorju, doma pa niso niti najmanj branili, ker so kot gverila tičali v gozdu.

Treba je povedati, da so okuptaroji posebej po Ljubljanski pokrajini s Slovenci ravnali večinoma zelo korektno, kar se je odrazilo v navdušenem sprejemanju Graziolija po slovenskih vaseh. Do zaostrovanja odnosov je prišlo šele po uporu, ko so Italijanske zasedbene oblasti odreagirale s hudimi represalijami nad slovenskimi ljudmi. Vendar kdo nosi krivdo za te represalije?
 
Tudi dalje se ne moremo strinjati z avtorjevo poenostavitvijo definiranja pravičnega razloga v vprašanju partizanskega upora proti okupatorju. Tu se vidi, da avtor še ni opravil refleksije. Je upor proti okupatorju res pravičen že kar sam po sebi in ne potrebuje nobenih pogojev? Ne, ni. Partizanski upor proti okupatorju ni bil nujen glede na razmere, ni bil sprožen s strani "legitimne avtoritete", ki bi bila lahko zgolj in samo begunska vlada ali poveljstvo kraljeve vojske v domovini in ni imelo nobene pravice do upora proti okupatorju¹.

Zakaj pa avtor vseeno pritrdi "pravičnemu razlogu" partizanskega upiranja okupatorju, ki je zakuhalo nepopravljive represalije in končno sprožilo državljansko vojno, pa lahko le ugibamo.

Prav tako zmoti avtorjevo vsiljevanje dileme o "gverilski vojni", ki je tam prav očitno zaradi partizanskega vprašanja. Tu se zdi sklicevanje na Akvinca povsem neprimerno. Pri njem gre za sekundarno vprašanje ali lahko neka stran, ki mora primarno izpolnjevati omenjene pogoje, uporablja zasedo. A pri partizanih ne gre zgolj za to, da so napadli iz zasede, temveč, da so v celoti bili gverila, kar pomeni, da sploh niso izpolnjevali pogojev, ki jih mora izpolnjevati vojska, da bi jo mogli smatrati za vojsko. Pri takem vojskovanju gre v prvi vrsti za to, da izkoriščajo prebivalstvo za svoj živi ščit oz. se nočejo jasno diferencirati od prebivalstva. Iz tega razloga so jasne represalije, ki so jih takšne gverilske akcije nakopale za civilno prebivalstvo. Vprašanje, ki se poraja je: ali je sploh mogoče povezovati Akvinčevo razlago "napada iz zasede" z gverilskim bojevanjem partizanov.

Dalje meša avtor meglo, ko se sprašuje o upravičeni avtoriteti za vojno v oziru na domobrance. Tu je nujno opozoriti, da napak imenuje proti-partizansko stran kot "domobrance", saj gre v resnici za proti-revolucionarne sile, ki so zagotavljale red in mir na domačem ozemlju. Vojna ni bila začeta z njihove strani, ampak je bila sprva zgolj obrambna reakcija na neposredno nevarnost partizanskih napadov, kar je dovolj jasno tudi v organizaciji statičnih Vaških straž (VS), ki so jih Italijani poimenovali kot MVAC oz. protikomunistične prostovljne policiste. Njihova naloga je bila varovanje vasi. Po italijanski izdaji pa so se te VS reorganizirale v Slovensko domobranstvo, ki pa so imele začetkoma zelo podobno statično funkcijo. Spomnimo se na Balantiča in domobransko postojanko v Grahovem.

Iz kje je izhajala njihova upravičena avtoriteta? Iz začasne zakonite oblasti okupatorja, kot tudi iz organov začasne domače uprave.

Najhujše blatenje protipartizanskih odredov pa se pojavi ob "Intentio recta", kjer avtor kot pomislek navaja: državljanska vojna, vojaško sodelovanje z okupatorjem in izpostavljanje civilnega prebivalstva. Zakaj se odloči za tako očitno revolucionarno retoriko lahko zopet le ugibamo.

Državljanske vojne protipartizanske sile niso zakuhale. Na sistematično nasilje se je bilo treba odzvati. Če pa avtor vidi krivdo v tem, da so se branile in s tem kreirale državljansko vojno, ker vsaka vojna potrebuje vsaj dve strani, potem se po njegovi logiki nihče ne bi smel upreti partizanskemu nasilju, da ne bi prišlo do državljanske vojne. Pustiti bi se morali pobiti, pa ne bi bilo državljanske vojne!

Sodelovanje z okupatorjem ni točka, ki bi jo avtor smel uvrščati med dileme ali negativne lastnosti. Sodelovanje z okupatorjem je nuja, če rečemo s Petrom Urbancem: sodelovanje z okupatorjem je, ne samo pravica nego dolžnost². Okupatorjeva oblast je začasna zakonita oblast in ta je dolžna zagotoviti red na zasedenih območjih, prebivalci pa so dolžni vzdržati se nelegalnih dejanj. Poglejmo si okupacijo Julijske krajine po zaveznikih koncem druge svetovne vojne. Tam v uradnem razglasu beremo v 4. členu "Prestopki proti zavezniškim silam, kaznivi s smrtjo", preko dvajset možnih prestopkov. Med drugim: pomoč vojnemu ujetniku pri pobegu, pomoč pri izogibanju ujetništvu, posedovanje radio oddajnika, motenje delovanje vodovoda ali elektrovoda, itd. itd. Okupacija ni brezpravno stanje, niti ni prebivalstvo zavezano k upiranju okupatorju, zavezano pa je h korektnemu obnašanju do začasne oblasti.

Dalje, kar pa najbolj bode v oči, je "izpostavljanje civilnega prebivalstva". To je pa naravnost smešno. Partizani so izpostavili civilno prebivalstvo s svojim gverilskim načinom bojevanja, saj so to počeli načrtno in taktično, da bi izzvali represalije in razvneli nezadovoljstvo prebivalstva z okupatorjem, potem ko so videli, da ljudje sprejemajo novo začasno oblast brez večjih težav. Protipartizanske sile pa so imele en sam namen: vzpostavitev reda in to so morale početi na območjih, prepredenih s partizansko gverilo (ponovno velja opozoriti: gverila predvsem pomeni izkoriščanje prebivalstva za lasten boj kot npr. Hezbolah, ki namešča raketna izstrelišča med stanovanjske bloke, ali južnoameriške gverilske organizacije, ki živijo skupaj z vaščani odročnih vasi ipd.) in partizanskimi terenci.

Pri protirevolucionarnih silah torej ni šlo za nikakršno "izpostavljanje civilnega prebivalstva", saj se je ravno civilno prebivalstvo samo zbralo v Vaške straže, ne ker bi imelo neke politične interese, temveč ker je zahtevalo, da se ga ne vključuje v nek "upor proti okupatorju", tako, da se ropa in mori po vaseh, ki s tem niso imele nič opraviti.

Žalostno je prebirati takšen članek, ki naj bi gledal z distance in pravično na krvavo preteklo obdobje, v resnici pa le relativizira, da bi se s tem osvobodil resnice same in bi lahko sedel nekje na sredi.

---

1. "Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Dieter Blumenwitz, 2005)
   
2. "Neutemeljena je globalna obsodba kolaborantstva kot nekaj bistveno, načelno slabega. Nasprotno, sodelovanje z okupatorjem, v slučaju okupacije, ko je narod na milost in nemilost izpostavljen šikanam okupatorja, je, ne samo pravica nego dolžnost. Haaške konvencije to dejstvo upoštevajo in celo nakazujejo dolžnost okupatorja, da zaposli vso administracijo prejšnje države. Ne glede na konvencije, je logično, naravno in razumno, da pride do kolaboracije. Nihče ne bo sugeriral globalni odklon do sodelovanja, razen, ako gre za kake radikalna politična gibanja, ki pač gledajo na svoj cilj, ne glede na usodo naroda."
(Peter Urbanc, 1994)

Uvod 2: Demokratizem

Demokratični tabor ne more biti zamenljiv izraz z izrazom katoliški tabor. Niti ne more biti demokratični tabor izraz, ki bi kot nadpomenka vključeval katoliški tabor, še manj more biti demokratični tabor podpomenka katoliškega tabora.

Demokracija ni zamenljiva z besedo katolicizem (katolištvo). Katolicizem se pač ne more izenačevati z nekim časnim in minljivim načinom vladanja ali načinom organizacije družbe. Tako kot, kljub dolgi zgodovini, katolicizem ni avtomatično monarhizem, tako tudi ni demokratizem. Biti katoličan, ne pomeni nujno biti tudi demokrat.

Pri tem je tudi bistvenega pomena metafizika demokracije. V oziru na vprašanje vlade in vladanja. Po demokratični metafiziki, vlada prihaja iz ljudstva, celo iz števila, kar je nasprotno katoliškemu pojmovanju, po katerem vsaka vlada prihaja posredno od Boga. Tej zadregi se sicer da izogniti s pokristjanjenjem tega koncepta, a jasno je, da vendar korenine tega pojmovanja izhajajo iz naturalizma in pozitivizma.

Podobno velja, da demokratizem ne vključuje avtomatično tudi katolištva kot takega. Kot smo rekli, biti katoličan ne pomeni biti tudi že demokrat in potemtakem, demokratizem ni nadpomenka za katolicizem.

Katolicizem pa sicer more zajemati tudi demokratizem v smislu, da so lahko katoličani demokratje tako, da sodelujejo pri tej vrsti vladanja oz. "soodločanja", vendar pa ni vsak demokrat tudi katoličan in zato biti demokrat ne pomeni biti tudi že avtomatično katoličan. Tudi postanek demokracije je iz zgodovinsko kritične presoje, zrasel iz katolištvu nasprotnih nazorov in je bolj kot kateri koli drugi državni sistem izrinil Cerkev in katoličane iz pozicij, kjer bi lahko ustvarjali državo na katoliških načelih.

Biti demokrat, ne pomeni biti katoličan in biti katoličan, ne pomeni biti demokrat. Katoličan je sicer lahko demokrat, a to ni pravilo in ne more biti pravilo.

S tem smo torej za silo zavrnili liberalne fraze, ki enačijo katolištvo z demokratizmom. Sedaj si oglejmo še domače razmere okrog vojne in po njej.

Demokratski tabor ni enako z izrazom katoliški tabor, saj se dejansko prvi izraz uporablja zato, da bi se ustalila percepcija, po kateri se proti komunizmu niso postavili le katoličani, temveč tudi razni drugi demokrati. To, sicer iskreno pojmovanje, naj bi torej negiralo komunistično in postkomunistično retoriko, ki vidi v vojni na naših tleh zgolj vprašanje boja proti okupatorju v odnosu do sodelovanja z okupatorjem. Ta demokratarska nova teorija pa naj bi ustvarila percepcijo, demokracija zoper totalitarizem. A četudi pravimo, da je ta teorija plod iskrenosti je vendar predvsem plod tistega neugasljivega občutka krivde, o katerem smo že govorili.

