Več jasnosti!

Pred časom, sem opozoril, da je vse bolj očitno, da se kontra-revolucija kot takšna, ki se je vršila v najbolj očitni in aktivni obliki od 1942 - 1945, mejnstrimizira. To pomeni, da jo sprejema vse več ljudi in tudi tisti, ki jih lahko štejemo za mejnstrim desnico pri nas. Opozoril sem pa tudi, da bo ta mejnstrimizacija lahko vodila v nepravilno dojemanje kontra-revolucije, ker se ji bodo začele pripisovati lastnosti, ki jih nima in se jo bo tlačilo v neke povojne politično-družbene matrice liberalne desnice. Drugo opozorilo je veljalo sami percepciji vseh tistih, ki so na kontra-revolucionarnih pozicijah vztrajali pred mejnstrimizacijo in vztrajajo tudi, ko se ta vrši. Kajti verjetno je bilo, da bo sama mejnstrimizacija prinesla neko marginalizacijo "avtentične" kontra-revolucije, če si smemo pripisati to oznako. Torej tiste kontra-revolucionarne kontinuitete, ki ji pripada tudi ta blog,  in ki kontra-revolucijo zre v njej sami in je noče jemati kot nekaj, kar bi bilo prilagojeno kontemporarni politiki ali kontemporarnem vrednostnem sistemu neke družbe ali dela družbe. Ta marginalizacija, bo naposled tista črta, ki bo ločila mejnstrimizirano kontra-revolucijo od avtentične kontra-revolucije, oz. nje konitnuitet.

Da je to pač neizogibno dejstvo, ki se mu ne bo moč izogniti, smo pač sprejeli in se nismo in se nočemo odmakniti od svoje nepremične linije, tudi zavoljo večje prepoznavnosti ne. Marginalnost pomeni odrinjenost in obskurnost. To pomeni, da vse tiste ideje iz katerih črpamo in jih tudi širimo, pa tudi naše lastne ideje, ki so skladne z idejami tiste primarne kontra-revolucije, ne morejo prek jasno začrtanih okvirjev, ki so majhni in utesnjujoči. Doseg je torej kratek, občinstva je malo. A to nas vendar ne sme nikoli postaviti v situacijo, da bi v dilemi med avtentičnostjo kontrarevolucije in dolžino našega dosega, izbrali slednje in torej kompromitirali ideje kontra-revolucije.

Kajti mi stojimo na pravi liniji in slovenske kontra-revolucije ne prilagajamo nekim začasnim in trenutnim razpoloženjem neke skupine ljudi ali določene politične stranke. Mi terjamo kristalno čiste in jasne ideje avtentične kontrarevolucije, neomadeževane od političnih kalkulacij in tujih vplivov.Mi se najrazličnejših vprašanj, ki se dotikajo slovenske kontrarevolucije, ne le neizogibamo, temveč jih sami načenjamo in jih razlagamo. To pomeni, da izhajamo iz slovenske kontrarevolucije same in je ne prilagajamo nekim obrazcem, ki so nastali desetletja po njenem koncu, v aktivnem smislu. Teh vprašanj je veliko in mnogi, ki danes delajo na tem, da se slovenska kontrarevolucija mejnstrimizira, jih nočejo načenjati, ali pa jih distorcirajo do te mere, da nehote zabredejo v lastni relativizem in lastno degradacijo. Isto počnejo ti, ki so plod mejnstrimizacije in ustvarjajo nove položaje slovenske kontrarevolucije. Vsi tisti, ki pa se zavzemamo za avtentično dojemanje slovenske kontrarevolucije, ker vidimo njeno širšo povezanost s slovensko tradicijo, smo pri tem postavljeni pred dejstvo, da obstaja velika možnost, da bodo neki elementi, ki si na vse kriplje prizadevajo za to mejnstrimizacijo popolnoma popačili pravi pomen in pravo sliko slovenske kontra-revolucije. To nas more navdajati s strahom ali pa zgolj odvračati od predstavljanja vsebin ljudem, ki si želijo pozicionirati se na kontrarevolucionarni strani.

