Pred nekim dogodkom v Državnem svetu RS z naslovom Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda, je bila oblikovana t.i. protestna nota, pod katero so se podpisale vse dežurne levičarke in vse dežurne levičarske grupacije. A na tem mestu nas najbolj navdušuje, da so svoj podpis k tej noti prispevale tudi tovarišice iz ŽPZ Kombinat. Poglejmo si zakaj.
Omenjeni dogodek veliko pove že iz svojega imena "Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda". Vprašanje, ki je logično za vsak narod in je nekaj, kar smo se Slovenci spraševali vedno iz različnih zornih kotov, včasih iskreno in včasih hlinjeno. A vendar je vsakemu Slovencu gotovo jasno, da je vprašanje na mestu in je relevantno v vsakem zgodovinskem obdobju ne glede na realno sliko stanja.
A prenapete levičarke niso tega mnenja. V svoji protestni noti izvajajo, da naslovi predavanj na dogodku zvenijo kot: "slogani in domislice nacionalističnih političnih strank, ki 'narod' razumejo v okviru kri-in-grudovstva 19. in 20. stoletja in ki s širjenjem (prastare) ideje o ogroženosti slovenskega naroda vzbujajo strah ter bolj ali manj prikrito apelirajo na podporo politikam izključevanja, ksenofobije ter omejevanja pravic žensk, spolnih, seksualnih, etničnih in verskih manjšin." In dalje: "S tako nestrokovno in ideološko povsem razvidnim konceptom posveta, izrazito pristranskimi, ideološkimi vsebinami in izbiro termina posveta tik pred državnozborskimi volitvami se Državni svet nedvoumno vključuje v volilno kampanjo, kar je v nasprotju z njegovo ustavno določeno vlogo."
Implikacija teh trditev je, da narod ni ogrožen oz. sploh ne more biti ogrožen, saj narod ni "kri in grudovstvo", temveč je narod zgolj socialna družbena tvorba povezanih državljanov. Veliko pove tudi odklonilno zapisana beseda narod v narekovajih in impliciranje, da gre za nek preživet pogled na stvari iz "19. in 20. stoletja", kar one imenujejo prastaro idejo. Ta prastara ideja pa po njihovo le vzbuja strah in pripravlja pogoje za družbeno izključevanje raznih trenutno popularnih sub-skupin. Obenem je moč začutiti implikacijo, da je spričo "prastarosti" te ideje, ta ideja nek plod predsodkov, zaletavosti in retoričnih hiperboliziranj. Ali krajše: slovenski "narod" nikoli ni bil ogrožen, temveč je bila to le ideja, ki je skušala zbujati strah in izključevati določene subskupine.
In to je tisto, na kar pri tem projektu neprestano opozarjamo: Narod ni jezik! Kajti narod res nikoli ne more biti ogrožen, če ga dojemamo kot nekaj družbeno kreiranega, nekaj kar bazira le na skupnem jeziku in skupnem ozemlju. Zato imajo po takšnem pojmovanju te levičarske aktivistke popolnoma prav. Narod ni ogrožen. Dokler bodo ljudje živeli na tem ozemlju in govorili neko različico slovenskega jezika, toliko časa, bo po njihovo narod ostajal in bil. Po njihovo pač ni pomembno ali ljudje, ki se imenujejo za Slovence koreninijo v narodovi zgodovini, so rasno sorodni in izhajajo iz istih metafizičnih predpostavk. One narod razumejo razredno, torej kot skupnost ljudi istega partikularnega interesa, ki sicer izgleda na las podobno narodu, a je ožje in narod istočasno odpravlja.
A vendar, kaj je to drugega kot partizansko t.j. komunistično gledanje na narod? Ravno Osvobodilna fronta je izrabila to prepogosto napihnjeno "(prastaro) idejo o ogroženosti" in se je pognala v divjo revolucijo, da bi menda rešila slovenski narod uničenja s strani treh okupatorjev. Kolikokrat vendar slišimo to maloumno krilatico o uničenju, o genocidnosi in sistematičnemu potujčevanju z vseh strani. Celo z desne, a predvsem z leve. S strani starih dvornih partijskih zgodovinarjev in tudi mlajše generacije poslušnih inter-antifašističnih mamelukov. A komunistom ni šlo za nikakršen narod.
Komunisti oz. natančneje slovenski partizani in raznorazni "antifašisti" tudi predvojnega kova, so koncept naroda zlorabljali za uničenje naroda samega. Oni so za nos povlekli vse tiste zavedne narodoljube, ki so tako radi kleli lahe in švabe, a so imeli v glavi bore malo pameti, ki bi bila kaj več od golega instinkta ali pridno naučene propagande. In danes žanjemo, kar so oni posejali. Danes žanjemo silno narodno zavednost proletarskih brigad in velike množice partizanov, ki so menda tako zelo ljubili svoj narod, da ga niso želeli prepustiti domnevnemu uničenju. In kaj je to klasje, ki pada po tleh?
Vidimo, da so oni pripravili vse potrebne nastavke, da uničijo narod in da pojem "slovenski narod" postane le sopomenka za skupek ljudi z državljanstvom Republike Slovenije, ki živijo v isti državi v nekem trenutku zgodovine.
In kaj so vedno opozarjali "narodni izdajalci" in "petokolonaški belogardisti"? Ravno na to dejstvo. Komunist ne more biti narodoljub ali domoljub. Komunist je bil nekdaj internacionalen proletarec industrijskega tipa, danes pa je internacionalen metropolitanec dekadentnega človečanstva. Zato tovarišice iz Kombinata niso v svojem tolmačenju zahtev ohranitve slovenskega naroda, prav nič nasprotne svojim očetom. Tudi partizani niso imeli namena ohranjati slovenski narod, temveč so ga imeli namen uničiti in so ga de-facto uničili! Danes, ko se spreminja podoba naših mest in podoba našega podeželja, danes ko upada rodnost Slovencev in se v našo sredo priseljujejo tujerodni in tujerasni tujci, končno vidimo, kaj je bil namen one partizanske borbe.
Ta partizanska borba je parodirala slovensko nacionalno prenapetost, ki je v vsaki senci videla izbris slovenskega naroda in preko komične ubranitve slovenskega naroda pred uničenjem, ta isti narod dejansko uničila.
Da se pa danes tovarišice, ki prepevajo tiste ničvredne partizanske pesmi o slovenskem narodu in njegovi ubranitvi, obračajo zoper "kri in grudovstvo 19. in 20. stoletja", kamor bi se sicer moralo še do nedavnega uvrščati OF in partizane, pa je le dokaz, da smo pred tem, da mit zgodovinske ohranitve slovenskega naroda s strani partizanov, vsak čas implodira sam vase.
Na koncu koncev, morda še pravi čas, ali pa že prepozno, pa se bo razodela zgodovinska resnica, ki bo pokazala, kdo je bil v velikem sporu dvajsetega stoletja, na strani slovenskega naroda in kdo je bil na strani narodnega uničenja. Na koncu se bo izkazalo, da so bili domobranci in slovenska protirevolucionarna stran najpristnejše javljanje slovenske narodne bitnosti in zavednosti, medtem ko so bili partizani in "osvobodilna stran" v službi nadnarodne intelektualne in finančne oligarhije.
-NeoDomobranec