To pojmovanje je predvsem napačno iz dvojega. Prvič, med vojno, ko je divjala revolucija, ni nikogar zares zanimalo, ali bo povojna ureditev demokratična ali totalitarna. Večina ljudi si je želela le red in mir. In brez težav lahko trdimo, da bi si marsikdo izbral raje totalitarizem, če bi to pomenilo, da bo dežela osvobojena revolucije in njenih zločinskih metod. Zato se ni ta "demokratični" tabor zoper komunizem in za korektno sodelovanje z okupatorjem odločil iz razlogov demokracije, temveč iz razlogov, da je po deželi in mestu zadivjalo nasilje, kakršnega še nikoli prej in potem nismo videli. Tu torej ni šlo za totalitarizem in demokracijo, temveč za brutalno nasilje in zaščito pred njim.

Druga stvar je ta resnica, da so dejansko tisti "demokrati", ki naj bi sestavljali demokratični tabor poleg katoličanov, pripravljali pot komunistični revoluciji in mnogi so se ji tudi brez težav pridružili, ali pa so v tem demokratičnem taboru zgolj zavirali uspešno borbo proti komunizmu. O tem imamo veliko avtentičnega gradiva in veliko pričevanj. Ta "demokratičen tabor" je bil dejansko tabor, ki sam iz sebe ni storil ničesar drugega, kot škodil protikomunističnim prizadevanjem. Tu velja opozoriti tudi na t.i. "liberalno časopisje", ki ga danes razni "raziskovalci" napak razumejo. Vsi tisti "liberalni" časopisi, ki so pred vojno stali na pozicijah neke "ljudske" in "antifašistične" fronte in ki so tako ljubeznivo govorili o raznih evropskih socialističnih grupacijah, so med vojno pristali na direktno nasprotni strani in zato tu ne moremo več govoriti o "liberalnem časopisju". To so postali protirevolucionarni časopisi, ki so svoj liberalizem povsem pravilno zavrgli.

Katoliški torej ne pomeni demokratski, ker demokratski tabor je slepilo, ki relativizira proti-revolucionarna prizadevanja s tem, da jih prikazuje kot hinavska, po drugi strani pa napihuje neko podtalno "delovanje", ki ni rodilo nobenega sadu.

General Leon Rupnik je v svojih govorih večkrat povsem jasno povedal, kaj si misli o predvojni demokraciji, ki je delala le škodo narodu in ustvarila ugodne razmere za revolucijo. Govoriti o "demokratičnem taboru" pomeni povzdigovati nekaj, kar ni v boju proti komunizmu naredilo nič, omalovaževati pa nekaj, kar je dalo največje žrtve.

Demokratični tabor je iluzija, umetno preveličan koncept, ustvarjen, da bi godil zahodnim demokratom. Onim demokratom, ki so podpirali revolucijo na naših tleh. To je jedro težav današnjega shizofrenega "protikomunističnega tabora".

Ta problem poveličevanja demokracije, kot "imperativa civilizacije" je tisto, kar dela "poškodovane" tudi one, ki govorijo o "poškodovanosti". To je bil problem t.i. emigracije in to je problem vseh tistih avtorjev, ki so danes v sprednjih vrstah "demokratičnega protikomunističnega tabora".

Tudi sama trditev, da je demokracija imperativ civilizacije stoji na trhlih tleh iz vidika katoličana. Takšna trditev bi torej pomenila, da vsa civilizacija pred demokratično uredbo in torej sploh pred modernimi nacionalnimi državami ni bila civilizacija. In spet, da evropska civilizacija ne bazira na krščanstvu, temveč na demokraciji, kar dela evropsko civilizacijo staro približno dvesto let. To pa je po sebi tako nesmiselno, kot osnovna trditev demokracije same, da oblast izhaja iz števila.

Demokracija je sistem politične relativizacije. Vsaj v teoriji, v praksi pa s precejšnjim časovnim zamikom, se namreč more vse vrednote, vsa naziranja, ki jih imamo kot katoličani za najbolj osnovna, prevrednotiti in "razveljaviti", vkolikor to odloči "število". V demokraciji tako ni nič absolutno stalnega, nespremenljivega. Vse, prav vse, se more prevrednotiti in spremeniti glede na oblast, ki izhaja iz števila. To je v resnici smrt civilizacije, ne pa njen imperativ.

Seveda lahko do neke mere govorimo o demokraciji, pri čemer imamo v mislih bolj domačo besedo "ljudskost", torej neko gibanje iz ljudstva, v kontrastu s takim ali drugačnim elitizmom, in pri tem ne naletimo na nobeno težavo. A vkolikor si ogledamo demokracijo v njeni totalni obliki, torej liberalno demokracijo, vidimo le vladavino relativističnega progresivizma.

In ko danes z raznimi iniciativami in glasom vpijočega v puščavi iščemo odgovore na vprašanje, kam je zašla družba, ki mori svoj lasten zarod, podpira razne izprijenosti, nam ni treba dlje od demokracije same. Demokracija je diktatura progresivizma in vsak človek, ki si drzne kritizirati takšno stanje, pa se obenem imenuje demokrat, bi moral svojo svetovno nazorsko razcepljenost, pogledati precej pozorno.

Seveda pa se tu dobro zavedamo, da demokratizem, kakršnega smo vajeni v tem "protikomunističnem taboru" pomeni, kakor smo že nekajkrat omenili, zgolj dvoje. Prvič: kreacijo neke (lažne, kot smo videli zgoraj) raznorodne koalicije demokratov, ki so se iz vzgibov demokracije odločili zoper komunizem; in drugič: napor emigracije po vojni za sesutje totalitarnega komunističnega sistema s pomočjo poveličevanja demokracije. A oba vzroka tega demokratizma torej služita le nekemu namenu. Ta namen pa bi moral ostati podrejen širši sliki, ali glavni stvari, ki je vendar vprašanje najbolj bistvene specifike slovenskega naroda. Tiste specifike, za katero so se končno proti-revolucionarji sploh uprli komunistom in v uporu vztrajali.

A, ko je demokratizem odslužil svoj namen, bi človek pričakoval, da se ga "demokratični tabor" naposled otrese in zavzame spet tiste svetovno-nazorske pozicije, ki so jih zasedali oni, za katere kontinuiteto se sami predstavljajo. A to se ne zgodi in nenehno, članek za člankom, zbornik za zbornikom beremo o imperativih civilizacije, o demokraciji in vizijah za prihodnost.

Kakšne pa so te vizije prihodnosti, ti nastavki, ki jih razni "demokratični" avtorji nizajo v svojih besedilih? To so negacije, brezplodne kritike, ki govorijo, kaj se naj ne bi naredilo in na kaj se mora paziti. Govorijo o jasnosti, transparentnosti, a sami ne znajo ponuditi nobene jasne, transparentne poti, kaj šele, da bi pokazali na kakšen cilj. Vsa njihova prizadevanja so usmerjena le v "demokracijo", ta demokracija pa jim pač po logiki svojega totalitarnega progresivizma onemogoča kakršnokoli kreacijo konkretne in koherentne vizije prihodnosti, saj je vendar ta nemogoča, če vzamemo v zakup, da demokracija prepušča vse naključju vladanja iz števila. Edina stvar, ki je dovolj jasno napisana, da jo je mogoče napisati je rotenje bralca, naj vendar ne podleže ideologiji.

Vendar vzemimo neko ideologijo, ki je ideologija v negativnem pomenu te besede, nasproti demokratičnemu pojmovanju politične stranke ali političnega gibanja.

Ideologija v tem smislu, torej ustvari neke zahteve, pokaže na krivce, zahteva korekcijo stanja in sezida podobo točno izdelane prihodnosti v oblakih. Za te svoje obljube oz. prepričanja nato terja oblast, bodisi v neke vrste revoluciji, bodisi preko demokratičnega procesa. Na drugi strani pa stoji demokratična stranka, ki zavzame neko blagovno znamko s katero se v maniri generične politike, pred ljudstvo (število) postavljajo poklicni politiki in se ponudijo, da jih število voli.

Pri prvem ideološkem bloku gre za neko konkretno ureditev družbe, države itd., ki naj se jo doseže po oblasti. Pri demokratični stranki pa gre v prvi vrsti za oblast in šele potem za vprašanje, kako naj se spremenijo stvari v družbi in državi. Še več, demokratična stranka navadno išče odgovor na vprašanje, kaj si želijo volivci. To pa pomeni, da sama ne obstaja zato, ker želi nekaj spremeniti, temveč zato, ker želi vladati. Da pa bi lahko vladala, mora najprej razumeti, kaj si volivci želijo in posledično jim to ponudi v svojem programu.

To pa je vendar prava razlaga pojma: volja do moči. Vladati za vsako ceno, ne zato, da bi se svet uravnal po mojih lastnih zamislih, temveč zato, da bi vladal in samo zato, da bi vladal.

Tudi to izvira iz progresivistične narave demokracije in naziranja, da vlada izvira iz ljudstva. Kar si ljudstvo želi, naj se mu ponudi, da bi lahko naša stranka zasedla oblast. Ljudstvo ve kaj hoče, a kar hoče, je vendar relativno, odvisno od časa, spremenljivo. Zato stranka sama po sebi ne more imeti nekih fundamentov, ki bi bili nespremenljivi, o katerih se ne bi dalo razpravljati. Ne, saj vendar o vsem odloča število in število ne more ostajati zavezano nekim nespremenljivim standardom, ker je pač samo število. Nezanesljivo, naključno, plod najbolj banalnih manipulacij.

Zato je demokratična stranka v prvi vrsti stvar poklicne politike, neke vrste brezdušno podjetje, ki si želi kupcev svojega produkta. A kdor razvija podjetje, naj preuči trg in ugotovi in izmeri potrebe trga. Končno podjetje ustvari in prodaja produkt, ki naj se na trgu prodaja. Konec koncev ni pomemben produkt sam, temveč dobiček za podjetje. Podobno velja za demokratično stranko, ki se gre poklicno politiko. Tu je razlog zakaj demokratični politiki menjajo stranke in zakaj stranke spreminjajo svoj program do največjih kontradikcij. Ker skušajo ugoditi trgu, torej številu, da bi lahko vladale.

To je demokratična izprijenost in tu leži končno smrt narodne tradicije in z njo naroda samega.

Seveda ugovor je logičen. Kaj pa je s tem narobe? Politično polje demokratizma je slično svobodnemu trgu. Vkolikor ponudiš dovolj dober produkt se bo masa odločila za nakup in vkolikor ponudiš všečen program bo število volilo stranko. Mar ni to najbolj logičen sistem vladanja, najbolj pošten sistem vladanja?