Če smo imeli prej veliko takšnih, ki slovenske kontrarevolucije niso jemali po njeni vrednostni vsebini, temveč le skozi neko prizmo zgodovinskega zanimanja za bolj tehnične vidike tega pojava, in če smo imeli prej množico ljudi, ki so bili sicer dejanska kontinuiteta kontrarevolucije, a so to svojo danost dojemali kot neko breme, pri čemer so se morali samozatajevati in so iz tega razloga samo kontrarevolucijo dojemali in predstavljali le skozi prizme posameznikov, ki so se znašli sredi zgodovine, imamo sedaj, ki se jasno opredeljujejo za kontrarevolucionarno stran, a roko na srce, je ne poznajo prav nič dobro in vztrajajo na tisti krivdi, ki jim je bila podeljena ne le od komunistov, ki so dolga leta pisali debele knjige, temveč tudi od tistih demokratov tam na zahodu. Tistih demokratov na zahodu, ki so leta 1941 pahnili Jugoslavijo v vojno, tistih demokratov, ki so leta 1944 prisilili kralja v kapitulacijo pred banditi, tistih demokratov, ki so med vojno odmetavali granate na civiliste, tistih demokratov, ki so končno omogočili banditom prevzem popolne oblasti, in tistih demokratov, ki so končno omogočili največji masaker na slovenskih tleh. Taki mejnstrimizaciji pa moramo končno že iz načelnosti nasprotovati.

In takšnih elementov imamo kar nekaj. In čeprav so videti odločeni in podučeni, vendar neprestano zapadajo v protislovja in so na ta protislovja obsojeni vse dokler ne pretržejo s to idejno zasnovo evropskega demokratarstva, ki malikuje zahodno zavezništvo začasa druge svetovne vojne. Zato opažamo dvoje. Prvič, da ti elementi, ki se predstavljajo za kanalizatorje informacij o slovenski kontrarevolucij vedno znova stopajo na stran zaveznikov in da uporabljajo jezik, ki more kaj hitro popačiti vsak diskurz na te teme, ter drugič, da ob tej očitni mejnstrimizaciji ljudje ne znajo pravilno odreagirati, ko se njihovo samooklicano kontrarevolucionarnost prevpraša.

Na socialnih omrežjih se nahajajo določeni posamezniki, ki delijo vsebine slovenske kontrarevolucije, a to kontrarevolucijo na nek izprijen način enačijo z zavezniki. Tako radi govorijo, da so zavezniki osvobodili Evropoin neprestano uporabljajo jezik v katerem enačijo naciste in komuniste, ne da bi jih pri tem doletela neka samorefleksija. Če pa jih ta že doleti, in nujno jih doleti prej ali slej, nanjo nimajo odgovorov in se zavijajo v neke pavšalne in relativistične besede. Če se od nekje vzame nek komunist in jih začne zbadati s prežvečenimi mantrami iz leta 1942, ki se jih komunisti zlepa ne naveličajo, jim ti posamezniki ne znajo drugače odgovoriti, kot s tem, da pokažejo na komuniste. In seveda, to je tudi pravilno, a je obenem tudi jasno, da svojih idej, ki naj bi jih zagovarjali, nimajo docela razvitih in ne poznajo okvirov. Podobno velja tudi, da se določenih reči otepajo in jemljejo iz slovenske kontrarevolucije le tisto, kar je skladno z nazori zavezniške povojne Evrope. Pri tem zopet zapadajo v protislovja, ki jih na tem mestu ne bom niti razčlenjeval, da ne bi naredil še večje škode njihovim nedodelanim nazorom, za katere je samo vprašanje časa kdaj se bodo sesuli, kot hišica iz kart. A obenem je tudi jasno, da na takšno mejnstrimizacijo ne moremo pristajati in jo zavračamo.

Problem je predvsem v tem, da ti posamezniki in skupine ne poznajo slovenske kontrarevolucije dovolj, ali pa jo nalašč tolmačijo na nek čuden način, ki ni zvest njeni avtentičnosti. Velika verjetnost je tudi to, da se na vse kriplje skušajo pozicionirati na t.i. zmagovalni strani, češ komunizem je bil premagan. Vendar že lepo in prav, strinjam se, da je slovenska kontrarevolucija de-facto zmagovalna stran, ker je ostala zvesta slovenski narodni tradiciji, a to ni zmagovalna stran, ki bi bila nekaj istega z zmagovalno stranjo zaveznikov, kamor so dolga leta uvrščali tudi komuniste in jih uvrščajo še danes. Sam diskurz, ki govori o tem, da so bili zavezniki osvoboditelji Evrope in so se borili proti dvema totalitarizmoma, proti fašističnemu in komunističnemu, se morda res lepo sliši, a je v resnici zgodovinsko gledano popolnoma napačen. In kdor si želi pozicionirati se na zavezniški oz. zmagovalni strani, mora biti tudi pripravljen, da zavrže ideale slovenske kontrarevolucije in deluje direktno zoper njih.

In vedno, ko pride ta neprijetna tema na mizo, nas ti, ki pravijo, da so na zmagovalni strani t.j. zavezniški strani, prepričujejo, da moramo pogledati neko širšo sliko. Da moramo upoštevati neke dejavnike, ki pa se v resnici niti malo ne tičejo našega naroda. In zakaj bi morali upoštevati te dejavnike v korist angleških in ameriških rabljev? Samo zato, da bi lahko vztrajali, da smo na zmagovalni strani, kakor so jo oblikovali "demokratski" zavezniki? Kakšna zmagovalna stran pa je to? V čem pa je bila zmaga zaveznikov, v čem ta silna osvoboditev Evrope? Mar je bila v tem, da je vsa vzhodna Evropa desetletja trpela pod komunizmom, ali je v tem, da so naši partizani iznakazili podobo slovenskega naroda? Je morda ta zmaga v tem, da Evropa počasi ugaša zaradi razraščanja nenravnosti in genocidnega obnašanja emancipiranega svobodnega človeka, ki kolje svoj lastni zarod? V čem je ta zmaga? In zakaj bi se morali postavljati na stran te "liberalne tradicije" zahodnih zaveznikov?

In dokler bodo ti posamezniki, ti centri in te skupine razmišljali in pisali na takšen način, bo med nami in njimi veljalo nesoglasje, pri čemer si bomo mi lastili dejstvo, da pripadamo avtentični slovenski kontrarevoluciji, medtem ko so oni sami neke karikature, neka koristna tesla v rokah komunistov in dekadentnega zahoda. In to smo pripravljeni utemeljiti na dolgo in široko vsakomur, ki bi temu tehtno nasprotoval.

Pregreha slovenskega naroda je v tem, da neprestano zavzema neke položaje ob vprašanjih, ki se niti malo ne tičejo njega samega. Tako npr. v zadnjem času vidimo veliko pozicioniranja glede na volilno kampanjo doli v nekdanjih kolonijah. Tu vlada že prav strastna agitacoja v korist kandidata Trumpa, pa čeprav nima slovenski človek pri tem nobenega vpliva, ker nanj tamkajšnji predsednik sploh ne vpliva. Podobno velja za Rusijo, kjer se ljudje delijo ob umetno ustvarjeni dilemi: za Rusijo, proti Rusiji. Tretji primer je sirska državljanska vojna, kjer se ljudje strastno pozicionirajo na eni ali drugi strani, čeprav sta obe strani faktično za nas popolnoma nepomembni in na nas nimata nobenega vpliva. Tako kot ta nepotrebna pozicioniranja pa se dogaja z odnosom zavezniki - sile osi, kjer se umetno ustvarja neka širša dilema, četudi bi se morala ta dilema ustvarjati le tam, kjer se nas dejansko tiče. In to je pri vprašanju slovenske revolucije in kontrarevolucije, torej pri vprašanju slovenske državljanske vojne, z ozkim ozirom na okupacijo. Namesto, da bi se spoznal z različnimi vidiki in prodrl v globine naše specifične narodove usode, pa se povprečen Slovenec raje pozicionira le ob vprašanju zavezniki - sile osi, ki je morda res relevantno za Britance in kake Francoze, a zdaleč ni relevantno za nas Slovence.