Morda že. A tu se ne pogovarjamo kot moralni relativisti, tu se vendar pogovarjamo kot katoličani in kot katoličani imamo točno določen svetovni nazor, ki zajema človeka kot celoto. Vsako vprašanje katoličan presoja v soglasju z naukom Cerkve in vsak katoličan se strinja, da so vrednote ali določene predpostavke v oziru na človeka kot posameznika in na družbo, kot skupnost posameznikov, nespremenljive in da ne morejo priti pod vprašaj števila, ki naj o njih razsoja. Tu ne gre za vprašanje zaščite človeka ali neke človečanske pravice, temveč za fundamentalno versko, metafizično vprašanje, ki se ob teh osnovah porodi. Tu ne gre za stvar nekega člena ustave, temveč za univerzalnost, ki presega časovno obdobje in prostorske omejitve. Število o tem ne more odločati, ker nima te pravice.

A vkolikor želimo ohraniti te fundamente, moramo zavrniti demokracijo samo.

Mnogi se slepijo v tem demokratičnem taboru, da so ti fundamenti implementirani v podstat Evropske unije ali judeo-krščanske civilizacije same in so torej zato popolnoma zagotovljeni ravno z demokracijo samo. A to je samo-zavajanje, ki ostaja zagledano v neke ideale, ki so že davno prešli. Vprašanje splava nam dovolj jasno nakaže na enega najbolj fundamentalnih vprašanj, ki je vprašanje o nedotakljivosti človekovega življenja. Manj bistveno je denimo vprašanje te preveličane svobode govora, ki je redno onemogočana ravno s pomočjo demokracije. Več demokracije pomeni več progresivizma, več relativizacije najbolj bistvenih predpostavk človekove osebnosti in družbe.

Danes katoliški in demokratični avtorji govorijo o "novi levici", ki forsira teorijo spola in podobne najnovejše neumnosti, a nočejo videti, da gre tu za vprašanje demokracije. Število bo presodilo, število bo razsodilo in število bo odločilo.

In v demokraciji je bitke mogoče dobivati toliko časa, dokler število naključno prevaga v tvojo korist. A kaj ti zagotavlja, da bo temu vedno tako?

Mladec Vinko Mravlje (Poslednje pismo 1942)

   
Poslednje pismo Vinka Mravljeta, po slovenskih partizanih umorjenega junija 1942. Naslednji članek z dobesedno navedbo pisma iz njegovega dnevnika je bil objavljen v slovenskem tisku v Ljubljani istega leta 1942.

Mladec Vinko Mravlje

V noči od 12. na 13. junij so okrog pol enih ponoči napadli oboroženi oddelki partizanov hišo gostilničarja in mesarja g. Antona Mravljeta na Brezovici pri Ljubljani, ubili njega in njegova dva sinova Franceta in Vinkota. V svoj dnevnik, ki se je našel v njegovi sobi, je Vinko v zadnjih dneh napisal poslovilno pismo, ki se glasi doslovno:

Z Bogom

Kakor da bi slutil, se mi zdi, da se mi bliža smrt. Veselim se te. Pridi čim prej, padem naj kot žrtev zločincev. O Jezus, sprejmi malo žrtev od mene, ki sem Te toliko in tolikokrat žalil, pozabil nate in se vdajal svetu. Toliko si storil zame, tako si me ljubil, da si zame pretrpel ves križev pot. Daj, sprejmi to malo žrtev, mojo smrt, kot malo zadostilo. Nisem vreden, o Jezus, Tvojega usmiljenja, toda neomajno verujem v Tvojo obljubo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, jaz vas bom poživil!« Prihajam k Tebi ves truden in obtežen; poživi me! Prosim pa ne samo zase, temveč za vso našo družino. Povrni staršem vse ogromno njihovo delo in žrtve. Z menoj so imeli največ skrbi, vem, toda velikokrat sem pa bil zato nehvaležen. Odpustite mi! Hvala Vam za ves trud; drugega Vam ne morem dati. Ne bodite žalostni, temveč veselite se z menoj in skupno zapojmo: »Svet, svet, svet si Gospod Bog...«

Največjo zahvalo dolgujem pa mladcem, dijaški Katoliški akciji. Če ne bi bil mladec, bi bil najhujši komunist. Najlepše in najsrečnejše ure sem preživel z mladci. Delali smo z veseljem, saj smo imeli jasen cilj pred seboj: »Razkristjanjeno Slovenijo zopet pripeljati h Kristusu.« Delali nismo za denar, za čast, za slavo ali kakršne koli slične namene. Kaj smo imeli od tega, če smo se jasno, jasno in odločno postavili za Kat. cerkev, za duhovnike ali če smo fante pridobivali za Kristusa? Največkrat smo bili oklevetani, hoteli so nas sramotiti, češ, samo Vi ste še, ki se potegujete za farje, jih zagovarjate in jim pomagate. Oni pa odirajo, goljufajo in opajajo ljudi s svojimi izmišljotinami. Na žalost, katoliški študent ni imel nikjer zaslombe. Toda mi gremo naprej! Nobena ovira nas več ne ustavi! Če kdo pade od zločincev umorjen, nas to še okrepi, nam da novega poguma. Prihaja nov rod, ki bo prekvasil slovenski narod. Tudi če nas pobijejo 99%, ne bomo odnehali pri svojem delu.

Naj se spomnim še našega voditelja in ideologa g. prof. Tomca. On je bil genij, ki ga bodo Slovenci dolgo pogrešali. Že 10 let je videl naprej komunistično nevarnost. Ni nehal govoriti o njej, čeprav so mu mnogi nasprotovali (tudi katoličani), češ da si to nevarnost on le umišlja. Kocbek ga je obsodil že za psihopata. Danes pa spregledujejo kratkovidneži, ki so ga obsojali. Danes ga šele razumejo, ko padajo komunistične žrtve v stotinah in gredo v tisoče. Danes ga razumejo, ko sami niso varni na cesti, če ne sodelujejo z zločinsko tolpo komunistov, ki se skriva za lepim imenom »Osvobodilna fronta«.

G. profesorja sem poznal 8 (osem) let. Zato lahko trdim, da ni bil tak diktator, nečustven človek, formalist, tlačitelj mladih življenj in ne vem kaj še. Kadar smo bili v njegovi družbi, je bilo vedno dosti veselja, smeha (pravega) in navdušenja za delo. Bil je velik pedagog, pa ne dreser, kakor mu zopet nekateri očitajo. Znal je mladega fanta tako prijeti, da mu je vedno reagiral, pa ne slepo, temveč po lastnem prevdarku. Če nisi imel volje do dela, si prišel samo enkrat k njemu in bil si zopet ves v ognju navdušenja za dobro stvar.

Zahvalim se tudi Vam prijateljem za veselo družbo v teh lepih letih. Velikokrat smo bili skupaj ter bili veseli, se smejali, resno menili, peli ali veselo zaigrali. Ne bom pozabil veselih večerov v domu, kjer smo si krepili duha, duševnost in telo. Lepe so bile tudi naše akademije. Po teh sestankih smo pa fantje zapeli, da je bilo kaj. Peli smo po razpoloženju: žalostne, vesele ali poskočne, večkrat tudi nagajive, vedno pa narodne. Pojte še naprej! Naša slovenska narodna pesem ne sme izumreti. Naučite jih peti še mlade fante in tako izročite našo dediščino potomcem. Če hočete, mi zapojte tudi na grobu kakšno narodno; če ne na pogrebu, pa mogoče pozneje kak večer. Lažje bom spal, če bom slišal sladke glasove lepe slovenske narodne pesmi. Najljubši sta mi: »Ljuba si pomlad zelena« in »Dekle, daj mi rož rudečih«.

Tudi zaigrali smo včasih kakšno poskočno. Pa pravijo, da nismo bili veseli, da nismo za družbo in da smo neizobraženi. Prišli naj bi pogledat, kako veselo, lepo in prijetno je bilo na velikonočni ponedeljek. Nismo kakšne kvantarske barabe, ki če se hočejo smejati, ne znajo drugega kot svinjarije govoriti in počenjati. Mi smo se brez tega nasmejali do grla, si nabrali pirhov in pomaranč, da so nam gledali iz žepov in se najedli do sitega. Vsi smo bili zadovoljni: jelše in mi.

Bog Vas živi: Andrej, Tone, Stanko, Slavko... pozdravite mi tudi vse druge prijatelje in tovariše. Slavko, Ti posebno ne pozabi na Jankota.
  
Naj Vas to nič ne žalosti in ostraši. Ravno tako in še bolj morate delati brez strahu za katoliško stvar, posebno pri Katoliški akciji.

Če prej ne, se bomo vsaj čez kakega pol stoletja zopet videli. Glejte, da bomo tudi tam ostali skupaj. Naj nikogar ne manjka.

Če sem katerega kdaj razžalil, naj mi odpusti, tudi jaz vsem prizadetim vse odpuščam.

Bog Vas živi!

Z Bogom

Vaš Vinko

Komunizem -- versko vprašanje (Glavač, 1945)

Komunizem -- versko vprašanje

France Glavač, 1945

Osrednje jedro sedanje državljanske vojske na Slovenskem je boj med vero in nevero. Ni to vsakomur razvidno, ker se veri nasprotna propaganda trudi, kako bi resnico zabrisala in prikazala, da se boj med obema taboroma vodi za druge cilje. Dobro nam je še pred očmi, da se je v letih 1936—39, za časa španske državljanske vojne, svetovna komunistična in prostozidarska propaganda prav tako trudila, kako bi napačno prikazala boj med »belimi« in »rdečimi« Španci kot spopad dveh socialnih taborov, ki da se izmed njiju eden bojuje za koristi veleposestnikov in kapitalistov, drugi pa za osnovne človečanske pravice tlačenih proletarcev. V resnici pa je bil to le smrtni boj med komunizmom in krščanstvom, ali, kakor je izpovedal l. 1936. eden vodilnih »rdečih« Špancev, Martinez Barrio: »Na Španskem sta udarili druga ob drugo dve kulturi: preživela katoliška in porajajoča se boljševiška.«

Enaka gibala odločajo v svoji zadnji in najgloblji osnovi tudi v spopadu, ki ga preživljamo sedaj Slovenci. Je to obramba vere pred nevero, ker je obramba pred komunizmom, in ker je komunizem po svoji vsebini — versko vprašanje.