Zato se tu ponavljamo, da velja skepsa ob tej mejnstrimizaciji, dokler bomo poslušali o komunistonacistih in podobnih nebulozah, ki so jih pred sedemdesetimi leti uporabljali prav komunisti sami. Mi bomo sicer na svojih nazorih vztrajali, dokler nam bo dano, kljub "obskurnem" položaju.

-NeoDomobranec

Führerjev odgovor slovenskim kmetom - govor prezidenta Rupnika

Ljubljana, 3. svečana 1944.

Danes ob desetih je napolnila množica beguncev do zadnjega kotička frančiškansko dvorano. Zastor odra je bil okrašen s slovensko trobojnico in dvema kranjskima orloma.

Dvorana je bila do zadnjega mesta zasedena z možmi, begunci z Dolenjske, Notranjske in Bele Krajine. Bilo jih je preko 1000. Zborovanja so se udeležili vsi župani in župniki-begunci (okrog 60), bivša banska svetnika Škrabec in Pevc, bivši poslanec dr. Lavrič. G. prezidenta je spremljal g. podpolkovnik Kregar.

Ko je stopil v dvorano gospod prezident divizijski general Rupnik s spremstvom, je zavel po dvorani pravi vihar. Vsa množica je stoje ploskala in vzklikala gospodu prezidentu. Ko je sedel gospod prezident za zeleno mizo na odru, je vstal gospod Škulj, bivši poslanec, in ga takole pozdravil:

»Ko se je 19. decembra 1943 prišel odbor za dolenjske, notranjske in belokranjske begunce zahvalit gospodu prezidentu za njegovo skrb, je bil nad vse ljubeznivo sprejet. Potožili smo gospodu prezidentu naše težave in se mu zahvalili, da je izposloval ustanovitev slovenske domobranske vojske, ki nam bo spet vrnila dom in omogočila pošteno življenje. (V dvorani se je utrgal plaz navdušenega vzklikanja našim domobrancem.) Prosili smo gospoda prezidenta, naj se zahvali nemški vojski za njen boj z našimi uničevalci komunisti. Prepričani smo, da nam bodo naši domobranci s pomočjo nemškega vojaka očistili deželo komunistične nadloge.

Odbor za begunce je prosil tedaj gospoda prezidenta, naj sporoči na najvišja mesta velike nemške države izraze naše hvaležnosti in brezkompromisne lojalnosti. Gospod prezident je radevolje ustregel naši prošnji.

Danes nam gospod prezident, vračate obisk. Prišli ste, med svoje zveste, da jim sporočite odgovor najvišjih krogov velike Nemčije na izraze naše hvaležnosti in lojalnosti. Prišli ste med nas, da se Vam moremo zahvaliti za vse. Danes se Vam zahvaljuje trpeči kmet kot edinemu, ki ste mu v najtežjih časih stopili ob stran. Gospod prezident, prav lepa hvala za vse!« 

   
  
Govor prezidenta Rupnika:

"Moji dragi slovenski kmetovalci!

Kadar koli so našo domovino zadele in razdejale vojne ali druge pogubne nesreče, vedno je slovenski kmet s svojo marljivostjo, pametjo in zaupanjem v Boga zastavil svoje sile, da je vse popravil in obnovil. On je bil tisti, ki je vedno ohranil zvestobo naši skopi zemlji in je polagoma napravil iz nje vrt, da — lahko rečemo — mali zemeljski raj, ki smo bili nanj tako ponosni in ki smo ga vsi ljubili. Naš podeželski rod pa je poleg tega mogel dajati vedno nove delovne sile mestom in trgom, cerkvi in šoli, umetnosti in znanosti, trgovini in obrti ter vsem drugim področjem človeškega udejstvovanja. Ti možje kmečkega rodu, ki so po veliki večini ostali zvesti domači grudi in svojemu kmečkemu rodu, iz katerega so izšli, so mnogo pripomogli k izgradnji naše slovenske narodne skupnosti. Bili smo zato na najboljši poti, da vzrastemo v nastajajočo skupnost evropskih narodov kot majhen, toda sposoben in ugleden član.