Komunizem ni namreč le socialno, gospodarsko ali politično gibanje, temveč je mnogo več: je svetovni nazor, kakor pravimo, to je nauk, ki obsega vsega človeka, njegovo življenje, mišljenje, čustvovanje, njegove nravne odnose do sebe in bližnjega, njegovo stališče do Boga, do vere v posmrtno življenje, do božjega razodetja in učlovečenja: odnos torej, ki so osnova krščanske vere in življenja po njej. In vsi ti odnosi, kakor jih podaja komunizem, so v največjem nasprotju s krščanstvom: človeka smatra komunizem ne kot stvar in podobo božjo, temveč kot zgolj snov, materijo brez neumrljive duše; zato zanika duhovnost in pojmuje človeško življenje, mišljenje in čustvovanje kot izraz same snovi; kaj čuda torej, če ne pozna morale ne v odnosih do sebe, ne v odnosih do bližnjega, ne priznava ne posmrtnega življenja, ne božjega razodetja in učlovečenja, sploh taji Boga in vse, kar je duhovnega. Še več: vse to ne le taji, temveč se načrtno in z brezprimerno krutostjo bori proti, kjer le more. Ta svetovni nazor je komunizem izpovedal po svojih ustanoviteljih in vodilnih glasnikih, po Marxu, Engelsu, Leninu, Stalinu in še toliko drugih, v praktičnem življenju pa ga je uresničil in ga še uresničuje ob potokih krvi v vseh tistih deželah, kjer je prišel do oblasti; borba proti Bogu je jedro in gonilna sila vsega njegovega prizadevanja. Upravičeno moremo torej gledati v komunizmu v prvi vrsti versko vprašanje in prvenstveno po tem presojati njegovo revolucijo.

Da je komunistični svetovni nazor res v skrajnem in nepomirljivem nasprotju s krščanstvom in sploh z vsakim verskim sistemom, ki priznava Boga, je pravemu katoličanu jasno že iz nauka Cerkve. Skoraj neštetokrat so poglavarji katoliške Cerkve opozarjali na to vernike, tako prejšnji papeži, kakor tudi sedanji Pij XII., zlasti pa pokojni Pij XI.: v nagovorih, pismih, okrožnicah, povsod, kjer je nanesla prilika ali so potrebe to zahtevale. Treba je omeniti le najbolj znano okrožnico Pija XI. »Divini Redemptoris«, ki je vsa usmerjena na vprašanje komunizma. Ta pravi med drugim: »Prvič, odkar ljudje pomnijo, gledamo skrbno započet in dobro premišljen upor proti vsemu, kar je božjega. Zakaj komunizem nasprotuje po svoji naravi vsaki veri, ki jo ima za »uspavajoč opij za proletarce«, češ da nje nauki in zapovedi kažejo na večno življenje po smrti in tako odvračajo ljudi od nebes, ki jih morajo doseči na zemlji.

Če je to za katoličana razvidno že iz nauka Cerkve, pa je za vse druge očitno iz nauka in početja komunizma samega.

Vsakdo, ne samo veren katoličan, lahko spozna, da je idejna osnova komunizma Marxov brezbožni »dialektični materializem«. Po tem nauku je vse, kar je, samo snov s svojimi slepimi in tajnimi silami. Ta, ko se razvije, postane rastlina, žival ali človek. Tudi človeška družba ni nič drugega, kakor neka oblika tvari, ki se je tako razvila in ki teži z neko nepremagljivo nujnostjo v neprestani borbi sil h končnemu cilju: k brezrazredni družbi. Jasno je, da v takšni zamisli ni mesta za božjo idejo; jasno, da ni razlike med duhom in snovjo, med dušo in telesom; da ni duša neumrljiva in da ni posmrtnega življenja. Po Marxovem nauku so zato moralni in pravni nazori le izmišljotina gospodarskih izkoriščevalcev; v tem smislu je rekel Marx »vera je opij za proletarce«, za njim pa isto ponovil ustanovitelj ruskega komunizma Lenin. Marx je posebej učil, da so verski, moralni in pravni nazori le izraz vsakokratnih gospodarskih razmer in da je versko čustvovanje samo družben produkt. Isto so glede vere učili poznejši voditelji marksizma. Tako je Bebel izjavil v nemškem državnem zboru l. 1890.: »Jaz trdno verujem, da bo privedel socializem v ateizem (brezboštvo)«. Ruski komunizem je pod vodstvom Lenina vse te protiverske nazore še stopnjeval, proglasil, da je »ateizem bistveni del marksizma«, ustanovil zvezo borbenih brezbožnikov, uvedel »svobodno ljubezen« in »laično vzgojo« ter uprizoril najstrašnejše preganjanje vere, kar pomni zgodovina. Leninov naslednik v Sovjetiji Stalin je protiverske nazore komunizma še bolj utrdil in skušal boj proti veri organizacijsko ter »znanstveno« čimbolj izpopolniti: na široko se je razmahnila organizacija borbenih brezbožnikov, protiverska propaganda je dosegla nesluteno višino in se s pomočjo sovjetskega denarja raztegnila čez vse države na svetu. Ustanovile so se celo univerze, ki imajo namen, da nauče slušatelje čim uspešnejše protiverske propagande.

Še bolj zgovorno kakor v nauku pa razodeva komunizem najskrajnejše in najbolj krvavo sovraštvo do vsega, kar je božjega, v svojem početju. Kamor je raztegnil svojo oblast, povsod je zatiral vero, moril duhovnike, redovnike in redovnice, vernike obeh spolov in vseh starosti, požigal in rušil cerkve, zbrisal božje ime iz javnega življenja, uvedel pa materializem kot edino vero ljudskih množic. Kdor ne pozna komunističnega nauka v teoriji, ta ga more razbrati iz prakse. Saj ni treba naštevati, kaj je vse storil komunizem proti veri v Rusiji in Španiji; le tisti, komur je hudobija iztrgala vsako poštenost iz srca, more tajiti vse grozote, o katerih se je že tolikokrat dokumentirano pisalo in govorilo. Del tistega, kar je počel v Rusiji in Španiji, počenja komunizem tudi pri nas, kolikor mu pač to njegova taktika že dopušča.

Versko vprašanje je torej za komunistično revolucijo temeljno vprašanje, zato pa je prav tako za vse tiste, ki verujejo v Boga, vprašanje komunistične revolucije vprašanje njihove vere.

In zdi se, da prav s tega zrelišča gledamo mnogokrat na komunizem vendarle preveč enostransko in ga zato nepravilno presojamo; ker pa je pravilno ravnanje vedno sad pravilne presoje, sledi zgrešenemu gledanju na komunizem tudi napačno postopanje. Res je, da je komunizem tudi politično gibanje, toda kdor bi se proti njemu boril samo s političnimi sredstvi, ta ne bi zadel njegovega najglobljega bistva in bi zato ostal v svojem delu neploden. Tudi ni komunizem samo socialni in gospodarski sistem, saj že skušnja dokazuje, da njegova propaganda žanje uspehe tudi tam, kjer so gospodarske in socialne razmere zadovoljive ali celo dobre. Komunizem je v svojem najglobljem bistvu versko vprašanje in rešil bo to vprašanje le tisti, kdor bo gradil pravilno politično, socialno in gospodarsko prizadevanje na globoko zasnovani verski podlagi.

Iz tega razm išljanja prihajajo sami po sebi nekateri praktični zaključki.

Če gre v vprašanju komunizma predvsem za boj med vero in nevero, je več kot jasno, da je mesto vsakogar, kdor ima še kaj vere v Boga, le na strani tistih, ki so vzeli nase težko, a plemenito dolžnost in se postavili komunizmu v bran. Ne gre torej v tem vprašanju za to ali ono, temveč predvsem za vero ali nevero; s svojo odločitvijo za ali proti komunizmu se izrečeš za vero ali proti veri. Res je, da se more upreti komunizmu tudi brezverec, in to iz upravičenih razlogov, saj prinaša komunistični sistem s sabo obilico zahtev, ki težko prizadenejo tudi nevernega človeka, kakor na primer odprava zasebne lastnine, razbitje družinskega življenja, suženjstvo osebnosti. Toda kdor veruje v Boga, mora videti v komunizmu mnogo več: videti mora sistem, ki hoče predvsem zbrisati iz naroda sleherno sled vere v Boga. Odločitev glede komunizma je torej za vero ali proti veri, za Boga ali proti Bogu.

Zato pa je tem bolj razumljivo, zakaj tu ni možna nevtralnost. Bog namreč ne pozna nevtralnosti, tem več zahteva jasno opredelitev zase.

In še nekaj sledi iz vsega: če je komunizem versko vprašanje, edino učinkovita borba proti njemu pa borba za vero in iz vere, je pač nujno potreben za to božji blagoslov. Zaman bi se trudili proti satanu, če ne bi bil Bog na naši strani. Hudiča ni mogoče izgnati z Belcebubom. Zakaj, »če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji«.

Praznik upora

Danes je praznik t.i. "upora proti okupatorju". In če smo imeli toliko dolgih desetletij mit o uporu proti okupatorju s strani komunistov, imamo danes neke vrste mutiran mit o uporu proti okupatorju tudi na desni ali t.i. demokratski strani.
 
Sam koncept upora je seveda zelo privlačen. Mlad človek se rad upira in marsikdo nerad pusti za seboj mlada leta in se upira še, ko je betežen starček. Upor privlači. A vendar je upor proti okupatorju koncept, ki so ga izumili komunisti. Med drugo svetovno vojno ni bilo prvikrat, da bi bilo naše ozemlje "okupirano", a vendar nikoli poprej nismo slišali o kakšnem "uporu/boju proti okupatorju". Ravno nasprotno! Okupatorjem smo postavljali spomenike in po njih poimenovali drevorede.
 
Šele komunisti so bili v svoji kulturni iznajdljivosti prvi, da so v narodu prižgali tisto neugasljivo iskro "upora proti okupatorju", kot nekega ideala, tako vzvišenega, da predstavlja v resnici najpopolnejšo stopnjo narodovega izraza. Seveda pa komunisti z vžigom te iskre niso počeli drugega kot zacementirali svojo "zgodovinsko poslanstvo", ki se ga ravno zaradi njihovega "deleža" pri "boju proti okupatorju" (pa najsi bo ta še tako neobstoječ in zgolj neka abstraktivna zamisel, v resnici pa popolnoma nedokazljiva), narod zlepa in zlepa ne more znebiti. Treba je naravnost titanske moči človeku, ki zgrabi za kladivo in udari po maliku tega ideala "boja/upora proti okupatorju".
 
A kdo zmore takšne moči? Prav vsakdo. A kdo ima dovolj časa in intelektualne zagnanosti, da zmore ta premik v samem sebi, da zmore to samo-rekonkvisto lastnega pojmovanja naroda in narodovega bistva? Le redki.
 
Zato v nas buta ta koncept "upora proti okupatorju" z vseh mogočih strani. Res je. Podira se mit o NOB, a podrl se ne bo nikoli, dokler ne podremo mita o "uporu proti okupatorju".
 
Tudi koncepti "boja proti okupatorju", kakor se javljajo v tej obliki, ki jo videvamo v novih mitih o TIGR-u, raznih legijah in podobnih "demokratskih" pojavih, vendar vsi bazirajo prav na komunističnem konceptu "boja proti okupatorju". To namreč ni novo, popravljeno, pravilno pojmovanje, temveč zgolj novo vino v starem mehu.
 