Toda prišel je — najprej nepoznan, skrit in zahrbten — sovražnik, židovstvo, s svojimi strupi. Samoljubje, dobičkaželjnost, zavist, razredno sovraštvo, želja po uživanju so odtujili najprej poedinca, nato posamezne skupine in nato cele stanove domači zemlji in narodu, ki so jo obdelovali. Čim bolj pa so se ti odpadniki udajali judovskemu zapeljivcu, tem bolj so hoteli z vpitjem in hruščem zakriti svojo notranjo odtujitev od narodne skupnosti. Pri tem pa so na vsa usta rabili znana gesla o narodu in domovini.

Tako je postal majhen del našega naroda zrel, da preko strankarske parlamentarne demokracije povsem pade v roke judovskemu svetovnemu sovražniku, čim je to postalo vidno, je judovstvo zapustilo svoje tedaj skrito rovarenje, je postalo odkrito nasilno in nas je po svojih poslušnih slovenskih zločincih in zapeljancih ščuvalo proti naši širši domovini — Evropi. Ne da bi se tega zavedal, je bil slovenski narod gnan v upor, v vojno in končno v najgrši samomor — samomor v boljševizmu.

Tu pa se je — hvala Bogu — Judom in njihovim domačim pomagačem postavil po robu slovenski kmet. V svoji kot skala trdni zvestobi do rodne grude, v ljubezni do starih običajev in Boga je zgrabil za orožje in vzdržal kljub temu, da se je položaj zdel obupen. Kakor tolikokrat v zgodovini je tudi sedaj kmet rešil našo čast in naš obstanek ter se ni dal ubiti v boljševizmu.

Hrabremu kmetu in njegovim borečim se sinovom je prišla pomoč, pomoč najboljših vojakov na svetu in njihovega velikega Führerja. S tem pa je prišla tudi pomoč in podpora vsemu slovenskemu narodu. Tako smo bili priznani za člana družine evropskih narodov, naše domobranstvo pa je naši narodni skupnosti pokazalo pot do rešitve.

In zopet so najzvestejši sinovi našega naroda, kmetje, ki so od leta 1941. dalje prestajali najtežje in žrtvovali največ, najprej — in preden je gospoda to storila — spoznali naš položaj, prišli k meni ter me prosili, da se v njihovem imenu zahvalim nemški vojski za pomoč in da velikemu Führerju Evrope javim, da so pripravljeni vzdržati v boju in delu proti komunizmu.

Tako so — brez politikov in diplomatov — naši pošteni in verni kmetje obrnili na naš mali slovenski narod pozornost za vso Evropo borečega se Führerja nemškega naroda in krmarja evropske usode.

Bil sem zato v nedeljo, pri slovenski proslavi enajstletnice narodnosocialističnega prevzema oblasti, ponosen, ko sem pred zbrano nemško oklopno divizijo slišal skupinskega vodjo g. generala Rösenerja reči med drugim naslednje besede:

»V posebno veselje mi je, da se morem zahvaliti delavoljnemu slovenskemu narodu. Vi, gospod general Rupnik, ste sporočili v svojem pismu z dne 22. decembra po pokrajinskem vodji izjavo lojalnosti več tisoč kranj. kmetov Führerju nemške države. Pooblaščen sem, da vam, gosp. general, sporočim, da se je Führer nemške države vašega sporočila zelo razveselil in vam po pokrajinskem vodji sporoča svojo posebno zahvalo. Obenem vas prosi, da sporočite zastopstvu slovenskih kmetov njegovo zahvalo in priznanje.«

To so bile besede g. generala Rösenerja. Srečen sem, da vam morem, moji marljivi rojaki, prečitati tudi pismo, ki mi ga je, o tem pisal Vrhovni komisar Jadranskega Primorja, pokrajinski vodja in državni namestnik g. dr. Rainer:

»V svojem pismu z dne 22. decembra ste mi sporočili, da je zastopstvo dveh tisočev kranjskih kmetov izjavilo svojo lojalnost Führerju nem. države in se zaobljubilo k brezkompromisni borbi proti boljševizmu. Prosili ste me, da to spontano izjavo dolenjskega prebivalstva sporočim Führerju.