Kot so komunisti na konceptu "upora proti okupatorju" sezidali vso svojo metafiziko in iz nje opravičevali svoje zgodovinsko poslanstvo, tako danes razni "demokrati" jemljejo ta isti koncept in zgolj zamenjajo NOB z neko drugo nekomunistično uporniško grupacijo. Vendar kaj so s tem opravili? Ničesar. NOB-ju so še vedno pustili njegovo "zgodovinsko poslanstvo".
 
Zato pa je treba nove refleksije, novega premisleka in novega ovrednotenja koncepta "upora proti okupatorju. To pa v prvi vrsti pomeni sesutje prvega mita, na katerem mit o NOB šele bazira in to je mit o posvečenosti upora proti okupatorju. Treba je jasnosti, doslednosti in načelnosti v tem konceptu, ne pa absolutizacije in pobožanstvenja tega koncepta. Treba je omogočiti prevpraševanje  vsakega akta upora ali boja proti okupatorju, ne pa slepo čaščenje vsakega, še tako iracionalnega akta, ki je bil izvršen v smislu "boja/upora proti okupatorju".
 
Namesto "upor proti okupatorju je častno dejanje." hočemo slišati "upor proti okupatorju je častno dejanje, kadar..." in "upor proti okupatorju je častno dejanje, če..." in "upor proti okupatorju je častno dejanje, vkolikor...".
 
Ta absolutizacija "upora proti okupatorju" mora pasti, pa bo z njo padel tudi vsak drug mit, ki je to absolutizacijo zlorabljal, ki je konec koncev zlorabljal sam "upor proti okupatorju", za svoje ozke svetovno nazorske namene, ki ne izvirajo iz naroda.
 
Upor, najsibo še tako priljubljen med sito kapitalistično mladino, tolstimi politiki in raznimi petminutnimi zvezdniki, nam ni nič posvečenega, nič, na čemer bi zidali svojo narodno čast. Naša narodna čast je v našem narodnem bistvu in narodni tradiciji, ne pa v nekih iracionalnih aktih upora, ki niso koristili narodu, temveč mednarodni plutokraciji, ki je prek Radio-London-a hujskala ljudi na brezglavi upor.
 
- NeoDomobranec
Provinica di Lubiana, 27.4.2017

Ob Veliki noči 2017

   

"Napadom satanovim se moramo ustaviti, naj prihajajo od koder koli. Ne smemo se dati premagati, vztrajnim je Jezus zmago zagotovil. Satanovega preganjanja ne premagamo s popuščanjem in s kompromisi, niti s tem, da bi se borili zoper njega z njegovim orožjem nasilja, krivice in laži. Stališče, zoper katerega je sam satan brez moči, je čisto drugačno: zvestoba v močni veri, da stoji nad vsem dogajanjem sveta vsemogočni in večni Bog, ki ima od vekomaj svoje nespremenljive načrte, ki se vedno izvrše, in sicer vprav s pomočjo tistih, ki jih skušajo onemogočiti. Zmagamo na ta-le način: v trdni odločnosti vztrajati v svoji veri, v zvestobi Cerkvi Kristusovi in njenemu vodstvu in znati čakati na dan in uro, ki jo je Bog že določil za svojo zmago nad satanom. Stanovitnost in zvestoba do Boga, njegovemu razodetju, njegovemu kraljestvu in pripravljenost nositi vse posledice, pa naj so še tako hude, to je orožje, ki premaga satana in vse njegove pomagače."

Ob teh besedah, ki jih je dr. Gregorij Rožman zapisal v postu 1945. leta, se lahko danes na največji praznik, ki ga vsako leto obeležuje naš narod, opomnimo, da smo kot katoličani in kot Slovenci dolžni hoditi le po oni poti, ki je naravna pot našega slovenskega naroda. Pot, ki je od Boga narodu podeljena s točno določenim smotrom.

Danes, ko nas obkroža razdejanje narodnega bistva, ki so ga povzročili stari liberalci, potem komunisti in ki ga še danes povzročajo novi liberalci in novi konservativci, s svojo demokratarsko politiko splošnega indiferentizma, se moramo nujno vračati k pravemu bistvu našega naroda in s pravo krščansko pametjo razločiti, kaj vendar pomeni, da smo Slovenci.

Posebej še zdaj, ko zaradi svetovnih premikov stojimo na točki, ki ne obeta vrnitve k narodovim koreninam in ne obeta restavracije katoliške države, moramo storiti vse, kar je v naših močeh, da se upremo toku, v katerega dere svet po navdihu raznih antikristov in ostanemo stanovitni.

Danes nas ne ogroža le leva, odkrito proti-katoliška sila, izražena v različnih družbenih in političnih gibanjih, danes nas ogroža tudi laži-desna sila. Slednja je za nas celo nevarnejša, ker svoje namene skriva pod maskami , ki se nam zdijo na prvi pogled pravilne in koristne, a to niso in v sebi skrivajo najhujši strup za naše narodno katoliško bistvo. Ta gibanja in miselni tokovi segajo od katoliškega liberalizma, s katerim je okuženo "katoliško izobraženstvo" in razni katoliški mediji, prek konservativnih kapitalističnih strank, ki v politiki neomajno prisegajo na splošni indiferentizem, do raznih skrajnejših filozofij, ki poveličujejo razna nekatoliška verstva in z žarečim sovraštvom napihujejo nekatere domnevne hibe katoliške hierarhije in katoliškega občestva in celo do "pravoverno tradicionalističnih" katoličanov, ki brez ozira rušijo zaupanje v Svetega Duha in sveto Cerkev, ter vnašajo razkol. Vse to so kopja, ki jih danes satan meče proti nam.

Zato smo pred preizkušnjo, da se izneverimo naši resnični narodni tradiciji in odrečemo pokorščino sveti Cerkvi, v želji da bi godili nekim naturalističnim in materialističnim "desničarjem", ki jih z lažjo napajajo pravoslavci, protestanti in židje. Mi pa moramo v srčni molitvi sebe in svoj narod priporočati v roke svetnikov, ki so ohranjali katoliško vero navzlic hudim preizkušnjam in tako bomo hodili pravo pot naroda. Namesto, da iščemo neko tradicijo, dediščino in izročilo "Evrope" ali "zahoda", po amerikanskih protestantskih ali napol-protestantskih trobilih ali po angleških ali pa po ruskih pravoslavnih trobilih, se enostavno vrnimo k našim slovenskim prednikom, k naši slovenski tradiciji, dediščini, izročilu, pa bomo ohranili tudi tradicijo, dediščino in izročilo Evrope. V nasprotnem primeru pa bomo izgubili oboje.

Glejmo samo nase in vase! Slovenci smo vedno pred skušnjavo, da se skušamo poistovetiti z nekimi nadnarodnimi cilji, ne da bi prej presodili, ali so nam kot narodu tudi zares potrebni in koristni. Ravno proti temu mišljenju sta nastopala Leon Rupnik in slovenski domobranec, ki sta se borila v prvi vrsti samo za narod, ne da bi bojevala neke boje za mednarodni boljševizem in mednarodno plutokracijo. Bistvo slovenskega domobranstva je temeljilo na ohranitvi našega, slovenskega, narodnega, v tradiciji utemeljenega načina življenja. In zato sta trpela za narod.

A danes, ko se spet kot vsako leto spominjamo vstajenja Kristusa, njegove zmage nad zlom in smrtjo, trdno verujemo, da nam Christus Victor obljublja, da nekoč iz tega trpljenja slovenskega naroda zaradi lojalnosti do Njega in njegove neveste sv. Cerkve, vstane spet narod kot Država, zmagovit pod Kristusovo zastavo.

Blagoslovljene velikonočne praznike in okrepitev vere v Kristusovo zmago!
  
- NeoDomobranec

Zakaj sem vesel, če me zmerjajo z belogardistom in izdajalcem? (1944)

Zakaj sem vesel, če me zmerjajo z belogardistom in izdajalcem?

(Iz letaka gorenjskih domobrancev) objavljeno v tisku 2.9.1944

Ker je to najboljši dokaz, da nimam nič skupnega z rdečimi rablji slovenskega naroda.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem sodeloval pri umorih lastnih bratov in tako omadeževal ime svojih poštenih očetov z nedolžno prelito krvjo.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem ropal slovenske domačije.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem izrabil najčistejšo ljubezen do domovine v umazane strankarske namene.
 
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem med složno slovensko ljudstvo sejal kal razdora in najhujše strankarsko sovraštvo.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem se vlačil po gozdovih s pocestnicami in tako omadeževal pred vsem svetom pošteno ime slovenskega dekleta.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem razširjal spolne bolezni in tako že v korenini uničeval že itak oslabljeni slovenski narod.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem v najbolj usodnem smrtonosnem boju pustil na cedilu slovenski narod.
  
Ker so za bandite izdajalci in belogardisti vsi najboljši ljudje, ki so že četrt stoletja stali na braniku slovenskega naroda.

Ker so v očeh teh tolovajev belogardisti in izdajalci vsi pošteni ljudje, ki niso klonili pred komunističnim nasiljem

Ker so izdajalci in belogardisti vsi, ki ljubijo svoj narod in so pripravljeni dati za narod tudi svoje življenje.
 
Ker so že tisoči in tisoči s svojo mučeniško smrtjo dokazali ljubezen do svoje grude in do vere svojih očetov.
 
Ker so pri banditih izdajalci vsi, ki so prijeli za orožje, da branijo svoj dom in življenje svojih dragih.
 
Ker bodo naša imena, ponižanja in žrtve z zlatimi črkami zapisana v zgodovini na novo prerojenega, od komunizma očiščenega slovenskega naroda.

Uvod 1: Obrat

Obrat
  
Kdor pozorno bere avtorje na t.i. proti-komunistični demokratični strani, vse od osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije, pa tudi mnoge one avtorje, ki so pisali v tujini začasa komunistične vladavine pri nas, nujno opazi, da so njihova besedila nekako prazna. Zdi se, da v njih nekaj manjka. Ta uvid se izbistri še posebej, če jih primerjamo z besedili predvojnih in medvojnih avtorjev na katoliški strani oz. "demokratični" strani, kakor jo imenujejo ti današnji avtorji sami.

Kaj se razlikuje? Besedila, ki jih producirajo ti starejši avtorji in na žalost tudi oni mlajši, ki so njihovi intelektualni nasledniki, so besedila poražencev. Iz njih veje duh popolne resignacije. Tudi besedila v katerih se znajdejo trditve, da je bila proti-komunistična stran zmagovalna stran, te trditve ne utemelji v tonu in na način v kateri je izražena. Če verjamejo besedam, ki jih izgovarjajo, bi pričakovali, da bi tudi govorili kot zmagovalci in ne kot ljudje, ki v sebi nosijo neugasljiv občutek krivde.

Ampak te ugotovitve niso obtožbe, so dejstva, ki stojijo tu z razlogom in tu si bomo ogledali zakaj so take in zakaj morajo biti take.

Slovenska katoliška misel ni nekaj enakega z demokracijo. Ta poenostavitev je plod neke protikomunistične vznesenosti, ki je svoje trenutno zavetje našlo v demokraciji, kot imperativu civilizacije. Demokracija je le ena od možnih oblik vladanja, do katere je tako Cerkev, kot katoličan, popolnoma indiferenten. Katoličan se drži katoliškega družbenega nauka po katerem ima država točno določen smoter in ta smoter je fokus, ne pa državna ureditev. Demokracija ne deluje avtomatično v izpolnjevanje tega smotra in zato ni avtomatično najboljša državna ureditev. Iz tega izhaja, da tudi katoličani niso avtomatično demokratje in da tudi katoliški predvojni tabor ni bil demokratičen v smislu, da je bil to njegov najvišji cilj, kateremu je bilo podrejeno vse drugo.

Zato je precej nerodno, da kontemporarni misleci na t.i. katoliški strani uporabljajo izraz "demokratična misel", kot neko koreniko proti-komunistične misli. Seveda je lahko ta izraz točen v smislu, da so bili katoličani pred vojno del demokratičnega procesa in so volili svojo demokratično stranko, a vendar bi ta izraz ne smel predstavljati nekega sinonima s katoliško stranjo, ker to enostavno ni. A če bi kakega Ušeničnika vprašali ali je demokracija pred vero ali vera pred demokracijo, bi se morda kmalu razjasnil nesmisel take trditve.

Seveda pa je logično, da se pridevnik "demokratičen" uporablja tudi iz dveh drugih vzrokov. Prvič, z njim se hoče ustvariti neko veliko proti-komunistično koalicijo v kontrastu s tisto mistično koalicijo "raznorodnih" skupin, ki naj bi sestavljale OF, a je to morda nekoliko zmotno in nujno vodi v paradokse, ki so nerazrešljivi. In drugič, kar je pa še usodneje, skuša se poistovetiti proti-komunističen boj Slovencev s proti-komunističnim bojem zahodnih zaveznikov, kar je pa popoln nesmisel, ki pohablja "demokratično" misel že iz časov emigracije.

Po tej čudni logiki naj bi se izenačila proti-fašistična borba zvezana s komunizmom s proti-komunistično borbo in nato naj bi se izenačila slovenska proti-komunistična borba z ono iz prvega dela tega stavka. Veliko samozatajevanje, ki je potrebno za ta miselni absurd, bo nekoč moralo pasti in razgrnila se bo patetika in ničvrednost "demokratične" usmerjenosti, ki ni nič drugega kot krinka za plutokratsko prevarantsko igro, ki ni gledala na žrtve temveč le na lastne interese. Danes pa tej krvavi igri, ki se je tudi pri nas zapečatila z velikim krvavim finalom, dajejor azni "demokratični" intelektualci najvišje priznanje in legitimiteto.

Zato niso ne Angleži, ne Amerikanci nikakršna inštanca, ki more predpisovati upravičenost ali neupravičenost nekega boja in demokracija tudi ni nikakršna norma civilizacije, kar se rado ponavlja na naši kontemporarni "demokratični" strani.

Tako tudi ni res, da so bili naši predvojni liberalci kaj drugačni od onih zahodnih, njihov žolčni anti-klerikalizem ni bil evropski fenomen, temveč patetična mimika nemških, francoskih in podobnih liberalnih časopisij. Naših liberalcev ni pokvarila njihova provincialnost, kakor tudi ponavadi beremo izpod "demokratskih" peres, temveč liberalizem sam. V naročje komunistov jih ni pahnil njihov anti-klerikalizem, temveč so oni komunistom pripravljali pot in komunizem tudi logično rodili, kar pa ni bil noben evropski fenomen. Le ozreti se moramo k svarilom Antona Mahniča. Zakaj se skuša ustvariti neko diferencijo med slovenskimi liberalci in tujimi liberalci nam ne more biti jasno.

Tudi današnji slovenski liberalci, ki so direktni potomci komunistov, se od zahodnih liberalcev prav nič prida ne razlikujejo. V čem se razlikujejo, da mnogi "demokrati" trdijo, da se? Pokažite nam torej te razlike! Očetje liberalci, sinovi komunisti. Očetje komunisti, sinovi liberalci.

Ti demokratski fundamenti, ki so jih v svoji najboljši veri vzpostavili v svojih besedilih intelektualci današnje "demokratične" in "katoliške" strani, se sproti drobijo v prah, če se v nas prikrade zgolj ščepec dvoma. Ker so zgrajeni iz nekih neobstoječih dejstev. So produkt prilagajanja razmeram v svetu, kamor so bili na silo vrženi.

Tako emigranti, ki so bili v tujih državah prepuščeni duhu liberalnega demokratizma in oropani vsake pristne katoliške politične tradicije ter so se zatekli v idejo "demokratične Slovenije", torej take "demokracije", ki so jo Angleži obljubljali že leta 1941., a so potem nanjo pozabili, ko so obrnili hrbet najprej Poljakom, zaradi katerih so menda sploh začeli vojno z Nemčijo, in potem vsej vzhodni Evropi. Emigracija se je morala poistovetiti z ideali plutokratske Amerike in Anglije in graditi nek čuden političen mitos, ki so ga tudi pri nas vzdrževali vsi oni, ki so mislili medtem potihoma.

Iz te kontradikcije se niso mogli izviti in so bili nanjo obsojeni. A s tem so izgubili vse za kar se je "proti-revolucija" sploh borila. Vse, kar jim je ostalo, je bila "demokracija". Čudežna beseda s katero so že Angleži varali evropske narode in ko je čas zanjo ob padcu komunizma prišel je bila dobra, pa čeprav je bila vse razen tistega, za kar so umirali proti-revolucionarji med vojno.

Tu nastane direktna kontradikcija med besedili one avtentične proti-revolucije in te nove "demokratične" proti-revolucije. A vendar slednja trdi, da je popolna kontinuiteta one prve.

Kljub temu je očitno, da ne gre za nikakršno svetovno-nazorsko kontinuiteto s staro predvojno katoliško mislijo, izraženo predvsem v družbenih gibanjih, ki niso bila zajeta neposredno v praktično politiko. Temveč gre zgolj za neko novo strujo proti-totalitarizma, ki ima svoje priprošnjike v osebah, kakršen je Solženicin in podobni  pisatelji.

To pa ni nikakršen svetovni nazor, je njegovo radikalno nasprotje. Je zatekanje v neko psihološko špekuliranje in popolna resignacija, ki po logiki, ki jo nosi v sebi, vodi v popoln dvom o vsem, tudi o stvareh, o katerih katoličan naj ne bi dvomil. To je katoliško družbeno gibanje v zatonu, ki se na vso moč trudi, da bi ostajalo nekje na sredi, v območju brez vsake "zaznamovanosti", da bi mu bilo s tem prihranjen vsak resen razmislek in vsaka realna pozicija. To je odmik od tistega živega in aktivnega katolicizma izpred vojne v pasivno životarjenje znotraj liberalne demokracije in zavzemanje za demokratične in "civilizacijske" ideale, ki to v resnici sploh niso.

V tem je danes splošen trud vseh katoliških mislecev. Tako onih, ki se skušajo identificirati s proti-revolucijo, kot onih, ki menda zrejo "naprej".  Trud, da bi ostali "zunaj", vsake ideološko-koherentne misli in bi jim bilo s tem dano, da vse gledajo v neki brezokusni podobi, ki neprestano govori o vizijah prihodnosti, a te vizije nima, ker je ne more imeti.

Vse to pa je, kot smo rekli, za to kontinuiteto proti-revolucije, izraženo tako v emigraciji, kot kasneje doma, logično in nujno. V tujini ne more nihče več pisati o Sloveniji, ki naj bo zvesta verigi rodov pred njo. Govori lahko le še o "demokraciji" in začne navajati, kdaj smo Slovenci v zgodovini že poznali demokracijo. Tudi doma ostaja upanje le še na demokracijo.

Problem, ki je zadel preživelo kontinuiteto je bil paradoks. Na eni strani je zahodni demokratizem de-facto omogočil komunistično nad-vlado vzhodne Evrope, po drugi strani pa je bil ta hinavski demokratizem vse v kar je proti-revolucionarna kontinuiteta sploh lahko še verjela.

In tudi če danes govorimo o zmagovalcih in poražencih z nekoliko prečiščenim pojmovanjem, je vendar dejstvo, da je bila proti-revolucija poražena. Tako njen avtentičen del, ki ni nikdar zaupal prevarantskemu demokratizmu, kot tudi njen anglofilski del, ki je vedno upal, da bodo Angleži vse postavili na pravo mesto. In tudi če danes še tako verjamemo, da je bila kontra-revolucionarna stran zmagovalna, je to vse kaj drugega, kot resnica.

Med vojno se je veliko pisalo o ekvivalentnosti zahodnega demokratskega plutokratizma z vzhodnim komunizmom, na kar danes nihče od konteporarnih "katoliških" mislecev več ne pristaja, a vendar je to tista resnica, ki je držala tako tedaj, kot drži danes. Vkolikor seveda, razumemo slovenski narod kot narod z lastnim bistvom in ne mislimo tako kot komunisti in demokrati, da je narod neka brezoblična kreatura, ki se neprestano poljubno spreminja in ni utemeljena na nobenem realnem bistvu.

V tem pa je središčna razlika med medvojno proti-revolucijo in njeno povojno kontinuiteto.

Če so medvojni proti-revolucionarji videli narod, kot nekaj od Boga določenega, ki mu je dano, da bistvuje na svoj lasten način, pa današnji njihovi nasledniki, vidijo narod kot nekaj poljubno spremenljivega na podlagi demokratičnega odločanja. To je tista kriza, ki je implicitno prisotna v vseh njihovih tekstih, a je sami nikoli ne vidijo in je tudi ne izrazijo. Oni probleme odpirajo na napačnih koncih in iščejo potem odgovore nanje nekje v tujih knjigah de-facto nihilističnih pisateljev.

To je tisto, kar pri njih manjka, in je prisotno v svoji kričeči odsotnosti. Prebrati je treba veliko njihovih tekstov in knjig, da bi si človek sploh izoblikoval nekakšno podobo tistega, kar pri njih manjka.

Ta kritika pa ne pomeni, da od njih terjamo, da se oni obrnejo in začnejo pisati drugače in iskati svoj navdih v realni avtentični slovensko-katoliški misli, nasprotno. Pomeni le, da jih sprejemamo kot danost, kot tragiko nekega obdobja, v katerem je pristna slovenska, če hočete pa staro-slovenska, misel potonila v smrtni spanec in se obenem nadejamo, da se prej ali slej v narodu zopet vzdigne taka katoliško-slovenska misel, ki bo pogumna in brezkompromisna naslednica avtentične predvojne misli.