Vaše pismo sem predložil Führerju. Führer je bil pisma vesel in mi je naročil, da Vam sporočim njegovo zahvalo. Prosi Vas, da sporočite zastopstvu slovenskih kmetov njegovo zahvalo in njegovo priznanje.

Veseli me, da Vam morem, spoštovani gospod prezident, sporočiti to za Kranjsko pomembno izjavo Führerja. Pričakujem, da se bo prebivalstvo ljubljanskega mesta in pokrajine, vzpodbujeno po osebni zahvali in priznanju Führerja, v podvojeni meri postavilo v borbo proti boljševizmu in s tem doprineslo svoj prispevek k rešitvi in novi ureditvi Evrope.«

Tako se glasi pismo g. Vrhovnega komisarja.

Poročati vam pa imam o še enem dokazu naklonjenosti, ki jo izkazuje Führer Nemčije in Evrope vam kmetovalcem, kot največjemu in najvažnejšemu delu slovenskega naroda. Pravkar je namreč Vrhovni komisar kot prvo in najvažnejšo organizacijo za našim domobranstvom odobril organizacijo kmetijstva. Tej stanovski organizaciji bo kot zastopnik kmetovalcev pokrajine načeloval eden od vas. On kot pripadnik kmečkega stanu najbolje pozna vaše težave in potrebe in on bo kot najmerodajnejši skrbel za obnovo in napredek našega, od komunističnih tolovajev uničenega poljedelstva. On bo najlaže vodil vsa dela na tem področju vam v prid. Tudi njegovi najbližji sodelavci v vodstvu — po številu trije — bodo kmetje. Temu vodstvu bodo dodeljeni še zastopnica kmečkih žena, zastopnik kmečke mladine ln zastopnik poljedelskih delavcev.

Zastopstvo vašega stanu bo na ta način povsem v rokah kmetov samih. Sami že veste, da so storjeni mnogi ukrepi, da se naše uničeno poljedelstvo popravi in obnovi, vidimo pa tudi, kako je naša pokrajina vsak dan bolj varna, da se boste mogli v najkrajšem času vrniti na svoje domove in pričeti z rednim delom. Prepričan sem, da boste, moji ljubi kmetovalci, tudi sedaj, ko sta obnova in varnost že na poti, kot vedno storili vse, kar je v vaši moči, za lastno korist, za korist vsega slovenskega naroda, kakor tudi za novo, socialno in narodnostno urejeno Evropo."

Zborovalci so izvajanja prezidenta Rupnika često prekinjali z navdušenim odobravanjem ter vedno znova oznanjali svojo neomajno voljo nadaljevati borbo proti komunizmiu, skupnemu sovražniku Evrope. Ko se je poleglo viharno odobravanje, ki je sledilo prezidentovemu govoru, je ponovno povzel besedo predsednik zborovanja dekan Škulj. Zahvalil se je najprej g. prezidentu za zgodovinsko sporočilo v katerem vidi slovenski kmet v svojem trpljenju in nesreči močno roko za pomoč ter jamstvo za rešitev in bodočnost. Prosil ga je, naj sporoči to zahvalo Führerju velikega nemškega Reicha. On stoji na čelu stomilijonskega naroda z veliko kulturo in blestečo zgodovino, on vodi evropske narode in jim kroji usodo, pri vsem tem pa ni prezrl tudi našega malega naroda ki ima tudi svojo kulturo in svojo zgodovino. Govornik je naprosil g. prezidenta da tolmači na najvišjem mestu Veliki Nemčiji in velikemu nemškemu narodu iskreno zahvalo in lojalnost slovenskega prebivalstva.