"Kaj bo s Slovenci" (Adolf Vadnjal, 1944)

Kaj bo s Slovenci?

 

Adolf Vadnjal, 1944

 
Tega težkega vprašanja si ne stavimo zato, ker je toliko in toliko ljudi pobitih ter toliko in toliko domov požganih. To, kar nas navdaja z največjo skrbjo in strahom, je dejstvo, da so vse žrtve, o katerih se pravi, da morajo biti, brez vsakega pomena za narodno stvar. Še več. Tisoči in tisoči grobov po naših gozdovih, pa na Rabu, v Gonarsku, Renicciju in drugod ne govorijo za nas, temveč delajo proti nam. Govore svetu o tem, kako zblazneli politiki, zločinci, delomrzneži, koristolovci in napihnjenci rešujejo slovenske probleme in uvajajo boljši red, kako se slovenska inteligenca udeležuje pobijanja lastnih ljudi, kako slovensko meščanstvo ploska tistim od katerih bo nekoč pobito, če zmagajo.
 
Žrtve morajo biti! In žrtve so ogromne, neznane, nepreštete. Toda najbrž se ni še nikoli zgodilo, da bi padale tolike žrtve za tako nič vredno stvar, kakor je ta, ki jo bo zgodovina imenovala židovsko internacionalo. 
 
Najboljši naš prijatelj se mora obrniti od nas. Z norci se ni varno družiti. V mednarodnih odnosih, kjer vlada sam hladen razum, pa ne moremo pričakovati drugega ko zasmeh.
 
Politična škoda, ki nam jo delajo brezvestni in nori »osvoboditelji«, se zdi nepopravljiva. Bodoči rodovi, ki jim bo naloženo, da se borijo za izgubljene postojanke, nas bodo preklinjali še vse bolj kakor mi one, ki so na koncu prejšnje vojne zamudili uro.
 
Vendar je še čas! Mnogo se da še popraviti! Kakor si je naša inteligenca in meščanstvo izvolilo slabši, najslabši del, tako je naše preprosto ljudstvo odgovorilo, kakor odgovarja zdrav narod: nočemo umreti. Postavilo se je v bran.
 
Tako je torej nastal boj na življenje in smrt, boj, ki se mu ne moremo več izogniti in ki ga moramo izbojevati do konca, da rešimo narod. Čim prej, čim odločneje, čim brezobzirneje. Raka je treba čimprej izrezati, da se telo ohrani.
 
Ali pa so vrste domobranstva, ki se je postavilo v boj, dovolj trdne in enotne? Ali jih ni prišlo zraven mnogo iz nekih drugih interesov, recimo zaradi samih sebe, zaradi stranke, zaradi neke posebne ideologije? Če se to dogaja, potem skriva to v sebi dvojno nevarnost: prva je v tem, da se bo domobranstvo razšlo, ko se bo stranki zdelo, da je nevarnost zanjo minila (kupčija z  »zavezniki« ), druga pa je v tem, da se bo razpršilo v najbolj kritični uri, ker ne bo potrebne trdnosti.
 
O drugem primeru ne bomo dalje govorili; oportunizem, strah in dvom ima tu besedo, vse dediščina stare vzgoje in politike. O prvi možnosti pa je reči, da predstavljajo pri oblikovanju domobranstva najresnejšo oviro vsi, ki pravijo, da Slovenci Slovencev ne smemo pobijati in ne prelivati bratske krvi, pri čemer smatrajo za Slovence in brate komuniste, ki jim velja naš boj. Ne glede na to, da so se ti (komunisti) sami izključili iz našega narodnega občestva (ki ga vrh vsega z vso silo uničujejo), se nam vsiljuje vprašanje zakaj se to lepo načelo poudarja ravno sedaj, ko se treba boriti. Ali govori iz dotičnih res dobro slovensko in krščansko srce? Ali ne govori morda drugo srce, ki ga lahko imenujemo londonsko? Toliko mu je na tem, da ne pokvari svojega zavezništva s Sovjetijo, da mirne duše prepušča svoj narod komunistični revoluciji in uničevanju ter ovira v izpolnjevanju dolžnosti druge, ki imajo boljšo voljo in pamet. Sploh pa, ali se to srce vpraša, zakaj država, v katero se stavi toliko upov (Anglija), povsod drugod podpira komunizem, doma se ga pa z vsemi sredstvi brani, in zakaj nam ta država ponuja tako zvano demokracijo? Ali dela morda to iz ljubezni do nas ali sploh do človeštva? Govori nam o novi, boljši, lepši demokraciji, ki bo zadovoljila vse razočarance, in mi kljub vsem slabim skušnjam verjamemo. Kakor da je mogoče iz stare ponošene obleke napraviti novo!
 
Kako je mogoče po vsem tem, kar smo preživeli in pretrpeli, ne videti, da je prišel čas, ko je »demokracija« opravila svoje delo in mora izginiti. Njena pot je vodila v splošno vojno in v tej se je nehala. Zato se bo ta vojna končala bodisi z zmago narodov, ki so ali še bodo šli v boj proti komunizmu, bodisi z zmago komunistične revolucije, nikoli pa ne z zmago »demokracije«. Ta je svojo vlogo kot posredovalka in pospeševateljica vsega, česar se mora zdrava človeška pamet braniti, doigrala. Glasovi in večina so bili cilj, laž in neizpolnjive obljube pa sredstva demokratske igre, ki je s svojim sistemom neodgovornosti in nebrzdanega individualizma spodkopavala moralne temelje človeške družbe in pripravljala pot vojn i in komunistični revoluciji ter vsemu temu, kar je prišlo. Zato je Sovjetija vedno in povsod tako vneto pospeševala demokratske vladavine.  Služile so ji, služijo ji in ji bodo služile do svoje smrti, kajti vodi jih duh materializma. Služijo ji zato še zdaj pri nas tisti ljudje, ki pravijo, da so protikomunisti, pa iščejo s komunizmom kompromisov. Nočejo slišati svaril, ki jim  govore, da je kompromis z njim enak pristanku in da tak pristanek pomeni sokrivdo na vseh zločinih, ki jih ima ta stvar na vesti. Zdavnaj je marksizmu dokazana težka znanstvena in življenjska zmota, in vendar njegovi pristaši nadaljujejo svoje delo, delo, ki ga je sam bes. Kako naj sicer imenujemo ljudi, ki jim je na umu le pobijanje, rušenje in uničevanje, kakor obsedence? Kako je mogoče s takimi ljudmi sklepati kompromis? Ne, kompromisa tu ni, kakor ga ni med resnico in lažjo, ljubeznijo in sovraštvom, dobrim in zlom. Poskusi naših politikov in javnih delavcev v tem smislu so peščici komunistov omogočili, da je postavila fronto, ob kateri bi utegnil pasti slovenski narod. Ti demokratski kompromisniki so posodili internacionali narodno firmo in blagoslovili laž in zločin.
 
Če naj se torej ubranimo nadaljnje škode, moramo to laž in zločin iztrebiti
 
Ni pa dovolj, da iz našega telesa izrežemo raka, potrebno je okrepiti njegov organizem, da bo iz lastne sile odganjal bolezen, ki bi se hotela ponoviti. Nasproti razdiralni komunistični ideji postavimo idejo, ki bo prepojila narod z novim življenjem. Ali ni sedaj, v dobi najtežjega trpljenja, prilika, da si izprašamo vest in se skesamo? Kesanje je glavni pogoj preporoda. Ne iščimo krivcev drugod, ne dolžimo tujcev, temveč se vprašajmo, kaj je bilo v nas samih narobe. Ali nismo morda s široko razprtimi jadri zapluli v materialistične vode, verujoč, da bomo dosegli prijetnejše in udobnejše življenje brez napora in težav? Kaj nam je bilo, da smo pozabili, da načela, ki so veljala tisočletja, veljajo še vedno in bodo veljala, dokler bo kaj življenja, da pa je vse zlo v tem, da se ne ravnamo po njih? Ob tem spoznanju bomo mogli odločno zatreti vse, kar nas pogublja.
 
Odklonimo vzhod in zapad! Vzhod ni ruski in zapad ni človečanski, tu in tam so Židje. Ko se bo ruski narod otresel strašne more — kar z vso dušo verujemo — in postal spet sam svoj, bo na svetu marsikaj drugače. Otresti se je moramo tudi mi in najti svojo pot. To pot bomo našli, če se bomo poglobili v zgodovino našega naroda, kakor tudi v zgodovino Evrope. Kdo bi dvomil, da je ta zgodovina krščanska! In kdo bi dvomil, da je pot Evrope v zdanjem stoletju vodila čisto drugam! Mi vsi nismo vedeli kam, pač pa je to vedel en narod, židovski, ki je edini imel dobiček. Ta dobiček je bil ogromen, še malo, pa bi bil ves svet njegov. Ta pot je bila taka, da smo prepuščali strankam in večini odločitev o stvareh, ki bi morale biti nedotakljive narodne svetinje in ki bi nikoli ne smele biti predmet volivne borbe in glasovanja. Tako je o resnici često odločala večina in ta je le prečesto glasovala za laž. Iz sovraštva, ki je zaradi tega nastajalo med strankami, se je izcimilo sedanje pobijanje.
 
Proč torej s strankarsko miselnostjo in  »demokracijo«, ki je videla le stranko, ne pa naroda. Ali ni morda narod živ organizem, katerega udje so stanovi? Ti udje so hirali, hiralo je gospodarstvo, hiral je narod, da so živele stranke. Dajmo stanovom spet veljavo, ki jim gre! Vrnimo veljavo tistim duhovnim dobrinam, zaradi katerih je bilo nekoč javno življenje pošteno, kakor je bilo pošteno delo kmeta, obrtnika, trgovca, delavca in tovarnarja!
 
In gospodarja potrebujemo, resničnega gospodarja, takega kakršen je oče svoji družini, takega, ki bo vedel da oblast ne izvira od ljudi, kakor nas učijo od francoske revolucije dalje, temveč od Boga. Tak gospodar ne bo iskal volje naroda v volitvah in štetju glasov, kajti on bo to voljo poznal. Ta volja živi v narodu od vedno, je to volja do življenja, do rasti in moči. Delati po tej volji, se pravi delati prav in biti nacionalist.
 
Domobranska armada mora biti inštrument te volje. Naj ne bo le protikomunistična armada, temveč armada prave resnične duhovne revolucije, ki bo naš narod očistila gnilobe in vrnila veljavo starim dobrim načelom. Tako bo naš narod zaživel novo boljše življenje v novi Evropi. Visoko nad nami bo vihral prapor, na katerem bo zapisano:
 
RESNICA IN PRAVICA !

Partizani: sovražniki Boga (1942)

Partizani: sovražniki Boga

(Objavljeno v italijanskem okupacijskem tisku, 17.9.1942)

 
Ena izmed komunističnih zapovedi določa: »Vera in komunizem nista združljiva, niti v praksi, niti v teoriji«. Lenin je označil Boga kot »osebnega sovražnika komunističnega društva«. Kalinin, Stalinov sotrudnik, je izjavil: »Boj proti veri predstavlja uspešno in nezmotljivo sredstvo ki omogoči pot komunizmu. Potrebno je razširjanje ateistične ideje in organizacije »brezbožnikov« v delavnicah, v tovarnah in na deželi«.
 
To so samo nekatere »skrivnosti« boljševiške dogmatike, ali dovoljno razumljive, ker jasno dokazujejo sistem komunistov za dosego njihovih nepoštenih ciljev.
 
Zvesti tem zavratnim načelom, so komunisti uničili v Rusiji vse cerkvene ustanove, požgali in onečastili vse cerkve, pobili ali pregnali v Sibirijo vse duhovnike, od navadnih popov z dežele do najuglednejših škofov glavnih mest. S tem so hoteli zadušiti v srcu ruskega naroda vero v Boga, v resnici pa je ostala uničena samo zunanja manifestacija vere. Najlepši dokaz, da niso izgubili vere, so ga dali Rusi sami, ko je njihova zemlja bila osvobojena s strani Osovinskih čet. Slehernemu krščanskemu obredu, katerega vršijo vojaški duhovniki, bodisi v porušenih cerkvah, ki so vrnjene bogoslužju, ali na prostem polju, prisostvujejo ogromne množice ruskega ljudstva. Z globoko pobožnostjo molijo Boga in po tolikih letah jim je dana prilika prejeti sv. zakramente.
 
Boj proti veri in proti vsakršni obliki iste je orožje komunizma, ki stremi za tem, da bi posužnjil ne samo ruski narod, temveč tudi druge narode sveta: kjer vlada komunizem ni mesta za Boga! To je geslo takozvane proletarske revolucije.
 
Nekaj lepih spominov imamo še od civilne vojne v Španiji. Tam so komunisti porušili več kot 20 000 cerkva, pobili nad 12 000 duhovnikov in poklali nad 300 000 redovnikov.
 
To je najlepši uspeh rdeče Španije po dveh letih komunistične diktature.
 
Partizani, poslanci Moskve, ki bi hoteli na tej zemlji rovariti proti Osovini, braniteljici krščanske vere, prav dobro vedo, da bi bilo preveč nevarno vmešavati se v verske zadeve naroda in v njegovo znano pobožnost. Primorani so potrpežljivo prenašati vero, ne samo, ampak jo celo uporabljajo v njih zlobne namene. Zagotavljajo narodu, da partizani spoštujejo vse kar je božjega in da nikakor ne preganjajo vere. Ne priznavajo samo duhovnike, ker se bavijo s politiko, to se pravi ker so proti komunisti.
  
V Rusiji imamo »društvo brezbožnikov«; na tej zemlji so pa partizani ustanovili takozvano  »krščansko skupino«. Bodite oprezni! To so volkovi v obliki jagnjeta, kateri vas hočejo omamiti s sladko besedo; v resnici komaj čakajo priliko, da vržejo masko in da pokažejo svoj pravi obraz!
  
Zloraba krščanstva s strani komunistov je dvorezno orožje, ki prej ali slej zadene tudi nevedneže, kateri so lahkomiselno verjeli zapeljivcem. To je orožje, ki bo uničilo vero, cerkve, družine in vse lepe iluzije onih, kateri so zaupali partizanom, kateri so jim sledili in kateri so se bojevali ob njihovi strani.
  
Ako pa ne bo razum naroda uspel odbiti in preprečiti to veliko nevarnost ki preti njegovi zemlji, ako bo kak trdovraten nastojal v samoumornem poskusu zasužnjiti svojo lastno zemljo barbarstvu, potem bo Osovinsko orožje brez usmiljenja zadelo vse odgovorne, posredne ali neposredne sotrudnike rdeče civilizacije.

Obtožujemo! (Glas slovenskega nacionalizma 1943)

Obtožujemo!

e. k.

(Objavljeno v tisku 9.12.1943 kot pismo "iz vrst nacionalne mladine".)

Obtožujemo! Mi, najmlajša generacija nacionalistov, vas obtožujemo, naše bivše voditelje, ker te dni pri strašni tragediji naših mladih bratov, žrtev komunističnega zverinstva, molčite in ne povzdignete svojega glasu. Obtožujemo vas zaradi vašega molka, ker bi morali kot naši bivši voditelji protestirati in obsoditi krvave zločince za prelito nedolžno kri.

Ideal in cvet naše mladine je padel pod streli komunističnih razbojnikov. Tej mladini niso mogli dokazati nobenega protinarodnega ali izdajalskega dejanja. Ravno narobe  — padla je zato, ker je bila nacionalna.


Kje ste zdaj vi, naši bivši voditelji, vi, bivši poslanci, senatorji, profesorji, učitelji in še ne vemo kdo, ki ste nam leta in leta pridigovali o naši domovini, o svobodi in nacionalizmu, da smo se mi mladi navduševali in vzgajali v tem pravcu in tudi premnogokrat zaradi vas delali razna dejanja in akcije? Kje ste zdaj, v teh težkih časih, ko so naša srca žalostna zaradi smrti stotine naših ljudi, idealistov nad idealisti, zaradi umora naših bratov, ki niso imeli madeža na sebi, a so vendar morali pasti pod krvniško kroglo — samo zato, ker so ljubili svoj narod in svojo domovino?

Danes bi vi morali povzdigniti svoj glas, a molčite. Lahko je bilo uganjati burkaste proteste, imeti govorance in frazariti v časih, ko niste riskirali niti toliko, kolikor imate črnega pod nohtom. Na volivnih sestankih, zborovanjih, raznih občnih zborih, sokolskih veselicah in banketih je bilo to lahko. Danes vas kličemo mi, katerim ste toliko pridigovali o borbenosti: kje ste, da bi nam dali zaslombo? Ste se umaknili iz strahu? Molčite, ker čakate, kako se bo ta krvavi ples končal! Ali ste tako naivni, da mislite, da bi s tem odnesli svojo kožo? Ne! Na koncu bi vas rdeči krvniki prav tako pobili, kakor so naše brate na Dolenjskem.

Mi, najmlajša generacija nacionalistov, kličemo na ves glas: dajte nam zaslombe, ki je potrebujemo v teh težkih dneh!

Izbrali smo si svoj simbol. Ne Moskva ne London, temveč naša domovina, domovina nas vseh! To je naše geslo, vanj zaupamo in tudi verujemo, da bo zmagalo — ker drugače biti ne more!!!

Ta kratka "obtožba", ki je bila objavljena koncem leta 1943, torej na vrhuncu divjanja partizanov po Dolenjski in Notranjski, pa tudi že po kapitulaciji Badoglijeve Italije in tragedijah na Turjaku  in v Grčaricah, zelo dobro pokaže na duh časa med vojno in pove o tedanjih razmerah več, kot najbolj debele knjige raznih dvornih zgodovinarjev, pa najsi bodo ti zagledani v komunistični mitos ali v onega zavezniškega.

Kaže nam na problem s katerim se je soočal Slovenec kot zavedni nacionalist, ki so ga dolga desetletja pitali z najglasnejšimi govori in traktati o slovenstvu in narodu. Politični krožki so se dolga desetletja pred vojno drug z drugim merili po tem, koliko so sami Slovenci in kaj pomeni biti zares slovenski. Liberalci so že v devetnajstem stoletju napadali katoličane, da postavljajo lojalnost papežu in "RImu" pred lojalnost svoji narodnosti. Vsi so na svojih mitingih govorili o slovenstvu. Dokler ni prišlo do vojne in je bila prednje postavljena dilema: kaj sploh zares pomeni biti Slovenec?

Danes veliko govorijo o t.i. "politiki čakanja", za katero naj bi se odločile "demokratične stranke" in to politiko odslavljajo kot neustrezno. A nas na tem mestu niti ne zanima, da ti, ki to trde, še do zdaj ne znajo dokazati čemu bi bila takšna politika neustrezna, temveč nas bolj zanima drugačna politika čakanja, ki je tako lastna slovenski buržoaziji.

To je politika čakanja, ki je v tistih prelomnih časih zadevala notranjost vsakega posameznika, predvsem pa onih posameznikov, ki so sicer veliko govorili in pisali o narodnih vprašanjih, celo rovarili čez one, ki po njihovo menda niso dovolj narodno zavedni, na koncu pa so se med vojno potuhnili po svojih ljubljanskih stanovanjih, medtem ko so domobranci, Rupnik in nepregledna množica duhovnikov neustrašno poudarjali slovensko narodno bistvo. Na koncu pa so se dali zaslepiti komunističnim partizanom za katere so že od prvega dne vedeli, da so proti-narodni, če razumemo narod kot nekaj več kot zgolj jezik. In kakor so obračali svoje oči proti angleškim hijenam, so kasneje brez besed stopili pod prapor sovjetskega, nato pa zgolj srbskega komunizma, ki je iz našega naroda naredil pokveko brez tradicije in brez korenin. Ničvredno oportunistično kreaturo, ki dan za dnem hodi po kosteh lastnih ljudi, sonarodnjakov, a se vseeno veliko bolj razburja nad zapravljenimi krediti in neko nepomembno ekonomijo, o kateri ne vedo popolnoma nič.

To so bili tisti ljudje, ki so iz svojih ljubljanskih stanovanj sovražno opazovali domobrance, kadar jim je koristilo pa so se delali celo lojalne, a v enem samem hipu so obrnili ploščo in peli partizanske internacionalne pesmi. To so bili ljudje, ki so s svojo zgodovinsko pozabljivostjo kreirali psevdo-zgodovino, zgodovino, ki jo je moč najti le v zgodovinskih bukvah ljudi z doktorskimi naslovi, ne najdemo pa je v realni zgodovini in nje realnem časovnem toku. Oni so bili tisti, ki so narodno zavednost zamenjali za ono, ki jo je mogoče dekodirati le prek partijskih slovarjev, da bi našli v nje obliki kakršenkoli pomen.

To so bili ljudje, ki jih najdemo še danes na levi in desni in ki veliko govorijo o žrtvah komunizma, ne zmorejo pa enostavne samorefleksije, da bi uvideli kako hinavski so njihovi govori in njihovi traktati po raznih glasilih in revijah. To so tisti objektivni zgodovinarji, ki naj bi naredili prelom s starim dvornim partijskim zgodovinopisjem, a se njihove debele knjige od partijskih popolnoma nič ne razlikujejo.

-NeoDomobranec