»Gospod prezident, Vaše besede so nam vlile novega poguma. Zdi se nam kot da nam je ob najhujši stiski ponudila roko v rešitev čudovita moč. Ne morem Vam reči drugega kot hvala lepa, Bog plačaj! Gospod prezident, povedali ste nam, kako so bili na najvišjem mestu sprejeti izrazi lojalnosti in hvaležnosti trpečega slovenskega kmeta. Vodja velike Nemčije, ki kroji usodo velikim narodom tudi naš narod ni pozabil. Saj ima slovenski narod kot veliki evropski narodi tudi svojo kulturo in svojo zgodovino. S pomočjo velike Nemčije, ki se je kot prvoboriteljica z orožjem postavila v bran evropske kulture pred komunističnim barbarstvom, bo tudi nam omogočeno, da se dvignemo iz gorja, kamor nas je pahnil komunizem.

Odgovor vodje na izraze naše lojalnosti nam daje poguma za veliko prošnjo. Gospod prezident, Vi uživate popolno zaupanje pri Vodji. Bodite tolmač te naše želje. Občudujemo Nemce v njihovem brezmejno požrtvovalnem boju za veličino in samostojnost domovine. Pa tudi v slovenskem srcu gori ista želja, da bi zgradili svojemu narodu lepšo bodočnost. Kužni dih komunizma, ki je zavel preko naše zemlje, nima s slovenskim srcem nič skupnega. To je le framasonsko židovska navlaka, ki se sedaj čisti z naše zemlje.«

   
Med viharnem pritrjevanjem je g. škulj nadaljeval:

»Plemenita gesta velikega Führerja nemšk. naroda nam potrjuje zavest in trdno prepričanje, da bo uničen sovražnik na naših tleh, strašni komunizem, in da se bomo zopet dvignili v vsakem pogledu. Dovolite nam, da naslovimo še eno prošnjo, o katere izpolnitvi smo trdno prepričani, saj vsak dan gledamo, kako uspešno hrabra nemška vojska skupaj z našimi domobranci čisti naše vasi in našo zemljo. Prosimo, naj bi ta pomoč trajala do konca tega uničenja in iztrebljenja komunizma v naših krajih. Naj bo genialni Führer nemškega naroda prepričan o naši brezkompromisni lojalnosti in naši trajni hvaležnosti«.

V nadaljnjih izvajanjih je govornik orisal borbo nemškega naroda za svojo narodno skupnost. Izrazil je občudovanje spričo velikih žrtev, ki jih je doprinesel za svojo osamosvojitev ter svoj nacionalni, gopodarski in politična razmah. Enako hrepenenje je tudi v slovenskih srcih.  »Zato prosimo — je med viharnim dolgotrajnim odobravanjem dejal govornik — naj veliki nemški Führer, najmočnejši mož v sodobni Evropi, izdejstvuje in tudi uresniči želje slovenskega naroda po rešitvi narodnih in socialnih vprašanj. (Vsa dvorana z velikim navdušenjem pozdravlja te besede.)

Obrnjen h generalu Rupniku je med ponovnimi ovacijami vse dvorane g. škulj nadaljeval:

»Gospod general, na prvem mestu stoječi sin slovenskega naroda, vodite nas v to bodočnost!« (Viharno odobravanje.)

Vidno ganjen je še enkrat spregovoril g. prezident Rupnik. Dejal je:

»Verjemite mi, da bom zastavil vse svoje sile za uresničenje želj, ki jih je izrazil g. župnik Škulj. Od vas pa sem prepričan, da boste kot pošteni, pridni, marljivi in hrabri slovenski možje in fantje storili vse, da boste dostojni ciljev, ki si jih vsi želimo in ki si jih hočemo s poštenim delom in neustrašno borbo priboriti.«

Zborovalci so sprejeli besede g. prezidenta s ponovnimi dolgotrajnimi ovacijami ter so ob koncu zapeli himno »Hej Slovenci«. S tem je bilo to pomembno zborovanje zaključeno. Ko je prezident Rupnik s svojim spremstvom odhajal, so ga vse na ulico spremljale neprestane ovacije zborovalcev, ki so se nato začeli razhajati v zavesti, da so bili priče velikim, za slovenski narod nadvse pomenbnim dogodkom.